Štev. 8.
fijubljai\sKic;
Leposloven in znanstven, list?
V Ljubljani x. avgusta 1887.	Leto VII.
Dom!
List iz dnevnika.
^^se kot nekdäj! — Še vedno isti griči Krog plodnega polj d v nebd kipč, Po njih vrhdh kot beli golobiči Raztresene še cerkvice stojč.
Na polji sredi zlatega se žita Kot nekdaj skriva Še uborna vas, In slednja kočica sfc slamo krita Še isti tožili kaže ti obraz.
S bobniča kot nekdäj Še zatemnelo Na mirno selo gleda stari grad. Do njega zopet merim stezo belo, Kateio meril prej sem tolikrat.
Tajfnstveno šumi nad mrinoj drevje Na pot samotno listje sipajoč,
V	pozdrav priklanja veter mi vejevje, Pozdrav šum» studenec mi l>egoč.
Pozdrav pojo mi lahnokrfle ptice, Pozdrav iz dupelj črički mi čvrče, In korčki, zapoznele jetemfce
V	pozdrav priklanjajo drobni glavč.
Po vejah gibka veverica skače, Vse na okrog jc radostno, živ<5, A meni vendar srce tožno plače, A meni vendar se mrači okd! — —
Spomin uhaja mi v minule čase, Ko marsikdaj pod drevjem tu blodeč Devojke mile čul sem mile glase In skozi zelen solnčnik zrl rudčč.
Ko v travi poleg nje sedčč dehteči Na prsi sem naslanjal ji glavo In sanjal o bodoči svoji srčči Gledaje v temnojasuo ji okö.
V poljubih sem . . . Spomini, usehnite, Spomini želje nove le rodč — Oh, čelo »Tristia« mi razvedrite, Ovidij tožni, jasni mi sreč ! —
Mehkd turobni s|»ev mi boža dušo Kot pomladanjc sape prvi dih . . . Tako mirih i nI pod zeleno rušo Nc l>odcm snfval večno nčm in tih!
A mir, ki stihi ga dijd ubrani, I\a/ruši jedcu mi poglfed na mig: Glej, včlo rožo drobna knjiga hrani, Mrtvrf ljubezni mrtev s{K>menik.
Na prsi mi jo je nekdäj pripela, Ko sem odhajal v daljni, šumni svet; Ljubezen bujna njena zdaj je vela, Vil zdaj z ljubeznijo je zorni cvdt. —
Vse kot nekdäj — in vendar vse dmgače, Vse na okoli ždlostno, mrtvö! . Li čudo, da srce mi tožno plače? — Li čudo, da mrači se mi ok6 ? —
F r. G e s t r i n.
Postilion cV amour,
17. spomiuov dalmatinskega slikarja. Priobčil S. Savec.
XIV.
(Konec.)
ati moja! Mati moja!« kriči in stoče Vladimirček v jednomer, izkuša šiloma odriniti slikarja od vrat in uiti; tepe ga in mu grozi, da vse pove materi. Zavili so že iz jezera v globok, dolgočasen jarek, a deček še vedno ihti in stoče ves vtopljen v bridkost in žalost, dokler mu spanec nc umiri' duše.
Brodniki imajo težko delo, goniti morajo veslo brez preneha; proti večeru jih vidno zapuščajo moči in privežejo brod kraj male vasice. V bližini stoji' brod poreške straže. Nekoliko mož v ponošeni obleki in sumnjivih obrazov postaja leno okoli dolzega kanona in gleda na potnike. Ko bi tak vojak »nebeškega sina« ne imel na veliki krogasti lisi z belimi velikimi črkami zapisan svoj polk, tudi Kitajec bi ga ne ločil od tolovajev.
Tej bližini se hoče izogniti Cetinovič na vsak način, žene ga dalje tudi misel na Schwerzerico; kajti misli si, da bi vendar le lehko prihitela za njim in si kupila vojake v zaveznike. In kaj potem ? Pokliče tedaj »lavdo«, da si ogledata okolico. Razprostrl se pred njima kake dve uri široko jezero, za jezerom čepč med visokim drevjem posamezne kmetije. Tja naj bi veslali šc ta večer. Dolarji, dobre in ostre besede zmorejo lavdo in kulije zopet na noge. Zapodč ladijo v jezero, lučica onikraj jim kaže pravo mer; kajti nastala je črna tema nepričakovano hitro. Dež začne rositi, vetrič, ki je početkom pomagal utrujenim rokam, okrepil se je nepovoljno, da vzdigujc težke valove, ki pluskajo čez stranice prednjega krova. Zibanje in šumenje prebudita dečka, da prične znova prejšnjo muziko. Vesldči se kregajo z lavdo, jedni hočejo nazaj, drugi na breg, dasi nevedoči, je li na levo ali na desno bliže, ker lučica vodnica se je skrila ali ugasnila in veter postaja vedno nevarnejši takemu čolnu, namenjenemu le za mirno vodo. Cetinovič ukaže Činu paziti na dečka in stopi na zadnji krov med veslače, v roci držeč tisto cev, ki najhitreje uči kitarje pokorščine. Odrine lavdo
šiloma od krmila ter obrne brod za vetrom. »Jadro na pol doli! Hitro! Zdaj krmite naravnost za vetrom. La vda, breg ni daleč! Kdor nc uboga, usmrtim ga takoj, povejte jim!« Postoj t nekoliko med njimi, češ, bode li .še kdo upiral se; a nikdo ne črhne. Brod skače brzo čez valove, vendar se ne ziblje več toliko v stran. Proti polunoČi zaŠumf bičevje pod brodom in primejo ga mehka tla.
Solnce je že visoko, ko prebudi Vladimirček slikarja s klici po zajutrku. Kitajci Še spe kakor polhi; tako jih jc utrudil prejšnji dan in trda noč. Ker po vsem jezeru ni videti nič sumnjivega, kar bi bilo namreč podobno guvernantinemu brodiču, smejo brodniki še malo počiti in se okrepčati s steklenicami iz gospodove zaloge.
Aleksandrin sinček se je do cela potolažil in sklenil znova prijateljstvo z gospodom, ki mu zna tako prijetno igrati, ki ga ujčka, privzdiguje in neguje, ki mu pripoveduje, kako lepa, mlada gospd je njegova mati, kako dobra, vse boljša, nego ta, po kateri je tako jokal. Deček odpre široko svoje modre oči, posluša mirno sede v nartfČaji Cctinovičevem. Le Vladimir neče biti. »Jaz sem Fred, Vladimir je »shoking«! prepira se za privajeno ime. To malo nesporazumljcnje ne kali dalje prijateljstva, priploveta kot velika prijatelja po široki reki Hvanpoo v Shangaj. Slikar vzame zaspanega dečka v na r 6 čaj, ta mu oklene ročice okoli vratu in tako potrkata v hotelu » Evreka € pri gospe Hunterjevi.
Da je prišel ta neredni slikar tako pozno, kajti deseta je že davno odbila, to ni čudno; da pa ni prišel sam, da jc pripeljal, t. j. prinesel s seboj še dečka, kakor vratar hiti poročati gospč, to jc pre-čudno; mora se sama prepričati, da ni morda šc kaj hujšega. Pride torej pozdravit svojega gosta. Dolgo meri došleca, zdaj slikarja, zdaj dečka, ter reče suho: »Gospod, to je otrok!«
»Da, gospa, deček, lep deček — sin moj je!«
»Tako? Vaš je, glejte, Vi imate rodbino!«
O ženske, kako se ponašate z otroki, s kakšno srečo vam naslaja srce pogled na zalo dete svoje, in zopet kakšnja mržnja, kako zoprn čut vam vzbuja nedolžno dete, ki nehotč prepreči namere vaše! Gospa Hunter, hči »razsvetljenega« näroda, morda nikdar ni pokazala komu toli zaničevanja, pomilovalnega, poniževalnega zaničevanja, ka-Cetinoviču s kratkim pogledom in namrdenim obrazom. Ne reče mu niti »Lehko noč!« ampak kar nčma odide, drugi dan pa slikarju od-povč stanovanje.
Gospod Bilinski pa si vesel mane roki, ko ugleda svojega sodržavljana zdravega in Čilega z uplenjenim dečkom ob roki; dolgo in
29*
natančno izprašuje o manevrih z guvernanto, čestitajoč k tako povolj-nemu vspehu, da je šlo namreč tako gladko, brez vsake sile. Cuv.ši o nezgodi z gosp<> v hotelu »Evreka« zahteva odločno slikarja in dečka za svoja gosta, poslednjega v svoje varstvo do odhoda, ker tu se ni bati nasilstva, konzulatska tla so sveta. S svojimi očmi hoče čuvati dečka, kadar bo slikar opravljal potrebna pota.
XV. V domovino.
Ko scštcjc Cetinovič novce za telegram Aleksandri, glaseč se: »Zmaga popolna, vrneva se takoj oba z angleško družbo,« zapazi, da je z rumenjaki blizu pri kraji; pristavi tedaj Se: »Denar posel, pošljite s telegrafom po P. d. O. St. Companie via Southhampton 200 funtov, katere bode vzdigniti pri isti družbi v Hongkongu proti izkazu.«
Med pripravami za odhod — za Vladimirčka je treba preskrbeti razne obleke, posebno perila, igrač — v dveh dneh pripelje Tha-Szc guvernanto v Shangaj. Cetinovič, četudi nerad, mora k nji, izročiti ji Aleksandrino pismo, v katerem ji ponuja spravo in precejšnje odškodovanje za trud, ki ga je imela več nego tri leta z otrokom; ponuja se ji plača redno vsako leto, dokler opusti sovražna dejanja proti Aleksandri in se ne bo spuščala v intrige proti nji. Cetinoviču se dozdeva taka dobrota sila odveč; ker so mu pa naročilci, zlasti knez Lieven, tako velevali, napoti se k sopotnici iz Tajhu.
Ko zv<5 od Kitajca, da je gospa domä, koraka urno v prvo nadstropje, nc da bi se dal naznaniti in da bi čakal poziva, kakor jc obično. Kar vstopi smelo. Ko ga guvernanta ugleda, izpreleti jo barva, ustna se ji tresejo, nc more govoriti. Porabivši to ugodnost stopi slikar s spoštljivim poklonom blizu nje, rekoč: »Gospodična Schwerzer!«
»Jaz sem gospa Seamcns, nc in zu 1 tu j te me dalje, Vi lopov laški I«
»Te-le fotografije morda se poznate, vidite, tu jedna, tu druga, evo tretje; prosim ponižno, poslušajte me toliko, da opravim naročeni mi posel; povedati hočem le, kar moram.«
Ko hoče mimo slikarja v drugo sobo, prcprčči ji ta pot, ona ga hoče odriniti, mora jo torej prijeti in potisniti v naslonjač. Srdito jo pogleda in reče: »Nc delajte mi sitnosti! Nc šalim se, če rečem, da mi človek ni več kakor muha. Sem v resnici prav lopov laški, toda ne bojte se me; dokler ni skrajna sila, nc storim Vam ničesar, tako mi je velevala Aleksandra sdma, mati Vladimirčkova. Evo Vam njenega pisma do Vas. Vzemite je.«
Počasi iztegne roko za pismom, ali slikar pazi na to roko, da nc bi segla dalje, njemu v obraz, v oči, taka togota ji pretresa život.
Prebere pismo površno in hoče vstati.
»Prosim še posluha!« prime jo zopet in tako trdö, da bolestno zastoče in jo posadi nazaj prčdse.
»Trinog nesramni!« zakričf.
»Ne tako glasno, sicer Vam zamašim usta! Vsprejmete li Aleksan-drino ponudbo, ali ne, to mc dalje ne briga; lahko ji poročite, kadar Vas je volja. V kratkem Vam bo žal, če jo odbijete. Stvari so se precej predrugačile. Vi. t. j. Vi in admiral nista jemala v račun Alcksandrinih prijateljev, in včlikega kneza Vladimira vstrajnosti. Zmagala sta zaročenca, knežev oče se je ves omečil. Zavzeli se boste čuti novico, da so poklicali Aleksandro nazaj v Petcrburg, kamor se vrne, kakor hitro ji dovedem jaz sinka. Tjepušin je dovršil svojo nalogo, dobil bo kakšen red, sicer ga pa odstranijo, ker oče včlikega kneza jc zvedel vse finese admiralove in Vaše. Tudi ve, zakaj jc admiral tako kruto postopal proti ubogi Aleksandri. Lahko si izračunjate, kadar pade Tjepušin, tedaj ste i Vi na ccdilu.«
»Lažcte!«
Slikar migne z ramo meneč: »Ako mi hočete verjeti ali nc, to le Vas briga. Zdaj Vas prosim, da me spremite do hišnih vrat, prav c!o ccste. Moja varnost zahteva, da Vas nadlegujem. Dalje Vas moram svariti, nc delajte nikakeršnih korakov proti meni, če Vam jc kaj do zdravega vratu. Pomnite, mrtvec ne priča!«
Vzdigne vso onemoglo žensko s sedeža, dene njeno roko pod svojo pazduho in jo pelje doli po stöpnicah mimo začujenega Kitajca do vežnih vrat, kjer jo pusti z globokim priklonom.
Ozrši se, bode li kaj počilo za njim, brzo pobira stopinje dalje. Upa, da bo imel mir pred to žensko, da jo je dovolj oplašil in ji zmedel glavo. Predno si ona zbere misli in pride do kakega sklepa, tedaj je on najbrž že na brodu.
Prcsrčno se poslovita slikar in njegov varovanec od gospoda Bilinskega, kateremu se je deček hitro prikupil. Sam Čin kaže za Kitajca veliko ginenost, skrbno pazi na prevažanje kovčegov, uredi jih v kabini, potnikoma odkazani, in pripravi izvrstno vse potrebščine Vladimirčkove tako spretno, kakor stara pčstunja. G. Bilinski in slikar izpraznita kupo rujnega vinca na srečno pot, veselo prihodnjost in srečno svidenje — toda nista se videla več!
V Hongkongu prejme Cetinovič denarja, več nego je zahteval. Vse gre prav, le vročina jc neznosna v hongkonškem kotlu, zaprtem
pred hladilnim vetrom iz oceana in tu se bo treba kuhati in peči tri dni, čakati, da odplovc brod angleške kompanije na jug. Ker deček vročino dobro prenaša, opusti Cetinovič popolnoma misel, da bi potoval skozi Ameriko domov, kjer jc zdaj itak vroče. Tudi zaupa mnogo več v solidnost in značajnost Angležev, nego v varnost ameriških železnic. Za zdaj je videl dovolj novega in nc želi po večjem. Cutnice so mu toli prenapeto vznemirjene, da se nc more iznebiti skrbij pred Schwerze-rico; vidi jo v sanjah, zdaj krvavo, mrtvo, drugič mu je vzela fanta. Sele, ko čuti krov broda »Travangorc« pod nogami, ginc mu nekoliko nepotrebna skrb.
Hongkonške gore se vtapljajo v sinji occan, zadnji kos Kitaja, te čudne, prezanimive dežele se potaplja v mraku. Koliko spominov jemlje Cetinovič s seboj . živo mu stopajo pred oči dogodki zadnjih mesecev, poslavlja se v srci od blage duše, od prijatelja, ki si je pridobil zdnj toliko zaslug. Nasičen vtiskov čuti si dušo utrujeno tako, da mu vrnitev v domovino ne poraja veselih čutov, kakor drugim potnikom. Oj, da, kaj mu more podati domovina, jadna stoče, kakor nekdaj, kaj more hasniti on nji?
Veselo žgolenje Vladimirčkovo zdrami zamišljcnca, dečkovo jasno cvetoče lice razvedri i njegovo. Guvernanta je povse pozabljena, fantek jc tudi nima v čem pogrešati, ker slikar oskrbuje sam vestno in natančno svojega varovanca, umiva ga, koplje, oblači, devlje spat; če treba malo ponori in pootroča ž njim, da se časih samemu sebi mora smijati. Deček povrača zopet svojemu »strijcu«, tako ga mora nazi-vati, s polno ljubeznijo in ubogljivostjo. Častniki broda, ki poznajo Cetinoviča iz potovanja v Kitaj, vrle moške duše, ki ne vprašajo od kod je mili plavolasČek, kje ga je našel »strijc«, napravijo mu gugalnico, prisilijo kapitanovo kozo služiti mu za konja, izumijo sleharni dan kako novo igračo, na kratko, takoj prve dni že je Vladimirček najvažnejša oseba na krovu — dame ta pot ni nobene med potniki — in zavzema svoj prestolec, dokler ostane na tem brodu. Pri slovesi v Cevlonu dobi toliko poljubov, da mu kar žarijo lica in skoraj bi začel jokati ne iz bridkosti ločitve, ampak ker imajo gospodje tako trde brade.
Indijski ocean pa pokaže takrat grde svoje lastnosti. Dva dni zaporedoma meče močan vihar vodo čez krov, nikdo potnikov ne sme nanj. Ker morajo biti trdo zabite vse odprtine, dihala svežega zraka, prične se razširjati nestrpna, težka toplota od stroja po brodu, in hudo premetavanje in umoma zaduhla vročina položi večino potnikov na postelj. Cetinoviču zadaje slabo stanje Vladimirčkovo velik strah. One-
moglo otročc povesi glavico slikarju na prsi in prosi milo: »Strijc, pojdiva ven!« Strijc uboga in nese bolmcka na stöpnicc, kjer žc drugi hlepajo po zraku in hlddu — ta hlad ima vedno še 30° R. Tu preklada siroto iz roke v roko vso noč, nc oziraje sc na pogosto plus-kanje slane vode po obeh ter premišljuje, bode li res usoda tako kruta in mu vzela to drago breme, pridobljeno s tolikim trudom, zdaj, ko jc tako blizu cilju svojemu, li res ne bode užival veselja videti Aleksandro srečno? — Kolikokrat si je živo predstavljal prizor, ko izroči dete veseli materi, in zdaj — morda že jutri priloži mrličku težkega železa v preprosto rakev, da sc hitreje utopi! Kaj boš govoril materi, nesrečnež, zakaj nisi šel skozi Ameriko! tako mu grenko očita vest.
A vihar se umiri, vročica se poleže dečku, počasi okreva in oba prideta zdrava in čvrsta v Benetke. Čudno, naproti jima nc pride nikdo. Saj so vendar lahko preračunjali iz zadnjega telegrama, kdaj priplove angleške družbe brod sem; polno barket in gondol je okoli parnika, naših potnikov ne išče, ne pozdravlja nikdo.
Nemogoč tolmačiti si to nerazumljivo ponašanje ruskih svojih prijateljev pričakuje Cetinovič nekaj neprijetnega; da, gotovo ni vse tako pri Aleksandri, kakor bi imelo biti. Prepelje se v palačo Galeoni. Neki strah ga zadržuje stopiti naravnost v znano mu sobano. Uglc-davŠi gondolirja izroči' mu karto do gospč ter čaka z nemirnim srcem. Vrata se odprtf, počasi stopi gospa iz njih — Cetinoviču zamre veseli pozdrav na jeziku. Mili Bog, kako je bleda, kako suho motri zdaj slikarja, zdaj dečka s široko odprtimi očmi. Plaho, nepremakljivo zre v dete svoje, ustna se ji krčevito premikajo, hlastno lovi sapo. Deček zaplače in se stisne k svojemu varuhu, a ona dvigne roke po zraku in se zgrudi nezavestna na tla!
»Za Boga, zblaznela je!« prešine misel slikarja; priskoči k nji in jo privzdigne. Na klice njegove prispč Aleksandrina družnica in oba neseta nezavestnico na postelj. Molijevska sama vsa preplašena in zmedena si da opraviti z bolnico, prizvom služkinji, ukaže iti po zdravnika, naroča led in drugo. Cetinoviča morda nc razume, ko ji govori da se hoče oglasiti pozneje, da gre z dečkom v S. Marco; zunaj ga hitro uteši.
Hodita po trgu, ljudij je malo, ker je pöludne in toplo, znanca, prijatelja ni ugledati. Sedeta pred kavarno »agli specchi« k malemu zaužitku. Vladimirček se bavi z golobi, pobirajočimi drobtine okoli mize, a Cetinovič premišljuje s težkim srccm, kaj bi počel, koga poiskal. Milo pogleduje varovanca svojega in se spominja tiste skrbi, ki ga ni
hotela minuti nikdar popolnoma. Kolikrat je potipal prebudivši se iz težkih sanj v kabini pod svojo postelj, je li fantek na svoji; kako ga je pazil, nikdar izpustil ga iz očij v vednem strahu pred kakšno nesrečo. Vendar je skrb nekaj pomenila, ni bila le učinek prenapetih čutnic. Konec je le nesrečen, Aleksandra je morda prebolela za vselej.
Naveliča se čakati in napoti se k Hartliebu, saj mu bo ta včdel pojasniti položaj. Evo ga, tu hiti naproti, spehan, vznemirjen, vendar z veselim obrazom.
Stiska Cetinoviču roki, gleda dečka, poljubi ga, postavi na stol, pregleduje ga znova, poboža, napösled najde tudi besedo: »Dobro! Čestitam, Vi ste mož, bravissimo, prijatelj! Zdaj pa le urno! Iskal sem vaju. Pojdimo k Aleksandri.«
Ko ga Cetinovič nezaupno pogleda, nadaljuje hlastno: »Ni tako hudo, kakor mislite, zavč se zdaj; upati smem, kar želim.«
Med potom zvč Cetinovič, kako je revo vzburil zadnji njegov telegram. Ker je pisma dobila v roke pozneje, prebirala je in prebirala, jelo se je v zmučeni glavi vse mešati, posebno datum; napösled ni verjela ni telegramu, nI pismom, ni prijateljem, trdila, da jo hočejo le tolažiti, prevariti. Postajala je vedno bolj nerazumljiva, neizmerno občutljiva, napösled se je jezila na vsakega, ki je le kaj omenil o stvari. »I mene je pitala resno z izdajalcem, niti bližati se ji nisem smel! Udati smo se morali nasvetom zdravnika in ta je zahteval, da prideta vidva nenadoma pred njo.«
Ko stopijo v dvoranico, sedi Aleksandra na zofi; oči so razjo-kane, vendar je minul plahi, zabodli izraz z njih, skozi solze prodira njih prejšnja miloba.
Cetinovič se ji bliža z Vladimirčkom ob roki. Ona se vzdigne, stopi omahujč naproti, zgrudi se na kolena, oklene roki okoli svojega sinka, stisne ga k sebi in zaplače na ves glas.
Mtfči dete s solzami, da se prične braniti in ozirati po »strijcu«; vzdignejo mater in jo posadč.
»O pojdite sem, Cetinovič, predragi prijatelj moj, da Vam stisnem roki! Bog je bil z Vami, blagoslovil je pota Vaša. Ne boj se me, angeljČek moj, srčece moje!« reče sinku ki seji odmika in tišči svojega varuha. »Oprostite razburjenosti moji, saj plačem od sreče in hvaležnosti do Bogä in Vas.« Znova jo oblijejo solze, solze blagodejne, solze sreče. Prelila je reva prej toliko grenkih v bridkosti in duhomorni žalosti, da se jim je posušil vir. Zmučeno srce, koperneče po ljubezni brezupno je skoraj otrpnelo. Kako bi moglo prikrivati zdaj srečo svojo! Molijevska je razložila v tem prelepih igrač za VladimirČka. Skoraj
bi pozabil Cetinovič oddati pismo velikega kneza, tako nadvlada vse navzočnike veselje o najdenčku. Motečemu se z igračami se Cetinovič tiho ukrade in gre po poslih svojih.
Šampanjca so pili in veseli bili na večer naši znanci, tudi Gerster je med njimi, le stari gospod, knez Lieven, ki je že davno odpotoval na sever, prisoten je z duhom in srcem, kakor odzdravlja te-legrafovani veseli novici. Aleksandra sicer ni še dobila popolno ravnotežje duha — živahno, nemirno se ji podijo misli, vprašanja. Prikrade se ji kakikrat solza na bledo lice, ko ji cvetč na ustnih mil in ljubezniv smehljaj. Kdo v6, komu velja solza, ali sreči, ali jo izvablja pismo njenega soproga? — Desetikrat morda vpraša Gersterja, mu je li že pokazala sinčka, vabi zopet druzega, naj ga gre gledat, kako lepo spava, tiho, po prstih, da bi ga ne zdramil.
Pripovedovati ji mora Cetinovič, vse križem mu suje vprašanja, zdaj o admiralu, o Jangtzu, o včlikem knezu; če je bil sam vedno zdrav, kdaj sta s fantkom na brodu vstajala, važne reči in ničeve malenkosti. Tudi sama pripoveduje, kako je omahovala med strahom in upom; čimbolj se je bližal čas vrnitve, tem menj je mogla verjeti zadnjemu telegramu. Z groznim strahom in obupom je pričakovala poslednjega tedna, bala se je znancev, prijateljev, češ, zdaj ji bo kdo povedal grozno resnico. »Zdaj sem zopet mati! Zdaj zopet živimi« reče in vnovič poprime Cetinoviču roko zahvaljuj^ se mu za njegovo vrlost.
Odbila je ura davno polunoči, ko vzdignejo kupe zadnjikrat na srečno bodočnost in se poslovijo.
Še drugi dan bivata skupaj Cetinovič in njemu toli priljubljeni fantek, z gospo in Molijevsko se peljeta v Padovo, večer ja loči za vselej, kajti Aleksandra se odpelje proti Tirolski, a slikar nazaj v Benetke in v Dalmacijo k materi.
Na zimo se vrne zopet v Benetke, toda slika malo, vozi se po laguni ves dan in strelja brze ptice. Na steni slikarnc njegove visijo puške najnovejših zistemov. Poleg skic in risarij ležč knjige, ki poučujejo o vojski, razkladajo orožje. Ko se Gerster čudi nenavadnemu početju prijatelja svojega in zmajeva z glavo, odgovarja mu ta: »Seveda, ti še ne veš, da kmalu p<5či onkraj Jadranskega morja. Nečem biti vzveličan, če ne izbijem najmenj sto Turkom grešne duše. Vidiš, s to le repetirko zadenem tvoj klobuk na tri sto korakov, Če mi ga vržeš kvišku.«
Gerster meni, da že bo tako. da bodo pa Turki tudi streljali, da bodo krogle letele ne le tja, ampak tudi nazaj.
Ko se bijejo Črnogorci okoli Nikšiča s Sulejmanom 1. 1876., prekoračijo v tihi noči trije Dalmatinci težko oboroženi, avstrijsko mejo; vodi jih star Krivošijanec. Pri Nikšiči sc pridružijo četi Petra Pavlo-viča in pričnejo takoj krvavo delo. Cetinovič je med njimi, nc riše pa s svinčnikom, ampak s krvjo, s turško krvjo; kogar vzame na muho, ne izgreši ga nikdar. Potiskajo Sulejmana skozi Crnogoro, grozovito delo, ni spati, ni jesti nc utegnejo, ker nc lc zmagati hočejo hrabri sokoli, zmaga je itak gotova, uničiti hočejo sovražnika. A krogle letč tudi nazaj iz turških pušek, kakor je menil Gerster. Cetinovič se ni vrnil iz Črne gore, v dolini Čete so ga zagrebli z drugimi junaki. Družnik njegov prinese po končani vojski materi njegovi listnico, v kateri je jadna starka našla med drugim fotografijo, oblito s krvjo; vendar je spoznati podobo ženske premilega obličja in pogleda — podobo Aleksandre.
Pisma iz Zagreba.
Piše Josip Starš.
XVII.
adar grmi in treska in se gosta ploha usiplje iz črnih oblakov, takrat ni mogoče po tratah trgati cvctic in vezati šopkov. Človek beži pod streho in čaka v zavetji, da se zopet zvedri. Tedaj pa se časih pripeti, da človek v samem zavetji vidi kako lepo cvetko, ki jc sicer ne bi bil zapazil v tihem njenem skrivališči. Tudi po hrvaškem obzorji so se letos podili burni viharji, pa niso dali, da bi se kulturno, zlasti literarno polje razcvelo tako, kakor bi si želelo vsako rodoljubno srce. In glej, čitatclj dragi, ravno ob največji nevihti se nam je pokazala krasna cvetlica, ki v varnem zavetji svojem že pol stoletja krepko rase in vsako leto znova cvetč.
Bilo je dnč 14. junija 1. 1887. Kakor vsak drug delavnik so zidarji in klesarji popravljali starodavno stolno cerkcv v Zagrebu; na trgu pred cerkvijo so prodajalci razložili raznega živeža, in z visoke hiše duhovnega semenišča so vihrale närodne zastave ter oznanovalc, da se v tem poslopji praznuje nenavaden praznik. Ilirsko navdušenje je razvnelo takoj v prvem začetku tudi mlade bogoslovcc in že leta 1837. so v zagrebškem semenišči ustanovili prvo književno društvo, ki danes slavi petdesetletnico svojo. Delovanje tega skromnega društva nikakor ni bilo omejeno na semeniško zidovje, ampak globoko je se-
zalo v narod hrvaški, kateremu je leto za letom pošiljalo rodoljubnih duhovnikov, a dajalo mu jc tudi mnogo kratkočasnega in spodbudlji-vega berila. Društvo, ki petdeset let deluje na korist naroda svojega, gotovo zaslužuje, da tudi Slovenci o njem kaj več zvedö.
Hrvaški bogoslovcc Štefan Mlinaric se jc učil leta 1836. na peščanskem vseučilišči, pa se jc ondu sprijaznil s Kollarjem, Safafikom in drugimi slovaškimi domorodci, s katerimi je prepotoval več slovaških krajev. Videl je, kako Slovaki bude narodno zavest in kako se zlasti mladina zbira v družbe in družbice, da bi tem več mogla storiti za zanemarjeni narod svoj. Poln mladostnega navdušenja je pisal Mlinaric prijatelju svojemu Jakopu Petku in ga vprašal, če se ne bi tudi v Zagrebu dalo osnovati kako podobno društvo. Plemenite besede so pale na dobra tla in Petek je takoj pregovoril več svojih tovarišev v zagrebškem semenišči, da so med seboj ustanovili »Kolo mladih rodoljubov«. Semeniško poglavarstvo je brez obotavljanja potrdilo društvo, a prvi predsednik mu je bil J ako p Petek, ki jc v nastopnem govoru svojem med drugim rekel te le besede: »Kaj nam koristi kratko življenje naše, če s telesom našim tudi duh naš položč v temni grob. Čas razjeda železo, lomi žezla in tudi nepremagljivemu vitezu usahne junaška roka; na veke pa bode živelo, kar zasadimo z duhom svojim.« Vzvišeno duševno delovanje je torej imela biti naloga novemu društvu. Mladi tovariši so z nepopisnim navdušenjem pritrdili predsedniku svojemu, in ko so potihnili zadnji glasovi priljubljene ilirske pesmi, nabrali so med seboj šestdeset goldinarjev ter ž njimi položili osnovni kamen društveni knjižnici, ki se je hitro množila z darili duhovnih in posvetnih rodoljubov. Tako je slavni Ivan Kollar, takrat protestantovski pastor v Pešti, poslal zagrebškim bogoslovcem vsa svoja dela; Srb Pavlovič jim jc podaril vse knjige, kar jih je dotlej izdala »Matica Srbska« in celcS iz Belega Grada so dobili knjig od ministrov in drugih veljavnih mož. Zdaj so mladi rodoljubi od ranega jutra do pozne noči porabljali vsako prosto uro, da so se vadili v lepem hrvaškem jeziku. Pridno so se učili slovnici, prelagali na hrvaški jezik odlomke iz raznih spisov svetih očakov, a z deklamacijami so se vadili v Živi besedi. Učili pa so se tudi vseh drugih slovenskih jezikov ter pazno zasledovali »ilirski« napredek zunaj semeniških zidov-Večkrat so napravljali »besede«, in ko se je nekega dnč med goste napovedal sam Gaj, bilo je veselje neizmerno. Štirje bogoslovci so ga čakali pri semeniških vratih in komaj jc stopil čez prag, povzdignili so ga in ga po dolgem hodniku na rokah nesli v dvorano. Ta mali dogodek nam jasno priča, kaj je takrat pomenjal Gaj in kakšno ča-
robno moč je ime njegovo imelo v dobi ilirski. Predaleč bi zašli, ko bi hoteli dalje opisovati zgodbe tega društva rodoljubnih zagrebških bogoslovcev. Omeniti nam je še, da se je društvo kot ustanovnik vpisalo v vse kulturne in literarne družbe hrvaške ter tudi v »Matico Češko« in »Družbo sv. Mohorja«; da je v čitalnici svoji imelo vedno vse hrvaške, mnogo srbskih, slovenskih, čeških, ruskih, nemških, francoskih in italijanskih časopisov in da so udje med seboj spisovali list »Zviezda«. S časom je se prekrstilo »Kolo mladih rodoljubov« v »Sbor duhovne mladeži«, kakor se še dandanes zove, in pevci so se ločili v posebno družbico »Vienac«. Ne treba nam poudarjati, kako so se zagrebški škofje zanimali za to društvo prihodnjih dušnih pastirjev svojih ter je podpirali z besedo in dejanjem.
Kar smo dosle povedali, to je lepo in hvale vredno, ali premalo bi bilo za tisto veljavo, ki si jo je društvo zagrebških bogoslovcev zadnjih petdeset let pridobilo v kulturni zgodovini hrvaškega naroda. »Sbor duhovne mladeži« je od prvega začetka svojega bilo tudi književno društvo in to je pravi njegov pomen. Najprej so mladi rodoljubi spisovali in prelagali za vajo, toda kmalu so boljše zdelke svoje dajali tiskat in prav oni so bili prvi, ki so na Hrvaškem izprevideli, da tudi preprostemu ljudstvu treba kratkočasnega in poučnega berila, in jeli so prelagati primerne knjige iz drugih jezikov. Leta 1842. izdali so Franklinovo »Zakladno škrinjico«, a kmalu potem so sklenili po malem vse spise Krištofa Schmida in drugih podobnih pisateljev prirediti za hrvaško mladino. Prva je prišla na vrsto »Genoveva», potem »Košarica«, »Milutin«, »Janješče«, »Dobri Radojica i zločesti Ivica«, »Pustnjak«, »Kriesnica«, »Evstakij«, »Badnjak i pisanica«, »Blizanci i trešnje«, »Otac Marko«, »Crkvica na briegu«, »Drveni križ«, »Pusti-njačka špilja«, »Tudjinka«, »Jagodice«, »Ljubice«, »Niz bisera« in druge primerne pripovedke. Pohrvatili so »Fabiolo«, katero je popravil in o svojem trošku izdal blagi župnik Zorič. Mladini sta se posebno prikupili knjižici »Osveta je moja« in »Cvietnjak«. Marljivi duhovni mladeniči pa so tudi skrbeli za hrvaške molitvenike in druge pobožne knjige. Izdali so Gruberjevo »Katekezo«, »Goffine«, »Žice pape Pija IX.«, molitvene bukvice »Okrepa duševna«, »Kažiput«, »Sv. križni put« in Jaisov »Molitvenik«, ki je učakal že sedemnajsto izdanje ter se je doslej v 80.000 izvodih razpečal med närod. Zagrebški bogoslovci so bili prvi, ki so preskrbeli svete podobice s hrvaškimi napisi. Kako imenitno je tiho delovanje tega društva, kaže nam to, da se v najnovejšem Času knjige tiskajo v 10.000 do 20.000 izvodih in da nekaterim treba vsak čas prirejati novo izdanje. In na vsem tem se mora hrvaški
ndrod zahvaljevati siromaškini mladeničem, ki nimajo ni zlata, nf srebra, imajo pa plemenito srce, čisto rodoljubje in dobro voljo.
Lep je torej bil dan 14. junija t. 1., ko so zagrebški bogoslovci slovesno praznovali redko petdesetletnico, katere so se v duhu udeležili vsi hrvaški duhovniki, predniki njihovi, pa tudi drugi iskreni do morodci. Ob devetih je bila v prelepi scmeniški kapeli včlika maša, ki jo jc pel nekdanji predsednik »Sboru«, sedanji kanonik, prečastni g. Julij Vrevc. Po maši je bila svečana seja, pri kateri jc med drugim društveni knjižničar čital zgodovino društva, blagajnik pa poročal o društvenem imetji. V ravno minulem letu 1886—87. je društvo po dobrovoljnih darovih in od razprodanih knjig imelo dohodkov 2688 gld., za tiskanje knjig je potrosilo 745 gld., za vezanje knjig 527 gld., a za druge društvene potrebščine 203 gld. Ostalo mu je 1212 gld., ki z lanskim ostankom od 851 gld. dajo gotovine okoli 2063 gld. Vrhu tega ima društvo pri knjigarjih nad 1000 gld. aktivnega dolga ter ne-razprodanih knjig, vrednih nad 3800 gld. Ker društvo le z dobičkom razprodanih knjig zalaga nove, dokazalo jc zopet resnico hrvaškega pregovora, »zrno do zrna pogača, kamen do kamena palača«. Po dovršeni seji je ob 11V2- u,"i dopöludne bil svečani »matine«, ki bi vsakemu glasbenemu društvu bil na čast, zvečer pa so bogoslovci predstavljali Wisemanovo gledališko igro »Sakriveni dragulj«. Lepe zabave se jc udeležilo mnogo odlične gospode duhovnega in posvetnega stanu. Ce omenimo šc, da jc društvo ta dan dobilo premnogo navdušenih telegramov iz Češke, Moravske, Dalmacijc, iz Gorice in Rima, dopolnili smo kratko svoje poročilo, kateremu dodajemo samo željo, da bi »Sbor duhovne mladeži« v prihodnje rodil šc lepših književnih plodov ter da bi srečno učakal in s še večjim ponosom slavil svojo stoletnico.
Skromne te črtice o razvoji književnega društva zagrebških bogo-slovcev nas uče, kako vsak po svoji moči koristi narodu svojemu. Mladi rodoljubi niso prcccnjali svojih močij, pa se niso lotčvali velikih osnov, katerim so kos sanitf odrasli in izkušeni možje, ampak po svetu starejših svojih vodnikov so presajali lepe tuje cvetke na domače polje ter so tako zasadili gredice, katerih zvedeni vrtniki niso utegnili obdelovati. S tem pa so se prihodnji duhovni pastirji vadili v materinskem jeziku svojem, da so pozneje s tem boljšim vspehom delovali v vinögradu Gospodovem, ali marsikateri njih je danes slaven pisatelj in rodoljub. Pa še nekaj. Hrvatom radi očitamo, da se pri narodnem svojem trujenji premalo ozirajo na potrebe preprostega ljudstva, da tako rekoč hiši svoji snujejo sijajno streho, predno so ji sezidali dobro podstavo. Ne dd se tajiti, da jc v tem mnogo resnice
in žc večkrat so se pokazali žalostni nasledki tega nenaravnega razvoja; ali da Hrvatje prav nič nc bi bili storili za napredek preprostega ljudstva, to pa le ni res. Prav »Sbor duhovne mladeži« je pre ložil osnovni kamen ljudski književnosti ter bil prednik »Društvu sv. Jeronima«, a kar so sicer posamezni možje storili za ljudsko omiko, svet le zato ni zvedel, ker ga je zaslepila bliščoba velikih narodnih početij.
Kar se tiče ljudske književnosti Hrvatje sami Slovencem priznavajo prvenstvo in poročevalec jeronimskega društva postavlja vsako leto rojakom svojim družbo sv. Mohorja za vzgled, ki ga treba posnemati. Gotovo čudno naključje pa je, da je ravno tisti hrvaški pesnik in pisatelj, ki je po srci svojem Slovencem najbližji, najbolje umel, kako treba pisati za preprosto ljudstvo. Ta mož ni nihče drug, nego Ivan Trnski, o katerem smo govorili v zadnjem pismu. Najlepši biser njegovih pripovedek je »Učitelj Dobrašin«, ki ga je leta 1871. izdalo »Društvo sv. Jeronima«. Prvi hrvaški učenjaki in drugi veljavni možje se ujemajo v tem, da bi Trnski bil slaven dovolj, ko ne bi bil ničesar druzega napisal, nego »Dobrašina«, katerega je zadnjič neki zagrebški dnevnik primerjal Amicisovemu »Srcu«, v tem ko je drugi list rekel, da je Trnski v tej svoji pripovedki opisal rajneega škofa Dobrilo. Mi pa sodimo, da Trnski za svojega Dobrašina ni trebal daleč iskati vzora, kajti ga nikjer ni mogel najti lepšega, nego v srci svojem. Le Trnski sam je za ndrod svoj tako plemenito mislil, čutil in delal, kakor »Učitelj Dobrašin«. V »Dobrašinu« je Trnski rojakom svojim postavil idejal ljudskega učitelja in pokazal, kako naj poklic svoj iz-polnuje vsak, komur je v närodu poverjena kaka služba ali Čast. Ka-keršen je »Dobrašin« bil učitelj, takšen jc Dobrila bil duhovnik, Trnski pa upravni uradnik. Trnski je nekoliko po svoji izkušnji, nekoliko po svojem svaku dru. Lavriči zvedel, kaj so plemeniti slovenski duhovniki storili za zanemarjeni narod svoj, pa je v imenovani pripovedki o župniku Dobrili rekel, da je »bogoslovec v šolskih počitnicah potoval po Slovenskem in videl, kaj slovenski duhovniki delajo.« Sodil jc torej, da so se slovenski duhovniki in učitelji najbolj približali njegovemu idejalu in — ni se motil. Učitelj »Dobrašin« je didaktiška pripovedka, da si je ne moremo misliti lepše. Hrvaški in slovenski pisatelji bi se iz nje morali učiti, kako treba za preprosto ljudstvo pisati in kako se v mično pripovedko za kratek čas dajo vplesti raznovrstni nauki. Kdor se je le količkaj pečal z narodnim pesništvom in drugim duševnim blagom näroda hrvaškega in srbskega, vč, da ga ni naroda, ki bi toliko närodne filozofije Čuval v brezštevilnih pregovorih svojih, kakor naši najbližnji bratje. Korenit preprost Hrvat ti vsako svojo
misel potrdi s primernim pregovorom, naj ti pripoveduje o kakeršni koli stvari. Trnski je tudi v tem posnemal ljudski govor in je »Učitelja Dobra.šina« tako »zasolil« z ljudskimi izreki, da časih kar v pregovorih pripoveduje. Taka knjiga se Hrvatu mora prikupiti. Sicer pa bi Trnskega v »Dobrašinu« po plemeniti vsebini in tendenciji primerjali spisom neumršega svojega vladike Slomška. Vidimo torej, da imajo Hrvati dovršen vzor ljudske knjige, in ker imajo v »Sboru duhovne mladeži« in v »Društvu sv. Jeronima« dva književna zavoda, ki sta namenjena preprostemu ljudstvu, smemo se nadejati, da se tudi pri njih ljudska literatura tako razcvetč, kakor treba, in da bo kmalu tudi hrvaški kmet tako omikan in zaveden, kakor je slovenski brat njegov-Pri tej priliki opozarjamo slovenske čitatelje še na drugo knjigo »Društva sv. Jeronima«. Profesor Vjekosla v Klaič, ki se ravno tako odlikuje z lepo in ugodno pisavo svojo, kakor s korenitim poznavanjem hrvaške zgodovine, opisal je za »Jeronimsko društvo« v treh knjižicah »dežele v katerih stanujejo Hrvatje«; zdaj pa je začel pripovedovati zgodbe istih dežel. Prvi zvezek imenitne knjige je »Društvo sv. Jeronima« lansko leto podelilo udom svojim, letos pa jim je namenilo drugi zvezek. Ker je knjiga namenjena preprostemu ljudstvu, razredil je profesor Klaič gradivo tako, da jc vsak oddelek c clina zase, a kjer je le mogel, navezal je dotične zgodbe na kako znano pravljico. Tako n. pr. stoji v Kneginci pri Varaždinu med razvalinami starega grada še dobro ohranjen stolp, v katerem je nekdaj ogrsko-hrvaški kralj Mirko zaprl upornega Andreja, brata svojega. Narod okoli Va-raždina si šc dandanes o tem dogodku mnogo pripoveduje in Klaič jc dotični oddelek zgodovine svoje prav spretno dejal pod naslov »Kula u Knegincu«. Drugi oddelek ima napis »Kralj Pasoglav«, a takoj pod njim nam pisatelj najprej pripoveduje närodne pravljice o »pasoglavcih« in njihovem kralju, razlaga kako se je v teh pravljicah ohranil spomin na divjake Mongole, potem pa nam resnično opisuje grozno tedanjo dobo. Vsakdo mora gospodu Klaiču pritrditi, da je pravo pogodil, in da je le tako mogoče v preprostem narodu vzbujati zanimanje za domače zgodbe. Prvi zvezek šteje na 200 straneh 18 oddelkov in seza do konca mongolskega vpada. Politične in kulturne zgodbe je pisatelj ločil in tako preprostim čitateljem le še bolj olajšal razumevanje; sploh pa pripoveduje jasno in obširno. Nepotrebno se nam zdi, da bi še posebno poudarjali znanstveno vrednost tega najnovejšega dela profesorja Klaiča, pač pa končaje te vrstice lčpo knjižico na vso moč priporočamo slovenskim rojakom svojim, zlasti 6nim, ki se zanimajo za zgodbe najbližnjih nam bratov slovanskih.
Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Spisal M. Cilenšek.
IV.
adar se začenja oglašati pomlad, išče mladina po tratah majhnih rdečih živalic, katerim pravi >velika noč«. Njih barva jo spominja rdečih jajec, katerih se nadeje od marsikoga. Ako je našla tako pršico (Trombidium holosericeum in T. tinctorium), tedaj je nje veselje jako veliko in takoj teče vprašat očeta ali mater, pride li že kmalu včlika nedelja. Naveličala se je že dolzega posta in rada bi gledala, kako se bode vrtal kolač. Ta se ne peče nikdar med letom, temveč samo zadnje dni včlikega tedna. Sevčda je med kolačem in kolačem precejšnja razlika in dočim ga navadne gospodinje vsäjajo nalik navadnemu kruhu, tedaj pa druge, ki so se za mladosti naučile kaj več, potrebujejo »modla«. To je velika okrogla posoda od gline in lepo lošana. Na sredi ima »doc«, ki je malo nižji od roba in otel; torej je pravi koldč, ki je dostikrat nad ped visok, tudi na sredi prevrtan. To otroke najbolj miče in težko pričakujejo dneva, kateri naj jim razkrije to skrivnost. Odrasli pa se ž njimi vsak dan malo poša lijo in jim na dolgo in široko pripovedujejo, kakih priprav bo treba za to težavno delo. Le mati jim blagodušno velevajo, naj potrpč šc nekoliko dnij in vse bodo mogli videti. Kmalu pridejo težko pričakovani zadnji dnevi včlikega tedna in sedaj rektf oče sinku: »No, stopi h kolarju in reci mu, naj pride vrtat koldč, in siccr z največjim svedrom.« Ker je v teh besedah zmerom nekoliko smeha, muza se otrok okoli matere in jo zvedavo pogleduje, kakor bi jo hotel vprašati: »Naj li res skočim?«
Ker je dcca pri takem delu nepotrebna in nadležna, odpravi jo mati z besedama: »Le stopi!« — Vse skoči k vratom in vsak bi bil rad prvi. Otroci pripovedujejo to novico vsakomu in predno pridejo zopet domcSv, prikrit je že kolač z belim prtom v glinenini. Ničesar niso videli in ostala jim je samö tolažba na prihodnje leto. Tako se ponavlja njih zvedavost vsako leto, dokler se ne spametujejo in se zanimajo samo še drugi dan za to stvar, ko se odkrije verbas in se prikažejo zgolj »dobre reči«.
Ob včllkih sobotah imajo Ložničanje še to opravilo. Od lesk na cvctno nedeljo blagoslovljenih butar si naredč križe, in sicer tako, da se napravi veliki »T« s tem, da se vtakne prečnica v prccčp dalj-
šega kolca. Popöludne jedenkrat vzame hišni gospodar križe in steklenico z blagoslovljeno vodo ter hodi od njive do njive, od travnika do travnika, in tudi gozda ne pozabi. Povsod pričvrsti križec ob konci dotičnega zemljišča in je pokropi z vodö. Vse to naj pomnoži zemlji rodovitost in jo varuje vremenskih nezgod. Jednaki, pa zbiti križi se radi pribijajo tudi na razna vrata.
Res delajo jaslice otrokom veliko veselje, ali njih živclj je in ostane vendar domači vrt ali pa trata pod vaško lipo. Tu imajo svoje zabave, tu svoje igre. O velikonočnem času se povrača vsako leto ista igra. Dve gladki paličici sc vtakneta s koncem v zemljo in sicer toliko druga od druge oddaljeni, da med njiju položeno jajce ne pade na tla, drugi konec pa se da v precčp kvišku stoječih krajših paličic. Sedaj pa jamejo »boljgati«, to je potakati jajca po paličicah. Kaka slama ali kaj sličnega jim je mera. Po prvem opravilu, ko so se »žegna« nasitili, vidiš skoro na vsakem drugem, tretjem vrtu kepo otrok, katerim jc igra zdaj prva skrb. Da se zavoljo mere dostikrat sprd. to je naravno, kajti rdeče jajce je vsakemu drago. Časih se tudi pripeti, da pride kateri z lesenim jajcem, a ker ostane vsakokrat ccld, spoznajo naposled pajdaši sleparstvo ter ga požen6. Večji fantje in časih še možjč mečejo na »klobuk«, na »križe in može«. Sploh pa sc tudi ta igra bolj in bolj opušča. —
Denarje kujejo na Dunaji. Ondu stoji, kakor pripovedujejo Lož ničanjc, blizu cesarjeve palače velikanska črna hiša, ki jc objeta z visokim zidovjem. To je kovačnica za denar. Kovači ne smejo nikdar na svetlo in vsak mora ostati ondu do smrti. Cesar napravi denarja, kolikor hoče, in ga ima toliko, da ga sam ne more prešteti. Osobito tisti ponarejalci denarja, ki ga prav dobro umejo kovati in se zaradi tega na dolgo priprö, pridejo v dunajsko kovačnico in se tam pridržč vse ostale dni svojega življenja. —
Kmetsko ljudstvo sc drži podedovanih navad liki klčšč kože. Kadar gre nevesta iz vasi ali župnije, tedaj je treba ženinu šteti domačim fantom zahtevano vsoto do vinarja, inače ne pustč svatom na noben način dalje. Dogodilo se je, da so se svatje ustavljali in da niso prišli možje na pomoč, Bog včdi, kako bi se bila stvar razmotala. Pri zadnji hiši se je bila potegnila preko ceste veriga, ki je ustavljala vozove. Svatje, videč, da s silo ne prdejo do vspeha, zatekö se k župniku, ki je razkačeno moštvo sicer pomiril, ali fantje niso odjenjali, dokler niso prejeli zahtevane navadne odkupnine. Ta razvada je seveda še obična. Ženinu domačinu pa fantje po noči trikrat pod oknom za-ukajo in za to težavno delo dobijo tudi neko odškodnino — na-
vadno v denarjih. No, ker jih je precčjšnjc število, ne zaleže tak dar veliko, a tu si pomagajo sami' in zloživši še potrebno, odpravijo se v krčmo, kjer se po svoje veselč. —
Blizu Ložnice sredi travnika je bila strašanska grez. Ni ga bilo moža, ki bi si bil upal blizu. Bila je neki tako globoka, da sedem senčnih žrdij druga vrhu druge ni sezalo do dna. Vse ozemlje okoli se je gugalo. Nekemu pastirju je ušla krava in bezljala proti naporni-njanemu kraju. Pastir skoči za njö, a oba požre strašno žrčlo. Nikdar ni bilo sledu za njima. Ponočni popotniki pa so radi pripovedovali, kakšne tožne glasove so slišali od sredine mužnatega travnika, kjer neki duša nesrečnega dečka prosi rešitve. Še sedaj je zemlja ondukaj precej vlažna, grez pa je izginila, ko je lastnik travnika od drugod navozil prsti. Raznovrstni šaši rastö zdaj ondu in kažejo kolobarjasto podobo nekdanje z vod(S zalite otline. Mogoče, da je bil to studenec, čegar voda je tekla po vulkanskem trahitu, a sčasoma mu se jc zaprla podzemeljsa pot in prenehal je. —
Ložničan o bratu le redkokdaj govori in namesto da bi rekel: »Brat (= brat) moj je šel v Celje,« pravi: »Naš Miha« . . . Tudi starši govorč o sinu samo primorani; med seboj in s sosedi pa le: »Naš Janez« itd. Ako je pa sin že oženjen in sc govori' o gospodarji, tedaj pa še krstnega imena ne dostavljajo, ampak samö »naš«. — »Naš mc ne uboga, zatorej mu pa tudi dostikrat izpodleti« — toži n. pr. oče sosedu o svojem sinu gospodarji. —
Kakor drugje so tudi Ložničanje za prejšnjih časov tatove in tatice ostro kaznovali in sicer očitno. Ni še dolgo tega, kar je umrla stara babčla, ki je bila zavoljo izmikanja zadnja postavljena na sramotno mesto. Sredi vasi, priklenena k vaški lipi, na ogled postavljena vsem vaščanom, stala je štiriindvajset ur in tako zadostila pravici. — Za vodo ni dobro žvižgati, kajti s tem se draži hudobec, ki po tolmunih prebiva in zvižgajočemu človeku vrv okoli vratu vrže ter ga v vödo potegne in ondu potopi. Osobito ob nedeljah, ko poletnega časa otroci ne morejo ostati brez köpanja, svarč jih matere, naj se vedo kolikor možno spodobno, da sc jim ne pripeti kaj hudega. Že marsikdo je videl takega hudobca, ki se prikazuje v človeški podobi z dolgo brado, rdečo kapico in zeleno ostalo obleko. Starikav je in majhen, liki otrok petih let, a ima strašansko moč. Navadno ni zloben in ne dela ljudem nobene škode; razdražen pa ne pozna usmiljenja in usmrti vsakega, ki mu pride v pest.
Najbolj so se ga bali rakarji in kaj bi se ga tudi nc, saj jc neki klčščarjev vrhovni poveljnik. Račja lov se jc prejšnje dni prav
dobro obnašala, kajti vsaka rečica jih je bila polna. Dečki so jih lovili po dnevi v luknjah, pod kamenjem, drevesnimi koreninami, ki so se razprostirale v vodi in po dračji. To delo se je zvrševalo navadno z roko in mnogemu je pokazal nazadnjak svojih klešč silo; a to jih ni zadržavalo. Tudi z mrežo so jih lovili, ali jim pečeno žabo nastavili, katera jih je omamila tako, da so se kar v gručah zbirali okoli nje. Ako so ugledali dečki kakšnega Žalskega gospoda, katerega je vodila pot mimo do vinögradov, ulili so jo po travnikih in se skrili za grmovje, kajti vedeli so bajč, da ima vodo v najemu.
Fantje se niso jezili nad dečki, kajti vedeli so, da jim jih ostane še mnogo. Ti so se zbirali po noči ob ugodnem času za potoki in prinašali trsäk in vreč s seboj. Po noči namreč goni hudobec rake na pašo in pride jih toliko, da jih je treba samri pobirati, dokler ni vreča polna. Toliko pa je vendar treba paziti, da se ne pobere zeleni rak in ne shrani. Ta bi namreč zazvižgal tako močno, da bi slišal glas njegov hudobec sam, kateri bi nepovabljene goste raznesel kakor solnčni prah. Umevno je torej, da se je vršila taka ponočna lov prav tiho in da so fantje natanko pazili na vsakega košarja, ki bi jim utegnil prizvižgati smrt.
Dokler je bilo kaj rakov, lovili so jih res pridno in da ni nastala med njimi kužna bolezen, še sedaj bi jih bilo vsaj toliko, da bi si mladina hladila dolge zobč. Ženske navadno niso marale zanje, nekako studili so se jim; no, sedaj imajo mir pred njimi. Ko žito cvcte, so raki najboljši, kajti marsikatera čarovnica jim vrže nekoliko rose, katera jim baje jako tekne. —
Ako gori' vsa vas, mora nesrečo odvrniti sam6 župnik s posebnim blagoslovom. Ako bi pa zgorel kak človek in bi duhovni gospod ustavil ogenj, bila bi njegova duša na veke pogubljena. Ko so Go-domlje gorele pred kakimi tridesetimi leti, bilo bi se imelo dogoditi kaj takega, a raznesel se je bil glas, da je ostal v ognji majhen deček in njemu na ljubo so seveda vas t>ranili sam6 s brizgalnicami. —
Ako se zbirajo nad sv. Uršo oblaki ter se nakopičijo v gosto kapo, ki ji krije vrh, nastane ob kratkem deževje, ki traje po več dnij. Scvčda ugibljejo vreme po navedenem receptu sam6 <5ni Ložničanje, kateri morejo izpred praga gledati na štajersko koroškega mejaša, v katerega obližji se ne zanikava več z dolincem navadno nikalnico, temveč z besedami: »to že kor«. Kadar pa se cerkvica na gori prav dobro razloča in nekako belo sveti, ni stanovitnega vremena pričakovati. —
V celovškem mestu — kjer pa še tudi Slovenci stanujejo, toda besede drugače zategujejo, ki Ložničanom nekako čudno na ušesc zvenč — imajo na lepem trgu priklenjenega velikanskega »lintverja«, ki je
30*
svoje dni živel v Vrbskem jezeru ter okolico strašno pustošil. Po naključji so ga zalotili jedenkrat na kopnem, vrgli mu debelo verigo okoli vratu in ga priklenili k močnemu stebru. Tu sedaj počiva brez vsakega gibanja in gorje ljudstvu, kadar se predrami in od zarjavele velike verige odtrga. V Konjiški Gori prebiva tudi tak »lintver«. Vsa jc neki polna vode in ker ta nima prostora dovolj, p6Čila je na severni strani in nje vsebina odteka ondu počasi. Da bi pa razpoka nc postala večja, speli so jo z železjem. Bog ne daj, da pride zmija na svetlo! Vse — gore, drevje, kamenje, hiše, voda itd. bi drlo za njim, dokler ga ne bi usmrtilo. TakŠ.ia pot bi bila zaznamenovana 7 razvalinami človeškega potu in s smrtjo vsega, kar bi dohitela.
-»2

V drevoredu.
življenja urah tesnili, Ko trč mi jad sred, V spomine prošlih časov Vse misli mi hitč: Podobe znane vstdjajo, Meglčno se porajajo, S tolažbo me navddjajo, Da gine mi gorjč.
Pomldd je v cvčtji klila, Dehtčl je drevored, Ted&j ob tvoji strdni Po njem sem hodil spčt. Kar zima razločila je, Pomldd ljub<5 združila je Ter v srcih pomladila je Ljubezni nama cvčt.
Krasoto tujk sem hvalil; — Zclö sem se razgrel . . . ». . . A lepše ni od tebe! k Ko to sem ti bil del.
V	obräz si se zazdrila, S pahljačo me uddrila Ter ljubko se razjarila: »Tedžtj si spet začel ?« —
Sestala sva se jčdva, Ločila sva se spčt, Spčt mi krenila noga Nazaj jc v tuji svčt. Pomldd pač tu zdaj klijc mi,
V	sreč pa ne prisfje mi, Spomiu le ondu žfje mi Na tč in drevorčd.
Fr. G est r in.
zčlene lipe hladni sčnei Raduje se šumno vesčla vas, Ovčva živahno jo godba zvonka, Da vriska ter smčje se na glas.
Med drugimi lepa župdnova hčerka, Žari kakor zoren rožen cvet, Opravljena drago v baržun in svilo, Ljubo očardva raznčžcni svet.
Siromak.
*
A malo v stran za drevesom prikriva Oprt o deblo se mladi Zoran, PlesSnjc gleda z rosnim očesom, Ozira se v dčklico teman.
Dal srčno rad kri bi, če smel se zasukat' Le jedenkrat ž njo bi v čilih vrsteh: A v stAri bil bi obleki svoji Nakičeni mlado/.i le v zasmčh.
Jos. Kržišnik.
O stoletnici slovaške književnosti.
Spisal Andrej Fekonja.
»Ze Slovdküv nie ncbude, — zfistanouli co mrvy a zlomky osamotnöli«.
J. Koltr.
evcrno-ogrski Slovenci, ali kakor jih mi navadno imenujemo, Slovaki, morejo letos slaviti bas stoletnico književnosti svoje. Uprav pred sto leti je bila namreč na svetlo prišla prva knjiga, katera je v naslednjem prouzroČila posebno književnost slovaško. — Ker se slavjanski Slavjani dandanes vzajemno zanimamo o raznovrstnih stvarčh vsehkolikih plemen naroda našega brez razločka in izjeme, zato se hočemo i mi tu na kratko spominjati 6nega pač spomina vrednega dogodka v istoimennih naših sorodnikih, rekšc postanka sedanje slovaške književnosti.
Slovaki so bili sprva v literaturi zjedinjeni s Cehi. Za književni jezik jim je rabila namreč vsem, ne slovaščina, nego češčina, a protestantski propovedniki slovaški v Ogrski so upotrebljevali češki jezik tudi v cerkvenih govorih. In uprav Slovaki so bili na polji za-jedniške literature češkoslovaške proizveli lepe plodove uma in srca; posebno nekaj časa izza nesrečne bitke na Beli Gori (1. 1620.), ko je bil v Češki in Moravski tuji nemški duh po tridesetletni vojni domačega malone povse ubil ter se je mnogo čeških beguncev rešilo v ogrsko Slovaško, gojila se je baš tukaj najbolje knjiga slavjanska skupna Čehom in Slovakom. A še v novejši dobi, v našem veku vstala sta uprav iz slovaškega plemena dva izmed najznamenitejših pisateljev čeških, književnika vseslavjanska: Pav. Jos. Sa far i k in Jan Kolär, 6ni povestničar zlasti prevažnih »Starožitnostij slovanskih« (1. 1837.), tA pesnik divne »Slävy dccre« (I. 1832).*)
Akoprav se slovaško narečje od češkega le malo razlikuje — po priliki kakor slovensko od hrvaškega —, vendar so se Slovaki, žal! od bratov Čehov po knjigi ločili, počenši pisati v svojem pokrajinskem narečji. Prvi je dal temu povod katoliški župnik Anton Bernoläk v zadnji četrtini minulega stoletja. Plemenitih roditeljev sin iz županije Otavskc, a postavši župnik, najprej v Seči in potem v Novih Zamkih, kjer je umrl 15. dnč jan. 1. 1813., pečal se je mnogo s slav-janskim jezikoslovjem, posebno z narečjem slöva.skim. Poznavajoč književnosti slavjanske: češko, poljsko, rusko, srbsko in hrvaško, začel je
*) Glej »Lj. Zvon« I. sp. »Novejša češka literatura«, pos. str. 701 in 190.
zagovarjati tudi svojo materinščino, t. j. slov ašč i no, katero sta hvalila že tudi Čeha Jan Jordan (1. 1745.) 'n kanonik Dalimil, a so jo potčm priznavali slavjanski filologi, n. pr. srbski patrijarh Stef. Stra-timirovič v Karlovcih, c. k. dvorne biblijoteke kustos Jarnej Kopitar na Dunaji, »otec slavistiky« Jos. Dobrovsky v Pragi idr. A zato Ber-noläk napiše i tiskom izda najprej razpravo o pravopisu, nat6 slovnico in še nekak slovar slovaškega narečja, v latinskem jeziku pod naslovi: »Dissertatio philologico-critica de Uteris Slavo-rum, de divisione illarum, nec non de accentibus, cum aclnexa linguae slavonicae per Regnum Hungariae usitatae compendiosa simul et fa-cili orthographia. Posonii. 1787. 8°.«, in pa: »Grammatica slavica, ad sy-stema scholarum nationalium accomodata. Posonii. 1790. 8°. 312 pag.«, tudi nemški; dalje: »Etymologia vocum slavicarum, sistens modum mul-tiplicandi vocabula per derivationem et compositionem. Tyrnauiae. 1791. 8°. 160 pag.; — a večji slovar jezika slovaškega je zapustil v rokopisu, ki pa je pozneje ugledal svetlo kot »Slovar slo wens ki češko latinsko-nemccko uherski: seu Lexicon slavicum bohemico-latino-germanico-ungaricum. Budac. 1825—1827. 80.«1)
ßernoläka je posnemalo nekoliko katoliških rojakov, pišočih po njegovem primeru v svojem posebnem narečji ter je tako nastalo književno razkolništvo med Cehi in Slovaki. To napako sta sicer že Jurij Palkovič, kanonik ostrogonski, ravnatelj modroslovnih in bogoslovnih šol v Trnavi (f 1. 1835.), in njegov bivši učenec Jan Hollv, župnik v Madunicah (f 1. 1849.) skoro završila, ostavši nekaj časa brez daljnih naslednikov. A nc dolgo potem, ko je »bernolačina« propala, počela sta inače jako zaslužna rodoljuba slovaška: Ljudevit Stur, profesor v Požunu, in Josef Miroslav Hurban, pastor v Pešti, (sedaj evang. parok v Hluboki pri Senici) iznova pisati v slovaškem narečji in to v trenčinsko-nitranskem. Štur je v ta namen izdal spis: »Narečja slovens k uo alebo potrebo pisanja v tomto narečt«, v Prešporku 1846. ter je še s Hurbanom vred ustanovil list »Slovenskjc No vini« za Slovake. — Krepko so se t^mu početju slovaških stran-karjev upirali veljavni pisatelji, zlasti Safari k in Kolär, dokazujoči osvedočevalno, da je Slovakom vsekakor treba ostati v knjigi združenim s Čehi. V. V. T o me k je izdal nekoliko takih člankov zbranih v knjigi: »Hlasovč o potrebe jednoty spisov-nčho jazyka pro Čechy, Moravany a Sloväky«, v Praze 1846, kjer jc
') »Neuestes Conversations-Lexicon«. Wien 1820 s. v. Bcrnolak; »Knjižnica Ga-jeva«. Zagreb 1875. 15.
med ostalim posebej Kolär prorekel znamenite besede: »Ze Slo-väkfiv nie neb ude, — zftstanouli co mrvy a zlomky o samot neli: shluknouli se ale svornč v jedno telo, — smele odolaji v še m pohromäm a 011 toku m na jej ich feč a nä-rodnost' se valicim« (Iz Slovakov nič ne bode, —ostanejo kakor drobtine in ktfsci osamotcli: sklopijo se pa zložno v jedno telo, — krepko se ubranijo vsem burjam in napadom na njih jezik in narodnost se valečim).') — Toda Slovaki niso hoteli poslušati svarilnih klicev ne dobrotnih opominov. Ustvarili so si svojo književnost, poskusivši v najnovejši dobi še narečje zvolensko povzdigniti na čast književnega jezika svojega, — a so tako sedaj duševno odcepljeni od močnejših bratov Čehov, in jedinost tako sorodnih Slavjanov je zrušena. Razcepljen je närod scdemmilijonni 1
Gotovo nesrečna jc bila slovaških pisateljev misel o posebnem književnem delovanji; in početnik temu pred sto leti, Bern o 1 äk, pridobil si je v vsem Slavjanstvu pač tožno slavo. Cel6 na.*e »Novice« (ustanovljene baš proti književni zajednici Slovenccv in Hrvatov po »ilirščini« — narečji štokavskem) priznavajo to, n. pr. 1876. 1. 7. št. govoreč: »Znano je, da so Slovaci pred letom 1848. spisavali knjige v češkem jeziku, ker jim sc domači govor tudi v resnici od češčine ne razlikuje močno in vsaj ne toliko, da bi vredno bilo ločiti se v slovstvu od svojih številnejših in naprednejših bratov. To jedinstvo je nasproti tudi Češkemu slovstvu služilo v nemalo povzdigo, kar dovolj pričujeta že sami slavni imeni Pavel Safafik in Jan Kolldr. Tako je bil tudi Hurban v letu 1842. začel svojo »Nitro« (slovaški almanah) izdajati v občnem književnem češko slovenskem narečji. Ali pozneje je neka nesrečna zmota njega in njegove tovariše nagnila, da so se, čc-ščini slovö davši, poprijeli slovaškega po raznih stolicah (županijah) različnega jezika. Da vspeh ni bil ugoden, vemo dobro.« — Hurban, Štur in njiju "tovariši so namreč svoj korak s tem zagovarjali, da jim baje tako, namesto skupne češčine goječim le svojo slovaščino, Madjari v 6ni za avstrijske Slavjane toli usodni dobi posebno v letih 1848—1849. ne bi mogli očitati »panslavizma« ter jih ne dolžiti — veleizdajstva! No — to je bila v resnici nesrečna zmota. Säm Hurban piše o tem še leta 1876. takole: »Mislili smo, da slovenščina (slovaščina) kakor prav domaČa, na ogrskih tleh rastoča bil zamaši usta našim nespametnim in nevrlim zopernikom. 'Ali tridesetletno prizade-
') Korinek »Obča povestnica« III. 330, 331; Dr. J. P.Jordan »Jahrbücher f. slaw. Literatur, Kunst und Wissenschaft». 1846.
vanje slovaškega ndroda ni moglo tega doseči; za vsako slovaški pisano knjigo, kaj pravim knjigo, za vsako slovaško pesmico letelo je v židovsko-madjarskih in slovaško-najemnih listih obrekovanje, da je to panslavska knjiga, panslavska pesem. Sprva se je vendar ta fa natizem bil polastil samö privatnih krogov in največ šolske katedre; ali ustavna vlada tako zvanih Deakovcev je sprejela ta fanatizem v svoj repertorij ter je uradoma delovanju slovaških rodoljubov naudar-jala pečat ,panslavizma', podirajc slovaške srednje šole, z našimi denarji ustanovljene in vzdrževane; nastopnica njena, vlada svobodomiselna samozvana pod načelstvom Tisze je podrla še »slovaško Matico«, kot panslavsko gnezdo ter proglasivši, da slovaškega naroda več ni, zasegla je naše gotovo v narodno omiko in izobraženje nabrane denarje in velela oddati jih v prazne deželske blagajnicc. Napredek slovaški, slovaški rod in um so zapadli torej zaprtiji madjarske svobodomiselnosti.«
Tako jc! Slovaki so s Čehi skupni književni jezik popustivŠi naudušili se za svoj govor in posebno pleme svoje ter si osnovali imenovane zavode: književno društvo »Matico« v Banjski Bistrici za pospeh občne naobrazovanosti narodne, a za vzgoj domačega prosvet-ljenega narastaja tri svoje gimnazije v Revuci, Turčanskem Sv. Martinu in Znijevu. Mnogi siromašni Slovak je v to vložil svoje s krvavimi žulji pridobljene novce; mnogi slovaški otec in slovaška matka sta sebi in svojim odtrgala od ust ter ostanek položila na žrtvenik narodne prosvete, ker sta mislila slavo naroda, ker sta upala zalog rešitve in srečne bodočnosti svojemu otroku. In res; lepo se je razvijal cvet slovaške knjige, plemenito se je gojil domorodni duh v učeči se mladeži slovaški. A kaj! — »T61 nem čmber« (Slavjan ni človek)! veh' madjarska prislovica. Gledajoč grozno nesrečo, pretečo ne sam6 »včlikemu« Magvar-orszagu. temveč vsi Kvropi od majhnih Slovakov, — zvršili so »viteški« potomci Arpadovi omenjeni »kulturni« čin. Glavnice slovaške so Madjari vzeli v svojo oskrbo, da so v najnovejšem času s slovaškim denarjem začeli Slovake pomadjärjati po nekem drugem »kulturnem društvu« samih narodnih odpadnikov; dijake slovaške, kateri se med seboj pogovarjajo v jeziku materinskem, izključujejo sedaj tudi iz madjarskih svojih učilišč; otroke slovaške v ljudskih šolah preobrazujejo v sAme ovejane »magvar-čmbere« ... In tako se bodo pač izpolnile proročanske besede otca vzajemnosti slav-janske, včlikega Kolärja: »Ze Slovdkuv nie nebude, — zustanouli co mrvy a zlomky osamotneli. —«
') Gl. »Novice« 1876 štev. 7. (čl.: Slovansko slovstvo).
Namena svojega torej ne dosegši, nego doživevši temu ravno nasprotne posledice, mislili so nekateri slovaški pisatelji in to uprav novejše književnosti slovaške prouzročitelji: ali se morebiti rino zlo ne bi dalo popraviti, da bi se v knjigi zopet uvedla nekdanja jedinost med Slovaki in Čehi. Osobito H urban, kateri je korak svoj — kakor je bil slovenskcmn pisatelju (po poročilu v »Lj. Zvonu« 1881. 704) 1. 1875. sam zatrjeval, »že neštevilnokrat obžaloval in za katerega odkup — ako bi sploh mogoč bil — bi rad žrtvoval svoje življenje«, — poskušal je pred jednajstimi leti dejanski, da se Slovaki povrnejo h književni češčini. Nakanil je bil isti tedaj svoj imenovani slovaški almanah »Nitro« v novič na svetlo izdavati in to baš v jeziku češkem; kajti, pravi v vabilu rojakom 3. dnč jan. 1. 1876. z ozirom na zgoraj opisano postopanje madjarsko: »,Nitra' je primorana iskati svojih prvotnih tal ter bode zopet pravila svoje pripovedke, pela svoje pesmi v jeziku naroda po domovini češki, moravški, sleški in slovaški razširjenega. Cehov, Moravanov, Slezanov in Slovakov, da so — vsaj nc bode ni sam gospod Tisza Kaiman zanikaval!«1)
Prekrasna namiscl, da, a kaj, da zahman, ker prepozno! —
Hajke in povesti o Gorjancih.
Spisal J. Trdina. 36. Bratovska gomila.
ri sv. Roku na Tolstem Vrhu se je praznovalo preveselo pro-ščenje. Po službi božji so se šli romarji krepčat z izvrstnim domačim vinom in z jedili, koja so prinesli s sabo ali pa jih dobili na gori. Proti večeru se je bil prostor okoli cerkve izpraznil, samö za jedno mizo je sedelo šc krdelce mladih, izobraženih Slovencev, katere je odušcvljcval za domovino in slavjanstvo z iskrenimi govori podgorski pesnik Hudo lin. Ko je začel Gorjance zastirati mrak. dvignila se je tudi ta odlična närodna družba. Za slovö so trčili vsi udje njeni s prvakom svojim HudoHnom želeč zdravja in vsake ine sreče njemu in izvoljenki njegovi, žarnooki Hrastnikovi Milki. Izpivši vsak svojo kupico na slavo in napredek svete narodnosti naše, segli so si mladeniči v roke in se napotili po raznih cestah in stezah proti domu.
') »Novice« 1. c.
Pesnik se je obrnil na desno in hitel skoz hosto v dolino, kjer mu je stala rojstvena vas in očetna hiša. Storila se je krasna, topla, mesečna in jasna noč. Zrak je bil popolnoma čist, le ob daljni Krki potezala se je tanka, komaj vidna meglica. Oziraje se nanjo je zapel Hudolin z zvonkim glasom, toda s slovenskim izgovorom in po svojem napevu rusko pesem:
»Noščni kroz mir
Tumit,
Šumit
Gvadalkivir . . .«
Dospevši pod hribom na pisano loko, stopil je na okrogli, ljubki griček, ki je zdaj brez imena, spredniki naši pa so ga zvali Bratovska gomila. Ves zamaknen je upiral od tod oči' svoje v bleščečo se zgrado, v kateri je živela nežna Milka, ki je genila pesniku srce z dražestno svojo milino in nedolžnostjo, ko je bila dopolnila komaj petnajsto leto. Z gorečo dušo ji je prepeval v nočni tišini: »Luna sije . . .« in še marsikatero drugo slovensko, hrvaško in rusko pod-oknico in pohvalnico. Minila je ura za uro, 011 pa se kar ni mogel, ločiti iz obliŽja sladke ljubimke. Legel je napösled pod košato drevje, ki je obraslo vrhunec Bratovske gomile, delajc prijazno hlad-nfco. Tu je počival vtopljen v radostne misli in predrzne osnove, dokler ga je začel premagovati vsemogočni spanec. Toliko da je bil zadremal, dotakne mu se roke lična miška in ga pozdravi: »Dobro došcl, preljubi pevec l Ali si mi prinesel kaj odpustka, da bom pogostila z njim lačne svoje mladičke?« HudoHn se nasmehne, seže v žep in ji po-molf polno pest slastic, koje je kupil pri sv. Roku. Miška ga prelepo zahvali in mu velf: »Ker si obdaril tako obilno ti mene, bilo bi jako grdo, da ne bi razveselila tudi jaz tebe. Za povračilo ti povem staro zgodbo, ki ti utegne veliko, veliko koristiti in osrečiti vse življenje tvoje. Poslušaj me pazljivo in ne zametuj besed mojih, čeprav so mišje«. Zgovorna živalca se usekne, obriše, odkašlja, plune in se zopet obriše, po tem tudi mnogim inim slovečim govornikom priljubljenem in navadnem uvodu pa jame pripovedovati to le in tako le:
»Pred štirimi in tremi stoletji se je živarilo tožno in težko v slovenski domovini. Divji Turčin jo je hodil malo ne vsako leto požigat in pustošit. Gospoda so se zapirali v trdne svoje gradove, katerih sovražnik ni mogel lahko ustrahovati, ubogi kmetič pa ni imel nikjer in od nikogar ni zavetja, nI pomoči. Slabiči in plašljivci so se skrivali v brlogih ali bežali v daljne kraje, junaki pa se zatekali na višave k vežam božjim in branili v taborih svojih do zadnje kaplje rod in sveto vero svojo. Mnogi so popadali na boriščih, druge so polovili Turki in
jih gnali s sabo v kruto, dosmrtno sužnost. Ali često sta pomogla Slovencem Bog in sreča, da so odterali in ugonobili slavno besne svoje napastnike. V krški dolini sc jc odlikoval z zmagovito srčnostjo med vsemi vrstniki najbolj mladi korenjak Blagnč, čegar dom je stal na vinögradnem bregovji pod raško cerkvijo. Z malo množico zvestih tovarišev je zaskakoval Turčina brez prestanka po noči in po dnevi. V hudi borbi je ubil s svojo roko poveljnika sovražnih vojsk, sinu njegovega, Abdula pa je ujel živega. Ker je bil usmiljenega srca, ni ga hotel ječiti. Ukazal mu je, da mora stanovati na Raki, dokler ne pride zänj odkupnina.
Blagnč je takrat še samoval, skoro pa si je našel ljubico Metko, ki je slovela za prvo krasotico med rojakinjami. Dogovorila sta se, da se bosta poročila prčcej, ko odidejo Turki in potihne vojni hrup. Zgodilo pa se je, da se je zaljubil v Metko tudi zali Abdul. Ona se ni mislila izneveriti Blagnčtu, itak se ji je tako prikupila lepota Abdu-lova, da jc bleknila čudne besede: »Meni je jako žal in škoda je brd-kega mladeniča, da je Turčin. Ko bi bil naše vere, ne bi se ga branilo nobeno dekle in sam Bog vč, če ne bi premotil tudi mene.« Blagnc se je silno vstrašil te pohvale: dal je Abdulu prostost in ga odpravil domöv brez odkupnine. Spremil ga je sam do prve turške straže. Vrnivši se pozakonil se je z Metko brez odlaganja in je živel ž njo v neskaljenem miru in krščanski ljubezni in zlogi do smrti. To dokazuje, da je bil on nc le junak, ampak tudi jako previden in razumen mož.
Vrtoglavi Abdul pa se nikakor ni mogel spametovati. V razkošni svoji palači na Turškem je premišljeval in snoval neprenehoma, kako bi se maščeval Blagnčtu in mu ugrabil drago ženo. Minilo je deset, dvajset let in še več, po brezumni njegovi glavi pa je rojila še vedno slovenska Metka. Nikdar se ni domislil, da je izredna krasota njena že davno zvenela in da je grozno smešno za vsakega junaka, Če ljubi starikasto babčlo. Abdul ni dokazal o nobeni priliki velike bojne spretnosti in umetnosti, ali pomogla sta mu imenitni rod in bogastvo, da ga je povzdignil turški cesar za vodnika vojski, katero je poslal na Slovensko. Dosti bolj nego ta nezaslužena čast ga je zamikala nada, da mu se izpolni zdaj neskončno hrepenenje strastno ljubečega srca. Neudržno so se valile turške druhali proti Kolpi in Savi. Abdul pa je dejal: »To bi bila sramota, ko bi se polastil. Metke z mnogobrojno vojsko. Zapleniti jo hočem sam brez pomočnikov, Blagne naj se uveri, da se ne bojim ni njega ni svojati njegove.«
Pustivši vojake svoje jahal je po bliskovo čez ravno polje proti Raki.
Blagnč je delal s sinovi in družino v vinögradu, doma sta mu ostali samö žena in dekla, da pripravita južino in poskrbita za živino.
Abdul prijezdi naravnost v vežo in vpraša osorno: »Kje je Blagn&ka?«
Ona veli: »Tukaj pred Vami. Kaj mi boste povedali?«
Abdul ostrmi, da mu zastane sapa. Čas, bolezni in brige so bile Blagnčtovo ženo jako posušile in nagrbančile. Porodila je možu več hčerij in tri krepke sinove, ki so bili že vsi odrasli junaki. Na nji ni bilo seveda ni sledu nekdanji brdkosti. Obraz so ji opisali mozölji in pege, kazile so ga tudi precej debele bradavice, ki so ji čepele ob nosu in nad očmi.
Turčin zagrmi srdito: »Kaj taka nagrada me je čakala za dolgo mojo ljubezen in zvestobo?! Te prevare ne morem ti oprostiti, ne-kazna baba!«
O teh besedah izdere sabljo, da bi jo posekal. Blagnčška pograbi burklje, dekla njen3 pa tolkač in Slovenki sta se zakadili brez straha v divjajočega Turčina. Udrihali, klestili in mlatili sta njega in konja, kakor bi padala suha toča. Abdul v nizki veži ni mogel vihtiti sablje, preplašeni konj pa mu se je vrtil, kakor bi plesal, napöslcd je našel vežna vrata in planiL na dvorišče. Bojni krič Blagnčtovih žčnsk dvigne vso vas na obrambo. Turški poveljnik uvidi, da se je nemogoče vojskovati s toliko silo in pobegne brez ozira proti Savi. Spotoma je strašno z zobmi škripal in klel ter se zar6til, da nc bo miroval, dokler ne nalovi in ne dovede na svoj dom devetindevetdeset najlepših slovenskih devic za nadomestilo grdobe Metke.
Brzo se razvč po vsi deželi novica, da so prilomastili vanjo zopet krvoločni Turki. Blagnč gre nabirat črno vojsko na görenjo Krko, na Temenico in Mirno, sinovi njegovi pa skličejo bližnje poljance, hribce in podgorce in začn6 po očetovem napotku ustavljati in prijemati sovražnike, danes od spredaj, jutri od zadaj, ali pa tudi od vseh stranij in koncev ob jednem. Bili so se tako junaško in vspešno, da je prešel ves mesec, predno so mogli prodreti Turki iz Posavja do Kostanjevice. Blizu tega mesta se je unela kratka ali trda bitev, v kateri je poccpalo več stotin sovražnikov. Kristjani ni ta pot niso bili premagani, ali izgubili so mnoge vrle tovariše in tudi vse tri Blagnč-tove sinove. Po tej nezgodi so se umeknili za Sent-Jarnej. Trupla slavnih vitezov Blagnčtov so vzeli s sabo, položili jih v železne krste in zagrebli jokaje z največjo častjo in svečanostjo na prelepi loki pod Tolstim Vrhom. Na grob so jim nasuli visok sklad zemlje, na koji so navalili nekoliko težkih skal, te skale pa so pokrili zopet z debelo
plastjo črne, rodovite prsti. Tako je postal precčj velik, okrogel grič, na katerem so posadili prijatelji ranjkih junakov vsakovrstnega žlahtnega cvetliČja in gosto vrsto hostnega in vrtnega drevja. Ta brežuljek je dobil ime »Bratovska gomila«, v večen spomin, da ležč pod njim trije plemeniti bratje, ki so prelili mlado svojo kri za sveto domovino in sveto vero našo. Njih požrtvovalna hrabrost je prinesla obilno korist vsi Sloveniji. Zadrževala je sovražnike več dragocenih tednov vse dotlč, da so se mogli zbrati dolenjski in gorenjski brambovci in pri-hiteti na pomoč trepetajoči krški dolini. Slovenski vojski je zapovedoval grof Humpenhorst, ki je živel zvečine v visokem ali tesnem svojem gradiči na Tolstem Vrhu. To oblastno dostojanstvo so mu naklonili dežčlska gospoda iz usmiljenja, da bi se ž njim okoristil in se izkopal kolikor toliko iz dolgov, v kojih je tičal do grla. Njemu se po vojni slavi niso cedile nikoli sline, dasi ni bil strašljivec: najljubše zabave so mu bile igra, šumne gostbe in surove, nečedne burke.
Abdulu je jela vojna presedati in ga skrbeti. Težko in brez sijajnih vspehov se je boril že z malim krdelom, s kojim so mu nagajali Blagnčtovi sinovi. Zdaj pa jc stala pred njim in mu zaprla pot znatna vojska, v kateri je bilo več tisoči orožju vajenih in izkušenih brambovcev. Ker je bil uverjen, da jih s silo nc premaga, nakanil jih je ugonobiti z denarjem in izdajalstvom. Poslal je k Humpenhorstu pribočnika svojega, za tolmača mu pridruži zagrebškega meščana, odpadnika Grilmajerja. Ta dva mu ponudita tri tovore zlatov, ako izroči Turkom zakrakovski brod na Krki in odide s kako pretvezo iz tabora domov na Tolsti Vrh, ne pustivši v njem nobenega namestnika. Kakor marsikateri ini velikaši tiste dobe, polakomil se je turških novcev tudi Humpenhorst. Poslancema je dal besedo in roko, da stori vse po Abdulovi volji.
Turki mu prineso obetane zlate še isti dan. Domä jih ni hotel spraviti, v sträKu, da jih ne zasledi kako nezvesto družinče. Dejal jih je v tri kotle in zarll v Bratovsko gomilo pod krste Blag-netovih sinov. V stare čase tatovi in razbojniki niso bili tako drzoviti kakor dandanes. Najhujši brezbožniki so se bali in ogibali grobov, čeprav so slutili v njih kaj zlatnine ali srebrnine. Mrliči so čuvali in stražili grofov zaklad bolje, nego bi ga bili najvestnejši služabniki. Prcjcmši turški denar, naredil se je Humpenhorst bolnega in se dal odvesti na Tolsti Vrh. Staremu Blagnčtu, čuvarju zakrakov-skega broda, pa je naznanil pismeno, da Slovencem dohaja na pomoč jaka četa hrvaških junakov, ki bo zasedla po njegovem povelji važni
prelaz čez Krko. Kadar se bodo oglasili pri njem Hrvatje, izroči naj jim zakrakovski brod in . poišče sebi kakega druzega kraja in posla.
Kakor vsem tovarišem zdelo se je tudi Blagnčtu jako čudno, da je obolel grof tako nanagloma in izginil, ne imenovavši namestnika. Se večjo sumnjo mu je vzbudil ukaz njegov, po katerem naj bi brod dobili v roke tujci, za koje nihče ni včdel, kdo so in kakovi so in ki niso poznali ni vode, nI brodniških in dežčlskih običajev naših. Neizmerne skrbi' so pritiskale dušo domoljubnemu poštenjaku. Zaklel sc je, da se nikomur ne umakne z broda. Humpenhorsta. je zmatral za izdajalca. Iste misli so obhajale tudi druge brambovce. Grofa so črtili, ker je bila znana vsi deželi nečloveška njegova krutost proti podložnim kmetom. Poslušali so ga neradi, kajti mu niso ničesar verjeli in zaupali. Cuvši, da je pobegnil na Tolsti Vrh, zagrohotali so se zanič-ljivo in si čestitali na taki izgubi. Dobro ved6č, da je prva potreba vsaki vojski glavarstvo in pokorščina, sklicali so brez oklevanja tabor in si izvolili v jeden glas za poveljnika starega svojega ljubimca Blag-nčta. Prejšnji vojni načrt se popravi in urno zvrši. Podgorci zagrade klance, soteske in jarke, gredoče proti Novemu Mestu, večina vojske pa se razpoloži na prostranih spašnikih, ki so se širili takrat od Krke do Sent-Jarneja. Na levi jc imela reko, desno krilo pa so ji zaklanjali neprehodni gozdi, ki so pokrivali srednje Podgorje. Blagne je bil namenjen zaskočiti prčcej drugi dan z vsemi močmi' sovražnike, stoječe na Šent-jarnejskcm pölji.
Te izpremembe so se dogajale tako brzo in natihoma, da niso Turki ničesar zapazili in zvedeli. Abdul je hotel osvojiti najprej zakrakovski brod, ki jf bil jedini na vsi Krki. Slovenski brambovci mu niso delali zdaj nikake preglavice. Misleč, da so brez vodnika, nadejal se je, da jih razbije in razkropi o prvem navalu. Po zmagi bi bil udaril preko Krke in vihral plenč, morč in požigaje proti Ljubljani. V kesni noči sc pridrvi' na Krški brod krdelo po hrvaško preoblečenih Turkov. Med njimi so bili mnogi častniki in tudi glavni zapovednik Abdul sam. Tolmač Grilmajcr naznani Blagnčtu, da bodo vozili čez Krko odslej bratje Hrvatje. Slovenski poveljnik vsprejme pri hodnike prav presrčno ter jih odvede pod ogromen šator, da bi jih pogostil. Nalil jc velikansko kupo vina in jo dal Abdulu govoreč: »Hrvatje drage goste, ki jim pridejo prvikrat v hišo, počastč z dobrodošlico, katero zov<5 ,bili-kum\ Isto tako pozdravljamo vas danes mi Slovenci. Uverjen sem, da ne boste prezirali tega domačega daru. Bog poživi hrvaške sokole, koji so se nas spomnili v nadlogah in nam prihiteli na pomoč proti našemu in svojemu sovražniku, proti peklenskemu turškemu
zmaju. Prosim, da bi izpili zdravico slovenskih bratov vsi po vrsti in to v jeden dušek, kakor zahteva junaška vaša šega.«
Abdul pogleda mrko, postavi čašo prčdse in zarohnf: »Jaz sem se zarekel Bogu, da ne pokuSim vina, dokler bo trajala sedanja vojna.«
Blagne se zasmeje dobrovoljno: »Kar jaz vem, nakladajo si obljubo vinskega posta samö božji ugodniki in bolni siromaki, ti pa nisi ni svetnik, ni bolnik nego najpodlejši turški rokovnjač in bedak Abdul l«
To rekši ukaže brambovcem, da ga denejo v kopel; ker ne mara slovenskega vina, naj se naloče slovenske vode. Vojaki uklenejo Abdula in ga vržejo v Krko.
Poveljnik ga je imenoval po pravici bedaka. Da je imel le ko ličkaj pravega razuma, ne bi se bil šel nastavljat Blagnčtu. Lahko bi se bil domislil, da ga bo spoznal po gläsu, obrazu in raški slovenščini, katere se je bil naučil za nekdanje sužnjosti svoje. Kakor on branili so se vina vsi njegovi tovariši turške krvi. Tudi njih so zvezali bram bovci jednega za drugim in jih pometali v globoko Krko. Za mizo je sedel še jedini Grilmajer. Blagne mu prinese dobrodošlico. Pograbil jo jc hlastno z obema rokama in izpraznil do dna, predno bi bil od-molil kdo očenaš, čeprav je jemala tri poliče stare mere. Ko mu je zdrknil po grlu zadnji požirek, zahvalil je Slovence z dol zim govorom, ki se je zdel poslušalcem tako ginljiv in krasen, da so mu vpili od vseh stranij: »Živio, živio!«
Blagne se je Čudil in ga vprašal: »Za Boga milega, kaka nesreča zagnala je tebe med turške zverine? Jezik in čuvstva te razodevajo, da moraš biti naš Človek.«
Grilmajer odgovori: »Vi ste dobro pogodili, da sem vaš zemljak. Zibali so me blizu mirne vode Rinže. Za mladosti sem krošnjaril, pozneje pa se naselil v Zagrebu, kjer sem omčtal meščanom dimnike. Umetnost moja jim je tako ugajala, da so me vsprejeli za svojega. Hitro sem se udomačil med to veselo in dobrodušno gospodo. Nekoč sem se vračal iz vinskega hrama domöv. Ker sem naložil pretežko breme, poclt lo me jc na poti, da ne vem ni kje, nI kakö. Prebudil sem se v turškem šatdru. Vame je zijalo deset grdogledih dedcev, ki so držali nože v rokah. Dejali so, da se moram poturčiti ali pa mi bodo odrezali glavo. Jaz reva sem ljubil bolj zemljo nego nebesa, bolj življenje nego vzveličanje; prestopil sem k turški veri, ki je tako prismojena in pasja, da prepoveduje ljudem najslajše darove božje: vino, pleče in klobase. Turki so me vlačili s sabo semtertja, da sem jim rabil za tolmača. Pitali so me s pusto bravino in smrdljivo riževo kašo.
Taki veri in takim gospodarjem pameten človek ne služi nikoli z veseljem. Ako pa me vzamete v službo vi domačini, izpolnjeval bom zapovedi vaše drage volje s tem pogojem, da ne bom stradal vina in da me ne boste silili v bpj. Truplu mojemu je prirojeno Čudno svoj-stvo, če ugleda sovražnika, da se nehotč obrne in teče brez oddiha, kolikor in dokler ga morejo nositi zdrave noge. Hrvatje so se mnogo pčhali, da bi me prestrojili v junaka, ali vsi trudi so jim ostali jalovi. Prosim vas, da ne boste ponavljali takih nepotrebnih poskušenj. Zato, da me ne mikajo pretepi, pa nikari ne mislite, da vam ne bom nič pomagal in koristil. Trapasti Abdul je izbrbljal v pričo mene vse svoje osnove in nakane, korenito znam tudi mnoge druge turške skrivnosti, ki vas bodo gotovo zanimale.«
Slovenci niso dolgo premišljevali, kaj bi ukrenili in kako bi postopali s strahopetim Grilmajerjcm. Skoro so se uverili, da se ne hvali brez razloga z vednostimi svojimi. Poročila in prijave njegove so jih zadovoljile popolnoma, zlasti pa je bil všeč poveljniku Blagnčtu. Ko ga je natanko izpraševal in zvedel vse, kar je trebalo, naložil mu je prijetno dolžnost, da bo skupljcval in pošiljal brambovcem vino. Po končani vojni se bo smel vrniti v Zagreb ali pa bo omčtal dolenjske dimnike, kakor ga bo volja. —
Zarja ni bila še zarmenela, ko so Turkom naznanili ogleduhi grozovito prigodbo, ki se jc vršila na zakrakovskem brodu. Ta novica je predramila in oživila tabor njihov, kakor bi bilo udarilo vanj sto nebeških strel. Naredila je v njem strah, koji se ne dä misliti, nikar dopovedati. Turki so pričakovali vsak hip sovražnega napada. Izgubivši glavnega zapovednika in najboljše podpoveljnike, obupali so ne le o zmagi, ampak tudi o rešenji svojem. Vojska jim se je začela razhajati in bežati na razne strani brez reda, pameti in zmisla. Nekateri so krenili po ravnem proti Samoboru, drugi so utekli v hosto in hribe. Najmočnejša četa se je podila čez Kukovo Goro. Gnala jo je divja želja, da bi se maščevala grofu Humpenhorstu, katerega je imela za krivca vse nesreče in sramote svoje. Begunci so mislili skoraj sploh, da je vzel turški denar, pa jih prevaril, da so poginili po njegovem povelji Abdul in drugi prvaki in častniki. Brez zapreke so prihrumeli divjaki v grad Tolsti Vrh in zgrabili grofa, ki se je zaman klel, da je nedolžen. Privezali so mu noge za pripognena vrhöva dveh silnih smrek, koja so izpustili potem nazaj kvišku in ga tako raztrgali. Grad njegov so oplenili, razstrelili in porušili, da ni ostal kamen na kameni. Blagnč je dal hrib očistiti razvalin in je sezidal na njem neveliko ali preprijazno cerkev sv. Roka. Ko je bila dodelana in posvečena, vršila
sc je v nji slavnostna služba božja, okoli nje pa hrupna ndrodna veselica, na katero je prišlo mnogo tisoči dolenjskih in hrvaških romarjev. Nobeden ni bil tako dobrovoljen, lačen in žejen kakor Grilmajcr. Jedel in pil je za deset drugih, zato ni bilo Čudo, da se je domöv gredč strmoglavil v prepadino, treščil z glavo ob skalo in se ubil. Zakopali so ga lep6 po krščansko na Tolstem Vrhu. Ali duša mu dolgo, dolgo ni mogla najti pokoja. Dobrih tristo let je hodil Podgorce strašit. O polunoči se je prikazal za sv. Rokom suh, tanek mož, opravljen po dimničarsko, z metlo na plečih in je začel valiti okoli cerkve velikanski sod vina. Valil ga je neprestano dve, tri ure. Ko pa se je oglasil prvi zvon, zdrknila sta dimničar in sod po strmini navzdol in iz daljave se je slišalo Čez nekaj trenutkov zamolklo ječanje umirajočega človeka. Prikazen je zagovoril starovčrski duhovnik pred kakimi petdesetimi leti. Razsekal je z blagoslovljeno sekiro sod, da je izteklo vse vino po tleh. Brez vina pa se Grilmajcr ni maral potikati po Tolstem Vrhu, od takrat ga niso več videli.
Gospodarji tega zemljišča so si zidali pozneje pod Gorjanci nov grad, ki se zove Gracarjcv Tutn in stoji na položni višavi v prostornem in rodovitem dolu, spadajočem med najlepše pokrajine v vsi prelepi naši slovenski domovini. Humpenhorstov zaklad pa leži še dandanes uklet v Bratovski gomili.
Usoda ga je namenila tistemu lastniku njenemu, ki bo ljubil dom in narod svoj, da mu bo rabil ne le na svojo korist in radost, ampak tudi na slavo in blaginjo vse naše Slovenije. Takega gospodarja je dobila Bratovska gomila baš v sedanjo dobo. Miljutin Hrastnik je resničen domoljub in poštenjak, kakeršnih živi jako malo na tem spa-čenem svetu. Pojdi k njemu in razloži imenitno skrivnost, kojo si čul od mene. On je imovit mož, ali turški rumenjaki mu bodo podvojili in potrojili bogastvo, če jih da iz hvaležnosti tudi celö polovico tebi. O zgodni priliki ga prosi za roko zlate svoje Milke in jaz sem ti porok, da boš z njega odgovorom povse zadovoljen.«
S temi besedami je končala miška dolgo pripovedovanje. Poklo-nivši se HudoHnu želela mu je veselo svatbo in šinila z odpustkom v podzemeljsko svoje prebivališče. Povest njena ga je tako razvnela in oduševila, da ni mogel nič zaspati. Sel je z Bratovske gomile in se šetal do dnč po žitnem polji, ki se razgrinja med hribovjem in Staro Vasjo. S tem duhovitim mladeničem sem govoril prvikrat pred petimi leti. Po kratkem znanji mi je odkril vse svoje dogodke, misli in namere. Nekoč sem ga pobaral, če je priobčil Hrastniku zanimivo miškino pripovedko.
Dejal je: »Nisem se usodil. Bal sem se, da jo bo zmatral za prazno sanjo in bajko mojo in se smijal in rogal lahkovernosti in razpaljeni mečti moji.«
Ker sva bila z Miljutinom stara prijatelja, razložil sem mu jaz zgodovino Bratovske gomile in ga nagovarjal, naj bi jo dal razkopati.
Reče mi smijaje: »Naj bo, da se priljudna miška nc bo jezila na preboječega pesnika, ki ni izpolnil zapovedi njene, pisal bom še to pomlad po slovečega našega starinokopa P., da nam bo razvrpal in preiskal gomilo. Ako se najde zaklad, razdeliva si ga s Hudo-h'nom po bratovsko, kakor se spodobi. Tudi za Milko se pogodiva brez težave. Zdaj je še premlada. Če pride pönjo čez dve leti, odvedel jo bo slobodno pred oltar, potem pa, kamor bo hotel, ali v Moskvo ali pa še dalje, n. pr. v razcvctajoči se — Vladivostok.«
Ta pomenek sva imela s prijateljem o novem letu. Bilo je kazno, da se bo stvar ugodno zvršila za pesnika. Ali zopet se je potrdil modri pregovor: Človek obrača, Bog obrne. Miljutin je umrl še tisto, zimo za boleznijo, ki je trajala komaj pol dneva. Hudobna pa se je polastila neozdravna obupnost, poslovil se je z vsako dobro nado in tudi z Milko za vekomaj. Prisegel jc sebi in stvarniku svojemu, da ne bo mislil nikdar več nase, nego da bo živel, delal in trpel samö za ubogi svoj narod in za človeštvo. Pred malo meseci sem zvedel, da je strla smrt tudi njega sredi zelenja in cvetja najkrepkejše mladosti. Humpenhorstovi novci so ostali tedaj tamo, kjer so bili več nego tri stoletja. Morda jih bodo ogremli izvrstni Miljutinovi sinovi, ki se odlikujejo po očetovem vzgledu in nauku z najiskrenejšo ljubeznijo od slovenske domovine, knjige in närodnosti. Kadar se bo nahajal zaklad v njih radodarnih rokah, pripopotoval bo izpod Gorjancev marsikateri dobrodejen stotak in tisočak v skromne blagajnice narodnih društev in zavödov naših.
Slavni vojaki slovenski.
Spisal Fridolin Kavčič.
IV.
Josip Žiga baron Noväk,
feldniaršallajtnant, vitez avstrijskega vojniškega rcdtf M. Terezije.
eta 1770. imel je nekov J. Novak komendsko graščino pri Kamniku v zakupu. Žena mu je bila Slovenka z južne jerskc, po imeni Marija Terezija Rožanec.
V 16. dan marcija 1772. leta sc jima narodi sinek, katerega so krstili v župni ccrkvi sv. Petra na ime Josipa Žige. -s— Mladi Novak je zvršil v Ljubljani študije svoje. Ko je Turčin zopet leta 1789. jel zbirati svojo vojsko, da napade Avstrijo, ni strpelo več mladega Josipa domä. — Mlada kri tudi pri njem ni zatajila vroče kranjske naravi, hrepeneče po bcSji s starim sovragom krščanstva. — Novdk stopi kadet v 26. pehotni polk in si pribori prve lovorike, kakor nekdaj Vega, v turškem böji. Odlikoval se je osobito z bravuro ter jako spretno vodil izročeno mu četo. — V b(5ji junak, pravi pravcati vzgled hrabrega vojnika, ni se Novak, kakor marsikateri drug vojak, v mirnem času mogel privaditi vojaškemu življenju. Bil jc namreč prevročekrven, in rada mu je vskipevala kri. To ga konečno napoti, da zapusti vojsko in praktikant stopi v državno službo. —
Toda jedva so bile zapalile bojne furijc na Francoskem plamc-nfco, pa ognjeviti mladenič državni službi zabrnc hrbet in popustivši večletno svojo prakso, pohiti znova pod zastavo, da bi zadostil hrepenenju po bojni slavi. Drugič je stopil v vojsko dnč 18. decembra I793- v ko j i dan je zopet 20. pehotnega polka kadet pričel vojaško svojo karijero.~— Poleg mnozih oblegovanj in manjših prask, kjer nahajamo Noväka, omeniti moramo tu zlasti slovitih bojev pri Zürichu (26. in 27. dnč sept. 1. 1799.) *n Hohcnlindi (3. dnč dec. 1. 1800.) v ko jih jc Novak, ki je o tem napredoval nadlajtnantom, izkazal se izredno neustrašljivim. — Junija mescca 1805. 1. bilje imenovan stotnikom pri pehoti Hohenlohe-Bodenstein št. 26. ter boril se je v tem polku služeč pri voji v Italiji. Sreča mu je bila tolikanj mila, da si v bitki pri Caldicru (dne 30. okt. 1. 1805) zbog izrednega poguma in srčnosti pridobi n e 1 c javno priznanje nadvojvode Karola, nego s soglasnim sklepom kapiteljskim zasluži tudi viteški križ Marije T e r e z i j e.
Ko je Massena prodiral dalje, udd se Verona v 29. dan okt. 1805. leta. — Polk At. 26. bil je ondaj v posadko južnovstočnemu mestnemu delu in se je odmikal v neprestanem boji v pozicije Caldierske. Tam so ga dodelili desnemu krilu vspdrednega voja, zapadno od Colognole.
Posebno se je odlikoval v ta dan 3. batalijon polkov. Odbijal jc namreč z veliko hrabrostjo ponavljajoče se napade Francozov na utrdbe pri Colognoli. — Francoska divizija je bila napadla 10. reduto, predrla že vanjo ter se vspela na prsobran. V tem kritičnem trenutji prihitf stotnik Novak, ki je s svojo četo na strani rcdute stal v zaščit neki brežini. Uvidevši opasni položaj, v katerem se nahaja divizija vspostavljena v reduti, napade Francoze nemudoma od zadaj z nasajenimi bodali ter na prsooranu svojeročno poseka voditelja sovražnemu oddelku in Francozjc prišedši med dva ognja, brzo zapustč torišče. — Precejšnje število je bilo tu ubitih in ranjenih sovražnikov, Šestdeset mož zajetih, ostali razkopljcni.
Nadvojvoda Karol piše v relaciji o bitvi pri Caldieru: »Stotnik Novdk se je odlikoval izredno, s svojo četo brez zapovedi napadši so vraga z nasajenimi bajoneti in na tako v način pribor i vsi si zopet okope«. Uvažujč ta odločilni čin hrabrega Novdka imenuje ga majorjem — odlikovanje, ki jc tolikanj večjega pomena, ker je Novak pred nekoliko meseci stoprav povišan bil v stotnika, tedaj kot najmlajših jeden v šarži svoji mogel ponašati se s takšno nakloncnostjo.
Ko se jc bil sklenil mir, služil jc Novak v 37. pehotnem polku. Od tod je prišel februvarija mcscca 1809. 1. k brodskemu polku in sc udeležil v rečenem letu vojne pri 5. voji, pri vsaki priliki odlikujč se s hrabrostjo in vrlim svojim načelovanjem. — V relacijah generala grofa Hardegga o dogodkih pri Draždanih in Kulmu navaja se Noväk med odlikovanci. V bitvi pri Lipskem je bil ranjen.
Polkovnikom in poveljnikom 1. seklarskemu graničarskemu polku imenovan, udeležil seje zmagovitega vhoda v Pariz 1. 1814. v diviziji feldmaršallajtnanta grofa Antona Hardegga. V nastopnem letu je bil Noväk pod Frimontom v vojski v gorenji Italiji, jednako požrtovalen in neumorno marljiv.
Oktobra meseca 1816. leta ga pobardnijo, a marcija meseca 1S27. leta imenujejo generalnim majorjem. Zadnja aktivna služba jc bilo Noväku mesto divizijonarja v Slavoniji. Leta 1833. imenujejo ga feldmaršallajtnantom in po petinštiridesctlctnem marljivem in vspešnem službovanji upokoje ga 1. dan marcija meseca 1836. leta. Noväk je umrl i860, leta šestinosemdcsetletcn veterdn v Gradci.
Testament.
Povest. Spisal Janko Kersnik.
(Konec.)
VI.
opolščakovi svatje so že čakali. Mnogo jih je bilo in popot niča, katero so pili in zauživali pred odhodom v cerkev, bila je tudi obila. Vino jc že teklo po mizah. St. Gotardčane je pozdravil glasen vik in krik, morali so raz voz in sesti k drugim v veži in pred hišo pod lipi. Zgoraj v hiši pa jc bil prostor za svato-vanje po poroki.
Topolščdk je bil jako skrben in jc pazil, da ničesar ni manjkalo. Hodil jc od jednega do druzega, kakor bi ne bil on sam glavna oseba, ženin namreč, nego le uljuden krčmar, ki gosti tuje svate za dober račun. A pogledoval jc večkrat nekako nemirno na debelo uro, ki jo jc nosil ob težki srebrni verižici ter potem nazival druge, da bo treba odriniti. Mudilo se je možu in navdajala ga je neka skrivna skrb, da bi v zadnjem trenutku utegnilo še vse izpodlcteti. Tudi to mu je bilo silo neprijetno, ko Brnotovcga Gotarda ni ugledal med prišleci. Pravi sin njegov Andrej, mlad, šibek dijak, bil je tudi tu in pohajal jc med svati; nihče ni mogel reči, je li vesel očetove ženitve, ali ne.
Ko je Miklavž novič stopil iz veže na dvor, hoteč opozoriti starejšino, da čas poteka, potipal ga je nekdo po rami; ozrši se ugleda ženin poleg sebe v neprijetni lokavi smehljaj raztegneno lice — Klandrovo.
»Kaj hočeš tu, danes?« vprašal je nejevoljno.
»Včm, da me nisi vesel, in da me nisi vabil! Ali v gosti sem vendar le prišel! Tvoj denar ima prokleto malo tčka, lačen in žejen sem, in danes bo tu prilika zamujeno popraviti! Nič se me ne sramuj, Topolščak, saj ne bom sedel med svate, če me ne boš klical; tu doli v veži bom ostal! Če me pa gori pokličeš — he, he, bom pa tudi ubogal — he, he!«
Ženin ni odgovoril ničesar, a pogled, s katerim je premeril razcapanega meščtarja, govoril je tem jasneje, pa le Klandru na veselje.
»Lej ga no, kaj me boš snedel, kaj li?« rogal seje skoro na glas.
»V vežo sčdi!« velel je krčmar, ki jc komaj duMl jezo in skrb.
Oni se je zlobno namuznil, a vendar molčč ubogal.
V tem jc vso pozornost zunaj sedečih svatov vzbudil voz, ki jc prihajal od dolenje strani in zavil na Topolščakovo dvorišče. Vsem
možčm znani gospodje so stopali z njega, debeli okrajni sodnik z zdravnikom in pisarjem.
Miklavž jim je hitel naproti, a čim bliže jim je prihajal, tem bolj mu je zastajal korak.
»Kaj ko bi bili prišli zaradi Tomaža?« Ta nemirna misel mu je
prišla.
»Oh, Vi se žčnite, gospod Topolščak,« klical je sodnik, »to je lep<5, to je lepö! Nerodno smo prišli, pa saj nc boste zamerili starim znancem; pot smo imeli, nujen pot, in ni drugače, da se tu.okrepčamo!«
Krčmar je pritrjeval, kako ga veseli' ta pohod.
»I kaj ste pa vendar imeli — gospodje?« vprašal je naposled, kajti ni si mogel kaj, da nc bi tega zinil.
»Oh, neumnost, neumnost, nesreča ! Tisti Vaš Tomaž. Zvedeli smo, da so našli ubitega — kaj li, in morali smo sem. Toda sedaj smo videli, da jc le nesreča — nesreča! Pa uradne reči, — gospod Topolščak, te so prve, in zato smo morali semkaj. Sedaj bomo pa pisali — da ni nič! In potem odrinemo, danes vas jc preveč, in mi vas ne smemo motiti.«
»Oh, zakaj? Nc, nc, danes morate pri nas ostati, gospod sodnik!« silil je starejšina, ki jc bil pristopil, in tudi stari Brnöt se je oglašal. Miklavžu pa so le zvenele sodnikove besede: »da ni nič, prav nič, — le nesreča!« po ušesih.
»Bomo videli, bomo videli! Najprej pa uradno, to jc prav! Gospod doktor, Vi boste narekovali zapisnik!«
Zdravnik je odšel s pisdrjcm v hišo, sodnik pa jc ostal med svati. Krčmar je önima odprl prazno sobo v gorenjem delu hiše. potem pa jc postal nekoliko trenutkov na mostovži, tiščal roki v žepu in zazvižgal nekolikrat potihoma pred sč.
»S Tomažem gre dobro! Tudi če okreva, včrjel mu ne bo nihče! Pijan jc bil in padel je po stopnicah! Vendar ta — testament! Kaj, ko bi ne stalo to v njem, kar mi jc povedal 6ni tujec?«
Miklavž res še ni bil prečital 6nega vplenjenega pisma. Zaklenil je je bil v omaro, ali doteknil se ga ni; do danes je bil uverjen, da ie tujec tedaj resnico govoril, in nekov čuden, skriven stud mu je branil vzeti jc zopet v roke in citati. A sedaj je vendar hitel ptfnje in je raz-gčnil. Tu je v istini stalo, da dčduje Metka vse tujčevo imetje.
»Torej vendar, vendar!« šepetal je Miklavž zadovoljno. Ali druga skrb se ga je lotila v tem trenutji.
»Kaj, ko bi pa to ne bilo veljavno?«
Mrzel pot mu je lezel po čelu. Toda v tem jc že udaril s-pestjo ob omaro ter dejal poluglasno: »Sodnika povprašam; danes jc prilika!«
Malo hipov pozneje jc bil že sam s sodnikom v svoji sobi in ta je čital tujčev testament. Storil jc rad to uslugo Miklavžu, saj mu jih jc ta dvojno vračal.
»Brnotova Metka bo podedovala vse imetje tega moža — tako stoji tu zapisano«, dejal je sodnik, prečitavši prve vrstice. »Mej, prijatelj, jc li bil to oni tujec, ki je pri Vas umrl?«
»Seveda, sedaj šele sem našel ta popir. Iz tiste suknje je moral pasti; — saj mi jc pravil tujec, da ima testament v jedni suknji!« hitel je Miklavž.
»Čudno, čudno!« godrnjal je sodnik; »pa — stojte — aha!« vsklikne preobrnivši prvi list pole, na katero jc bila pisana oporoka. »To ni pravi testament — haha — kdo pa Vas ima norcem — to je le izpisek, izpisek — prepis, ki ni črvivega oreha vreden! Kje pa jc pravo pismo?«
»Ka-aj? Prepis? Izpisek?« jccal je Miklavž, bled kakor stena, na katero se je nehotč naslonil. »To je pravo pismo, to mi jc dal — nc, ne, to je bilo v suknji!«	^
»Dobro, če jc bilo, ali pismo ni dobro. To ni nič, prijatelj, niti počenega groša ni vredno!« Tako jc trdil neusmiljeni sodnik. »Se li na to ženite?« pristavil je hudomušno.
»I, kaj menite, da bom na stare dni samo golo babo jemal ?« vskliknil je Miklavž v svojem obupu in svoji razjarjenosti. In to jc tudi smel, kajti to sta bila dva kinična možd. vsak v svoji meri in vrsti.
»Oj, stojte, gospod Topolščak, stojte, stojte — sedaj sem se domislil. Pravi testament, pravo pismo mora biti tam — doma na tujčevem domu, v Sežani! Vedite — ej, vraga, da je človek tako po-zabljiv! Vedite,' prišlo je pisanje, ki povprašuje po neki Metki — morda jc to ~Vaša nevesta, in morda so tam našli pravi testament ?«
»In kaj pravi to pisanje?« vskliknil je Miklavž, ko se mu jc kazal svit nove nade.
»Oj, seveda, seveda — Brnötova Metka mora biti! Tam pravijo, da je rejenka v St. Gotardu — pa vrag včdi, jaz jc ne poznam in nc poznam neveste Vaše.
»Gospod sodnik, saj ste ji dali dovoljenje, da se moži!« opom nil je Miklavž.
»Ej, vraga, dal ali ne dal, jaz nc morem vsakega otroka poznati!« kričal je sodnik. Bil je malo jezen.
»Pa stojte!« nadaljeval je mirneje, kajti stvar ga je jela sedaj zanimati. »Bo že, bo že!. Brnötovka in mati njena — oče je bil ta tujec, ki je pri Vas umrl, to je gotovo — a mati njena, to jc pa bila, če se prav domišljam imena zapisanega v tistih aktih — a že vem, Jerica, Jerica — Omahnetoval«
»Jerica! Omahnetova Jerica!« zavpil je Miklavž, in iztegnil roki od sebe in udaril ž njimi ob prsi.
»Da, da, tako je, jaz se ne motim! Toda kaj Vam je, čemu kričite? Vam je li v sorodu — kaj li?«
A Topolščak je bil trde natore.
»Osupnilo me jc to, gospod sodnik!« dejal je takoj mirnim glasom; »ta Čuden slučaj! Omahnčtova Jerica je bila hči Tomaževa in Metka je vnukinja njegova; — tega Tomaža, pri katerem ste danes bili!« —
»Oh, mogoče, ali Vi morate bolje vedeti! To bomo zapisali! A verujte, testament, pravi testament je tam; tisti tujec jc bil previden mož in je nosil prepis s seboj — in čudno, kar navaden prepis!«
Nenavaden hrup in krik pred hišo je branil Miklavžu povprašati, kako bi si vendar varoval dedščino neveste svoje s tem prepisom. Imel jc vprašanje že na jeziku.
Hitel je k oknu in videl, da valjata dva svata pijanega Klandra po tlčh.
»Se je li vsak hudič zarötil danes!« zaklel je na glas, in hitel doli, za njim pa sodnik.
»Kaj pa imate?« kričal je zdolaj. Večina svatov je že sedela na vozövih.
»Ta cigan zabavlja in hodi med nami, kakor bi bil tvoj brat!« vskliknil je jeden TopolšČaku v uho.
»V hlev ga vleči! Tam naj prespi pijanost svojo, ta capa!« velel je ženin hlapcu.
»Oho! Tako pa ne boš govoril, Miklavž!« zakriči Klander ter hoče še nekaj pristaviti; ali krepki in brezobzirni hlapec ga prime za vrat in potegne v hlev.
Toda Topolščakova usoda se je morala danes izpolniti.
Komaj je zaloputnil jeden na pol pijanih svatov hlevne duri za mcščtarjem in so možje na prvih vozövih jeli klicati po ženinu, naj vendar prisčde in je ta vzel v veži svoj olepotičeni klobuk iz rok sestre Urše — ter v tem še gospoda sodnika šepetaje poprosil, naj molči o tem, kar sta prej govorila; — kar se čuje od druge gorenje strani ceste glasen klic prihajajočega človeka:
»Stojte, stojte — oče, stojte!«
»To je Gotard!« dejal je stari Brnöt, ki je bil že malo nejevoljen zarad dolzega obotavljanja.
»To je Gotard, Gotard!« vskliknila je nevesta in bila je v trenutku že z vozd na cesti ter hitela önemu naproti.
»Kaj je, kaj pa je?« povpraševali so ljudje križem.
Gotard jc bil že tu, upehan, razburjen, prašen in poten, in ko je šepal do očetovega vozd, vihtel jc zganen popir v desnici.
»Stojte, oče,« sopihal je hripavo, »nc dajte Metke strijcu — ne dajte jc!«
»Si li zblaznel — fant?« zavpil je Brnöt.
»Oj, Gotard, kako si?« vskliknila jc mati.
Gosta gruča se je zagozdila okoli njih. Topolščak je stal poleg, bled, kakor nikdar, in oči' so se mu žarfle, sodnik pa jc rinil skozi druge svate.
»Tu je pismo, oče, tu je pismo!« kričal je zopet Gotard razburjeno; »to kaže, zakaj snubi strijc Metko — zaradi denarja, samö zaradi denarja — in ta denar lahko pri nas ostane, pri Vas, oče, če ga hočete, jaz ga nečem, jaz hočem samö Metko — denar naj ima, kdor ga hoče!«
Svatom je pijanost minula in stari Brnöt je osupel gledal sina in majal glavo. Topolščak je stal kakor okamencl, niti besedicc ni spravil iz suhega grla.
»Kaži, kaj imaš tam!« velel je prvi in jako osorno sodnik. Nc-kov notranji čut mu je dejal, da se tu vrši kaj posebnega.
»I, tu, tu je pravi testament, gospod Topolščak«, vskliknil je ne-hotč na glas, ko je bil vrgel prvi pogled v pisanje izročeno mu po Gotardu. »Kje si dobil to, Gotard?«
»Omahnčtov Tomaž mi je dal to pismo, in rekel je, da ima še drugo, prav tako! A potem se je pobil!«
»In isto drugo imate Vi, Topolščak!« Pri tem ga sodnik ni več nazival z pridevkom ,gospod'. »Kako ste isto prejeli?«
Miklavžu se je vrtelo v glavi; krčevito se je prijel bližnjega svata, ali govoriti ni mogel.
»Vrag ti pasji! Ti boš mene zapiral v hlev, čakaj, jaz ti posvc tim!« tako se oglasi v ozadji hripavi krik pijanega Klandra, ki jc otresujč se hlapca gugal se skozi hlevna vrata. »Gospod sodnik, gospod sodnik, ta je velel Tomaža pobiti, ta ošabni Miklavž! Kaj meni zato, če me obesijo, saj bodo tudi tebe, duša pasja!«
Vtisek teh besed je bil nepopisen 1 Svatje so poskakali raz vozöve-in obstopili Topolščaka .in mcščtarja, katerega je pijanost kar očividno minjevala. Sodnik pa je bil takoj samö — sodnik in uradnik. Ukazal je oba, Topolščaka in Klandra zvezati in pol ure pozneje sta se vozila ženin in njegov nevabljcni svat v spremstvu biričev, ki so prej pri preiskavanji Omahnčtovega Tomaža sodniku prisostvovali, mimo St. Ožboldskc cerkve proti Brdu v zapor — namesto v svatovanjc.
Za njima sc jc peljal sodnik z zdravnikom in pisarjem. »Skoda, škoda za tega moža!« zinil je jedenkrat. »Kake dobre rake je imel! Pa — uradno, to je prvo!«
Ali svatovanjc so pri Brnotovih vendar le imeli.
Leto pozneje sta se poročila Gotard in Metka — sedaj bogata nevesta.
Omahnčtov Tomaž je počasi okreval, a potem šc mnogo let pestoval in varoval na Brnotövini vnuke in vnukinje svoje hčere.
Topolščak in Klander sta prebila svoji kazni; drugi svoje prostosti ni dolgo prenašal; prvega pa sem še jaz poznal in ga videl jedenkrat, ko se je peljal na zadnjem konci samskega voza sede po cesti mimo mene — star, umazan in raztrgan. In prav taka baba je šla mimo in godrnjajc dejala:
»Časih se je v kočiji vozil — sedaj pa na söri sedi!«
Sin njegov se jc poduhovnil izven naše dežele, a umrl mladolet. Dom njegov pa jc danes takov. kakor sem ga opisal početkom te povesti. Dve lipi stojita na dvoru ob cesti, za njima pa skoro razvalini podobno poslopje z razdrapanim ostrešjem in razbitimi okni; na dvoru rase, gosta temnozelena trava, mimo pa teče gladka bela cesta, in kdor prihaja todi, nihče ne zna, kako živo je bilo nekdaj tukaj in da je tudi Človeška strast zapustila v tem razpadu svoj sled.
Rastlinske bolezni.
Spisal Ivan Šubic.
IV.
Bolezni, izvirajoče iz vpliva rastlin in živalij.
Ire življenja ne tekö nobenemu organskemu bitju nckaljene. Ncbrojno sovražnikov mu greni obstanek. Neprijatelji svojega rodu in tuji nasilniki pretč vsemu, kar klijc in rase na zemlji. Vpliv organskih kvarnikov provzročujc cvetlicam mnogovrstne bolezni in neprilikc, čestokrat tudi smrt. Posebno v življenji pitomih rastlin se radi pojavljajo škodljivi učinki rastlinskih in živalskih sovražnikov. Velik broj zajedal cev sc naseli v rastlini ter srka sokove iz njenih stanic; časih jih cel<S predere, da poruši zvezo tkanine, ali pa draži bližnje stanice, da se nenormalno povččajo in čudno razvijö. V tem zadnjem slučaji nastanejo tvori, katerim sploh pravimo rastlinske ši.ške ali cccidijc.
Najpogosteje se nabirajo zajčdalci iz rodu gliv. Nova znanost je odkrila ogromno število novih oblik, ki žive na rastlinah, časih brez hudih nasledkov, časih pa z nevarnimi posledicami. Osobito trave nosijo dokaj zanimivih rastlinskih parasitov. Na žitu in raznovrstnih travah se naselijo te silno majhne rastlinice brez listja in brez cvetja. Zadovoljujejo se z različnimi prostori. Na steblu in listji, na cvctih in plodovih se šopirijo in provzročajo bolezni, ki so znane kot snčt. rja, s m od, ožig, palež, črn, medena rosa itd. Snčt se kaže na pšenici, ječmenu in ovsu, na pr<5su, turščici in tudi na drugih javno-cvetkah. Na rastlini zapažamo male mozölje, ki konečno počijo in raztrosijo črnikaste kupčke prahu. Pojavijo se posebno na klasji, kjer se namesto semena razvijejo sajam podobni kupčki prahu. Važni zastopnik te vrste je smrdljiva pšenična snčt. Ta gliva se naseli v pšeničnih zrnih; notranje njihove dele izpremenf v mazasto, črnikasto in smrdečo tvar, ki ima v sebi klična zrnca ali tros. Te drobne krog-ljice se vležejo na zdrava žitna zrna ter pozneje klijejo ž njimi vred. Iz trosa požene sila drobna nitka, ki se zarije v kalečo pšenično rastlinico in jo preraste na vse strani. Konečno pride v mladi klas in zarodi v zrnu svoj tros. Vse sneti se na jednak ali vsaj podoben način razvijajo ter poljedelcu delajo veliko škodo, kadar se prikažejo v obilnem številu. Pravijo, da mlad hlevni gnoj v družbi z vlažno
zemljo pospešuje rast sneti. V prvi vrsti je treba gledati, da je žito zdravo, ko je sejemo. Pri starem zrnu je nevarnost manjša, nogo pri mladem. Nekateri tudi priporočajo namakanje semena v razrejeni raztopini bakrenega vitrijola, ki umori klična zrnca, držeča se semena.
Posebno mnogo zastopnikov imajo glive, ki napravljajo rjo na žitih, divjih travah in mnogih drugih rastlinah. Te prašnate, črne, rjave, rmenkaste ali belkaste glive sed<5 v podobi majhnih prašnatih kupčkov na zelenih delih bolne rastline. Zdi se nam, da so listi in stebla rjasta. Posebno natanko nam je znano življenje- žitne rje. Po leti se prikažejo na listih, bilkah in plevah podolgovati rjasti kupčki, sestavljeni od samih kličnih zrnec. Na jesen vzrastö med njimi in tudi sama zdse nova klična zrnca drugačne podobe. Poletni tros zajde na druge rastline, kjer takoj kali in poganja tenke nitke na zajedanki. Že v nekaterih dnčh naredč mlade niti dokaj kličnih zrnec — ki novič širijo škodljivca v svojem obližji. Jesenski tros pa prczimujc. Šele spomladi kali, a ne na travi, temveč na listih češminovih. Tu rodi zopet kličnata zrnca, katera padejo na žitne liste, da znova prično čudno svoje življenje ter narčjajo poletni in jesenski tros. — Druge rujnate glive bivajo na pesi, na raznih str6čnicah (na fižolu grahu, na detelji itd.). Nekatere žive na jabolkih, hruškah, nešpljah in dr. Veliko rje imajo smreke in jelke, borovci in mccesni v svojih iglah. O vseh še ne znamo njihovega zanimivega življenja, izpreminjanja in preroda; le učinke njihove moremo na gotovo postaviti ter škodo premeriti, ki jo naredč zdravju rastline, ako se razvijo v preveliki množini.
Druge vrste glive rastö v koreninah in podzemeljskih steblih in končajo prijete dele, ž njimi vred pa tudi rastlino. Na polji opazimo tedaj prazna mesta, kjer so poginile dotične cvetlice sredi svežih družic. Nekatere poganjajo na plodovih. Jabolka imajo časih rujnate proge na koži; tam so nastale glive. Posebno rade pa se naselijo na listih, katerim provzročujejo raznobarvanc lise, ki se širijo in širijo, dokler list ne odmrje. V ta rod spada tudi znana škrlatno - rdeča glivica, rastoča iz rženih rožič ko v (Mutterkorn des Roggens), ki so hudo strupeni in izdatno manjšajo pridelek žita. V mladi rženi plodnici vzrastö glivne niti, ki na konečh rodč drobne krogljice — klična zrnca — ležeče v sluzavi tvarini. Tedaj pravimo, da ima rž medeno roso. Klična zrnca prenašajo glivo na druge bilke. Kmalu napolnijo nitke vso plodnico; sčasoma naredč roži ček (Sclerotium), ki moli' v podobi črnovijoličastega, rögu podobnega izrastka i do 2 cm iz klasu. Rožiček odpade, leži na zemlji in tam razvije v prihodnji pomladi glivo, v kateri nastane nov tros. Ko pride zrnce na mlado rž, poganja
nitke po nji, dokler ne dospč v razcvetje. Tu nastane zopet medena rosa in kroženje se znova pričanja.
Med brezbrojnimi drugimi glivami se nadalje odlikuje Škodljiva krompirjeva p lösen j (Peronospora infestans). L. 1845. prikazala se je krompirjeva bolezen v epidemični meri. Nežne glivine nitke se prerivajo po tkaninah bolne rastline in srkajo redilne snovi iz njenih stanic. Listje začne se rjaveti in črniti, konečno pa odmrje. Tu in tam poganjajo nitke iz razpdčnic na dan in tvorijo klična zrnca, ki v kapljici vode (rosa, dež) požcn6 in v sosednih rastlinah napravijo nove nitke. Tako obolč zaporedoma bližnje zdrave cvetlicc. Nekaj zrnec pa zajde tudi v tla do krompirja. Nitke rinejo v gomolje in jih prerastö na vse strani. Krompir jame zarad tega gniti, nekoliko že na njivi, nekoliko šele po zimi v kleti, kjer črni. Ko kmet drugo leto sadi bolne gomolje, poženri glivine nitke v razvijajočo se kal; v mladi rastlini pričn6 delovanje svoje znova in kmalu je obolela vsa njiva I Krompirjeva bolezen je bila gospodarje zelö prestrašila; no, sedaj se kaže, da pojčma in da sc ni bati velike nevarnosti.
Nekatere glive živč površno na zajčdalkah. Tedaj tvorijo na obolelih listih, steblih in druzih delih tenke prevlake in plčsni, tako-zvano bčl, belo ali sivo roso. Opazujemo jo n. pr. na rožah (rožna rosa), na kumarah, buči, na hmelji, na travah in drugod. Trsa se prime trsna jajčasta plčscnj (Oidium Tuckeri), ki pre vleče jagode ter je vzrok znani grözdni bolezni.
Dokaj gliv poganja na drevesnih koreninah in dčblih, kjer pro-vzročajo raka in umore krepka, odrasla drevesa. Posebno storžnjakc preganjajo in uničujejo, kjer se razmnožčvajo v obilnem številu.
Sploh ga ni rastlinskega dela, da bi se ga glive zajedalke ne lotčvale. Življenje vseh teh oblik je polno zanimivosti, a žkl, da še v mnozih slučajih ne znamo njih čudovitega preminjanja in preroda. Prej je bil človek čisto brez orožja nasproti tem neštevilnim, drobnim neprijateljem. Sedaj pa je moderna znanost pri mnogih že razjasnila tmino, v katero je bilo zavito skrivnostno njihovo delovanje. Za premnoge oblike znamo razvoj in prerod in tedaj se nam ponuja navadno tudi primerno orožje, s katerim zatiramo škodljivca. Znanost jc tu storila velikansko dobroto narodnemu gospodarstvu. Iz učenja-kovc tihe sobice predirajo med svet uki, katerih blagonosnc posledice uživa kmet in gospod!
Škratov gozd.
Gorenjska bajka. Priobčil A. Mejač.
ed Grintovci in Storžičem, visoko gori v planinah se širi sredi skalnatih pustin mal štirooglat temno zarasten gozd. Dviguje se na malem porobku, sredi sivih pečin iznad globokih propadov, kakor le malokdaj zaide kakšen človek. Ni ga od nobene strani vhoda proti čudnemu gozdu; kajti na vseh krajih molč navpik rtaste skale, kojih preplezati ni v stanu živ krst. Le dam-jeki in divje koze lazijo po tem pečevji ter se hodijo past po tratah, ki se širijo krog tega gozda; a meje, ki deli ta gozd od druzega sveta, ne upajo se prestopati. Tudi neumne živali vedö, da tu notri gospodari sam Škrat. Ondotni planinski pastirji so videli že mnogokrat sivega dedca z rdečo kapico, ki je podil čez brezna in propade čedo divjih koz, koje so imele zlate parkcljce. Z dolzim bičem je neusmiljeno udrihal po ubogih živalcah ter pri tem tako strašno pokal, da se je razlegalo po gorah in dajalo ob skalnatih stenah močen odmev. Večkrat jc prežal že kakšen divij lovec na te živali, a vselej zaman. Žival se mu ni dosti približala; ako pa je imel srečo videti jo od blizu, takrat ga je omotil vselej odsev zlato se bliščečih parkeljccv, da se mu je stresla roka in ni mogel pogoditi živali. Krogla je sfrčala mimo živali in žival jc odnesla lahno zlate svoje parkeljce.
V globokih prepadih pod Skratovim gozdom se nahajajo studenci zlate rude, kjer se pretaka čisto zlato. Vse to strašno bogastvo varujejo Škratje, bitja otročje velikosti, s sivo brado, zelenimi hlačami, višnjevo jopico ter rdečo kapico na glavi. Nekdaj so živeli ti možici po vseh večjih gozdih, pod vsako podbrežnino je bilo skoraj jedno škratje sel išče. Strašna nadlega so bili oni pravičnim ljudem, kajti vedno so jih izkušali in zapeljevali v greh. Pa tudi hudobnim so provzročevali mnogo škode. Kdor je kako reč preklel, rckši: »Škrat te vzemi!« ali »Da bi tc Škrat pocincal!« prišel jc takoj Škrat po tisto reč in jo odnesel v svoj brlog. Mnoga zla so delali Škratje, ljudje so kar trepetali pred njimi. Prosili so v goreči molitvi Boga, da bi jih rešil te nadloge. Tedaj je bil v Rimu postavljen za papeža zelö svet mož; tudi njegovo sveto uho je čulo o zieh, ki tlačijo ubogo ljudstvo. Sklenil jc ljudstvo rešiti teh nadlog, v ta namen se je vtopil v globoko molitev. V tihi zamišljcnosti je prečul mnogo dnij in takrat mu
je bilo razodeto, kako naj zagovori vse zaklete reči, da se ne bodo več prikazovale, ter užene Škrata nazaj, od koder je prišel. S svojo blagoslovljeno desnico je zagovoril vse zaklete in uklete reči, da se ne prikazujejo več. S sveto donečo besedo pa je ugnal tudi gorenjske Škrate z lepih ravnin v visoke hribe, kamor ne zajde človeška stopinja. Nazaj v njih podzemeljski dom pa jih ni mogel ugnati, kajti navzlic svoji svetosti je imel nad saboj vendar mal greh, ki mu je, četudi odpuščen, težil vest. Škratje so se izgovarjali rekši: »Kadar pride tak svetec, ki ne bode imel niti najmanjše pičice greha nad saboj, takrat se mu umaknemo radi; dotlej pa bomo čakali in varovali zlate gorske zaklade.« —
Resnično, še sedaj gospodarijo Škratje po 6nih krajih in menda pričakujejo takega svetca, ki ga pa bržkone nikdar ne bode. Kajti svet je dandanes še hudobnejši kakor nekdaj, torej si smejo Škratje biti svoje posesti popolnoma v svesti.
Glavni šator seveda imajo Škratje v že imenovanem Škratovem gozdu. V ta gozd ne zajde nikdar človek, bodisi zaradi težavne poti ali pa še več iz strahu pred Škrati. Nikdar še ni pela v tem gozdu sekira, zato cepa drevje od starosti sam6 na tla. Vse navskriž ležč po tem gozdu med mlado lepo rastdčo hosto stara gnila debla, na pol izruvanc hoje visijo naslonjene na mlado drevje in vmes po tleh rase trnje, da nikomur ni možno prelaziti tega zapuščenega kraja. Sove, čuki in krokarji gnezdijo tu, a druge živali si ne upajo tu sem.
Ta gozd pa ni stal vedno na istem mestu kot sedaj. Še tista leta, ko so bili Škratje samooblastni gospodarji po lepih gorenjskih ravninah, živela sta v Zalogu, čednem selu v crkljänski župniji, dva imovita kmeta. Do!go časa sta živela v lepi zlogi in jedinosti med saboj. Saj sta bila soseda. Strašno je jezilo to Škrate, sklenili so, naj si bode, kar hoče, izpodkopati to prijateljstvo ter jc nadomestiti s sovraštvom in če mogoče tudi oba spraviti v nesrečo. Oba kmeta sta imela ne daleč od svojega d<5ma lep skupen gozd. Oba sta sekala v njem, kolikor jc kateri hotel, kajti da bi kateri slcparil ali skrivaj prodajal debla iz gozda, na to še mislila nista. Bila bi živela gotovo vedno v ljubezni med sabo, da bi se ne bilo nekaj zgodilo.
Neki dan, ko se ni nihče nadejal, užge se poslopje jednega kmeta in pogori do tal. Hudo je zadela ta nesreča oba soseda. Prvi jc tarnal, ker jc izgubil vse imetje, in drugemu se jc smilil v srce pogoreli revež. Obljubil je takoj le-ta sosed pomagati toliko Časa po-gorelcu, dokler ne postavita poslopja na prejšnje mesto. Jela sta torej v zarastenem gozdu sekati in voziti na pogoreli dom. Pa kolikor sta
nasekala htfj ter jih zvozila čez dan na dom, izginile so po noči, pa samd nista vedela, kam. • Preiskala sta vse kote, pa ob ukradenih hojah ni bilo sledu. Ko se je tako godilo vsako noč. jela sta si samd pri sebi misliti tako: Prvi, pogorelec, je dejal: »Bržkone mi moj sosed krade po noči hoje, češ, da se polastf imetja mojega potem, ko bom prisiljen jaz brez vsega domovdnja prodati še ostala mi zemljišča«. Drugi pa si je zopet mislil: »Moj sosed je skopuh, on sam krade hoje po noči ter jih prodaja«.
Takrat se je vnelo med njima sovraštvo. Več nista pomagala drug drugemu, pač pa si pri vsaki priliki nasprotovala. Sklenila sta, da si odmerita gozd v dva jednako velika dela. Tako tudi storita. Jela sta meriti gozd in ga deliti. Od konca jima je šlo še dosti po sreči, dokler se je Škratu zljubilo vso reč gledati mirno. Ko pa se je tega naveličal, jel jima je nagajati. Prežal je izza grmovja in kakor hitro sta potegnila srbot (srobret) mimo njega, pretrgal ga je in morala sta začeti znova. Tako sta merila več mesecev, pa nista ničesar dognala. Jezilo ja je že strašno; a kdo jima napravlja te preglavice, nista mogla uganiti. Sovraštvo se je ponavljalo od dnč do dnč. Napösled sta se jela toževati in pravdati. Gospoda je jedla in pila za njiju denarje, a ona sta bila primorana prodajati svoje imetje. Prišla sta že oba ob dom in imetje in tedaj je stekla pravda tako: da jima ostane od vsega imetja jedino le gozd, ki naj si ga razdelita v dva jednaka dela. Razdelila sta ga čisto lahko, Škrat jima ni nagajal. Uvidevši jeden izmed teh dveh kmetov, da jima je vse tc nesreče povzročil Škrat, jame bridko tožiti in vzdihovati. Drugi pa pravi: »Ker si že vse to storil, ti peklenski Škrat, vzemi še ta ostali del gozda in ga nesi na vrh Grintovccv!«
Zdajci se zmaje drevje in krog gozda kar mrgoli samih Škratov z rdečimi kapicami. Naredi se tema. Škratje pograbijo gozd na svoje rame in ga nesö visoko gori v hribe. Pa bodisi, da so bili preslabi, ali da jih je bilo premalo, gozda niso mogli prenesti pred jutranjo zdrjo vrh Grintovcev. Neb6 se je jčlo žariti in po cerkvah so oznanjali zvonovi mladi dan. Ko zazvoni dan, tedaj so ob moč vsi duhovi in tudi naši Škratje so izgubili moč. Gozda niso prinesli vrh Grintovcev, vendar visoko v hribe so ga, kamor ne dospe nikdar človeško bitje.
Ko je kmet videl drugi dan visoko tam gori v hribih svoj gozd, bil je strašno užaljen, obupal je in se v domačem svojem kraji obesil. Še sedaj se isti kraj, kjer je visel nesrečni kmet imenjuje: »Obešenica«.
Drugi kmet jc začel dobro gospodariti in drugi del gozda, ki so ga Škratje pustili, pripada še sedaj kot lastnina njegovim naslednikom.
Tam gori imajo Škratje še vedno svoje zavetje, tam gori belijo tudi »lanenc štrene«.
Neka gospodinja je prala lanenc štrene ter jih pripravljala za tkalca, da bi ji natkal prav lepega praznega platna. Pa štrene se niso htelc dovolj oprati. Nezadovoljna gospodinja jc torej dejala: »Škrat vas vzemi in pobeli, peklcnc štrene!«
Se predno se je zavedla, kaj je govorila, stal je pred njo mo-žič v rdeči kapici. Pograbil jc štrene in jih odnesel. Se dandanes jih vsako pomlad presuša na solnci, hoteč jih menda na solnci obeliti.
Ako potuješ po okrajni ccsti od Kamnika proti Kranju, zapaziš na Zdploti, na gori med Storžičem in Grintovci, Škratov gozd in v spodnjem delu gozda tudi tiste »uklete štrene«, ki jih Škrat še zdaj bčli vsako pomlad.__
Dodatek. Oče moj somi pravljico o »Hudičevem gozdu«, na Zaploti pripovedovali nekoliko drugače, namreč tako-lc: V Malem Mengiši sta se dva kmeta pravdala za lep gozd. Jeden izmed njiju zakolne: Ako gozd ni moj, naj ga pa hudič vzame!« In res pride po noči hudič, vzame gozd ter ga hoče nesti v Grintovce. Ob treh pa v Mengiši zazvoni dan, hudoba izgubi svojo moč ter popusti gozd sredi Zaplote. L.
Književna poročila.
Morphologie des Görzer Mittelkarstdialcktes mit besonderer Berücksichtigung der Betomngsvcrhälltiisse vom Dr. Karl St/ekelj. Wien.
1887, 8\ 122.
(Dalje.)
Tudi pri končnici loc. pl. ah m. organičnega ill se ne dd o analogiji a-deb. govoriti ; v tem slučaji je isti razvitek kakor v dat. pl.: ah jc nastal naslanjaje se na a v nom. pl. in je tudi najpoprej nastopil pri neu-trih. Nahajamo ah pri neutrih /.e v Krelovi postili (1. 1567.) in sicer ftirzah štirikrat (24 a, 40 b, bis, 105 b); tako tudi v Dalmatinovi bibliji ah pri samostalnikih srednjega spola n. pr. prebivališčah Kx. 10, 12; I^ev. 3, 23; ustah Nem. 9; vratah Gen. 20, 27; I)ev. 5. Vendar je razloček v raz-vitku med končnicama ah in am; prva ni tako naglo in splošno prodrla, kakor zadnja, najbrž radi tega ne, ker je imela v končnici ch podporo, katero beremo v naših starejših pisateljih XVII. stol. precčj gosto tudi pri b/o-dekl. n. pr. v Hrenu: pofteh 31 a, ftollčh 2 7 b; v Kastelcu: gosdčh
40, hribih 126, denarjih 137, gradeih 272; celö prvaka naša Trubar in Dalmatin rabita to končnico. V Trubarjevem Catcchis. in d. wind. Spr. sambt einer kürt/. Ausleg. beremo: euangelich 29, listeih 36, 101, listeh 228; v njegovi knjigi: Ta drugi deil tiga nov. test. je najti lysteh petkrat. V Dalmatinu so pri jcdnozložnih besedah te oblike precej goste n. pr. lysteh Pr.; grobeh Pr.; Dev. 91 ; dvorch Gen. 25, Ex. 8; rodch Ex. 12, 24, 27, 28, 29, 39; lonceh Ex. 16, Nem. 11; vozleh Ex. 27,38; stebreh Ex. 38; rogeh Ex. 30; bogeh Dev. 12 in celö sotorch Gen. To je bilo vzrok, da se je v loc. pl. moških in tudi srednjih samostalnikov tako dolgo ohranil suf. ih. Tako je n. pr. celö v önih katol. pesmih od 1. 1729. najti samo v jednem slučaji all in sicer pri samostalniku srednjega spola: delah; v vseh ostalih in mnogih slučajih beremo ih; tako je tudi v Palmar, od 1. 1731. skoraj več slučajev z ih v loc. pl., kakor z ah. Seveda nc smemo pri tem pozabiti, da jc do XVII. stol. najti ah samo pri neutrih, toda ne iz-ključljivo. V istem času tedaj, ko jc v «lat, pl. am že popolnoma nadvladal in izpodrinil am, nahajamo še ih v mnogih primerih, da, pri nekaterih pisateljih in tedaj v nekaterih krajih celö v veliki večini.
Da res ni misliti pri am, ah na analogijo a-deb., nego, da so nastale te oblike po vplivu nom. pl., za to se da pozivati tudi na končnico ami, katera bi se res dala a priori prav lepo tudi razložiti kot analogija in pri tem bi se dalo morda še na ruščino naslanjati. Končnico ami m. or paničnega i in mi v instr. pl. i>/o-deb., katera se ne govori sam6 v kraškem narečji, nego še v mnogih drugih sloven, narečjih, nahajamo najprej tudi pri neutr. deblih in sicer v Krelovi postili: delami 20a, kralcvftvami 81 a. To gotovo ni samo slučaj. Pri tem ne smemo pozabiti, da to končnico zapa-zujemo najprej pri l>cscdah, katerim je v instr. pl. mnogokrat, časih celo redno končnica mi, in moremo si tedaj misliti, da jc ravno suf. mi bil prvi in glavni vzrok, da se je pojavila končnica ami. V instr. pl. na mi nastale so mnogokrat ne lahko izrekljive glasovne skupine, katerim se jc hotel jezik izogniti in to se je najlože storilo na ta način, da se je a nom. pl. vzel v instr. sgl. Tako jc tedaj ami pri o-debl. in pozneje tudi pri b-debl. nekako kombinirana oblika, katera je nastala iz suf. mi naslanjaje se radi laglje izrekljivosti na a nom. pl.; saj se zato tudi pri neutrih najprej pojavlja. Zopet nahajamo za to mnenje podporo v prekmurščini, katera ima v instr. pl. posebno rada suf. mi', seved« samo pri moških samostalnikih, pri neutrih ji pa je m. mi končnica ami. V Kiizmiči (N. zak.) čitamo n. pr. grešnikmi 15, 113, hlapemi 56, piŠačmi 96, vučenikmi 78, potnikmi 106 itd.; pri srednjih samostalnikih pa ami'. vüstami 27, 76, vtihami 24, mčstami 149, (Udarni 216, znnmčnjami 216 itd. Ravno isto vidimo tudi v poljščini, kjer je suf. ami pri v/o-debl. najprej nastopil pri neutrih in sicer že v začetku
XV. stol. (cf. Kalina, Historyja jezyka polskicgo 131), pri moških samostalnikih pa šele za celo stoletje pozneje, v začetku XVI. stol. (Kalina 106, 107, 103). Tudi v poljščini je bil prvi vzrok pojavljenja končnice ami isti kakor v slovenščini: jezik se je hotel izogniti oblikam, katere se niso dale lahko izgovarjati kakor n. pr. plomienmi, przešcieradlmi; kajti tudi v stari poljščini je najti ami posebno pri samostalnikih, katerim je večinoma končnica mi in nc i.
Da imamo am, a/t na omenjeni način razlagati in da ni tukaj misliti na analogijo ženskih samostalnikov, kažejo nam oblike na em in čh v dat. in loc. pl. a-deb., katere se govorč južno od Celja v okolici Rimskih Toplic. Te oblike se rabijo samo takrat, kadar je v nom. pl. naglas 11a končnici; če pa končnica nima naglasa, tako v omenjenih sklonih tudi teh končnic ni najti: nom. pl. vode, tedaj dat. pl. voclem, loc. pl. vodeh; nom. pl. solzč — dat. pl. solzem, loc. pl. solzeh; nom. pl. ribe — dat. pl. ribam, loc. ribah. V tem slučaji je vendar popolnoma jasno, da je cm, čh 111. dm, ah nastal naslanjaje se na naglašeni e v nom. pl., kateri jc bil v tc končnice prenesen; kajti če ni nom. pl. naglašen, tako tudi ni vplival na dat. in loc. pl., in ostale so organične oblike. Pri a-dcbl. se čm, čh sploh na drug način ne dä tolmačiti ; da bi to bile oblike posnete po i-debl. ženskega spola, to ni misliti, ker bi se |>otcm povsod nahajale in ne bile samo omejene na one samostalnike, kateri naglašajo končnico v nom. pl.
Ves razvitek in vsa zgodovina razširjevanja končnice am, ah ter omenjene paralele govore, mislim, dovolj prepričevalno proti razlagi pisateljevi, če se tudi pri tej sklicuje na baje isti pojav ruske sklanje.
Pa tudi v ruščini ne smemo teh oblik razlagati tako, da rečemo, da so prenesene iz a-deb., in s tem pada zadnji steber Štrekeljeve razlage. Mi-klosich sicer uči tako, toda takrät šc ni bilo dovolj zanesljivega gradiva kritično izdanega, šc menj pa znanstveno obdelanega, da bi se bilo dalo z gotovostjo soditi o nekaterih pojavih ruske slovnice. Izšla je bila sicer že 1. 1872. znana in dobra knjiga: Kojiocoii. üwi'in» iicropiii :uiVKOlt(> 11 <t»oi>.MT» pycCKitro iiiu.ii.a tu XI. no XVI. ct. ali v nji ni dovolj gradiva za naše končnice in še mnogo drugih oblik. Sele Sahmatov je nedavno v svojem spisu Ihc.ilHonniiic o h:*i,ii;'I; iiomoi'o.tCKiixi. n»n>ion» XIII. 11 XIV. irta. ('116. 1886 obširneje razpravljal o teh končnicah ter pravi o njih, da so nastale naslanjaje se na a v nom. pl. Tudi v staroruSčini beremo oblike z a m. organičnega o (ami,, a/n, ami) najprej pri samostalnikih sred. spola in sicer dat. pl. iiocrojimunn» v listini od leta 1308. (IIIaxMjrroin. 195). pri samostalnikih moš. spola imamo primere za ta sufiks šele iz konca XIV. stol. (K0.10-coii, O'icm» iictof. 109). Radi tega misli Sahmatov, da je ruski am> ah, ami nastal pod vplivom nom. pl. „h'oi'An in» kflkow» Mioy.u» i'fljvl» «Meni»
32*
aiih.incr» accoiiiniiin mow «hopmoh hm. mu. h <m>i>moü kocihmihmm» lm^ohioii (m. u. hi» tu k il vii c.iy«mH\7» i;nin» opjvii.h — opari.im», iioiii.ji — iioiii.jimi». rji»
OPflTI.H. IIOIII.JI 11< * <1>0I>M'I; HM.	HTH flHAJIOl'ifl lil» CKJIOlICHill Mil. M IHM II 1IMCHI.
ciM\u«nro poj« no npcMiiiivjin nu:man. 111*11 <i>opm'I» 00.1 o mi. <i»opm>' ccjihmi., h
TflKHH' <!»<!». Mil. CC.lflMH II CCJMX'l" Str. 196.
Da je res med posameznimi skloni neka associjacija, katera se časih bolj, časih menj pojavlja, sklepa ruski učenjak iz naslednjega: asploh je verjetno, da je v vseh velikoruskih narečjih nom. mase. in posebno nom. neutr. vplival na cas. obliq. Mi govorimo o oblikah kakor roiHUiCroPCUim» ce.in, ccji«)Mf»; da so te oblike zvezane med seboj v čutu govorečega, dokazuje naglas v cas. obl. (ropo.uiMH, ceJiaMii, r<»upaMH. oo.iaiiaMii). kateri je vedno jednak naglasu nom. pl.; od tod je jasno, da je nom. pl. moškega spola mogel vplivati ne samo na naglas, nego na glasovne oblike cas. obl. prim. Hilar. iiiiophm 224. jjyxou. Ka:rn.i 1328: iioiii.jimi» 21*. O.ioh. CMiionaMi», ci.1110-Baxr>* str. 196. Vpliv nom. pl. na nekatere sklone dokazujejo tudi oblike icakor staroruski dat. pl. cmhohcmi» (Ko.iocoh, O'Icpki» 143), kateri se samo po vplivu nom. pl. cMiionc dd tolmačiti; to dokazuje tudi loc. pl. ctojio-»ex, katerega Bojki rabijo (Ogonowski, Studien auf dem Gebiete der ruthe-nisch. Spr. 121 in 127), poleg pa nom. pl. cmicme (Ogonowski 125). V Muromskem narečji v severni Rusiji se rabijo v instr. oblike: cawwniiMM». orkxiiMfl. cto.i6iikh.mh (b'o.iocon, ijaM'liiiih o jwiik'Ij h nai'oa iioittiii nr. 06-JIACTII C'l»ncPHO-Be.iiiKOPycc. Hai». 333, 334 in 304), katere Sahmatov tudi na omenjeni način razlaga. On še navaja v dokaz iz narodnega govora ruskega nom. pl. ojtHH, kateremu je dat. pl. O.UUiMi. in loe. pl. oahhvi»; če je pa nom. pl. o.th'1;, govori se o.ui I.mi.. Tako jc v staroruščini v dat. airhua, jinl.Ma. če je nom. jurli; jiiiyxi», ABVMji, pa, če je nom. \\\y str. 195. — Iz slovenščine lahko tukaj omenim še oblik kriui (g. in loc.) in kriuio (instr.), katere je najti pri pisateljih XVII. stol. in v katerih je i vzet iz 110111. sgl.
Isti vpliv 110111. vidimo tudi v poljščini in Baudouin de Court, je že pred skoraj dvajsetimi leti pisal v Beiträge VI, 21: ,Schon früh aber ward von einfluss die analogic der anderen casus, hauptsächlich des nominativs, den das Sprachgefühl jedenfalls als richtsclinur für die anderen casus betrachtet *. Kakor znano, ima tudi poljščina XV. in XVI. stol. v dat. pl. *i»/o -deb. am, kar je tudi na isti način tolmačiti, kakor v naši slovenščini, kar je že Baudouin de C. Beitr. VI. 48 izrekel — ker je am, kakor vidimo iz bogatega gradiva zbranega pri Kalini, Hist. (132, 133, 86 in 88) se najprej pojavilo pri neutrih in sicer že v prvi polovici XV. stol.; da, tri take oblike nahajamo celö v starem psalterji Pulawskem in jedno v psalt. Flor. iz konca XIV. stol. Pri samostalnikih moškega spola je pa am najti šele na konci XV. in začetku XVI. stol. — Tudi suf. oh v loc. pl., katerega je v stari-
poljščini tako mnogokrat najti, mora se po mnenji g. tir. Leciejewskega tolmačiti po vplivu dat. oni) iz bhb nastal bi bil v poljščini samö eh. Archiv VII, 549*	(Dalje prihodnjič.)	V. O bid k.

Nekaj o našem naglasi.
Precej se je že pisalo o našem naglase vanj i, vendar ni še raziskano do cela. Ni v tem niso vsi naglasoslovci istega mnenja, če imamo kipeče in padajoče naglase ali ne: nekateri tvrde, da jih imamo, drugi, da jih nimamo. Resnica je, da se po nekod prav natanko in dobro razločujejo, drugod menj in slabčje, a po drugod prav nič ne. Domača govorica vpliva na posamične učenjake töliko, da vsakeršno drugačno izrekanje zametu jo, dä, zanikävajo. Meni rabi v tej-le razpravici ostrfvec za kipeči (hriba = badba), strešicaA za padajoči naglas (sam = säam). Vokala e in o mi rabita za odprta glasova teh dveh črk (žena, noga), cj za e (i»), <• za ozki naš navadni e (vesela), no za on o} ki se izreka v Dolenjcih no, o za on o, ki se onöd glasi u. Vokali a, i, u imajo vedno ist zvuk. Govoriti mislim samö o dol-zih slovkah, ker so kratke za nas mnogo manjšega pomena. Tudi ne bo-dem razpravljal teorije; le na nekatere do cela praktične stvarf opozoril bi rad nas rutrod in osobito pisatcljstvo naše. Znano je, da ima vsak svoja naglasna vodila, nikakih obče veljavnih pravil nimamo. A treba je z0žiti meje prerazuzdanemu naglasevanju. Ni v verzih nc bi se smelo reči sedaj ^naučili* sedaj »naučili*, sedaj ^osamljena* sedaj »osamljenasedaj ^kuhati * sedaj , kuhäti*. Potrudimo se, da dobödemo skoro jedinstveno pisavo in jedinstveno književno izreko. Zatö hočem opozoriti naše razumništvo na nekoliko zelö važnih, ali doslčj vse premalo uvaževdnih naglasoslovnih pravil.
Vokala no imamo v novoslovenščini za staroslovenski hohnik on in za prvotno kratki (a sedaj dolgi) naglašeni o; n. pr. muož = vir, naluöga, on nuösi, p: za stari dolgi naglašeni zlog in takrat, kadar se pomakne naglas naprej; n. pr. kos = amsel, most, (prvotno: n*1 nogo:) na nogo. Sedanji ej imamo za staroslovenski u = «.
Pisme e nam rabi za staroslovenski hohnfk en ter za navadni e.
Vokala c in o (obično se zaznamenavata z e — o) stojita namesto navadnega e in o, če se je naglas pomeknil s prejšnjega zloga na njiju: to nam kaže ruščina, ki ima v teh slučajih še stari naglas, in tudi mnoga slovenska razrečja. N. pr. vodä (r. in narečno si.): voda, žena (r. in n. si.): žčna, nosi (r. in n. si.): nösi = trage, vedi (r. in n. si.): vedi.
Tudi f in ej, uo in p premenč se v omenjenem razmerji časih v e in o z odprtim zvukom; • n. pr. röka, priporoči, dčni. Tudi r je često ej odprl v e; n. pr. vrčme, brčme.
V jedfnstvenem tožilniku ženskega spola, če je poudarjen na konci, potegne se navadno naglas, kadar stoji pred njimi predlog, na prvi zlog nazaj, če nima pri sebi določflnega pridevnika; n. pr. nogud, toda (staro: nil nogo): na nogo, rokuö: na ruöko, goruö: za g6ro, glavuö; na glavo, braduö: na brado Tudi nekatere mnogozložnice se drže tega pravila; n. pr. prodaja: na prodaj(o), posudda: na posodo, dežč-la: v dežel(0). Kakor smo videli, izpremenf se kipeči naglas imenovalnikov v padajoči naglas, e in o prehajata v ^ in o, ali če stojita namesto prvotnega ej in uo, priborita si stari zvuk ej in uo.
Samö ndglas razlikuje v nekaterih sklonih samostalnike moškega in ženskega spola; n. pr. namejna = die Absicht, namčjna = des Zweckes, na-mejni = der Absicht, namčjni = die Zwecke. Tako se naglašujc v vseh jednakih slučajih; n. pr. medvejda leži poleg medvčjda, zapön, zapöna: zapuöna itd.
Zelö zanimiv jc jcdinstveni mestnik moškega spola; navadno piše in naglašuje se napačno. Navedimo nekaj primerov; v buöji, v pudli, na snu-opi, v gruöbi, na kuönji, v puösti, na Stuöri, v budbi; pri dömi, na mösti, na gnöji, na nösi itd. Vsi ti imajo v rodilniku odprti o: torej jc bil ta sklon prej poudarjen na jxislednjcm zlogi. A mestnik hi bil, kakor se kaže, naglaščn samö pri prvih na končnici, pri drugih na debli.
Po näglasi se razločuje tudi pri glagolih tretje in četrte vrste zna-nilnik od vclclnika: ne samö pri o in e: on nuösi, a: nösi! žični se, a: ženi se! itd. nego tudi drugod. N. pr. on rabi: rabi! on prävi: pnlvi! on naznani: naznžini! on stavi: stävi! itd. itd.
Vse premalo znano je razumništvu, da glagoli četrte vrste, če je njih jcdinstveni moški deležnik minolega časa poudarjen na končnici —il, pomikajo naglas na deblo nazaj povsod razven v jedinstvenem ženskem spoli, kadar so zloženi s predlogom. To pravilo je boljše nego li nasprotno in drži se ga večina slovenskega näroda, kateremu šole še niso pokvarile govorice. N. pr. učil: nadčil, naučila, naučilo, naučila sva, sta, nailčili smo itd.; moril: umöril, umorila, umorilo itd.; slabil: oslabil itd., drobil: razdrobil, grozil: zagrozil, podil: zapuödil, pretil: zaprejtil itd. Samoglasnika e in o se izpremenita, kakor smo videli, v e, in j), ej in no, katera sta v nepou-darjenem zlogi, kakor vedno, bila navadna e in o, prikažeta se znova kakor ej in uo.
A najvažneje je menim to, da nam naglas še vedno razločuje določne in nedoločne pridevnike. V tem oziri se dosledno napačno nagllša. Razlikujeta se v vseh sklonih: določni pridevnik izpremenf navadno kipeči nä-
glas v padajoči, a odprta o in c zoži v in te. N. pr. stär, stära, stitro, sttirega itd.: [ta] stari, stara, staro, starega itd. bčjl, bžjla, bčjlo itd.: [ta] bejli, bejla, böjlo itd. duöber, döbra, döbro itd.: [ta] duöbri, duöbra, duöbro itd. nor, nöra, noro itd.: [ta' nuöri itd. debel, debiela itd : [ta' (diebel: napačno poleg:) debieli itd. visok, visöka itd.: [ta] visuoki itd. rjkv, rjdva itd.: ta] rjavi itd. rdeč, rdičča: [ta] rdieči itd. itd.
Naš črkopis je, kakor smo videli, jako siromašen, ker ima za tri raz-nozvučne c in tri raznozviične o samö jedno znamenje. Radi tega je nemočno, da bi v pisavi natanko določili izrčko. Samö a, i ter u lahko za-znamenavamo prilično natanko, in dobro bi bilo, da bi konči nje prav na-glaševali; a za e in o treba se nam bode ogledati prej ali slej po novih znamenjih.	Tos. Kržišnik.
a
Ivanjske pesmi iz Adlešič.
Priobčil J. Š.
V lanskega ,Kresa® zadnjem t. j. četrtem zvezku je priobčil g. J. Navratil »kresne ali Ivanjske pesmi belokranjskih kresnfc*, ki so se popc-vale in se še popevajo v Metliki in njeni okolici. Ta narodni običaj se je pa ohranil takisto še drugodi po Belokranjskem. Tudi v Adlešički fari jih še popevajo na isti način in minulega leta so se popevale v vaseh: v Adleši-čih, Selih in na Bednji. Imenujejo pa se skresnice4 pesmi same, kakor tudi dekleta, ki jih pojö ali ki ^kresnujejo*.*) Izpojö najprej »krčsnico*, potem pa pojö še druge pesmi, katerih sem do sedaj tri zapisal. V dar dobivajo večinoma jajca, redkeje novce. Hog daj, Hog daj dober večer, Za večerom dobro jutro! Daj nam Bože dobro leto! Tute jesu lepi dvori, I.epi dvori ograjeni, Ograjeni, pometeni, Pomela je devojčica, Devojčica lepa I . . . Dajte, dajte, darovajte! I)aj nam Hože dobro leto! Mi nimamo kada stati. Mi smo nocoj malo spale, Malo spale, rano vstale.
*) kresnov&i, glagol, je tudi običen
Kadar dobč dar: Lepa hvala na tem daru, Ki ga ste nam darovali: Mi se od vas potočimo, I vas Bogu izročimo. Bog vas varuj i Marija, Z lepim zdravljeni i veseljem!
i.
I zrasel je lep javorek, Doba bi ga oženiti. Ne moremo glihe najči. Stari jeso prestari,
Mladi jeso premladi, Srednji jeso zaročeni. Šetala se lepa I . . . . Na Volavlje k majki Bo/ji, Na Volavlje k sveti Ani. Kam se šečeš, lepa I . . .? Ja se šcčem na Volavlje, Na Volavlje k majki Božji. Ne šeč' I ... na Volavlje! Tamo jeso grdi lugi, Grdi lugi, hudi ljudi, Hudi ljudi, grde vode. Al ja imam l>ele noge, Luge hoču prehoditi; Al ja imam bele usta, ljudem ču se pomoliti; Al ja imam bele ruke, Vodo hoču preplivati.
2.
I zrasla je rosna roža Na sred' polja širokega, Za 'no rožo nikdo nežna, Samo jcdan mladi junak. Ustal se je rano v jutro, Rano v jutro pred sunašcem. Utrgal je rosno rožo, Nesel jo je kralju na dar. Mladi kralj je trdo spaval. Kraljica ga tiho budi: Naj se stane mladi kralje, I . . . . je jen dar donesel, Dar donesel rosno rožo. Kaj mu čemo darovati? Daroval mu dugo puško. Lepa hvala na tem daru, Tega dara doma imam!
Daroval mu kunjo kapo. Lepa hvala na tem daru, Tega dara doma imam! Daroval mu devojčico, Lepo, tanko i visoko, Lepo belo i rumeno. Lepa hvala na tem daru! Tega dara doma nimam.
3-
Junak sadil vito jalvo, I už jalvo belo rožo. Tri je leta ne obajde, I četrto do jeseni. Junak šeče jajve gledat, Sestala ga devojčica, Sestala ga, pitala ga: Kam se šečeš, mladi junak? Ja se Sečem jalvc gledat. Ne šeči se jalve gledat! Tvoja jalva posehnila, Tvoja roža povenila. Junaku se ne vjeruje, Neg' on šeče jalvc gledat. Kad se dojde malo bliže, Ne more se bliže dojti, Od zvišine vite jalve, I belobe bele rože. Pod korenom I)unav bije, Na vrhuncu sokol sedi, Sokol sedi, polje gledi, Gdi mi lovki lovek love, Lovek love, košutico. Ni je ono košutica, Neg' je ono devojčica, I^epa bela i rumena, I^po tanka i visoka.

LISTEK.
Stritarjevi zbrani spisi lepo napredujejo. Doslej je izšlo 6 snopičev, ki obse-zajo pesmi, kolikor jih je Stritar zložil približno do leta 1S7S. Pesnik je pesmi svoje zlasti iz mlajše dobe nekoliko prenaredil ter jim dal tako v vsakem oziru lepšo in dovrSenejšo obliko. Dozdanji snopiči pa jasno kažejo po svoji vsebini, kakor po lepi zunanji obliki, da bodo Stritarjevi zbrani spisi knjiga, s katero se bode ndrod slovenski smel ponašali. Vse prijatelje leposlovja slovenskega pozivljemo znova na obilo naročbo Stritarjevih zbranih spisov.
Viktor Dolenc f. Primorske Slovence in ž njimi vred ves nrirod slovenski je zadela huda nesreča. Umrl je po kratki, a težki bolezni za oscpnicami šele v 45. letu dobe svoje v Trstu dnč 20. julija 1887. ob ill2. uri zjutraj vrli domoljub in pisatelj, gospod Viktor Dolenc, urednik »Edinosti«, lastnik tiskarne, predsednik delavskega podpornega društva, starosta »Sokola«, prvomestnik načelništva tržaške poddružnice Sv. Cirila in Metoda, podpredsednik političnega društva »Edinost« itd. itd.
Porojen na Razdrtem leta 1841, iz znane Dolenčeve rodbine, dovršil je pokojni Dolenec nižjo realko v Gorici ter se pozneje odločil za trgovski stan. A dr. Karol Lavrič, ki je v Gorici spoznal izredno nadarjenost mladega moža, vplival je toliko nänj, da je najprej v Gorici, kjer je več let uredoval »Sočo«, in pozneje v Trstu, kamor se je preselil pred desetimi leti, vse svoje moči posvetil političnemu delovanju, kateremu se jc udal z dušo in srcem. Živahen in odločen, priden in nadarjen je mladi publicist najprej s temeljitimi študijami v närodno-gospodarskih in političnih strokah pridobil si. prilično mnogo znanja ter je tako s čudovito vstrajnostjo nadomestil, česar mu ni dala nedostatna šolska omika; potem se jc s svetim domovinskim ognjem lotil javnega delovanja, pri katerem si je v vsakem oziru zaslužil im<£ prvobori-telja slovenskega. Bil je zadnja leta v Trstu duša vsega narodnega življenja in ž njim, katerega je smrt pobrala v najboljših moških letih, izgubili so tržaški Slovenci glavo in voditelja svojega, kateremu ne vemo namestnika; kajti kje bi našli moža, ki bi bil tako delaven, tako zgovoren, tako vstrajen, tako požrtvovalen, tako spreten, tako odločen, živahen in nadarjen, kakor je bil pokojni Dolenc! In z vsemi temi lepimi svojstvi je združeval jako plemenito sreč in politikom nenavadno dobrodušnost. Blagi Viktor, slava tvojemu spominu! Z Bogom, zlata duša!
Matej Brenči f. Dnč 18. t. m. je pri Sv. Gregorji nad S6dražico umrl v 31. letu dobe svoje mladi slovenski pisatelj gospod M. Brencc. — Pokojni jc bil dnč 19. septembra 1. 1856. porojen v Hrašah pri Lescah, zvršil je gimnazijo 1. 1878. v Ljubljani in pozneje pravo-slovje na Dunaji. Bil je nadarjen mož in spisal je več krajših novel v Stritarjevem »Zvonu* in »Kresu« ; bil je tudi sotrudnik našemu listu, „Slovenskemu Narodu", „Slovencu" in nekoliko časa urednik „Ljubljanskemu Listu". Zlasti v „Narodu" jc prejšnja leta priobčil več krajših spisov pod imenom „Nivalis". Zadnje čase je bil uradnik pri trgovinski zbornici ljubljanski, a bolezen ga je prisilila, da je odšel k bratu svojemu, župniku svetogregor-skemu, kjer mu je sušica končala mlado življenje. Bodi mu lahka zemlja in blag spomin v Slovencih.
Dva närodna praznika bode v spomin dveh velezaslužnih mož slavil närod slovenski meseca avgusta. Dnč 14. t. m. odkrije se namreč v Idriji na župni cerkvi Sv. Barbare plošča v spomin pokojnemu knezoškofu ljubljanskemu Antonu Alojziju Wolfu, ki je mladini naši ustanovil »Collegium Aloysianum«, izdal novi prevod svetega pisma ter založil zaklad za včliki slovar slovenski; a dnč 21. avgusta bode gospod profesor
Andrej Einspielet-, častiti starosta in voditelj koroških Slovencev, v svojem rojstvenem kraji v Svečah v Rožni dolini daroval zlato /našo. Obeh slavnostij se udeležb rodoljubi iz vseh krajev slovenskih in v Idrijo, kakor v Sveče pošljejo zlasti ,»Matica Slovenska", „Slovensko pisateljsko društvo", kakor tudi druga društva ljubljanska zastopnike svoje.
»Ledeni les«. Opazka, ki se v Pajkovi knjigi: »Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev« nahaja na strdni 116.: »Ledeni les« »Ledum palustre« — dala mi je povoda, da sem jel pozvedovati o tej stvrfri. Že početkoma sem zmajeval z glavo misleč, da iz te moke ne bode kruha in nisem se motil. Od učiteljev in nekaterih učencev, ki so pohodili za velikonočnih počitnic svoje roditelje, dobil sem precejšnje število po-jedink iste rastline, ki se imenuje okoli Spitaliča »ledeni les«, v Smarijskem okraji pa »nedeljni les«. Ta rastlina se ljudem zdi tako važna, da »žegen« brez nje nima nobene veljave, torej jo vsak vtakne v butaro. No, saj je ni težko dobiti, kajti raste povsod po listnatih gozdih, osobito pa kraj g<5šč in po krčevinah ; tudi v mejah je mestoma prav navadna. Ugaja ji najbolj suha zemlja, ki ima kamenito podstavo. To nas uči, da ne more biti Ledum palustre, ki raste na vlažnih in mokrotnih krajih.
Rastlina, o kateri tu govorim, je jedina sorodnica brogoviti (kozji pogačici) [Viburnum Opulus], ki se po vrtih prav rada sadi zavoljo lepote, inače pa livl prav navadno ob potokih, v gajih in po vlažnih hostah. Ime ji je meduljevina [Viburnum Lautana]; po Slov. Goricah in tudi drugod pa ji pravijo metrika. Rastlina ne doraste nikdar v drevo, temveč ostane grmasta in se odlikuje posebno po debelih mladikah, na katerih stojč listi nasprotno. Ti so jajčasti, časih srčasti in na spodnji ploskvi z gosto sivo dlako porasteni, dočim ostalo rastlino lasjč sam<5 za mladosti pokrivajo in ne delajo tu klobučiui podobnega pövlaka; izjemo delajo časih mladike. Beli cveti, ki so vsi jed-nako veliki, stojč v nepravih kobulih ter so popolni. Iz njih se razvijajo jagode, ki so sprva bledozclene, potem rdeče in napöslcd črne. Rastliuo je tudi po zimi in sploh ob Času, ko nima niti listov niti cvetja, lahko spoznati po popkih, katerim nedostaje posebnih krovnih lusek. Popek delata dva podolgovata in na vzdolž v gubč nabraua lističa, ki se pozneje razvijeta v lista, dočim popek pokrivajoče lu;ke drugega drevja in grmovja odpadejo.
Da je dr. Pajek naletel ravno na Ledum palustre, tolmačil bi si človek iz besede »r£s« in v istini se imenovana rastlina prišteva vrčsnicam. Posebno svojstvo pa odlikuje močvirski rožmarin — tako se imenuje Ledum pulustre; — on je namreč vedno zelen grm, ki se kmalu spozna po zopernem vonji, kateri se razprostira v njega bližini. Ker ostaja tudi po zimi zelen liki omčla na našem drevji, tedaj ga je prav lehko ugledati. V južnih krajih se redkokje nahaja, tem gošče pa v severnih.	C—k.
Novoprovenqalska književnost. Malokatera književnost je cvclh v srednjem veki toliko krasno kolikor pčsemstvo provencalsko. A začelo je že zgodaj sahniti ; posebno kar se je združilo južno Francosko s severao, zamrlo je prav naglo öno živahno gibanje. Kralj Fran I. ukazal je, da javno rdbi povsod samd francoščina. Zvouka pro-vencalšČina se je umeknila: pri sodiščih se je razpravljalo v francoščini, po šolah se je učilo v francoščini, v cerkv&h se je prepovedovalo v francoščini. Samö ndrodne pesmi niso utihnile do cela in v iS. stoletji jih je zbral nekaj ter poslal v svet Nikolaj Sa-boty: to je bilä jedina znamenitejša knjiga v lepem južnem narečji do našega stoletja.
Šele v naši dobi se je začelo dramiti vnovo. Leta 1825. zapel je prvo pesem v njem Jaetjuou Jasmin. Rodil se je 1. 1798., umrl 1. 1864. Bil je brivec : »bril je dobro, a pel še bolje«, dejal je o njem slavni kritik francoski Saiute-Beuve. V drugi polovici našega stoletja je dal na svetlo dva zvezka svojih pesmij. Bil je zelo priljubljen ter hodil je pevajoč po svoji očevini okoli, kakor v davno minulih časih trubadurji.
Vzdramljeno gibanje se je oživljalo bolj in bolj. Ustanovila se je zveza ro.loljub-nih pisateljev, imenovana „ Fflibrige". Na čeli teh mdž, zovočih se »les Fčlibrcs«, bil je ter je še najboljši novoprovengalski pesnik: Miroslav Mistral. Rodil se je leta 1830. blizu Aviguona. Oslävil se je osoblivo s pripovednim pčsemstvom, u. pr. z eposom: »Calendau«. A najkrasnejše njega delo je »Mircio« : nežno in presrčno nam slika nesrečno ljubezen dveh čutečih srdcc.
Zelö znamenit je tudi Josip Roumanille. Rodil se je leta 1818. v St. Rčmiji. Peval je sprva v francoščini. Ko pride v praznike domdv, vpraša ga mati prostosrčno, če res »zna delati, da popir govori«. On ji pročita jedno svojo pesem. A ubdžica je nc razumeje: južno in severno narečje sta si precčj različna. Sina to gane, gre, zloži pesem v provencalščini in pročita jo materi. Vzraduje se stara žena in razjoče v vc-selji svojem. To mladeniču seže globoko v srce ter pisati začne v domačem svojem narečji.
Omenimo še Teodora Aubanela. Bavil se jc s pripovednim pčsemstvom, toda najrajši z dramatiko.
Živčje in živčje se prostr&ni njih preporod; razširil se je že doli do Barcclone, do kamor seza provenqalščina. Urejajo se v njem novinc, pišd se prostonärodne knjige in vsako leto se slavč po južnem Fraucoskem književne svečanosti provemjalske.
Prihodnjost pokaže nam, bode li dovolj jako to gibanje, vzmdre li južna književnost toliko sile, da se osvobodi bogate in slavne severne sestrč svoje, ali ostane vedno samd nerečna književnost, kakeršne ima več ali menj vsak večji ndrod.
Jos. Krziinilt.
Slovenščina v latinskem obredniku iz leta 1830. »Znamenito bi bilo objaviti vsako pred 1833. letom natisneno slovensko knjigo, katere Šafarik ne imenuje v zgodovini o slov. kujiževnosti, da se nam ne pogub» !c pravi L. Žvab v »Lj. Zvonu« III. 141 Uprav v to svrho nam jc podal isti g. pisatelj sam razven posamičnih prilogov k slovenski bibliografiji še manjše ali večje skupine redkih spisov (»Lj. Zvon« III. 599 si.) in knjižnih redkostij slovenskih (»Lj. Zvon« VI. štev. 3 si.) K tem literarnim pabir-kom morem k str. 569 »Lj. Zvona« 1886. na srečo tudi jaz pridejati iz našega slovstva drobtinico, shranjeno v latinskem obredniku od leta 1830., katere knjige nc omenja ni Safafik in ne Marn v svoji bibliografiji.
Knjiga (ki sem jo našel pod streho kaplanijske hiše pri Sv. Pavlu v Savinjski dolini) ima naslov: »Compendium Ritualis Romano Salisburgensis cum appendtee germanica et vindica pro assistentia moribundorum in commodiorcm usum RR. DI). Curato-rum emendatum. Clagenfurti 1830. Typis Joannis Leon«. M. 8. 172 str. V aprobacij sc pripomenja med vstalim: »rituale parvum germanico-latino et Slavico idiomate cou-scriptum, aptumque in manualem usum DD. Curatorum Dioecesis Nostrae Gurcensis un-di<|ue desiderari«, da so torej duhovniki Krške škofije tedaj splošno želeli si obrednika v slovenskem jeziku. Slovenščine pa se v ti knjigi nahaja to-le: Najprej obična vprašanja pri krstu: »Kako fe ima to dete jimenuvati?« itd. pa »Jes včrjem v' Boga O/.hcta« in »Ozha nafh«, raztrošeno na str. 5. do 13. Potem očitna izpoved pred obhajilom bolni kov: »Jes vbogi grčfhni zhlovek fe dousheu dam« itd. str. 21. ter: »Poglejte jague Bo-shje« in: »O Gofpod! jes nifem vrčden,« str. 22. Nadalje: »Litanie k' masilu bolnikou s' f. Oljarn« in »Molimo« str. 37.—39,; zatem nekateri Q|>omiui bolniku: »Včrji ti trdno vfe artikelne f. včre« itd. na str. 44., 45., 46.; po teh: »Perporozhenje dufhe.« Litanie z več molitvami za umirajoče, zdržema str. 52.— 61.; pa še nadaljne tri »Molitve« str. 63,—65.; zopet »Molitva« str. 72., 73.; 11a tö; »Obudcnje Vere, vupanja, lubesui, grivinge
etc« ter molitev za srečno smrt in poslednji vzdihljeji umirajočega, vse na str. 76.—79. Napösled ogovor: »Andohllivi v' imeni Kriftufa Gofpoda nafhiga shrani!« to jc poročni ogovor do ljudstva ih pouk ženinu in nevesti o zakonskem stanu z običajnimi vprašanji in dostavki, pa sklepna »Molitva sa novo porozhcne«, na strančh 96.—102.
Za primer o jeziku bodi še ulomek iz poročnega govora (tu z sedanjim pravopisom): »Pričejoče dvč peršone J. J. ste sklenile v' ta za ccrkuv ino deželo tok imeniten stan svetiga Zakona stopit . . . Včdet imata tedaj (nam. ženin in nevesta!), ino nikolj pozabit, de je stan, katerga nastopita, da je zakon en časti vreden stan, katir je za 16 po-stavlcn od samiga Boga, de bi se skoz pogmiranjc človeškiga roda tudi število pametnih stvari množilo (gmeralo), takih stvari, katire so poklicane k' vrednosti božjih otrok, k' svetösti, h' izveličanju, fno k' vččnim živlcnju. Kristus, naš izveličar sam jc ti stan očitno poČcstil skoz to, de je povablen s"* svojo materjo ino s* svojim jograini k' ženitvi v' Kano Galilejo peršel, ino je tamkaj storil svoj pervi čudež. Veliko opoincnjoča je tudi sama poroka (poročenje); zakaj to n5. obena prazna navada, temuč velike skrivnosti v' sebi zapodade, ravno takö, koker je skupej prebivanje zakonsko ena naredba brezkončno modriga Boga. Zakon ni izmislen od lud( k* nasitenju mesenih slad (slastov), temuč od Boga samiga je bil v' raji (paradiži) postavlen. Nc poerbani grčh, ne gmajn potöp J'ista mogla zakona, ino njegove vrednosti v stari postavi zatrčti, ino v' novi je od Jesusa Kristusa cčlo k' onim zakramentu povzdignjen. Iz tega lehko vidita, de je bil zakon od Boga postavlen, na čudno vižo zdržan, ino na zadnje tako visoko počešen« itd.
Pobirajmo drobtine !	A. Fekonja.
Nove knjige slovenske. Jaromil, češka narodna pravljica, poslovenil //. Pod-krajiek. — Car in tesar ali Saardamska ladjedelnica, zgodovinska pripovedka, poslovenil H. Podkrajiek. Obe knjižici je založil J. Giontini v Ljubljani 1886. Veseliti nas mora, da se je slovenska knjižnica za mladino za dve knjižici pomnožila, in pričakovati je, da ji bodo šolske knjižnice pridno naročale; kajti jako jim ugajata. Ker pa smo prepričani, da je vsestransko veljaven in upravičen izrek, ki trdi, da za mladino je najboljše ravno dovolj dobro; ker smo prepričani, da si mladina ravno s čitanjem pridobiva gladek zlog in utrjuje popolnost v pisavi bolj pri čitanji gladko pisanih spisov nego s slovniš* kimi pravili, torej nam mora g. prelagatelj oprostiti, če nekatere stavke in izraze v teh dveh knjižicah pograjamo.
Tisti, ki imnjo s poučevanjem mladine in s pismenimi nalogami opraviti, vedö pač iz izkušnje, kako slabo znajo nekateri učenci ceniti pomen časov, kako slabo poznajo njihovo medsobno razmerje, kako nepravilno in brez vzroka v pripovedovanji kake celo male povesti preskakujejo iz sedanjika v praeteritum in nazaj. Toda kaj čemo, če deček v tiskani knjigi čita n.. pr.: „Narciska skoči z Jaromilom v lepo izdelan čolniček ter je sč zlatim veslom igraje po vodi veslala" (str. 17.) ali pa: „Tu je pokleknila k roži, srčno jo poljubi in čudila se je njeni krasoti", (str. 36). — Razločevati nam je natanko, zani-kujemo li izpoved stavkovo ali le kako določilo v stavku. Ni smeti torej reči: ,Jaromil nij daleč od tod cvetlice okopaval", — kajti okopaval jih je> samo da se je to godilo ,ne daleč od tod' t. j. blizo tam (str. 29.). Opctovalnih glagolov ni staviti po nepotrebnem. Tako n. pr. Čitamo na 15. strrfni: „Ko sta mej cvetlicami in drevjem hojevala itd." — Zakaj ne hodila? — Saj se je to vršilo le jedenkrat, a ne dan 11a dan. — „Nerazcvctene" (str. 8.) pravje ne razcvete. — Kako pa se glasi ta-le stavek na str. 11.: ,.sedaj je občudoval li (sic!) cvetlice, sedaj zopet lepe deklice, ki so po travi le plavale, obrazci jim žarili in oči se jim svetile". Tako krčenje ni dovoljeno. — Kje je g. prelagatelj pobral „šelej" mesto navadnega „Šele" (erst), tega si tudi ne vemo razložiti.
Predlog „pred" je staviti združilnikom, ne 1. mestnikom: „pred kratkim" (ne: kratkem" str. 7.): predlog „proti" z dajalnikom, ne z družilnikom: „proti tem" (ne: „temi" str. 55.). — ,.Načrti za ladije" (ne: „k ladijam" str. 45.) — „Ribičarica" (Ki-sehcrmiidchen, str, 40.) je prcsmcl in neupravičen neologizem. — Razvrstitev l>escd tudi ni vselej vzgledna: „Taka peresa je imelo takrat Holandsko redarstvo, ki je pa stalo na jako slal>cm glasu, na klobukih" (st. 9.)
Prihodnjič prosim torej malo več natančnosti pri tacih stvareh, da bomo lahko hvalili brez popravljalnih op<5mcnj, kajti tisto je prijetneje. —	Y.
Književnost hrvaška. Na prvem mestu nam je omeniti novega izdanja dveh pesmotvorov slavnega dubrovniškega pesnika Gtuululica. Prvi je njegov epos Osman, ki ga je zlasti za šolsko rabo priredil profesor Broz ter mu dodal primeren predgovor, potrebne opazke in mal slovarček. Šolska izdaja stoji 1 gld. 30 kr., v lepši zunanji opravi 2 gld. 80 kr., v najlepši pa 3 gld. 10 kr. Drugo delce istega pesnika v novi elegantni izdaji so „Suze sina razmetnogakaterim je predgovor napisal profesor Klaič. Cena tej lepi knjižici, ki se je že v prejšnjih stoletjih morala večkrat znova tiskati, je samo 40 kr. Oboje kar najbolj priporočamo Slovencem, ki se zanimajo za hrvaško knjigo. Ravno tako opozarjamo častite naše Čitatelje na »odabrane pjesme Zmaja Jovana Java-novica«, ki so ravnokar v Zagrebu prišle na svetlo z latinskimi črkami, da bi Hrvatje in Slovenci tem lože uživali prelepe plodove tega izbomega pesnika srbskega. Izbrane so epske in lirske pesmi ter nekoliko šal in satir. Pri tej priliki naj povemo še to, da se jc ob petdesetletnici pesnika Trnskega znova tiskala Schillcrjcva »pjesma o zvonu*, ki jo je isti gospod Trnski v tretjič pohrvatil. Kako llrvati radi čitajo mladega pesnika Harambaiiča, priča nam to, da so njegove »Ružmarinke« ravno doživele četvrto izdanje. Tugomil je zbral svoje v raznih listih priobčene pesmi ter jih pod imenom »Tugomilke* izdal v posebni knjižici; Pero Kuničič v Zadru pa je v svojih *Pupoljcihi priobčil pesme in sestavke v prozi. O *Poletarkah*, v katerih mladi pesnik Ivan Tomasič opeva nevesto in domovino svojo, sodijo hrvaški listi, da so še prezgodne, nezrele. Pesnišk im plodovom moramo prištevati tudi »Iskrice*, ali črtice od Josipa Droienaviča v Senju in »Črtice iz 'života« od Ivana Devčiča. Zabavno poučno berilo so »Znameniti Hrvati«, po-viestne pripovedke za mladež od C jure Turie'a. Ta knjižica se odlikuje po svojem lepem jeziku in pesniškem navdušenji, po čistem domoljubji in globoki nravnosti ter je mladini na vsako stran dobro došla. Cena ji je le 60 kr. Ravno tako vesela bo hrvaška mladina novega izdanja Robinzona Cruzoe-a v lepi zunanji opravi s podobami. Prestavil ga je Mirko Tkalec, a stoji 80 kr. Čudno znamenje književniške vzajemnosti je, da sta v Zagrebu ob istem času dve razni knjigarnici omislili in na svetlo dali prevod Jules Ver-nejeve pripovedke »Doktor Oks.« Da tu konkurencija ni na pravem mestu, ne treba posebno poudarjati." Tem večje vrednosti so »Šaljive narodne pri poz edke«, ki jih je za mladino nabral in izdal skušeni pedagog prof. Basar i ček. Nova prikazen na književnem polji Hrvaškem je »Narodno blagoc zato, ker ga je po Bosni in Hercegovini nabral in izdal mohamedovcc Mehmcd Kapelanovič Ljubušak. Pa tudi po vsebini svoji je to pre-zanimiva knjiga, kajti to ti je cela zbirka narodnih govorov in pregovorov, modrih izrek, pravljic in popevek. Razmerno vse premalo se na Hrvaškem razvija cerkvena in religi-joznonravna literatura, zato danes radostno naznanjamo dve novi kujigi te stroke. Prva je »pastirsko blagoslovje*, 2. zvezek, od vseučiliškega profesorja dra. Martina Štiglica; druga se zove »Agata ili prva sveta prices t« iz fraucoskcga prestavil »Sbor duhovne mla-deži« v Djakovu. — »Hrvatski pedagogijski zbor« je izdal preimenitno talijansko knjigo ■»O uzgoju« od slavnega talijanskega pisatelja, a rojenega in zavednega Hrvata Nikole Tomasca (Toinašiča). Prestavil jo je bkender Kabkovič, ki je knjižici dodal predgovor o
življenji in delovanji Tomasea. Frančiškan o. Antun Knezcvič je napisal zgodovinsko knjižico »Carskoturski nam jest niči u Bosni i Hereogovini 14(33—rSjS*. — Marljivi zdravniški pisatelj prof. tir. I.obmayer pomnožil je to stroko hrvaške literature zopet z dvema knjižicama. Prva je higijenska črtica »A"osa in tiokti*, druga »Putovaiijc u ztiravlu«, obe sta imcnitncjši, nego bi kdo na prvi mah mislil, a odlikujeta se z gladko ter lahko umevno pisavo. Od »hrvatske enciklopedije«, katero zdaj prof. dr. Zoch v Osek 11 sam urcduje, prišel je na svetlo 16. snopič, ki seza do l>esede »Crkvenica«. Tudi v znanstveni literaturi imamo to pot omeniti lep plod profesorja dra. Šrcpla, ki je napisal jako ukovito razpravo -»o rimskom historiku Korneliju Varit t/1. A konečno naj povemo še to, da je Fr. Kuhat izdelal prezanimivo »osnovo za uredjaj naših glasbenih udramatskih odno-šajat ter jo izdal v posebni knjižici. Ker se znani domoljub in glasbeni strokovnjak v tem svojem delcu ozira tudi na Slovence, bomo o tej knjižici prav kmalu nekoliko več »pregovorili.
Jugoslovanska akademija znanosti dala je na svetlo «Iva nova zvezka glasila svojega »Rada«. V LXXXIII. knjigi tiskani sta razpravi: »Opis ruža okolice sagrebačke« od akad. Vukotinoviča in »prilog hrvatskoj fauni ogulinskoslunjske okolice i pečina« od prof. A. E. Jurinca. Knjiga I,XXXIV. pa ima to-le vsebino: »Kriminalitet iiteljstva u Hrvatskoj i Slavoniji*, od prof. dra. Vrbaniša (konec); »Pit t wan ja po Balkanskem polu-otoku XVI. vieka« od prof. dra. Matkoviča; in »Religija Srba 1 Hrvata na glavnoj osnovi pjesana, priča i govora narodnog (IV. del) od N. Nodila.
Matica hrvatska jc razposlala za društveno leto 1886 sedmero knjig: i. r Kit kri*, knjiga I. s podobami od prof. dra. Kišpatica, 2. »Glasovi t i Hrvati prostih rjekova* s podobami od matičnega predsednika /v. Kukuljeviča pl. Saksinskega, 3. »Črtice iz hrvatske književnosti,« knjiga I. od prof. Brona, 4. »Pitt u Carigrad* s podobami od A. Vebera, 5. »Senoine sab rane pripos'iesti«, zvezak V., 6. »Pod starimi krovovi*, zapisci i ulomci o<l Son dor- Gjalskega, 7. »Ksanian. pripoviest od Vojnovica. Matica hrvatska si je zadnja leta na vse strani pridobila toliko veljave, da nc treba nobenega priporočila. Po lepi zunanji obliki se z matičnimi knjigami ne more meriti nobena druga tiskovina, a kar se vsebine tiče, porok so nam imena pisateljev. O prirodopisu ne zna noben drug hrvaški strokovnjak tako zanimivo, lahko umevno in ukovito pisati, kakor gospod Kišpatič, ki ga Matica šteje med najbolje sotrudnike svoje. O Kukuljeviču, ki že nad petdeset let dela na književnem polji, ne l>omo govorili; dovolj je znan po vsem slovenskem svetu. Ali s tem najnovejšim delom jc sprožil lepo misel, ki bi jo imeli tudi Slovenci posnemati. »Kxempla trahunt«, rekali so stari Rimljani, in kakor so oni imeli svojega Plutarcha, tako naj bi tudi mi skrbeli, da dol»omo svojega. Ne le tuji, tudi domaČi slavni možje naj bi se postavljali mladini naši v vzgled. Vcl>cr žc več desetletij slovi za najboljšega stilista hrvatskega, a njegov »put na Plitvicc« in »listovi o Italiji« pokazali so, da ga ni Hrvata potopisca, ki bi mu v tej stroki bil kos. Zato veselo pozdravljamo njegov »Put u Carigrad«, ki je za nas tudi zato zanimiv, ker potuje po suhem skozi Srbsko in Hol-garsko, pa nam tudi o teh bratih naših pripoveduje. Sicer bi to knjigo prištevali najboljšim o Carigradu, nc izvzemši niti istega Amicisa, katerega Veber tako rekoč dopol-nuje. O Šcuoi smo v »Zvonu« že večkrat in obširno govorili. Veseli smo, kadarkoli ugledamo nov zvezek zbranih njegovih del. Mladi pisatelj (Jjalski, o katerem smo tudi že govorili, nam »pod starimi krovovi« kaže tisto stran bogatih njegovih darov, na kateri se je skazal pravega mojstra. Klasično nam v teh črticah opisuje plemen i t ašk o življenje v prelepem hrvaškem Zagorji; življenje, ki od dne do dne gine, in ga kmalu ne bo več. Zato želimo, da bi nam ga rodovitni gospod Gjalski še dalje opisoval, tako res-
nično in realistično, kakor je začel, da hi nam ga saj v spominu ohranil. V »Ksanti« vidimo gotov napredek darovitega pisatelja in ne motimo se, da tudi v Vojnovici smemo pozdraviti novega stalnega pripovedovalca v literaturi hrvaški. Cisto nova literarna prikazen pa so književne črtico Brozove. Mladi gosjiod profesor jc pokazal svetu, da se tudi o jezikoslovji more pisati popularno in zanimivo, in ker se mu je že ta prva knjižica, ki je le uvod v književnost, posrečila, smemo ncpotrpežljivo čakati nadaljevanja. Konečno omenjamo, da se že tiska fin/alko-slatretuki slovarček od g. prof. dr. Masiča, in da ga bo Matica hrvaška najkcsnejc do konca septembra t. 1. brezplačno razposlala vsem slovenskim udom svojim.
Vabilo W 0 L F 0 V I PJ.flilflj
katero priredi
närodna čitalnica v Idriji
dn6 14. avgusta 1887, povodom odkritja spominske plošče na cerkvi sv. Barbare, kjer je bil ranjki knezoškof Anton Alojzij Wolf krščen.
Spored slavnosti:
1.	l)n<5 13. avgusta zvečer ob 7. uri vsprejem gostov po slavnostnem in mestnem odboru ter narodnih gospčh in gospodičnah.
2.	Sprevod v mesto z rudarsko godl>o.
3.	Razhod gostov po odkazanih stanovanjih.
4.	Ob 8. uri v rudniškem gledališči „Čevljar baron", opereta v 3 dejanjih, katero predstavijo idrijske čitalnice diletantje.
5.	Dnč 14. zjutraj ob 8. uri sv. maša v mestni farni cerkvi sv. Barbare. Pri maši bode pel čitalniški pevski zbor.
6.	Ob '/,9. uri se odkrije na cerkvi sv. Barbare spominska plošča, katero so slavljen-čevi sorojaki napravili z blagodušno podporo slavnega mestnega zastopa. — Petje, slavnostni govor, venčanje in godba.
7.	Po odkritji se gostom razkažejo rudniške znamenitosti in tovarne za živo srebro in cinobcr.
8.	Ob i. uri popöludne skupni obed v pivarni g. Tujča.
9.	Ob 6. uri ljudska veselica s petjem, godbo itd. na vrtu g. l«'r. Didiča.
P. n. gg. zunanjim gostom se daje na znanje:
1.	Vožnja po železnici iz Ljubljane do Logatca stoji s poštnim vlakom s tour in retour-karto i gld. Oo kr.
2.	Skupna vožnja iz Logatca do Idrije in nazaj jc brezplačna.
j. Ogledovanje rudnika in tovarn je po prijaznem dovoljenji visokočastitega g. rud. predstojnika J. Novaka brezplačno.
4.	Godba jc brezplačna.
5.	Prenočišča pri idrijskih rodoljubih so brezplačna.
0. Vstopnina k gledališki predstavi parter 20 kr., lože 30 kr.
7. Skupni obed stoji i gld. za osobo in udeleženci se imajo izkazali z vstopnico k obedu,
katera se dobi pri slavnostnem odboru. S. Odborniki so zaznamenovani s trobojuimi trakovi in črko W.
Slavnostni odbor.
SAH.
Ureduje JANKO KALAN v Velikih LaSčah.
XXXV. naloga.
Zložil JAN DOBRUSKY v Pragi. (Posvečena slavnemu ruskemu šahovcu Mihaelu J. Čigorinu v Peterburgu.) »Vsemi«naja Ilustracija«. Črni.
a		b	C	d	e	f	g 1»	
8		p				ggf mm1/.	1!	8
7	ggf		s		gj		IJP	7
6		8		H		B	II	6
6	11		IUP /A		■	*		5
4		■		gpp		11	gg§	4
3	'/d:?-		§j§		B		0 ä	3
2		m				H	li	2
1	v iH				§§		11	1
	a	~TT	C		e	f	S h	
Beli začne in da v 3. potezi mat.
XXXVI. naloga.
Zložil R. BRAUNE v Kočevji. Beli.
K. h6 ; D. d7; Tb7; e4; L. I17; k. h6.
Črni.
K. <15; D. a6; T. b6; Sd6; k. l»7, ez. Beli začne in prisili črnega, da ga naredi z 2. potezo mat.*)
Rešitve naj se pošiljajo naravnost šahovemu uredništvu.
Rešitev
XXXIII. naloge v 1. številki »Ljubljanskega Zvona« 1887. 1. (Josipa PospUila.) Beli.	Črni.
1.	Sc5—»4	Lf6—<14
2.	Da3—est	KXT ali LxD.
3- IM—f5 ali Sa4~c3t
2.	SeS—c7f
3.	Da3—C3f ali Sa4—C3f
b.
i.....
2.	S e8xf0f
3.	Sa4—c3f
c.
i.....
2.	(2--f3! f
3.	S ali l)f
d.
2.	Sa4—C3f
3.	Da3—a8 ali a6f
2.	Da3—d6f
3.	Sa4— C5 ali Se8 X ft>f
2.	Da3—e3t
3.	Sa4 — bbf
2. l)a 3—d3f
b.
2. Sa5—b6!
mat.
Lfo—e5 KxT ali LXS
I)li4Xg4 ali (2 c7Xfo mat.
L02— b3 kakor koli mat.
c6—c5 LxS ali Kc6 mat.
DI14—113 K XT ali c7Xd6
mat.
Kd5Xe4 Ke4-d5 mat.
Sf4Xg2. i. t. d.
b5Xb4 i. t. d.
1)5 Xa4
2. Se8—c7f i. t. d. Prav so jo pogodili gg.: Fran Plold, c. kr. velike realke prof. in Anton Uršič, bogoslovcc v Gorici; Jožef Križman, c. kr. gimn. prof. v Pazinu.
*) «Ljubljanski Zvon« prinaša načeloma samo logo napravljamo iziniek, da se i naši šahovci sezna-direktne naloge, v katerih ima namreč beli prvo po- nijo s to vrsto nalog, katere imenujejo Nemci »Selbst-tc/o ter zmaga. Le z denašnjo Hraunetovo lepo na- matt«, a Francozi »Qui perd gagne«.
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v knežjem dvorci v Gosposkih ulicah, 14.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.
ßavodilo
o pravilnem igranji šaha za začetnike.
(Dalje).
Kratka teoretična razprava o odpretjih 'otvorjenjih.;
/. Odprte igre.
A. Igra s kraljevim skakačem.
Ako beli namesti, kakor v italijanski partiji, 3. Lf 1—04, stori 3 Lfl -b5, nastane tako zvana španjska partija ali Ruya Lopez-a igra. Ta igra je jako sigurna za obd igralca in ima mnogo prednosti pred marsikaterimi drugimi igrami s kraljevim skakačem. Zatorej je osobito v zadnji čas med dobrimi šah ovci jako priljubljena. Tu podajamo par najimenitnejših varijant: I. I.C2—e4, e7—c$ ; 2. Sgl—f3, Sb8—cO; 3. Lfl—b5, aj—aöt; 4- Lb5 a4. SgS—fö; 5. 0—0. SfO X e4; 6. d2—d4, b7—b5; 7. La4—b3, d?—d5; 8. Sf 3X es, Sc 6 X C5; 9. d4 X e5; L c8-b7: 10. Lc i—e3, Lf 8—07; n. S bi—d2, S C4 X d2 ; 12. D dl X d2, 0—0; 13. f2— f4, f7—fb; 14. c2—c3 in igra je za oM igralca jednaka. Ako beli nadaljuje: 5. S IjI—c3 (mesto o—o), potegne črni Lf 8— };4 in tedaj nastane tako imenovana španjska igra s b štirimi skakači (Vierspringerspiel);
tudi poteza 5.....Lf8—C4 je dobra; n.
pr.: 5. Sb 1—c3, Lf 8—C4; D. Sf 3 X e5. Sc 6 Xe5 7- d 2—d4, Lc5 — <16; 8. f 2 _f4. Se 5—c6!; 9. C4—e5, Ld 6—b4; 10. c5Xfb, Dd 8 X f6 in črni ima dobro
igro. Ako: 7......Lc 5— b4, 8. d 4Xe5,
Sf6Xc4; 9. Dd. i—d4, SC4XC3: 10. b2 Xc3. C7-C5; xi. Dd 4—C3, Lb 4—»5; 12. De 3XC5; b7—5; 13. La 4—b3, L c8 -b7 ; 14. 0—0: Ta 8—c8; 15. Dc 5 Xe3, La 5X03; 16. De 3—g3'. Dd 8 — e-!; 17. Lc I—g5 in beli ima boljšo igro. Igra sč štirimi skakači bi se prilično tako-le nadaljevala: 5. Sb 1— c 3. Lf 8—b4; 6. Sc 3—d5, Lb 4—c5; 7. C2-C3, 0—0!; 8. d2—d4, c5Xd4: 9. c3Xd4, Lc 5—e7; 10. Sd 5Xfb Le 7Xf6; 11. d4—d5. Sc 6—b8; 12. e4—e5, Lf (t — cj. Črni dobro stoji, kajti belemu ne bode možno vzdržati svojih kmetov.
Še druga nadaljevanja v španjski igri so: 5. d2—d3, Lf 8-C5, 6. C2-C3, b 7—b5
j. t. d. II. 3.....SgS—/61 4- 0—0, Sf 6
Xe4; 5. d2—d4, Lf 8-e7; 6. D d 1— e2, Se 4—d6; 7 L b5Xc6, b7Xeb; 8. d4 Xe5, Sd 6—b7; 9. Lc i— e3, 0—0; 10. Tf i— di, Dd 8—e8! u. Sb 1—c3, Sb 7
—d8 i. t. d.: ali: 3.. . . Sg 8—fo. 4. d2—d3. d7—d6; 5. Lb 5XcO -f. b7XcO: 6. h2—h3, g7—gO: 7. Sb 1—C3, Lf S— g;; 8. Lc i—e3, co—c5 ; 9. Dd 1— <12, h7 —hO; 10. b2—1»3, S?6—g8. 11. g2— g4. Lc 8—eo ter potem Sg 8—e7—co in oW stranki imata dobro igro. Se nadaljevanja:
3____ d?—d6; 4. Lb 5 X c6+, 1>7Xc6;
d 2—d4, c5 X «I4; o. Dd iXd4, c6—C5 i. t. d. nam je omeniti in s tem završujemo razpravo o španjski partiji, dodavši opazko, da je jedro ali poinla tč igre vezanje črnega skakaČa c 6 in torej indirektn: napa« na kmeta e$.
Začetek: 1. e2—e4, e7—e5; 2. Sg I — f3, Sg 8—f6 se imenuje ruska partija: nadaljuje se: 3. Sf 3Xe5, d7— do :; (to je jedino pravi odgovor črnega; jako slaba bi
bila poteza: 3.....Sf6xe4); 4. Se 5—
f3, Sf 6 X e4; 5. d2—d4, <16 —<15 : 6. Lfl — d3, Sb8—co'.; 7. 0—0, Lf 8—e7 : 8. c2—C4, Lc 8—g4; 9. Sb 1—C3, Se 4XC3; 10. b2Xc3, 0—0:: u. Ta i-bi, <15 X C4: 12. I .d 3XC4, Se 6—a 5; 13. Lc 4— —d3, c 7—cO. To je najboljše nadaljevanje črnega v tej igri. katera se s teoretičnega stališča kot pravilna ne more priporočati, a v praktični partiji bode možno le izvrstnemu in teoretično po vse izobraženemu igralcu, z belimi vseskozi prav igrati: zatorej se nam ne zdi ruska branitev nič slabša od drugih od teorije priporočanih.
Šibkejšim hranitvam se prišteva tudi igra »z dvema skaka če ma na drugo roko: 1. C2—C4. e7 — e5 ; 2. Sg 1—f3. Sb 8—c6; 3. Lf 1—C4, Sg S—/6 zavoljo nadaljevanja: 4. Sf 3—£5 •> d7—d5 ; 5. C4 Xd5, Sf 6xd5 (bolje je tu: Sc 6—a5 :, po kateri potezi sta obe igri iednaki); o. Sg 5Xf7, K e 8Xf7; 7- Dd i-f 3 +, —e6; 8. Sb 1—c 3, Se 0—e7; 9. d2— d4, C7-C6; io. LC I— g5, e5Xd4; u o—o—o, d4Xc3; 12. Th i—ei -f, Ke o —dO; 13. Lc4Xd5, c3Xb2+; 14. Kc 1 —bi, c6Xd5; 15. Lg 5 Xe7-t-, Lf8xe7; x0. Tdixd5+, KdO—c7; 17. Df3—C3 -f, kralj grč kamor koli; 18. Td5Xd8-f. Ley Xd8; 19. Dc3Xg7 i» zmaga.
Ako beli v italijanski partiji po: I.C2 —e4, cy- es; 2. Sgi-f3, Sb8—cb; 3. Lfl c—4. Lf8—c5 potegne: 4. bä—4b in črni tega kmeta vzame : 4 . . . . Lc5Xb4 ali Scb X'»>4, to nastane gambit kapitčna Ev ansa, ki ima imč po izumitelju poteze b2—b4, angle/.ke vojne mornarice kapitenu W. D. Evansu iz Milforda. Ta partija je iz najživahnejših in najbolj zanimivih, ter za oba igralca jednako nevarna. Po teoretičnih raziskavah bi moral v vsakem gambitu beli igro izgubiti, ker popdd, ki ga dobode za žrtvovanega kmeta, ni popolni nadomčstek za materijalno izgubo." Ali v praksi, osobito v turnirskih partijah celö izvrstni igralci, n. pr. Zuckertort in drugi posebno kapitena Evansa gambit radi odklanjajo, ker se je hudemu popadu bčlih rčs jako težko ubraniti. Mi podajamo glcdč na veliko mnogovrstnost nadaljevanj v tej partiji le najpoglavitnejše varijante, ker bi siccr bila razprava mnogo preobširna in nam v to nedostaje prostora. Nadaljevanje: 4. b2—1)4, Lc5Xh4, 5. cz— c3, Lb4—c$; u. 0—0, d;—db. 7. d2 - c5Xd+: 8. C3
Xd+, Lc5—bo se zmatra najboljšim za obe stranki ter se imennje: normalno, in .pozicija, ki je nastala po teh osmih potezah: normalna pozicij a. Prav ta pozicija nastane .lehko tudi, ako črni vžame sč ska-
kačem: 4.____ ScbXb4: 5. 02—03, Sb4
—co: b. 0 — 0 i. t. d.
Beli zdaj more svojo partijo na pet raznih načinov nadaljevati: a) Sbl—03, b) d4 —45, c) Lei — bz, d) h2—h3 in e) a2— a4. Najboljši sta prvi dvč nadaljevanji, ki
se pa navadno v glavnih stvareh strinjata. Tü sledi jedna varijanta: 9. Sbt—cj, Scb-—35 !; 10. Lc4—d3, Sg8-e7: u. d4— —d5, 0—0; 12. Lei—b2, c7—c5 : 13. $03. —e2, Se7—gb; 14. Ddl—d2, fy—fb; 15. Kgi — hi, Lbb—C7; 16. Tal—ci. Ta8— b8: 17. Se2—g3, b7—b$ ; 18. Sg3— C5—C4; 19. Ld3—bi, b5—b4: 20. Lb2— d4, C4—c3; 21. Dd2—di! Sgb—f4. Zdaj je belemu na izvolji nadaljevanje g2—g4 ali pa Tfl—gl, ali v občh slučajih bode polagoma črni dobil močnejšo igro ter napösled zmagal.
Tudi po potezah: 4. b2—b4, Lc5Xb4,-5. ca—c3, Lb4—as; 6. d2-d4. e5Xd4; 7. 0—0 je črnemu na izbčr nadaljevanje:
7..... d7—db; 8. c3Xd4, La5—bo. s
katerim je zopet dospel do normalne pozicije; ali pa nadaljevanje: 7.....d4Xc3:
katero se imenuje »kompromitovani Evansov gambit«, ker v tej varijantl dobode črni pač. dva kmeta, a .se zato razpostavi jako hudemu in nevarnemu sovražnemu napadu; Vender se zmatra v novejši čas, odkar je xnano nadaljevanje, katero tii podajamo, in osobite II. poteza (b7—b5), komproraitovani' gambit za črnega ugodnejšim, ncgo-li normalna
partija.. N. pr. 7. . .... d4XC3 ; 8. Ddl----
b3, Dd8—fo; 9. e4—C5, Dfb—gb : 10. Sbl Xe3, Sg8-e7; II. SC3—C2, bj—bj; 12. Lc4 X b5, Ta8—b8,13: Db3—»4, a7 —ab; 14. Lb5XcO, Se7Xcb; 15. Lcl— .13, Tb8
— b5: rb. Se2—d4, Sc6x<l4: Da4X
d4, La5 —1>6; 18. Dd4—C3. I.c8—b7 iu črni ima ugodno pozicijo.
(Dalje prihodnjič.)
ozisr^nsriLO.
Večkrat mi dohajajo vprašanja, če se dobivajo "pri meni j tudi platnice za prejšnje letnike »Ljubljanskega Zvona«. Naznanjam, da se-dobivajo za vse dozdanje letnike v raznovrstnih barvah.
Janez Bonač,
knjigovez, Poljanska cesta io: