3

in«»///
Y
List izhaja vsakih štirinajst dni Uredništvo in uprava:
Trst, Ul. Capitolina 3-telef. 44-046. 44-047 Dopisništvo za goriško pokrajino.
Gorica - Ul. XXIV maggio 18, telef. 24-36 Celoletna naročnina 1000 lir, polletna 550 lir. - Poštni tekoči račun: «Delo» - Via Capitolina 3 - Trieste 11/7000.
DELO
glasilo KRI za slovensko narodno manjšino
Obnovljena izdaja - Leto XX. - Štev. 1 (711)
TRST - 5. januarja 1968
Posamezna številka 40 lir
Spediz. in abb-post. Groppo II
Politika diskriminacije
Krščanska demokracija pa tudi nekateri njeni zavezniki nimajo načelnega stališča o slovenski narodni manjšini. Zato niso nikoli poskušali resno pristopiti k reševanju vprašanj Slovencev. Vsa dejavnost demokristjanov in njihovih zaveznikov je bila osnovana na manevriranju in neiskrenosti. Njihova stališča so se sicer morala razlikovati od stališč skrajne desnice. Ne za nasilno asimilacijo. Toda njihov končni cilj je vendarle asimilacija. Zato Krščanska demokracija in nekateri njeni zavezniki niso nikoli smatrali za potrebno delati za zagotovitev svobodnega razvoja Slovencev v deželi ; za zagotovitev razvoja na gospodarskem, socialnem in kulturnem področju. Slovenca so sicer smatrali za Sloven-ca-posameznika, ne pa za pripadnika slovenske narodnostne skupnosti. In ker so ga smatrali za posameznika — in za takega ga še vedno smatrajo — so si vselej prizadevali — in to delajo tudi danes — da bi ga postopoma vključili v svoj režim ter ga — asimilirali.
Pa še nekaj so v vseh časih zasledovali demokristjani in njihovi zavezniki : vsa politika do slo-venske narodnostne skupnosti v naši dežeii naj bo v znamenju protikomunizma ; vse naj služi boju proti komunizmu.
Predaleč bi šli, ako bi hoteli naštevati primere in dokaze. Da pa je tako, nam predvsem potrjuje stanje v Slovenski Benečiji, ki jo zlasti Krščanska demokracija smatra za svoj fevd. Tam si predvsem prizadeva, da bi popolnoma ohromela narodna zavest Slovencev. Vse ji pride prav. Tudi gospodarska depresija. Tam se ne sme odpreti šola s slovenskim učnim jezikom. Tudi sloven ska narečna beseda v cerkvi se mora postopoma umikati. Ljudem, ki se še upirajo, je treba vcepiti v glavo, da niso Slovenci in da je njihova domača govorica le neko narečje, ki je kvečjemu lahko tudi slovanskega izvora.
Pri nas na Tržaškem in na Conskem je seveda drugače, saj je tu narodna zavest močno razvita. Zato so na Tržaškem in Goriškem prijemi drugačni. Povrh vsega pa je tu zelo razvita tudi razredna zavest in velika večina slovenskega prebivalstva je progresivno usmerjena. Zato je po mnenju demokristjanov in njihovih zaveznikov treba v teh krajih posvetiti večjo skrb boju proti komunizmu. Treba je razbijati ’deci obroč, ki obkroža tržaško mesto. In prav pri tem pridejo Zelo prav prvaki Slovenske skup-n°sti. Nabrežina uči.
Pred leti je bila ustanovljena avtonomna dežela Furlanija - Ju-Ljska krajina. Zaradi obstoja slovenske narodnostne skupnosti je od uveljavljen posebni statut. To-aa vprašujemo se: kakšne koristi ima slovenska narodnostna kupnost od te dežele s posebnim statutom? Ali je bil z uveljavit-^IJl° Posebnega statuta storjen ko-ak naprej v smeri zagotovitve pravic, ki pripadajo slovenski na-rodnostni skupnosti? Ali je stopita slovenščina kot drugi uradni jezik v javne urade dežele in C ruS'b krajevnih ustanov? Ne.
Vse je ostalo nespremenjeno. In Kar je pravi absurd je to, da dežela nima pristojnosti za reševanje slovenskih vprašanj. Pristojnost za reševanje teh vprašanj ima samo rimska vlada. Toda ta vlada se enostavno požvižga na svojo pristojnost. Tako pač hoče predvsem DC.
Pred kratkim je bila v deželnem svetu proračunska razprava. Na tej razpravi se je govorilo tudi o Slovencih, še enkrat je prišlo do izraza dejstvo, da Krščanska demokracija in njeni zavezniki nimajo namena menjati svojih starih in okostenelih stališč. še enkrat je bilo potrjeno, da je deželna uprava prežeta z duhom diskriminacije. Sicer pa smo bili o tem še prej prepričani. Toda ob pregledovanju raduno se je to naše prepričanje še bolj povečalo. Računi so še enkrat pokazali, da smo Slovenci s m a t r a n d kot drugorazredni, manjvredni državljani. Demo-
kristjanski prvak je jasno povedal, da tudi če je dežela kaj dala Slovencem, jim je dala zato, da ne bi «zapadli skušnjavam po jugoslovanskih subvencijah».
In kako so bile razdeljene vsote? Na osnovi diskriminacije; na škodo tistih, ki so progresivno usmerjeni. «Vendar pa moremo biti preprečani o potrebi — je dejal vplivni demokristjanski prvak v deželnem svetu — da nadaljujemo postopoma in z občutkom zaravnotežje s tem, da z ene strani dajemo (kdo daje, dežela ali DC?) pobudo za integralni razvoj slovenske manjšine, z druge pa, da ne pride do umetnega spreminjanja italijanskega značaja dežele.» Večjega absurda si ni moč predstavljati, saj je vendar znano, da če se dogaja kakšno umetno spreminjanje, se vendar dogaja v obratni smeri, tj. na škodo Slovencev.
(Nadaljevanie na 4. strani)
Soodgovornost prvakov Slovenske skupnosti
Prvaki Slovenske skupnosti nadaljujejo svoje taktično manevriranje pri krščanski demokraciji in levemu centru. Pretveza za to manevriranje je lokacija tovarne velikih motorjev na področju dolinske občine.
Med novejša dejanja tega manevriranja spada tudi zadržanje predstavnika Slovenske skupnosti r tržaškem občinskem svetu. Ta je, kot je znano, že svojčas napovedal, da po naročilu vodstva njegove skupine prehaja v opozicijo. Glasoval je proti proračunu, ki ga je predložil občinski levi center. Glasoval je torej tako, kot mu je naročilo vodstvo njegove skupine.
Toda predstavnik iste skupine v tržaški pokrajini je po naročilu višjega vodstva umaknil ostavko ter ostal na odborniškem mestu, devinsko-nabrežinski župan pa je še naprej župan kot ujetnik demokristjanov. Povsem drugače
oooo^ooooooooooooooooooocooooooooooooooouoeooooooooooooooooooo ooooooooooooooooooooooooooof
Proračunska razprava v tržaškem občinskem svetu
Iz govorov svetovaicev KPI
Občinski svet v Trstu je tik pred koncem leta 1967 zaključil razpravo o občinskem proračunu za leto 1967 in o petletnem občinskem programu. Po razgibani razpravi, ki je trajala več dni, je bilo glasovanje. Za proračun je glasovalo 30 svetovalcev, prav toliko pa jih je glasovalo proti.
Izid glasovanja je bil torej neodločen. Nadrejena oblast je priskočila na pomoč odboru levega centra s tem, da je proračun odobril prefek-turni komisar. Tako je bil rešen sedanji občinski odbor.
Petletni občinski program je prejel relativno večino glasov.
V razpravi o proračunu in o petletnem občinskem programu so aktivno sodelovali tudi vsi svetovalci skupine KPI.
Svetovalka Jelka Gerbec je v uvodu svojega govora spomnila župa-I na na besede, ki jih je izrekel ob I njegovi izvolitvi in sicer da bo odnos I novega občinskega odbora do slo-I venske manjšine tak, da bo zagotovil «harmonično sožitje med I državljani slovenskega in italijanskega jezika» in da bo manjšini «zagotovljen ustrezen razvoj ob popolnem spoštovanju vseh jezikovnih in drugih potreb, v prepričanju, da bo samo ob popolni uveljavitvi de-
Naš sodelavec Stojan Spetič nam je iz Moskve poslal razglednico. Zapisal je : Tovariši iz Vietnarna so mi ob priliki 7. obletnice ustanovitve južno-vietnamske OF podarili to razglednico. Gre za skupino študentov, ki brani svojo šolo, višji tehniški zavod. Ob strani vidite dijaške domove, ki so jih ameriški pirati bombardirali, šola je bila sicer že prej izpraznjena, a tovariši, ki so pred kratkim prispeli iz Hanoia, vedo povedati, da so tam namestili bolnišnice Rdečega križa. Šolo so zgradili s sovjetsko pomočjo leta 1958. Kot vidite, daleč naokoli ni nobenega objekta vojaške važnosti.
Če ni to genocid!
mokratičnih metod moč razvijati neobhodno vrednotenje italijanske civilizacije, kar predstavlja temeljni pogoj za udeležbo državljanov slovenska jezilka v življenju italijanske republike»; ter da bo zato občinski odbor «v polni meri izpolnil obveze sporazuma, ki so ga podpisale stranke levega centra».
«že takrat sem v svojem v zvezi s tem govorom omenila, da ni v njem nobenega resnega namena, da bi spremenili politiko do Slovencev». Tako poudarja dalje naša svetovalka. «To je kaj kmalu potrdilo tudi dvoumno stališče občinske odbora levega centra v odnosu do slovenske manjšine, še bolj pa prihaja to stališče do izraza v proračunu za leto 1967».
V nadaljevanju svojega govora je tovarišica Jelka Gerbčeva dejala:
«Odgovornost za to ne pada samo na krščansko demokracijo, marveč tudi na socialiste in skupino Slovenske skupnosti. Po ustanovitvi sedanjega levega centra se v tem pogledu ni nič premaknilo, ni bilo ničesar doseženo, ako izvzamemo drobtinice, kot npr. imenovanje enega slovenskega odbornika.
Glede tega je bilo sicer mnogo besed, toda tem niso sledila dejanja. Politika, ki se izvaja, je še vedno politika postopnega, počasnega, skoraj nevidnega raznarodovanja; to je politika, ki se po rezultatih in namenih v ničemer ne razlikuje od fakistične, razen v tem da je bila ta bolj divjaška in odkrita, medtem, ko je današnja spretno zakrinkana.
Kot je razvidno, ni bil storjen niti korak naprej zato, da bi državljani slovenskega jezika bili izenačeni z državljani italijanskega jezika, to se pravi, da bi dosegli enakopravnost.
Določila zakona o slovenskih šolah se le deloma izvajajo, čeprav je poteklo že toliko let odkar je (Nadaljevanje na 2. strani)
pa je ravnal predstavnik iste skupine v deželnem svetu. Kljub temu, da je deželni proračun vse prej kot ugoden, za Slovence, ni smatral za potrebno, da bi glasoval proti njemu. Ubral je svojo pot. Ko je deželni svet glasoval o proračunu — je bil odsoten.
Tri ali štiri različna zadržanja pripadnikov ene in iste politične skupine so v resnici preveč. Zato jih ni moč resno jemati v poštev. To, kar delajo prvaki Slovenske skupnosti ni nič drugega kot manevriranje. Radi bi pokazali svojo nedolžnost. Radi bi se izognili odgovornostim, ki so si jih naprtili s podrejanjem Krščanski demokraciji.
V vsej politiki, ki jo izvaja Slovenska skupnost ne prihaja do izraza odstop od sporazumov z levim centrom, čeravno ta center, kot je znano, ni pristopil k reševanju problemov demokracije, svobode, gospodarskega in socialnega razvoja. In med te probleme spadajo tudi pravice Slovencev, spadajo problemi svobodnega razvoja slovenske narodnostne skupnosti v naši deželi.
Prvaki Slovenske skupnosti so preveč tesno povezani z DC, da bi se sedaj ločili od nje. Že preveč so «asimilirali» njeno politiko. S krščansko demokracijo so bili tesno povezani v dobi, ko je vladal centrizem, z njo so povezani tudi sedaj pod levim centrom.
Zato so prvaki Slovenske skupnosti soodgovorni za vse, kar dela DC in kar dela tudi levi center ; soodgovorni so za negativno politiko.
Jasno je, da ni mogoče pričakovati, da bi, sledeč poti, po kateri hodijo prvaki Slovenske skupnosti, prišli do rešitve problemov slovenske narodnostne skupnosti. Za rešitev teh problemov je potrebna najširša akcijska enotnost. V prvi vrsti je potrebna največja enotnost vseh Slovencev ter enotnost vseh demokratičnih sil.
Razna rc.prsii* ne prinašajo Slovencem nič drugega nego veliko škodo.
Gospodarska konferenca v Gorici
Januarja letos bo v Gorici konferenca, na kateri bodo razpravljali o krajevnih gospodarskih vprašanjih. Sklicanje te konference so predlagali goriški občinski svetovalci KPI.
Priprave za to 'konferenco so že v polnem teku. Odbor, ki jo pripravlja je vzel kot podlago za razpravljanja gradivo, ki ga je izdelal znani ekonomist prof. Forte.
V študiji tega ekonomista je zlasti pozitivna ugotovitev, da ima tudi Gorica v okviru dežele pomembno mednarodno poslanstvo. Gorica bi morala postati važno središče prometa med Italijo in vzhodno Evropo.
Toda za to, da bo Gorica lahko vršila svoje naravno poslanstvo mora imeti tudi ustrezne infrastrukture. Potrebno je tudi ustrezno cestno omrežje letališče in primemo železniško vozlišče.
2 • DELO
5.1.1968
Iz govorov naših tovarišev v tržaškem občinskem svetu
Položaj v deželah na jugu Afrike
(Nadaljevanje s prve strani)
bil sprejet. V tržaškem občinskem svetu je bil sprejet sklep o ustanovitvi slovenske strokovne šole. Toda o tej šoli se ne govori več, kljub temu, da je potreba po njej velika.
Kaj naj rečemo o raznih slovenskih ustanovah? Kot da bi jih ne bilo ! Tako dokazuje tudi tržaški občinski proračun za leto 1967 in tako tudi petletni načrt. V omenjenem načrtu je sicer predvidenih 50 milijonov lir za Slovensko gledališče, toda kaj predstavlja to za obdobje petih let! Nikjer se ne omenja šola Glasbene matrice nikjer Slovenski dijaški dom, nikjer slovensko športno združenje.
Kljub novemu zakonu o imenih in priimkih si mnogo naših občanov ne more pisati ne imen in ne priimkov tako kot bi želeli (v izvirni obliki, op. uredn.) Menahograf-ski aparat na matičnem uradu namreč ne razpolaga s črkami Č, Š, Ž. Vse izgleda tako, kot da je vse odvisno od mehanografskega aparata. Vse je prepuščeno iznajdljivosti nameščencev omenjenega urada. Ni bil storjen noben korak zato, da bi tisti, ki žele povrnitev prvotne oblike priimka pri zadevni proceduri ne imeli posebnih stroškov. (In vendar je fašizem nasilno popačil slovenske priimke! Op. uredn.)
Nadvse važno je tudi vprašanje slovenskega osebja in rabe slovenskega jezika v javnih uradih. Razen občinske izpostave v Križu, ni bilo na tem področju prav nič storjeno. Na tržaški občini je bil ustanovljen urad za prevode, vendar pa s tem ne more biti rešeno vprašanje pravice slovenskega jezika iv javnih uradih. V teh uradih je treba namestiti ljudi, ki popolnoma obvladajo slovenski jezik !
Slovenski predstavniki, ki so bili izvoljeni v razne upravne organe (tržaška občina, pokrajina, dežela) ne morejo govoriti v svojem jeziku. To jim je prepovedano.
In vprašanje dvojezičnih napisov. To vprašanje ni bilo rešeno niti v krajih, kjer je pretežna večina prebivalstva slovenske narodnosti».
Svoj govor je tovarišica Jelka Gerbec zaključila z zagotovilom, da se bodo komunisti še naprej dosledno in vztrajno zavzemali za to, da bodo italijanski državljani slovenske narodnosti dosegli popolno enakopravnost.
Tovariš Lucijan Padovan, ki je
prav tako posegel v razpravo o občinskem proračunu in petletnem načrtu. Med drugim je dejal:
«Mnogo zelo važnih vprašanj se ae dotika proračun in ne petletni načrt, oziroma so ta vprašanja omenjena le površno in nimogre-de. Nekatera so bila vzeta v poštev in je v načrtu predvidena njihova dokončna rešitev. Ker pa se take obljube dajejo že leta, nerešena vprašanja pa ostajajo, dvomim o tem, da bo to, kar je predvideno v tem načrtu tudi dejansko uresničeno. Gre pri tem predvsem za zelo važna vprašanja, ki v prvi vrsti zadeva naselja, ki so pretežno obljudena po Slovencih.
Slovensko prebivalstvo je pričakovalo, da se bodo stvari po ustanovitvi sredinško levičarske občinske uprave vendarle spremenile na bolje. Toda pričakovanja so bila zaman».
Zatem je svetovalec Padovan govoril o nekaterih konkretnih vprašanjih okoliških vasi. Med drugim je poudaril:
«Gropada je ena najbolj zapuščenih vasi. Že od leta 1955 obstoja načrt za ureditev kanalizacije v tej vasi. V ta nemen je bilo nakazanih 13 milijonov lir. Minilo je 12 let in vprašanje je še vedno nerešeno. Isto velja tudi za vaško
razsvetljavo, ki je pomanjkljiva in zastarela. Pot, ki pelje k mejnemu prehodu je v takem stanju, da bo kmalu neuporabna. Potrebna je te-mv-ljita obnova. Isto velja tudi za cesto, ki pelje iz Gropade v Trebče.
Tovariš Padovan je omenil tudi vprašanje javne tehtnice v Gropadi, ki jo vaščani nujno potrebujejo. Že pred leti je bila občinska uprava
V prihodnji številki bomo objavili izvlečke iz govorov drugih svetovalcev KRI.
opozorjena na to potrebo, toda doslej ni nič storila, da bi se vprašanje premaknilo z mrtve točke».
Tovariš Padovan se je dotaknil tudi vprašanj, ki posebno zanimajo prebivalce iz Padrič. Gre predvsem za javno razsvetljavo. «To vprašanje je bilo že večkrat predočeno občinski upravi, a doslej brez uspeha.
Drugo vprašanje je vprašanje odlaganja odpadkov, na naketarih površinah blizu vasi, kar zelo škoduje zunanjemu videzu Padrič. Občinski odbor je s tem v zvezi že nekajkrat odgovarjal na postavljena vprašanja, zdi se pa da nima nobenega namena da bi to zade-
Ameriški vojni zločinci ne prizanašajo niti šolam v Vietnamu. Nanje sipljejo bombe, kljub temu da šole niso vojaški objekti, ne skladišča za mitnici jo, ne zbirališče partizanskih borcev. In to ameriški napadalci dobro vedo.
O enem izmed barbarskih napadov je dne 6. oktobra 1967 pariški časopis «L’Umanitè» objavil naslednje:
Na tiskovni konferenci, ki je bila v glavnem mestu Demokratične republike Vietnam je minister za prosveto povedal novinarjem, da ameriški piloti besno napadajo šole. «Od začetka napadov do konca junija 1966 je bilo bombardiranih 561 šol in šolskih ustanov, na tisoče učencev in učiteljev je bilo ranjenih
vo dejansko rešil.
Tudi Trebče bi morale dobiti boljšo javno razsvetljavo. Glede odlaganja odpadkov velja tudi za Trebče isto kot za Padriče.
Trebče nujno potrebujejo tudi javni telefon. Nerazumljivo je dejstvo da v vasi ni javne telefonske govorilnice, saj se je zlasti v zadnjem času močno povečalo število porabnikov.
Prav tako nujno je tudi, da bi v Trebčah zgradili avtobusno čakalnico. Potniki, in teh je mnogo, so-med čakanjem na avtobus izpostavljeni vremenskim neprilikam. (Celo najmanjša naselja v drugih občinah imajo avtobusne čakalnice, vasi, ki spadajo pod tržaško občino čakalnic nimajo! Pripis uredn.)
Tudi v Bazovici obstaja problem izboljšanja javne razsvetljave ter raztegnitev električnega omrežja tudi na kraje, kjer so bile v zadnjih letih zgrajene hiše. Občina bi morala pokazati več razmuvanja tudi do vprašanja spomenika padlim. Odstopiti bi morala kos zemljišča v središču vasi, na katerem bi postavili dostojen spomenik. Doslej se je občina vedno umikala temu vprašanju. V Bazovici bi morali v najkrajšem času odpreti urade občinske izpostave».
ali ubitih. Med poletjem je bilo še več takšnih banditskih napadov na podobne ’eilje’. Kljub vsem tem zločinskim dejanjem pa ameriškemu letalstvu ni uspelo ustaviti šolskega razvoja v Demokratični republiki Vietnam. V šolskem letu 1967-1968 je število učencev naraslo na 3.600.000, kar pomeni 10-odstotno povečanje v primeri s prejšnjim letom.»
Časopis je nadalje poročal:
Že nekaj dni je v Hanoiu skoraj nenehno alarm. Zvočniki in sirene vsak trenutek oznanjajo bližanje sovražnih letal. Vendar do sedaj ti roparski poleti niso prizadeli središča in najbližje okolice glavnega mesta. Prebivalci Hanoia so slišali le grmenje topov, eksplozije bomb in brne-
Položaj v deželah na jugu Afrike je v mnogočem povezan z razvojem ekonomskih, geopolitičnih in vojaški razmer. Vladajoči režimi so v rokah bele manjšine in rasistov. Še več, v teh deželah odkrito uporabljajo metode fašističnega pritiska nad afriško večino, ki jo rasisti drže v jarmu kolonialne pohtiKe. Dolga politična povezanost vladajočih režimov z imperialisti je pripeljala do sprejema protikomunistične ideologije, ki jo oznanjajo v imenu «obrambe» zahodne civilizacije. Ta politika je omogočila ekonomsko m vojaško pomoč nekaterih držav zahodne Evrope in Severne Amerike. Skupni strah imperialistov m belih rasistov pred afriško revolucijo je us.varil psihozo na afriškem jugi:	s čimer
dandanes v glavnem opravičujejo obsežne vojaško-strateške načrte, katerih namen je obramba politike apartheida, rasne diskriminacije in kolonializma. S tem v zvezi so nastale močne vojaške formacije, ki niso v skladu s številom belcev v južni Afriki, Angoli, Mozambiku in Rodeziji. Armade «belih» so opremljene z najsodobnejšim orožjem. Okrepljene so tudi z dodatnimi policijskimi silami. Obenem je večje število rezervistov belega prebivalstva Južne Afrike v pripravije-
nje letal, vse pomešano v neznosen hrup.
V takšnem ozračju je ministrstvo za narodno izobraževanje imelo ti skovno konferenco, na kateri so ob sodili najnovejši zločin ameriškega letalstva, ki se je zgodil v neki šoli v pokrajini Thanb Hoa. Bombardirali so 27. septembra okoli 8.30 zju traj. Štiri letala ameriške momari ce so priletela z letalonosilke VIJ ladjevja. Dve letali sta takoj streljali z rafali raket na naselje Gu in občinsko šolo prvega in drugega ciklusa, ki je stala na robu stanovanjskih hiš.
Po tej operaciji sta dve drugi letali odvrgli štiri velike bombe s kroglicami. Tri so padle na šolo. V tistem trenutku so bili vsi učenci pri pouku.
Takoj, ko so dali znamenje za alarm, so učenci pod vodstvom svojih učiteljev odhiteli v zaklonišča, j Toda napad je bil tako hiter, da mnogo učencev ni utegnilo priti na varno. Triintrideset učencev v starosti od osem do dvanajst let je , bilo ubitih, osemindvajset drugih in dve učiteljici pa ranjenih. Poleg tega je bilo ubitih še seden drugih prebivalcev iz vasi, okoli petnajst pa ranjenih.
Ravnatelj šole, ki je pripovedoval o tem strašnem dogodku je pbkazal okrvavljene zvezke, ki so jih preluknjale jeklene krogle iz bomb. Novinarjem so pokazali tudi dva otroka, enega fantka, ki ga je zadelo v obraz in eno deklico, ki pa ni bila hudo ranjena. Deklica je tudi povedala, kako je doživela bombardiranje. Povedala je, da so tedaj pisali matematično nalogo. Učiteljica je učence takoj poslala iz razreda. Toda eksplozija jih je vrgla na tla. Deklica je nato dodala: 'Začutila sem bolečino v glavi, toda sem lahko še vstala, dve prijateljici, ki sta bili z menoj, pa sta ostali mrtvi na tleh. Potem sem tekla na prosto in poiskala mamo, ki me je že iskala pod ruševinami šole.’
Na tiskovni konferenci so povedali še tole: Da bi Američani popolnoma dokončali svoje uničevalno akcijo, so 28. septembra poslali v isti kraj še štiri letala, ki so odvrgla osemnajst bomb, ki so povzročile hudo škodo.»
nosti pod kontrolo vojaških oblasti.
Rasisti ne omejujejo dejavnosti samo na svojo deželo, temveč si prizadevajo uresničiti široko koalicijo, in to ne v obrambo režima, temveč zaradi ofenzivnih akcij. Dokopali so se do spoznanja, da brez lastnih fašističnih in policijskih enot, močnih vojaških sil ter poli-tično-ekonomske podpore zahoda sedanji družbeni sistem na jugu Afrike ne bi se obdržali dolgo.
Sedanji položaj na tem delu sveta so imperialistične in ekspanzio-nistične spletke južnoafriške republike, ki pritiska na sosednje neodvisne države — še poslabšale. Zato rasistični režimi nenehno groze neodvisnosti narodov Malavija, Be-čuana, Lesota in Svazia. Nezakonit režim v Rodeziji je prav tako agresivni zaveznik Južne Afrika in Portugalske.
Kljub 57 tisoč vojakom v Angoli, 30 tisoč v Mozambiku, 4 tisoč 300 vojakom, 6 tisoč 400 policajem in 28 tisoč rezervistom v Rodeziji, kljub vsemu južno-afriškemu vojaškemu, policijskemu in ekonomskemu potencialnu bi bila fašistična fronta bele manjšine lahko hitro strta, toda njen obstoj je magač predvsem zaradi aktivne in materialne podpore imperialistov, ki kažejo zlasti zadnje čase, precejšnje zanimanje za svojo udeležbo izkoriščanju gospodarstva teh dežel. Vojaška in ekonomska pomoč imperialističnih sil na jugu Afrike postaja vse bolj izrazita, odkar so izjavile, da je ta del sveta enotno družbenoekonomsko in ideološko področje. V zvezi s tem velja opozoriti na izjavo ameriškega veleposlanika v Londonu, ki je leta 1963 v odgovoru na protestno pismo protira-sističnega gibanja ob prodaji transportnih letal Lodik-C 130 Južni Atriki med drugim pisal: «Pri sprejemanju kakršnegakoli sklepa o naši vojaški politiki je treba predvsem misliti na to, da je Južna Afrika predvsem protikomunistična in del zahodne skupnosti narodov, obenem je v strateškem pogledu na glavnih poteh vzhoda in zahoda; ne smemo pozabili niti tega, da so se južnoafriške čete v drugi svetovni vojni borile na strani zaveznikov in aktivno sodelovale pri vzdrževanju zračnega mostu med berlinsko krizo (1948-1949) ter da je v korejski vojni južnoafriških eskadron služil pod zastavo OZN (1950-1963)».
Gospodarstvo Južne Afrika, za katero navadno pravjo, da doživlja «razcvet», stoji na steklenih nogah rasizma in fašizma; njeno glavno oporišče je izkoriščanje cenene afriške delovne sile. Dobro je znano, da Južna Afrika pridobiva največ zlata v zahodnem svetu. Nasproti temu pa je ustroj delavskih mezd tipičen primer za suženjske pogoje, v kakršnih delajo zlasti afriški rudarji.
V letu 1964 je bil ves narodni dohoddk Južne Afrike 10,33 milijona ameriških dolarjev, povprečni dohodek belega prebivalstva (ki je po popisu iz leta 1963-1964 štela 3,5 milijona ljudi) 1747 ameriških dolarjev (v Veliki Britaniji je bil takrat dohodek 1145 dolarjev in z ZDA 2307 dolarjev). Upoštevati je treba tudi, to da so življenjski stroški v Veliki Britaniji in ZDA daleč večji kot v Južni Afriki.
Po podatkih, ki so objavile oblasti v Johanesburgu je bilo 1963 leta 45 odstotkov Afričanov zaposle-(Nadaljevanje na 4. strani)
PRISPEVKI ZA «DELO»
V počastitev spomin Jakoba Sulli ob obletnici njegove smrti družina Sulli od Sv. Jakoba v Trstu 2.000 lir
PRISPEVEK
Za kritje stroškov procesa delavcev, ki so jih sodili zaradi lansko letnih oktobrskih dogodkov v Trsti Emil Furlan iz Skednja 2.000 lir.
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
Okupatorjevi zločini v Vietnamu
5.1.1968
DELO • 3
Zasedanje sveta
NATO v Bruslju
Nevadno zasedanje svéta NATO po svojem pomenu presega mnoge prejšnje podobne sestanke najvišjega organa atlantskega pakta. Do takšnega sklepa pride človek zato, ker so v Bruslju obravnavali nekatera ključna vprašanja sedanje in bodoče politike in strategije NATO. Ocenli so sodobna politična in vojaška gibanja v Evropi in še posebej v Sredozemlju, sprejeli novo 'strategijo pakta in odobrili pet-letni načrt razvoja oboroženih sil včlanjenih držav (za obdobje 1968 do 1972). Ta gledišča in sklepi lahko občutno vplivajo na mednarodne odnose
Sedanja Evropa se bistveno razlikuje od tiste iz sredine petdesetih let, ko je NATO formuliral strategijo «množičnih represalij». Znatno je narasel gospodarski potencial .mnogih evropskih držav, kar je povzročilo tudi nove politične tokove tako znotraj vojaških in političnih skupin kakor tudi med njimi.
V minulih letih sta se na evrop-kem kontinentu pojavili tudi dve «pritlikavi» atomski sili — Velika Britanija in Francija. Vtem ko se je prva v svojem jedrskem razvoju docela povezala z ZDA, je druga stopila na plan kot samostojna sila, kar ji daje mnogo večjo veljavo, merjeno s kilotonami in številom jedrskega orožja.
Svarilo
znanstvenikov
Bred nedavnim je skupina znanstvenikov svetovnega slovesa objavila obširno poročilo o strahotah, ki 'bi jih povzročila morebitna atomska vojna. V poročilu je med drugim rečeno, da se varnost za vse države mora iskati z odpravo vseh ;zalog jedrskega orožja in s prepovedjo njegove uporabe. Napori za vzdrževanje jedrskega zastraševalnega orožja niti zdaleč ne večajo čuta varnosti temveč ustvarjajo čut negotovosti. Jedrska oboroževalna tekma nima meja in ne vodi do varnosti, temveč do faz velike negotovosti.
Neka jedrska sila bi v vojnem .spopadu morda imela nekaj prednosti nad nejedrsko silo, toda posledice jedrskega orožja, bodisi v totalni vojni kakor v lokalnih spopadih bi bile tako pogubne za obe strani, da je zelo težko misliti na •okoliščine, v katerih bi se tako -orožje lahko uporabljalo. Ko bi se uporabljalo, je težko predvidevati, kako naj bi se ustavil jedrski spopad.
Sedaj so nakopičene tako velike zaloge jedrskega orožja, da bi se z njim lahko uničilo vse človeštvo. Zelo verjetno je, da bi nadaljnje večanje števila držav z jedrskim orožjem ali večanje sedanjih jedrskih zalog pripeljalo k še večji napetosti in tudi nestabilnosti v svetu.
Jedrska bomba 20 megaton, ki bi, recimo — kakor ugotavljajo znanstveniki — eksplodirala v atmosferi nad središčem New Yorka, bi lahko ubila od 6 do 8 milijonov prebivalcev tega mesta in bi povzročila drugi milijon mrtvih okoli mesta. Če bi podobna bomba eksplodirala blizu tal, bi skopala brezno, globoko od 75 do 90 metrov s premerom 800 metrov. Tudi bomba ene same megatone (tj. milijon ton konvencionalnega eksploziva ) bi lahko popolnoma sprevrgla življenje velikega mesta. Atomski bombi, ki sta bili odvrženi leta 1945 nad Hirošimo in Nagasaki, sta imeli moč 20.000 ton tritola vsaka in sta ubili nad 100.000 ljudi.	!
Zadnje čase so nastale tudi pozitivne spremembe v političnih gibanjih v Evropi kljub prizadevanju nekaterih krogov, da bi gibanja skalili ali zavrli.
V takšnih okoliščinah se je ameriška vlada v prizadevanju, da bi se po vsi sili ognila neposrednemu spopadu s Sovjetsko zvezo, postavila na stališče, da je strategija «množičnih represalij» postala neučinkovita in nevarna in da jo je treba zamenjati v strategijo «elastičnega odgovora». Za to novo strategijo je značilna težnja vlade ZDA, da bi dobila več svobode in da bi razpolagata z mnogo širšo možnostjo izbire, namesto samo ene — jedrske.
Na Evropso prikrojena strategija «elastičnega odgovora» pomeni, da vsak oborožen spopad na tem prostoru ne bi moral takoj «avtomatično» prerasti v splošno vojno in da v njej ne bi moralo takoj v začetku biti uporabljeno tudi atomsko orožje. S tem se dejansko vzpostavlja možnost omenjene vojne tudi na evropskih tleh, kar bi utegnilo nekatere bojevite sile zapeljati v skušnjavo, da bi poskusi le na ta način uresničiti svoje hegemonistič-ne in revanšistične cilje.
Američani si že več let prizadevajo prepričati svoje zaveznike, da je strategija «elastičnega odgovora» tudi zanje najbolj sprejemljiva pot, pa so zadeli v mnogih primerih na odpor. Nekatere zahodnoevropske države so videle v tem nevarnost, da bi jih potegnili v vojno, ki je ne žele, vtem ko bi njihov partner onstran oceana najbrž ostal ob strani takšnega spopada. Najhujši je bil odpor francoske vlade. Z izstopom Francije iz vojaške organizacije NATO, je bila premagana zadnja znatnejša ovira v prizadevanju ZDA, da bi to strategijo vsilile svojim zaveznikom, tako da je bila v Bruslju sprejeta kot uradna strategija NATO.
Na istem zasedanju je svet NATO sprejel tudi petletni načrt razvoja oboroženih sil, potrebnih za uveljavljene stretegije «elastičnega odgovora». Načrt predvideva krepitev klasičnih sil evropskih držav NATO, predvsem z njihovo modernizacijo. Hkrati bosta ZDA in Velika Britanija umaknili iz Evrope del svojih suhozemnih in letalskih sil, še vedno pa bodo pod operativnim poveljstvom NATO. Predvideno je, da bi te sile v primeru napetega položaja po zračni poti lahko zelo hitro prepeljali na evropski kontinent («ekspedicijske sile»).
Gledamo v luči teh dejstev, vzbuja zadnje zasedanje sveta NATO upravičeno bojazen. Sodeč po tem, kar je prišlo v javnost, lahko sklepamo, da so sprejeti sklepi izraz notranjih nasprotij v paktu, pa tudi sad kompromisa med atlantskimi «jastrebi» in «golobi».
Nekatere hrabrilne ugotovitve o političnem, stanju in težnjah v Evropi izgubljajo svoj pomen, če jih primerjamo z nekaterimi negativnimi vojaškimi ocenami in ukrepi, zlasti v zvezi s Sredozemljem. Prav v tem je absurdnost položaja, v katerem se je znašel NATO. Očitno je, da prilaganje novim pozitivnim tokovom v Evropi ne more iti po poti, ki so jo izbirali v Bruslju, to se pravi po poti krepitve vojaške iunkcije atlanskga palkta. Posebno splošno vojaško dezangažiranje na regionalnem ali kakem drugem načelu bi vneslo več zaupanja v odnose med evropskimi narodi in prispevalo k vzpostavitvi ozračja, v katerem bi bilo mogoče mednarodne probleme uspešno in trajno razreševati brez pritiska vojaške sile.
(Po «Komunistu»)
Nova knjiga Regentovih spominov
Cankarjeva založba v Ljubljani bo
Problemi književne
kulture na Češkoslovaškem
izdala še eno knjigo spominov I-vana Regenta. V knjigi spominov, ki jih je Ivan Regent, znani revolucionar in borec za pravice delavskega razreda, dokončal nekaj pred smrtjo, obravnava svojo fantovsko dobo v Trstu, delo v različnih tržaških žganjarnah, prve kontakte s socialdemokratsko stranko, spominja se organiziranja kulturnih društev znotraj socialdemokratskega gibanja, srečanj z Ivanom Cankarjem, Henrikom Tumo, Kristanom itd.. Knjiga bo vsekakor pomemben prispevek za slovensko zgodovinopisje.
GLASBENA MATICA — TRST
V nedeljo, 14. januarja ob 17. uri bo v veliki dvorani Kulturnega doma
KONCERT
orkestra Glasbene matice
Dirigent :
Oskar Kjuder
Solist :
Aci Bertoncelj
(klavir)
Na sporedu bodo dela skladateljev: Goleminova, J. S. Bacha, L. van Beethovna in W. A. Mozarta.
Knjižna politika in založniške naloge so doživele zadnje leto v ČSSR korenite spremembe. O aktualnih problemih in perspektivah češkoslovaške književne kulture se je pogovarjal praški sodelavec publikacije «Knjiga 67» dr. Jiri Vitula z direktorjem Češkoslovaške centrale za knjižno kulturo ing. Josefom Grohmanom.
VPRAŠANJE: Kateri so trenutno najaktualnejši problemi češkoslovaške založništva?
O D GO VIJ R: Eden najznačilnejših pojavov, ki karakterizirajo sodobni položaj češkoslovaškega založništva, je postopna diferenciacija literature. Pojav ni umeten, temveč naraven in ustreza sodobnemu razvoju književnosti in porastu zanimanja bralcev za knjigo. Literatura, zlasti beletristika, dobiva bolj pisano obdobje; založbe so različno specializirane in tudi navznoter smiselno razdeljene; bralec ima široko izbiro politične, strokovne, poljudnoznanstvene in znanstvene literature, v leposlovju pa detektivski in pustolovski žanr, stvarno literaturo, romane, povesti ter eskperimentalna dela. Poleg tega, da omenjena diferenciacija odseva interese in potrebe bralcev, se opaža tudi razmah same literature, in to ne samo leposlovja, ampak tudi politične in strokovne literature. Tako dokazujejo n.pr. češko in slovaško leposlovje, ustvarjeno v zadnjih letih, njuna raznovrstnost, vsebinsko in stilistično bogastvo. Proces dife-
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
rencijacije literature, ki je zapleten in protisloven kulturno-politični pojav, terja tudi vrednotenje raznih tokov in ugotavljanje njihovi družbenih in umetniških vplivov. V tej zvezi je zelo zanimiva reakcija bralcev na razne žanre, tipe, stile in tematsko usmerjenost. V uspešnih množičnih izdajah založb, v klubih bralcev, kjer dosegajo naklade proznih del do 200.000. poezije pa do 30.000 izvodov, so najbolj iskani realisti 19. in začetka 20. stoletja, med novejšimi pa pretežno družbeno angažirana dela. Razen tega, kot po vsem svetu, slave triunf detektivke. Drugi, nič manj zapleteni problem, je nenehna skrb založb in institucij za proporcionalen in smotrn razvoj posameznih književnih področij.
VPRAŠANJE:	V Kolikšni meri
razvija češkoslovaški center književne kulture razstavno in propagandno dejavnost? Konkretni podatki o dejavnosti v tujini?
ODGOVOR: Češkoslovaški center knjižne kulture redno razstavlja na knjižnih velesejmih v Frankfurtu, Varšavi, Beogradu in Leipzigu. Po načrtu o kulturnem sodelovanju in razvijanju stikov z zamejskimi partnerji razstavljajo tudi v posameznih Lani 'so na ta način razstavljali v Bruslju in Moskvi, letos pa bodo Bruslju in Moskvi. Leta 1968 bodo češkoslovaške založbe razstavljale v Moskvi, Berlinu in Tokiu, nameravajo pa se udeležiti tudi I. mednarodnega knjižnega festivala v Nici.
VPRAŠANJE: Kakšen je sedanji položaj prevodne literature v ČSSR, kako je zastopana jugoslovanska književnost?
GOSMI! UNI 0 Ml
V soboto, 6. januarja in v nedeljo, 7. januarja 1968 bosta med nami dva reška ansambla, mešani pevski zbor Mladost in folklorna skupina Študent. V soboto ob 17. uri bo nastop v Kulturnem domu v Trstu, v nedeljo ob 16. uri, pa v | Ljudskem domu v Križu. Na programu je «folklorni popoldan od Istre do Makedonije».
Pevski zbor Mladost nadaljuje tradicijo zbora nekdanjega čitalni- ' škega društva Vežica, ki je bilo ustanovljeno na Reki že leta 1905. Zbor je tnoral zaradi fašizma za več kot dve desetletji umolkniti in je bil obnovljen takoj po osvoboditvi leta 1945. Od tedaj dalje se imenuje Mladost. To ime si je nadel predvsem zato, ker je v obnovljeni zbor pristopila predvsem mladina.
F oklom 2 skupina Študent je bila ustanovljena po osvoboditvi, že iz imena je razvidno, da je ta skupina sestavljena iz študentov. Goji folkloro, ki je v Jugoslaviji, kot je znano, zelo bogata in pestra. Ansambel je nastopil že v mnogih krajih. Gostoval je tudi v tujini. !
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA
vabi v soboto, 6. januarja ob 17. uri
v Kulturni dom v Trstu
in v nedeljo, 7. januarja ob 16. uri
v Ljudski dom v Križu NA FOLKLORNI POPOLDAN
OD ISTRE DO MAKEDONIJE
Gostujeta 50-čianski mešani pevski zbor MLADOST in folklorna skupina ŠTUDENT z Reke
Pevski spored ob spremljavi ljudskih instrumentov je izredno zanimm in naši javnosti v glavnem še nepoznan. Zato priporočamo cenjenemu občinstvu, da si pravočasno poskrbi vstopnice. — Vstopnina: 6. januarja 500 lir, dijaki in pevci 300 lir; 7. januarja 300 lir, otroci 150 lir.
ODGOVOR:	Jugoslovanske knji-
ževnosti so med slovansko literaturo po tradiciji dobro zastopane. Kontinuiteta izdanih del jugoslovanskih avtorjev je bila na Češkoslovaškem sicer za nekaj časa prekinjena, vendar je bilo v preteklih letih izdano toliko jugoslovanskih knjižnih del, da je ČSSR v tem pogledu na prvem mestu na svetu. Njihova priljubljenost in češkoslovaškim bralcem sorodna mentalitete se kažeta vnanje predvsem v razmeroma visokih nakladah. Medtem ko je bilo leta 1962 prevedenih le nekaj knjig (v nakladi 11.000 izvodov), je izšlo leta 196 že 34.700 izvodov, leta 1964 je predstavljalo nekaj deset naslovov 191.000 izvodov, 1965 in 1966 pa je bilo izdanih po 300.000 izvodov. Jugoslovanska književnost se dobro prodaja. Antologijo partizanskih novel «Zarja po temni noči» je izšla v nakladi 96.000 izvodov. Češkoslovaške založbe si prizadevajo prikazati celoten razvoj književnosti jugoslovanskih narodov. Od klasični del, predvsem rea-letja (Njegoš, Vojnovič, Cankar, Župančič) prek medvojne generaci-lističnih iz 19. in začetkov 20. stoje do nove književnosti, ki jo je zvečine mspirirala narodnoosvobodilna borba proti fašizmu (Čopič, Cosič, Vukovič, Ribnikarjeva i.dr.).
Pevski zbor «Slovenec» iz Boršta. Zbor vodi prof.	Pevski zbor «Kras» iz Dola-Poljan. Zbor vodi
Sveto Grgič.	Pavlina Komelova
4- DELO
5.1.1968
Iz goriške pokrajine
Vojaške služnosti v Doberdobu
Večkrat smo že pisali o vojaških služnosti m o škodi, ki jo te povzročajo zlasti na goriškem Krasu. Od vseh goriških občin je najbolj prizadet prav Doberdob in okrog ležeča kraška naselja.
V zadnji številki lanskega leta smo v našem listu obsodili nastop vojaških oblasti, ki so hotele preprečiti doberdobski občini, da bi napravila ustrezen načrt za ureditev cest v Dolu. Danes po štirinajstih dneh moramo spet opozoriti na nov podoben dogodek, ki dokazuje kako težke in nevzdržne so vojaške služnosti, katerim je podvržena do-berdobska občina. Domačin Roman Marušič se je odločil, da si bo v vasi zgradil stanovanjsko hišo. V ta namen je kupil malo kraško parcelo blizu ljudske hiše. Vložil je vse potrebne načrte in prošnje na pristojne urade, od katerih je tudi prejel zadevno dovoljenje. Ko pa je začel kopati jarke za položitev temeljev, mu je načelnik doberdob-ske karabinjerske postaje prepovedal nadaljevati z delom, ker je teren podvržen vojaškim služnostim.
Ta dogodek dovolj zgovorno kaže kako negativne posiedice imajo vojaške služnosti.
S seje občinskega sveta v Sovodnjah
Preteklo soboto je bila v Sovodnjah v občinski dvorani seja občinskega sveta. Na dnevnem redit je bilo več točk pretežno upravnega značaja kot ureditev in asfaltiranje nekaterih cest in ureditev in razširitev pokopališč na Vrhu, v Ga-brjah. Peči in Rupi. Nas pa predvsem zanima problem, ki ni bil na dnevnem redu in o katerem je poročal župan Jože češčut. Občinski tajnik Primo Cresta je namreč premeščen v Starancan in Turjak. Začasno pa še včdno opravlja svojo službo tudi v Sovodnjah in Štever-janu.
Prav zaradi tega sta pred končen leta župana iz Sovodenj in Šte-verjana imela razgovor z goriškim prefektom, kateremu sta obrazložila potrebo slovenskih občin po osebju, ki popolnoma obvlada slovenski jezik. Rešitev tega vprašanja je zelo nujna saj se slovenski občinski svetovalci na sejah težko znajdejo, ko dobivajo razlage deželnih in državnih zakonov v italijanskem jeziku. V prvi vrsti pa gre za načelno ! vprašanje, to je rabo slovenskega j jezika v duhu določb republiške ustave in deželnega statuta.
Ob tej priliki jč goriški prefekt vzel na znanje zahteve županov in obljubil, da se bo zavzemal za imenovanje občinskega tajnika, ki bi bil vešč slovenskega jezika. Želeti je, da bi ta izjava prefekta ne ostala samo obljuba, ampak, da bi želja in potreba vsega slovenskega prebivalstva dobila konkretna uresničitev.
Pri tem naj še pripomnimo, da bi bilo koristno, da se tudi na drugih javnih uradih namesti osebje, ki popolnoma obvlada slovenski jezik.
Odgovori
deželnih odbornikov
Pred nedavnim .je deželni odbornik za kmetijstvo odgovoril na vprašanje glede odškodnine od suše prizadetim kmetom v goriški pokrajini. To vprašanje sta že pred več meseci vložila svetovalca KPI Ber-gomas in Jarc. Odbornik je dejal, da je deželna vlada nakazala 35 milijonov lir, ki jih bo razdelila najbolj prizadetim kmetom za nakup koncentriranih krmil. Tej vsoti pa bodo lahko — tako je zago-Jovil omenjeni odbornik — sledili še drugi prispevki na podlagi obstoječih deželnih zakonov. O tern
bo v kratkem razpravljal deželni odbor.
Svetovalec Bergomas je dejal, da je prispevek 35. milijonov nezadosten, saj je huda suša povzročila samo v goriški pokrajini nad pol milijarde lir škode. Tega mnenja so bili tudi župani območja Gradi-ška-Krmin, med katerimi sta bila prisotna tudi župana iz Sovodenj in Doberdoba in goriški deželni svetovalci, ki so se sestali 30. seiptem-bra v Gradiški. Na tem sestanku so se vsi strinjali, da se deželni prispevek znatno poviša. Ob konca svojega govora je svetovalec Bergomas rekel, da sprejma na znanje dejstvo, da bo o tem problemu deželni odbor v kratkem sklepal. O-benem je tov. Bergomas izrazil željo, da bi dežela znatno povišala svoje prispevke v korist prizadetih kmetov.
Popolnoma nezadovoljiv odgovor pa je dal deželni odbornik Stopper glede deželnega prispevka goriške-mu pokrajinskemu odboru bivših partizanov (ANPI). Ta je namreč v letu 1966 in lani vprašal deželno vlado za finančni prispevek. Odbornik Stopper je dejal, da so v ta namen finančne prispevke dodelili videmskemu pokrajinskemu odboru ANPI, češ, da ta deluje na področju skrbstev v območju cele dežele.
Svetovalec Bergomas je dejal, da je s takim odgovorom nezadovoljen, ker ne odgovarja resnici, da ima videmski odbor bivših partizanov pristojnost v deželnem merilu. Dejstvo je namreč, da je deželni odbor diskriminiral goriško in tržaško pokrajinsko organizacijo v kateri so včlanjeni italijanski in slovenski partizani.
Ali se zaradi tega dejstva uganja diskriminacija na račun teh dveh organizaci j ?
Podgorska predilnica zopet v krizi
V Gorici so se razširile zelo vznemirljive vesti glede podgorske predilnice. Ta tovarna je pred nedavnim prebrodila zelo hudo tezo. Zaradi te krize je bilo odpuščenih z dela več sto delavcev in delavk, njena podružnica v Ronkih pa je bila zaprta. Sedaj kaže, da se podjetje zopet nahaja v težkem položaju. In še enkrat so delavci tisti, ki težave podjetja občutijo na svojih plečih. Govori se, da bodo odpustili z dela več sto, po nekaterih vesteh, tisoč delavcev. Nekateri govore celo o možnosti prenehanja dejavnosti e-nega dela obrata. Če bi se to zgo dilo, bi, seveda, povzročilo hudo škodo ne le delavcem, ampak celotnemu gori.škemu gospodarstvu, ki že itak s težavo životari.
Kako nesmiseln je optimizem, ki ga kaže deželni načrt za gospodarski razvoj ! Ta načrt namreč predvideva ustanovitev novih industrijskih obratov, v katerih naj bi našlo zaposlitev več tisoč novih delavcev.
Postavlja se vprašanje, čemu novi obrati, ko pa že tisti, (ki obstajajo, ne morejo uspevati.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU
GOST PROSVETNEGA DRUŠTVA IVAN TRINKO IZ ČEDADA
V nedeljo, 7. januarja 1968 ob 16. uri v župnijski dvorani «Victoria» v št. Petru ob Nadiži :
Jaka Štoka «ANARHIST»
(burka v dveh dejanjih)
To bo prvo gostovanje Slovenskega gledališča v Benečiji. Pri predstavi bo sodelovali tudi pevski zbor iz Što-blanka.
5 tržaškega ozemlja
Dva tečaja za kmetovalce
Kmečka zveza in Zveza malih posestnikov obveščata člane, da se nadaljuje tečaj za živinorejce v Bazovici in tečaj za vinogradnike na Proseku. Prvi tečaj vodi dr. Leo Kralj, drugi tečaj pa inž. Stanko Grgič.
Uničevanje borovega prelca
Tržaško županstvo sporoča, da je treba do 15. februarja 1968 očistiti in uničiti vsa gnezda borovega prelca. Zato se obrača na vse lastnike borovih gozdov, gozdičev ali posameznih borovih dreves, naj do o-menjenega dne popolnoma očistijo na lastne stroške te škodljive gosenice.
Pri uničevanju borovega prelca je treba upoštevati sledeče: Gnezda je treba odrezati z borovih vej, če pa tičijo na vrhu drevesa, jih je treba odstraniti, ne da se vrhnji del drevesa uniči. Nabrana gnezda je treba sežgati.
Da se prepreči morebitno oku-ženje rok ali obraza, oči ali nosnic, ki jih lahko povzročijo dlačice gosenic, se priporoča osebam, ki so pri tem zaposlene, da uporabljajo primerne naočnike, da si z ruto zakrijejo nos in usta in da si namažejo vse gole dele telesa z oljem.
Če bi pa dlačice gosenic koga okužile, si lahko prizadeti pomaga tako, da odpravi bolečine s toplim mlekom ali pa s salmiakom, razredčenim z vodo.
Kdor ne bo do 15. februarja 1968 očistil gnezd borovega prelca, mu
bo pristojna oblast poslala uslužbence ter mu zaračunala zadevne stroške.
DC in »strah pred skušnjavo"
Tajnik tržaške DC Sergio Coloni je med proračunsko diskusijo v deželnem svetu posvetil del svojega govora vprašanjem slovenske manjšine. Med drugim je dejal: «Dežela nima zakonodajne pristojnosti pri vprašanjih zaščite slovenske manjšine, vendar nam to ne brani sprejemati ukrepov s tem v zvezi. Dežela je že posegla v korist manjšine na raznih področjih: gre za prispevke raznim ustanovam, DA NEBI ZAPADLE SKUŠNJAVI PO JUGOSLOVANSKIH SUBVENCIJAH; ustanovljen je bil urad za obravnavo specifičnih vprašanj. Zagotoviti moramo politični okvir državne varnosti na mejah in istočasno pospeševati s primernimi posegi državnih norm za sektorje, kjer je poseg objektivno potreben. Vse to je v zadnjih letih bilo že storjeno. Dežela je namreč zagotovila POLITIČNO KRITJE POGUMNIM INICIATIVAM LEVEGA CENTRA v Trstu in Gorici.»
Tako torej, nekaj podpor je dežela dala nekaterim organizacijam zato, da ne bi zapadle skušnjavi, ne pa zato, ker jih je dolžna podpirati tako kot podpira italijanske ustanove.
Pri najboljši volji ne moremo razumeti Coloni j evih besed. Tako namreč zvene, kot da nekaj daje njegova stranka in ne dežela, vse pa da je podrejeno interesom levega centra.
Umrl je razna šale c našega tiska
Pred kratkim je v Nabrežini umrl tovariš Giordano Martinis, delavec, komunist. Še na svoja stara leta je marljivo širil delavski tisk v kraju, kjer je živel. Širil je tudi Delo.
Kot zavednega tovariša, iskrenega prijatelja Slovencev, ga bomo ohranili v lepem spominu.
Nadaljevanje
Politika diskriminacije
Te dni je minilo dvajset let od uveljavitve sedanje demokratične italijanske ustave, tiste ustave, ki je bila izbojevana v težkem protifašističnem boju, v katerem smo komunisti dali zelo velik doprinos. Dvajset let je mimo, toda določila ustave se le deloma izvajajo. Tisti, 'ki so na vladi so v vsem tem času zelo malo naredili za to, da bi se ustava v celoti uveljavila, še vedno to ustavo kvarijo ostanki režima žalostnega spomina. In to še posebej občutimo mi Slovenci, ki smo utrpeli talko veliko škodo pod fašizmom. Kar je še posebno hudo je to, da je naši delež v protifašističnem boju omalovaževan.
Te skromne ugotovitve pa nas ne smejo demoralizirati. Vse to, kar se dogaja, nas ne sme odvrniti od naše vere v svetlejšo prihodnost. Tako kot v preteklosti moramo tudi v bodoče odločno vztrajati v borbi za naše pravice. In zavest, da v tej borbi nismo sami, nas mora nenehno bodriti in hrabriti. Vedeti moramo, namreč, da so na naši strani milijoni resnično demokratičnih Italijanov, da je na naši strani močna KPI.
Na jugu Afrike
nih v trgovini in industriji. Ti so zaslužili mesečno 64,40 dolarjev, kar je manj od življenjskega minimuma. Predsednik južnoafriškega odbora za mezde, prof. Steenkamp, je izjavil, da se je razen v nekaj izjemnih primerih resnična mezda afriškega delavca zmanjšala v primerjavi s tisto pred enim desetletjem. To je potrdilo tudi neko poročilo Sveta za družbene in industrijske raziskave, v katerem je rečeno, da več kdt polovica mestnega afriškega prebivalstva živi v raz- i merah, ki so pod dovoljenim minu-mom. Najbolj drastične podatke o revščini in bedi Afričanov pa je objavil profesor H. Haugton z Rodstove univerze v Južni Afriki. V analizi mezd za obdobje 1935-1960 je bil povprečni letni dohodek afriškega delavca v rudnikih 1935 leta 203 ameriške dolarjev, leta 1960 pa samo 196 dolarjev. Obenem je dohodek delavcev belega prebivalstva narasel od 2264 v letu 1935 v ietu 1960 pa na 3214 dolarjev.
V predelovalni industriji se je povprečje dohodkov nekoliko zboljšalo. Tako so bili dohodki Afričanov 1935 leta 280 dolarjev, leta 1960 pa 511 dolarjev. Obenem so dohodki belcev povečali v omenjenem ob- ,
, dobju od 1504 na 2680 dolarjev. Razlika v dohodkih med delavci evropskega porekla in Afričani je v sorazmerju 5:1 v prid belega delavca, v predelovalni industriji pa celo 16:1 na škodo črnega delavca.
Rasizem v Južni Afriki je sprejel mnoga načela fašistične ideologije, katere končni cilj je opravičevanje socialno-ekonomskega gospodstva bele manjšine.
Rasizem, fašizem in belo gospod-stvo so tesno povezani z zatiralci. To splošno družbeno zlo, ki ga ostro obsojajo številna mednarodna zborovanja, raste iz družbeno-ekonom-ske strukture vsake posamezne države na področju afriškega juga-kjer so politična, ekonomska in vojaška moč izključna prednost bole manjšine.
Izkoriščanje cenene delovne sile je pogosto podobna prisilnemu delu ki omogoča velik ekonomski razcvet belega prebivalstva, še posebej pa zagovornikov politike rasizma. Prav tako je ustaljena praksa politične in družbene degradacije Afričanov v celoti. Nerazvitost gospodarstva Bečuane, Lesota in Svazia, kar je dediščina iz obdobja britanske ko-lon ionizacij e in protektorata, je najboljši odgovor na vprašanje, za kaj oblasti Južne Afrike in Rodezije jemljejo ceneno afriško delovno silo iz teh držav, da bi zagotovile razcvet svojih podjetij.
V Južni Afriki je dandanes nič manj kot 300 britanskih koncernov in okrog 240 ameriških zasebnih družb. Vsak dan okrog 120 tisoč
Cenjene naročnike vljudno prosimo, naj obnove naročnino. Denar lahko dostavite po pošti. Poslužite se poštne položnice. Naš tekoči račun je 11/7000.
Celoletna naročnina znaša 1.000 lir, polletna pa 550 lir.
Ob tej priliki prosimo, da
nam sporočite točen naslov. Ugotovili smo namreč, da so nekateri naslovi nepopolni.
črncev iz Lesota koplje rudo v jaških Južne Afrike, goni živino belih farmarjev ali stoji za mizami v tovarnah belih kapitalistov. Obenem najemajo v Mozambiku letno okrog 100 tisoč Afričanov po pogodbi med resistečmimi oblastni Južne Afrike in kolonialisti Mozambika. Del delavskih mezd se v obliki davščin steka v blagajne portugalskih kolonialistov iz Mozambika.
V Južni Afriki dandanes dela tudi 200 tisoč delavcev iz Mozambika, katerih delovni pogoji niso mnogo boljši ali pa niti takšni, kot so tisti po pogodbi med rasisti in portugalskimi kolonialisti. V celoti vzeto, je okrog 60 odstotkov delavcev v rudarski industriji Južne Afrike Afričanov. Njihove realne mezde so padle od 203 dolarjev v letu 1935 na 196 v letu 1960.
Devizne rezerve Južne Afrike so padle leta 1960 pod dovoljeno raven, ki jo zagotavlja centralna vladna devizna služba. To je omogočilo ameriške naložbe kot tudi posojila tujega kapitala. ZDA so investirale v Južni Afriki okrog 600 miljonov dolarjev, to je il odstot-! kov vseh tujih investicij. Leta 1964 je znašal izvoz ameriškega kapitala v predelovalno industrijo Afrike 225 milijonov dolarjev, od tega je bilo 192 milijonov dolarjev naloženih v posle v Južni Afriki. To dobro kaže, kako je ameriških investicijski ka-pitali zainteresiran za posle v tej dežel j.
DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Direktor Marija Bemetič Odgovorni urednik Anton Mirko Kapelj Tisk: Tip. Riva - Trst - Ul. Torrebianca 12