AKADEMSKI GLAS
INFORMATIVNO STROKOVNI LIST
Izhaja vsak teden. — Mesečna naročnina za akademike 5 Din, za vse druge 6 Din. Za inozemstvo 10 Din. Rokopisi se ne vračajo. Uprava in uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica l.-I. — Ček. račun: Ljubljana štev. 16.465.
V letnem semestru 2e nove šolnine
Radi tehničnih ovir je ta številka izšla dan pozneje kakor navadno.
Slovenski poslanci za univerzitetno knjižnico
Vsi poslanci dravske banovine so te dni poslali finančnemu ministru dr. Gjorgjeviču skupno pismo, v katerem se toplo zavzemajo za zgraditev univerzitetne knjižnice v Ljubljani in ga prosijo, naj po možnosti že v letošnji proračun uvrsti prvi obrok, namenjen za amortizacijo posojila, ki bi se najelo za graditev poslopja univerzitetne knjižnice.
Pozdravljamo ta korak slovenskih poslancev in želimo, da bi g. finančni minister upošteval njih prošnjo.
Notice
Klub dolenjskih visokošolcev v Novem mestu ima v sredo 28. t. m. ob 8. uri zvečer v mali dvorani Prosvetnega doma svoj redni semestralni občni zbor z običajnim dnevnim redom. Za vse člane udeležba strogo obvezna.
Pravnozgodovinski drž. izpit so do petka napravili: Žgur Bogomir, Macher Rado, Dobrota Rajko, Keber Franc Novak Miroslav, Dermota Mihael, Jeglič .lože, Javornik Mirko, Levstik Vinko, Artnjak Franjo, Bonač Janez, Lovše Anton, Kastelic Dušan, Podlunšek Franc, Peterin Stanko, Vatovec Brunon, Ve-trovec Josip, Markovič Viktor, Terboča Lu-dovik. Do petka je napravilo izpit 76 kandidatov, reprobiranih je bilo 40, 10 pa jih je odstopilo.
Tovariši, zahtevajte po vseh kavarnah in javnih lokalih ..AKADEMSKI GLAS"
Iz uredništva
Prejeli smo: »Nova mladina«, mesečna revija, št. 1., februar 1934. Izdajatelj in urednik Ante Novak. (Ocena v prihodnji številki.)
Vse naročnike zamudnike opozarjamo, da takoj plačajo zaostalo naročnino I
Novi davčni zakon, ki med drugim uvaja tudi pavšalirano šolnino, je stopil v veljavo. Na rektoratu ljubljanske univerze pa so prejeli obvestilo, da se novi sistem plačevanja šolnine uvaja že v letnem semestru 1933-34.
Novi sistem plačevanja šolnine, ki naj pomeni končnoveljavno rešitev tega perečega vprašanja, uvaja na univerzah in drugih visokih šolah šolnino 200 Din na semester, ki jo plačajo vsi slušatelji in slušateljice razen onih, katerih premoženjsko s<anje odgovarja členu 5 točka 6 taksnega zakona. Po tej točki se oproščajo plačevanja taks vse one osebe, katerih letni neposredni davek znaša manj
Medklubski sestanek
V	soboto 17. t. m. dopoldne je bil na Tehniki meddruštveni sestanek, ki ga je sklicala Zveza strokovnih klubov tehniške fakultete. Na dnevnem redu so bile važne zadeve kakor pomanjkanje kuriva na univerzi, šolnine, reprezentančna organizacija in razgovor o razširitvi medicinske fakultete.
Na sestanku so bila zastopana domala vsa akademska društva, tako strokovna kakor tudi kulturna, in je bilo upravičeno upanje, da bo sestanek rodil kaj koristnega. Žal se to upanje ni izpolnilo, ker je tudi na tem sestanku, kakor običajno, prišla do izraza neenotnost stanovske fronte slovenske akademske mladine. Poleg ostrih, mestoma celo neakademskih debat in prepirov je sestanek doživel tudi dva eksodusa, ki bosta imela za stanovsko razcepljenost slovenskega študent-stva najbrž še zelo kvarne posledice.
Že pred prehodom na dnevni red so nekateri predlagali, da se razčisti afera z nedavno resolucijo akademskih društev glede židovskih medicincev. Resoluciji, ki je zavzela odločno stališče glede postopanja z židovskimi medicinci in ki je bila razposlana po pristojnih mestih, je sledila v dnevnem časopisju vrsta izjav, ki so vsebovale preklice podpisov nekaterih društev in očitke, da je bil tekst resolucije naknadno po pristanku vseh društev potvorjen. Podpis na resoluciji so radi tega preklicala: Društvo slušateljev juridične fakultete, Akademska podružnica CMD, JNK Fdinstvo in JNAD Jadran, JKAD Danica pa je preklicala podpis, ker tedaj, ko sc je resolucija sestavljala, ni bila zastopana. Zveza strokovnih klubov tehniške fakultete je v protiizjavah pobijala očitke potvorbe, ugotavljajoč, da so omenjena društva pristala na resolucijo, kakršna je bila razmnožena. — Zadeva se tudi na sobotnem sestanku ni mogla razčistiti. Prišlo je le do dolgotrajnih prerekanj in groženj o dosegi zadoščenja. ki so se naposled končala s tem, da so zastopniki Društva slušateljev juridične fakultete. CMD, F.dlnstva in Jadrana ogorčeni zapustili lokal s spontanim zatrdilom, da se ne udeleže nobenega sestanka, ki bi ga sklicala Zveza strokovnih klubov tehniške fakultete, dokler ne dobe zadoščenja z razčišče-iijem te zadeve. Končno besedo o vsem bo
kakor 60 Din. Izvzete so vdove z več kakor tremi maloletnimi otroci, pri katerih se meja pomakne navzgor do 120 Din letnega neposrednega davka. Pri tem pa se upošteva tudi,, če imajo kakšno drugo imovino ali dohodke, od katerih niso osebno zavezani plačevati davek (naložbe v denarnih zavodih), ki bi pa davek nanje skupno z neposrednim davkom prekoračil 60 odnosno 120 Din. Oproščen bo šolnine le oni, ki se bo izkazal s potrdilom pristojnega oblastva, da on oziroma njegovi starši plačujejo manj kakor 60 Din neposrednega davka letno. Z vpisnino ostane po starem. Plačati jo morajo vsi brez izjeme.
z dvema eksodusoma
imelo sodišče za univerzitetne slušatelje, na katero sta se obrnili obe stranki.
Po tem eksodusu so se duhovi nekoliko pomirili in na dnevni red je prišlo vprašanje kurjave univerzitetnih poslopij. V univerzitetnih kleteh bo zdaj zdaj zmanjkalo premoga in lepega dne se zna zgoditi, da bodo zaradi mraza ustavljena predavanja in delo po seminarjih. Kakor smo informirani, je g. rektor tudi v tej stvari interveniral v Beogradu, vendar še ni znan uspeh. Pač pa se čuje, da je Trboveljska poklonila univerzi štiri vagone premoga, kar bi bila sicer res mecenska gesta, vendar ne gre, da bi univerza životarila od privatnih milodarov. Na sestanku se je povdarjalo, kako malenkostne so dotacije države za kurjavo na ljubljanski univerzi v primeri z univerzama v Zagrebu in Belgradu (Belgrad 1,100.000 Din, Zagreb 1 milijon Din), Ljubljana samo 165.000 Din, v čemer pa je všteta tudi razsvetljava. Vsi navzoči so bili mnenja, da je treba vprašanje kurjave čim prej ugodno rešiti in so poverili tričlanski odbor, naj ukrene, kar smatra za potrebno.
Potem so bile na vrsti šolnine. Kakor znano, je šolnina z novim davčnim zakonom pav-šalirana, in sicer z 200 Din na semester. Oproščeni so le oni, ki plačujejo manj kakor • 60 Din neposrednega davka letno. Po tem sistemu šolnin so prizadeti samo revni sloji, zakaj meja oprostitve plačevanja se je pomaknila občutno navzdol (od 300 Din letnega davka na 60 Din). V tem oziru je bil prejšnji način plačevanja šolnin vsekakor — recimo — bolj socialen. Poleg tega pa pomeni novi način tudi zmanjšanje državnih dohodkov na tem področju. Nekateri kolegi so predlagali široko akcijo skupno z društvom »Šola in dom« za ukinitev šolnin sploh, drugi so ple-dirali za to, naj se s spomenicami na pristojnih mestih doseže, da se pomakne meja oprostitve plačevanja navzgor. Nazadnje je bil izvoljen poseben odbor, ki bo zbral ves statistični materija! o razmerju gmotnega položaja našega dijaštva do šolnin, ga predložil na pristojnih mestih in poskrbel, da se seznani z njim vsa akademska in sploh slovenska javnost.
Vprašanje reprezentančne organizacije, ki je bilo naslednja točka dnevnega reda, ni
Naši medicinci, njih poljski tovariši in še kaj
bilo dolgo na debati. Vse kaže, da je zadeva za letos dokončno pokopana.
Mnogo razburljive debate pa je prinesla zadnja točka dnevnega reda: razširitev medicinske fakultete. Razgovor o tem je kaj kmalu zašel na širše polje in se spremenil v nestvarno debato o semitizmu. Ne bomo navajali njenih podrobnosti, ker nameravamo o tem vprašanju razpravljati posebej. Pač pa je treba opozoriti nekatere tovariše na čisto navadno taktnost, ki naj bo prvi znak kulturnega človeka, zlasti še akademika. Na sestanku so bili navzoči trije židovski medicinci in ena medicinka, kar pa ni niti malo motilo nekaterih tovarišev, da ne bi v svojih že itak naivno-vehementnih izpadih proti ži-dovstvu uporabljali besed kakor »tipi«, »pijavke« itd. Vsaj malo več tovariške obzirnosti bi priporočali. Sredi najburnejše debate sta zastopnika medicinskega društva ogorčena zapustila sestanek in tako vprizorila drugi eksodus. Preostali društveni zastopniki so potem še razpravljali o tej stvari in sklenili, da je treba zastaviti vse sile, da se ne bi inozemskim dijakom medicincem godila kakšna krivica.
Sestanek, ki je trajal tri debele ure, se je nato zaključil.
Kaj naj vpiše cand. Sur.?
Kakor znano, ima slušatelj juridične fakultete, ko opravi pravno-zgodovinski državni izpit, dano na izbiro, ali vpiše predmete pravosodnega ali državoslovnega izpita. Naredba deželne vlade za Slovenijo o študiju na ljubljanski juridični fakulteti dopušča o tem popolno svobodo, kakor daje tudi na prosto absolventom prava, kateri izpit polagajo prej, pravosodni ali državoslovni. Med našimi juristi je najbolj razširjena praksa, da po opravljenem pravnozgodovinskem državnem izpitu vpišejo dva semestra predmete državoslovnega izpita, potem pa tri semestre predmete pravosodnega izpita, med katerim časom se začno pripravljati na pravosodni izpit. Vprašanje je, če je ta praksa najbolj koristna. Z ozirom na veliko število letošnjih novopečenih kandidatov prava se nam zdi vprašanje tako važno, da razpisujemo o njem anketo. Naprosili smo nekatere gg. profesorje juridične fakultete, da povedo svoje mnenje o tej stvari.
Odgovarjam
Nič ni lažjega, kakor da svojo omejenost in duševno revščino skriješ za nekaj puhlih fraz in da se norčuješ, mesto da bi stvarno odgovarjal. Da to še vedno drži, nam je znova dokazala krščanska združba mladih mož s svojim odgovorom v zadnji številki »Akademskega glasu«, s katerim si je sama za vse. večne čase postavila najlepše moralno izpričevalo in pokazala pred nami svoje pravo bistvo. Še celo zlobni tiskarski škrat mi je priskočil v pomoč, tako da se tisti slavni izrek »si tacuisses« obrača proti njim samim, ne pa proti meni. Sicer od teh ljudi itak nisem pričakoval dosti več, vendar pa sem spričo dejstva, da je v tem društvu toliko in toli slovitih pismoukov, pričakoval vsaj kolikor toliko stvarnega odgovora. No, zelo sem se varal. Na vsa moja izvajanja namreč vsa ta družba filozofov, doktorjev in profesorjev v teku 14 dni, ki so ji bili na razpolago, ni mogla zmašiti skupaj drugega, kot tisti žalostni dokument duševnega uboštva, ki smo ga imeli priliko prebirati v prejšnji številki »Akademskega glasu«. I5a dobro! Bomo vsaj vedeli, s kom imamo opravka. Zlasti pa me neizrečeno veseli dejstvo, da so v svojem odgovoru javno in popolnoma jasno še enkrat priznali, da odklanjajo vsako debato. S tem so
Na sobotnem meddruštvenem sestanku je poleg cele vrste perečih problemov ljubljanskih akademikov in celega naroda bilo zopet obravnavano vprašanje razširitve študijskih prostorov na medicinski fakulteti in vprašanje ; numeri clausi na isti fakulteti. Sprejeta je bila ^ o teh stvareh resolucija, ki je podpisana od j strokovnih in kulturnih društev ter bila razposlana na merodajna mesta. Burna debata je jasno izkazala, da ravno tovariši medicinci kažejo najmanj razumevanja za svoje interese in interese vsega svojega stanu. Njih ozko kruhoborsko stališče in nekolegijalni in brezobzirni napadi na del svojih kolegov so vzbudili tako ogorčenje med vsemi prisotnimi tovariši, da sta medicinca bila prisiljena zapustiti sestanek in je bila resolucija sprejeta brez njiju. Take izbruhe svoje omejenosti in prostaštva niso edinstven pojav v našem študentovskem življenju in jih je zato treba odločno ožigosati.
Dasi sta tovariša ves čas vneto zatrjevala, da njuno stališče glede numerus clausus-a (bila sta odločno za uvedbo numeri clausi!) nima korena v rasnem sovraštvu do judovskih kolegov, sta vendar to kazala na vseh svojili trditvah. Kaj so Židje za omenjena tovariša? To je »živelj, ki se povsod vgnezdi in zleze naprej. Mi Kranjci smo premehki, da bi se jim po robu postavili.« »Njih moč v svetu je vedno večja in nas bodo končno čisto izrinili.« »Ti tipi nas bodo čisto pogazili, te pijavke!« Na pripombo, da to vendar niso kapitalisti in pijavke, sledi siguren odgovor: »Če še niso, pa še bodo(!).« Našim medicincem in vsem drugim oboževateljem svojega arijstva bi se lahko že enkrat oči odprle, da bi videli vso bedo takih pogledov na same razlike. Ti ljudje v svoji kratkovidnosti ne vidijo, da se tudi Judi dele na dve plasti: zatirane in izkoriščane in zatiravce in izkoriščevalce. Da je tudi tam le malo drugih, ogromne mase pa prvih. Da v tem pogledu Kranjci nič ne zaostajamo za našimi »raznimi sovražniki«. -Kdor ne spregleda tega, ki je jasno kot na dlani, ta seveda ne more seči globlje in spoznati v čigavem interesu je antisemitizem. Ta ne vidi, da je rasizem spremljevalec fašizma, da hočejo kapital in fašistični Ftihrerji obrniti pozornost in razredno sovraštvo od sebe na pripadnike drugih ras. da je rasizem fašistični surogat za razredni boj. Da pa rasne razlike ne veljajo za vse Žide, pa jasno kaže Hitler, ki je precej nemškim finančnikom podelil s posebno diplomo arijstvo. Za vse to so naši medicinci in še mnogi nadebudni gluhi in slepi in med njimi bi Hitler našel bogat in obilen materijal za svoje SA.
Pa recimo, da medicince res ne žuli judovski čevelj. Kje so tedaj vzroki za numerus clausus? V pomanjkljivosti studijskih prosto-'rov, še bolj pa v skrbi za bodočnost. Zdravnikov vedno več, plačanih mest vedno manj. Treba je pognati tujec, rezonira naš medici-nec, pa bo domovina rešena. Tako bi naši medicinci odpravili brezposelnost. Ali je zdravnikov res preveč? Zdravstveno skrbstvo v Sloveniji je še silno slabo, da o ostalih pokrajinah niti ne govorimo, Ljubljani je nuj-
potrdili mojo trditev, ko sem dejal, da se pri tem društvu nič ne misli. Gospodje, še enkrat najlepša hvala za to priznanje! če pa ste v zadregi, ali naj sledite meni, ali pa. onim 2 milijonom. vam priporočam, da sc raje pridružite oni večini. Ker če sta duševno stanje in inteligenca onih dveh milijonov prav taka, kot se odražata v vašem odgovoru, se jih pač nihče ne bo bal, čeprav bi jih bilo tudi deset. S tem je debata s to združbo, vsaj zame, enkrat za vselej končana.	T. F.
i
no potrebna klinika, potrebne so nove bolnice in umobolnice in druge zdravstvene institucije, potrebna je razširitev in izpolnitev medicinske fakultete. To je linija zahtev, za katere bi se medicinci z ostalimi akademiki morali boriti. Vsak poizkus, ki ni v skladu s to linijo, je reakcionaren in v škodo samim medicincem. Ravno zadnji meddruštveni sestanek : pa je pokazal, da medicinci sami nič ne store i za razširitev svoje fakultete, na drugi strani pa so tako agilni in dosledni v tem boju proti peščici preganjanih tujcev. V svoji kratkovidnosti pa niti ne vidijo, da ti tujci slovenskim medicincem v službi niti konkurirati ne morejo, ker ne morejo dovršiti študija pri nas in ker so pripravljeni podpisati reverz, da ne bodo iskali službe v Jugoslaviji.
Jasno je, da kjer prevladuje osebna korist in po tej koristi prebujeno ali pa vsaj stopnjevano rasno sovraštvo, ni mesta za kolegijal-nost in študentovsko solidarnost. Za navidezno problematično zasiguranje svojega ljubega kruhka so naši medicinci pripravljeni boriti se, ne za trajno in popolno zaposlitev vseh diplomiranih medicincev, ne za odpravo brezposelnosti vseh ročnih in intelektualnih delavcev, ne za izkoriščanje najglobljih vzrokov brezposelnosti v današnji družbi, ne za vse to, ampak za — onemogočenje študija nekoliko inozemcem. Eklatanten primer za nerazumevanje svojih lastnih koristi in nedoraslosti sodobnim družabnim problemom!
Prepričan sem, da se mnogo naših medicincev ne strinja z omenjenima tovarišema. Vendar je žalostno za vse medicince, da za predstavnike svoje strokovne organizacije, ki bi morala dosledno zastopati prave interese medicincev, izbere tako neprimerne ljudi. Za enkrat pa moramo vzeti na znanje, da sta omenjena tovariša bila izvoljena z večino glasov društva medicincev in uživala zaupanje ter zastopala želje in mišljenje vsaj večine ljubljanskih medicincev.	Sos.
Spomenica akcije za Dom visokošoik
Pripravljalni odbor za »Dom visokošoik« je v zadnjem času svoje delovanje močno poživil in razgibal. Zlasti skuša zbuditi zanimanje in smisel za svojo akcijo med celokupnim slovenskim ženstvom in je v to svrho razposlal vsem ženskim društvom po Sloveniji kakor tudi uglednim privatnim osebam naslednjo spomenico:
Pred štirinajstimi leti smo dobili Slovenci svojo lastno univerzo. Štirinajst let si bogate na njej duha naši sinovi in naše hčere. Vsakomur so in naj bodo vanjo odprta vrata, brez razlike na to, kdo si, kaj si — le to je važno, kaj hočeš in kaj zmoreš.
Na ljubljanski univerzi je vpisanih letos slušateliic. Mnogo teh, to so večinoma najboljše, žive v slabih gmotnih razmerah. Stanujejo po temnih, vlažnih in nezakurjenih sobah in imajo nezadostno hrano. Mlada, zmožna življenja hirajo, prezgodaj spoznavajo duše bridkost revščine. Tako mnoge ne morejo postati svojemu narodu to, kar bi mu lahko bile, če bi imele več solnca in več kruha.
V naših vrstah je bruhnila na dan potreba po izboljšanju razmer. Toda kako? Tedaj je vzklila misel na dom visokošoik. Izbrale smo izmed nas zmožna in delavna dekleta in smo ustanovile pripravljalni odbor za ta naš dom. Vsem kolegicam srno poslale pole z vprašanji o gmotnih razmerah. Iz dobljenih odgovorov (vseh še nismo prejele, ker so nas prehitele semestralne počitnice) jasno spoznavamo, ka-
ko nujno nam je potreben dom. Odzvale pa so se tudi mnoge premožnejše, ki bi stanovale v domu, plačevale mesečno večjo vsoto in bi tako pomagale revnim.
Drugi namen, ki ga ima naša akcija, je v tem, da omogočimo ženam, ki so nekako izven gibanj in delovanja mladine, da stopijo z njo v stik in se z njo pobližje spoznajo. V Beogradu bi se obrnila tudi do »Zveze slovanskih žen« in bi potom nje spoznavale tudi žene drugih slovanskih držav in narodov, ki bi v času počitnic lahko stanovale v našem domu. Z njimi bi izmenjavale svoje misli in naučile bi se tako marsičesa, kar bi nas medsebojno duhovno zbližalo.
Še na nekaj smo mislile. V našem domu bi bila soba, toplo zakurjena in prostorna. — Odprta bi bila vsem visokošolkam v svrho študija. V tej sobi bi se spoznavalo, nastale bi med nami družabne in prijateljske vezi —, ki jih je na naši univerzi žal tako malo. Skoraj kot tujke smo si. Marsikatera tudi nima zaupanja do kolegice, ki je morda različnega strankarskega prepričanja. Povsod nastavljajo mladim ljudem politične ali vsaj strankarske pasti — in mi se brez krivde lovimo vanje Le preradi pozabljamo, da je prepričanje vsebina duše, osebna last posameznika, da to ni barva, s katero prepleskamo hišna vrata, da ga smemo ozir. moramo poudarjati le tam, kjer je potrebno, da pa ne smemo radi njega cepiti majhne moči svojega naroda in ustvarjati sovraštva. Dejstvo, da se je strankarstvo razpaslo tako zelo tudi med dekleti, je silno žalostno — to mora priznati vsak, ki resnično ljubi svoj narod.
In ker v dnu svoje duše ljubi vsaka slovenska žena svoj narod, svoj dom in svojo domovino, Jugoslavijo, smo šle na delo, da zatremo sovraštvo: in nezaupanje med dekleti, da ji začrtamo, naši ženi, novo pot sloge in jo pripeljemo do luči medsebojne ljubezni. Kaj ni v časih, v katerih živimo, treba nam vsem ljubezni? Kaj nam ni vsem treba medsebojnega zaupanja? Kaj nam ni treba skupnega dela?
Obračamo se do vseh žen, do vseh, ki ču-
Hata:
Onstran
Bleda mesečina je padala skozi odprta okna in osvetljevala njegova brezbarvno bleda lica. Nepremično in nezavestno je ležal na svoji postelji, vendar to ni bilo pravo spanje. Teža zraka je pritiskala nanj in zdelo se mu je, da oropan misli, leži nekje globoko pod zemljo v brezzračnem in temnem prostoru.
Polagoma se mu je vračala zavest. Čudne misli in predstave so se mu začele s težavo in počasi plaziti pred očmi. Njih brzina pa je polagoma naraščala, premagujoč nevidne ovire in prejšnje duševne spone.
Zavedal se je, da to niso njegove misli, zakaj neka motorna duševna komponenta, ki jih je proizvajala, mu je bila popolnoma tuja.
Nekaj je viselo v zraku, česar si ni znal razlagati. Zdelo se mu je, da ga opazuje dvoje oči; razločno je namreč čutil na sebi žgoči pogled.
Trenotki so se plazili z ubijajočo počasnostjo in prepričan je bil, da ne bo vzdržal dolgo napetosti, ki je naraščala. Ko bi vsaj zaslišal kak šum, morda le brenčanje muhe, že bi mu odleglo. Tako se mu je godilo, kot vrabcu, fasciniranemu od kačjega pogleda, ki ne more storiti ničesar v svojo rešitev, ampak brez uma čaka na svojo pogubo.
Nekoč je čital, da je čas gibanje, toda le mimogrede, kot navadno čitamo, česar prav ne razumemo, ne da bi pri tem kaj razmišljali. Cctrt stoletja, ali morda še več, je nosil to s seboj, zakopano nekje globoko pod površjem zavesti. Sedaj pa je stopila neumevana
tijo z mladino1, do vseh, ki hočejo svojemu narodu, svoji ljubljeni kraljevini, pravo dobro, da nam pomagajo, da nas podpro moralno in materijalno.
Bodimo slovenske žene, bodimo1 sejalke! Sejmo v srca ljubezen, sejmo jo vedno, sejmo jo širom naše domovine — in vse bomo žele.
Skoro edina pridobitna možnost je danes akademiku instrukcija. Saj je to bil vedno posel mladega inteligenta, ki se šele pripravlja na življenje, ki torej še nima stalnega vira dohodkov za kritje najnujnejših življenjskih potreb, ako ne mislimo na podporo staršev, ki postaja v današnjih dneh vedno redkejša.
Velik del akademske mladine izhaja naravnost iz delavskih in kmečkih plasti t. i. onih, ki z lastnimi sredstvi danes niti iz daleč ne morejo vzdrževati v mestu sina ali hčer in še plačevati občutne takse, šolnino in druge dajatve. Tedaj je akademik pripuščen na milost in nemilost življenju, blagohotnosti ljudi in upravnikom dobrodelnih ustanov, o katerih slišimo neredko, da merijo v upravljanje poverjene jim dobrine s političnimi merami. To je končno poglavje zase, ki smo ga že načeli in ki mu bomo tudi v bodoče pose-čali pažnje.
Literarno udejstvovanje je tako rekoč neplačano, ker se ves tisk drži danes le z veliko težavo pri življenju. Pa tudi z instrukcijami ni danes več, kakor v ugodnih letih po svetovni vojni. Ne da bi mladina manj potrebovala pomoči v svojem duhovnem razvoju, bodisi radi manjših zahtev učnih načrtov ali zvišanja povprečne nadarjenosti, marveč gospodarska nuja diktira skrajno štednjo privatnemu in državnemu nameščencu, ki sta sicer vedno iskala v akademskih vrstah svojim otrokom duhovnega varuštva. Razumljivo je, da je ta uradniški stan — dosedaj dober delodajalec akademiku — odpovedal. V skrajni sili še vedno rad plača nekaj za boljši uspeh svojih otrok in reči moramo, da se prav ta stan v
resnica vnovič pred njega, z globokim smislom in v vsej svoji strahoti. Spoznal je namreč, da ga je zapustil čas, kot senca človeka v pravljici, da živi izven njega.
S težavo je nenadoma odprl oči in v tre-notku premeril vso sobo, kot bi hotel koga presenetiti, da bi z enim udarcem presekal gordijski vozel.
V trenotku mu je odleglo in psihični barometer je padel na ničlo. V poltemnem kotu je videl brezliko, svinčeno-sivo maso, v kateri je razločil neke konture, ki so postajale ostrejše in dobivale vedno določnejšo obliko.
Razmišljanje o objektivnosti ali subjektivnosti prikazni mu je bilo brezpomembno.
V prikazni je spoznal svojega prijatelja, ki ga je gledal s prodirajočimi očmi. Zdelo se mu je, da vidi na njegovih sencih majhno rano, in da ima njegov obraz nenavaden izraz.
Zginila je napetost ozračja in začutil se je svobodnega. Strašna je namreč le negotovost, ne pa dejstva.
Razumel je prijateljeve besede in odgovarjal mu je na vprašanja, dasi ne z besedami človeškega jezika, vendar kako, mu je ostalo prikrito za vedno. — Videl pa je poleg še neko postavo, dasi le za hip. Pozneje se je spomnil le, da je bila zavita v črn plašč.
Koliko časa je trajala prikazen, ni imel niti pojma. Morda celo ure, morda pa le nekaj trenotkov, kot v sanjah, kjer so dogodki celih dni kondenzirani na malo trenotkov.
Prikazen je jela bledeti in se izgubljati, — vez med njima je postajala rahlejša. Njene konture so -se zopet zlile v brezliko, svinčeno-
Vseh naših rok, slabotnih in močnih, vseh naših src, velikih in malih, je treba, da bo lažje delo in uspeh nam vsem v blagoslov!
Za pripravljalni odbor za »Dom visokošolk«:
Tajnica:	Predsednica:
Fides Nowy.	Lechleitner Erna.
pretežni večini zaveda tudi svojih dolžnosti do najetih inštruktorjev in da jim prizna polno vrednost njihovega duševnega dela s primerno gmotno kompenzacijo.
Vendar naš problem ni tu, marveč gravitira njegovo težišče v diametralno nasprotje. Mislimo oni krog ljudi, ki jim je kriza dobrodošla fraza, za katero skrivajo vso svojo nečedno moralo in nesocijalna čuvstva, ki s hrupnimi besedami in naštudiranim farizejskim obličjem mečejo čez prag vse, ki jim ne prinašajo s prošnjami že tudi dobička. To so ljudje, ki so ohranili svoje poštenje le, ako še niso imeli prilike pljuniti nanj in ki so ga vsak čas pripravljeni oblatiti za judeževe denarje. To so ljudje, po katerih mnenju naj bi se priznalo zasluženo plačilo le uspelim spekulacijam in intrigam in ki se pogajajo z najetimi delavci za sramotna plačila. Iz takih ljudi se na visokih in odgovornih mestih porajajo goljufi velikega stila, kakor so danes moderni in ki jih imamo v manjšem merilu tudi pri nas.
Inštruktor zaide tudi v domove takih gospodarjev. Njegovemu delu tu ne priznajo vrednega plačila, marveč se mu za uspeh le »blagohotno« podeljuje »nagrada«. Dostikrat ne vprašajo za račun in kar po svoji prevdar-nosti določajo honorarje. Znane so nam čudne zgodbe. Celo pred sodiščem je bil študent primoran iskati priznanje plačila za svoje delo. Ali: Pred kratkim je iskala visoko aristokratska rodbina inštruktorja. Ponujala je vkljub svojemu splošno znanemu dobremu gmotnemu položaju brez sramu tako nizek honorar, da bi bore uradnik povesil oči.
Večkrat slišimo tožbe in vpračanja, kako
sivo maso, ki se je v gibajočem se zraku lahno premikala kot živa protoplazma stanice.
Zopet je izgubljal zavest in polaščala se ga je prejšnja brezčutnost. Zgubil je trdno oporo — padal je v neznano globino. Ničesar več ni čutil, telo pa je ležalo na postelji brez znaka življenja. —	—	—	—	—
>{■
Bleda mesečina je padala skozi odprta okna in osvetljevala	njegova	brezbarvno-
bleda lica. —	—	—	___ —	__
Visoko je že stalo	solnce,	ko	se	mu je	ne-
nadoma vrnila zavest. Zopet ga je obdajala vsakdanja in razumljiva realnost. Živo pa mu je ostalo pred očmi, kar je doživel in niti najmanjša malenkost mu ni ušla iz spomina.
•V
Da bi se nekoliko razvedril in otresel neprijetne misli, ki so se mu vsiljevale, je krenil brez cilja po mestu. Ljubil je samoto, danes pa je iskal hrupa, želel se je pomešati med ljudi, da bi bil enak med enakimi.
Iz navade je kupil časopis in čital. Ves prestrašen pa je izbulil oči, ko je čital, da se je zvršil misterijozen zločin ali morda le samomor, katerega žrtev je bil njegov prijatelj. *
»Vi torej pravite, da bi znali pojasniti zagonetko?« ga je vprašal sodnik.
»Mislim da, ker sem bil takorekoč priča.«
Pričel je svojo povest, toda ni je končal. Odslovili so ga namreč preje z nasvetom, naj si poišče kak miren gorski kotiček, kjer bi si mogel v miru restavrirati svoje živce.
V zaščito inštruktorjev
Medicinčeva balada
Zložil: Carolus Gastrospasmus. Ilustriral: Franciscus Trochanter.
Prišel domov ves vinjen je medicinec mlad, zavžil preveč pijače in mogel ni zaspat.
A postelja je mehka in čudna nje je moč, zaspanec ga prijema, saj zunaj vlada noč.
A čuj, kaj zdaj pretrga tišino mu noči, to vran je, tič mrtvaški, da kri mu ledeni.
»Poglej, nesrečni človek in tožbo našo čuj, kaj s caputom počel si ti, bajta, se sramuj!
Mu kožo si skalpiral, izvrtal si oči, mu mast si dol pobiral, to vest naj ti teži.
In kaj, nesrečna para, si z musculi počel, jim fascijo odiral, zaslužil si pekel.
M
.ul
priti do zasluženega plačiJa. Na^?svet je: Naznanite take ljudi sodišču, poiščite si pravno pot do svoje pravice. Mi hočemo povedati, da je naše duševno delo, pravo delo, ki zasluži svoje plačilo, ki nam ga ne more nihče odrekati.
Naznanite nam vse slučaje takih ali sličnih izrabljanj akademske mladine. Obenem naprošamo, da se javi odvetnik, ki bi bil pripravljen juridično zastopati akademsko mladino.
Akademska YMCA
V	zadnji številki smo brali osnutek pravil: »Hriščanske zajednice mladih ljudi«. Pri nas tako društvo ne bi moglo nastati, ker smo pač stvarni in imamo pred očmi, kar lahko otipamo in vidimo; drugo je, če je tako društvo angleški import, ki ima dalekosežnejše cilje, kakor si mislimo. — Pa oglejmo si pravila: ljudje naj vzamejo Kristusov nauk kot vodilno načelo v življenju in delu, imajoč pri tem vedno na srcu blagor in napredek našega naroda In vsega človeštva. To diši po kapitalizmu, farizejstvu, svetohlinstvu, sliši se porogljivo kakor »Za narodov blagor«. Ali res ni boljšega, kakor to? V teoriji je pač zelo lepo, a v praksi odpove popolnoma. In če bo kapitalist dejal: prosim te v imenu koristi!, se ti bo smejal in ti boš lahko poginil. Seveda, če te misli s tem naukom izrabljati na škodo njemu sovražnih elementov, torej proletari-jata, ti bo z veseljem golčal:	dajte	cesarju,
kar je cesarjevega. To je Kristusov nauk, če mu boš rekel: Kristus je tudi učil: vsak delavec je vreden svojega plačila, se bo branil: ne, to so dodali pozneje, to je krivoverska zmota. Ne, tega Kristus ne bi nikoli mogel učiti.
Proučevanje sv. Pisma, to je pristna protestantska miselnost, religiozna predavanja in molitvene sestanke prirejajo pri nas. Marijine družbe, te skrbijo za duhovne vaje i. dr. — Mislim, da bi se s tern ne doseglo drugega, kakor ogromno duševno revščino, čim bolj se človek pogreza v stratosferne in večnostne misli, tem bolj se umika praktičnemu življenju, ne zasleduje sodobnih gibanj, potemtakem ne more razumeti svojega sočloveka in buli vanj kakor bebec. Ko se pa prebudi iz omotičnosti, iz te zamaknjenosti, se udari po čelu: ali sem res vse prespal? Njegovi možgani so trdi, okorni in ker ne morejo drugega doumeti, se pogreznejo zopet v večnost. Seveda, vodilna gospoda bi najraje videla, da bi na tak način postali apatični za vse in bi še laže žonglirali z nami. Pa to ne gre, kajti vsak človek ima svojo glavo in svoje misli. — YMCA pravi, da želi pospeševati duhovno-moralni in intelektualni napredek, jaz pa pravim: nazadek.
Ymkarjem bi dejal: si tacuisses... Tov. Terseglav ne uči prav nobenih avtoritet, on jih kvečjemu pobija, kar je današnjemu času popolnoma primerno. Dalje nas vodi na realna tla, ne pa v transcendentalnost, kakor uči YMCA. Čas je tak, da si ne smemo slikati zlatih gradov v oblakih; kdor se pa še ni iz-treznil, naj to hitro napravi, današnji čas ne dopušča zlatih gradov, devetih dežel, vil in podobne svojati.	č.
F. I. Goričar
Ljubljana, Sv. Petra c. 29
priporoča veliko zalogo manu-fakturnega blaga, perila za gospode in dame, modne in športne potrebščine, kakor tudi popolno damsko konfekcijo po zelo nizkih cenah.
In zdajci prej zaprta glej vrata se odpro, skoz nje pa tje k študentu stvari strašne dero.
Tu fibula in ulna, tam caput se reži, pošastno k njemu sili nebroj še vzad kosti.
In tam odlično zvezan jo maha skeleton, sarkastično reži se, pošastni ta demon.
Do postelje zdaj pride in usta, čuj, odpre, iz thoraxa, abdomna, mu strašna tožba vre:
TEHNIKI! — SKRIPTA. Pri knjižničarjiu »Zveze strokov, klubov tehn. fakultete« dobite ob uradnih urah knjižnice (pou-deljek, sreda, petek ob 1/2 12. do 141. ure) naslednja skripta: Dr. Snmec: Tehnična kemija Din 60.—, Dr. ing. Kral: Tehnična mehanika I, Nauk o trdnosti, Din 60.—, Ing. Žnideršič: Vodne zgrad-. be, Din 50.—, Dr. Sirk: Eksperimentalna fizika, Din 50.—, Ing. Strojnik: Strojni elementi, Din 230.—.
GOSPODIČNAM AKADEMKINJAM in GOSPODOM AKADEMIKOM se priporoča dobra domača hrana — cena Din 12.— dnevno. Gostilna pri »K o s u«, Ljubljana, Krojaška ul. 6.
Ure, zlatnino in srebrnino. IVAN PAKIŽ, Ljubljana, Pred škofijo 15.
Pridobivajte „ f\kademskem u glasu“ novih naročnikov!
In thorax si odpiral, prešteval vertebrae, in z drugimi stvarmi še strašno pregrešil se.
Zato nevredni človek, zdaj božjo sodbo čuj, skoz okno urno skoči in grehe obžaluj!«
Skelet zdaj laket stegne, ga prime za roko, po sobi pa mrtvaški kosti ples rajajo.
Ni skočil skozi okno, se prej prebudil je, a zjutraj pri izpitu nemarno »čiknil« je.
Knjigarna
Kleinmayr & Bamberg
LJUBLJANA, Miklošičeva cesta 16
11 udi Vam največjo zalogo tu- in inozemskih knjig vseh znanstvenih panog, daje nasvete v literarnih vprašanjih in ima vedno najnovejše sezname svetovne literature na razpolago. Oglejte si v trgovini brezobvezno obširno zalogo znanstvenih novosti. — Proti izvestni garanciji se dobivajo knjige tudi na odplačevanje.
Tovariši, kupujte in iščite postrežbe samo pri tvrdkah, ki inserirajo v našem listuI
Izdaja konzorcij »Akademskega glasa«, predstavnik Zupan Francč. — Urejuje Jože Cenčič. Tiska tiskarna »Slovenija«, predstavnik Albert Kolman.