List 9.
Klic
revežem na Notranjskem na pomoč.
Po strašno neugodnem vremenu preteklega leta bila je letina na Kranjskem sploh slaba, ne samo, da so malo malo pridelali, temuč tudi slabi so bili pridelki. V nekterih krajih te dežele se je tako malo pridelalo, da so ljudje že zdaj povžili večidel vse žito, kar so ga pridelali, tako da ga do prihodnje žetve nikakor ne bodo imeli zadosti za potrebni živež.
V kantonu lozkem in senožeškem, ktera sta zavoljo svojih klimatičnih in zemljiških zadev koristnemu kmetovanju malo ugodna, se že zdaj čuti velika stiska zavoljo hude letine lanskega leta. Preobilno deževanje bilo je strašno škodljivo ne samo rodovitnosti vsakoršnih sadežev , ampak je tudi storilo, da so se se tisti sadeži, kolikor malo se jih je pridelalo, naglo spridili, in se toraj tudi niso mogli hraniti. To se je sosebno zgodilo s podzemeljskimi sadeži, kteri so poglavitna hrana tistih krajev. Voda je nastopila večkrat po senožetih, tako, da se tudi skoraj nič sena ni nakosilo. Toča je večkrat tolkla in pokončala sadeže, kar jih moča ni spridila. Vrh tega je pogorela vas Jezero v kantonu loškem. Ta požar je pokončal vse premoženje prebi-vavcem in jim vzel pohištva.
Ravno laka nesreča je zadela, kakor je znano, tudi vas Po d kraj v kantonu ipavskem, in prebivavci te vasi so prišli 15. julija 1864 po nesrečnem ognju ob več kakor 32.000 gold., v razvalinah svojih hiš glad in zimo trpe.
Revščina v teh krajih je zares velika! Po sporočilih se že zdaj v malo kterih hišah najde kaj žita, toraj so tudi prav redka gospodarstva, v kterih se se kaj kruha nahaja; krompir in repa brez soli in začimbe (zabele) sta prebivavcem edina hrana k revnemu življenju. Pa tudi te hrane je tako malo, da jo utegne komaj se ene tedne za živež dovelj biti.
Če so že zdaj okoliščine teh revnih krajev tako strašno žalostne, kaj bo še le v prihodnje? Kolikor bolj od dne do dne pičla zaloga hrane pojema, toliko hujše žuga tem prebivavcem stradež, kterega najprvi nasledki so strašanske bolezni.
Ker mi ta strašna revščina v srce sega, in si na vso moč prizadevam jo polajšati in v okom priti nje daljnemu razširjanju, toraj se obračam do usmiljenja, ki so ga že tolikokrat skazali prebivavci kranjske dežele in nje glavnega mesta, ter zaupljivo prosim, da bi pomagali svojim ubogim sobratom z milodari v denarji ali v živežu, da se jim huda stiska polajša in zgodaj odvrne početek še hujše revščine.
Milodari se morejo naravnost izročiti c. kr. deželnemu predsedstvu ali v mestu ljubljanskem mestni gosposki ,   vredništvoma vLaibacher Zeilungu in „Novic",
na deželi c. k. kantonskim gosposkam, povsod tudi pre-častitljivi farni duhovščini.
Da se vestno razdelijo milodari, se bodo v polaj-šanje te reve na mestu postavile komisije, ktere se bodo posvetovale s prečastitljivo farno duhovščino, z župani in zaupljivimi možmi. Razglasilo se bo očitno, kaj se je nabralo, in kako se je razdelilo.
V Ljubljani 19. februarja 1865.
Janez baron Schloissnigg l. r., c. k. deželni poglavar.