64830 tiskarna Dragotin )4ribarja | ■5" Trgovina knjig, papirja, pisalnega in risalnega orodja od navadne do najmo- so obrazci za poso= itd.; kakor tudi v več za častne občane in priporoča svojo veliko zalogo vsakovrstnega papirja za pisarne, pisma, risanje in zavijanjej raznovrstno bar¬ vanega, svilnatega (za cvetlice), za vezanje knjig itd., zalogo raznih risank in pisank in posebno še lastno za¬ logo najboljših šolskih zvezkov, Hardtmuthovih in drugih svinčnikov in angleških peres po originalnih tvorniških cenah. Zavitke za pisma raznih velikosti in barv, peres¬ nike, črnilo, tablice, črtalnike, brisalke, krede, gobice, pušice in škatije za peresnike, torbice, knjižice za beležke, trgovske knjige, pečatni vosek itd., po najnižjih cenah. Posebno lepa izber papirja in zavitkov v mapah in ele¬ gantnih škatljah. Najbolje citre, gosli, kitare in harmonike. Velika izber albumov za fotografije in spomenice, map za pisma in papirje, tintnikov, okvirjev za fotografije, listnic itd. po nizkih cenah. Šolske in molitvene knjige še poseben popust. Sv. podobice v vseh velikostih po najnižjih cenah. Preskrbi se tudi vsakovrstni tisek na podobice, se priporoča v izvrševanje vsakovrstnega tiska dernejše oblike. Vedno v zalogi jilnice, sodnije, občine, šole krasnih barvah tiskane diplome člane. Mlinarjev Janez slovenski junak ali uplemenitba Teharčanov. Spisal po narodni pripovedki iz srede petnajstega stoletja F. Kočevar. (Tretji popravljeni in predelani natis.) V Celju 1900. Izdal, tiskal in založil Dragotin Hribar. 64830 Koliko zanimanja vzbuja še sedaj lepa narodna pripovest «Mlinarjev Janez, sloven¬ ski junak ali uplemenitba Teharcanov», ki se je vršila pred 443 leti, kaže to, da se je drugi natis, ki sem ga priredil leta 1892. že pred letom dni popolnoma razprodal. Povpraše¬ vanje po tej knjižici pa je bilo tako splošno, da sem se odločil natisniti jo še v tretjič. Upam, da pride ta tretja izdaja, kije temeljito popravljena v jezikovnem oziru, vsem ce¬ njenim bralcem ravnoprav za zimo ter želim vsakomur najprijetnejega užitka. V Celju, meseca grudna 1900. Dragotin Hribar. I. Štiriperesna deteljica. ild. je leta 1456. zvečer pred sv. Ano. Solnce je že zahajalo za božjo mi¬ lost, ondi za zobičasto grebenje sol¬ čavskih snežnikov. S svojimi posled¬ njimi žarki poljubovalo je pozlačeni križ vrh svetoanskega zvonika teharske župnije, pičle pol ure hoda od starodavnega Celja. Delavci so se vračali pevajoč in razgovarjajoč se iz polja. Največje gruče prihajale so od beži¬ grajske strani, kjer so imeli Teharjanje svoje najlepše polje, kakor še dandanes. Ako si delavce motril paznim očesom, spoznal si na prvi hip, da je bilo največ Pengarjevih iz Teharjev. Da, cela tolpa čvrstih fantov in zalih deklet bližala se je pevaje teharski vasi s srpi, kosami, motikami in grabljami. Nekaj korakov za to gručo stopa, pa Pengar sam postavnih korakov. Mož je 1 2 bil silno zamišljen, iz česar smemo brezdvojno sklepati, da mu je moralo gospdarstvo delati ne male skrbi. Odkrije se, ter se obriše z robcem po potnem čelu, hoteč si ob enem zbrisati tudi bridke skrbi, ki ga more in ki so mu postavile tu in tam že mnogo sivcev v glavo. Prav sedaj doide ga lastna hči, sedemnajstletna Marjetica z motiko čez levo ramo, na glavi pa jerbas poln bujne detelje, v kateri je bil zapičen leskeč srp. Života je bila gibčnega, kakor siva jelka v gozdu, obraza pa tako zalega, da je slovela za naj- lepšo devojko na daleč okoli. Rdeča in bela njena liči ca, kakor bi bila zmesena iz krvi in mleka, vlekla so nase žareče oči kmečkih fantov teharskih, ponosnih vitezov in pre¬ vzetnih plemenitašev. Človek se je kar nagle¬ dati ni mogel, kajti neki nepopisljivi angeljski smehljaj poigraval ji je okoli divno vrezanih ustnic. Plavkasti lasje so bili prepleteni z modrimi in rdečimi trakovi v dve debeli kiti, ki ste ji viseli prosto po hrbtu. Vse njeno bitje bilo je polno življenja, strinjajočega se popolnoma z najlepšimi vzori narave same. In oči, oh oči imela vam je tako milomodre, tako krotke, pa vendar tako bistre, da je 3 vsakega v dnu srca pogrelo, kdor seje drznil pregloboko pogledati vanje. «Ljubi oče, ali me ne bodete počakali®, nagovori krasno dekle svojega roditelja, za njim prihitevši. «Kaj neki vam je šinilo danes pod podplate, da jo tako nujno pobirate, da vas niti dohajati ni moč?® Pengar obstoji in pravi: «Nisem vedel, da si zadaj. Domneval sem te spredaj med pevkami, ker'se mi je zdelo, dačujemtvoj glas, zato sem se tudi nekaj bolj podvizal. Vidiš, ljuba moja, kako se človek dostikrat nehote oddaljuje od svoje namere, po kateri hrepeni. Dozdeva se mu, da nekaj vidi pred saboj, za čemur se takoj v beg poda, prav tako brez¬ umno, kakor sem jaz sedaj hitel, ne da bi se prej do dobrega prepričal, na vse strani skrbno ogledal in če ni drugače, vprašal tudi druge za svet. No, kakor vidim si bila danes jako pridna, ker si po okopavanju koruze, s katerim si se ves ljubi dan ob neznosni vro¬ čini pečala, nažela tudi še poln jerbas detelje.® «Da, da, ljubi oče, za koze sem jo nažela, ki ste mi jih pripeljali iz šentjurskega semnja domov. Oh, kako rada bi jih bila vzela s seboj na polje, da bi bile nekoliko poskočile. i* 4 toda kaj — ker nimam časa paziti na nje! Glejte, koliko in kako lepili rožic je vmes, to jih bodo male žabice vesele! Iz najlepših cvetlic, kar sem jih našla, povila sem si pa šopek. Glejte ga, ali ni lep? In tudi štiri¬ peresno deteljico sem našla ter jo povezala vanj, da izvem misli drugih ljudij.» «Nikari tega ne verjami, dete moje,» posvari jo prijazno oče, «nič, nego sama prazna vera! Ljudem se ne bode nikdar po¬ srečilo, da bi drug drugemu v srce videli, kakor tudi ne v možgane, ter da bi mu uganili najtajne misli, naklepe in težnje. Če- gave misli pa so ti tolikanj pri srcu, da bi jih tako rada zvedela?« Nepričakovano vprašanje je Marjetico nekoliko vznemirilo, četudi le za kratek tre¬ nutek, kar skrbnemu in pazljivemu očetovemu očesu nikakor ni ušlo. Zato jo še ednoč ne¬ koliko trše povpraša: «No, ali mi nočeš po¬ vedati, čegave misli te tako mika zvedeti. Mojih vendar ne ? Saj vendar ne bodeš mislila, da imam jaz, oče tvoj, skrivnosti pred taboj, skrivnosti pred svojim otrokom!« Pengar nekoliko počaka, kakšen bo od¬ govor, ker ga pa le ni, nadaljuje: «Molčiš? 5 Kaj ti je moje vprašanje tako neljubo prišlo? Iz vestno ti je vražo o štiriperesni deteljici stara soseda Martinaška ubila v glavo, jeli da, saj jo poznam, kaka ptica da je.» Komaj daje Pengar izgovoril, pride jima pri Lemeževem prelazu kakor nalašč stara Martinaška nasproti. Oče omolkne, Marjetica se je pa jako razveseli, da ji ne bo treba odgovarjati na sitno očetovo izpraševanje — glede štiriperesne deteljice. «Dober večer, Bog daj. sosed Marko! ju pozdravi Martinaška, ter nadaljuje v eni sapi: «Kaj tako pozno iz polja? Zato se pa tudi tako odlikuje vaša koruza od sosedove, ker jo gojite, kakor bi vam na srcu rastla. — Ravno prav, da sem vas srečala. Bila sem k vam namenjena. Saj veste, da kuham vsako leto na jutrišnji dan pri Sv. Ani za božje- pdtnike. Mnogo ni, kar si pridobim na ta način, vendar pa bolje nego nič! Ognjišče mi je že dovršeno. Mlinarjev Janez sam narezal mi je zanj ruš iz trate!» Pri teh besedah namežika ženica pomenljivo z levim očesom Marjetici, ki je korak za očetom stala, in se pri tem imenu zgenila. Nato nadaljuje Martinaška: «Zato pa tudi ne trpim, da bi morda kdo 6 jezik otresal čez Janeza in njegovo poštenje. Lukaška in Strnaška ste me ves čas jako zaničljivo gledali, kakor pes psa, kadar gloda kost. Toda kaj so mi mari take babure, ki ne znajo niti poštene prežganke skuhati. Skratka, vse imam že v redu, le vode še ni. Moja stara glava več ne more škafa zmagovati, kakor ga je nekdaj. Saj lahko veste, da moram že jako pri letih biti, če vam povem, da sem že rajnco mlinarico pestovala, sedaj je pa Janez že sam pod vrh dospel« — pri teh besedah Martinaška zopet Marjetici namežika, češ, kaj ne da je res, Marjetica se pa zopet zgane, kakor bi jo bil mraz stresel in ob ednem vročina spreletela, kar se je tudi res zgodilo, kajti lica so ji rdele, kakor makov cvet na bližnjem zelniku. Zgovorna ženica konča svojo razlago, rekoč: »Pravijo, da sem že blizu osemdesetih.« Pengar je bil že nejevoljen, kdaj bode vendar konec besedi. Mudilo se mu je domov. Zato jo sedaj kar s skratka vpraša: «Kaj pa bi bila rada pri nas? Če ti morem pomagati, veruj mi, da se bo zgodilo, ako je le mogoče.« »Nekaj bi vas bila prav rada prosila, pa si ne upam prav.« 7 «No, no, le nič se ne obotavljaj in hitro povej, ker se mi jako mudi.» «Za Marjetico bi vas bila prosila, da mi jo za nekaj časa prepustite, vsaj za toliko, da mi prinese kaka dva škafa vode; vse drugo si bodem že sama oskrbela. Saj ne bo zastonj! Lahko se kaj prida nauči pri meni, kako se je treba te ah one reči lotiti. Ne, da bi se hvalila, pa kar je res, je res! Rada bi jo po¬ znala kuharico, dasi jih ni malo v teharski župniji, ki bi se lahko pohvalila, da je večkrat po sedminah, svatbah, gostijah in na kolinah kuhala, kakor jaz! Res so nekatere, ki znajo nekaj, toda malo jih je in vsaka teh seje od mene naučila, kar zna. Še sedaj, četudi sem že stara, še vedno bolje kvas premesim, kakor marsikatera druga Teharčanka. Da, celo celjskih kuharic se ne bojim, čeprav mislijo, da so se naredile s kuhalnico v roki. — Bog daj, da bi bilo kaj prida ljudi. Rajih že bode, saj bo jutri volitev novega načelnika našemu krdelu. Vreme tudi izvrstno kaže: Sv. Uršula je čista, kakor solnce božje, in rosa, ki se ravnokar dela, tudi znači lepo vreme. Kadar dovršive delo, pojdeve k večernicam, čula sem, da jih bodo imeli naš novi gospod. Oh, 8 kako jih rada poslušani, kadar stoje na leči! Res že dolgo let nismo imeli takega pridigarja. Ne, da bi kaj imela proti gospodu župniku, i Bog obvaruj, prav priljuden gospod oče so. pa — .» «Dobro, dobro» — preseka ji Pengar brezkončno nit gladke govorice, «že dovolim, da ti Marjetica pri kuhi nekoliko pripomore. Le ne brbljaj o rečeh, ki ne spadajo semkaj. » Gladkojezični ženici tekel bi bil jeziček bržkone še celo uro v enomer, ko bi ji ne bil Pengar prestrigel govora s strogo opombo, da naj Marjetica le gre ž njo, toda po večer¬ nicah mora pa nemudoma domov, kamor jo mora Martinaška sama do praga spremiti. Pengar je moral imeti izvestno svoje tehtne vzroke, da je tako določno govoril. « Srečno, ljubi očka, dokler se zopet vidiva,» poslovi se Marjetica veselo od očeta. »Marjetica!» pokrega jo začudivši se oče, «sam ne vem, kaka se mi zdiš danes. Saj vendar ne pojdeš z jerbasom k Sv. Ani. Skoraj bi umaknil privoljenje ravnokar dano, ko bi mi ne bilo zaradi sosede Martinaške. Daj mi torej jerbas semkaj, da bodem jaz položi] tvojim kozam.» 9 Marjetica zardi, kakor bi jo bil s krvjo polil, ter ji je lice rdeče, kakor purpala na polju. Se nikdar ji ni oče ničesa očital, ker tudi treba ni bilo, kajti ubogala je vse od kraja, kakor otrok. Hitro dvigne torej jerbas. ter ga postavi na tla, svitek pa položi na vrh detelje. «Ljubi oče, nekaj bivaš rada še prosila. >■ «Le govori, kaj bi rada, saj veš, da ti izpolnim vsako pametno željo, četudi bi ne smelo biti. Skoraj bi uganil, da hočeš nekaj drobiža za medico in sladčice, kajneda Marje¬ tica, da sem jo zadel ?» «0 kaj še, oče. prav nič mi ne hodi medica na misel.» «Kaj pa torej bode?- pozveduje rado¬ vedni Pengar. »Prosila bi vas, ljubi očka, da mi skrbno pazite na mojega črnorogca, kadar bodete kozam kladah, da ne bodo druge koze odrivale siromaka od jaslij.» Pengarja posili smeh in srčno rad obljubi, kar želi nedolžno dete njegovo. Martinaška je komaj čakala, da bode konec besedi, da se razidejo. »Vendar torej,» mrmra ženica, ko se Pengar odpravlja proti domu, »vendar 10 gre», mrmra starka, ki je imela grdo navado vseli svojih tovaršic, da je rada sama s seboj govorila, kadar ni bilo nikogar blizu, ki bi ji bil delal druščino. Le malokdaj postal ji je ta mlin; tedaj sta si pa nos in brada bila najbližnja soseda. Oba sta bila z bradavicami obraščena. Kadar jo je pa kdo razsrdil, da ga je začela obirati, kar je prav mojstrski znala, šle so njene ustna na dolgo in široko, da je bilo groza videti brezdno. ki je zijalo med nosom, in brado. Lica, usnjate barve in podobe, so se ji tedaj napihovala, kakor ko¬ vaški mehovi! In vendar je tudi ta strah božji na svetu imel nekdaj svoje lepe ure in srečne dneve. Stari ljudje so pripovedovali, da je bila nekdaj jako lepa in prijetna ženska stvarca božja. Kar se je v vasi zgodilo, ve¬ dela je vse, četudi ni hodila od hiše do hiše novic pobirat, znano ji je bilo, kaj so kje jedli, kje so se skregali, kaj in koliko je kdo dolžan, kdo se ženi, celo to ji ni bilo neznano, kar sta si dva na skrivnem na ušesa povedala: Pa kako je vse zvedela — vedel je le Bog. Bila je kakor stari rotovški boben, ki prvi oznanjuje vsako oznanilo. Vkljub vsemu temu ji pa vendar ni mogel nihče do živega glede 11 poštenja, rekel ji je k večemu, če jo je sov¬ ražil, da je coprnica. V svojih mlajših letih služila je večinoma za pestunjo. Po naključju prišla je v celjski grad, kjer je služila pri grofu Erazmu II. za malo deklo v kuhinji. Tu se je naučila kuhati. Hudi njeni jezik od¬ pravil jo je iz službe, kar ji pa ni bilo kdo ve kaj na škodo, kajti pričela je sama kuhati in kmalu je zaslovela kot najboljša kuharica po celi okolici. Kjerkoli je bila od tedaj kaka pojedina, morala je Martinaška kuhati. Pa še drug, precej darovit posel je opravljala — babica je bila. Oboje to dajalo ji je toliko, da je jako zložno živela v krčmi, iz česar so ljudje sklepali, da mora imeti denar in da ga celo daje na posodo. Od rodovine ji je vse pomrlo. Prav zato pa je bila tembolj ponosna sama nase in. zlasti na svoj samski stan in se je vedno štela med dekleta, katerim je brez mere pripovedovala, koliko je imela ljubčekov in snubačev, pa še kakšnih! No, bodisi kakor že hoče, Martinaška morala je sedaj tudi že misliti na odhod, zato si popravi svojo zeleno čepico, kije bila pred kakim pol stoletjem morda nova, če je že ni tedaj kupila kje pod roko; sedela ji je na 12 zatilniku kakor zelnata veha. Tudi maščobe in nesnage ni bilo pogrešati na nji. «Lahko noč, Marko! Marjetico vam bo¬ dem že pravočasno domu pripeljala, bati se vam ni prav nič treba za njo, saj bodem jaz pri nji. Lahko noč!» «Bog z vama!» odgovori ji Pengar. «Bog,» oglasi se Martinaška še ednoč za plotom, ker je hotela vedno zadnjo besedo imeti. Pengar obrne se na levo, Martinaška in Marjetica pa na desno. Komaj ste se bili kakih deset korakov oddaljili od prelaza, se ozre Martinaška po očetu, je-li še videti ali ne in — res je stal mož še vedno pri prelazu in gledal za njima. Po bliskovo hitro se Martinaška zopet zasuče in Marjetico podvizuje, da bi se čim prej tem bolj ljudem izpred oči umaknile. Prišedši za visok plot povzame Martinaška zopet be¬ sedo ter jame Marjetici nekaj pripovedovati, da je ubogi deklici obraz sedaj zardeval sedaj zopet obledeval. Nehote se je prijela za kipeče nedrije, kakor bi jo kaj dušilo. »Štiriperesne deteljice torej nama ni več treba ?» povpraša čez nekoliko časa Marjetica bojazljivo. 13 «Nič več ne,« je bil kratek odgovor, «Janez te ljubi! Sam mi je to povedal na lastna mi ušesa. Ko bi je ti ne bila že povila v šopek, bi jo kar brez skrbi proč vrgla. Sicer mu jo pa le daj s šopkom vred, škodovalo ne bo nikakor!« «Kdaj pa vam je to rekel?« izprašuje Marjetica zvedavo. «Danes pri Sv. Ani; kar sam je začel. Toda če bi tudi ne bil, bi ga bila polagoma že speljala na pravo pot. Saj mi vse pove, karkoli ima na srcu in kaj bi mi tudi ne, saj sem ga vendar pestovala.« «Ob kateri priliki vam je razodel to? Povejte mi.» «Tako-le je bilo. Videl me je ognjišče delati in približal se mi je. Četudi ga nisem prosila, mi začne takoj ruše rezati zanj in pa zdihuje vmes. Nemudoma sem spoznala, da mora biti jako slabe volje. «Kaj ti je, Janez,« sem ga nagovorila. «da si že več časa tako otožen, ti, ki si bil vedno vesel in zgovoren, vedno le v društvu fantovskem. Že nekaj časa opazujem, da se ogibaš ljudi, ki si jih poprej iskal, kjer se je le dalo. Ako 14 me moje stare oči ne varajo, moraš biti ali bolan ali pa zaljubljen, kaj ne da?» Debelo me je pogledal in noga mu je na lopati obtičala. Sprvega je tajil in tako dela vsakdo, kdor je še nedolžnega srca, ker ga je sram, se razodeti. No, pa beseda je dala besedo in dozdeval se mi je čedalje zaupniši. Dobro je bilo, da naji ni nikdo motil. Le Lukaška in Strnaška stikali ste glavi skupaj, akoravno niste mogli niti besedice ujeti. Ko je že zadosti ruš narezal, znosi jih k meni in se hoče posloviti. «Janez počakaj enraalo, ti bodem nekaj povedala.« «Le hitro, ne utegnem se muditi, fantje me že čakajo.« Jaz nadaljujem: «Janez, povej mi odkritosrčno, ali se ne boš nič ženil?« «Kaj, to ste ga vprašali?« seže ji Mar¬ jetica v besedo. «Prav s temi besedami. Glej, govorila sem mu dalje na srce: Oče in mati sta ti umrla, brata več ni in'sorodniki te pa tudi pisano gledajo. Nimaš ga pod milim Bogom človeka, da bi se lahko zanesel nanj. Vse ti pojde pod nič! Gospodinje ti je treba na domu kakor vratam podbojev. Izberi si jo izmed naših deklic, katera ti je najbolj pri srcu, 15 in katera kaj zna, pa tudi kaj prida ima in veruj mi, nobena ti ne bo odrekla, ker vsaka ve, da se bo usedla za polno mizo. Mirno je poslušal in v tla gledal. «Vedela bi ti za jako prilično nevesto,« začela sem zopet čez nekaj časa. Pridna je, delavna tudi in vse čednosti ima, ki dičijo dekliški cvet. Brez dote tudi ni, in kar je vam fantom poglavitna reč, lepa je, da ji ga ni para ne blizu, ne daleč. Odrekla ti ne bo, le veruj mi, ker mi je že sama dejala, da siji izmed vseh teharskih fantov najbolj všeč. «Oh, kaj ste me izdali!« vzklikne prestra¬ šeno Marjetica. «Le tiho, le tiho, da ti vse povem! — Oba sva na to umolknila. Jaz, ker sem čakala, kaj bo zinil, on pa, ker si menda ni upal vprašati, katera da mi je na mislih. Vidoč, da le' nič ne bo, pričnem zopet: Povedati ti jo hočem« — •■ tako opravljen in oprtan poda v gornje- <-oljski grad, kjer najde grofa na dvorišču v sredi oboroženih vitezov, s kojimi se je za¬ baval v raznih viteških igrah. Zagorec videvši to, obstoji pri vratih, nevede kaj bi storil. Mož čaka in čaka, da so igre pri kraju. Sedaj se Zagorec ojači, stisne klobuk pod levo pazduho, ter pelje natovorjena konjiča pred grofa. Le-ta se daril ni prav nič branil ter je konja izročil hlapcu. Zagorec zdrsne pred grofom na kolena in zastoče, noge mu objemajoč: «Mogočni grof, vse ti dam, kar imam, kakor mi posestvo stoji in leži, vse bodi tvoje, le ene prošnje mi ne odreci. Podpiram jo, skli¬ cevaje se na to, da sem se bojeval v svojih mlajših, letih pod slavnim rajnkim grofom Ermanom v njegovem krdelu zanj, za nje¬ govo rodovino, za grofovino, za čast in slavo celjskih grofov, za poveličanje in utrdbo nji¬ hovega državnega upliva, kakor ti svedočijo razni znaki zaceljenih ran na mojem obrazu in po mojem telesu, prelival sem celo kri za tvojo rodovino. Tudi sedaj kot sivolas mož pripravljen sem ti darovati svojo srčno kri. 42 ako jo zahtevaš, le izpolni mi, česar te prosim!« Tako je prosil Zagorec grofa solznih oči. ki se je medtem z vitezi, okoli njega stoje¬ čimi, zabaval, kakor bi mu kmetova prošnja nič mari ne bila. Ni se zmenil ne za besede in ne za solze ubogega kmeta in že se je pri¬ pravljal, da bi z vitezi odšel v grajske sobe, toda Zagorec ga ne izpusti, temveč se plazi za njim po kolenih še vedno ponižno posluha proseč. Srdito se grof proti njemu obrne in zarenči: «Povej na kratko, kar želiš, kmetavs, ne ljubi se mi. da bi te dolgo poslušal!« «Daj mi, mogočni grof, daj mi moje dete, mojo hčer nazaj. Pri večni pravici te prosim, te zarotim, daj mi uplenjeno hčer, edinico mojo nazaj!« Marjetica se v tem trenutku pritisne bližje k očetu, tako jo je prevzela žalostna povest o Zagorčevi Franici, Pengar pa nadaljuje: «Toda vse besede in bridke solze Zagorčeve so bile zastonj, brezuspešna vsa darila in ponudbe. «Išči si svojo neubogljivo hčer pri Sv. Duhu!« zavrne ga porogljivo grof in kro¬ hotaj e se, odide z vitezi. Zagorec plane kvišku, kajti sram ga je bilo, da se je plazil v prahu 43 pred grofom. Solze se mu ustavijo in prošnje spremene se hkrati v grozno kletev: «S teboj», vzklikne Zagorec grozeč, povzdignivši desnico proti nebu, «s teboj ti vsahni tvoj bogokletni rod, morilec mojega otroka! Ta-le tvoj grad razsuti se mora kakor trhlo drevo, in v tvojih sobah, z zlatom in srebrom napolnjenih, sko¬ vikajo naj v bodoče čuki in sove pesem pre¬ kletstva tebi na spomin! Oni stolp, v katerem se nahajajo tvoje grozne ječe, naj se ti raz¬ poči od slemena do temelja v živo znamenje božjega maščevanja, ki te bode doletelo zaradi nedolžnosti tam notri po nedolžnem trpinčene. Ves svet, kar ga imaš, s tem-le dvoriščem vred, postani kmečka last tebi in tvojemu rodu na sramoto, če je le še kaj pravice pri Bogu!» Vse je ostrmelo pri groznih besedah očetove kletve, kmetič pa hiti v Celje na po¬ kopališče k Svetemu Duhu. Ondi najde sveži grob svoje hčere Franice, kamor so jo pred tremi dnevi položili. Umrla je devica rajši mučeniške smrti za svojo nedolžnost, kakor pa da bi se dala grofu zapeljati v greh. Za¬ gorec poklekne na grob, kjer ga moči popol¬ noma zapuste. Drugo jutro našel ga je gro- bokop mrtvega ondi!» 44 Pengar se oddahne. Srdito se obrne proti menihu, rekoč: « Sedaj bi menda grof tudi mene rad spravil v slično nesrečo. Kaj ne, da je to namen tvojemu našemljenju, je li, da sem pogodil grofove naklepe. » Nemo prikima lažnjivi menih. Vsa družba ostrmi, kakor bi bilo treščilo vanjo. Stara Martinaška prihrumi z velikimi burklami v hišo in se hoče ž njimi spraviti nad «kozla»: le s silo morali so jo zopet odvesti v kuhinjo. Janez zgrabi z levo meniha, v desnici vihti oster nož in zakriči: «Govdri, nesrečnež, kdaj misli grof to svojo nakano izvršiti, go¬ vori, rečem ti. sicer je po tebi v tem trenutku in v lastni krvi opral si bodeš tu na mestu svojo grešno dušo črnih madežev.« «Se nocoj«, deha menih v smrtnih težavah. «Pusti me pri življenju in vse hočem povedati.« Janez ga spusti iz rok in menili prične: «Nocoj, je rekel grof, da bo prišel o polnoči z dvema biričema v meniški obleki. Na dogovorjeno znamenje od zunaj, odpreti bi jima moral duri in vsi štirje splazili bi se v Marjetično spalnico, kjer bi ji pred vsem usta zamašili, potem pa ž njo bežali v Bežigrad, kjer je že prilična soba pripravljena zanjo. Več o tem 45 ne vem, zatorej Vas prosim vse skupaj, pu¬ stite me, da grem zopet svojo pot.» «Oho, kaj pa še», seže mu Tone v be¬ sedo, «to bi pač raka v vodo vrgli, tako lahko se ne rešiš. Četudi si nam prisiljen razodel resnico, ti to vendar še ne daje pravice, da. bi prost zopet odšel po svojih hudobnih potih. Bodi za sedaj zadovoljen, da si se rešil go¬ tove smrti, ako si resnico govoril, kar se mora kmalu pokazati. Vi fantje pa, in posebno ti Janez, ki si kot Marjetičin ženin pri vsej za¬ devi najbolj prizadet, čujte moj nasvet. Pol¬ noči bo skoraj in grof mora vsak čas tukaj biti. Kaj. ko bi ga šli mi čakat na voglajnični most. Tamkaj pod Mlinarjevim kozolcem je še zadosti lanske koruznice, v kateri se lahko skrijemo. Mislim, da jim bodemo kos. Tebi Janez pustim čast, kot ženinu, da se lotiš grofa, jaz zgrabim ednega izmed biričev, ti ■Taka pa drugega. Marka čuva naj tega-le tiča.» Predlog je bil vsem všeč. «Da, da, pri¬ čakali ga bomo in mu pokazali, kake korenine da smo teharski fantje in svet naj izve in sodi, kako da znamo snažiti domače ognjišče tujega smradu», zakriče vsi hkrati. 46 Nog je bila krasna, zrak mlačen, kakor o tem času sploh. Luna stala je visoko na jasnem nebu, odkoder je razsipala svoje blede žarke po tihi pokrajini, ko se fantje z menihom v sredi med seboj od Pengarja na pot na¬ pravijo in odrinejo. Vsak je potisnil klobuk nekoliko na stran, kakor da bi šli komu za¬ bavljat. Jeli so drug za drugim poukavati, in kmalu oglasi se jim nekdo na Trnoveljski strani. Šimekov Tone ga takoj spozna po glasu in ukanju, rekoč: «To je Koštomajev Andrej, ki gre k svoji Anici junačevat. Trikrat so ga Trnoveljei že nabili, pa vkljub tesnu nič ne mara. Škoda, da ga ni tu pri nas' v tem trenutku, njegova pest izda za devet drugih. Korenjak je brez primere na Teharjih in Trnovljah.« Fantje so mu ukaje še nekoliko časa odgovarjali, toda tembolj poredko, čembolj so se približavali voglajničnemu mostu. Tik mostu stal je že tedaj Turkov mlin, v ka¬ terem je že vse spalo in tudi kolesa so stala zaradi svetoanskega praznika. Nič ni motilo svetega miru, le Voglajna je vrela, šumeč čez jez v globočino. Poleg mlina je stal kozolec. Janez razpostavi ondi straže, ki so se pri- 47 ' — tišiiile h kozolcu, menihu so pa ukazali skriti se pod kozolec, v katerem je bilo obešene precej veliko koruznice. Vse je bilo tiho kakor v grobu. Kake pol ure so že čakali naši fantje, toda zastonj. Žive duše ni bilo videti. Že so postajali nevoljni, posebno pa Janez, ki se kar ni mogel znebiti misli, da jih je ogleduh morda celo prekanil, semkaj zva- bivši jih, medtem mu pa grabežljivi jastreb odnese sladko golobico v nepristopno svoje gnezdo. Tolažila ga je pri vsem tem le nada, da grof mora preko mostu čez vodo, katera je bila pa precej velika in deroča vsled po¬ slednjega deževja in je prav vsled tega ni bilo mogoče nikjer prebresti. «Tiho, Janez, tiho!» vzklikne Tone, ondi-le v gozdu slišal sem brstje pokati pod nogami. » Fantje se potuhnejo, in res stopijo kmalu na to trije možje v dolgih haljah iz gozda na mesečino. «So že tu, sedaj pa le tiho, fantje!» Vsak zgrabi za nož. Tone moral je z vso silo zadržavati Janeza, da se ni prenaglil z napadom. «Ne bodi vendar nespameten, Janez®, šepetal mu je na uho, «kaj misliš, da te bodo tu čakali, ako se jim pokažemo prezgodaj. V gozd bi se nam umaknili, potem jih pa išči 48 ondi, ako moreš. Le potrpi, saj nam pridejo sami radi v pest.» Menili to čuvši, kihne in se nekoliko počohlja, da zasumi koruznica okoli njega. S tem je hotel grofa še pravočasno opozoriti na nevarnost, ki ga tu pričakuje. In res so po¬ stali tisti trije oprezni, Tone pa zareži nad vohunom, rekoč: «Lopov, ako se še ednoč ganeš,, ali nas sicer izdaš, porinem ti nož do rogu v tvoje črno srce, kakor gotovo je Bog v nebesih. » «Naprej, naprej !» ukazuje grof svojima spremljevalcema. «Ali je vama morda srce v hlače zlezlo, da si več ne upata dalje, odkar sta čula koruznico šumeti, po kateri je veter potegnil ?» « Svetli grof«, odvrne mu eden spremlje¬ valcev pohlevno, «to šumenje ni bilo od vetra, ki ga niti ni ne. Bilo je, ako sem prav slišal, šepetanje, in prav nič varno se mi ne zdi pri kozolcu.» «Ako ni bil veter, je bila pa kaka mačka, na mišjem lovu. Vama se pač pozna, da sta se v mladih letih za kravami potikala, čaplj e lovila in kamenje za plugom pobirala! Le nikari se ne bojta! doda nekoliko bolj tiho, 49 kakor bi že samega groza spreletavala, — «saj sta vendar v častiti meniški opravi; da bi bilo sedaj-le podnevi, bi vama ljudje še celo vajine biriške roke poljubovali. No, in ako nas res kaj resnobnega doleti, ali nimamo ostrih mečev pod haljami? Toda meč bo prej ko ne v vajinih rokah to, kar bi bilo sedlo na biku! Kar sem sklenil, hočem dovršiti še nocoj, naj se tudi svet podere. Ako ne pojde z lepo, mora z grdo. Na polu pota ostajati, mi ni bila nikdar navada, razumita? Še nocoj se hočem ž njo na svojem gradu kratkočasiti!» V takem pogovoru pride trojica vštric kozolca. Kakor razdražen lev plane Janez nad nje in zgrabi prvega z levico za zatilnik, ga dvigne kvišku, dvakrat zavrti in tako neusmi¬ ljeno strese, da so mu zobje zaklepetali. V desni pa se mu zabliska v bledi mesečini ostro brušen nož. «Ne čenčaj mi predolgo!» zareži grof nad njim za protipozdrav ter nadaljuje: «Prav nič se mi ne ljubi danes poslušati pridig in litanij, ker imam zato nalašč najetega du¬ hovnika v gradu. Znebi se svojega sporočila in čakaj na odgovor!« Na tak nepričakovan sirov protipozdrav obmolkne papežev poslanec, seže v žep svoje široke obleke, izvleče veliko pismo, zapeča¬ teno s črnim papeževim pečatom in pravi: 5 — 66 — «Ste li vi Urh, celjski grof, kateremu je pismo pisano ?» «Ako bi te hotel prepričati, da sem jaz res grof Urh, moral bi te dati obesiti na oni-le stolp, da se prepričaš, kako so moji sluge navajeni ubogati svojega gospodarja. Če je torej pismo namenjeno grofu Urhu celjskemu, daj je sem, da vidim, kaj hoče rimski papež od mene!» Pri teh besedah seže Urh po pismo, katero hoče poslancu iztrgati iz'rok. «Stojte grof!» pravi poslanec, umaknivši se proti durim. «Prej ne dobite pisma v roke, dokler mi ne povrnete orožja in konja, ki sta se meni odvzela na vaše povelje in šele doli pri velikih vratih vam smem izročiti pismo, tako se glasi dano naročilo sv. očeta v Rimu. Ko bi bil vedel, da ste danes tako slabe volje, bi bil izvestno še nekaj dni počakal in šele potem stopil pred vas.» «Ha, ha, ha», zakrohota se grof. «Tako ošabno se že dolgo ni nihče drznil govoriti z menoj.» To izpregovorivši, potegne grof trikrat za svileno vrvico, da spodaj zvonec zapoje. «Za Boga, kaj nameravate«, povpraša ga papežev poslanec vznemirjen. 67 «Nič druzega, kakor pismo ti bom dal po sili vzeti, pismo, ki je namenjeno meni, grofu Urhu, in katero se braniš izročiti mi. Mar-li misliš, da se bodem jaz s teboj pretepal zanj ? O, kaj še, za ta posel imam druge ljudi v gradu.» Poslanec, vidoč, da je najbolje, udati se brez ugovora, ako se hoče ogniti večjim za¬ prekam, izroči pismo grofu in ga prosi, naj ga sedaj pusti mirno dalje, ker mu zaradi odgovora ni bilo ničesar naročeno. V tem tre¬ nutku vstopi četvorica oboroženih biričev. «Kaj še!» zakrohota se divji grof, « mar- li misliš, da sem zastonj klical svoje ljudi? «Primite mi tega«, obrne se nato k biričem, "in dobro mi ga čuvajte do večera. Ko se zmrači, odvedite mi ga v Bežigrad!« Vse prošnje in rotenje poslančevo je bilo zastonj. Ni mu pomagala trditev, da je po¬ stopal le kot verni sluga svojega gospoda. Grofovo srce je bilo trdo kot kamen. Biriči planejo nad poslanca, ga zvežejo kakor naj¬ hujšega razbojnika, ter ga odvedo. grof Urh se pa porogljivo krohota. «0 Bog, Tvoja sveta volja naj se zgodi!» zdihne poslanec in odide z biriči. 68 Grof prične sedaj ogledovati pismo. Nič kaj posebno ga ni veselilo. Ogleduje si pečat, prebira naslov, ter pretehtava pismo, kakor bi se mu zdelo pretežko. Končno pa ga le premaga radovednost in grof odpečati pismo in je jame odvijati iz raznoterih zavitkov. Bilo je trikrat zavito. Končno ima pisanje samo pred seboj in — zatrepeče. — Krčevito je drži v rokah in oči mu izstopijo izpod ko¬ šatih obrvi. Grof bere in bere ter postane smrtnobled. Pismo, ki je grofa tako v srce zadelo, bilo je izobčilno pismo. Papež je grofa zaradi njegovih hudobij, krivic, ne¬ sramnosti, nekrščanskega, pohujšljivega živ¬ ljenja, nepokorščine proti cerkvi in nepo¬ slušnosti proti svojemu cesarju Miroslavu IV. preklel in izobčil iz katoliške cerkve. Grozno je dimila ta novica iz Rima grofa Urha in tresel se je, kakor trepetlika na vetru, in kleti je jel, da se je nakrižem ogenj delal. Svilnata vrvica od zvonca mu pride nekako ponevedoma v roke in grof po¬ tegne za njo. Takoj nato stopi nekdo jako ponižno v sobo. Bil je ogleduh, ki smo ga videli sinoči pri Pengarju. Mislil je, da ga je grof zaradi sinočnega dogodka poklical na 69 odgovor. Ta pa ga debelo pogleda, kakor , bi ga ne poznal. Toda to traja le en sam tre¬ nutek. kajti takoj nato jame ga zmerjati in ga obkladati z najgršimi priimki. Iz službe ga hoče spoditi in za nameček tudi v ječo vreči zaradi njegove sinočne nerodnosti. Očital mu je, koliko da ga stane na leto, da je najbolje plačan ogleduh, kateri povrhu določene plače vleče za vsako količkaj vredno žrtev še po¬ sebna darila. «Se edenkrat», pravi grof, «se hočem poslužiti tvoje zvitosti, katera te je si¬ noči pustila popolnoma na cedilu. Bodi pre¬ pričan, da te bodem ali posebno dobro na¬ gradil, ali pa jako občutljivo kaznoval, kakor si bodeš zaslužil. Prvo je, da mi poizveš danes pri volitvi teharskega načelnika, kdo so bili naši sinočni tolovaji, drugič si pa iz¬ umi kak pameten način, kako Pengarjevo dekle dobiti v grad. Ne želim si je tolikanj sebi na ljubo, saj vendar že osivujem, kakor mlademu kraljeviču ogrskemu, Ladislavu, da bo imel tu pa tam kako kratkočasno uro pri njej, ker se v resnici bojim, da se mu sicer pristudi življenje v gradu. ' Na lovu in pri igrah človek vendar ne more vedno biti. Mlada kri potrebuje vsak dan druge zabave, 70 da ne otrpne. Prav veliko imam nade, da se mi posreči kraljeviča cesarju popolnoma odtujiti, kar bi bil neizmeren dobiček za nas glede na razširjenje in utrditev našega vpliva na Ogr¬ skem in v državnem oziru. Potem bi bilo pač lahko, znebiti se cesarjevega gospodstva in postati samostojen ter iz grofa preleviti se v kneza. Za ostale sozarotnike mi ni mari. Ko bi cesar le pomislil, kolikokrat sem ga že rešil iz raznih zapletk in neprilik. Koli¬ kokrat napolnil sem mu prazno stoječe bla- gajnice, in vendar me noče povzdigniti med kneze in mi podariti samostojnosti. Prav za- raditega sem se tudi tolikokrat pregrešil proti njemu!« Ogleduh vidoč, da ga grof še ni popol¬ noma zavrgel, se zravna, in pravi: «Kraljem in cesarjem sem gledal že na dnu srca, ter zvedel za najtajnejše skrivnosti, ki so jih ko¬ vali proti svetlemu grofu. Vsako nakano proti vam skovano zasledil sem pravočasno in zato me prav nič ne skrbi, okorne Tehar- čane ujeti na limanice. Hotel je v tem slogu še nadalje naštevati'dokaze svoje zmožnosti, toda grof mahne z roko, in to je bilo znamenje, da je ogleduh milostno odpuščen, in odšel je. IV. Volitev načelnika. antje, ki so sinoči grofa Urha na po¬ nočnem dekliškem lovu pri Tur¬ kovem mlinu tako srečno obstregli, so se takoj nato vrnili k Pengarju, kjer jih je gospodar pričakoval težkega srca. Mlinarjev Janez raztolmačil mu je ves do¬ godek od konca do kraja in končal, rekoč: Ako ostane grof mož-beseda in nam prinese .jutri uplemenitovalno pismo, moramo o do¬ godku molčati do smrti. Toda jako malo mu zaupam, ker ga poznam, da je zvit kakor lisjak in si bo iz vestno od dveh zli manjše izvolil. Hudo bi se mu godilo, če izve narod za njegove nakane. Zatorej molčimo, dokler ne mine volitev. Sedaj pa lahko noč, oče! Ne zamerite, da smo vas tako dolgo zadrževali. Lahko noč Marjetica, sladko spavaj! Jutri se zopet vidiva, ako Bog da. Lahko noč!» — 72 — «Laliko noč», odslovi jim Pengar. Mar¬ jetica jim pa posveti do vrat. Fantje odidejo. Prišedši pod vaško lipo, se že hočejo raziti, kar pravi Šimekov Tone: «Veste kaj fantje, spat hoditi že več ni vredno, saj se že skoraj svita. Pojdimo rajši k Sv. Ani jutranjico zvo¬ nit. Te sramote ne bomo trpelp da bi kje drugje poprej dan zvonilo, kakor na Teharjih.» Fantje so bili s predlogom zadovoljni in so jo krenili proti Sv. Ani. Jutranji, veter jel je pihljati, ob Voglajni in po bližnjih trav¬ nikih nastopala je megla. Po vasi je še vse spalo. Iz velikih lin svetoanskega zvonika se posveti in kmalu nato se oglasi mali zvon, s katerim se čez nekaj časa ubere srednji in naposled z obema veliki ujame. Milo je bilo slišati lepo ubrane zvonove, razlegajoče se po tihi v sladkem spanju počivajoči okolici, tako milo, da bi se bilo omečilo najtrše srce. Šestkrat so fantje prenehali in vsakokrat dru¬ gače začeli. Po končani jutranjici nabijejo to¬ piče in jih na vseh štirih straneh ob cerkvi nastavijo in zapalijo, ljudi budeč in opomi¬ njajoč jih, da se pričenja proslava sv. Ane. Preden se razidejo vsak svojo pot, obljubijo si, se pri volitvi zopet sniti. Mlinarjev in Ši- 73 mekov sta šla še nekoliko pota molče po ozki semintje s koreninami prepreženi stezi skupaj. Vsak je imel polno glavo mislij. Naposled spregovori Tone prvi, rekoč: «Kaj si misliš sedajle, Janez ?» «Odkritosrčno rečeno, ti povem, da iz sinočne komedije ne bo nič dobrega za nas. Silno se bojim za Marjetico. Grofa poznam in zato vem, da ne bo odjenjal. Kar si v glavo ubije, je kakor bi bilo .z žebljem pri¬ bito. In če nas tudi res povzdigne med ple¬ miče ter nam s tem zaveže jezike glede na sinočni dogodek, ne bo miroval, dokler nas čvetorice. kot povzročitelje sinočnih sit¬ nosti po svojih vohunili ne izvoha in se ne maščuje nad nami. Ni mi za svojo osebo, pač pa za Marjetico in za vse druge, ki ste se žrtvovali zaradi mene. Kaj bi storil, če mi grof ugrabi Marjetico, sam ne vem.» «Prazen strah, nič kot prazen strah,» tolaži ga Tone, «grof Urh kaj takega ne bode storil, ker se bo bal priti še enkrat nam v klešče. Take in enake misli izbij si le kar iz glave! Meni kvasi vse kaj drugega po glavi — namreč današnja volitev. Ves čas mislim, koga- li bo doletela ta čast. Ker sva sama, hočem ti 74 nekaj razodeti, kar sem o tej zadevi poizvedel iz verojetnega vira. Pravila mi je sosedova dekla. Četudi na babje besede niti vinarja ne dam, se mi v današnjih razmerah vendarle zde vsaj pomisleka vredne. Prav sinoči za¬ upala mi je dekla, ko sva se slučajno srečala na našem travniku, da je cula Hrastinšekovega hlapca, kako so Hrastinšekov oče Hrastinšici doma pripovedovali o govorici, ki je nastala v poslednji starešinski skupščini, da bi sedaj pač ne bilo z lepa najti dostojnejšega načel¬ nika, kakor bi bil ti. Hlapec, saj ga poznaš pokveko Martina, je prav tedaj, ko so oče to pripovedovali, pod odprtim oknom delal treske in je vse slišal. Celo na perišču, dejala je, da je vsled tega že nastala govorica. «Glej Tone, od nekdaj že hrepenel sem po tem dostojanstvu in videl sem se že v duhu z bojno čelado na glavi, s svetlim oklepom in ostrim mečem na čelu naše čete. Sanjalo se mi je vedno le o bojih in zmagah in o velikanski slavi. Od danes je to vse drugače. Kar se mi je včeraj zdelo največa sreča, smatral bi danes za največo nesrečo in kar mi je včeraj ogrevalo srce, mrzi mi danes od sile.» »Razumem te popolnoma, toda kaj hočeš, saj se ne smeš ubraniti, ako bodeš v to odbran in izvoljen. Kdo ve, če bi te ne sma¬ trali za plašljivca.» Tako razgovarjajoč prideta na križempot, kjer se prijateljski razideta. V vasi je bilo že ob zgodnjem jutru jako živahno in živahnost je prihajala vedno veča, čim višje se je dvigalo solnce. Pri Pengarjevih je bil, kakor vselej, tudi danes gospodar prvi kvišku. Najprvo, kar je storil vsako jutro, ko je odprl duri, je bilo, da se je ogledal po vremenu, na kar je šel družino budit in tu je bil prvi na vrsti hlapec, katerega je oče Pengar prav po domače oštel, da tako dolgo spi, da mu solnce na posteljo prisveti. na kar se le-ta res kmalu ves kuštrast in rdečih oči prikaže na svetlo. Polagoma se vse oživi, po celi hiši se prične novo gibanje, kakor v panju, kadar posije nanj solnce prav toplo prvič s svojimi žarki. Marjetica je bila za očetom navadno vedno prva kvišku. Danes se je pa nekoliko zakasnila. Brzih nog hiti iz spalnice v ku¬ hinjo, kjer vzame škaf v roke in hajdi k vod¬ njaku. Ondi spušča polagoma vedro v glo- 76 boČino in premišljuje sladke sanje, v katerih se ji je še pred malo časom zibala ljubezni polna duša. V tem trenutku sliši za seboj med vrbičevjem šumeti in groza jo strese, kajti nehote ji stopi v duhu grof Urh s svo¬ jimi ogleduhi pred oči. Prestrašena spusti vedriee v vodo, da je na vse kraje plusknila in hoče zbežati, toda že je bilo prepozno. Dvoje močnih rok jo zgrabi od zad in krepko stisne nase. Plaha Marjetica nehote zakriči, ter se skuša domnevanemu Urhu izviti iz rok. Družina prihiti na krik od vseh strani skupaj pomagat, toda vsakdo obstoji že pri prvem pogledu ter se smeje na ves glas. Mlinarjev Janez držal je Marjetico v kleščah ! Ljubezen ga je spremljala od Svete Ane doli in mesto da bi šel naravnost domu, zape¬ ljala ga je k Pengarju, kjer je našel Mar¬ jetico pri vodnjaku. Nenavadno zgodnji pri¬ hod je zbudil Marj etično pozornost, da ga vpraša vznemirjena: ■> Vsi so ogledovali prečudno svetinco, spoznati pa je le ni mogel nihče. Starčeka jel je med tem tresti mraz. Janez takoj ukaže sobo zakuriti in starčka položiti v snažno posteljo. Nato gresta s Tonetom še druge ječe pregledavat. Bilo jih je po vrsti kakih pet¬ deset, a v nobeni kakega resničnega hudo¬ delca. Tu sta našla kakega sestradanega vi¬ teza, ki ga je imel grof zaprtega, ker ga je sumniči], da ga morda pri cesarju toži, ali 103 pa, ker se mu je sploh kot sosed nevaren dozdeval; ondi našla sta zopet pod ključem kakega širokoplečega kmeta, katerega se je hotel grof na tak način znebiti, da bi se tem lagje polastil njegovega posestva. Že sta prišla do poslednjih vrat. Tu sta poskušala zopet ključ za ključem, a zastonj, ključa, pra¬ vega ključa od te ječe ni bilo pri rokah. Skozi ključevo ljuknico je bilo vendarle vi¬ deti, da je i tu notri nekdo zaprt. Kaj storiti? Ni jima druzega'kazalo, kakor vrata iz štekljev vreči. Oba hkrati se upreta z združenimi močmi vanje in — odpro se jima. V ječi — o groza — najdeta človeka z razpetima ro¬ kama na zid prikovanega, napol stoje napol vise. črez glavo je imel vrečo zavezano, da siromak niti umevno govoriti ni mogel. Po lepi obleki soditi, ni mogel še dolgo tukaj biti. Hitro ga rešita spon in peljeta venkaj na svetlo. Ondi ga vpraša Janez: «Kdo si in kaj si zakrivil, da so te vrgli tu notri v temnico!» «Duhovnik sem in brez krivde. Dokler se zvesto izpolnjevanje svojih dolžnosti še ne bo smatralo za krivico, tako dolgo se čutim nedolžnega. Moja vest je čista!» 104 «Duhovnikste?» ponovi osupnjeno Janez. «Ravno prav, tu imamo ujetnika, ki prej ko ne ne bode učakal solnčnega zahoda. Blago¬ volite iti z nama, da ga priporočite božji mi¬ losti. Spovedati ga pač ne bo mogoče, ker je popolnoma gluh in za druga duhovna opra¬ vila nam manjka pa potrebnih priprav.» Starček je bil v resnici slab. Preveliko veselje nad nepričakovano rešitvijo iz štiri¬ desetletne ječe vzelo mu je še poslednje moči. «Moj sin. moj sin!» kliče starček s slabim glasom — «pridi vendar semkaj k meni: Primi me za roko, da te otipljem, ker te ne morem videti ne slišati, o pridi, pridi, da ne umijem vendar popolnoma zapuščen! Že čutim, kako me zapuščajo poslednje moči!» Duhovnik pristopi k postelji in prime starčka za roko. «Tako, tako je prav moj sin», nadaljuje starček vidno pomirjen. «le podaj mi roko, dokler mi moja ni še popolnoma mrzla. O sedaj se ne bojim nič več umreti. Sladka mi bode smrt, saj me bo našla zunaj ječe v sredi svojih dragih. O kaj ne, da ste pri meni, ti moj sin, tvoja žena s sinovi in hčerami in ljubimi vnučki. Kdo pač drugi bi 105 me rešil iz grozne ječe, kakor vi, saj je ves drugi svet že zdavnaj pozabil na me — ži¬ vega pokopanega!» Starček preneha. Dolgo govorjenje gaje jako upehalo. Fantje so srčno ginjeni stali okoli bolnika. Vse je čakalo, da bi vsaj kako ime povedal, da bi se morda tako izvedelo odkod in kdo da je. «Mati tvoj a gotovo ne živi več, j eli da ne ?», nadaljuje starček čez nekaj časa, «oj, kako le, saj moram že jaz mnogo nad sto let star biti. Sicer pa sem že davno nehal šteti leta, ki so mi bila silno bridka, silno dolga leta v temni ječi. Blizu štirideset let sem moral prebiti v črni grozni noči. Oh koliko sem prestal! In sedaj v poslednjih trenutkih, ki so mi še od¬ merjeni, odpuščam vam vsem, sovražniki moji, vse krivice in vse hudo kar Ste mi ga prizadeli. Tudi tebi grof Erman, ako še živiš, odpuščam, četudi si me dal zakopati živega v dosmrtno ječo — sem ti že odpustil tudi — molil sem za te! Največje veselje mi je sedaj umreti med svojimi dragimi in ljublje¬ nimi. Saj ti, moj sin, ki me sedaj za roko držiš, ne pojdeš popred od mene, dokler me ne pokosi smrtna kosa. O, da mi ni dano, vsaj 106 edenkrat še videti tebe in tvojih! Sin moj edini! Nobene druge dote ti nimam zapustiti, kakor le spomin na grozno trpljenje in pre¬ stane muke ter tisto svetinoo, katero sem ti bil poprej izročil. Dala mi jo je tvoja mati, odhajajočemu iz domovine. Štirideset dolgih let bila mi je ta blagoslovljena svetinca edini mi spominek na vas. Blago mi j e pobral grof Erman, le svetinca mi je ostala — skrita pod pazduho. Daj mi jo še edenkrat v roko, dajo poljubim, kakor sem jo poljuboval tisoč in tisočkrat v temnici.« Janez izroči svetinco duhovniku, naj bi jo le-ta dal starčku za poslednjo tolažbo. Du¬ hovnik jo vzame, pogleda, prebere, na njej napis in vzklikne: «Oh, moj oče, moj predragi oče!» in solze se mu udero po zagorelem licu, solze srčne milobe. Vrže se na starčka in ga začne strastno poljubovati. Okoli stoječi ostrme. «Klical me je nekdo: ,moj oče,‘ ako sem prav slišal,« prične čez nekaj časa starček, «nič več ne dvomim, da si res tukaj moj sin Enriko!» Nesrečni starček je bil iz jako imenit¬ nega rodu stare benečanske plemenitaške rod- 107 1 >ine, ter si je pridobil v trgovini z jutrovimi deželami veliko bogastvo. Ko je bil njegov sin Enriko še majhen dečko, podal se je tr¬ govec nekega dne z obilim in dragocenim blagom na Dunaj. Srečno je priplavala ladja v Trst, kjer je dal blago naložiti na konje. Več nego petsto konj je potreboval zato. Počasi so se pomikali tržaški tovorniki proti beli Ljubljani in so ubrali pot od tod dalje po Savinski dolini proti Celju. Že predno je prišel trgovec na svet celjskega grofa, je poslal k njemu poslance, če li sme tovo¬ riti po njegovem svetu in koliko mu bo pla¬ čati od tega. Grof Erman mu da dovoljenje proti temu, da mu trgovec prepusti petdeset natovorjenih konj, katere si bode pa sam izbral. Huda je bila pogodba, a vendar se ji je udal tr¬ govec in je tovoril dalje. V sredi Savinske doline blizu Žalca ga pričakuje grof s svo¬ jimi hlapci. S temi napade tovornike na ro- parsk način, ter jih pobije. Trgovca ujame in odpelje na svoj nezmagljivi grad, kjer ga utakne v ječo, blago pa si prisvoji. Grofje potem umrl in dedščino njfegovo nastopil drugi grof, za ujetnika se pa živ krst ni več 108 brigal. Dajali so mu skozi malo linico v ječnih durih jed in pijačo in čez nekaj let živa duša na gradu ni več vedela, kdo da je, in zakaj da je zaprt. Vsak si je mislil, da mora iz- vestno biti velik hudodelec. Od takih in enakih ropov je rod celjskih grofov tako obogatel, da je celo kraljem in cesarjem posojeval denar. Trgovčeva rodovina v Benetkah je pa vsled tega popolnoma ubožala in prišla na beraško palico. Ko sin dorase, si izvoli duhovski stan. Bil je jako moder in pobožen in papež ga pokliče v Rim. Božja previdnost ga odloči, da je prav on nesel grofu Urhu v Celje izobčilno pismo. Grof ga je dal vreči v ječo in sin, ki je svojega očeta objokoval kot že davno mrt¬ vega in molil zanj, se izvestno ni nadjal, da ga bo našel tukaj kot tovariša v zaduhlih ječah. Starčku je bilo čedalje slabeje. Skrbni sin se ni ganil od očetove postelje. Stregel mu je, kolikor se je dalo in opravljal zanj mrtvaške molitve. Večkrat je medtem tolažeč navdušeno vzkliknil: »Živega me ne spravi nobena človeška moč od tega mesta, dokler mi živi moj oče.» Proti večeru je posijalo zahajajoče solnce skozi okno in razlilo svoje zlate žarke po 109 bledem obrazu umirajočega bolnika. «Oj solnce, zlato solnce,» spregovori starček, < vendar čutim še edenkrat tvoje ogrevaj oče žarke na velem licu. Štirideset dolgih let me nisi obsevalo, ne ogrevalo. Celo edino okence v ječi so mi zamrežili! Hvala Ti, Vsegamogočni! Nerazumljivi so Tvoji večni sklepi!» Starček zopet utihne. Roke in noge so mu že odrevenevale. «Z Bogom dragi sin, z Bogom!» nada¬ ljuje mož čez nekaj trenutkov, «še ednoč in sicer poslednjič se ti zahvalim, da si me rešil na poslednjo uro grozne ječe, da ne segnijem tamkaj notri, kjer bivata strah in groza. Pošten bodi ves čas svojega življenja, Boga se boj in ne bo se ti bati hudobnih ljudi in njihovih naklepov. Moli zame tukaj in jaz hočem prositi zate ondi pred stolom božjim! Z Bogom, z Bogom, moči me zapuščajo in več ne bom dolgo!» Janez vzame hitro križ iz kota, kjer je visel ves v pajčevine zamotan, ga nujno osnaži in poda duhovnu. Ta ga položi umira¬ jočemu v roke. Ko starček otiplje božjo po¬ dobo na križu, želijo pritisniti na blede ustnice svoje. Še en izdihljej in — po njem je bilo. 110 Duhovnika so polile solze. Čez dolgo let je našel očeta in to le za en trenutek takorekoč, da ga je iznovega izgubil. Janez ga tolaži, kar najbolje ve in zna, končno pa ga vpraša, kako je on prišel v ječo. Duhoven mu začne razkladati, da so ga vrgli šele si¬ noči v ječo, kamor ga je pripravila zvesta izvršitev sprejetih naročil. «Rad bi ostal še zaprt, » pravi duhovnik, «ko bi le mogel s tem očetu podaljšati življenje.« «Ne zamerite,« izprašuje Janez dalje. «da Vas še nekaj vprašam. Rekli ste, da Vas je grof Urh tu notri utaknil, kako in zakaj? Duhovnik mu začne vse od kraja pri¬ povedovati, kako je papež prav njega odbral. da nese grofu Urhu izobčilno pismo in kako gaje grof nato vsega oropal in vrgel v ječo, le, da bi se ne izvedelo, da ga je papež iz¬ občil iz cerkve, ker bi mu utegnilo to silno veliko škodovati. «Kaj se pravi: izobčen biti iz cerkve?« ga izprašuje Janez radovedno dalje. «Kogar papež izobči,« pojasnuje du¬ hovnik, «ta ne sme v nobeno cerkev več, ta se ne sme več posluževati zveličalne moči svetih tajstev (zakramentov) in pahnjen je 111 iz cerkvene občine in ob ednem iz človeške družbe. Če je izobčenec kak poglavar ali druge vrste velikaš, odvezani so njegovi po¬ daniki vsake pokorščine, zvestobe in drugih dolžnosti, izvirajočih iz podaništva do njega. Ne brani ga nobena postava več in zato ga sme vsak, komur pride tak človek v roke, ubiti, kakor steklega psa na ulicah. In če iz¬ občenec umrje v tem prekletstvu, od katerega ga more odvezati edino le rimski papež, je njegova duša na večno pogubljena!® «Jelite, da to vse sedaj tudi našega grofa zadeva?® «Vse!» Zdajci se zasliši močno razbijanje po dvoriščnih vratih, ki so bile z železom oko¬ vane. Tone odpre potihem okno in pogleda, kdo da je. Joj mene, kaj vidi! Grof Urh je obkolil grad z veliko četo biričev in ravnokar nevoljen preklinja pred zatvorjenimi vrati, po katerih razbija s težko in z železom oko¬ vano roko, da kar grmi po dvorišču. «Lepa straža ste mi!» se dere srdito, «da niti mojega prihoda niste opazili ter me niste pričakali na pragu. Sedaj pa le urno in brez ugovora •odprite, sicer vas dam vse nasaditi na kole! 112 Tone je med biriči opazil tudi grofovega ogleduha in takoj mu je bilo vse znano, česa se jim je bati. Janez se v tem trenutku obrne k svoji četi, rekoč: »Fantje, sedaj pa le brž zgrabimo za orožje, ura je resna. Odslej na¬ dalje oproščni smo vseh dolžnosti do grofa, jaz, vaš načelnik, vaš prvi poveljnik vam to ukazujem!» Vsak fantov zgrabi za orožje in vsi skupaj hite za Janezom na dvorišče. Grof je divje razsajal, zunaj vrat. «Kdo je, ki raz¬ bija tu tako po tolovajski?» Vpraša Janez po¬ gumno. »Odpri in le kar hitro, za drugo se zme¬ niva kasneje!» zapove grof divje kričaje zunaj. »Poprej ne, dokler mi ne poveš, kdo da si! Tako nam je povelje.* »Pasja duša! Kdo te je učil govoriti tako s svojim gospodarjem! Dobro, da te imam v pesteh z vso tvojo ponočno druhaljo. Niti eden izmed vas vseh mi ne uide. Vsak bo prejel, kakor si je zaslužil!® Nato telebi grof z vso silo ob vrata in te se razlete, kakor pezdir, kadar bruhne veter vanj, in grof in cela biriška druhal se usuje na dvorišče. «Grof Urh!» zakliče Janez tako glasno, da ga je lahko na daleč okoli vsak slišal, 113 »oproščeni smo vsake pokorščine vam na¬ sproti. Tukaj je papežev poslanec in ta nam je živa priča. Orožje je torej proti orožju, nasilstvo proti nasilstvu! Fantje le po njih! Bog nam bo že pomagal in sveti Jurij!» Meči se zabliskajo, boj se vname, fantje pritiskajo za biriči, da se kar iskre kažejo. Silno so bili junaški, kajti desetorica zapodila je trideset biričev v beg. Kakor skala, ki se utrga na visoki gori in bobneča v dolino vse pod saboj podira, kar ji je na poti, tako so se vrgli fantje na biriško druhal grofa Urha. Prvi kmalu počepajo pod silnimi udarci ostrih mečev teharskih fantov, ostali pa strahopetno pobrusijo pete, da bi jih komaj veter dohajal. Toda naši fantje tudi niso bili lipovi bogovi. S silnim krikom: «Udri ga! udri ga! le za njimi, le za njimi! Pobijmo jih hudiče!« se spuste za bežečimi biriči in še marsikoga pošljejo spotoma na oni svet. Tudi ogleduh je prejel tukaj svoje plačilo. Šimekov Tone ga je dotekel in zgrabil. Vohun zdrsne na ko¬ lena in prosi milosti, ali Tone je taki izdajici, taki kukavici nasproti gluh. V divji in sveti jezi zbog tolikšne malopridnosti porine mu nož do rogu v črno srce, da je na mestu ob- 8 114 ležal mrtev. Ko se fantje povrnejo v grad, najdejo Janeza z grofom v dvoboju. Hitro mu hočejo priskočiti na pomoč, toda Janez jih oblastno zavrne, rekoč: «Nazaj! ne bilo bi ju¬ naško, če planemo vsi nad ednega! Samega me pustite, saj se ga nič ne bojim!» Fantje obstopijo Janeza in grofa. Posled¬ nji se je naslanjal s hrbtom ob zid, ter je bil tako zavarovan od zad. Janezu ni bilo na tem, da bi bil ubil grofa, le orožje hotel mu je izbiti iz rok. Že davnej bi ga bil lahko petkrat prebodel, ko bi bil hotel, tako n. pr. ob priliki, ko mu je razcepil ščit. Dolge tri ure sta se že borila in si krhala meče, končno pa vendarle grofu prvemu omaga roka. Janez to opazivši, skoči od strani nadenj, ter mu izbije meč iz rok. Nato ga zgrabi in vleče v grad pred mrliča. Ondi mu očita: «Ali ga. vidite tu siromaka, žrtev pogoltnosti vaše in prednikov vaših? Ali ga vidite ondi sinu njegovega, ki ste ga dali sinoči le zaraditega vreči v ječo, ker je zvesto izpolnil sprejeto nalogo, ker vam je prinesel izobčilno pismo, katero nas je oprostilo vsake poslušnosti vam nasproti. Bati se vam od moje strani ni ni¬ česar, kajti ne maram si čistih rok omade- 115 zevati z vami. Velikodušno pustim vas pri življenju, da se spokorite in dosežete od pa¬ peža odvezo!» čudovito so prevzele te besede grofa. Na kolena zdrsne pred poslanca — celjski grof Urli, ki do sedaj niti pred Najsvetejšim ni upognil svojega kolena, kaj pa šele pred drugimi ljudmi. S povzdignjenimi rokami ga prosi, naj spregovori poslanec zanj pri svetem stolu dobro besedo, da sv. oče odvzame od njega prekletstvo ter ga zopet uvrsti med ude katoliške cerkve. Rad se podvrže vsaki še tako strogi kazni, le da se odtegne več¬ nemu pogubljenju! Poslanec ga ljubeznjivo prime za roko in dvigne kvišku, ter ga zagotovi svoje pri¬ prošnje pri papežu, opiraje se na nemali vpliv, ki ga ima pri svetem očetu. Končno da .Janez grofu celo meč nazaj in ga spremi do vrat. Grof odide na videz popolnoma skesan. Ko se vrne Janez k fantom, pravi: «Fantje, sedaj pa le brž dalje, čim preje za¬ pustimo ta. grad, tembolje za nas. Jaz ne za¬ upam grofu niti za las ne in mu tudi nikdar no bom. Pes se je kesal, kakor .morda še 8’ 116 nikdar ne, ali ne zanašam se vendar ne na njegove besede in se tudi nikdar ne bodem! Mrliča in kar je bilo orožja v gradu, so vzeli s seboj, jetnike pa vse osvobodili. Preden odidejo, zažgo grad. Janez in papežev poslanec korakata za prepevajočimi fanti. Bila sta poslednja, ki sta zapustila grad. «Kaj mislite častiti gospod, — kaj mi je početi v tej zadregi, v katero sem se tako po naključju zamotal? Vi ste vrlo iz¬ kušeni mož, svetujte mi, kaj naj storim? «Drugega ti ne kaže, dragi moj ?» odgo¬ vori mu poslanec, «kakor, da se za nekaj časa domu odtegneš. Bežati moraš kamor-koli že. vsaj za toliko časa, da se stvar nekoliko po¬ zabi, kajti grofovi spokornosti tudi jaz prav nič ne verjamem. Le preveč ga poznajo po celem svetu kot zvitega hinavca in prekanje¬ nega lisjaka. Poglavitni namen danes mu je bil. rešiti se iz tvojih rok. Da se v resnici nikdar ne bode resnobno spokoril, bi stavil svojo glavo. Lisjak ostane lisjak, dokler ima rep kosmat. Edino, po čemur mu bo noč in dan koprnelo srce, bo hrepenenje, da bi se mogel nad teboj strastno in grozno maščevati. Čuvaj se ga torej, dragi moj dobrotnik in rešitelj, 117 tur beži iz domovine venkaj. vsaj čez mejo, kamor ne sega več njegova oblast.» «Dobro — ali kam?» vpraša zamišljeno Janez. «Hm, na Ogrskem se zbira ravnokar ve¬ lika vojska, ki bo vsakčas udarila nad Turka. Rimski papež dal je oklicati križarsko vojsko zoper tega krvoloka. Za svojega namestnika je poslal tjekaj Ivana Kapistrana, najiskre- nejega mi prijatelja, ki hodi po deželi od kraja do kraja, po vaseh, trgih, gradovih in mestih in ljudi v imenu svetega očeta navdušuje za sveti boj, naj se dvignejo čez sovražnika krščanstva, naj se udeleže velikih odpustkov, kijih je papež razpisal bojnikom in braniteljem svete vere in domovine. Ju¬ naki treh dežela: iz Ogrske, Češke in Poljske se zbirajo že okoli zastave Ivana Sibinjskega, najboljšega junaka ogrskih dežela, da uda¬ rijo jeseni na turški Beligrad. Ondi ti je, junaku, prilika si priboriti lavorike. Lepše prilike'pač ne boš imel, se umakniti kovar- skemu grofu. Sprejmi križ križarski, pripaši si meč božji in pridruži se sveti vojski! Po¬ zdravi Kapistrana od mene in verjemi mi, da te bo dobro sprejel!» 118 Janez 'je verno poslušal goreče besede častitljivega, moža in duhovna in nehote se mu je pestila roka, ko je bila govorica o boju za vero in domovino. Na vse grlo za¬ nka in pravi: «Da, da, na boj zoper Turka pojdemo, zoper Turka, krvoloka, ki mi je ubil očeta na brežkem polju!« — toda, hkrati umolkne, kakor bi ga bil kdo z nožem sunil v srce, kajti živo mu je stopila pred oči mičnodivna podoba njegove Marjetice. Janez se ne obotavlja dolgo, zaupno se ozre na du¬ hovnika, ter mu razodene svoje srčne tajnosti, vprašaje ga, kaj mu je glede tega storiti. Konec temu razgovoru je bil tak, da je ven¬ darle obveljala duhovnikova in Janez mu je moral obljubiti, da odrine še danes proti Ogrski. Vaščani so vrle fante pričakovali na vasi pod lipo, in sicer dekleta z zelenimi venci, mo¬ žaki pa s čutarami. Pozdravljali so jih z ra¬ dostnim ukanjem, kajti novica o grofovem porazu se je raznesla po bliskovo hitro po celi okolici. Nekaj previdnejih se pa te zmage ni nič kaj veselilo, ker se niso mogli znebiti misli, da se bo grof krvavo maščeval za na¬ pravljeno mu sramoto. Med temi poslednjimi 119 je bil tudi Janez, ki je neprenehoma povešal glavo, ko se je okoli njega vse radovalo in vriskalo. Pod lipo dospevši zatrobi, potem pa pravi: «Teharjani! Prav na tem mestu prisegel sem včeraj nelomljivo zvestobo in udanost gospodarju našemu, grofu Urhu, danes pak sem že odvezan te prisege, ker je naš grof od rimskega papeža preklet. to se pravi, greh bi bilo, dalje služiti mu. Tukaj pod lipo dvig¬ nili ste me, fantje moji, včeraj na ščitu kvišku kot svojega načelnika. Kakor se čutim in smatram jaz samega za odvezanega od pri¬ sege do grofa, tako oprbščam vas one do mene. Kdor izmed, vas hoče še dalje služiti grofu Urhu, slobodno mu in volite si drugega na¬ čelnika. Mene pa silijo okoliščine iz domovine, če nočem zapasti grofovemu srdu. Se danes odrinem na Ogrsko. Predrzno bi bilo še dalje tu ostati. Ondi v Stolnem-Belemgradu zbira junak Sibinjski križarsko vojsko, s katero bode udaril na turški Beligrad že to jesen. Tej vojski se hočem pridružiti. Nadejal sem se, da mi bo možno svojo lastno četo peljati v boj zoper skupnega sovražnika krščanskega imena. Sanjalo se mi je že o zmagah in la- 120 vorikah, o prsnih krvavečih ranah in bojnih brazdah. Tako sem jaz obračal — Bog pa je obrnil drugače. Oskrbovanje svojega posestva izročim Pengarjevim, dokler ne pridejo boljši časi, da se smem zopet povrniti brez nevar¬ nosti v lepo slovensko domovino, v ljubljene Teharje na dragi dom svojih očakov. Pre¬ pričan sem, da mi Pengarjevi te prijaznosti ne bodo odrekli. — Ako mi je pa večni Bog’ v svoji nerazumljivi previdnosti določil smrt na bojnem polju, in jaz morda danes zadnjič stojim pod domačo lipo, tedaj naj bode moja domačija Pengarjavi Marjetici bodoča dota. Z Bogom torej, draga vas domača, z Bogom sosedje moji, fantje in dekleta, z Bogom, z Bogom!» «Mi gremo s taboj!» zakliče fantje, kakor iz enega grla, «mi gremo skupaj, ker te no¬ čemo samega puščati na boj. Po tvojem od¬ hodu maščeval bi se grof nad nami ostalimi. Kar smo ti prisegli, ni samo za danes, to velja za večne čase, samo smrt nas more odvezati naše prisege!» Fantje obstopijo svojega ljubljenega na¬ čelnika in vse pregovarjanje .Janezovo je bilo zastonj. Imeli so ga preradi. 121 «Ako je torej resna vaša volja z man oj deliti vesele in žalostne dneve, pokleknite in prisezite mi še edenkrat zvestobo!« po¬ zi vije jih vsled tega Janez. Vsi pokleknejo in se odkrijejo. Ko začno ponavljati prisego, vsak tri prste kvišku držeč, zapoje pri sv . Ani večerni zvon Marije, v Bežigradu pa sikne plamen iz strehe in krvavo razsvetli vso okolico. Vsem pod lipo zbranim zaigrale so solze v očeh. Ne matere, ne sestre, ne ljubice se niso upale ugovarjati in svojih dragih zadrževati. Ko odzvoni zdravo Marijo, se fantje prekrižajo, skočijo kvišku in se raz¬ idejo jemat slovo. Marjetica sloni Janezu na prsih in irplo joka. Janez jo tolaži, kolikor more, toda prav izdatna ta tolažba ni, vsaj je je morda on sam še bolj potreben. Pen- garja prosi Janez, naj za čas. dokler ga ne bo nazaj, spravi Marjetico h kakemu ogljarju v Pečevnik in jo tako skrije pred strastnim grofom. Fantje se kmalu zopet vsi oboroženi in na čilih konjičih sedeč zbero pod lipo. Vsak je imel pripet šopek svežih cvetlic in rož¬ marinov vršič, spomin na ljubljenega dekleta. Vse je bilo pripravljeno na odhod. 122 'Ločiti se bo treba, » povzame po daljšem molčanju Janez, «glej, fantje me že čakajo: veruj mi, da naju bo prav ta usoda zopet pri¬ jazno združila, ki naju sedaj tako nemilo loči, ako . . . Jaz grem s taboj, kamorkoli tebe pot pelje!» pravi pogumno Marjetica. «Jaz grem s taboj na boj, kjer hočem na te paziti, kjer te hočem ranjenega obvezavati, žalostnega to¬ lažiti, kjer se hočem s taboj udeleževati slav¬ nih zmag. O vzemi me s saboj, ker brez tebe mi ni živeti!» »Pametna bodi Marjetica!« pouči jo Janez, kako li hočeš ti nežna devica z menoj v krvavi boj. Rožica ni, da bi cvetela na ledeni planjavi, Nikakor ni mogoče. In poglej očeta, kako se ti od dne do dne bolj starajo. Ali jih hočeš samega pustiti na stara leta. Pokopala bi jih s tem svojini sklepom. Ne. ne, iz tega ne bo nič. Veruj mi, da me v vojski ne bo konec, če je božja volja, kajti poprej mi mora sovražnik sam pasti pod mojim mečem, predno pride meni do živega.« Marjetica je bila, kakor so ženske veči¬ noma, precej svojevoljnega značaja in se torej nikakor ni dala utolažiti. Ljubezen do svojega 123 ženina bila je silneja od one do ljubega očeta. Stari Pengar to videti, prime svojo hčer za roko, rekoč: «Utolaži se vendar dete moje, saj to ni ločitev za večne čase. Boljše čase bomo doživeli, če Bog da in tedaj bodeš blagoslavljala dan, kadar se bo Janez vračal slavodičen iz boja domu. Mladenič je še in mladenič mora na tujem stopiti v moško dobo, ako noče slo¬ veti za zapečnika. Saj sem šel tudi jaz z rajnkim grofom Ermanom na Ogrsko v turške boje, pa vendar še živim!» To je pomagalo. Marjetica pogumno dvigne objokano obličje, si obriše s predpas¬ nikom solzne oči, kakor bi se sramovala, da je jokala in pravi: «Idi torej brez mene v boj, če že mora tako biti. Pameten in pogumen bodi, in veruj mi, da imam rajši, da si v tuji zemlji pokopan, kjer te je posekal sovražni meč, kakor pa, da bi te objela kot tu sem pribeglega plašljivca!» Navdušen stisne Janez Marjetico še ednoč na kipeče srce, objame in poljubi in komaj, da se Marjetica zave, sedi že Janez v sedlu na svojem konju. Mlado žrebe zarezgeta, ko čuti dobro znanega gospodarja na sebi v sedlu. Oči se mu svetijo in hrčki razpihnejo. 124 Ponosno dvigne glavo in se radosti spenja kvišku, kakor bi hotelo reci: Katero drugo žrebe nosi lepšega junaka od moj ega ?» «Preden odrinemo, še vina semkaj za srečno pot. Brez šentjanževca ni slovesa!» pravi Janez. Bližnji sosedje hite ponj in ga dona- šajo kar v vedričih. Fantje zapojo junaško pesem. Janez dvigne poln požunee in pravi: «Z Bogom Teharjani! Svoje poštenje vam zastavim, da vam pripeljem vaše sinove le proslavljene in zmagovite domu, sicer nas vseh skupaj ne bo več!» Nato izpije polni požunee do poslednje kaplje, ter ga vrže vi¬ soko preko vaške lipe. Sedaj stopi še po¬ slanec sv. očeta k njemu in mu seže v roke, ter podeli vsem skupaj sv. blagoslov. Končno ga, poslanec še povpraša, na čim bi ga v bo¬ doče lahko spoznal, ako bi se morda zopet kje srečala v življenju?. »Častiti gospod,» odgovori Janez, »mene pozna vsa naša okolica le po ukanju. Kadar opravim zjutraj svojo molitev, zankam Bogu na čast, da mi je dal zdravo grlo in tako čisti glas. Podnevi ukam, kadar se mi po¬ ljubi, pred sovražnikom in v boju ukam, ker 125 -em si svest božje pomoči in gotove zmage. Na ukanju me bodete torej lahko spoznali sredi boja» «Z Bogom, z Bogom!« čuje se sedaj od vseh strani in fantje spodbodejo čile svoje konje. Podkove se zabliskajo in veter odnese fante na brzih konjih, da se je kar prah dvigal za njimi in doma ostalim še dolgo časa kazal sled, kam da je odšla vrla te¬ harska četa. Že daleč so bili za dobravo, peket konjskih kopit se je pa vedno še slišal na Teharje, kadar je veter ugodno potegnil in marsikatera mati in marsikatera nevesta je pošiljala k večnemu očetu gori nad ob¬ lake vroče molitve za srečni povrat. Lahno kakor divji lovci šli so čez drn in strn, rove in zapreke preskakavajoč. Bilo jih je kakih petdeset skupaj, vsi pogumni, vsi veseli, eden bolj slave in boja željen, kakor drugi. Pridirjali so že onostran Bla¬ govne, ko še nekdo v eni sapi za njimi pri¬ drvi, že od daleč kričeč, naj ga vendar po¬ čakajo. Janez ustavi četo, da jih zakasnjenec dohiti. Ko jih ta doide, vidijo, da je došli šibek komaj štirinajst let star deček. Janez — 126 — to videti, ga strogo posvari, rekoč: «Vrni se domu! Mlado fante, nisi še zrelo za boj! Zakaj nas ustavljaš? «Saj še komaj hlače nosiš,» dostavi ša¬ ljivo Šimekov Tone, «pa hočeš že na boj. Le vrni se in doma krave pasi, za boj še nisi. Sedaj nas pa nikari ne mudi, temveč hitro obrni konja in doma vse lepo pozdravi, posebno pa mojo Mico v Trnovljah!« «Laže se, kdor pravi, da sem še deček — jim odvrne fantič razžaljen. «In kaj to, če mi še ne raste brada, imam pa tolikanj več poguma! Le brez skrbi me vzemite s saboj, ne bom vam delal sramote, ne!» Fante posili smeh. »Čigav pa si? vpraša ga končno Janez, ker ga ni prav nič mogel spoznati. « Oglarjev Miha sem iz Pečevnika. Danes zjutraj sva imela z očetom nekoliko računa skupaj, prav po domače so me hoteli nama¬ zati z leskovim oljem, jaz pa sem jim ušel — brez potice: kar za zidom sem jo pocedi]. Ves ljubi dan potikal sem se po vasi, ker 'šem se bal domu, kajti očetove leskovke prav nič ne maram. Zato sem brž. ko ste vi odšli, hitel na Pengarjev pašnik, skočil na to-le ko- 127 bilico in že sem tu. Stara je že skoraj kakor zemlja, vendar pa še dviguje prav čvrsto ko¬ pita. Pengarjevi je pa tudi ne bodo kdo ve kako pogrešali, saj imajo boljih konj zadosti, in po dokončanem boju pripeljem jim kljuse nazaj, prej ko ne debeleje, nego je sedaj. Med tem se bo pa očetova jeza razkadila. Vi pa, če me že nočete med se, mi nikakor ne mo¬ rete ubraniti, da ne bi smel jezditi nekoliko za vami, kajti domu se ne vrnem za celi svet več! Le edenkrat v življenju žvižgala je les- kovka po moji zadnji strani života, in že tedaj sem sklenil: Sedaj prvič in poslednjič!» «Vrni se, vrni!« veleva mu tudi Janez res¬ nobno, «kobilico jahaj zopet lepo na Pengarjev pašnik, očeta pa prosi odpuščanja in pri vog- Ijarstvu jim pomagaj, pa bo vse dobro. Za nas nisi in tudi nimaš pravega orožja!» «Kdo pravi da ne! Kaj pa je to-le ? Ali ne poznate ostre drevače. Desetletno smreko podrl sem z njo v treh udarcih in turška črepinja menda tudi ne bo trša od nje!» Miha je spravil na tak način vse fante v smeh. Niso mu mogli ubraniti, da bi se jim ne pridružil, zato mu reče Janez: «Naj bo v božjem imenu, hodi z nami,, če si že res 128 tako močan, kakor si silen. Ne morem si pa kaj, da bi ti še edenkrat ne zatrdil, da se mi zdiš ravno zrel za kakšnega Turka, ki te bo snedel na kislem zelju.». Takoj na to se zabliskajo konjem podkve in v divjem diru je šlo proti ogrski meji. Tretje jutro na vse zgodaj odpre se jim razgled na ogrski Stolni Beligrad. Ivan Sibinjski stal je vprav v linah, ko se naši Slovenci v divjem diru bližajo mestu, da se je kar prah delal za njimi. «To so Slovenci,> je dejal Sibinjski vitezom, «poznam jih po njihovih bronastih čeladah in pogumnem in zvokem ukanju. ka¬ tero je pridobilo že marsikako zmago. Pod celjskim grofom Ermanom so Slovenci s svojo hrabrostjo pri Nikopolju na Bolgarskem re¬ šili vso ogrsko armado gotovega pogina. Sedaj se nam pa ni treba več bati, kajti zmaga nam bo gotova. Dobro jih poznam, kaki ljudje da so. Vsak je junak od nog do glave, kjer zadene, iskra šine, šest jih pade, kjer porine, grad vali se v sip in prah! Kako bi pa bil tudi grof Urh tako mogočen, če bi ne imel Slovencev!« Vitezi vstanejo nato in gredo s Sibinjskim prihajajoči četi nasproti. Pridružil se jim je 129 tudi Kapistran. Jako lepo so sprejeli došle Slo¬ vence. Sibinjski je povabil Mlinarjevega Ja¬ neza takoj k sebi v šotor na pojedino, ter se je jako ljubeznjivo z njim pogovarjal o slo¬ venskih junakih, o starih slavnih bojih, o grofu Urhu, svojem najzlobnejem sovražniku in nasprotniku in o marsikaterih drugih do¬ mačih zadevah. Kmalu sta postala taka prija¬ telja, da je Sibinjski v bojnih zadevah vprašal tudi Janeza za svet in je bil Janez takorekoč njegova desna roka. Tri mesece že polegali so naši junaki v Stolnem Belemgradu, čakajoč da se zbere kri¬ žarska vojska. Da jim ni bilo vendar preveč dolgčas, vadili so se pridno dan na dan v orožju. Janezu ni bil nihče kos. Marsikaterega ogrskega prešernega mogotca in marsikakega nemškega viteziča dvignil je krepko s svojo jelševo sulico iz sedla in ga posadil na pesek. Imel je čvrstega in ognjevitega konja Zelenka in vsi so mislili, da je Janez zaraditega tako spreten, ker ima tako čilega konja. Obetali in ponujali so mu po sto in sto zlatov zanj, toda zastonj. Zelenko ni bil nikomur na¬ prodaj. Ob takih prilikah je Janez vedno rekel: «Sam sem si ga izredil in sam ga 9 130 hočem jahati, dokler me Bog ohrani pri življenju.« Listje je jelo že rumeneti in nastopila je jesen. Sedaj je bila že vojska skupaj. Tri dni pred odhom glavne armade je poslal Sibinjski teharsko četo naprej za predstražo. Pred turški Beligrad dospevši utaborili so se križarji tako okoli trdnjave, da so jo popolnoma obkolili. Sibinjski bi ne bil rad prelival krvi in je zato sklenil trdnjavo izstradati. Toda zmotil se je. Turki namreč so bili z živežem tako založeni, da bi bili oblego prenašali laliko leta in leta, ne pa le nekaj tednov. Vojski križarski tako obleganje ni bilo prav nič po volji, posebno je pa naše Tehar- jane silno jezilo, da se jim nikjer ne pokaže prilika, kjer bi jim bilo mogoče izkazati svojo hrabrost. Sibinjski, ki jih je dobro poznal, je to kmalu opazil. Da bi mu ne postali popol¬ noma nevoljni, pošiljal jih je vsak dan na ogled, danes semkaj, jutri tjekaj. «Akoravno jih je le mala peščica,« rekel je večkrat svojim tovarišem, «so mi vendar ljubši, kakor pol ostale vojske. Vsak je junak od nog do glave brez izjeme, vsak vam stoji v boju nepre- 131 magljiv kakor skala. Pač niso zastonj slo¬ venske krvi.» Nekega večera se povrne teharska četa v tabor z novico, da gre obleganemu Be- lemugradu neštevilna vojska nasproti, ki jo je četa opazila iz vrha visokega hriba. Sultan Mohamed je zvedel namreč, da je prišla kri¬ žarska vojska pred Beligrad, katerega hudo stiska. To ga je tako razsrdilo, da je zbral nemudoma silno vojsko divjih janičarjev in spahijev, da osvobodi Beligrad. Sibinjski postavi vsled te novice še tisti večer vso svojo vojsko v bojni red. Tehar- jane uvrsti na lastno prošnjo na sredo, na najnevarnejše a tudi najčastnejše mesto. Celo noč je ostala križarska vojska v bojnem redu. Zjutraj se je privlekla gosta megla od Do¬ nave in Save in je zavila ves kršanski tabor v svoj sivi plašč. Ko se je okoli desete ure po solnčnih žarkih preganjana, jela dvigati, zagledajo kristjani pred seboj Turka kakor listja in trave, ki se je čez noč utaboril in utrdil po nasprotnih gričih. Med nasprotni¬ koma ni bilo več prostora, kakor kar ga je dajala precej ozka dolinica, ki se je razpro¬ stirala med obema srditima vojskama. Turki o* 132 so že od daleč obkladali kristjane prav grdo z gjaverskimi psi. «Le pridite nam pod roke, vas bomo že zdelali, kakor se spo¬ dobi. Naše sablje so že jako željne gjaverske krvi, katere že dolgo niso pile!» Tako pso¬ vanje je križarje tako razkačilo, da so jako nestrpno čakali znamenja za pričetek boja, kar je pa Sibinjski vedno odlašal. Predobro namreč je poznal izkušeni vojskovodja turško bojno lokavost in se je skrbno čuval napasti jih v utrjenem taboru. Čakal je torej toliko časa miren v lastnem taboru, da so se jeli Turki iz utrjenih gričev spuščati v dolino, kjer jih je bilo kmalu vse polno. Strašno za- ženo svoj bojni krik. «Allah, Allah!» — in uprav, ko se razdeli križarska vojska na po¬ samezne čete za naskok, zapojo kristjanske trobente in bobni. Mlinarjev Janez in za njim drugi te¬ harski fanti spodbodejo svoje čile konje in dero viharju enako nad sovražnika, naravnost na sredo so namerili. Grozen boj, prav me¬ sarsko klanje se je vnelo na vseh straneh, kajti globoko ste se zajedli krščanska in turška vojska ena v drugo. Nobene meje ni bilo več med njima. Tukaj plapolale so visoko v 133 zraku zastave s križanim Izveličarjem, ondi svetel se je pa polumesec. Tu lesketale so se svetle čelade in železni oklepi v jutranjem solneu, ondi se je pa utrinjalo dragoceno ka¬ menje po turbanih in pasovih. Tu so klicali sveto ime Jezusovo, ondi pa svojega pre¬ roka Mohameda. Kakor dva nasprotna viharja dvigneta morske valove, in si val za valom drvita zmiraj silneje nasproti, dokler se višji val ne spne čez nasprotnika od njega za spo¬ znanje nižjega, ter ga pokoplje pod seboj v morski globočini, pravtako je privrela kri¬ žarska vojska nad Turško. Najsprednji je bil Mlinarjev Janez na velikem svojem Zelenku s teharskim praporom, na katerem ste bile videti dve zvezdi. Kamorkoli segel je njegov meč, sledila mu je smrt, odletel je turban, s katerim je bila ovita turška glava. Celo ja¬ ničarji, groza in trepet vsega krščanstva, se ga plaho ogibljejo. Kakor črtalo na ledini, tako je rezal Janez s svojim mečem brazdo v turške vrste, za njim pa teharski fantje drug za drugim vedno bolj na široko. Kmalu je bila mala jedrovita teharska četa kakor klin zajedena v turško vojsko, da jo razkolje 134 na dvoje. Kakor mlinski kamen, prazen tekoč, samega sebe uniči, teroč in drgnoč se ob tovariša pod njim ležečega, tako bi se bili tudi tukaj prej obe vojski druga drugoUni¬ čile, predno bi se bila katera le za ped umaknila. Na obeh straneh junaki brez pri¬ mere, povsod nepopisen srd in neustrašljiv pogum. Že čez malo časa jel je teči na dnu doline potok krvi proti Dunavu, toliko že je zahteval boj smrtnih žrtev. Strašno je raz¬ sajal Janez s svojimi Teharjani v sredi Turkov. Nasproti mu stoji paša janičarjev in nameri nanj, ali Janez mahne in daleč odleti obrita glava veljavnega Turka, toda glej — meč se mu zlomi pri tej priči. Janez seže po sekiro in še hujše dela ž njo, kakor poprej z mečem. Toda tudi on ni bil iz železa. Na več krajih tekla mu je kri, vsled česar je kmalu toliko oslabel, da začne omagovati. Roka ne more več krepko dvigniti sekire, ščit mu zdrkne iz rok, omotica ga obide in Janez pade s svojega Zelenka na levo stran na tla. Naj- bližnji janičar to videti, že nameri s svojo sulico, da bi mu prebodel junaške prsi, toda v tistem trenutku razkroji mu sekira črepinjo, da se sam poleg živega Janeza mrtev zvrne. 135 Udaril ga je bil Voglarjev Miha s svojo dre- vačo, ki se je vedno boril ob načelnikovi strani. Turki vidoč, da je na krščanski strani padel načelnik s konja, napno še ednoč vse svoje sile in kmalu sta Janez in Voglarjev odcepljena od svoje čete. In tudi sedaj je Miha nad vse hrabro branil sebe in svojega načelnika pred janičarskimi napadi. O pravem času zapazi to imeniten Arabec, kako se Miha proti desetorici janičarjev pogumno brani in to je bila velika sreča za oba, ker bi bilo sicer po njem, kajti mnogo psov je zajčja smrt. »Ali čutim se že sedaj tako zdravega, da bi pri tej priči lahko nastopil pot. Kaj. ko bi odrinili še danes?« »Ranocelnik pravi,» nadaljuje sluga, «da potrebuješ še najmanj mesec dni, da se ti 144 povrnejo poprejšnje moči. Tudi bi še iz dru- zega vzroka ne bilo mogče takoj odriniti, ker se namreč naša ladja še ni vrnila iz Alžira.» Janez ni kar nič več dvomil, da njegov tovariš ni bil nihče drugi nego Marjetica sama. Le odtod mu je bilo mogoče razlagati, zakaj da je prišla šele za njimi in ni odri¬ nila že z njimi vred, le tako si je tolmačil, da je tovariš njegov jahal tako brezskrbno Pengarjevo kobilico, le tako si je mogel raz¬ ložiti njeno požrtvovalno junaštvo, njeno Iju- beznjivo postrežbo, ko je ležal bolan, le na ta način mu je bilo razumljivo, kako da je prišlo všito ime «Marjetica» v obveze nje¬ govih ran in končno, zakaj mu je tovariš zopet prav to ime pustil za poslovilo z na¬ ročilom, da naj si ga po svoje raztolmači. Če je vse to dobro premislil, bil je do cela prepričan, da mu je bila res Marjetica ves čas zvest tovariš veselih in žalostnih dni. Silno ga je jezilo, da je ni že prej spoznal, kakor šele v turškem taboru. Ničesa pod milim nebom si ni srčneje želel, kakor to plemenito in junaško nevesto svojo zopet videti, in nestrpno je pričakoval dan na dan ladje iz Alžira, ki ga ponese v njeno obližje. 145 Od dne do dne je postajal tudi krepkeji. in ko se je luna pomladila, je bil Janez že zopet poprejšnji korenjak. Nekega dne prihiti postrežnik domu z novico, da je ladja iz Alžira že tu. Prvi dan izkrcavala je pripeljano blago, drugega dne vkrcavala ono namenjeno iz Carigrada v Alžir in tretjega dne je ob ugodnem vetru razpela jadra in odplula. Veselo je rezala brazdo nad sinjega morja globino in vendar je plavala po Janezovemm mnenju veliko prepočasno. Kdo bi popisal, kako se mu je to¬ pilo srce, mislečemu, da bo v Alžiru, v vroči Afriki zopet našel svoje najdražje in najljubše bitje na svetu, svojo Marjetico. Končno pri¬ plava ladja vendar pred zidovje belega Al¬ žira. Alžirska luka je bila polna ladij raznih narodov. Arabec, čegar suženj je bil Janez, stal je s svojimi sužniki že na bregu, priča- kovajoč ladje. Ponosno je priplula v luko z napetimi jadri. Verige zarožljajo in maček se pogrezne na dnu morja. Veselega srca stopi -Janez na afričanska tla in na vse grlo — za¬ nka, Saj ni bil več daleč od Marjetice. Naglo prebere z očmi četo Arabčevih sužnjev, ki 10 — 146 — so bili določeni za izkrcavanje blaga, pripe¬ ljanega ravnokar iz Evrope. Nadejal se je, da najde Vogljarjevega med njimi. Toda ni ga bilo. Janez se je tolažil, da je moral bo¬ disi zaradi kateregakoli vzroka ostati doma. Sužnji jeli so razkladati blago in tudi Janez, dasi mu ni nihče veleval, se poprime veselo dela, da bi bili le prej gotovi. Vse je občudovalo njegovo ročnost, ker je tako lah¬ kotno prekopicaval najtežje bale in zaboje. Da ga ni nihče silil k delu, je bilo to, ker ga je Arabec namenil svojim otrokom za uči¬ telja v borbi in v vitežkih igrah. Spoznal je namreč Janezovo veliko spretnost v tej stroki v bitvi pri Belemgradu. Arabec je sicer od strani, toda jako pa¬ zljivo motril Janezovo obnašanje. Ne daleč od njega je stal tudi neki drug bogato oprav¬ ljen Turek. Tudi ta ni umaknil nobenega očesa od Janeza. Nemirno jel je stopati sem- tertje, kakor da bi koval kaj prav zvitega. Končno stopi k Arabcu in ga povpraša, jeli Janez tudi njegov suženj. Arabec pritrdi in mu razloži, kako in na kak način da si ga. je prisvojil. Turek je komaj krotil svojo raz¬ burjenost. 147 — «Jeli, da ti je všeč! reče nato Arabec in Janeza opazovajoč, nadaljuje: «Je pač ko¬ renjak od nog do glave. Le poglej, kako ši¬ roka so mu pleča, kako napete prsi, oko mu žari v plemenitosti, čelo mu je visoko in vsi ostali udje čvrsti. Človeku res kar srce ra¬ dosti zaigra ob pogledu takšnega junaka.» «Res je tako! Koliko ga ceniš, brate?» vpraša Turek. Arabec se nasmehlja: «Ta nima nobene cene, ne za te ne za koga dru- zega. In — čemu ti le bo, saj imaš že polno ladjo nakupljenih sužnjev, kam hočeš le še s tem?» Turek se ne da odpraviti. Ker hoče Ja¬ neza pridobiti na vsak način, ponuja tudi vedno več zanj, ali vse zastonj. Arabec se niti ne zmeni ne za kupčijo. Končno ponudi Turek za* Janeza pet tisoč grških cekinov, kar je bila tedaj najvišja cena za najlepšega sužnja. Arabec tudi te vsote niti ne pogleda ne, temraje bi se bil pa že iznebil sitnega Turka. Zato mu reče: «Ce ga že hočeš na vsak način imeti, daj mi zanj deset tisoč ce¬ kinov, drugače pa ne.» S tem ga je hotel preplašiti in se ga znebiti. Toda jako se je zmotil. Turek mu odšteje zahtevano vsoto 10’ 148 pri istej priči. Arabec, ki se tega ni nadejal ga pogleda, kakor bi dvojil, če je mož pri zdravi pameti, ki brez besede odšteje celih deset tisoč cekinov za sužnjega, To vam je bilo več zlata na vago. kakor pa je bil suženj sploh težak. «Ti se morda šališ z menoj, gospodine? očita Turek malomarnemu Arabcu, ker ta le še noče spraviti denarja. Toda Arabcu ni bilo do zlata, imel ga je sam več kot zadosti. Vse mu je bilo ležeče le na Janezu. «Bodeš vendar ostal mož beseda!» pre¬ kine zopet Turek molk, «evo ti vsote, ki si jo zahteval.« «Mož beseda ostanem« odgovori Arabec, toda prepričaj se, da mi je več do sužnjega. kakor do tvojih cekinov. Vzemi si torej sužnja, cekine pa tudi spravi. Za tega jih nimaš to¬ liko, da bi jih bilo zadosti in srečen bodi.« Arabec se pri teh besedah zasuče in po¬ nosno odide. Janezu se je zdelo, kakor bi bilo tre¬ ščilo vanj, ko so mu sporočili, da je prodan drugemu gospodarju in da mora koj brez vsake pomude na drugo ladjo, ki odrine še nocoj Bog ve kam. Vse upanje, da najde v Alžiru 149 Marjetico, mu je hkrati splavalo po vodi. Uničena je bila ob ednem tudi sladka nada, da morda kdaj doslužita neko dobo in ju gospodar nato osvobodi in se oba skupaj zopet vrneta v milo domovino, kjer bodeta vendar še lahko postala srečna. Vse to in še več družili sladkih nad bilo je sedaj uni¬ čenih morda za vselej. Bog ve, kakšen okrutnež, in kak krvolok da je novi gospo¬ dar. ki ga kdo ve kam požene med divjake na semenj, kjer ga bodo zopet prodali dru¬ gam, od koder mu ne bo nikdar več mogoče se vrniti v zelene domače pokrajine. Take so bile misli, ki so spremljale Janeza na su¬ ženjsko ladjo. O, kako rad bi bil ostal v Alžiru, kjer bi bil brezpogojno najsi do smrti služil Arabcu, le da bi bil v obližju ljubljene devojke, ki se zaradi njega ni zmenila za smrtno nevarnost, le da bi ne pustila samega v sovražnikovih rokah. O, da, bi bil sedaj prost in imel dober meč pri rokah, hej, to bi napravil ples, da bi se ves Alžir tresel pred njim. Ko ga priženo na Turkovo ladjo, se Janez že na prvi pogled prepriča, da ni sam tako nesrečen. Bilo je ondi samih krščanskih 150 sužnjev nakopičenih, da se je vse trlo. Toda kaj so ga brigali ti nesrečneži, ko je bil sam duševno popolnoma potrt. Splazi se pod kro¬ vom do temotnega kota, kjer se zgrudi, kakor bi ga bila zopet napadla omedlevica. Mrzel pot mu je stopil v debelih kapljah na čelo in vsak čas zdelo se mu je, bode moral umreti. Srce bi mu skoraj počilo. Ko se vleže mrak na zemljo, se prične na ladji živahno gibanje. Razni škripci se začno vrteti in kmalu se prikaže morski maček iz dna na površini. Potegnili so ga kvišku. Nato jeli so razpenjati jadra. Ladja se po¬ časi obrne in odrine; brez hrušča in trušča se je izmotala izmed sto družili ondi stoje¬ čih in jela na gladki morski planjavi rezati brazdo. Okoli polnoči imela je že precej daleč za seboj afričanski svet in sedaj pokliče last¬ nik ladje vse sužnje na krov. Janez se ni niti zmenil za klicanje. Cernu tudi, saj ju- trajšnjega dne tako ali tako ne more preži¬ veti, tako nemirno polje mu srce v valovitih prsih. Sužnji so že na krovu in Janez ostane sam spodaj. Ponižno poklekne, goreče po¬ vzdigne roke, moli in zdihuje, da bi ga ne¬ skončno usmiljeni Bog rešil groze, ki ga čaka. — 151 — Na nasprotni strani se tudi nekdo ravnokar dvigne od tal. vidoč, da ni sam tu ostal in se približa Janezu, ta ga pa niti opazil ni, tako je bil utopljen v svojo gorečo molitev. Prišlec obstoji pred Janezom in ga.žalostnim očesom pazljivo ogleduje. Solza za solzo jame mu kapati iz oči po mladem licu. • To¬ variš », spregovori došli čez malo in si obriše solze iz lic, «menim, da smrt ne more biti tako grozna, kakor sužnost, ki naju čaka. Daj, pogrezniva se v morje!» Janez to čuti, je bil takoj pripravljen. Hitro plane kvišku, pa že zopet ostrmi, kajti «Janez ti?!» zado¬ nelo mu je iz ust tovariševih in «Marjetica, oh tukaj se zopet najdeva!« ušlo je njemu prvi trenutek iz bolestnega srca. V nepopisni tugi sta se objela nesrečnika tako presrčno, kakor še nikdar v svojem življenju. Na krovu nastane medtem velik vrišč in ljudje begajo semtertje. «Čuješ Marjetica, pravi Janez, sedajle so zapazili, da nisva zgoraj, ter pridejo po naju. Le brž, le brž drug za drugim skozi okno v morje, drugače naju zopet zgrabijo.« Se enkrat se objameta in ]e še trenutek in — globina bi ju bila požrla, toda krepke 152 roke zgrabile so ju v poslednjem trenutku, takorekoč že v naskoku v morje in so ju potegnile od kraja proč. «Za pet ran božjih, stojta! zaukaže jima gromovit glas. Janez se ozre in glej, papežev poslanec, ki ga je Janez z njegovim očetom vred na Bežigradu rešil iz ječe, stoji pred njim. Sužnji so po- klekovali okoli njega in mu poljubovali rob obleke, kakor svojemu očetu, s solzami v očeh se mu zahvaljujoč za odkup iz suž- nosti. Vse se je radovalo in pa tudi same radosti jokalo. Kako pa se je zgodilo vse to ? Papež v Kirnu je slišal, da. je v Alžiru neki silno veliko kristjanov v sužnosti, ki zastonj zdihujejo po resenju. Cul je. koliko da jim je trpeti, kako živinski jili tepd. Srce mu je vzplametelo v ljubezni do bližnjega in dal je takoj pobirati po celem krščanskem svetu milodarov za odkupljenje sužnikov v severni Afriki. Globoko je segala, tedaj krščanska ljubezen v žep in kmalu je bilo toliko denarja skupaj, da. je papež poslal ladjo v Alžir po odkupljene sužnje. Prigodilo se je. da je v to pooblastil prav tistega, moža, katerega je ne- cega dne poslal z izobčilnim pismom do grofa. Prha. Turki v Alžiru in drugih berberskih 153 pokrajinah so o tem izvedeli in se zakleli, da ne bo nihče svojih sužnikov dal odkupiti, Papeževemu poslancu sedaj ni kazalo dru- zega, kakor, da si je kupil dragoceno turško obleko, na ladji dal je pa razviti turške za¬ stave, ter se sploh obnašal, kakor pravi Turek. Na ta način je Turke popolnoma premotil. Sedaj so mu jeli ponujati sužnje od vseh strani, vidoč, da jih kar od kraja pobira, dobro plačuje in da ima še mnogo zlata pri sebi. Že prvi dan je odkupil toliko sužnjev, da jih je bila barka polna, kar prijadra Arab- čeva ladja iz Carigrada v luko pred Alžir. Papežev poslanec kot Turek preoblečen hodi po obrežju zamišljen gori in doli, kar ga vzdrami krik. — Janez je namreč stopivši na afričansko ozemlje v sladki nadi, da najde tu zopet ljubljeno Marjetico, na vse grlo za¬ nkal. Radoveden kaj to pomeni, gre poslanec nekoliko bližje in spozna svojega rešitelja iz Bežigrada. Vsi odkupljeni so obožavali svojega du¬ hovnega očeta, rimskega papeža, ki se jih je .edini spomnil, kadar so bili v največjem siromaštvu na tuji zemlji usužnjeni. Blagrov in blagoslova božjega prosili so pa tudi tistim 154 dobrotnikom, ki so nesebično žrtvovali vsak po svoje ter s tem pripomogli, da so se toliko ljudem zdrobile verige sužnosti. Naj¬ bolj srečna med vsemi pa sta bila brez dvoma Mlinarjev Janez in Pengarjeva Mar¬ jetica in to temveč, ker jima je poslanec prinesel novico, da hudobnega grofa Urha ni več. V duhu sta gledala že zelene do¬ mače trate, mirne in tihe loge, znance in prijatelje. Posebno pa sta se živo spominjala Pengarjevih, ki so morali preživeti toliko žalostnih dni. odkar sta oba odšla na bojno polje. «Oj, kako me bodo ljubi oče — če nam¬ reč še žive — veseli, ko me zopet ugledajo, ker me izvestno že dolgo časa mrtvo objo¬ kujejo — saj nimajo od nikoder novic od mene. Oh, kako sem se vendar hudo pregre¬ šila, da sem kar tako pobegnila, kakor delajo malovredne dekline, bojec .se stroge kazni!» Jadrno je plavala ladja po sinjem morju naravnost proti Rimu. Tretji dan ugledajo popotniki na obzorju — seveda še daleč pred seboj črn trak. Bila je Italija. H kraju prišedši, dobil je vsak odkupljenec še toliko denarja, da je lahko mirno in pošteno potoval domu. Janezu je ponudil papežev poslanec tistih 155 deset tisoč grških-cekinov, katere je Arabec sprva zahteval za Janeza, potem jih pa po¬ nosno odklonil. Ali Janez se jih niti dotaknil ni. «Ce ste se čutili morda dolžnega zaradi osvoboditve iz Bežigrada, ste ta svoj dolg z najinim osvobojenjem dvakrat preplačali. Za vsoto deset tisoč cekinov odkupite še la b k o več sto krščanskih sužnjev, ki še vedno zdihujejo v Alžiru v grozni sužnosti. Mene bi tolikanj denarja le napulinilo, česar me pa sam Bog obvaruj. Imam hvala Bogu doma pošteno slamnato streho, par voličev, plug in brano, nekaj trsja za domače potrebe in vrhu vsega dvoje krepkih, zdravih pok! Dru- zega mi pri gospodarstvu ne manjka, kakor pridne in poštene gospodinje in tudi to imam v svoji Marjetici.- Poslanec videti, da se Janez nikakor ne da pregovoriti, da bi sprejel tudi le najmanjši dar, ga presrčno objame in poljubi. Čudil se je tolikej duševnej plemenitosti, kakršne ni še nikdar našel. Oba sta se mu zdela tako vrla in tako vzorna človeka, da ju je pred¬ stavil sv. očetu. Priljudno se je razgovarjal papež več časa s tema vrlinama člove¬ škega rodu, ju blagoslovil in končno na 156 obeli presrčno željo in prošnjo tudi po¬ ročil. Težko sta se ločila mladoporočenca iz večnega mesta ob Tiberi. Iskrena medsebojna ljubezen jima je krajšala dolgo in težavno pot. da sta kakor na perutih hitela proti slo¬ venski deželi. Ob prvi stopinji na sveto slo¬ vensko zemljo oba poklekneta, jo poljubita in na ves glas proslavljata stvarnika nebes in zemlje, da ju je zopet srečno pripeljal na domača tla izmed tolikanj smrtnih nevar¬ nosti. Spotoma sta tudi izvedela o žalostnem koncu grofa Urha. I on seje podal na Ogrsko v turško vojsko, toda prišel je prepozno pred Beligrad. Turki so bili že tepeni. Na bojišču se je pripetilo, da se vname hud prepir med grofom Urhom in starejšim Sibinjskim. Čim¬ dalje je trajal, tem srditeji je postajal, končno planeta prepirača z golimi meči drug na dru- zega. Grof Urh se je vrlo branil, toda ogr¬ ski plemiči ga niso mogli trpeti živega ter so priskočili Sibinjskemu na pomoč. Ne dolgo in Urh se je zgrudil poln ran na tla, kjer je izdihnil svojo grešno dušo. Zgodilo se je, kakor mu jo prerokoval ubogi kmetič Za- 157 goreč. Grof je nečastno poginil, kot pretepač in rod njegov je usahnil za večne čase. Ni bilo ne hčere ne sina, ki bi bil podedoval za njim krivično nagrabljeno premoženje in slavno ime celjskih grofov. V malo letih že je pokazala streha gornjega celjskega grada rebra. Viharji, tepeni od nevidljive roke, so pulili in trgali na gradu od vseh strani, da je bil kmalu videti, kakor kaka podrtija. Grad z vsem posestvom vred je prišel v last so¬ sednjemu kmetu, ki po nekdajnem prostornem dvorišču sedaj orje, seje in žanje, po nekda¬ njih orožnicah ima-pa svoje kleti. Zares gro¬ zna je šiba božja, kjer tako v živo udari, kakor je to videti prav tu. •Janez in Marjetica priromata ravno na velikonočno nedeljo v Teharje. V najlepšem cvetju so bile že črešhje, trobentice ter zvončki in prve lastavice so švigale bliskoma med drevjem gori in doli. Vaška mladina se je igrala po trati s pirhi in iz dimnikov se je dvigal dim veselo kviško, in kaj bi se ne, saj je bilo danes pod vsako streho kaj bolj¬ šega v peči in v kleti. Vse je bilo praz¬ nično videti. Stari Pengar se je grel na klopi pred hišo na gorkem pomladanskem 158 solncu, ko se mu približata Janez in Mar- j e tiča. Kdo bi zamogel popisati neizmerno ra¬ dost starega poštenjaka ob pogledu svojih ljubljencev Janeza in Marjetice. Nemo je ob¬ jel, poljubil in blagoslovil enega za drugim in solze srčne radosti so se mu vlile po zgu- bančenih licih. Po vasi pa se je bila hitro kakor ogenj v strehi raznesla govorica, da sta se Janez in Marjetica vrnila domov, o ka¬ terih je že govorila cela vas, da sta mrtva. Martinaška je bila namreč tista pošta, ki je drdrala od hiše do hiše in neverjetno novico širila dalje. Cez malo časa je bila cela vas zbrana pri Pengarjevih. Vsakdo ju je hotel videti, vsakdo jima voščiti srečo na srečnem in zdravem prihodu, in kar je bila še menda glavna reč: Vsak je želel slišati, kaj sta med tem doživela. Teharska zastava, ki jo je. pri¬ nesla Marjetica neoskrunjeno od turških rok srečno domu, je plapolala na slemenu Pen- garjeve hiše. Milo se je storilo vsem nav¬ zočim, ko se odpro duri in Šimekov Tone. Janezov najboljši prijatelj, vstopi ter vz¬ klikne: «Oh, Janez, ali si vendar še živ, hvala Bogub Janez pa mu le z vzkli- 159 kom Tone!* hiti nasproti in ga presrčno objame. Stara slovenska navada je, da se pri nas Slovencih vsak količkaj važneji dogodek v družini prične ali pa konča s pojedino. Tudi pri Pengarju niso delali nobene izjeme. Stara Martinaška je morala hote ali nehote v kuhinjo, kjer je zopet tekala iz enega kota v drug in sebi in ostalim delala napotje. Toda kdo se je danes brigal za njo! Janez in Marjetica sta bila jako srečna v zakonskem stanu. Dobro sta gaspodarila. vzgledno živela in božji blagoslov je bil oči- viden na njihovem posestvu. Vsled tega in na podlagi umnega kmetovanja se jima je množilo premoženje od leta do leta. Svojega bogastva nista nikdar obračala v prešernost ali v podpiranje napuha, pač pa sta veliko izdala v podporo siromašnih svojih sosedov in v tolažbo žalostnih. Ni ga bilo skoraj dne, da bi Marjetica ne nastila. oblekla in nada- rila kakega reveža. Zato jo je pa tudi vsa. okolica ljubila in spoštovala, kajti tudi 160 najzlobneji jeziki se ji niso upali očitati kaj krivega, nepoštenega, ali celo nepravičnega. Dočakala sta veliko starost in doživela vnučke svojih vnukov, katerim sta v dolgih zimskih večerih pripovedovala pripovest o hudob¬ nem grofu Urhu, o uplemenitbi Teharča- nov, o groznih Turkih, o boju pred Belim- gradom in o sužnosti ter osvobojenju iz iste. Tako se je ta povest ohranila v teharski oko¬ lici od deda do vnuka, od ust do ust, od sto¬ letja do stoletja do današnjega dne. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000509477