Leposloven, in znanstven list:
Štev. 4. V Ljubljani, dnč x. malega travna 1894. Leto XIV.
Perunov žrec.
A
Legenda.
d Odroj pčsmi örijo se svete, Odmevajo šir6ko na okrdg; Nad Odroj hrast košrit stoji na griči, Pod hrastom spet Perün častf se hog.
Vse pisano po tratah danes ljudstva! Kdaj tdliko bild ga že je tdd? Hej, Trdoslav, častiti starejšina, Lehkö ponoseu si na krasni god!
»Umdlkni, pes paganski!« z golim mečem Na žreea tu vladika zakriči — »Vse križu že Obödrije se klanja, Ustavljaš mu jedini še se ti!
»Krstit vi morate zdaj vsi se dati! O, kdlika pač sreča to za vas! A kdor ue dd se, tri — umreti mora. Cesarja Otona je strog ukaz . . .
Do pasa brada siva žrecu pada, Prek pleč visč mu kodri belih 1ä<; Pred žrtvenik slovesno stopa z dari. Daruje Trdoslav bogü na glas:
»Krst ali smrt! Izvdlite sami si!« A Trdoslav in ljudstvo kliče: »»Smrt »»Ljubezni vera ni ta vera vaša, Ne vera božja, nego pekla sni !
»Perün srebruoglavi, zlatobradi, Ti car svetrf, ti poglavar bogov! O, vzprejmi zadnjikrat od nas ti danes Ta dim oskromnih naših tu darov!
»»Krščanstva vi ne širite mej nami, Vi širite posvetno le oblast, Le zemlje naše gladni ste in žejni, Tč zemlje svete, ki jc naša last.««
»Žrtvujemo paničnega ti hleba, Žrtvujemo golobov mladih par; Gori ljubčicu zrite v srcih naših, Ko tu pred triboj ognja večni žar
Zajčt s Slavjani svojimi od vojske, Zajčt že Trdoslav je krog in krog. Gorjč ti, stari žrec, gorjč ti, nsirod, Gorjč, Perün ti zdaj, veliki bog !
»A ti Perün, nas morda več ne ljubiš! Glej! že so tu sovragi naši . . . Spiš? Zakaj ne vržeš vrinje strčl ognjenih? Zakaj jih z gromom v beg ne zapodiš?..«
Kaj, dob stoletni, stresaš veje svoje? Kakd bolestno listje ti Šumi! Mar čutiš srfm tragčdijo krvavo, Ki v senci sveti tvoji se vrši?
LeskeČe sülic gozd se v solnčnih žarkih, To vojske bliža se številne roj; Pred vojskoj pa koraka zmagouosno Z visökim križem v rokah temni voj.
Glej, na oltrir Pcrdnov glavo svojo PoMga prvi Trdoslav pod meč . . . Za njim tri tisoč bratov, sester pada — Tri tisoč v raji je mučencev več.
A. Aškerc.
O kultu Peruna prfm. »Nilkre: M rich al. Praha. 1891.
slovanskčho biljeslovi«,
V
napsal dr. Iianuš Pis.
»3
V Zali.
Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje.)
topijo v sobico, kjer leži bolni kanonik. Ko odprö vrata, stoji pred njimi domača hči, in nje bledo lice priča o bolesti in grozi, ki ji dviga kipeče prsi.
»Kaj hočete?« vzklikne trepetaje. »Moj Rog. ali se ne bojite umoriti nesrečnega človeka?«
Rekši stopi pred ležišče in razprostrl roke proti dnim, ki se gneto med vrati.
»Bojte se Boga, oče, bojte se ga!«
»Umekni se, deklica!« ujezi se starec, »in ne vtikaj se v naše reči! Lezi in zaspi in jezik za zobmi! Vi, sinovi, pa poprimite, da bode prej dognano delo naše!«
»Mati, pomagajte!« vikne Katrica v svojem strahu. Ali že jo je zgrabil oče z jekleno roko in jo treščil od postelje, da se je kar zgrudila.
Dasi je vedel, kakšna mu preti nevarnost, vender kanonik Amand dotlej ni izpregovoril niti besedice.
Sedaj pa se oglasi, rekoč: »Pusti dekleta, hudobni starec, in ne ubijaj svoje hčere! Saj mi je drago in ljubo, da me postavite izpod te strehe, kjer ne poznate ne gostoljubja ne prave vere Kristove! Storite, česar ne morete opustiti! Moj Bog, ki ne pusti, da bi padla ptica s strehe, ohrani tudi mene, če je taka volja Njegova !«
»Torej, sinovi,« dč starec, »pa je vse v najboljši pravici in v najboljšem redu. Primimo ga in odnesimo ga, kamor hoče sam! Saj mu izpolnimo samd voljo!«
»Tem manjša je naša pregreha,« zasmeje se sin Luka, »vzdig-nimo torej!«
Dvignili so ležišče z bolnikom vred in je odnesli skozi tesna vrata. Napravljalo jim je to dosti sitnosti, in le iz težka so privlekli posteljo v prvo sobo. Oblival jih je pot, toda bili so vsi veseli pri delu.
Povzel je oče: »Samd glejmo, da nam ne pade s postelje in na deske! Dejalo bi se nam, da smo ga ubili. Delajmo rajši počasi, saj je noč dolga! In slana pride šele proti jutru.«
Ko postavijo posteljo sredi prve sobe, pravi oče:
»Andrej, zakleni duri pri čumnati, da nam to preklicano deklč ne pride vmes. Bog vč, da jo je že preslepil ta papist z bledim svojim obrazom!«
Sin Andrej vestno zaklene omenjene duri, natd pa zopet s skupno močjd dvignejo bolnika. Pritirajo ga v vežo in iz veže na plan pred hišo.
Bila je jasna, toda že precčj hladna noč. Sedaj in sedaj je potegnila ostra sapa od severa, da se je čulo, kakd je šumela po bližnjem bukovji in tresla jesensko listje z njega. Zanesli so posteljo od hiše ter jo odstavili na travnati ravnici, katero vidite še dandanes za Mrakovo hišo.
»Ugodno vreme je,« izpregovori nekdo izmed sinov in si otira pot s čela. »Vleče tudi nekoliko izza hribov, in dobro vem, da bode jutri Zala vsa bela, kakor bi jo bil z moko posul.«
»Delo je dokončano,« pravi starec, »sedaj pa k počitku, otroci l«
Odšli so, in niti iskra usmiljenja se jim ni utrnila v temnih dušah, ki so bile polne tiste strasti, katero je vedelo prvo luteranstvo vzbujati svojim vernikom.
Zapahnejo vrata pri veži. V sobi zleze oče na peč, sinovi pa poležejo po klopčh. Oče še deje:
»Vzbudite se na vse jutro, da ga zopet prinesemo v stanico! To bi bil zlodej, če bi se prikazali grajski hlapci po bregu in bi izteknili satanovega služabnika pred hišo v mrazu! In čudim se, da jih še toliko časa ni!«
»Govoril menda ne bode več,« mčni sin Luka in zbira nekaj cunj, da si pripravi vzglavje na klopi.
»Nikar se ne bojte!« odgovori brat Andrej, »poznam ranel Grajski gospod bode v jutru takd zmeden, da ne bode pametne besede spraviti iz njega «
»Ali če venderle ozdravi, kaj potem?« vpraša brat Luka.
»Moral bi biti res čudež,« odgovori dni, »in železne kosti bi moral imeti v sebil Ali če tudi ozdravi — pa ne bode — mi potem vse utajimo, in Katrica naj ga pregovori, da se mu je samd bledlo in da ga mi nikoli nismo odnesli izpod strehe. Torej le mirno za-spimo!«
In res je vsa družba zaspala käj hitro, in prav zdravo so spali vsi, prepričani, da so ravnokar učinili Bogu ljubo dejanje.
V tem je ležal bolnik na hladu pod jasnim nočnim nebom in zaupno gledal proti migljajočim zvezdam in k Onemu, ki kraljuje nad njimi.
Ker ga je rana bolela, ni se mogel niti vzdigniti niti obrniti. Vse je bilo tiho okrog njega, samd tu in tam je zavikala sova v nočnem logu.
Iz početka je čutil kanonik Amandus, da mu hlad dobro dč in da mu krepčd onemoglo teld. Ali skoro ga je pričelo zebsti pod tanko odejico, ki je zadoščala v sobi, tu pa je kar izginila, da je niti Čutil ni. In kadar je zabrila ostra sapa, takrat se mu je kar streslo vse teld. Ni mu pa otrpnila duša, in na pomoč je klical svojega Bogä, za katerega je trpel.
In glasno je molil:
»Oče nebeški, ozrl se name, ki trpim, in pošlji mi Svojega an-gelja, da vzame trpljenje od mene, če je volja Tvoja! In tudi Ti, božja Porodica, poglej näme in otml me pogube!«
In uslišal je Bog njega prošnje in mu poslal pomočnico, mlado deklico. In vse moči svojega srca je zastavila usmiljena devica, samd da bi otela krivoverca, kanonika Amanda! Srce tvoje, žena slovenska, bilo je od nekdaj pristen biser, in tudi luteransko krivoverstvo mu ni moglo zatemniti bleska!
Ko je bila ostala v stanici in so bratje zaklenili vrata za sabo, porodila se ji je zdajci misel, da mora oteti bolnika, ker bi sicer umrl v nočnem mrazu. Ali odkod pridi rešitev? Ozrla se je po ozkem prostoru, toda nikjer ni opazila pomočka v tej stiski. Poskuša odpreti vrata, vender trudi se brez uspeha. Ali tam je jedino okno; morda je toliko, da bi se nje vitko teld dalo iz težka potisniti skoznje. In v spomin ji pride, kakd je v otroških letih časih skozi to okno lezla na skladanico tam zunaj. Tudi sedaj so bila drva zložena pod njim. Deklica otvori okno in se po nekaterih poskusih prepriča, da se ji tukaj nudi izhod. Zdajci nabere, kar bi dajalo odejo bolniku; vzame obleko in pograbi tudi svoje ubožno ležišče na tleh. Kar ji pride pod roko, vse pomeče skozi okno, dokler že ne ostane ničesar v stanici.
»Bogu bodi hvala, da je okno široko! Sicer bi umrl!«
Rekši se potisne skozi okno na drva tik stene. Polagoma se spusti na tla, pazeč, da bi skladanica ne zaropotala pod njo. Sto-pivši na zemljo, odhiti okrog hiše. Ker pa so bili bolnika odnesli nekoliko v stran, ne zapazi ga takoj. Prav tedaj je glasno molil, in kakor strela sojo prešinile besede: »In tudi Ti, božja Porodica, poglej name in otml me pogube!«
Takd jo je pretresla njega molitev, da so ji solze zalile okd.
»Ubogi, zapuščeni siromak!«
Stekla je tja, kjer je stalo ležišče. In v vsi njegovi zapuščenosti je ugledala kanonika Amanda in tudi videla, kakd se je od mraza tresel pod tanko odejo.
»Oh, moj Bog, in sedaj še skoro mraza nil Kakd bode Šele proti jutru!«
Stopila je k njemu in se sklonila nad njim: »Ali vam je hudo, gospod ?«
Spoznal jo je prčcej in ji odgovoril:
»Ti si, Katarina? Svete mučenice ime imaš, ali kaj so moje muke proti dnim, katere je prebila sveta Katarina 1 Posvečeno bodi njeno ime! Mraz mi pretresa ude, in prav dobro čutim, da so Šteti trenutki mojega življenja. Tebi, Katarina, dasi si krivoverka, naj bodo oproščene pregrehe tvoje hiše. Usmiljeno in mehko ti je srce!«
Ob teh besedah bolnikovih jo premaga bolest, in k njegovemu licu ji omahne glava. In nje lice se pritiska k njegovemu obrazu in to lice je volno in mehko, kakor je mehko in volno žametasto lice dozorele breskve. Čustvo je imel Amandus — in tudi naše stoletje jih poznä, ta milobna čustva! — kakor bi prijetna gorkota kipela iz dekletovega lica v njega trpinčeno teld. Niti mraza ni čutil tedaj, nego samd svilnato mehkoto ženskega lica. Nje solze so mu kropile obraz, in bilo mu je, kakor da mu padajo iskre po lici.
»Dvigni glavo, deklica!« izpregovori naposled rahlo. »Ne trdim, da bi bilo greh, ker tistega, Čemur pravijo učenjaki animus pecandi, niti ni v tebi, in Bog znä, tudi v meni ne! Dvigni glavo l Vedeti moraš, da ni spodobno, če se njemu, kdor je pomaziljen za Gospodovo službo, takd zeld približa žensko lice! Prepovedana nam je ženska, kakor je bil prepovedan drevesni sad prvima človekoma v raji. Dvigni torej glavo in ne jokaj se zäme. Jokaj pa se za svojce, ki tičč v pregrehah!«
Zalila ji je kri deviški obraz, in kakor plaha srna je pobegnila od postelje. In stekla je tja pod okno in privlekla, kolikor je mogla, odej bolniku ter ga zagrnila ž njimi, da bi ne mogla do njega nočna sapa.
»Dobro mi dč tvoje delo,« pohvali jo Amandus, »in mraz je izgubil svoje moči' do. mene.«
In ko nekaj časa molčita, še dostavi: »Samd na tej strani, kjer stojiš, zazebe me časih, če zabrije sapa od severa. Ali imaš Še käj odej, da me na tem mestu zavaruješ mrzle burje? Bog mi je priča, da še nikdar nisem trpel toliko mraza, kakor ga trpim nocoj!«
»Bog se me usmili!« odgovori deklč, »ničesar nimam več, in vse sem vam že prinesla, kar sem dobila! Res je, burja piše in ostra je, to vem sama.«
»Ne jokaj se zaradi tega! Dobro voljo imaš, in to voljo ti zara-čunja nebeški Oče prav takd, kakor da si me zavarovala vsake sapice.«
Prav v tistem hipu zabuči po bližnjem bukovji, in kanonik Amand nehotč zaječi; zdi se mu, kakor bi ga kdo z ostrim nožem drezal v rame. Vzdihnil je: »Hudo trpim, Katarina, hudo trpini!«
»Nekaj bi vedela« — in obraz obrne od njega, da bi ne opazil deviške sramežljivosti na nje nedolžnem lici — »nekaj bi že vedela, gospod, in to bi vam morda pomagalo. Ali čudili se bodete, če vam nasvetujem käj takega.«
»Govori !€
»Na tej strani vam prihaja hlad do telesa, in odeje ni, da bi vas zagrnila. Jaz pa sem dobro oblečena in mraza sem vajena, ko imamo pozimi dostikrat toliko snegä, da seza malone do strehe. Vi itak ležite pri dnem kraji, jaz pa bi se sklonila semkaj k robu!«
»Kaj?« vzklikne Amandus. »Uboga deklica, še vedno si velika, velika grešnica, ker bi sicer vedela, da je käj takega nedopustno in nemogoče!«
»Oblečena bi vas varovala piha, ki prihaja od mrzlega severa.«
»Katarina, vprašam te, ali je to resna tvoja volja? In ali se ne sramuješ pred Onim, ki naju 'gleda iznad zvezda, in kri ti ne rdeči obraza, ker moraš vedeti, da je prišla iz tvojega telesa pregrešna gorkota v moje teld? In ali meniš, da ne umrem stokrat rajši, nego bi takd grešil pred Gospodom! Katarina, vedno si še grešnica, in temä božje nemilosti bremeni na tebi.«
»Nisem vedela, da bi bilo to greh!« zaihti deklica, »in sram me je tudi. Ali druge pomoči ni, in v Svetem pismu sem brala, da je kralja Davida, ko je bil zeld zeld star, morala greti deklica tujka. In naš gospod Bog mu tega ni štel v greh.«
»Vidiš« — in tu se vzbudi katoliški nasprotni reformator v kanoniku Amandu — »vidiš, zatd vam vedno pripovedujemo, da Svete knjige ni dati vsakomur v roke I Vsakdo je ne umejc! In v tem tiči
vsa hudobnost vaših krivih pismoukov, da mečejo bisere v blato in da vsakomur ponujajo Sveto knjigo, prav kakor bi sipali zlate kamene svinjam v korito! O kralji Davidu ne morem in ne smem govoriti s tabo; ali prepričana bodi, da tukaj nisi poklicana umeti resnice ! Obriši si obraz in pojdi k počitku! Dobro si preskrbela zäme, sedaj pa me pusti v rokah mojega Bogä, ki je moj stolp in moja rešitev.«
V tem se je vzbudila domača gospodinja na trdem ležišči pod streho. Dozdevalo se ji je, kakor bi čula govorico pred hišo. In če se ni motila, bil je to glas nje hčere Katarine. Kaj pomeni to ? Pri papistih je bila pač navada, da so zahajali moški k ženskam v temnih noččh in se pregrešno razgovarjali ž njimi. Ali kdo bi zahajal k njeni ljubljenki, da bi mu le ta hotela odpreti okence? In šinilo ji je v glavo, da bogatega papista sin že nekaj časa lazi za njo, in kaj, ko bi jo bil venderle premotil? Mlada ženska je slabotna, in lahko jo preslepi ljubezen. To bi bila nesreča! Takoj je vstala in šla poslušat k lini v slamnati strehi.
Gotovo, to je bil glas nje hčere, in nekdo se je razgovarjal ž njo l Strahoma se napravi. In stara mati se tudi vzbudi na postelji ter vpraša:
»Ali že vstajaš, Lenka? Tema je še! Ali se pa meni zdi, da so takd dolge nočf. Hov! hov!«
»Zdf se mi, da govori' Katrica pred hišo.«
»S kom naj bi govorila?«
»Bendarjev Janez se Šteje nekaj nje,« vtakne se v govorico dekla, ki se je tudi vzbudila. »Ta je pod oknom in nihče drug!«
»Mdlči, saj te nič ne vprašam!« ujezi' se mati, pristopivši k lini, in zakliče:
»Katarina, s kom pa govoriš ponoči ?«
»Käj ne, da z Bendarjevim Janezom?* vpraša dekla, ki je tudi prišla k lini.
»Na mraz so ga prinesli, mati,« odgovori hči zamolklo, »in sedaj umrč, če ga pustimo na mrazu!«
,Kdo je na mrazu?«
»Naš bolni gospod!«
»Bolnika so postavili iz hiše?« začudi se mati. »In kdo?«
»Oče in fantje!«
»Oj, vi svetniki!« razljuti se mati gospodinja, »bolnega človeka so postavili v hlad! Kakšna pravica je to, in ali so to ljudje?«
»Oj, ta žival, ta živali« vzdihne babica, »koliko mora trpeti na tem mrazu! In vse ima raztrgane rame!«
»Pa da je že starec takd nečloveški in taka zverina! Človek mora vender imeti nekaj srca, in še žival se mi smili, če je bolna, nikar še človek!«
Tudi dekla in babica vstaneta in se oblečeta.
»Papist je!« pravi dekla.
»In najsi je Antikrist, na mrazu ne bode umrl!« deje gospodinja odločno. »Če smo ga vzeli pod streho, ne pustim, da bi ga umorili moji otroci!«
Vse tri zlezejo po temnih stopnicah nizdolu v vežo.
»V peči je še žerjavica,« povzame mati, »vpihaj ogenj, Reza, in prižgl tresko! Takoj mi ga morajo prinesti v hišo nazaj 1«
»Oj, ta živalca, ta živalca!« vzdihuje babica.
»Malokdaj obveljä moja beseda, danes pa bode obveljala!« dč mati gospodinja in vzame dekli gorečo tresko iz rok. Stopile so v sobo, in speča družba okrog peči je planila kvišku.
»Ali se vam blede, ženske!« oglasi se starec na peči, »da nam ne daste spati? Saj smo komaj legli, pa nas že budite!«
Molčč vtakne mati tresko v steno. Potem stopi k mizi in odgovori takisto osorno:
»Torej takd! Lepe reči se godč v tej hiši — bolnike nosite na mraz, da bi prej poginili l In vsak dan molite, da bi vam Bog odpustil grehe prav takd, kakor jih odpuščate vi svojim nasprotnikom! Sram vas bodi!«
»O, hov, hov!« potoži babica, »koliko trpi v mrazu! Dobri, božje ljudje, jaz pač vem, kaj je mraz! Vi, ki ležite na peči in okrog peči, pa tega ne veste. Koliko trpi! Koliko trpi!«
In mlada dekla tudi izpregovon: »To je pa res moško delo, bolnega človeka spraviti iz hiše, sosebno takrat, ko pridejo štirje zdravi na jednega, in še ta je bolan!«
»Molčite, ženske!« raztogoti se starec na peči, »in govorite, kadar vas vprašam! S tem je besede konec, in spat pojdite!«
»Ni je konec ne,« odgovori gospodinja in udari z roko ob mizo, da se kär vse potrese, »in povem vam vsem, tebi na peči in vam pri peči, da käj takega ne trpim v svoji hiši! Ne bodeš mi moril bolnikov, to ti povem, Nace! Nerada te vprašam, ali danes te venderle moram: čegava je bila ta hiša? Sem se li jaz primožila k tebi, ali si se ti priženil k meni? Ti si se priženil, in hiša je moja, in če ste käj takega sklenili, morali bi prej vprašati mene, da veste!«
Oče Ignacij svoje žene že dolgo ni bil takd razljutil, kakor je bila razljučena pri tej priliki.
»Pa zanesi papista na ognjišče«, odgovori ji natihoma jezen, »če meniš, da je tvoja prava! Potem babnice vsaj lahko v najlepši obleki pridete v Loko, in tam pred mestnim zidom — saj veste, kje je tisti prostor — bodete gledale, kakd bode kold trlo Mrakove možč iz Zale!«
»Ni takd hudo, ne,« odvrne babica; »čula sem, da jih sedaj zaradi svetega evangelija ne ubijajo več in da jih tudi predolgo ne zapirajo!«
»Pa pojdite še vč med papiste!« za renči starec.
»Bog je jeden in ta je nad nami,« izpregovori Lenka, gospodinja, »in vsi imamo jednega in tistega Bogä. In razločka ne bode posebnega, če se mu sedaj priklanjam z jednim samim kolenom ali pa z obema! Taka je.«
»Meni,« pravi natd dekla, »meni pa je malone bolje všeč maša v cerkvi na Trati, nego te naše propovedi vrhu Zalel« —
»Otroci,« zaječi oče Nace na peči, »vaša mati je ostavila nauk svetega evangelija, in malone sem že dlje časa slutil kaj takega. In skoro bode med papisti in izdä mene in vas in grajske hlapce bode vodila za nami, ko se bodemo skrivali po šumah!«
»Pameten bodi in ne govori brezumno vpričo svojih otrdk, ker veš, da tvoja beseda vse skupaj nič ni!«
To rekši, obrne se mati Lenka k sinovom pri peči: »In sedaj, otroci, bodite krščeni ljudje in prinesite posteljo iz mraza v hišo in na gorko. Luka in Andrej, vstanita in storita, kar ukažem! Morda pa greš sam, Nace, ker vem, da se že kesaš, ko nam zapoveduje Sveto pismo sämo, da storimo dobro svojim sovražnikom!«
Oče Nace je še vedno kuhal svojo jezo, in zlasti dno o njega priženitvi k hiši mu je rojilo po glavi.
»S prstom ne ganem,« odgovori, »in kjer sem, tam ostanem!«
»Midva tudi ne ganeva s prstom,« odrežeta se sinova Luka in Andrej; »saj vas je babnic že toliko, da lahko samč premaknete papista!«
»Janez,« obrne se mati k najmlajšemu, »pa nam pomagaj ti!«
In Janez stopi od peči k materi, postavi se prčdnjo in pravi:
»Jaz tudi s prstom ne ganem, mati!«
»To odgovarjaš svoji materi ?« razjezi se čvrsta žena, in predno se Janez zavč, tleskne mu nje krepka roka po lici in ga premakne iz ravnotežja, da pade po deskah, kakor je dolg in širok.
»Slušal bodem, mati!« In ječaje vstane ter je krotak kakor ovca. Takd je v tisti noči premagala ženska odločnost, in Janez, kateremu je bil v duši dozorel ves hudobni naklep, moral je pomagati ženskam, ko so bolnega kanonika iz nočnega mraza prenesle v gorko izbo! —
(Dalje prihodnjič.)
Novi Rim in ostanki starega Rima.
Spisal S. Rutar.
(Dalje.)
\ » v^v	IV-
,m je svetovno> kozmopolitiško in demokratiško mesto.
Bffič^- Sedaj Šteje 401.044 prebivalcev, med katerimi je 12.318 vojakov in 15.000 Židov. To število pa se jako izpre-minja po letnih časih. Rimljani sami računjajo, da živi pozimi za dlje časa naseljenih do 100.000 tujcev v njih mestu in da v zimskih mesecih vrhu tega vsak dan pride in odide okolo 20.000 tujcev. Najbolj prezimujejo v Rimu Angleži (do 30.000), izmed katerih imajo bogatejši tudi svoje vile v »rimskih kastelih«, takd da nI poleti ne gredd iz Italije. Za temi biva čez zimo v Rimu največ Francozov, Nemcev, Rusov, Poljakov, Dancev i. dr. Zatd je tukaj vse polno napisov v drugih jezikih, zlasti v angleškem (»Old England«) in francoskem, pa tudi v ruskem jeziku (»Novosti«). Na nekovem ša-toru, kjer je brza fotografija, vabijo se tujci tudi v poljskem (»pa-nouvie«), češkem, španskem in arabskem jeziku. Med vsemi tujci so najdolgočasnejši in najbrezozirnejši Angleži, ki povsod zijala prodajajo in motijo zlasti po cerkvah. Ti živč čisto zäse, imajo svoje hotele in nikoli ne plačajo napitnine. Sicer imajo tudi druge närod-nosti svoje hotele, n. pr. ameriški Angleži, Francozje in Rusi, a Nemci svoje »penzije«. Angleži in Francozje imajo celd svoje liste v Rimu, kar jim je tudi treba, zakaj italijanski listi se ubogo malo menijo za zunanji svet. V »najbolj katoliškem« mestu imajo tudi protestantje, anglikani in židje svoja svetišča ter posebna pokopališča, dä, židje tudi svoje katakombe I
Kakor je Rim pozimi živahen in hrupen, takd prazen in tih je poleti. Sredi meseca junija je po ulicah že vse tiho, in prav tam, kjer je bil pozimi najživahnejši promet, slišiš malone svoje korake. Ne le, da so vsi tujci odšli iz mesta, nego tudi vsi imovitejši domačini, ki količkaj utegnejo, otresejo mestni prah ter se preselč za nekaj mesecev v sabinske ali albanske gore. Vzrok temu ni toliko huda vročina, kolikor nezdravi mrzličasti zrak. Ta nedostatek se sicer manjša od leta do leta, ker zidajo zmirom nove hiše in ker vedno več kurijo. Kakor je znano, ogenj najbolj čisti zrak, in zatd je bil že starim Rimljanom ogenj svet; netiti in čuvati so ga morale čiste device Vestalke. Vender je v okolici Sv. Pavla in Sv. Sebastijana zrak Še vedno takd
nezdrav, da se poleti od tam vse izseli, celd duhovniki (redovniki); kmetom in železniškim uradnikom pa mora država kupovati kinin. Tujci izgubč o tem času najprej spanje, potem ukus, in naposled jim poide celd sapa. Niti južni Italijani ne vzmorejo rimskega podnebja; nekoliko lože se mu ustavljajo severni Italijani. Kadar odidejo vsi tujci iz Rima, tedaj prihajajo jedino še trgovci in obrtniki iz severne Italije v večno mesto.
Kakor rečeno, Rim je demokratiško mesto, in človek se kär začudi, ko sreča tu pa tam elegantno kočijo s kočijažem, napravljenim po etiketi, in z livriranimi strežniki. Takih kočij pa je v Rimu le malo, zakaj nekdaj takd mogočna rimska aristokracija je sedaj malone popolnoma uničena in gmotno ugonobljena. Vzrok temu je zlasti preveliki luksus, katerega je razvijala, ko se je bil kraljev dvor preselil v Rim, nekoliko pa napačna špekulacija pri zidanji novih poslopij. Hoteli so zdajci ustvariti novo krasno stolico, toda pomislili niso, odkod bi dobivali kupovalcev in najemnikov. Mnogi rimski ari-stokratje so prišli malone na beraŠko palico; nekateri celd stradajo, drugi pa se potikajo po ječah, ker so prodali svojino, t. j. umetniške spomenike in zbirke, kar je po italijanskih državnih zakonih prepovedano. Drugi pa so bili toliko premeteni, da so dali napraviti ničvredne kopije; dragocene originale pa so skrivaj prodali.
V Rimu kär mrgoli postopačev in rokomavhov; celd mednarodna tatinska družba ima tu svoj sedež. Ljudje ne delajo radi, nego če le morejo, postopajo in si izkušajo iz lahka toliko pridobiti, da se preživč od dnč do dnč, ali zeld siromašno, seveda. Zatd ni v Rimu nI trgovine nI obrtnosti (z majhnimi izjemami). Vsi obrtni izdelki prihajajo iz gorenje Italije, in tudi trgovci so večinoma od tam domä. Rimljan ž i v f le od tujcev, in čim več blagä te vrste pride v Rim, tem bolje je za tamošnje domačine V tem oziru je ohranilo rimsko ljudstvo še vedno svoje staro svojstvo: zadovoljno je, če dobi »panem et circenses«. »Panis« pa obseza mnogovrstne potrebe vsakdanjega življenja, med drugim tudi čevljičke. Vsaka Rimljanka, bodisi še takd majhna, sramuje se hoditi bosa, in zatd se v Rimu jako čudijo, videč tuje romarice, ko hodijo bose po cerkvah. Ker pa nižje ljudstvo nima s čim kupovati obuvala, zatd mora municipij ali pa celd država siromašnim ženskam kupovati čevlje. Tudi v Dubrovniku v Dalmaciji nikoli ni videti bose ženske. Ko pridejo kmetice iz okolice do mestnih vrat, obujejo si čiste nogavice in čevlje, predno stopijo v mesto. Jednako se je godilo še pre<J dvajsetimi leti na Tolminskem in se godi še dandanes v Trenti. Tukaj lahko vidiš ženske, prihajajoče
k maši z obutvijo v rokah, toda ko pridejo blizu cerkve, obujejo si lepo oprane nogavice- in čevlje, namazane z mastjd.
Tudi nekaj divjega značaja je ostalo Rimljanom še iz starih časov. Maščujejo se krvavo za vsako malenkost, in za vratnega klanja menda ni nikjer toliko kakor baš v italijanski prestolici. Ali jim je ostalo tudi käj telesnih svojstev, tega si ne upam razsoditi. Gotovo je, da so Rimljanke prav lepega, celd klasiškega obraza, kar se v drugih italijanskih mestih opaža prav poredkoma. Tudi okoličanke imajo prav ljubke, nežne obraze, vsaj dokler so mlade. Njih mičnost še posebe povzdiguje njih slikovita nošnja, pisano krilo, kratek in zeld ozek nedrec ter lepo zapregnjena ruta na glavi. Takd lepo opravljene pa so le takrat, kadar pridejo v mesto; na kmetih je vse ljudstvo podobnejše ciganom (tudi kar se tiče nadležnosti) in stanovanja tudi niso boljša od ciganskih. Prostori za živino in ljudi niso ločeni, kakor ne med dalmatinskimi Vlahi, ob čemer se tolikanj spotikajo naši kulturonosci. Poleg mičnih okoličank, ki prodajajo cvetice in šopke po ulicah, opaziš v Rimu še jeden, jako čedno opravljen stan, to so »stiratrici«, perice in gladilke perila, ki imajo svojo delavnico pri tleh na ulice, kakor vsaka druga prodajalnica.
Zlasti pa je Rimljanom ostal njih stari ponos: »Romanus sumi« Zatd razločujejo vedno »Romano de Roma« in »Romano fuori del le mura«; te poslednje zmatrajo že za nekaj nižjega. V svoji široko-ustnosti govorč o stoterih mestih (»cento cittä dell' Italia«) in stoterih rekah (»cento fiumi«), a pri tem si morajo izposoditi tudi nekaj avstrijskih mest; mnoge italijanske reke, katerih imen se morajo učiti celd naši srednješolci (n. pr. Garigliano, Volturno), pa nimajo več vode nego goriška Soča. V svojem ponosu rabijo Rimljani takšne izraze ki sicer niso obični drugje po Italiji, n. pr. »est locanda« (= si loca, daje se v najem); »est, est, est« (= tu se prodaja posebno dobro vino); »latrine« (= cessi, stranišča), »vettura« (drugje govorč »legno, vagone« = voz) i. t. d. Tudi so do cela uverjeni, da je v Rimu vse mnogo boljše, lepše in popolnejše nego po drugih mestih.
Ker Rimljani malo delajo, zatd ljubijo zabavo, sport in politiko. Poleg mnogih ljudskih veselic in tombol pod milim nebom prirejajo pogostoma razsvetljave, umetalne ognje (girondole) in cve-tiške večere (»festa dei fiori«), pri katerih pa navadno najbolj pogrešaš ravno cvetic. Pogostoma jahajo in tekajo s konji za stavo, streljajo v tarčo (vsako nedeljo in vsak praznik) ter se vozijo daleč na biciklu (tudi ženske). Samd za veslanje nimajo Rimljani nikake prilike. Vsi njih razgovori se sučejo večinoma okrog politike, in ta jim
mnogokrat hudd razgreje glave. O Avstriji nečejo ničesar slišati, zänje je niti ni (»L1 Austria č disfatta«). Trdijo, da niso sklenili trojne zveze z Avstrijo, nego samd z Nemčijo, in če je ta tudi z Avstrijo sporaz-umljena, to jih nič ne briga. Ko je bil nemški cesar v Rimu, govorili so nam vedno: »E venuto il vostro imperator!« Na svojo vojsko, zlasti na svoje bojno brodovje so Italijani neizrečno ponosni. Poslednje je res ne le primeroma, nego tudi absolutno prav dobro, toda potrosili so tudi zanje brezštevilne milijone lir. Poleg lepega števila velikanskih oklopnic imajo nad 150 torpedovk. Brodovje je torej lepo, ali ravnati ne znajo ž njim, in najprej jim nedostaje izurjenosti in discipline.
Vse ulice po mestu so sedaj popolnoma snažne, in tudi v ozkih stranskih ulicah ni nič smetij. Pred desetimi leti pa je bilo to še vse drugače; takrat ni smel nihče po ulicah hoditi brez skrbi, da ne pride käj od zgoraj. Ljudje sami pa niso käj čisti, in lahko bi se reklo o njih: Zunaj »hej«, znotraj »fej!« Po sobah imajo povsod marmornat pod, ker se lože opere in ker se na njem ne zaredf golazen kakor med deskami. Vender pa je golazni povsod dovolj, ker premalo skrbč za snažnost. — Sosebno čudno je videti cele čede koza, katere pri-žend pastirji vsako jutro iz okolice v mesto ter jih razpostavijo v manjših tolpah po raznih trgih, čakajoč, da pride kdo mleka kupit. Potem pomolzejo koze v pločevinaste posodice, kolikor kdo mleka zahteva. Proti deveti uri odžend koze iz mesta zopet na pašo. Izvestno ne vzmore vsa Trenta toliko koza, kolikor jih vidiš v Rimu vsak dan. (Vidite torej, iz Rima v Trento ni kaj daleč, in razloček med obema krajema ni velik!). Tudi krav je dovolj v Rimu, in sicer jih redč in krmijo v pritličnih hlevih sredi hiš in pri vratih, ki držč na ulice. (Ubogim Vlahom se pa käj takega zameri celd na kmetih!) Z mlekom je torej Rim dobro preskrben.
Na vsakem oglu, v vsakem kotu in količkaj razširjenem delu ulic je vse polno kijoskov in lopic, v katerih prodajajo razne pijače, smodke, vžigalice, cvetje, časopise i. t. d. Vsaka vrata, ki držč na ulice, imajo svojo posebno hišno Številko, tudi če ostanejo vedno zaprta in nepristopna. Na vsakem količkaj važnejšem poslopji in spomeniku in na vseh mestnih vratih vidiš vdolbeno ime tega ali dnega papeža, ki je dal to ali dno postaviti ali popraviti. Tako je dal papež Pij IX. celd na Kolosej postaviti svoje ime, ker je ukazal tam popraviti nekaj stopnic. Mnogokrat najdeš rokodelce na ulicah, ko opravljajo svoje delo, zlasti po dnih ulicah, kjer se malo vozi. Sosebno pa razpostavljajo trgovci svoje blagd pred vrata na ulice, takd da se
morajo pešci vedno ogibati. Vse ulice so polne kričečih prodajalcev in nadležnih ponujalcev. Zlasti sitne so male prodajalke cvetic, potem fantiči, ki svetlč čevlje (»lustrascarpe«), in razni berači, ki ponujajo »sto voščenih vžigalic jeden sold« (= 5 centimov). Ali tudi zelenjavo, sadje, jagode, kislo vodo i. t. d. prevažajo po ulicah in vse to ponujajo vsakomur, kdor grč mimo. Nekaj posebnega je to, da ima vsak takšen prodajalec svoj poseben glas, nekovo svojstveno zatezanje in petje, da ga drugi že od daleč spoznajo po glasu, tudi če ga ne vidijo in ne umejo, kaj kriči.
Pravo življenje po ulicah pa se razvije šele proti večeru in traja pozno v noč. Tedaj se vse oživi, vse je kakor elektriško; kočije in vozovi švigajo po ulicah, in človek mora dobro dobro paziti, da ga ne povozijo, ker koČijaži premalo pazijo ali pa zakričč svoj »hel« šele potem, ko so človeku Že za petami. Časih vozijo nalašč za človekom, da bi ga prisilili, naj sede na voz. Pravi Rimljan, zlasti ženska, ne hodi rad peš, nego si rajši najame voz, če ima le količkaj drobiža. Za pešce pa je silno mučno in tudi nevarno ob takih urah hoditi po obljudenih ulicah. Na oglih, kjer je promet sosebno živahen, morajo Čakati po več minut, predno se jim posreči prcdreti nepretrgano vrsto vöz, zlasti če so ti namenjeni proti kolodvoru. Izmed neprestanega drdranja in ropotanja kočij in omnibusov se slišijo hreščeči ali žvižgajoči glasovi raznašalcev raznih listov, ki izhajajo vsak večer. Ti raznašalci imajo od vsake številke, katero prodadd, pol solda in zatd jih neutrudno ponujajo in silijo. Navadno hvalijo svoje blagd s tem, da naznanjajo važno sejo v parlamentu, nenavaden dogodek ali večjo novico iz inozemstva. Ko nekoliko utihnejo, slišijo se tem bolj hripavj glasovi »Cento cerini un sold!«
Rimljanom je veliko do zunanjosti, do javnih demonstracij. Kakor razobesijo pri slavnostih vse polno zastav (nekdo je dejal, da imajo v Rimu več zastav nego robcev), tako praznujejo cerkvene praznike s premnogimi svečami. Sicer pa praznujejo sedanji Rimljani praznike prav malo, in tudi ob nedeljah vidiš, da delavci javno delajo. Cerkve so slabo obiskovane in zatd naredč slab vtisek; večinoma vidiš po njih le ženske in onemogle starčke, mladino prav malokdaj. O praznikih, zlasti o procesijah, prižgd vse polno sveč, katere po službi božji podarijo cerkvi. Sosebno na božjih potih prinese ljudstvo vse polno sveč. Prav takd teatrališki so tudi izprevodi, zlasti cerkveni. Najprej grč dolga vrsta črno oblečenih mdž s krinkami na obrazu in dolgimi žvenketajočimi molki ob boku ter s svečo v roki. Za njimi stopajo razni redovniki s svojimi križi. Pred krsto nosijo na blazinicah vse
rede ali javne znake pokojnikove ali pa deviški venec pred samicami. Za krsto prihaja premnogo vencev na raznih vozeh. Če spremlja godba truplo otrokovo, tedaj igrä zgolj poskočnice in vesele koračnice. Nekaj posebnega so tudi civilne poroke v municipijski palači na Kapitolu, ki se vršč vsako nedeljo med n. in 12. uro. Nevesta s svojimi družicami se pripelje v cerkev prav takd napravljena kakor pri nas, in zijajočih žensk je tudi dovolj, le da ne smejo v poročno dvorano, nego morajo čakati zunaj. Namesto oklicev rabijo javna naznanila tistih oseb, ki se želč poročiti, in ti napisi so razobešeni pred poročno dvorano, kjer morajo zglašati tudi vse novorojence in mrtvece.
(Konec prihodnjič.)
Pri vinu.
Še jedno čašo! — Hvala, Ti milostna si, zala — Prišli so v vas duhovi vinski, Igrajo z nami se dctinski.
Zvenč nam polne čaše, Sreč prepeva naše — In ž njimi duša moja toži O divni, a zveneli roži.
Oživi družbo našo,
Opij nas z vincem dobrotljivim,
Pobrati z duhom lahkoživim.
Opij i srce moje, Da radostno zapoje, Pozabi bridke bolečine; O daj, da ga otožnost mine!
J. š.

Krvava solza.
Boj krivičen v domovino Tlačeno je privihral, Z mečem v roki, vsak se zrinjo Sin je hrabro vojskoval.
»Jokal bi nesrečnež jaz, Da koristi domu solza, Ki porosi moj obraz.«
In po zmagi vsak junakov K svojcem ridosten hitf — Mlad junak na polji — mrtev, Solzo je prelil — krvi.
Rästislav.
Svatba na Selih.
Povest. Spisal Podgoričan. (Dalje.)
VIII.
ojska v Bosni in Hercegovini je bila končana. Vsa dežela se je rada ali nerada uklonila dvoglavemu orlu, ki je ponosno plapolal na trdnjavah, stolpih in gradovih ter pričal, čegava je zemlja. Mnogo krvi' se je prelilo, predno je bil sovražnik ugnan ali končan; premnog junak je na veke zaspal v osvojenih deželah,
Okolo Božiča so se vračali starejši vojaki v rodne kraje. Po vseh vasčh in seliščih pod temnim Mokricem in prijaznim Svetim Primožem so se jih razveselili domačini, najsi so prišli nekateri bolni, bledi in suhi. V Bosni sta ostala samd dva, in sicer bivši hlapec na Robu in graščinski lovec Egidij. O prvem so povedali, da je pal pri Jajci, o lovci Egidiji pa niso vedeli ničesar in so sklepali, da je tudi ubit, ker bi se bil sicer že vrnil; mogoče pa tudi, da leži kje v bolnici. Po prvem niso kaj žalovali, za Egidijem pa so ugibali, kdo mu bode naslednik v službi, zakaj vedeli so vsi, da lovčeva hiša na Podmolu ne ostane dolgo prazna. Zal je bilo ljudem toliko za njim, ker so vedeli, kakšen je bil, vedeli pa niso, kakšen lovec pride za njim.
Samd Dragarica, ki se je jako bala za hčer, če bi se vrnil Egidij, oddehnila se je in dela sama v sebi:
»Oh. vender! Hvala Bogu! Škoda ga je; pa vender, božja volja je. Prebil je, nas pa še čaka!«
Toda Leniča ni mislila takd. Obledela je, ko ji je mati povedala o Egidijevi smrti, in solze so jo oblile. Sedaj šele je čutila vso ljubezen do lepega lovca. Zaihtela je, da se je zasmilila celd materi.
»Ej, bčži, Leniča! Kaj bi se jokala? Saj ni tvoj brat, in božja volja je bila, da je ubit Obriši se, da ne zvč oče, kakd jočeŠ za njim!«
Leniča pa jo pogleda in pravi:
»Zvedd naj vsi! Egidija sem ljubila, kakor ne bodem nikogar drugega. Ne bojim se nikogar, saj nisem storila käj slabega.«
In grč, da se izjoka in da pomoli za njega dušo. In ko premišlja vse, zazdi se ji, da Egidij ne more biti mrtev, in v tej misli jo potrja še več rečij. Tisti, ki so se vrnili z vojske, niso bili ž njim
skupaj in zatö ne morejo vedeti käj določenega. Vrhu tega bi moralo priti pisanje do županstva, kakor je prišlo tudi za Čopovega hlapca, da je res ubit. Ta Jdva precčj tehtna razloga sta ji zeld podprla upanje. Mislila je, da je bržkone bolan, da pa se po bolezni zdrav vrne v domovino. In sto lepih nadej se ji vzbudi' ob tej misli.
Mati je bila prav vesela, opazivši, da Leniča ni več takd tožna, kakor je bila prve dni, ko ji je povedala za Egidijevo smrt. Mislila je, da bode zadovoljna z Rakarjevo snubitvijo, in zatd ji je nekaj dnij po novem letu skrivnostno šepnila :
»Leniča, pripravi se, o Sv. treh Kraljih pridejo snubači.«
»Kdo?« vpraša Leniča preplašena.
»Ej, glej jo, kdo? Rakar! Grdo se je držal, ko si ga jeseni odbila takd odločno, pa te ima venderle rad, da pride zopet pdte. Le glej, da ga bolj razveseliš!«
Leniča je bila sedaj v novi, Še hujši stiski nego kdaj prej. Predobro je vedela, da se bode morala sedaj udati očetovi volji, ako pride Rakar pdnjo. — Brezupnost ji je obhajala srce/in ugibala je noč in dan, kakd bi se izmotala iz te zadrege. Naposled se domisli nečesa, kar se ji zdi' najbolje.
Dva dni pred Svetimi Kralji se zaprč v sobico pod streho, kjer so hranili obleko in druge reči', in napiše v mrazu takšno pismo:
»Ljubi Egidij 1
Ne vem, če te dobi moje pismo, ker vsi pravijo, da si mrtev. Samd meni živi upanje, da si še živ. Obetala sem ti, da te počakam, dokler se ne vrneš. In ta obet hočem izpolniti, bodisi karkoli. — Pomisli, koliko moram prebiti 1 Jedenkrat me je že snubil Rakar, ali odbila sem ga na očetovo veliko jezo in materino nejevoljo, sedaj pa zopet pride pojutrišnjem. Upirati se ne morem dlje, ali če dobim tvoje pismo, povem vsem, da sem tvoja, in potem me ne prisili nihče vzeti njega, dasi sem slabotna ženska. — Prosim te, odpiši mi takoj, ker le potem se more zvršiti moja in tvoja volja in želja. Upaj, kakor upam jaz, da se izide vse dobro! Pridi skoro! Pozdravlja in poljublja te tvoja
zvesta Leniča.«
To pismo zapečati in zraven napiše drug listič: »Ljuba mati!
Ne čudite se preveč, da vam pišem. Prosim vas, pošljite to-le pismo prčcej svojemu sinu Egidiju, če še živi! Dobiti ga mora. Naročite tudi temu, ki to pismo prinese, ali res veste, da Egidij ni mrtev l Pozdravljam vas in ostajam vaša
Dragarjeva Leniča.«
Ko sta ti pismi dobro zaviti in zapečateni, poišče človeka, kateri je bil znan daleč na okolo pod imenom Selški Matija. Domä je bil s Sel in se je prišteval beračem. Hodil je z maliho po svetu, in ljudje so mu radi dajali jesti in še kaj drugega, ako je hotel, zakaj radi so imeli Selškega Matijo, ki je bil vedno vesel in je vedel cele bukve čudnih historij. Dragarjevo Lenico je imel rad, zakaj kadar je bil v rojstveni vasi, spal je največ v Dragarjevem hlevu, in domača hči je bila kaj prijazna ž njim in mu še često kaj dala tečnega za zobe in želodec. Zatd je ni mogel nikdar prehvaliti in je vedno pravil, da jo tisti zadene, ki vzame Dragarjevo Lenico, zakaj take ni v vsi komisiji.
»Matija, časih si dejal, da me imaš rad, ali me imaš še kaj ?« nagovori ga Leniča.
»Rad te imam, kolikor te smem imeti in kolikor ti pustiš, saj veš, da sem beraškega rodu!«
»Bodi, kar hočeš, hvaležna ti bodem, ako mi ustrežeš.«
»Rad, le povej, kaj imaš in kaj hočeš.«
»Ali pa bodeš molčal, da nihče ne zvč?«
»Hihi, Leniča, ali je takd, da ne smč nihče zvedeti?« zareži se Matija in pokaže dve vrsti belih zdb. »Očetu povem, da skrivne pošte pošiljaš, pa bode zopet ropotal, Leniča pa jokala! No, no, ne bodi žalostna, saj se samd šalim ; le povej, kaj imaš na srci, in jaz povem prav takd tvojemu srčku, kakor naročiš! Ej, stari Matija vč dobro, kaj so mladi ljudje, hihi!«
»Ali greš na Čušperk do Egidijeve matere?«
»Nekamo daleč je, pa zäte grem, kamor veliš!*
»To pismo ji ponesi in vprašaj jo, ali še živi Egidij l Ako povč, da živi, daj ji pismo, ako pa je mrtev, izroči ga zopet skrivaj menil Podvizaj se in kadar se vrneš, zmeniva se za potnino.«
»Ej, Leniča, sedaj pa vem, zakaj si se jeseni Rakarja takd branila ! No, no, lepa deklica ima vselej lepega fanta rada, in ti pa Egidij sta lepa, kakor ni vsak l«
»Ne mudi se nikjer!«
»Kaj še! Zvečer je pismo že v Čušperku v pravih rokah.«
Leniča grč na delo, Matija pa se odpravi. Obleče se v najboljšo beraško obleko in vrže novo maliho čez rame.
»Matija, kam pa na praznik?« vpraša ga Dragar, stoječ na pragu.
»Koledovat!« mčni Matija in se zareži. »Na Svetih treh Kraljev dan režejo gospodarji poprtnik, in jaz bi bil vender še kje rad po-prtnika deležen, saj pri vas, vem, da me počaka, kakor me je vselej. Vsakemu družinčetu svoj kos!«
Še tistega večera je imela Egidijeva mati pismo v rokah in se je čudila. Izpraševala je Matijo, kaj je novega na Selih in pri Dragarji, toda Matija ni povedal mnogo, ker ni vedel ali pa ni hotel. Drugega dnč je poslala mati pismo na sina, kateri je še živel, toda si je zdravil rane v bdlnici nekje v dalmatinskem mesteci, kamor so ga bili prepeljali iz Ercegovine.
IX.
Rakarjev Janez je bil jako vesel, ko je zvedel, da je umrl lovec Egidij, ki mu je delal toliko napotja. Takoj o novem letu je zopet vprašal očeta Dragarja, če smč priti snubit.
»Le pridi U dejal je Dragar. »Sedaj ne prideš zastonj in strijcu povej, da ga ne bode treba biti sram!«
Da bi bilo še bolj gotovo, pokliče Dragar na večer pred Sv. tremi Kralji svojo hčer in jo odvede v sobico. Leniča jc slutila, kaj bode. Sklenila pa je privoliti v Rakarjevo ženitev, toda le proti temu, da se svatba odloži na zadnje predpustne dni, češ, morda pride v tem Egidij in potem se vsa reč kakd presuče.
»Leniča«, pričnč oče, »zadnjič, ko te je snubil Rakarjev Janez, razjezila si me na vso moč, ker ga nisi hotela. Mislil sem te prisiliti, toda premislil sem si, češ, da se spametuješ Jutri pride zopet, in to ti rečem, sedaj ne pride zastonj. Ako se sama ne obljubiš, obljubim te jaz. Sedaj ni nobenega izgovora. Janez je dober in imovit, da boljšega ne najdeš. Let pa imaš tudi že dovolj za možitev. Povej, ali ga vzameš rada ali nerada?«
Začudi se oče, ko vidi, da je hči takd mirna.
»Ker ni drugače, vzamem ga,« odgovori Leniča ravnodušno.
»Takd je prav, nikdar se ne bodeš kesala!«
»Oče, ali mora biti takoj poroka ?« vpraša Leniča po kratkem molku.
»Najbolje, Če se prčcej vzameta; veš, gospodinje mu je treba «
»Toliko časa je že prebil, naj pa še počaka dva tri tedne, da ne bodo govorili ljudje: ,Komaj sta čakala predpusta'.«
»No, to je že jedno, teden prej ali pozneje, da ga le vzameš. Glej, da se jutri lepo oblečeš in da si prijazna ž njim!«
Na Sv. treh Kraljev dan popoldne prideta Janez in strijc. Sedaj pa se Leniča ne prestraši; prijazno pozdravi Janeza, kakor še nikdar ne, da mladenič takoj začuti, kakd veje danes vse drugačna sapa nego jeseni.
Miza je bila hitro pregrnjena z belim prtom; star bokal dobrega vina seje zalesketal na mizi, poleg njega pa je bil položen beli »včliki hleb« ali poprtnik.
Snubca sedeta za mizo, in za njima prisedejo Dragar, mati in hči; otroci in posli pa se potaknejo v hlev ali k sosedom, ker se ne spodobi o takih prilikah vleči besede na ušesa.
Po kratkem uvodu pravi Janezov strijc:
»Deklč, ali nama danes zopet odrečeš, da se še domov ne bodeva upala?«
Leniča se za rdi v obraz in povesi oči. Zdajci se ji zazdi greh, da bi se obljubila proti slovesnemu obetu. Toda nekaj ji pravi: »Ne, greh ni, prisiljena si, takd moraš storiti. In morda te je Še pozabil !«
»Ne bode takd hudo. Česar nista dosegla prvič, bodeta pa sedaj. Käj ne, Leniča ?« pravi mati.
Leniča prikima.
Veselje prešine Janeza po vseh udih. Strijc pa prime polni kozarec in napije:
»Bog živi nevesto in ženina! Bog jima daj pridnih otrdk in jima daj dočakati svojih otrdk otroke v zdravji in sreči! Vse naj se njima izpolni, kakor je volja božja!«
»Bog ju živi!« pritrdita oče in mati, strijc pa izlije rujno tekočino v grlo.
»Sezita si v roko!« pravi oče, srečen, da se mu je izpolnila iskrena želja.
Janez ji radostno ponudi roko, Leniča pa malomarno položi desnico vdnjo, takd hladno, da se Janez nehotč spomni zunanje zime. Lenico pa zdajci obide zavest, da ni storila prav, in notranja žalost jo prevzame. Janez je sicer nejevoljen, da se takd skesano drži njegova nevesta, toda skoro se potolaži, da bode že bolje. Drugih pa itak ni nihče käj opazil, ker so bili preveč zamišljeni v svoje pogovore.
Strijc je našteval, kaj mora Dragar vse dati s hčerjo, Dragar pa je skrbel, kakd bi se zavarovala dota hčerina na Rakarjevem domu.
»No, torej kdaj sklenemo vso to reč?« vpraša končno strijc.
»Najbolje prčcej,« pravi Janez.
»Leniča mčni, da bi še nekoliko počakali,« pravi Dragar.
Janeza obide nejevolja, toda ker je bil dobrega srca, udä se, rekoč:
»Pa naredimo, kadar hočete, samd pismo spišimo prčcej v sredo, da ne bode pozneje potov.«
»Tudi prav.«
Razven Leniče so bili vsi zadovoljni. Ženinu sicer ni bilo vse prav, zlasti to ne, da Leniča ni kazala posebne ljubezni do njega, ali ker ni bil takd natančen, oprostil ji je in se vesel vrnil domov.
Prihodnje srede so šli v Lašiče, in tam jim je spisal notar že-nitovanjsko pismo. In brž se je zvedelo, da je Rakarjev Janez ženin in Dragarjeva Leniča nevesta. To ni bilo nič čudnega, in kdor je poznal obe rodovini, vedel je Že prej, da bode käj takega. V obče so trdili, da Rakar ni slabo izbral. Dekleta pa so si šepetala marsikaj in so obsojala Lenico:
»Glejte jo, nezvestnico! Ves čas je motila lovca, da ni pogledal nobene druge, sedaj pa se niti ni ohladil v grobu, in že ga je pozabila.«
Leniča pa je takrat molila, da bi Egidij prejel nje pismo in se vrnil, ali pa ji odpisal, če Še živi, da bi se uprla zoperni možitvi. Iz težka je pričakovala Selškega Matijo, ki je brnjal na poti s Čušperka, kamor ga je bila poslala s pismom. Ko se vrne v tednu dnij, vpraša ga, ali Egidij še živi ali je že mrtev. Matija pa se zareži in z obotavljanjem muči nestrpno Lenico. Končno pravi:
»Živi. Bolan je in ne more domov!«
»Oh, kaj sem storila, ker sem prelomila obljubo!« vzklikne dekle in tleskne z desnico po žarečem čelu. »Živi, jaz pa sem nevesta drugemu! Toda, ali se ne lažeš?«
»Zakaj bi se lagal brez dobička, in celd tebi?«
»Gorjč mi!« vzklikne Leniča in pobegne v sobico pod streho, da se izjoka.
»Čudna je, prav Čudna,« zamrmrä Matija. »Kriči, da je nesrečna, papirna dva ženina, jednega domä, drugega na tujem. No, počakaj, sita bodeš še jednega, hihi!« —
Takd malo veselja za možitev, kakor ga je imela Dragarjeva Leniča, ima malokatera nevesta. Nevesta je bila, toda o možitvi še govoriti ni hotela, niti misliti na novo obleko in druge potrebščine.
»Eh, saj je dolg predpust, časa je še dovolj,« zavračala je očeta in mater, ki sta jo priganjala, naj vender käj pripravi, ker bode že treba oklica.
In Janez, ki je vsak dan prišel gledat lepo svojo nevesto, slišal je namesto prijaznih besed samd take-le besede:
»Sedaj me vedno hodiš gledat; kadar me bodeš pa imel, tedaj me Še videti ne bodeš hotel.«
Minilo je malone štirinajst dnij, odkar so bili naredili ženito-vanjsko pismo, vender Še ni bilo nobenega oklica, niti käj drugega za svatbo pripravljenega, takd da so ljudje že vpraševali, ali se je svatba razdrla, ali so jo prestavili v post, da ne bode treba godcev.
Druge nedelje zjutraj po maši pokliče župnik Dragarja k sebi.
»Pismo imam za vašega dekleta, ako ga hočete vzeti. Včeraj ga je prinesel moj hlapec z laške pošte, toda nisem ga imel po kom poslati. No, pa menda ne bode toliko zamude.«
»Kaj? Leniča dobiva pisma?« zagodrnjd Dragar sam v sebi, in vzbudi se mu nekova neprijetna slutnja, ki ga jako razjezi.
Dragar poljubi župniku rokd in odide.
»Bog vč, kdo bi ji bil pisal ?« vpraša se Dragar na poti domov, potem pa potegne pismo iz žepa in ga ogleduje.
»Saj je moja hči in brez moje vednosti ne smč storiti ničesar.« Ta misel mu prežene vse pomisleke, tako da odprč list. Postoji in bere:
»Ljuba Leniča!
Prejel sem tvoje pismo. Razveselilo me je in zopet užalostilo, ker mi praviš, da te silijo k možitvi. Upam, da se ne udaš in da me počakaš, kakor si mi obetala zadnji večer. Bolan ležim v bdlnici, toda okreval sem že toliko, da me skoro izpustč domov. Naravnost pridem na Podmol in potem takoj stopim pred tvojega očeta in te zasnubim. Bodi stanovita in ne udaj se! Pozdravljam in poljubljam te ter ostajam tvoj
zvesti Egidij.«
»Tristo vragov, z lovcem je zmenjena!« raztogoti se Dragar; »oh, da sem to vedel!«
Jeza mu speši korake, da stopa brez težav v breg. Misel za mislijo se mu podi po glavi. Vedel je, da mora kaznovati hčer, ker ima zvezo s takim človekom, kakor je lovec Egidij, katerega ni nikdar trpel. Zdajci mu je seveda jasno, zakaj se je jeseni branila možitve in zakaj jo odlaga celd sedaj. »Ne bodeš, deklč, premalo te je! Tega graščinskega biriča že ne dobiš! Prčcej te omožimo, Rakarja vzameš, in potem se le vrni ta vražji birič, kateri te je zaslepil.«
Iz nova prebere pismo.
»Kaj naj storim? Ali naj jo oŠtejem ali pretepem kakor pa-stirico?«
Njega kmetski ponos je zeld užalila zavest, da se je hči pečala s človekom, kateri živi ob milosti drugega gospodarja. Ali bi ji pokazal pismo ali ne? Dasi ga je takd razjezilo, vender je bil zadovoljen, da mu je prišlo v roke. Naposled sklene izpregovoriti z ženo, Leniči pa ne pokazati pisma, niti ji povedati, da je pisal Egidij. Naj čaka pisma, dokler hoče! Toda takoj prihodnjo nedeljo bodeta hči in Rakar na oklici.
Osoren je bil danes Dragar in s hčerjo niti ni govoril. Ko pa sta bila z ženo samä, potegnil je pismo iz žepa in ga ji prebral.
Dragarica obledf, ker se je bala za hčer. Mislila je že, kakd bi jo zagovarjala.
,Pa ji ne povej, da sem dobil to pismo. Omožiti jo moramo pa takoj, da pozabi tega lovca.«
»Najbolje bode; omožf naj se prčcej!« potrdi Dragarica, začudena, da ni mož takd hud, kakor je mislila. Tega sevč ni vedela, da je že prebil notranjo nevihto.
(Dalje prihodnjič.)
Brez besed.
' omlad. — Glej, drobna cvetica Priklila iz solnčnih je tal! Pomlad. — Glej, drobna pesem Poganja mi v srci kal!
Čemd li poslavljal tebe, Cvetica na solnčnih bi tleh ?
Vesela takd se mi vidiš Zemlji utelešen nasmeh !
Čemd li, pesem, za tebe Besede zlagal bi v red? Iskrena takd se mi vidiš
Sčn duše, sin živ, brez besed!
A. Funtek.
Luč.
Ni mu treba zemske luči,
Vzor mu rajski sveti: To je pač ljubezen moja,
Skoro mi ugasne; Duh pa moj se brzo dviga V rajske kraje jasne
Ki veli bedeti!
Davorinov.
Herondovi mimiambi.
Spisal R. Perušek. (Dalje.)
azven popolnoma pristnih mimiambov in odlomkov se navajajo pod Herondovim imenom še nekateri odlomki in nekateri reki, o katerih pa je sodba umestna, da so podtaknjeni.
Prvi, ki je izdal mimiambe z ločili in naglasi, bil je Angličan Rutherford. »'IIp<ov&oi> [Mj/iajAßot. Herondas. A first recension by W. G. Rutherford.« London 1891 Macmillan. (meseca avgusta). Drugi natisek je ugledal svet »reprinted with corrections« meseca novembra. Za njim jih je izdal Holandec H. van H er werden v filološkem časopisu »Mnemosyne« imenovanem, XX. I. str. 41.—97. Končno je izšla izdaja Bücheler jeva »Herondae mimiambi, edidit Fr.B « 2.izdanje. Bonnae. 1892. in Crusijev a »Herondae mimiambi etc. edidit Otto Crusius.« Lipsiae 1892. Najnovejše izdanje pa je naslovljeno: »Die Mimiamben des Herondas. Herausgegeben und erklärt mit einem Anhange über den Dichter, die Ueberüeferung und den Dialect von Rieh. Meister.« Leipzig 1893. —
Za tolmačenje teksta, za razdelitev ulog, za pravilno interpunk-cijo in za nadomestitev izpalih besedij in stihov so storili mnogo v različnih znanstvenih časopisih An gl i ča ni: R. Ellis, E. L. Hicks, H. Jackson, F. G. Kenyon, H. Kynaston, W. R. Pat on in A. C. Pearson v časopisu »Classical Review« leta 1891. in 1892., W. Headlam, Edward W. B. Nicholson, A. Palmer, F. G. Tucker in J. H. Vince v časopisu »Academy« leta 1891. in 1892. — J. H. Wright v »Harvard Studies in classical philology., IV. 1893. Franco z je: T h. Reinach v »Revue des čtudes grecques«
1891,	in H. Weil v »Journal des savants« leta 1891. — Italijani: Ruggero Bonghi v časopisu »La coltura«. 1892. in E. Piccolo-mini v časopisih »Nuova Antologia« 1892. in »Rivista di filologia«
1892.	— Holandca: H. van H er werden v »Berliner philolog. Wochenschrift« 1891. in v časopisu »Mnemosyne« 1892. in J. van Leeuwen v »Mnemosyni« leta 1892. — Nemci: A. Bauer, »Preussische Jahrb.«, 1893., Blass Fr. v »Göttinger gelehrte Anzeigen«, H. BIümner v časopisih »Nord und Süd« zv. 59. in »Philologus« leta 1892., Fr. Bücheler v časopisu »Rheinisches Museum« leta 1891., Otto Crusius v »Litterarisches Centralblatt« 1891. in »Philologus«,
N. F. 5. Bd. 4. Heft 1893., O. A. Danielson v »Wochenschrift f. kl. Phil.« 1891., H. Diels v »Deutsche Litteraturzeitung« 1891. in , Sitzungsberichte der . . . Akademie zu Berlin« 1892., A. Gercke in O. Günther v »Wochenschrit f. kl. Phil.« 1891., S. Gurlitt, ,Ar-chaeol. epigr. Mittheilungen aus Oesterreich« XV. pg. 169. ff. Hense v »Fleckeisens Jahrb. f. Philologie 1892., O. Immisch, v »Blätter für lit. Unterhaltung« 1892., Kaibel; R. Meister v časopisu »Der Grenzbote« 1891. in v »Litt. Centralblatt«, 1892., S. Mekler, »Neues von den Alten« v izvestji dunajskega občinskega gimnazija v 19. okraji. 1892., Ribbeck; R. Schneider v časopisu »Jahrbücher für Philologie i. t. d. v. Fleckeisen leta 1892., Sett i, Spiro, H. Stadtmüller v »Berliner phil. Wochenschrift* 1892. in 1893. Izmed Poljakov je pisal poleg Zielinskega sosebno Witkowski temeljito o stihotvorstvu Herondovem v nekem spisu krakovskega visokega učilišča 1893. —
Preveli so mimiambe, kar jaz vem. na nemški jezik Mekler v imenovanem spisu odlomke 3., 4. in 7. mimiamba, O. Crusius »Proben aus den Mimiamben des Herondas«, 2. in 3. mimiamb v »Philologu« 1891. in »Die Mimiamben des Herondas. Deutsch mit Einleitung u. Anmerkungen«. Göttingen, 1893.; na francoski jezik T h. Rein ach v »Republique frangaise« od dnč 20. septembra 1891. prve 3 mimiambe in Georges Dalmeyda »Les mimes d'Hčrondas, Traduction frangaise prčcedče d'une introduction,« Paris 1893.; in P. Ri s tel h über »Hčrodas. mimes. Traduits en frangais avec introduction et notes« Paris 1883. Tudi Emil Boisacg je prevel nekoliko iz Heronde. Na italijanski jezik je prevel E. Piccolomini 3., 4. in 7. mimiamb v 6. zvezku .jNuove Antologie«, 1893. Na novi grški jezik 3. mimiamb N. G. Polites v časopisu »Estia«, leta 1892. Izdaja Büchelerjeva ima pod črto latinski prevod mimiambov.
Največ ie pripomogel za razumevanje in tolmačenje mimiambov Otto Crusius, ki je jako bistroumno upotrebil svoje temeljito znanje paroimiografsko (pregovorov) in dosegel krasne uspehe.1) Seveda delo še ni končano. Na vsakem polji filološke znanosti ostaje še mnogo dela, in treba bode še mnogo truda, da se popravi tekst in pravilno raztolmači vsebina. Časih prepisovalcu mimiambov samemu kaka stvar ni bila jasna in pristavil je znamenje, ki je bilo v ta namen obično, namreč črto. Druga roka, ki je popravljala prvopis, popravila je časih käj, časih tudi pokvarila. Toliko težji je posel tolmačem naše dobe.
Med drugimi močno poškodovanimi odlomki je tudi že večkrat omenjeni odlomek pristopa. V prvem ohranjenem stihu je izpala cela
') »Untersuchungen zu den Mimiamben des Herondas« Leipzig 1892.
prva beseda in dvozložna zadnja. V ostalih treh pa je izbrisana vsaka prva črka v stihu, v drugem in tretjem stihu zadnja dvozložna beseda. Razven tega spopolnjujejo razlagalci še pojedine besede iz stiha, ki je bil pred ohranjenimi, pa se je izgubil. Različni tolmači različno spopolnjujejo vrzeli, in torej slove prevod tega pristopa, kakor ga je spo-polnil in popravil Bücheler, takd-le: Veliko slavo, takd mi Muze, pri-dobč mi ali lepe pesmi iz jambov ali pa drugo spoznanje, da pojem razsodnim sinovom Ksutovim dne hrome (pesmi) za starim Hiponaktom.
Mekler je spopolnil iste stihe takd-le:
Lepša slava je, takd mi Muze, pevati nove hrome (pesmi) razsodnim sinovom Ksutovim za starim Hiponaktom, nego zlagati pesmi iz šest jambov ali menj vredne ali pa Kojcem znane, dejal je (kdo?)
Crusius pa je po svoje spopolnil stihe takd-le:
Jednako slavo, takd mi Muze, prinaša mi, ako skladam herojske l) pesmi, ali pa pesmi iz šest jambov2) zložene, ali pa, ako mi priznavajo ljudje, da sem prvi za Hiponaktom staroslavnim v pevanji hromih (stihov) bodočim sinovom Ksutovim.8)
Toda Crusius se je v svojem prevodu zopet premislil in besede drugače spopolnil nego prej, takd da niti jeden in isti razlagalec ni v spopolnjevanji izpalih stihov prišel do čvrstega prepričanja.
Da vlada taka različnost v spopolnjevanji izpalih mest, to je dokaz, kakd težavno je tolmačiti take slabo ohranjene tekste. Seveda veljä to samd za dna mesta našega rokopisa, ki so mnogo trpela v dveh tisočletjih in katera smo gori navedli. Vender je tudi na dobro ohranjenih mestih še mnogo stvarij, ki čakajo primerne raztolmačitve.
Sedaj pa preidimo na podrobnejši opis vsebine Herondovih mimiambov.
Prvi mimiamb, ohranjen v egipetskem papiru, je »Posredovalka«. Neka starka, Gilida po imeni, pride k znanki Metrihi v vas. Metrihin mož je bil odšel v Egipet in je bil že deset mesecev odsoten, a ženi ni nič poročil, kakd in kaj. Morda je šel v Egipet, da si kot vojak v vojski ptolemajski prisluži nekaj srebrnjakov in da se potem vrne domov k zvesti ženi. Saj so bili res tudi Kojci med plačeniki egipet-skih kraljev. Zakaj pa ni pisal? Morebiti še znal ni, in pošta tedaj tudi ni bila takd urejena kakor dandanes; zatd se tudi Metriha zaradi tega ne beli las. Njo je ugledal pri procesiji, katera se je vršila na čast Misi, mlad gizdalin ter se je zaljubil vänjo. Saj so bile verske svet-kovine, kjer so se shajali mladeniči in dekleta, prav ugodne, da se je
*) t. j. epske, 2) t. j. dramatske. 3) Xuthos, siu Hellenov, brat Aiolov in Dorov, je oče Ahajev in Jonov, ki sta bila utemeljitelja rodü ahajskega in ijonskega.
vnela ljubezen. Gril, to je ime gizdalinu, obrnil se je do Gilide, naj ona posreduje med njim in Metriho; saj tak posel tudi še dandanes opravljajo take starke. Gilida prevzame posel, poseti Metriho in začnč govoriti o samoti Metrihini, odkar jo je ostavil nje mož. Z jasnimi barvami ji slika krasoto egipetske Aleksandrije, ki hrani v sebi vse, kar more možd odtujiti ženi, sosebno pa opisuje ženske, oh, toliko in takd lepih, da je Mandris brez sumnje pozabil svoje ženke in se ujel v zanj ko egipetske krasotice. Čemu neki bi Metriha svojo mladost trošila brez uživanja? Lep mladenič, viteški junak, bogat, toda krotak dečko, poleg tega šele prvič zaljubljen, vnel se je zänjo — kaj si more žensko srce želeti boljšega in laskavejšega! Gilida pričakuje uspeha svoji zgovornosti, ali prevari se. Metriha je krepostna žena ; krepko zavrne nesramno starko. Ta pa, ko vidi, da je naletela na nepravo, poskuša vso stvar takd obrniti, češ, da je samd za šalo govorila o tej stvari in da je prišla samd zaradi praznikov. Metriha ji ukaže prinesti vina, katero grda starka glasno pohvali, a spravljajoč se na pot, tiho prekolne Častito Metriho ter si želi pri drugih znankah boljšega uspeha. Prizor se vrši na otoku Kosu ob deževnem dnevi. Robinja stopi iz sobe, v kateri je delala z Metriho, v vežo ter se ondu razgovarja z Gilido, katera stopi s ceste v vežo in potem s služkinjo vred v sobo. Ime Gilidino (Gyllis) jo označuje kot žensko tankega dolgega vratu. Ime »Metriha« (Metriche) (kakor ime Metro-tlma v 3. mimiambu) se nanaša na kult velike'matere Kibele (KoßiXvi), ki se je bil razširil tudi po Greciji.
Posredovalka ali podvodnica.
Metriha. Tresa,nekdo trka na vrata. Poglej, ne prihaja li kdo od nas s potovanja.
Tresa (stopi k vratom). Kdo (trka) na vrata?
Gilida (za vrati). Jaz.
Tresa. Kdo pa si ? Ali se bojiš stopiti bliže ?
Gilida. Glej, že sem stopila bliže.
Tresa. Kdo pa si ti?
Gilida. Gilida, mati Filajnijeva.3) Naznani Metrihi notri, da sem jaz prišla. Pokliči jo I
Metriha. Kdo pa je?
Tresa. Gilida.
*) Threissa = Tračanka. Robom so dajali čeUo imena po deželah, u katerih so jih dobivali.
2) <foXa{v.o;.
Metrika. Mamica Gilida! (Služkinji.) Umekni se malo I (Služkinja odide. Gilidi.) Kakšen slučaj je privel tebe k nam, o Gilida? Kaj prihajaš kakor bog med ljudi?1) Kakih pet mesecev je pač, mislim, da te nihče ni videl prihajajoče k našim vratom, še v sanjah ne, takd mi mdjirl2)
Gilida. Jaz stanujem daleč, dete moje; po ulicah pa seza blato do kolen. In toliko imam močij kakor muha, ker me tlači starost in ker pristopa senca.8)
Metrika. Mdlči in ne psuj takd svoje starosti, Gilida. Saj davi tudi druge.
Gilida. Le norčuj se, saj vam mlajšim to pristuje.
Metrika. To te vender ne bode razvnelo ? I
Gilida. Oj, dete moje, koliko časa si že vdova in sama tlačiš samotno posteljo? Odkar je Mandris odpotoval v Egipet, prešlo je deset mesecev, in ni ti poslal nobene črke, nego pozabil te je in pije iz nove *) (čaše). Saj tamkaj je hram boginje. 6) Zakaj vse, karkoli kje biva in se kje godi, to se nahaja v Egiptu: bogastvo, telovadnica, oblast, jasno nebd, slava, izložbe, filozofi, zlatd, mladeniči, hram božjih dvojčkov,6) izvrsten kralj,7) muzej,8) vino, vsa dobra, kar si jih moreš želeti, žensk toliko, kolikor, takd mi hčere Hadove, 9) nebd nima zvezd, da bi se ž njimi ponašalo, obličja pa takega, kakeršne so nekdaj prihajale k Paridu boginje, da sodi o njih lepoti — naj ne čujejo, da jih imenujem.10) — Nesrečnica! Kakšne misli vender imaš, da greješ svoj stol.11) Ostarela bodeš neopaženo, in pepel uniči cvet tvoje dobe.12) Obrni se drugam in izpremčni svoje mišljenje vsaj za dva tri dni in vesela pristopi k drugemu prijatelju. Ladja, ki se opira samd na jedno sidro, ni Čvrsto pritrjena.13) Kadar pa pride ona,14) božanstev najjača
') »Bog med ljudmi« je pregovor, ki znači nekaj redkega, nenavadnega.
*) Moj ire, aotpat ~ sojenice
8) Senca, t. j. smrt.
T. j. on uživa drugo ljubezen.
J) N. Afrodite. »Hram Afrodite« pa znači »veselja raj«.
•) Ptolemaja Filadelfa ter sestre in žene njegove Arzinoje.
') Ptolemaj Dobrotvor (Euergetes) od leta 243. do leta 221. pr. Kr., ali pa Pto-lemaj Bratoljub od leta 283. do 246.
8)	V aleksandrijskem muzeji so uživali zaslužni književniki časten žitek. Muzej je bil središče znanosti iu obrazovauosti.
9)	Kora ali Persephona, hči Hadova in Demetrina.
,0) Tudi pri Grkih se niso smela imena božanstev izrekati po nepotrebnem.
tl) »Stol greti« pomenja v pregovoru, kar pri nas »za pečjo sedeti«.
I3) Mladost je plamteč ogenj, starost pa je ugasel pepel.
1S) Ako se ji jeden ljubimec izneveri, ostane ji drugi.
u) N. smrt.
—	nihče je ne vzbujaj — očitala si bodeš sama;1) ljut vihar pa se mnogokrat vzdigne kär ob jasnem nebu, in nihče ne vč, kaj bode z nami, zakaj človeško življenje je nestalno.
Metrika. Kaj hočeš torej?
Oilida. Ni li kdo v najini bližini?
Metrika. Nikdo.
Gilida. Poslušaj torej, s käko prošnjo sem prišla do tebe semkaj. Gril,2) sin Matahinin, hčere Patajkionove, ki je petkrat darila dobil — v Pitonu3) kot deček, v Korintu dvakrat zmagavši (mladeniče), katerim je baš prodirala brada; dvakrat pa je podrl s pestmi možake v Pizi
—	mož pošteno bogat, ki (pa vender) ne bi meknil4) slamice s tal, Kitčre6) mi, še nedotaknjen pečat,6) ugledal te je pri procesiji mi-senski,7) drob se mu je vzburil, in ljubezen mu je ubola srce. Sedaj pa, dete moje, ne zapusti več moje hiše, nego mi plače, kliče tvoje ime in umira od ljubezni. Ali dete moje, Metriha, stdri samd ta jedni grešek, podaj se boginji,8) da te neopažena ne zasači starost. In dvakrat, o draga, povrne se ti, kar storiš ugodnega. Plačilo dobodeš večje, negoli misliš; premisli se, slušaj me, jaz te ljubim, takd mi mojir!
Metriha. Gilida, beli lasje otopč um. A, takd mi povratka Man-drijevega in drage Demetre, od druge ženske jaz tega ne bi bila rada čula, nego bi jo bila naučila hromo hrome pesmi peti in moj prag sovražiti.9) Ti pa, draga, ne pridi nikdar več s tako stvarjd k meni; besede pa, ki pristojč mlinarskim deklam,10) govori mladenkam,
*) Svojo brezparaetnost, da nisi uživala mladosti.
*) IVJaXo; 6 Mara/jvr,; ttj; IlaTa'./.'OJ.
3)	»Pythia«, bile so igre na čast Apolonu, katere so se vršile sredi meseca avgusta vsakih pet let v »Pythouu« blizu Delfov; sicer pa so se take igre pod istim imenom vršile tudi v mnogih drugih mestih, sosebno v Aziji in na otokih azijskih. Mogoče, da ima Heronda take igre v mislih. Istemske igre pri Korintu so bile na čast Pozejdonu. Vršile so se vsako tretje leto v poletji, tako da so se slavile v istem roku istemske igre po dvakrat, pitske in olimpske (v Pizi) po jedenkrat. Razven teh so imeli Grki v čislih tudi nemejske igre v Argolidi. Zmagalci v teh igrah so uživali povsod velikanski ugled.
4)	T. j. ob vsi svoji slavi je dobrodušen človek.
Kitčra, priimek Afroditin, po otoku »Kythera« imenovanem.
<) T. j. on je nedolžen, njega se ljubav dosedaj še ni lotila.
') Misa, nekako podzemeljsko božanstvo, ki se imenuje poleg Iside, Kore in drugih boginj.
«) T. j. Afroditi.
fl) T. j., bila bi jo natepla tako, da bi ohromela (prim. nem. lahm schlagen) in primerno hromcu stokala ter ne prišla več do mojega praga.
l0) Mlinarske dekle so bile v starem veku na slal>em glasu.
Metriho pa. hčer Pitejevo, pusti, naj greje svoj stol. Mandriju se pač nihče ne bode smijal. *) Pa ljudje pravijo, da Gilida ne mara takih besedij. Tresa, operi črni vrč, odmeri tri poliče suhega vina, naškropi vode in daj obilo piti. Nä! Gilida, pij l2)
Gilida. Daj! Saj res nisem prišla, da bi te pregovorila, nego zaradi praznikov.3)
Metrika. Zatd si, Gilida, pokusila najboljšega. Gilida. Naj ti ga mnogo teče iz tvoje stiskalnice. Demetre mi, Metrihino vino je sladko. Slajšega vina Gilida še ni pila nikdar. Ti pa zdravstvuj, dete moje in čuvaj se! (Odhajajoč.) Meni pa ostanita mladi Mirtala in Sima,l) dokler diše Gilida.
*) To bi se zgodilo, ako bi ga žena prevarila.
2)	Podvoduice so bile na glasu, da rade pijd. Zato veli Metriha naliti suhega vina, a Grki so obiČno pili vodo, pomešano z manjšim delom vina. — Ixr^jiopo 5 — se.\-tarius = 0.547 litra.
3)	Morebiti se vrši prizor v dobi, ko se je jelo novo vino točiti.
4)	Imeni dveh žensk, pri katerih so bila Gilidiua vabila uspešnejša.
(Dalje prihodnjič.)
Prvi poljub.
Xzmed sveč medld-brlečih Snežno-Čist obraz bledi, V gredi mladih cvetk dehtečih Pevec mladolet leži.
Prazno krog njegove krste, Malokdd prišel kropit, Niso vrele dolge vrste Sčm za pevcem se solzit.
Jedna tudi prišla gledat — Jedni dalo ni mini, Da je stekla mu povedat, Kaj je vžila zanj jadtf.
Med cvetice stopi tožna Nagne čezenj se lahnö Ter pritisne ustna rožna K mrzlim ustnicam gorkd.
Deklica je odhitela. Dušo ji razvnela strast — Z usten pa je še žarela Prvega poljuba slast.
Izmed sveč medld-brlečih Suežno-čist obraz bledi, V gredi mladih cvetk dehtečih Pevec mladolet leži.
J- š.
Obljuba.
Povest h narodnega življenja. Spisala Pavlina Pajkova.
I.
ilo je deževnega popoldne koncem meseca vinotoka. Goste megle so se vlačile po vasi; vse je bilo tiho, samd časih se je čulo zateglo lajanje ali pa grdo kro-kanje lačnih vran, ki so pobirale po vrtih in poljih ostanke jesenskih sadov.
Na pragu ubožne koče stoji žena srednjih let. Vidno v skrbčh se ozira po samotni cesti, dočim se ji čita nemir in žalost z zamišljenega obraza. V naročaji drži dete, ki šteje šele nekaj mesecev; nje krila se drži majhen deček v dolgih nerodnih hlačicah.
Žena čaka njega, svojega moža, ki je bil že teden dnij z doma. Sel je iskat dela, ker je že pred več nego mesecem dnij izgubil službo v tvornici, kamor je zahajal že blizu dvajset let in kjer je služil dovolj zäse in družino svojo. — Zaprli so tvornico zaradi neugodnega denarnega razmerja, in nad sto ljudij je nenadoma izgubilo vsakdanji kruh. To pa v najhujših mesecih, pod zimo, ko so potrebščine najsilnejše in zaslužek najtesnejši l ZH dnevi so nastopili ubogi družini. Oče je iskal najprej zaslužka v domači vasi, toda ker delo ni bilo stalno, v hiši pa je moral biti vsak dan živež, najsi najubožnejši, spoznal je, da mora drugje dobiti pomoči, sicer mu onemore rodbina. Ta je štela razven njega in žene pet otrdk. In potrtega srca, ali zaupajoč v previdnost božjo, spremljan po najgorših željah in molitvah svojih ljubljencev, odpravil se je z doma, kam, tega niti sam ni vedel.
Teden je že prešel od tega, teden poln muk za ženo, katera je v mislih vedno spremljala moži, pri hiši pa v tem pogrešala najpotrebnejših stvarij.
»Kje bi bil sedaj Tone?« vzdihala je premnogokrat. Pisma ni, denarja ni, kakor je obetal, da bode poslal domov prvi svoj zaslužek. In tudi njega nil Otroci pa gladujejo, dolgovi narastajo, saj je v tem tednu jemala vse na up: kruh, moko, zabelo! Vedela je, da takd ne more dalje. Prodajalka je včeraj godrnjala, Češ, da tudi ne krade blagä in da tudi ničesar ne dobiva brez denarja; danes ji še hoče dati na up, jutri ne več.
Jutri ne več? — Ali naj potem otroci umrd od gladu? Ali naj grč ž njimi prosit miloščine? — Tega bi ne prebila; umrla bi od
sramote. — Ali naj pošlje otroke same ? Ob takem vremeni ? — Groza jo izpreletuje. Še jedenkrat se ozrč po cesti, ali ne prihaja že njen Tone. Saj mora priti 1 Obetal je, ako ne pošlje v tednu dnij käj denarja, tedaj pride sam. Toda žive duše ni videti daleč na okrog; čuti ni drugega nego dolgočasno kapljanje debelih dežnih kapelj.
Zdajci se zgane. Ko bi se mu bilo käj pripetilo? — »Bog, usmili se nedolžnih otrdk!« vzdihne, in srce ji za trenutek zastane ob tej strašni misli.
Dež rosf detetu v lice, da zajoka. Žena se vzdrami. Tesneje pritisne dete k sebi, obriše mu mokro lice in se vrne v hišo.
Tam za mizo se kuja osemletni Andrejček. Ako ne dobi čitanke in pisanke, kakd naj jutri prinese nalogo strogemu učitelju?
»Naj pridejo oče,« vzdihne mati kakor v sanjah, »jaz nimam denarja, da bi ti käj kupila.«
»Mama, zakaj jemo sedaj zgolj suh krompir, ne pa v mleku kuhanega in zabeljenega kakor prej ?« vpraša štiriletna Katrica očitaje. Ravno je Cilka, najstarejša izmed otrdk, olupila krompir in ga za večerjo postavila na mizo.
»Je li, mamica,« nadaljuje dekletce, ker ji nihče ne odgovori, in dobrikaje pogladi velo lice materino, »kadar se oče vrnejo, bodemo zopet vsi veseli in tedaj dobimo tudi mleka? Mleko pijem takd rada!«
Mati hoče nekaj odgovoriti, toda glas ji umrč; iz težka zadušf solze. Samd z glavo prikima in razdeli krompir med otroke. »Da bi vam teknil 1 To je zadnji, katerega imamo!« pravi zamolklo.
Cilka se strese. »Zadnji?« vpraša prestrašena. »In ko bi oče nenadoma prišli in bi bili gladni, kaj bi jim dali ?«
»Sam Bog vč,« vzdihne mati.
Cilka se zamisli in dasi gladna, niti se ne dotakne oskromne jedi. Natd vstane, vzame lonec s police in položi vanj svoj delež.
»Hranim za očeta,« pravi žalostna; »danes res kär nič nisem lačna.« Toda nehotč odkrije takoj blägo svojo laž. Skrivoma grč trebit krompirjeve olupke, ali bi še käj našla na njih.
Ko Andrejček to zapazi, pokliče Cilko in pravi z negotovim glasom: »Nä, pojej jednega mojih krompirjev, danes tudi jaz nisem käj lačen.«
»Cilka ne smč biti lačna!« zakliče jokaje Katrica in ponudi sestri najdebelejši svoj krompir.
»Jaz dam tudi jednega,« zajeca Mihec in ko močno ugrizne v najmanjšega svojih krompirjev, ponudi sestri ostali košček.
Mati gleda nepopisno ljubeče na blagočutne svoje otroke in se natihoma joče. »Kadar je sila največja, pravijo, da je Tvoja pomoč najbližja! Bog, ne zapusti nas! Daj nam danes naš vsakdanji kruhl« Takd moli sama v sebi.
II.
Vrata zaškripljejo, težki koraki se zaslišijo v veži. Vsi se obrnejo proti durim, in kakor iz jednega grla zazveni veseli vzklik: »Očka, očka l«
Ali veselja glas zdajci vsakomur zamrč na ustnih. To ni dni oče in mož, ki se je vselej nasmehoma vračal domov s težkega vsakdanjega dela! Le malokdaj je na očetovem obrazu družina ugledala dna znamenja, ki bi bila lahko takisto znak brezupa kakor togote, bolesti. Kadar pa so se prikazala, strepetali so vsi, ker so vedeli, da je oče z čl v strastčh.
Stopi vši v hišo, vrže oče klobuk na mizo, ne da bi koga pozdravil, in vpraša žarečih očij in z razjarjenim glasom: »Ali dobim käj večerje?«
Bilo je, kakor da je Šele pred nekaj ur šel iz hiše in prišel sedaj k večerji domov. Oče in mož, ki je bil dolgih deset dnij z doma, navadno ne vprašuje najprej po jedi, kadar se vrne, temveč po družini svoji.
Žena, ki ravno povija dete, stoji od osuplosti in strahu kakor okamenela. Slutila je, da je bil možev pot zastonj. Kdor nepričakovano dobi smrtni udarec, ne začuti prvi trenutek posebnih bolečin, samö omamljen je. Jednako se je godilo nji. Nje misli se zmedejo; ničesar ne čuti in ne misli, ne more se niti geniti, nikar da bi mu odgovorila. Ali je res ta mož, ki sedi ondu brezupen in togoten, dobri njen Tone, skrbni oče nje otrdk ? —
Otroci se preplašeni spogledujejo, samd Cilke ni minila hrabrost. Hitro skoči k ognjišču, vzame lonec krompirja, katerega je prihranila očetu, in ga postavi prčdenj. »Očka, malo je sicer večerje,« pravi boječe, »toda če ste lačni, teknila vam bode venderle. Takd upäli ste!«
Oče seže urno po krompir in ga zdajci pojč. Obraz se mu nekoliko upokoji.
»Ali ste pa, otroci, nocoj tudi že večerjali ? — In ti, Meta, ti me niti ne pozdraviš?« vpraša zasopel in se željno ozre na ženo.
Žena se zgane. Dete položi v zibelko in se mu približa.
»Tone,« deje sočutno, »kakšen pa si? Zeld si moral trpeti!«
»Grozno, in — zastonj U Zdajci vstane in pritisne pesti ob sence, kakor dela brezupen človek.
»Moj Bog, kaj bode z nami?« zastoče uboga žena.
Tone hodi dolgih korakov po kuhinji. »Ne jokaj se,« veli razdražen, »saj veš, da ne maram solz.«
»Ne kriči takd l« prosi ona preplašena, »otroke prestrašiš. Povej rajši, ali si prinesel käj denarja? Nihče nam ne bode dajal več na up.«
»Ti kričiš, ne jaz,« vzkrikne sedaj on, in oči mu zagorč od brezupa in jeze. — »Denarja naj bi bil prinesel? Kje naj bi ga bil vzel ? Niti krasti bi ga ne bil mogel, tudi ko bi bil hotel, ker v teh desetih dneh nisem videl niti beliča. Glej, prazen, prazen, prazen 1« vzklikne ves divji, dočim obrača žep za žepom.
Otroci glasno zajokajo; najmanjši se skrijejo pod mizo, ker se bojč očeta.
»Bog, pomagaj njemu in meni! Daj mi moč prebiti toliko gorjč; moči mi pešajo — razum mi zastaja!« . . . moli mati sklenjenih rok.
Tone obstane, nasloni se na steno in upehan zamiži.
Ona se mu boječe približa. »Tone«, povzame z negotovim glasom in mu položi roko na rame — »Tone, povej vender, kakd se ti je godilo ?«
»Pusti me,« zamrmrä on, toda glas mu ni več takd trd.
Žena se ohrabri. »Tonček,« deje mehko in mu pogladi zmršene lasč, »käj ne, dela nisi dobil, zapodili so te, menda celd razžalili ? Zatd si takd hud! Povej, povej mi vse, naj zvem najhujše, rajši nego da te gledam takega.«
»Spomladi naj si poiščem dela, pravili so mi povsod,« pravi mož kakor sam sebi; »takrat bode zaslužka dovolj. Zima je predraga, da bi zastonj redili človeka. Spomladi, ali si me čula, Meta? Hahal V tem pa lahko vsi umremo od gladu!«
Rekši si zagrebe lice v dlani, da bi zakril solze, ki mu silijo v oči. Besnost ga mineva čimdalje bolj, zakaj lepo in sočutno ravnanje njegove žene mu je utešilo razburjeno dušo.
»In kaj misliš početi? S čim naj si opomoremo do pomladi?« vpraša žena vzdihujč in ga vznemirjena gleda.
»Gledal bodem dobiti toliko denarja, da odpotujem do Dunaja; ondu bi pekel kostanj in jabolka. Pravijo, da nekateri tam prislužijo prav lepega denarja,« odgovori on bolestno. Rekši pa si ne upa pogledati ženi v obraz. Vedel je predobro, kakšen udarec ji zada ta načrt.
»Da bi že zopet šel od nas, sedaj, v največji stiski?« zavzame se Meta. »Da bi zopet sama prebila takd grozne dneve strahu in negotovosti kakor ta teden?«
»Očka, nikar ne hodite več od nas!« vzklikne Cilka iskreno in se približa očetu. »Takd žalostno je bilo, ko vas ni bilo; mama so vedno jokali. Poiščite si tu dela, saj ga je dovolj! Očka, ko bi prosili Žagarja, da bi vam dal käj zaslužka ? Njegova dekla je povedala danes pri prodajalki, da mu je delavec hudo obolel; ko bi ga vi nadomeščali, vsaj dokler ne ozdravi ? Pomagano bi nam bilo takoj; ljubi Bog pa bi vam že preskrbel drugje stalnega zaslužka.« — Takd beseduje mlado, še pred nekaj dnevi otročje deklč. Toda sedaj ni bila več otročja; kär čez noč se je izpremenila v resno skrbno deklico. Nesreča, ki je zadela hišo, trpljenje poslednje dobe — oboje je pospešilo god-nost nje duše.
»Žagar? Bogati Gašper? — Pravega si zadela!« poroga se oče. »Gašper je moj najhujši sovražnik že izza mlada. Še prav veselilo ga bode, ko zvč, da nam je hudo.*
»Za Boga, mama, kaj pa vam je?« zakliče Cilka prestrašena, zapazivši mater omahujočo. Ali predno še ji prihiti na pomoč, zgrudila se je na tla.
Žalost in strah zadnjega časa, pobitost zaradi brezuspešnega truda svojega možd, groza prihodnjosti, glad in sočutje do rodbine, vse to ji je porušilo poslednje moči.
»Nesreča ne pride nikdar sama!« misli si ubogi mož ves zdvojen, ko dvigne nezavestno Meto, da jo položi na postelj. Še tega udarca je trebalo, bolezni v hiši! Sedaj je kupa bridkosti prepolna. In ko jo vidi takd bledo in nepremično, kakor bi bila mrtva, krči se mu srce, kakor bi kdo z ledeno roko grabil po njem. Zgrudi se tudi on poleg zveste družice in zajoče kakor dete. »Bog, zakaj toliko gorja? — Kaj smo zakrivili, da nas takd obsiplješ z nadlogami? Gospod, otml me najhujšega, najpogubnejšega zlega, otml me brezupnosti!«
(Dalje prihodnjič.)
' Po pogrebu.
Zložil J.
ožjč in žene, sosedje zbrani ! Bog živi vas in zdrave ohrani, Povrni vam, kar ste mi storili, Da ste mi otroka k pogrebu spremili. Za mizo zdaj pri kozarci sedimo, Da malo o ranjkem govorimo. — Vi gledate, češ, kako sem zgovoren, Navadno tako molčeč in okoren ; Pač mislite si, možjč in žene, Da govori »dolenjec« iz mene; On mi razvozlal je jezik — krili. —
—	Otroka torej smo pokopali! Nesreča to rčs ni Bog vč kaka; Kaj pa ga je čakalo siromaka? Trpljenja mernik pa merica vžitka, Šest dni ubijanja, en dan počitka. Zemljč bi košček, siromaštva obilo Sirota bild po meni dobilo.
Tam gori prejčl je delež bolji. Zgodilo se je po božji volji. —
—	Res, bil je Martinck moj edini, Izpolnil bi bil o svetem Martini Dvanajsto leto, pa kaj se hoče, Prej vzel ga je k sebi nebeški oče! Tri stari Kožar ga ni bil vreden. — Kako sem nocoj gostobeseden ! Ilcj, vina gori, vse mene bolelo! Saj zdaj me ne bo nič več skrbelo; Sam, sam sem kakor parobek na polji! Todä ne upiraj se božji volji!
Nosilo se bo že kako do jame. Predober je bil, pregosposki zame. — Umrla je mati mu, meni družica, Bog daj ji dobro! pridna ženica!
V	en jarem vklenjena sva se trudila, Veliko delala, menj govorila!
Tako se sirota ubija in trudi, Naposled opeša in se zgrudi; Iu nesli smo jo, vi ste jo spremili,
V	počitek! — Možjč, ne boste pili? — Poznali ste jo, in vendar je niste,
Tč pridne roke, tč duše čiste!
Stritar.
Le ena napaka jo je kazila:
Premehka, zrime premehka je bila;
Siroti je, kakor lačuemu hleba,
Besede prijazne bilo potreba.
Prijazna beseda ni meni dana,
Kaj hočeš od takega telebana ?
Izkreše se iskra iz kremena,
A moja duša je kakor jeklena ! —
In vendar nisem človek hudoben,
Le grčav, oduren sem in puščoben.
Rad sem jo imel, prav rad, po svoje,
Pa reci krokarju, naj zapoje! —
Zašel sem; jaz nisem vajen vina —
O nji sem govoril, pozabil sina. —
Nji bilo je sirota podobno!
Prešdjko, premčhko, v kosteh predrobno !
In pa, to vam se bo čudno zdelo —
Očeta, mene je rado imelo. —
Ko prvo noč samri sva ležala —
Jaz v stranski izbi — ležala, ne spala —
Vznak ležal sem, vse tiho po hiši,
Le ure na steni tik trik se sliši —
Kar čutim, kako se nekaj plazi,
Pa mčhko pogladi me po obrazi
Ter pravi: »Tiho bodite, oče,
Takd rad vas imrim!« pa se zajoče,
Jaz pa, kaj menite, krij sem storil?
Lepo prijazno mu odgovoril?
Vrag vedi, kaj mi je šinilo v glrivo ?
»Sprit, sprit!« velim mu trdd, hriprivo.
Pa grč sirota in ihti iu stoka.
Tako sem od sebe pognal otroka!
Za njim sem hotel, prepozno je bilo,
Ne včm, kaj mi je vstati branilo.
Ko bi nocoj mi prišel, ponoči — —!
Nii, uü!--prav, sosed, le mi natoči! —
— Čez nekaj časa po smrti njeni, Na posteljo me je vrglo v jeseni. Nič ni me kaj posebno bolelo, In vendar me je dobro imelo! Kaj vem, kako se bolezni pravi? Vročina huda, sosebno v glavi,
Železo razbeljeno lice in ččlo, Pa čudno se mi je po glavi blčlo. Zavreli so bili mi, menim, možgani. In kdo mi je bil ves čas na strani? Martiuek sam; odkar sem legel, Da sem okreval, on mi jc stregel; Prestiljal mi je in zrahljaval zglavje — Ne tista pijača, on dal mi je zdravje. Ročica njegova mi čelo hladila Iu strup bolezni iz mene je pila Pa tudi v hlevu kravica Čada Trpela ves čas ni žeje nc glada. Bil je gospodar, gospodinja in dekla. — Bolezen se je vlekla in vlekla; Napdsled okrevam. Vstal sem spomladi, Suh in ščetinast po lici in bradi. Iz postelje jaz — pa on se zgrudi! Težkd je söpel v vročini hudi, Žehtčlo mu je čelo iu lice, Zgolj kost in koža so bile ročice.
Pa tiho je sirota ležalo, Celo na smeh se je časi držalo. Zdravnik je dejal, da je malo upa, Od mene se bil je nalezel strupa.
V	nedeljo, lep dan, saj veste ! veseli Po drevji na vrtu so ščinkovci peli — Popoldne ob treh se ura ustavi.
»Nič dobrega!« šlo mi je po glavi. Kar me pokliče; vprašam, kaj hoče. »Jaz grem zdaj k materi, z bogom, oče, Pa ne pozabite naju«! mi reče; Na čelo mi mrzel pot priteče.
V	naročaj ga vzamem, on lice mi gladi: »Saj vendar me imate malo radi«,
S težavo reče; natd mu omahne Glavica trudna in zadnjič dahne! — — — Curljd mi nekaj po lici doli, Pa naj, do zdaj mi ni še nikoli! — Ljudje, potrpljenje imejte z mano ! — — Na zdravje! Bog živi družbo zbrano !
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
II.
Jeden krajcar hišnega davka.
(Konec.)
ripovedovalo se je v zadnji »Zvonovi« številki, kakd v^BatŽjŽt	'n svojemu vladarju zvesti so bili Ljubljančani
*n kakšno milost jim je zatd izkazal cesar Friderik IV.
Mailit^ Plačevali so le po jeden krajcar davka; dejali so mu ' patidenk. Patidenk pa so imenovali tudi vse davka oproščene hiše same, njive, travnike in vrte, sploh vse, kar je leta 1442. pripadalo dnim hišam. Patidenška pravica je bila tesno zvezana s hišo in zemljiščem ter je prehajala od očeta na sina; tudi ni preminila, če je kdo hišo ali zemljišče prodal komurkoli, najsi celd nemeščanu, plemenitniku ali duhovniku. Kupec je kupil s takšno hišo tudi nje sloboščino.
Ali te milosti so bile deležne samo tiste hiše. ki so stale že leta 1442.. Vse pozneje sezidane so morale plačevati hišni davek in lau-
demij kakor po drugih mestih. Zatd lahko rečemo, da se ni opustila nikdar nobena taka hiša. Če je pogorela ali se podirala in je nje gospodar ni mogel ali ni hotel popraviti ter iz nova sezidati, kupil jo je rad vsakdo, ker je bila prosta davkov. Seveda so jih v stoletjih mnogo podrli do tal, vender pa so vsako zopet sezidali, ker je nova hiša, sezidana na mestu stare in podrte, bila zopet pa-tidenk. Zatorej ni misliti, da bi se bila kdaj opustila patidenk-hiša, dokler je veljal cesarja Friderika IV. privilegij o patidenkih.
Veljal pa je do časov Marije Terezije, do leta 1752. To leto so ga razveljavili, zakaj srednjeveške predpravice in posebnosti se niso več ujemale z načeli, po katerih so takrat Avstrijo preustrojali prav do živega. Novodobna sistema ni poznala izjeme pri plačevanji davkov; takd je pogoltnila razven mnogih drugih sloboščin tudi ljubljanski patidenk. Leta 1751, so ga prinesli Ljubljančani zadnjikrat v mestno hišo. Če se jim je dalo za patidenk käj odškodnine, ne vem. Pač pa so pri gosposkah tudi še pozneje, še po letu 1751., hiše in vrte z nekdanjo patidenško pravico ločili od hiš in zemljišč, pri katerih ni bilo te pravice. Bile so namreč tudi po letu 1751, še proste 10. vinarja, t. j. percentuvalnc pristojbine. To je bila bržkone vsa odškodnina za nekdanji patidenk.
Ker torej tudi po letu 1751. niso bili patidenki popolnoma brez pomena, imeli so jih pri magistratu natanko zapisane in shranjene ter so skrbno pazili, da se v to število niso vrinile hiše, ki niso bile patidenk, katerih torej leta 1442. Še ni bilo, ampak so se sezidale šele pozneje.
Izvestno bi bilo prav zanimljivo zvedeti, koliko je bilo leta 1442. v Ljubljani hiš.
Odgovor temu vprašanju nam je ohranil srečen slučaj. Leta 1783. je hotela namreč višja gosposka ob neki prav neprijetni priliki zvedeti od magistrata, koliko je v Ljubljani pravih meščanskih hiš. Magistrat je odgovoril, da temu prav lahko ustreže, zakaj zabeleženo ima, in sicer jako natanko, katere hiše so patidenk in katere ne, drugače povedano, katere so stale že leta 1442. in katere so se sezidale šele pozneje. Dostavil je še, da so te hiše ostale patidenk, najsi so prešle morda v svojino človeku, ki ni bil podložen mestu. Rekel je: »Denn es gibt auf dem städ. Grunde zweierlei Häuser, die einen sind von allen obrigkeitlichen Gaben frei ausser 1 kr., welchen sie unter dem Namen Patidenk zu reichen haben. Diese Befreiung sollen die Bürger unter Kaiser Friedrich IV. wegen erwiesener besondern Treue und Tapferkeit erhalten haben. Sie werden Patidenkhäuser genannt.
Jene Häuser aber, welche nach jener Gelegenheit gebaut worden, sind den gewöhnlichen grundobrigkeitlichen Gaben unterworfen. Von den Patidenkhäusern sind mit der Zeit viele in die Hände solcher Besitzer gekommen, welche keine Bürger, sondern zum Theil Adelige, zum Theil andern Standes sind. Diese kommen also alle nach unserem Ausweis in Anschlag.*1)
In kot take hiše, stoječe že leta 1442., imenoval je magistrat hiše, ki so imele takrat (leta 1783.) številke: 65.—123., 140.—161., 169.—218., 223.-225., 228.—256., 261., 264., 266.—271., 273.—275., 277.—278., 281., 283.-289., 292., 315.—316., 322., 338., 342., 345. do 355-
Kje, v katerih ulicah, na katerih trgih pa stojč te hiše dandanes in kakšne številke imajo ? — Temu vprašanju odgovoriti je jako težko; zakaj hiše so od leta 1770. do danes svoje številke izpremenile že štirikrat. Prvič se je namreč številjenje hiš v Ljubljani uvedlo leta 1770.; prej so jih imenovali po gospodarjih, starih priimkih ali drugih posebnostih ali pa so njih ležo opisovali celd käj obširno in neokretno, n. pr.: ,Luka Minišič je prodal hišo v Rožnih ulicah na oglu, kjer se grč k šentjakobski cerkvi.* (Gerichtsprotokoll 1517.—1530)
Hišne številke se vidijo prav preprosta stvar, in človek ne bi mislil, da je moralo miniti malone 1800 let po Kr., predno so izobraženi närodje dospeli do hišnih številk; izumili so smodnik in tiskarstvo, odkrili parno moč in najbistroumnejše mašine prej, nego hišne številke 1
Ker so ljubljanske hiše od leta 1770., torej v primerno kratkem času, izpremenile svoje številke že štirikrat, zatö mi vsakdo rad veruje, da je danes silno težko dognati, kakšne številke so imele ob prvem Številjenji leta 1770. Ker pa je to za podrobno lokalno zgodovino ljubljanskega mesta in marsikdaj tudi za zgodovino kranjsko sploh jako važno, bavim se s tem vprašanjem že več let ter sem nabral o njem iz neštevilnih aktov toliko podatkov, da malone vsaki ljubljanski hiši lahko pritisnem nje prvotno številko na čelo. Ali to razpravljanje bi bilo za ,Zvonove* čitatelje venderle predolgočasno; zatd ga objavim drugje. Tukaj bodem na podlagi svojih raziskavanj samd povedal, katere sedanjih ljubljanskih hiš so bile nekdaj patidenk.
V dnem zapisku, katerega je magistrat predložil višji gosposki, dejal je, da so bile patidenk najprej hiše št. 65.—123.; posrečilo se mi je dognati, da so stale v okolici šentjakobske- cerkve. Od teh hiš jih je že leta 1774. izginilo devet; pogorele so o velikem požaru tega
!) Mestni arhiv.
leta, ki je v šentjakobskem delu uničil 58 hiš, med njimi tudi vsa jezuvitska poslopja in šentjakobsko cerkev, dnostran Ljubljanice v Krakovem pa 51 hiš; to je, vse to predmestje. Izmed hiš, pogorelih v mestu, ni se jih devet nič več sezidalo, ampak podrli so jih do tal. To so bile hiše Št. 65.—70., ki so stale tam, kjer je dandanes Vi-rantov vrt. Št. 94.—96. so bila tri jezuvitska poslopja: samostan in dva seminara. Tudi teh niso več sezidali, ampak napravili so na njih mestu sedanji Šentjakobski trg. Šentjakobski cerkvi nasproti, v sedanjih Zvezdarskih ulicah, stale so št. 7l.—81., grofa Blagaja hiša je imela številko 80., reduta 82. in 83., od redute do ogla Hrenovih ulic so stale v Florijanskih ulicah hiše št. 82.-93., zadnja, št. 93. je bilo šentjakobsko župnišče. Št. 97. je imel Zatiški dvor, sedanje deželno sodišče; odtod pa do Čevljarskega ali sedanjega Hradeckega mostu so stale po Starem trgu proti Ljubljanici št. 98.—114. Tranča je imela št. 116. Odtod pa je preskočila št. 116. na Karlovška vrata pod Samasso; št. 117.—123. so bile hiše med Karlovškimi vrati in cerkvijo Sv. Florijana.1)
Vse doslej navedene hiše Št. 65.—123. so bile patidenk-hiše; patidenk pa niso bile št. 123.— 142. Stale so na pobočji ljubljanskega Gradu nad Sv. Florijanom, na Rebri in na Gradu samem. Št. 128. je bila stalno krvnikovo bivališče, št. 129.—134. so bila poslopja na Gradu, in sicer: Grad sam (Št. 132.), stražnikov stolp na Gradu (št. 130.); trije stolpi za smodnik (Št. 130., 131. in 134.), pa stolp (št. 133.), na katerem so godli Ljubljančanom v zabavo godci, pla-Čevani iz mestne blagajnice. S št. 143. na oglu Florijanskih ulic in ceste na Grad pa so se zopet pričele patidenk-hiše. S št. 160. si prišel do ulic, ki držč s Starega trga na Reber, kjer so bile št. 161. do 168. Tudi te hiše na Rebri niso bile patidenk, pač pa zopet hiše na Starem trgu št. 169.—179. Št. 180. je bila prva hiša na Včlikem trgu; za njo so se vrstile po Včlikem trgu, Pred škofijo, po sedanjem Francovem nasipu in njega stranskih ulicah št. 180.—282. Št. 282. je imela hiša tik Tranče; bila je zadnja na tej strani Ljubljanice.
Vse te hiše so bile patidenki, razven frančiškanskega samostana, sedanje gimnazije, bogoslovnega poslopja, škofije, 7 hiš za Zidom (na sedanjem Francovem nasipu) in poslopja kostanjeviškega samostana, Landstrasserhof zvanega. Da frančiškanski samostan, škofija in kostanje-viški dvor niso bili patidenki, to je očito; bila so cerkvena poslopja, torej ne mestu podložna; zatd tudi niso uživala mestnih sloboščin.
») Gledč na topografijo stare Ljubljane opozarjam č. bralca na svojo knjigo: »Die wobllöbl. Hauptstadt Laibach« — najsi se kdo spotakne ob tem-le citatu.
Škofija stoji deloma pač tam, kjer so stale do leta 1536. tri meščanske patidenk-hiše. Toda ker se je magistrat škofu Kacijanarju na ljubo odpovedal kot mestna gosposka svojim pravicam do škofijskega poslopja, prestala je škofiji tudi patidenška sloboščina. Bogoslovno poslopje pa se je sezidalo šele med letom 1708. —1714., torej ni moglo biti patidenk. Prav takd je bilo bržkone s sosednimi hišami za Zidom.
Težko pa je povedati, zakaj niso bile patidenk hiše s št. 1.—65. in vse hiše na Rebri, št. 123. —142. in št. 161.—168. Št. 1.—65. so bile v Hrenovih, Rožnih in Žabjih ulicah pa na Žabjaku. Da bi teh in hiš na Rebri leta 1442. Še ne bilo, ko so vender že bile Florijanove ulice? To nikakor ni mogoče! Kaj pa, ko bi se prebivalci v tem konci ljubljanskega mesta ne bili kazali takd zvestih kakor drugi meščani? Kaj, ko bi se jim zaradi tega ne bi bila podelila patidenk-pravica? Sicer ne kaže, da bi se spuščali v kombinacije, vender bodi ob tej priliki povedano, da se je nekaj podobnega godilo tukaj leta 1813., ko so Avstrijanci izganjali Francoze iz Ljubljane. Francoska vojska se je bila umeknila iz Ljubljane in nje okolice že dnč 28. septembra, pustila pa je na ljubljanskem Gradu kakih dvesto ali tristo mdž posadke, katero so Avstrijanci dnč 30. septembra z Golovca napadali kär najsilneje. Dasi je bila že vsa Ljubljana v avstrijski oblasti, vender se francoska posadka ni podala. Držala se je do dnč 5. oktobra. Ko pa je videla, da francoske vojske ne bode nazaj, podala se je ob jedni popoldne generalu Fölseisu. Za obleganja se je Fölseisu povedalo, da nosijo ponoči francoski posadki iz nekaterih hiš vsakovrstnega živeža na Grad in da se ljudje na Rebri in Starem trgu skozi okna, obrnjena proti Gradu, po raznih znamenjih z lučjo dogovarjajo s posadko. Zatd je ukazal zazidati vsa okna in vse izhode zadi za hišami z vrtov ali dvorišč na Grad. Ker pa je bilo mnogo hiš, ki se dobivale svetlobo samd skozi ta okna, morali so se njih prebivalci izseliti. Dalje je Fölseis prepovedal pasti živino na Gradu, ker se mu je povedalo, da se tihotapi Francozom celd živina v Grad. Županu je ukazal izbrati šest mdž, ki bi gledali na to, da se v hiše na Rebri ne prinaša več živeža, nego ga je ondotnim prebivalcem treba za jeden dan. Vrhu tega je dal razglasiti, da imajo straže povelje, brez razločka ustreliti vsakogar, ki bi se približal Gradu.
Tedanjega ljubljanskega župana barona Kodelija je to povelje silno osupnilo, ker si ni mogel misliti, da bi imela Ljubljana res take izdaj ice. Zatd je pisal generalu, naj mu imenuje denuncijante, ki so bili toli predrzni ter podtikali ljubljanskim meščanom hudodelstvo, katerega bi bil sposoben le najgrši izmeček ljubljanske občine.
Naznanila o izdajskem vedenji prebivalcev na Rebri pa so prihajala Fölseisu tudi še .potem, takd da je za dva dni ukazal izprazniti na Rebri vse hiše, naj so bila njih okna obrnjena proti Gradu ali ne.
Toda župan se je tudi sedaj potegnil za zvestobo Ljubljančanov in je generala opomnil, da so bili Francozje že štiri leta v deželi in da se je na Kranjsko priteplo ž njimi veliko sodrge s Francoskega, Laškega in iz drugih njim podložnih dežel. Če živi izdajalec v mestu, izvestno ni Ljubljančan, ampak kakov takšen pritepenec.
Ali kakor rečeno, ne spuščajmo se v kombinacije; vrnimo se zopet k patidenkom. Ko smo zasledovali hiše po Starem in Včlikem trgu in njega stranskih ulicah, pokazalo se nam je, da je bilo v Ljubljani tostran Ljubljanice, torej v pravi stari Ljubljani, leta 1770. skoro do pičice toliko hiš, kolikor jih je dandanes, ali celd nekaj več. To priča, kakd stalni so bili v prejšnih časih črteži tedanjih mest. V 124 letih se v Ljubljani v tem oziru ni do malega nič iz-premenilo; jedino, kar je nastalo novega v teh 124 letih, to je Vi-rantov vrt, Šentjakobski trg in trg pred gimnazijo, kjer je do leta 1788. stala frančiškanska cerkev.
Leta 1442. pa je bilo v tistem in sicer najstarejšem delu Ljubljane, ki ga imamo v mislih, celd več hiš, nego jih je danes ali jih je bilo leta 1770.; zakaj na tistem prostoru, kjer so sezidali jezuvitski samostan, bilo jih ni do leta 1611. nič menj nego 30. Vse druge ulice in vsi trgi so po svojem črteži taki, kakeršni so bili leta 1770., in kjer stoji danes kaka hiša, stala je tudi že leta 1770. Vse te hiše pa so bile patidenki, torej so stale že leta 1442., in sicer prav takd razvrščene, kakor so dandanes. Pripisovati je to ne le konservativnemu značaju srednjega veka, ampak tudi patidenški sloboščini.
Toda še nekaj drugega se nam pokaže na izprehodu po stari Ljubljani, to namreč, da so denašnje hiše ponajveč tudi prav tolike kakor takrat. Vsak Ljubljančan je izvestno že opazil za-nimljivi prikaz, da imajo vse hiše v tem delu Ljubljane, o katerem govorimo, do malega po tri, največ po štiri okna na ulice. Ta posebnost je še ostanek iz srednjega veka.
Poseben zakon je namreč v srednjem veku veleval, da zaradi prepičlega prostora nobena meščanska hiša ne smč imeti na ulice več oken nego največ tri. Toda v takšni hiši je bilo pač malo prostora, sosebno za trgovce in obrtnike, to pa so bili ljubljanski meščani v srednjem veku vsi. Vender so si znali pomagati! Stavili so ozke, toda visoke hiše ali pa so dvorišča pozidavah, kolikor se je dalo.
Zatd so stale hiše s svojo najkrajšo stranjd na cesti, in dalje: zatd niso bila slemena njih streh, kakor se to godi pri novih hišah dandanes, vzporedna z ulicami, ampak obrnjena v pravem kotu k njim. Kaj pak, da sta zategadelj imeli dve sosedni hiši isti kap; da pa se je voda s streh lahko odtekala (zakaj žlebov niso imeli), bil je med njima ozek presledek, katerega je opaziti še pri marsikateri hiši, zlasti na Starem trgu. Pri nekaterih hišah je bil ta presledek tolik, da je rabil za skupno vežo ali skupen vhod dveh sosednih hiš. V poznejših časih, osobito v našem stoletji, zazidali so take grde presledke in pridobili hiši še četrto okno; hiše s pet, šest in več okni pa so brez izjeme vse prezidane iz dveh ali celd treh hiš. Tudi to je imel magistrat natančno zapisano. Iz dveh hiš prezidane v jedno so bile že leta 1770. hiše: št. 71. reduta, in več hiš na Starem trgu (Št. 171., 174., 177., 178., 195.); Št. 116. ali sedanja št. 6. na Starem trgu je bila že izza starodavnih časov večja od drugih; bila je kruharna (Brotkammer), prodajalnica ljubljanskih pekov. Na Včlikem trgu so bile že leta 1770. večinoma vse hiše žc predelane iz dveh ali treh (št. 223., 224., 264., 271., 274., 279., 282.); tiste, ki niso bile, imajo še danes samd po tri okna v pročelji. V Florijanskih, Hrenovih in Rožnih ulicah pa sc dadd iz dveh hiš prezidane hiše še danes sešteti na prste.
Takd smo dokončali svoj izprehod tostran Ljubljanice. Predno pa se poslovimo od tega mestnega dela, recimo še, da je bila toliko velika Ljubljana, ko je oblegal leta 1442. celjski grof Ureh III., to se pravi, samd toliko je je bilo obkoljeno z ozidjem. Ali že takrat se je Ljubljana Širila tudi na dno, levo stran Ljubljanice. Tam so živeli zunaj mestnega ozidja tik mostu židje, ki jih srednjeveški meščani niso trpeli med seboj. Okolo križevniške cerkve pa se je naseljevalo polagoma kranjsko plemstvo. Leta 1416. je ukazal vojvoda Ernest Železni utrditi in ograditi tudi ta novi del mesta, Novi trg imenovan. Takd je imela Ljubljana dvojen zid, zakaj starega tostran Ljubljanice stoječega še dolgo potem niso popolnoma podrli.
Koliko pa je bilo leta 1442. tukaj hiš, ne more se več dognati, ker so jih mnogo pokupili plemenitaši ter jih po več prezidali v jedno. Takd je nastala deželna hiša, takd Knežji dvor i. dr. Leta 1770. je bilo vseh hišnih številk v mestu tostran (na levi) Ljubljanice 76, izmed teh pa 25 patidenkov: 10 v Židovskih, 7 v Gospodskih, 2 v Nemških ulicah, 4 na Novem trgu in 2 na Bregu; do malega vse so bile prezidane iz več hiš.
Iz tega vidimo, da se je ta del mesta šele razvijal, da so že stale hiše razvrščene v ulice;.bile so že Židovske in Gospodske ulice, pa tudi pričetek Nemških ulic.
Celd zanimljivo pa je to, da so bili patidenki tudi zunaj mesta, v predmestjih. Tudi te je imel magistrat natanko zaznamenovane. Največ jih je bilo na šentpeterskem predmestji št. 12., 4.-8., 12.—14., 72., 78., 81., 92.—95., 131.-132., 140.—153. Hiše s št. i.—14. so stale v početku Šentpeterskega predmestja, tik mestnih vrat, in sicer na desni strani, če greš iz mesta, njim nasproti pa Št. 140.—153. — 13. torej na desni, u. na levi. Tiščale so se druga druge ter torej leta 1442. napravljale že pričetek ulic, le da je bil na desni strani presledek med drugo in tretjo hišo, pa med osmo in jednajsto (sedanjo Pavrovo). Odtod dalje ni bilo na desni strani nobene hiše več, na levi strani pa je stala sedanjemu Mesarskemu mostu nasproti hiša št. 81.; št. 92. je bila pristava pekovske zadruge. V kapucinskem predmestji je bilo 12 patidenk-hiš največ v Slonovih ulicah, namreč šest; druge številke so bile: št. 10, 11., 14., 15 a., 15 b., 16. gospodar št. 11, je bil 1770. leta nekov Perles, št. 16. in 34. Malič, 39., 41. in 47. Jamnik, št. 40. Luckmann, št. 54. nekov Merk. V Gradišči je bilo 13 patidenkov, na Poljanah 10, na K ar lovskem predmestji pa samd dva. Na Poljanah sta stali leta 1442. na levi strani 2, na desni pa je bilo ostalih 8 hiš, in sicer prav takd prčcej
na početku Poljan, kakor je bilo to na šentpeterskem predmestji.
* *
*
Dostave k. S tem bi bila moja razprava o patidenkih završena, vender naj dostavim še nekaj, za staro topografijo ljubljansko morda zanimljivega. Jeden teh patidenkov je bilo tudi igrišče (Ballhaus) v Gradišči. Leta 1770. je imelo št. 73. Blizu njega je bilo še pet drugih patidenkov. Ali igrišče, t. j. poslopje, kjer so se vršile dostikrat veselice plemenitašev in so iz deželne blagajnice plačevani učitelji (Fecht,-Tanz- und Sprachmeister) *) poučevali mladino plemenitaško v plesanji, borenji z orožjem, jezdarenji in drugih takih spretnostih, bilo je tu šele od leta 1743. Dotlej je bila ta hiša svojina nekega Danijela pl. Erberga »und hatte sonsten nichts als den Patidenk-k reu z er in das städtische Aerar gereicht« 2). Leta 1743. pa so jo deželni stanovi kupili od Erberga in jo odmenili za igrišče. Ali deželni stanovi so imeli igrišče že tudi prej, le da drugje. Sedanja
!) Vicedomski arhiv.
-) Mestni arhiv f. 109.
zunanja šola Uršulink je bila do leta 1710. igrišče. Kupil ga je od dežele ustanovitelj uršulinskega samostana, Jakob pl. Schellenburg, razven tega tudi še vrte kneza Turjaškega, kneza Eggenberga in Fa-bijančičevo hišo ter je dal na tem prostoru sezidati cerkev in samostan uršulinski.
To staro igrišče, leta 1710. prodano Schellenburgu, sezidali so deželni stanovi leta 1650., in sicer je prepustil tedanji deželni glavar knez Engelbert Turjaški jeden kos svojega velikega vrta, katerega Valvasor takd hvali, deželnim stanovom v ta namen brezplačno. Igrišče, kjer se je shajala kranjska, pa tudi tuja plemenitaška gospoda, potujoča skozi Ljubljano, bilo je sämo na sebi sicer lepa stavba, grda pa je bila okolica, zakaj pred igriščem so bile ob deževji take luže, da je mogla gospoda le po deskah do njega; pozimi se je moralo celd kar zapreti zaradi snega in blata. Voz se prčdnje ni mogel zapeljati, ker je bilo pretesno. Zatd so deželni stanovi sklenili, kupiti to njivo in cesto razširiti. Vicedom je dejal, da jim jo rad prepusti, ker ni dosti vredna; še pred nekaj leti je bila ledina (ein öder Ort), zatd tudi v urbarji ni obtežena niti z najmanjšim davkom. Stanovi naj mu dadd le kje drugje prav toliko vredno zemljišče. Takd so mogli stanovi razširiti ozko stezo pred igriščem.
Leta 1710. pa so igrišče prodali Schellenburgu ter kupili Erber-govo hišo.
Vprašanj e.
Pozneje pri zibelki ziise Obrazek sem gledal cvetoč; Po vrsti premišljal sem čase, Ki dete uzrfe jih nekoč.
Prekopal jo bil je groblir; Premišljal sem dneve po vrsti, Ki več jih ne bode nikdar.
Sedaj pa mi vstaja vprašanje, Kam bil je bridkejši poglfed : Če v srca trpljenje nekdanje, Če v duše bodoči trepfct!
A. Funtek.
Tri dni ob Sprevi.
Spisal Jos. Mantuani.
„ . . prot' severu. Kjer jc zemlja v polumrakii."
idel sem g a ta mračni megleni sever, videl njega rjave, z vresjem porasle pustinje, njega valovito hribčevje in zelene planice, videl njega mesta in polja, čul njegovih prebivalcev mnogostroko govorico in čul tudi glasove slovanske. Na svojem poti za ostalino včlikega Slovenca Gallusa sem prišel tudi v spodnje Lužice, ki se danes navadno po svoji leži ob Sprevi zovejo les ob Sprevi, nemški »Spreewald«. To ime je zeld značilno; tukaj imamo res les, in to osobito na dnem mestu, kjer ta reka daleč na okolo razprostira prirodno in umetno vodno omrežje. V tem kraji, prej nerodovitem in nedostopnem, ohranila se je, obkoljena od trdnih in uničujočih Nemcev, slovanska panoga, katera se sama nazivlje srbska. Jako prijetno sem bil presenečen, da sem dobil za sedanji čas gotovo še živo slovansko gibanje med trdimi Nemci; toda kar je mene osebno bolj zanimalo, to so ne-razmerno mnogobrojni ostanki pristne prosvete, in kar iz prepričanja poudarjam, ostanki prosvete slovanske, katera se je vedno ločila od germanske in se loči od nje še dandanes. Ali ne le to: celd danes, v 19. veku, ta prosveta slovanska vpliva na svoje sosede. Tega prikaza ne smemo imenovati navadnega; in vender se mi je zdel priroden, ker me je na mojem poti semkaj pripravljalo toliko stvarij na vse, kar sem našel. Vozil sem se od Štetina preko Frankobroda ob Odri v osrčje zanimljive deželice. Svet je prčcej od Štetina proti jugovzhodu popolnoma jednak zemlji ob Sprevi, kjer bivajo dolenji Lužičani. Komaj osem kilometrov od Štetina smo se vozili po precčj visokem nasipu, nadelanem kakor ob napeti vrvici skozi Oderino močvirje. Na levi in na desni strani ne vidiš drugega nego ravno zeleno planoto, katera nima niti najmanjšega holmca; posamezne drevesne skupine, nekatere hiše in senene kopice so jedine stvari, ki ti kažejo navpično razsežnost. Ta neizmerna ravna zelenica pa je udelana in razkosana po neštetih vodovodih, po panogah mogočne Odre, po rovih in vodotokih, takd da se ti vse vidi, kakor bi imel pred sabo velikansko živozeleno preprogo, pribito in pritrjeno na tla s srebrnimi ploščami. Zakaj v daljini, osobito na severni strani, vidiš pogostoma svetle lise in proge, to so rovi in jezera; na teh pa plavajoče čolne. Vsakih pet
trenutkov se predrugači podoba, in nasip, kjer teče železni voz, je vzvišeno mesto, s katerega meriš in motriš svet pod seboj. Tukaj voda na desni in levi strani, tam travnik ob desni, voda ob levi; sedaj zopet njive ob vodatih rovih in skoro zopet majhen, umetno zasajen gozdič; tu posamične hiše, od daleč pa se ponekod zablisne izza drevja skupina belih hiš in rjava cerkev sredi med njimi.
Kar se torej tiče prirode same, pripravljen sem bil za pogled, ki se mi je odprl v zanimljivi deželici lužiški. —
Bil je meglen, temen in moker jesenski dan — bilo je že dnč II. vinotoka — ko smo ob poldvanajsti uri zdrčali v prostorno lopo železniške postaje. Izprevodniki hitč odpirat vrata železnim vozovom, in po lopi odmeva njih trdi glas: »Cottbus; eine Minute Aufenthalt.« Pred kolodvorom stojč postrežniki raznih večjih in manjših hotelov. Kam se mi je obrniti, to sem pozvedel že v Frankobrodu. Nekamo čudno srčno in rezko odločno sem zahteval naravnost »Hotel Kaiserhof.« In ni mi bilo žal, da sem poslušal dani svčt.
Kottbus je že prav v središči spodnjih Lužic in po svojem obrazu popolnoma nemško mesto. Jedino, kar me je spominjalo, kje sem, bila je precejšnja gruča Lužičank v närodni noši, čakajočih vlaka na dom. Prve hiše so ponosno visoke in moderno zidane; a vse drugo mesto je tako, kakeršna so manjša mesta povsod: majhne, jednonad-stropne hiše — lepa vrsta jih je celd samd pritličnih — kotaste in zverižene ulice brez tlaka, sčm in tam ponesrečen drevored ali »javen nasad«, kateri se seveda priporoča javnemu varstvu. Razven tega ima Kottbus, katerega nazivljejo Lužičani »Chošebuz« iz boljših časov grad in cerkev, oba iz 14 veka, sezidana od opeke, z neome-tanimi stenami. Kot posebno čudo mi je slavil ondotni poštni uradnik, ki me je prijazno spremil in me odvedel na pravo stran pri prvem poti skozi mesto, novo šolo in novo poštno poslopje, stavbi v naj-treznejšem zlogu. Priča večjega napredka je zvečer elektriška razsvetljava na včlikem trgu; o podlagi, na kateri je mesto vzraslo in se razširilo, pa pričajo nebrojni dimniki in bučeče grmenje raznih suk-narnic. Z jedjd in pijačo sem bil zadovoljen, osobito ker ni bilo pre-osoljeno. Torej v Kottbusu sem bil; ali sedaj je kazalo prav in praktično predirati dalje; predirati mi je bilo prav v tajne shrambe, zakaj moj namen je bil, ogledati si vezenine, okraske in njih tehniko na pravem mestu tet* proučiti ta predragoceni ostanek domačega ukusa in domaČe umetnosti. Kam bi bilo najbolje iti? Na jug? Na severno stran ? Na desno ali na levo — to mi ni bilo jasno. Predno sem odšel z Dunaja, nasvetoval mi je gotovo odločilen mož, g. dvorni svčtnik
Jagič, naj grem naravnost k pastorju v dnem kraji, kjer bi rad käj dosegel. Po tem svčtu sem se ravnal tudi v Kottbusu. Mesto ima le okolo 35 000 prebivalcev, ti pa imajo dobro urejeno adresno knjigo, kakeršna je na Dunaji Lehmannova. To pregledavši, Šel sem na slepo srečo k najoddaljenejšemu izmed treh superintendentov. Mož me je prijazno vzprejel, dal mi mnogo porabnih migljajev in me priporočil svojemu kolegi v Borkovih (nemški Burg). SpremivŠi me do zunanjih vrat, vprašal me je naposled, kakd sem natekel ravno nanj, češ, on sam je deloval nad 14 let po lužiških vasčh. Zanesti sem se torej smel na njega besede in vesel sem se takoj odpravil na pot. Dosedaj sem bil samd v mestu; vender da popolnoma dosežem svoj namen, treba je bilo na kmete, med preprosto ljudstvo.
Zanimljivi del slovanskega severa, kateri slove nemški »Spreewald«, ni velik, zakaj razprostira se po dolzem nekamo do 30, po širokem pa le 12 km ob zapadni strani železniške proge, ki veže Kottbus z Berlinom. Po dolzem je obrnjen proti severozapadu. Odpeljal sem se popoldne ob 3. uri iz Kottbusa do prve postaje, kateri je ime »WjetoŠow« (nem. Vetschau). Pot ni niti dolg niti drag; dospeli smo sčm v s/4 ure za 85 vinarjev. Nekamo čudno mi je bilo pač pri srci, ko sem izstopil. Dan se je nagibal, bilo je itak megleno in mokrotno, sivo vse daleč na okolo, pred mano nikakeršnega znamenja človeškega bivanja, nego le železniško poslopje in strašno mehka cesta. Pred postajo je stal poštni sčl z vozom, a jaz sem bil sklenil iti peš; pričakoval sem več zanimljivostij, nego sem jih našel. Ko bi še kdaj utegnil posetiti te kraje, izvestno ne bi več tratil časa in bredel ceste po dežji; prepričal sem se po petčetrturni hoji od Wje-toŠowa do Borkovih, da bi bil vse to lahko videl z vozä in si prihranil marsikaj nepotrebnih manipulacij.
Geološko je zemlja peščena glina, mahovje in šotina plast. Dan prej je deževalo, zemlja je bila razmočena, in ni si težko misliti, da so bila ilasta tla mehka in opolzla, hoja torej zeld utrudna in težavna. Imel sem na svojih lahkih čevljih vedno precejšnje breme ilastega blata, takd da so se že kär prilepljali tlom. Ni mi preostajalo drugega nego časih postati in z dežnikovim koncem odpraviti nepotrebne in sitne dokaze, da hodim po »včliki cesti«. Videl pa s ceste nisem ničesar nego neizmerno planjavo, razrezano in razkosano s prirodnimi in umetnimi rovi, katerih je tukaj na stotine: večji in manjši, ravni in krivi — vse se križa in reže. Ko bi človek mogel pogledati iz zadostne višine na ta zanimljivi svet, zdelo bi se mu, da gleda velikansko pajčevino, porošeno in razpeto Čez travnike in gozde. Zlasti
kar se tiče lčsa, zdelo se mi j'e, da je ta kraj nekakšen priroden ozel; na vse vetrove imaš zunaj tega kraja znatne presledke, dočim je tukaj velika — vsaj razmerno velika — skupina gozdov fn gozdnih zasadov. Ime »Lužice« je dobil kraj pač od besede »luža«; nemški »Spreewald« pa gotovo izvajajo od tukajšnjih gozdov. V takem praktičnem in nepraktičnem premišljanji sem stopal dalje po cesti proti Borkovim. Zaiti ni mogoče. Srečal pa na vsem poti nisem drugega nego kmeta in skoro natd staro ženico v närodni noši s Švepasto kravo na vrvici in — mršavega kužka. Mož je pozdravil slovanski — žal, da nisem razumel pozdrava. Bili sta le dve besedi, prva je imela precčj šumevcev, druga je bila »boh«. Ženica je rekla nemški: »Guten Nachmittag« — kužek pa je zalajal po svoje. Ob včliki cesti ni nobene hiše, razven precčj v strani, in to so, kakor se mi je videlo, ubožne koče. Po poldrugi uri ne ravno prijetne hoje sem dospel v vas. Široka cesta je v vasi zajedno trg, sredi katerega stoji cerkev; stavba ni še stara, največ ima kakih 50 let in je od opeke, zunaj neomc-tana, znotraj pa le pobeljena, povsem zeld prozajiška. Široki in čokati zvonik ima tri zvonove in tri plošče za uro; pokrita je cerkev z deščicami, okolo cerkve pa je pokopališče. Prostor pred cerkvijo in tudi pokopališče, oboje je nasajeno z drevjem; baš pred cerkvenim pročeljem stojita dve lipi. Hiše se vrstč ob cesti, ali če hočete, ob trgu druga za drugo, in to takd, da je ozka hišna stranica obrnjena proti cesti. Zidanih poslopij skoro ni, razven cerkev, šol in duhovnišč, ki sem jih videl povsod ali od opeke same ali pa so predalčaste stavbe. Ponajveč se je ohranila tukaj stara in pristna tehnika lesnega stav-binstva. Hiša (»kježa« ali »dom« v lužiškem narečji) je »bolowana«, če je od samega lesä; če pa je predalčevina, tedaj je »tykowana«. Čudno je to, da so izgubili za samosvojo tehniko svoj izraz; zakaj »bolowan« je glagol od nemške »Bohle«, ki znači debelo desko. Nasprotno imajo za tujo tehniko svoj pristen, dober tehniški izraz; »ty-kowan dom« je dni, čegar stene so staknjene in čegar predala so zadelana z opeko. O razločku slovanske in germanske tehnike iz-pregovorim še pozneje nekaj besed. —
Napisi — seveda nemški — privedli so me skoro do pravih vrat, zakaj prva pot je bila k pastorju, čegar ime je prav slovansko: zove se Korenek, piše pa Korrengg. Vzprejel me je mož silno prijazno, in ker sem mu bil priporočen po superintendentu g. Fenglerji v Kottbusu, ponudil mi je celd stanovanje. Ali to preprijazno ponudbo sem odklonil, da bi bil prost. Vrhu tega nisem bil ravno v salonski opravi, kakor je lahko posneti iz prejšnjih beležek o cesti. Moji prošnji, da
16
tni nasvetuje pošteno prenočišče, ustregel je mož drage volje in me sam odvedel v fcorkovski mälin, najboljšo, in kakor pripovedujejo, najstarejšo hišo v vasi. Ko ni bilo še ničesar na tem mestu, kjer stoji sedanja vas, bila je ondu baje ribiška koča. Ko sem mu celd povedal, kaj je moj namen, da bi namreč rad proučil razne vezenine, bil je prav vesel in je dejal: »V mälinu dobite marsikaj zanimljivega v tej stroki; ženska stranka je tam dobro zastopana in zeld neguje ročna dela. Dasi je nečimernost na sebi napaka, nekaj dobrega ima venderle.«
Mälin ni daleč od cerkve in stoji ob mostu čez jedno največjih panog Sprevinih. Med neštevilnimi vodotoki in rovci se namreč venderle ločita dve včliki strugi, ki sta prirodni in umetno urejeni. Hiša je prostorna predalčasta stavba, to je, poslopje od staknjenih tramov, v katerih predala je ustavljen zid od opeke ali od kamenja, in ima jedno nadstropje. Izbe in sobe (stwa, stvvica in komorka) so svetle in prostorne; vse je urejeno za zložnost razvajenih tujcev. Tega sicer nima kakor moderni hötel — toda urejeno je vse takd, da je tudi zložnosti vajeni potnik lahko zadovoljen.
Stopivši v hišo, nisem opazil ničesar, kar bi razodevalo Slovana-krčmarja. Pozdravil naju je mož nemški; oblečen je bil po vseevrop-skem ali pariškem kroji, iz kratka: nič nenavadnega. Ali pastor, zdi se, da je tam zeld domač; začel mu je praviti, da sem Avstrijec, da prihajam z Dunaja in da se osobito zanimljem za vezenine; zaradi tega da me je privedel v mälin.
To se je krčmarju zdelo laskavo; odkritosrčno vesel je dejal pol pastorju, pol meni: »No, Hanka bode ponosna, če smč pokazati svoja dela.« Takoj je poklical svojo hčerko. Deklč je skoro prišlo, krčmar jo je predstavil in jo potem poslal po perilo. Tudi deklč je bilo v navadni noši — sevč, kakor hči prve hiše v vasi, kamor zahajajo mnogi tujci, s katerimi mora občevati. Krčmar je prinesel v tem za ondotno razmerje čudo dobrega in ne predragega vina. Skoro smo imeli pred seboj kopico lepo in skrbno uravnanega perila, namiznih prtov, zaves za postelje, omare, police in take stvari. Delo je bilo popolnoma novo; zatd sem jo vprašal, kje se je učila vezenja in odkod ima vzorce. Deklica mi je odgovorila nekamo ponosno, da se je naučila tega v borkovski šoli pri gospč »pastorki«. Na čast temu ženstvu, obkoljenemu po Nemcih, bodi povedano, da jako ljubeznivo in razumno čuva staro narodno tradicijo, ker se upira tvorniškemu vplivu in posnemlje okraske natančno po starih ostalinah. Škoda samd, da predira moderna tehnika čimdalje bolj; zakaj snovi, to je niti in platna, ni več dobiti take kakor nekdaj; s plemenom snovi trpi
tudi tehnika in — razpada. To ni samd na severu, to je tudi pri nas. Nekamo tožno čustvo objemlje človeka, ko gleda te stvari. Tudi pri nas smo imeli nekdaj svoje slovanske vzorce, katerih redke ostaline so raztresene po posameznih hribovskih kočah, kakor sem se lani sam prepričal. Te ostaline imajo svojo umetnostno vrednost, in kdo nam je ohranil to malenkost, ta drobec närodne umetnosti? Tudi pri nas so čuvarice te stroke ženske, in zatd smelo trdim, da našemu ženstvu ne moremo biti dovolj hvaležni, ker nam je vsaj dosedaj ohranilo to mrvico narodnosti v umetnosti. Sedaj pa se Že kupujejo te ostaline in ker se kupcem zdč prelepe, razglašajo jih za — nemške! Pri nas pa je brezbrižnost že takd narasla, da se tudi prvoboriteljem za narodnost zdi ta stvar premalenkostna in nična, da se torej po njih mislih smč zanemarjati. Tega ob Sprevi ni. Tudi očiti nasprotniki Lužičanov ne trdijo, da so n. pr. okraski, v dnih krajih navadni, nemškega izvira.
(Dalje prihodnjič.)
Očetov g r e h.
Povest. Spisal Janko Kersnik.
(Dalje)
\ *	V.
es je ona!
Od ponedeljka, od jutra, ko ji je zazvenelo na uhd glasno svatovsko ukanje, do nocoj je hodila in brodila okolo domače koče, iskala vedno novih opravil, zvršila pa ni nobenega.
Čula ni materinega izzivajočega očitanja ne očetovih robatih kletev, celd otrokov jok je ni popolnoma vzdramil: srd in bolest, čustvo silne krivice, ki se ji je storila, in časih tiha, čimdalje bolj rastoča želja po osveti, mnogokrat pa zopet spomin na srečne trenutke svoje ljubezni — vse to je vrelo v nji in ji ni dalo miru nI podnevi ni v tihi, brezkončni noči.
Ko je nocoj zazvenel piščalin glas semkaj od Kačonovine ter je prihajalo svatovsko vrvenje tamkaj vedno burnejše in glasnejše, mogla ni več prebiti domä.
»Doli grem!« sklene hipoma; »še jedenkrat, le še jedenkrat! Njega ne bode, priti ne more, in saj — ga ne maram, ne maram ga več videti!«
Ko ležeta oče in mati, zavije otroka še varneje v debele krpe, da se ne bi zmuznil s peči, ugasi tresko, obleče kočemajko in pohiti nizdolu čez zmrzli breg.
»Še nocoj — nocoj zadnjikrat!« šepetala so ji ustna. Vedela je, da bode sama tam na razvalini, a šla, hitela je, kakor bi jo čakal — on tamkaj. V duhu, v sanjah je hotela še jedenkrat užiti sladkost skrivnega sestanka ž njim, in čimbolj je predirala skozi šumo na laz pri razvalini, tem srečnejši se ji je zdel ta sestanek, katerega pa v istini vender ni pričakovala in ni mogla pričakovati.
Sčde na kamen, kjer sta tolikokrat z Janezom prebila najslajše urice, in tedaj, ko stisne vroče lice v podprte roke in ko novič zapojd tam z dnega hriba tanki glasovi cimbal in piščalke, tedaj jo obide kakor doslej še nikdar čustvo grozne zapuščenosti.
»Nihče, nihče ne mara več zäme! Kolnejo me, obrekujejo, sovražijo me! Vsi — vsi! Od mene gledajo, kadar pridem v cerkev; pred mano bežč, ko grem iz cerkve!«
Takd vzdihne, in bridke solze ji porosč lice. Vse, kar je prebila veselega in žalostnega v zadnjih treh letih, vse hiti mimo nje, potem pa jame misliti na prihodnjost.
»Kaj sedaj? Kaj bodem počela? — Služit pojdem, z ddma — le odtod!«
In slikala si je prihodnje dni, kakšni bodo v tujini, med tujimi ljudmi, kjer nihče ne bode znal o njeni nesreči in sramoti! Ali tu ji pride zopet v spomin on, Janez, ki je kriv vsega tega.
»On — on bode srečen poleg svoje žene!«
Ob tej misli se ji prvič vsadf črv ljubosumnosti v srce. Mrzlo je, in prstje ji otrpnejo, dasi tega ne čuti. S tal pobere koreninico resja in jo krčevito vije in trga.
»Iztrgala bi ga nji iz rok kär takd-le!« šepeta v sebi, toda žilava korenika se ne zlomi, niti ne pretrga, ampak ovija se ji okolo prstov, da jo zaskelč.
Oster veter zašumi po gošči, gori na jasnem vzhodnem nebu pa se utrne zvezda.
»Oh, da bi umrla! Res, umrla!«
Tudi ta misel ji menda prvič prevzame dušo. Malomarno stopi nekoliko korakov naprej na skalo, pod katero se vdira svet strmo nizdolu v kakih deset sežnjev globok prepad. Groza jo izpreleti, in urno se obrne.
Potem pa pade, kär zviškoma čez skalo, na kateri je sedela, in zaihti malone na glas.
Zdajci začuje korak in drhtenje skozi goščo. Vzravnä se.
»Lenčika!« zazveni ji naproti.
»Ti si? Ti — Janez?« vzhiti deklica, kakor bi zrla v nadzemeljsko prikazen.
Ali sedaj jo že oklene on z velikimi svojimi rokami, in poljubu-jeta se kakor nekdaj, kakor bi nikdar ne bilo razpora med njima, kakor bi nocoj ne bilo svatovščine na Kačonovini, kakor bi on ne bil poročen ženin druge neveste, kakor bi sploh ne bilo ničesar na svetu, razven njiju dveh, ničesar drugega, nobenega zakona, nobene zapovedi, nobene krivice, ampak samö njiju — ljubezen . . .
Ko se je vračal Janez proti jutru domov, bilo mu je nekamo lahko pri srci. Zdelo se mu je, da je nekoliko popravil krivico, katero je storil Lenčiki, sedaj, ko sta se zopet sprijaznila, ko mu je na videz venderle oprostila. Pomislil pa ni, da je le še podvojil svoj greh; da je on, krivoprisežnik, nocoj Že prelomil slovesni obet, storjen pred dvema dnevoma pred oltarjem, in da je sedaj zopet — krivoprisežnik 1
Ko stopi med svate, tedaj le-ti Šele zapazijo, da ga dosedaj ni bilo med njimi. Čuden se jim vidi, ker je takd trezen, a nobeden ni več takšen, da bi dlje premišljal ali sklepal o tem. On pa se splazi skrivaj v hlev, tam po lestvi na send, nakopičeno pod streho, in gori sladko zaspi.
Pod njim na podu pa plešejo nevesta in nje družice, in starejšina hodi iz hiše tja uganjat svoje burke . . .
VI.
Tihi teden je tu, in iva že kaže rumene svoje mačice. Pod bregom je vse belo od samega cvetočega teloha, vmes pa migljajo modre jeternikove glavice,
Takrat je bilo, ko se je stara babica resnično za vselej umeknila s Kačonovine, in trajalo ni dolgo, da je mati Barba zasedla nje mesto na peči, odkoder je bistrih očij motrila vse, Česarkoli se je lotila mlada nova gospodinja.
Neokretna ni bila Jerica, temveč urna in pridna, ampak časih je vender kakšno skledo obrnila drugače, nego je bila Barba vajena, ali pa sok po materinem mnenji ni bil takd zabeljen, kakor gaje belila prav ona. In tedaj je padla tu in tam ostra beseda, tudi Nežika ni bila posebno odkritosrčna ali prijazna svakinja, in dekla, ki je še ostala pri novi gospodinji, gledala je venderle bolj na staro.
Tomažu Kačonu je preužitkarstvo prav po godi: izgovorjenega ima toliko, da se mu ni bati stradanja, in ker hrani še skrito mošnjo tolarjev in ima precčj na dolgu pri ljudeh, treba mu tudi ni skrbeti, da bi ga mlada dva kdaj osorno ogovarjala ali gledala po strani.
Pravega gospodarja tudi dosedaj ni slekel, in kakor prej hodi zarano po hlevih, kakor prej ukazuje — ali da rečemo pravo — sve-
tuje, kaj treba storiti danes, česa se lotiti jutri. Dobrohotni nasveti so njega besede, toda. venderle vsem — ukazi.
Vsi domačini tudi spoznavajo, da je takd prav; zakaj Janezova beseda še nima veljave na Kačonovini. On hodi in dela kakor zadnja leta, razgovarja se tudi najrajši le s hlapcema in s pastirjem in najljubše spava tudi na svojem starem ležišči v hlevu ter pušča mlado svojo ženo sämo v kamri, iz katere sta se umeknila oče in mati. Z žend sploh ni ljubezniv, pa tudi ne osoren ali surov; največ jo pušča v nemar, kakor bi je ne bilo. Zatd pa tudi ne opazi, da ima ona premnogo-krat v jutru, ko polaga polena v peč in pripravlja zajutrek, zabuhle, objokane oči in da se trudi izpirati z mrzlo vodo sledove solza, katere je potočila ponoči.
Jerica je toliko znala o Janezovem razmerji z Lukčevo Lenko, kolikor se je tedaj govorilo in klepetalo o tej pravdi. Uverjena je bila, ko se je moŽila, da je vse v redu in da je bil Janez, sin bogatega kmeta, le žrtev sebične, lahkomiselne dekline, sicer pa popolnoma nedolžen, in da se je le poštenim pdtem izmotal iz umetno nastavljene zanjke. Tudi ji v prvih tednih, prvih mesecih nje zakona navzlic čudnemu in žaljivemu vedenju Janezovemu ni prišlo na misel, da bi sodila drugače o dnem njemu natvezenem razmerji nego to, da on ni kriv. Zalilo jo je, ker ni hotel stalno deliti ž njo njiju kamre; zakaj čutila je, da se ji domačini in družina le posmehujejo, toda bila je prepo-nosna, da bi mu to kdaj očitala.
V Tihem tednu je bilo, ko je Jerica že zarano užigala ogenj v peči za ognjiščem. Kar prikriči' dekla, ki je spala pri babici v postranski sobi, da starka umira.
»Kje je Janez?« vzklikne mlada žena, a takoj pristavi: »Počakaj, pokličem ga, vzbudi mater in očeta!«
Dekla odhiti v nadstropje, Jerica pa steče v hlev; toda Janezova postelja je prazna. Ko stopi bliže, vidi. da nocoj niti legel ni.
»Janez, Janez!« zakliče na ves glas, meneč, da je morda na vrhu v senu.
Odgovora ni, samd hlapca se vzbudita.
Žena steče nazaj v hišo in razburjena niti ne premišlja, kje je sedaj nje mož.
Trda noč še krije zemljo, le gostosevci, ki se bližajo zapadu, kažejo, da ni več dolgo do jutra.
Pri babici, ki se več ne zaveda, nego že spi prve trenutke večnega spanja, stojita Tomaž in Barba, dekla pa joče v veži.
»Zaspali so — zaspali!« deje Tomaž.
»Kako dobro, da so se še dni teden izpovedali l« pristavi Barba.
»Kar hitro je bilo!« oglasi se dekla; »nekaj težko so sopli, potem pa sem odhitela iz hiše —«
»Kje je Janez?« vpraša stari KaČon.
»Ni ga!« odgovori mlada žena mrzlo, ledeno, malone hripavo.
»Ni ga!« vzklikneta oče in mati ter se spogledata. Dekla pa se navzlic svojim solzam namuzne in pomembno namežikne z očmi.
Sedaj priteče Nežika, poklekne poleg babičinega ležišča in zajoče na ves glas.
»Prinesi svečo! In blagoslovljeno vodo!« zapovč Tomaž osorno, in Jerica odhiti iz hiše, zakaj vse to ima ona v svojem varstvu.
Ko vzravnajo starko v postelji, dend ji molek v roke, pokrope jo in postavijo blagoslovljeno voščeno svečo ob vzglavje; Tomaž pa grč zapovedat pastirju, naj steče v Krašinjo naznanit cerkveniku, da bode zvonil, kakor se spodobi taki ženi.
Pastir steče čez breg, po poti sčm pa se začuje topot težkih korakov.
Tomaž obstane pred hišo in čaka prišleca. Temno je še vedno, in le lahka sapa naznanja, da se v malo trenutkih pordeči nebd na vzhodu. Spoznati človeka ni bilo moči niti na deset korakov, toda Tomaž je znal, da prihaja njega sini Divja slutnja se mu vzbudi v srci, in kakor bi mu imel velevati sedaj takd kakor nekdaj desetletnemu dečku, zarohnf nanj: »Kje si bil — ponočnjak?«
»Kaj vam do tega?« razljuti se Janez in se vzravnä pred starcem kakor sveča.
»Kaj meni do tega? Počakaj, pokažem ti!«
Rekši prime starec s koščeno roko sina za ovratnik, z drugo pa ga zgrabi za pas in ga bliskoma trešči na vso moč ob zemljo.
Predno se Janez pobere, odkoraka oče v hišo in naravnost gori v spalnico. Mladi mož pa se dvigne z divjo kletvijo, pobere držalo zlomljenega cepina, ležeče pod kapom, in sili za očetom v vežo. Ondu pa ugleda skozi odprta vrata v stranski sobici brlečo luč, pod njo pa voščeno - rumeno mrtvaško lice stare babice.
»Ka-a-aj? Ka-aj je to?« zajeca na glas.
»Umrli sol« deje poleg njega Jerica in nese dva bela robca v sobico, da ju položi po kmetskem običaji na vsako stran h glavi umrše starke.
Janezu pade kol iz rok, on sam pa zdrsi>e na kolena in si zakrije obraz.
(Dalje prihodnjič.)
Sketove čitanke I. — IV.
(Dalje.)
Da pa poezijo z didaktiko vprezajo pod jeden jarem zlasti pesniki srednje in zadnje moke, to je povsem umevno; obupavši, da bi ideja, po njih mnenji plemenita, a utelešena po njih okornih rokah v dosti neple-menito obliko, našla pot do naših src, zaključijo svoj spevek s poučnim mazilom, s tistim »fabula docet«, liki onemu mojstru-skazi, ki je završil svoj zmazek s podpisom: ,To je petelin*.
Ž&l, da se je prof. Sket obilo, preobilo okoristil s tistim pesništvom di-daktiškega kroja, ki je nekdaj pri nas cvelo tak<5 bujno. Ker je dovolj in preveč takih poezij z didaktiškim konjskim kopitom, ki ti ob konci mahoma izbije vse poetiške iluzije, v katere te je morda zazibal njih začetek, vsaj v prvih dveh zvezkih, tedaj iz njih ne navedem primerov, dokler nisem prisiljen. Pač pa naj seznanim čitatelje s primerom iz tretjega zvezka, ker je jako značilen za te vrste poezijo. Iz , Novic* je vzprejet III., str. 31. neimenovanega pesnika „Mlin*. Začetek nekaj obeta:
I. Po rakah jo dere,
V	kolesu šumi;
Jih vzpenjeua pere,
V	krog žene, vrti.
Sicer ni povedano, kaj »dere* i. t. d.; toda to že vsi vemo, da je voda. Tudi naslednje tri kitice niso ravno napačna slika vaškega mlina: 2. Ko blisk se kolesa,	3. Kaj v mlinu ropoče,
Lopate vrtč,	Razgraja, bobni?
Odmeta, otresa	Kolo, glej, tam vroče
Val iskre vode.	V krog kamne podi.
4.	Spod kamnov pa moka Se bela kadi,
Kold jih brez stoka Okrog ne vrti.
Toda idiliško sličico nam kruto razdere — mlinar s prozajiškim, dasi morda hvaležno-pobožnim vzdihom:
5.	In mlinar na skali Pregleda svoj dom Ter kamnov tek hvali: »Bog, stradal ne bom!«
A zadnja trohica nedolžne poetiške iluzije se ti razprši, liki vodena pena na mlinskih kolesih, v zadnjih treh kiticah. Zakaj iz teh zvemo, da neznani pesnik pegaza nikakor ni zajahal zategadelj, da bi nam podal prijazen, najsi oskromen obrazec mlina, toli hvaležnega predmeta i pesnikom i slikarjem, temveč da jc imel višji zmoter pred očmi:
6. Al' voda šumeča	7. Kdor moč prav obrne,
Ni živa mladost ?	Ko vroča kipi
Moč tvoja eveteča	Ta lakot (!) odvrne
Iskrena krepost ?	Star v sreči živi.
8. Pod težo kdor stoka. Ki tare moči Glej, s trenjem le moka Se pridna stori!
Kdor misli, da mladino le za las poboljšajo take pesmi vzpričo svoje didaktiške zabeli, ta se kruto vara; neče ali ne znä se zamisliti v svoja mlada leta, ko je sam sedčl na šolski klopi; položi naj roko jia srce in naj odkrito priznä (kakor je storil Stritar gledč Krištofa Šmida na dnem mestu, kjer ocenjuje Tomšičeve »Dragoljubce*), kakd iz dna svoje duše so tudi njemu mrzeli vsi didaktiško pomaziljeni spisi, tiste Krummacherjeve parabole navzlic jezikovni krasoti, tiste Herderjeve legende v okorni obliki brez stikov; in ni li morda tudi on sam čital Krištofa Šmida takd kakor Stritar in vsi mi drugi: povest nam je bilo jedro, vpletena pobožna pre-mišljanja pa grenke luščine in trde lupine; jedro smo pojeli, a lupine in luščine smo zavrgli.
Kakor v poeziji z didaktiko, takö je prof. Sket v prozajiških oddelkih, zlasti v I. zvezku, preveč zabredel na stran-potico, pretirujč nekovo sicer popolnoma upravičeno načelo. Gotovo, da nihče ne ugovarja g. izdajatelju, ko poudarja v »predgovoru* prvemu zvezku, da se je oziral tudi na zabavno berilo ter uvrstil med poučno in pripovedno berilo tudi »šale in humoreske*, ki so mladini tolikanj priljubljene. Ali tudi izbiraje in uvrščujč šaljivke in smešnice, ne bi bil smel ni za trenotek pozabiti önega višnjega gesla: »V čitanke sodi samö plemenita vsebina v plemeniti obliki«!
Dasi je humor neznan v prvotni närodni poeziji indoevropskih närodov,1) vender menda nihče ne tajf, da so šaljivost in smešljivost, dovtip-nost in šegavost, dä, celö satira in ironija dragocene primesi umotvorom resnobne muze. Zlasti zdrav humor je tembolj neprecenljiv, čim menj ga je najti, vsaj pravega. Toda poleg vse svoje neprecenljivosti so öne primesi vedno le primesi, to, kar so jedčm začimbe ali belila. Kakor jed najlože pokvariš, ako jo zasoliš, takö ti je pisatelj najprej neslan s slabim dovtipom in nerodno šegavostjo. Od šaljivosti in dovtipnosti pa do neslanosti in surovosti je samö droben korak, in namerjana humoreska se ti prevrže v pusto burko.
5) O huraorji v närodnih pravljicah primeri Gr. Kreka »Einleitung in die slav. Literaturgeschichte« str. 779. sled.; na mestu rečenem (str/ 779., opazka 2.) se tudi presojajo s pravim merilom Vuka Vrčeviča »Srpske narodne pripovijetke ponajviše kratke
i šaljive« (u Biogradu 1868), s katerimi se je nekoliko okoristil tudi prof. Sket.
Kot mrzke in deloma celd surove burke brez plemenite misli sem si zabeležil v čitankah tale berila: v prvem zvezku: »Kako se je Ivan učil latinski« (str. 47.); ,Zviti kmet. Po hrvatskem* (str. 54.); »Opeharjeni kmet«, iz »Vrtca« (str. 6$); »Kmet in prorok« po ,Vuku Vrčeviču*; ,Prigodki iz hroščevega življenja* (str. 131.)» »Kako je Pavliha kukca prodal« (str. 160.); iz II. zvezka: »Skratelj« (str. 109.); »Kako je preganjal birič Jurij kolero« (str. 163.).
V. Bežek.
(Konec prihodnjič.)
*) Resice je staviti na rovaš prof. Sketu.
LISTEK.
Vabilo slovenskim pisateljem. Leta 1892. v Ljubljani umrši trgovec g. Anton Knez je v svoji oporoki postavil „Slovensko Matico" za svojega dediča ter ji naročil, naj iz dohodkov njegove ustanove izdava ceneno zabavno in poučno knjižnico, v kateri naj bi se tiskali v strogo narodnem duhu, na podlagi katoliške vere, toda slobodomi-selnem zmislu pisani spisi.
Ker Matica namerja letos pričeti z izdavanjem Knezove knjižnice, obrača se s tem vabilom do vseh slovenskih pisateljev, prijazno jih proseč, da bi jo v ta namen blagovoljno podpirali ter ji poslali primernih spisov.
Dasi Matica razven prevodov rada vzprejme vsak daljši ali krajši izvirni spis, ki se ujema z ustanovnimi določili, vender poudarja, da bi ji sosebno dobro došle zlasti povesti, poljudno pisane v prvi vrsti srednjemu stanu namenjene razprave zemljepisne, zgodovinske in prirodoznanske vsebine, životopisi, popotne črtice, slike iz domoznanstva in sploh vsakovrstni spisi, če le ugajajo zgoraj navedenim pogojem. Tiskovno polo bode Matica pisateljem plačevala po 24 -40 gld.
„Slovenska Matica" sicer rada vzprejme vsak primerni spis, kadarkoli se ji pošlje, vender prosi slovenske pisatelje, da bi vsaj do dnč 1. julija t. 1. blagovoljno poslali rokopisov, o katerih želč, da bi bili tiskani v I. zvezku Knezove knjižnice.
V Ljubljani, dnč 15. svečana 1894.
Za pred sedništvo „Slovenske Matice":
fr. Leveč,	Evgen Lah,
predsednik.	tajnik.
Izvestja muzejskega društva so nastopila že svoj četrti letnik. Prvi letošnji sešitek prinaša najprej članek »Grobišče pri Sv. Luciji blizu Tolmina«, v katerem prof. S. Rutar podaja najvažnejše rezultate Marchesettijevega kopanja pri Sv. Luciji; natd priobčuje J. Petnih črtico o kranjskih gradiščih, arhivar A. Koblar pa nadaljuje svoje »Drobtinice iz furlanskih arhivov«. Dr. J. Ev. Mauring poroča o utemeljitvi mesta Višnje Gore in prijavlja izvirno ustanovno listino, ki je shranjena v višnjegorskem arhivu. »Mali zapiski« imajo mnogo zauimljivih beležek; rubrika »Slovstvo o domoznanstvu slo-
venskih dežele obseza nekatere ocene. Na platnicah so zabeleženi darovi deželnemu muzeju leta 1894., in takisto se ondu nahajajo knjige in časopisi, katere so poslala zvezna društva »Muzejskemu društvu za Kranjsko« od dnč 23. jan. 1893 do dnč 14. febr. 1894. — »Iz vest ja« se torej po bogati svoji vsebini priporočajo sama.
Zabavna knjižnica, katero ureduje in izdaja za slovensko mladino Anton Kost, učitelj v Središči, prinaša v svojem tretjem zvezku lepo število kratkih povestij, pripovedek, pravljic in basnij, črtico o petroleji, nekaj pregovorov, izrekov in pametnic, razne stvari, kratkočasnice, uganke, rebuse, demaute in računske naloge. Berilo je primerno izbrano, jezik preefej dober. Kar nič pa nam ne prijajo oblike „tuhtal" (4) nam. „ugibal, premišljal", „ostrmeli so vsi nad to novico" (6.) namesto „ob tej novici*', „kjer je storil žalostno smrt" (13.), namesto „kjer je žalostno umrl, preminil", „kar naenkrat" (19.) namesto samd „kar" ali „zdajci, hipoma", „zdaj volčji kuhar svojim tovarišem naproti leti (23.) namesto „hitf", „v naši hiši ni mogoče obstali (23.) namesto „prebiti", „drobtinice večkrat poiskuje" (33.) namesto „drobtinic išče", „v katero se bodemo enkrat vrnili vsi (34.) namesto „kdaj, nekoč". Na str. 28. je prec&j dolg stavek, katerega bi kazalo razvezati v krajše stavke. Čudno je čitati o „obkladkih iz mrzle vode" (str. 35.). — „Zabavna knjižnica" veljd 15 kr. in se dobiva pri izdatelji.
Nauk slovenskim gospodarjem, kakö je zboljšati rejo goveje živine. Takd se imenuje jako poljudno pisana knjižica, katero je spisal Viljem Rohrman, pristav deželne kmetijske šole na Grmu, izdala pa podružnica c. kr. kmetijske družbe v Novem Mestu. Cena 15 kr.
Etwas von Peter Einsam. To je naslov jedno polo obsežni brošurici, ki je nedavno izšla na Dunaji. Vsebina: »Das Fest der goldenen Herzen« in »Der Armenball«. V obeh dovršenih pesmih obravnava pisatelj — kdo bi ne ugenil njega pravega imena! — socijalno bedo, in sicer pikro, kakor zud to med našimi književniki samd 011. Svoje čitatelje opozarjamo ua ta drobni proizvod; dobiva se pri knjigarji A. Keissu na Dunaji. Cena?
Slovensko gledališče. V minulem meseci so bile v slovenskem gledališči še te-le predstave: dnč 1. sušca »Prodana nevesta«, dnč 4 sušca »Veharjevo letovišče« (ua korist režiserju, učitelju in igralcu Ig. Borštniku), dnč 7. sušca »Prodana nevesta« (na korist kapelniku »Dramatičnega društva« Fr. Grbičti), dnč 10. sušca prvikrat »Iz (161) e kotiljonov«, vesela igra v treh dejanjih, češki spisal Emanuel Bozd'eeh, poslo-veiyl Fr. Gestrin, dnč 1$. sušca »Čarostrelec« (na korist prvi pevki Berti Leščinski), dnč 19. sušca »Zapravljivec«, dnč 26. sušca »Prodana nevesta«, dnč 28. sušca »Stari ženin« (na korist tenoristu V. Betušu) in dnč 31. sušca »Prodana nevesta« (na korist basistu C. Vašitku).
Koncert pianista A. Foersterja iz Lipskega. Gospod Anton Foerster, sin znanega glasbenika ljubljanskega, priredil je duč i. m m. v včliki dvorani filharmoni-škega društva klavirski koncert, katerega se je udeležilo jako mnogo odličnega občinstva. Zanimanje za ta koncert je bilo do cela upravičeno, saj šteje ljubljansko mesto g. Foersterja vender med svoje umetnike, najsi živ! v tujini. In najsi bi ne bilo tega posebnega zanimanja, storil bi bil že vzpored svojo dolžnost, saj je bil najboljši porok, da mora biti to znamenit umetnik, kdor se loti tolike vrste najtežjih toček klavirske literature. — Prva koncertna točka je bila Schubert-Lisztova fantazija »Popotnik«, torej največje klavirsko delo mojstra, ki je itak pisal zgolj brezkončne glasbotvore. Prvi in zadnji stavek poslušalca nekoliko utrudita, dasi imata prelepe misli, ker se v obeh drevč in kopičijo tonovske množine, kar je sicer nežnemu Schubertu tuje; tem kras-neje pa zveni iz tega šumečega vrvenja adagio, ta bolestni spev: »Die Sonne dünkt
mich hier so kalt, die Blüte welk, das Leben alt« — besede tukaj variraue pesmi. Liszt je nekoč dejal o romanci Griegove sonate v C-molu, da je lepa dolina med dvema orjaškima gorama (prav tisto sonato je tukajšen kritik označil za banalno ali nekaj takega); jaz bi baš to dejal o adagiu »Popotnikove« fantazije. — V nastopni točki, Beethovnovih varijacijah v C-molu, pokazal nam je g. Foerster Beethovna kot včlikega skladatelja in virtuvoza, samega sebe pa kot vrednega interpreta tega mojstra. Širšemu občinstvu je glasbotvor pač nekoliko previsok. V nastopnih točkah sta bila zastopana oba heroja moderne klavirske igre, Chopin in Liszt, prvi, nežni sanjavi dekadent, po jedni svojih najlepših nokturen (Des-dur) in po izredno težki baladi v As-duru, mogočni in zanesni Liszt po svoji fantaziji o Mendelssohnovem »Senu kresne noči«. Sapelnikovega valček in gracijozno šumljajoči dans des elfes, dve jako fino izdelani briljantni salonski skladbi, bili sta pač nekakšen oddih menj muzikališkemu občinstvu, izvestno pa ne kon-certistu, ker so njiju tehniške težave tolike kakor pri drugih točkah. — Kar se tiče interpretacije, druži g. Foerster dvoje največjih prednostij, ki dičijo pianista. Gledč na tehniko, vzpel se je na višek svoje umetnosti; to kaže kär najfiueje niansirani udarek in kär najspretnejše premagovanje tehniških težav. In na isti višini je, kar se dostaje glasbene inteligencije. Njega igra ni nikoli reflektirana, nego vedno prirodna in duhovita. Name je najmogočneje vplivala tehniško najpreprostejša točka, Chopinova noktuma ; tu je gospod Foerster po sanjavem mojstru Čudolepo sanjal sladki sčn, dno pesem, nežno iz dalje pevajočo v nočni šepet. — Koncertist je igral na krasnem Bliithnerjevem klavirji, ki je še bolj povzdigaval njega igro in sosebno njega mehki in jasni pianissimo. Polna dvorana ni dala prostora neprijetnim mislim, da bi bilo v Ljubljani premalo zanimanja za umetnost; dodani točki (Raffova »Fileuse« in Lisztova »Tarantelle«) sta še povečali navdušenost poslušalcev, takd da je bilo moči oditi iz koncerta z najboljšim vtiskom, zajedno pa z željo in nadejo, da bi g. Foersterja skoro zopet slišali v Ljubljani!
K. Hoff meist er.
Koncert »Glasbene Matice« dnč 12. in 14. sušca. »Stvarjenje«. Oratorij v treh delih, zložil Jožef Haydn. — Dandanes se v oratoriji sploh producira jako malo, sosebno pa je malo del, ki bi podajala v tej umetnostni obliki käj novega. Samd jedeu, prav za prav dva umetnika sta tukaj nastopila nov pot, skladatelj »Svete Elizabete« in »Kristusa« in Rubinstein s svojim poskusom nabožue opere. Liszt, včliki razmišljujoči duh. tolikanj naklonjen mistiki in religijoznemu sanjarstvu, zahrepenel je po nabožni umetnosti, ko je užil vso posvetno slavo iu srečo; prav takö je Rubinsteina biblijska snov zvabila do dnih poskusov, ki so sicer ostali zgolj poskusi. Ta moderna pevca ora-torija in mnogi drugi — DvoFaka je zmatrati le za nadaljevatelja klasikov, ne pa za novotarja v obliki — pobegnili so iz svetd, kjer so užili vse in se vsega naveličali, v öno fantastiško svetišče religijozne mistike, kjer se prostira sladki somrak, kjer polje težko dišeče kadilo in plovejo nebeške harmonije iz nevidnih višin, kakor nam zvenč iz „Kristusa" ali tudi iz Wagnerjevega „Parsifala". Toda to vse je le začasno zavetišče utrujenih duš — saj živimo preveč, da bi ondu, kakor se je pisalo o dekadentih, samd dihali, in sploh: krepila dobivajo tamkaj samo izvoljenci! Malo jih je iste nravi, da bi se zaglobili v takšno delo. Vsi drugačni so v tem pogledu klasiki, osobito Haydn. Njega pobožna duša ni poznala vizijoname zamaknjenosti in religijozne mistike, katera čestokrat modernim skladateljem nadomešča nedostatno religijoznost. Toda veselo petje, napevi, iz polnega srca v svetišči prirodinem, prekipevajoči od sreče in radosti, polni hvaležnosti in ljubezni do nje Stvarnika, izvirajoči iz najivnega vernega srca — takšni glasovi zvenč iz Haydnovih oratorijev. Da je zaničeval svet in življenje, težko bi bil iz biblijske epopeje izbral in uglasbil öne liste, napisane z največjimi črkami, kjer se pripoveduje izvir
vsega življenja; javaljne bi bil iz zgodovine Stvarjenja ustvaril oratorij. — Preproste besede izvirnega teksta ponavlja Haydu v najpreprostejši glasbeni obliki, recitativno. Nekamo veselonajivno kakor dete, pred katerim se razgrinjajo nove podobe, opeva v solistiških partijah obsežneje posamične dogodke v stvarjanji — samd prvi pojav božje moči v pustem vsemirji opisuje mogočno zbor — iu videč, kako vse lepo uspeva, po-klada vriskaje svoja čustva v veličastne zbore in v najradostnejše slavospeve. In veselje prihaja čimdalje večje, dokler ne dospč koučno do ustvaritve prvega človeka, kjer s čudovitim dvospevom Adamovim in Evinim in velikanskim zborom završuje zgodovino včlikega dela in svoj včliki proizvod. — Poslušalca gane baš ona najivnost in prepričevalna resničnost izraženih čustev, globoka pobožnost in vera v to, kar opeva. Oblikovna dovršenost (izredno učinkujoče stopnjevanje pomočkov, recitativ, solo, zbor in končni fugirani stavki, takisto dražestno glasbeno slikanje) mora navdušiti vsakega glasbenika, ona resničnost v čustvovanji in veličastvo vsega dela pa prevzame vsakogar. —
O zvršitvi rečemo samo to, da je bila v vsakem oziru vredna glasbotvora; veličastno delo se je izvajalo z velikanskimi pomočki, z zborom okolo 180 čvrstih glasov. Za šolske zbore „Glasbene Matice" je brez dvojbe jako primerno, da se uporabljajo pri takih koncertih, za koncerte pa tudi. Vse je zvenelo čvrsto in lepo — v večji dvorani bi bilo pač zvenelo še lepše — točno so se izvajali najtežji fugirani stavki, fino vse podrobnosti, tako da je treba izraziti brezpogojno hvalo zboru in njega voditelju g. M. llubadtt. Kot solista sta se precčj uspešno poskusila gospodičina /Mlinska in gospod Valilek v nevajenem oratorijskem zlogu; gospod Rasinger je že davno priznan za izbor-nega oratorijskega pevca. — Koncert je bil iz kratka zopet jako znamenit dogodek za slovensko glasbo, in „Glasbena Matica" smč biti vedno ponosna nanj! K. Hoffmeister, Iz odborove seje »Matice Slovenske« dnč 14. su§ca. Predsednik prof. Fr. Leveč poroča, da »Matica« ne izdri drugega natiska I,avtarjeve »Geometrije«, ker jo založi knjigarna Bambergova. — Ob smrti dr. Račkega je »Matica Slovenska« brzojavno izrazila svoje sočutje »Jugoslovanski akademiji« in na rakev svojega častnega člana položila venec s trakovi. Pri pogrebu so »Matico« zastopali odborniki: arhivar Koblar, prof. Pleterbiik, prof. dr. Volar in prof. Rutar. — Ko se položi tcmeljui kamen »Nrirodnemu domu«, zastopal bode »Matico« direktor Šubic. — Zaradi izpremembe društvenih pravil je treba preosnovati tudi opravilni red. Preosnova se izroči istemu odseku [dr. Dolenec, prof. Kriič, prof. Levee, direktor Šubic in tajnik Lah), ki je napravil načrt novim pravilom. Novi opravilni red se predldži, ko ga odobri odbor, včlikemu zboru dne 17. velikega travna. — Letošnje knjige bodo: 1. Letopis za leto 1894. (urednik prof. A. Bartel)\ 2. Doneski k zgodovini Škofje Loke, spisal prof. dr. Fr, Kos\ 3. Zgodovina slovenskega slovstva, I. del (od prvega početka do Vodnika), sestavil dr, K. Glaser. — Ce se »Vabilu slovenskim pisateljem« (glej denašnji list; op ured.) do postavljenega roka odzove dovolj pisateljev, utegne iziti še kot četrta knjiga I. zvezek Knezove knjižnice. — Knjižnici je priraslo od zadnje odborove seje 113 knjig, zvezkov in časopisov. — »Letopisa« in »Goriške« je ostalo le še malo iztiskov, več pa je ostalo izvodov povesti »Z ognjem in mečem«. — Po nasvetu arhivarja Koblarfa se sklene delati na to, da »Matica zopet izdri zemljevid slovenskih pokrajin. — Za leto 1892. je plačalo udnino 2015 letnikov, za leto 1893. že 2084, za letos doslej 316. Od zadnje odborove seje je pristopilo društvu novič ali na novo 23 društvenikov, in sicer 2 ustanovnika (izmed letnikov) in 21 letnikov.
Slovensko planinsko društvo. Slovensko planinsko društvo je izdalo letno po-ročilo o svojem delovanji leta 1893. Kakor vidimo iz tega poročila, bilo je delovanje jako uspešno, tako da sme odbor ponosno gledati na svoje uspehe, kar se je tudi vse-
stranski prav laskavo priznavalo pri dbčem zboru. Društvo je štelo v minulem letu 225 članov, med njimi tri ustanovnike (gg. dr. Šegnlo v Novem Mestu, dr. Jerneja Glantnika v Mariboru iu Pilra Majdiža v Celji). Društvo ima tudi dve podružnici, in sicer kamniško iu savinjsko (zadnje vlada še ni potrdila).
Društveno delovanje se je raztezalo največ na Kranjsko in Štajersko. Društveni član g. Koebek ie odkril meseca oktobra leta 1893. v spremstvu vodnika Piskernika nov pot na Rinko, katerega je zeld zanimljivo popisal v posebnem članku v letnem poročilu z naslovom „Novi pot na Rinko". KJtj nevarno je bilo zaznamenovanjc pota \l Bohinjske Bistrice Čez Komno v Sočo. To jako naporno delo je zvršil občinski tajnik g. Rav• hekar. — Vender pa se je tudi že začelo delovati na Primorskem in Koroškem, dasi še oskromneje. Društvo je zaznamenovalo 97 potov poleg 11 potov po tivolskem gozdu ter popravilo in iz nova napravilo nekatera pota. Svojim članom je priredilo dva društvena večera, na katerih sta predavala gg. prof. Borštner o Kamniških planinah in prof. Rutar
0	poti iz Bohinjske Bistrice čez Komno v Sočo. Izmed štirih društvenih izletov je bil zlasti znamenit binkoštni izlet na Učko in od tam v Hrvaško Primorje. „Primorsko planinsko društvo" na Reki je jako gostoljubno in slovesno vzprejelo slovenske turiste in njim na čast priredilo izlet v Kraljevico in Baker.
Slovensko planinsko društvo je nastopilo drugo leto svojega delovanja. Ustanovila je to društvo idejalna navdušenost za prelepe slovenske planine in Kras. Društvo hoče ohraniti naši domovini kolikor mogoče domaČi slovenski značaj. Veselo pozdravljamo in gostoljubno vzprejemljemo tujce, ki se hodijo čudit prirodnim krasotam slovenskih deželi. Uverijo pa naj se tudi, da „od nekdaj tukaj stauuje moj rod, če vč kdo za druz'ga, naj reče, odkod". Od občinstva pa pričakuje društvo izdatne gmotne in duševne podpore, da bode kos vzvišeni svoji nalogi. Ustauovnik plača jedenkrat za vselej 30 gld., vsak pravi član pa po 3 gld. na leto. Razven tega doneska mora vsak pravi član plačati
1	gld vzprejemnine. Vzpodbujaj nas častno priznanje, katero je dobilo društvo od odločilnih stranij, kakor od prof. Frischaufa v Gradci in c. in kr. vojaškega geografskega zavoda na Dunaji. Pristopajte torej „Slovenskemu planinskemu društvu"!
n.
Glagolitica II. Grškovičev odlomak glagolskog apostola. Izdao i ecijenio prof. V, Jagič. Sa 4 fototipska snimka (separ. odtisek iz »Starin« XXVI). U Zagrebu 1893, 8°. 129. — Ta razprava je največje važnosti za poznavanje najstarejše döbe glagolske pismenosti srbohrvaške redakcije, ker je dognala, da se je glagolska pismenost do XIII. stoletja nahajala tudi po Bosni in Hercegovini. Sedaj šele nam je popolnoma jasno, da se strinjajo izklučljivo hrvaški glagolski spomeniki (v Primorji in na otokih) v marsičem s spomeniki novejše bolgarske redakcije. Prej si nismo mogli dovolj pojasniti tega pojava, ker nismo vedeli, da je bila glagolska pismenost v Bosni, Hercegovini in Stari Srbiji vez, katera je spajala hrvaški sever z macedouskim jugom. Vse posebnosti nove redakcije so se razširile iz Bolgarske, neposredno iz Macedonije, šele po bosansko-glagolskih spomenikih tudi med hrvaške. S tem je pa tudi temeljito iztrebljeua vera v neizpremenjeno panonsko lice glagolskih hrvaških spomenikov, zakaj v njih ni najti samo panonske dedščine, t. j. stare redakcije, ampak tudi dovolj nove primesi, katera se je utepla iz bolgarskega juga. Sicer smo že vedeli po Mihanovičevem odlomku, da se je glagolica rabila v stari dobi tudi na srbohrvaškem jugu, toda ta odlomek se je stavil na skrajni jugozapad radi cirilskih istodobnih ali Še starejših spomenikov srbohrvaške redakcije, pisanih nekje v starosrbskih in deloma morda celo še zapadnejših krajih srbskega juga. Mihanovičev odlomek tedaj ni nikakor mogel rabiti v dokaz, da se je glagolska pismenost razvijala tudi po Bosni in Hercegovini, to nam je dokazal šele prof.
Jagič na podlagi Grškovičevega odlomka, ki so ga našli na Vrbniku in je sedaj svojina jugoslovanske akademije. Ta odlomek apostola obseza štiri pergamentne liste v mali četverki, pisanih z okroglo glagolico iz konca XII. stoletja. Na robu listov so opombe v bosenski cirilici iz konca XIII. stoletja. To dokazuje, da so rabili to glagolsko kujigo še v tej döbi, tam kjer se je rabila bosenska cirilica, da so tedaj še na konci XIII. stoletja dobro poznavali v Bosni glagolico, dasi jo je že bila izpodrinila cirilica. Ker so omenjene opombe v zvezi z grškim obredom, morala je biti knjiga urejena po tem obredu. In to ni brez pomena za domovino spomenikovo, zakaj iztočni obred ni nikoli sezal do. hrvaškega severa.
Ta odlomek nam tudi pojasnjuje razvitek srbohrvaške redakcije glagolskih spomenikov. V dunajskih listih, kateri so iz iste dobe, razvita je hrvaška redakcija že popolnoma ; v GrŠkovičevem odlomku pa je najti še nekoliko sledu bolgarske starine, mimo nekaj primerov z tudi še y in v jednem slučaji tudi še črko dzčlo. Dobro je opa/.il prof. Jagič, da ta razlika med severnim in južnim spomenikom iste redakcije ni morda znak večje starosti Grškovičevega odlomka, nego da se je srbohrvaška redakcija radi vpliva sosedne macedonske pismenosti kousolidirala nekoliko pozneje od severne, xax' s"oyr,v hrvaške; i m. y v zadnji se je sedaj samostalno razvil in ni prodrl iz juga. Glagolska pismenost v Bosni. Hercegovini, Črni Gori, Stari Srbiji se je tedaj razvijala pod vplivom macedonske, v katero je v tej ddbi že v marsičem prodrla nova iztočna redakcija prevoda. V palaeografskem oziru ne stavi prof. Jagič tega odlomka v isto vrsto z najstarejšimi hrv. glagolskimi odlomki v ožjem zmislu, ker je našel, da mu je več skupnega z macedonsko bolgarsko glagolico nego s severno hrvaško.
Odlomek je tudi zauimljiv za zgodovino staroslovenskega prevoda apostola, zakaj ohranil je, kakor je to dokazal Jagič v svoji podrobni analizi teksta, mnogo starine in se v tem strinja z najstarejšimi teksti te vrste, dä, v marsičem jih celo preseza. O popravkih na podlagi latinskega teksta ui v njem sledu. — Natančneje ne morem tukaj razpravljati o koreniti Jagičevi fdoloŠki in jezikovni oceni tega spomenika in o vseh pa-laeografskih posebnostih, katere nam je razložil prof. Jagič tako temeljito, kakor le on umeje razpravljati o slovanski palaeogratiji; na vse to tukaj samo opozarjam.
V. Oblak.
Prinos k Prešernovemu tolmaču. Večkrat se cituje iz „Kčrsta per Savici44 lepa antiteza „vnrtme se strdšni boj. ne böj, mesarsko klrfnje'1. Toda ni mi znano, ali je kateri Preščrnovec izteknil, da se takšna antiteza čita že v Schillerjevi „Devici orleanski'4, in sicer v popisu Raoulovem o prvi bitki device orleanske z Angleži (I. dej., 9. nast.;: »Ein Schlachten war's, nicht eine Schlacht zu nennen!« A Schillerjevi tolmači napomi-njajo, da se podobne antiteze nahajajo že v latinskih pisateljih, u. pr. v Liviji 4, 45 (»proelium« in »caedes«), 28, 16 (»pugna« in »trucidatio velut pecorum«); v Kurciji 4. 15 (»lamque non pugna, sed caedes erat«); v Tacitu, Hist IV. 33 (»caedes... non proelium c).
V. B.
Gledališke novice. Smetanova „Prodana nevesta'4 se je nedavno uprizorila tudi v Hamburgu in Bremenu ter dosegla velikanski uspeh. — Glinkova opera „Ruslan in Ljudmila4' se je pela v Peterburgu sedaj že tristokrat. — Fr. Ruth v Pragi je podaril 250.000 gld., da se zgradi drugo češko gledališče za preprosto ljudstvo. — Prva igralka našega gledališča gospa Borštnikova je minuli mesec z odličnim uspehom gostovala v Zagrebu kot „Dama s kamelijami" in „Nora44. — Zagrebški rodoljubi so osnovali društvo prijateljev dramatiške umetnosti, kateremu namen je prav tisti kakor n. pr. ljubljanskemu gledališkemu društvu. — Znani hrvaški pisatelj dr. Marijan Deren?in je spisal novo
veselo igro „Opozicija »a selu". — Nedavno se je na zagrebškem odru igrala tragedija „Poslednji Zrinjski", katero je spisal H. Dragotie'. Kritika pravi, da je ta drama najboljše delo v novejši hrvaški književnosti. Pisatelj obdeluje novo dramo „Siget \
Književnost v Bosni. Z novim letom je pričela deželna vlada v Sarajevu izdajati list: „Školski vjesnik. StruČni list zemaljske vlade za Bosnu i Hercegovini!. Urednik Ljuboje Dlustuž. Godišnja cijena sa poštarinom 2 for. a vr." Izhajal bode v mesečnih zvezkih po najmenj dve tiskaui poli. Sodeč po vsebini prvih dveh zvezkov, ki jih imamo v roki, bode list dobro došel ne samo učiteljem, nego tudi ostalim naobražencem, zakaj objavljal bode vse nove obrte in izume, priobčeval znamenite literarne pojave v učenem svetu in beležil v popularno pisanih člankih obča vprašanja svetovne znanosti, katera imajo kakeršuokoli vrednost za narodno naobraženje. Članki so tiskaui z latinico in cirilico po želji dotičnega pisatelja. Zajedno se bodo v tem listu objavljale vse naredbe, ki jih je že ali pa jih šele bode izdala vlada na polji šolske uprave. — Vsebina obeh zvezkov je käj raznovrstna ; med ostalimi članki je sosebno zanimtjiva razprava : „Skolske prilike u Bosni i Hercegovini od okupacije do danas," katero je napisal vladni svfetnik Ljuboje Dlustus, urednik temu listu. Razven tega Čitamo v prvem zvezku: Dvie tri o krasopisu i pisanju u osnovnoj Školi — Odgojenje — Stari Grči i uzgajanje u njih — Dackal — Črtice iz higijene — Nekoliko riječi o bakterijama i bacilima — Dopisi — Pedagoške mrvice — Listak — Ljetopis godine 1893. — Službeni dodatak —.
Jezik listu je lep, in vlada si je z izdavanjem lega lista zaslužila veliko hvaležnost sosebno pri učiteljstvu.	— p.—
Znameniti grobovi. Dnč 19. prosinca je umrl v Solunu Ivan Stjepanovie' Jastrebov. ruski konzul, ugleden prijatelj srbskega naroda. Priobčil je več znamenitih del; sosebno znani so spisi „Podatki za zgodovino srbske cerkve" (1879.), „Običaji in pesmi turških Srbov" (1886.) in „Pisma turških Srbov" (1889.).
Dnč 12. svečana je umrl v Kajiri pianist in dirigent Hans pl. Billow v 64. letu dol»e svoje. Trideset let je na Nemškem poleg Liszta in Wagnerja vladal glasbeni umetnosti, in takö so imena teh umetnikov nerazdružna, dasi so se sicer križali njih potje.
Lani smo poročali, da je voditelj lužiških Srbov Miehal Htfrnik praznoval svojo šestdesetletnico in zajedno štiridesetletnico svojega književnega delovanja. Sloveči rodoljub je dnč 23. svečana izdihnil svojo plemenito dušo. Njega smrt je prevelika izguba malemu lužiškemu nrlrodu.
f Peter Bučar. Dnč 27. svečana je umrl na Mrežnici pri Karlovci znani närodni hrvaški pisatelj, župnik Peter Butar. — Pokojnik se je porodil dnč 27. velikega travna 1815. leta v Karlovci ter se je za ilirske dobe oglasil v „Danici" s svojimi pesmimi. — Pozneje je pisal za razne liste in časopise poučne in zabavne spise. — S svojimi pove-stimi: „Žepari", „Na Ivanje", „Zlatogrivo ždriebe", ,Jurjevo", „Ne razvaljujte ptičjih gnjezda" je pokazal, kakd treba pisati za preprosti ndrod. Napisal je še: „Križevački top", „Žena", „Šta me briga", „Nekoliko laži" in dr. — Izdal je: ,,Selške pripoviesti" in poljudno pisan „Put u Rim". — Pokojnik je bil vzoren duhovnik in domoljub. —
„Ljubljanski Zvon"
i/.haja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo »Narodna Tiskarnac Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Nrfrodna Tiskarnac v Ljubljani.