Pasliiškin :
Adriji v album.
»Xmeli smo ljudi, v poljani cvet." Brez ljube Kette, s puškico na rami je sklanjal se nad tvojimi vodami, da vidi tebe, sebe, domek, svet?
To gre naj rakom žvižgat, kosom pet. Jaz vidim blaženo te med ženami. Juh, kaj prešernosti mi v duši drami, kaj smeha sinjepolti tvoj šepet!
Te grudi mokrožidanega kova, lasje sciganjeno-kobiljih žim, premodro-belčkani; obala nova,
devištvo v golt srčno zaluči jim! . . .
Ti, Adrija, ti si vesela vdova,
a narod moj, kdo ve, če je Maksim?
Prijateljski sonet.
Xako mi, bratje, delate špalir; lepo donijo vaši mi govori: »Življenja si, prijatelj, natovori in jasi voljo preko vseh ovir!"
„Ljubljanski Zvon" 2. XXXII. 1912.
58
Pastuškin: Impresijonist.
A ne veruje vam srca nemir
in ve, da so le poza vam nazori,
papirnate izkušnje a priori;
za sliko bi prodali mi — okvir.
Sicer pa vas imam še zmerom v čisli, že raditega, ker me veseli, da ne tajijo vam obrazi kisli,
kar sem dognal že prej za naše dni: kedor živi življenje, ga ne misli, in kdor ga misli, ta ga ne živi.
Impresijonist.
M>i ti, življenje, škratek šaroperni, ki noče v mrežo mojih bujnih boj ? Pa si le vanji, kaj? pa si le moj — seve, seve, v razdalji le primerni.
Seve, seve, v bližini vidoverni ta kras, očem užitek in napoj, sesuje v pikic se bodeč nebroj in zareže se madeži stoterni.
Čemu bi si tajil? Moj temni jaz dnem za goro čez platno v goste jase: od blizu vidim se očesu mas
bohem, ki z grehom svoja ledja paše, od daleč prerok, ki bo novo gaz . . . O platno, platno, ogledalo naše!