Listnica uredništva.
Ponovno se je zgodilo, da smo dobili od mladih ljudi pesmi ali prozo, ki ni bila vredna tiska, in da so nam ti posili-sotrudniki zagrozili, ko njih stvari nismo mogli priobčiti, naj jih objavimo, ker jih sicer pošljejo Zvonu ali Slovanu. Naše čuvstvovanje do drugih listov je tako zelo kolegialno, da smo v enem slučaju, ko so bile poslane nam pesmi le preneumne, pesniku svetovali, naj tudi drugih uredništev ne nadleguje; sicer smo pa pisalca pustili, naj svojo grožnjo izvrši. Vendar je treba, da se v prihodnje ognemo takim neprijetnostim, tudi javno označiti stališče Dom in Sveta glede takih dopisov.
Človek, v čigar glavi se sploh more roditi podobna grožnja, naj ne išče zvez z Dom in Svetom. Dom in Svet ni strankarski list; stranke so hvaležne za vsak glas, naj pride od koderkoli, ker glasove štejejo, Dom in Svet svojih sotrudnikov ne prešteva, on si svojega moža dobro ogleda, in ko je videl, da stremi za istimi kulturnimi cilji, kateri šele dajejo listu pravico in moč obstanka, ga veselo sprejme v svojo zadrugo, spoštujoč vse njegove individualne posebnosti, vestno skrbeč za njegovo osebno svobodo, in sklene z njim ne trgovsko, marveč krvno bratstvo. Dom in Svet torej najodkrito-srčneje odklanja vse ljudi, ki bi hoteli pisati vanj zaradi bornega honorarja, ki ga more list plačevati, ali zaradi sence slave, ki se pisatelju morda obeta. Dom in Svet ne sovraži ničesar tako odkritosrčno in živahno, kakor sovraži bledo, brezkrvno literatstvo, to sramoto vseh rokodelstev, ki prodaja prazen videz za drag denar in goljufivo ponuja izdelek spretne roke, namesto dela mislečega duha. Ljudi, ki niso spoznali, da se jim je Lepota razodela na nov način, in ki jih ne sili notranja moč, da svoja spoznanja svetu raz-odenejo; dalje ljudi, ki niso sprevideli,,da imajo svetu kaj važnega, koristnega in potrebnega povedati; ženo besedo, ljudi, ki ne žele toliko misliti, kolikor pisati, pisati za vsako ceno ter karkoli in kamorkoli, takih ljudi se bo Dom in Svet vedno z vso nevljudnostjo branil in obranil.