O SNEGU IN LEDU NA CESTAH
Srednjeveška razmišljanja
Spominjam se grozljivih zgodb o mračnjaštvu srednjega veka, o inkvizi-ciji, čarovnicah, mestih, ki ponoči niso bila razsvetljena in brez kanalizacije, da je kuga pobirala meščane. Zakaj vse to pripovedujem? Čudno asociacijo na srednji vek mi je vzbudil pripetljaj, ko sem na ledenerri pločniku v popolhoma temni Ijubljanski ulici nenadoma teleb-nil in spremenil težišče tako, da sem v hipu zagledal luno, za zvezde pa mije bilo tako in tako jasnp, od kod so. Ko sem se spet spravljal vprvotno stanje in si otipaval boleča mesta, se je mojim bogokletnim besedam pridružila misel - srednji vek, njej za petami pa je prile-tela še podoba srednjeveške Ljubljane.
Da, takrat je bilo natanko tako. Začel je naletavati sneg, snežinka na snežin-ko, celo noč je medlo in zjutraj so bile neasfaltirane ulice bele in mehke. Tla-čani in svobodni meščani so tacali po beli preprogi, jo dodobra rahodili, pa tudi težki parizarji so utirali svoje kole-snice po razhojenih ulicah. Vse se je spremenilo v brozgo. Paje nastopil ve-č&r in pritisnil je mraz, takole dvanajst pod ničlo, česar takratni meščani še niso vedeli, in ulice so se spremenile v zglajeno površino. ki se je strupeno svetlikala v mesečini. Tedaj se je zače-lo: graščaki in tlačani, črnošolci in ro-kodelci, celo konji - vsem je začelo zmanjkovati tal pod nogami. Pokale so kosti, lomile so se trdoglave srednjeve-ške butice in blagorodni gospodje so
se javkajoče prijemali za svoje plemeni-te zadnjice.
Pa je gosposka sklenila, da mora biti temu konec in strogo zabičala svojim valptom, da so kriče nagnali ubogo gmajno na cesto, kjer so z nerodnimi srednjeveškimi kopačami razbili beli le-deni strup in pod njim se je spetpoka-zal varni makadam. Kot bi trenil, je bila zadeva urejena.
Misel o srednjem veku mi kar ni in ni hoteia iz glave, pa ne zato, kerbibilto kak poseben, negativen čas - ravno narobe. Takrat. denimo okrog leta 1625, so si Ljubljančani največ en dan lomili skelete in padarji res niso imeli veliko dela. Toda v letu gospodovem 1979 meseca januarja izgleda bela Ljubljana povsem svojsko: parkimi prostori, pločniki, dohodi do javnih zgradb, stopnišča - vseje prevlečeno z belim gladkim ledom, ponekod samo z zaplatami Vsem tem površinam pa je skupno eno: če nimaš trdne opore ali 'Zimskih' gum na podplatih, sezanes-Ijivo znajdeš v parterju ali po možnosti
celo na travmatološki kliniki, da o po-lomljeni in razmrcvarjeni avtomobilski pločenini sploh ne govorim. Padanje je postal nacionalni šport, pa ne samo za en dan kot v srednjem veku, temveč za teden, dva, ponekod tudi za tri. O kakš-nih krampih in možeh z njimi pa niti duha, kaj šele sluha.
Kako bi nam sedaj prišel prav Krpan s svojo kobilico, obilno natovorjeno s ti-hotapsko soljo, če so že vrli komunalci zatajili s svojimi zimskimi službami. No, povsem pa tudi niso zatajili. Ko se je pričela odjuga in je bilo, po pravici po-vedano, že vse prepozno, so se nena-doma pojavili z ropotajočimi kamioni in pričeli odstranjevatiže razmehčamo ter povsem nenevarno cestno prevleko -za marsikoga, ki je pestoval mavec, od-^. ločno prepozno!
Toda bilo bi skrajno surovo in neote-sano vso krivdo valiti na komunalce in med njimi iskati črno ovco. Kot vem, bi tudi hišni sveti morali nekaj ukreniti. Kerpa so hišni sveti in stanovalci Ijudje kot ti in jaz, smo seveda vsi skupaj križem držali roke, preklinjali steklene zaplate na pločnikih in sovražno vihali nosove češ: »To morajo odstraniti oni drugtf« Pri tem so nam bili -oni drugi« le nejasno v zavesti in z našo na korist preračunano občansko pametjo nismo mogli priti do genialnega zaključka, da smo »oni drugi- pravzaprav mi sami -za marsikoga žal prepozno.
Tadej Bratok