PoStnlna plačana v gotovini, GLASILO D U GO 5 LOVE N S K£ MLA D1 NE Ljubljana, dne 15. marca 1940, JAN KOI.I.AK Češka zemlja Kakim naj, zemlja, srce te pozdrava s ponosno pesmijo aU s solzami, si mati ali mačeha nad nami, tf, hi si v riobstvu lepa kot v slavi Gradovi tvoji razvaline v travi pa stali tujcu dom s,9 tvoji hrami, lev silni v tebi več se ne predrami, smrt sama v tebi spomenike stavf. Tecite solze, da čez vse daljave, nad Vltavo, kot dei in gromoblakov odmevalo bo glasno k bratom Slave: da sloga bi vas že enkrat združila da bi ne čuli pesem le Feahov ampak glasfove Husa in Cirila. (Iz Češke Antologije Slovenske Matice) 0&. vistosmeritve« po tujem vzorcu se niso obnesli, ker se je narod sam usmeril v isto smer in ker je literatura postala že pod samo težo novega položaja narodna v najboljšem pomenu besede. S tem je postala tudi enotna v občnem smislu, ne da bi kdo nasilno izenačeval njene tokove in podrejal individualno stvarjanje avtoritarno postavljenim načelom. Češka književnost v zadnjem letu kaže v vseh svojih izrazih, da je postala izraziti duhovni organ svojega naroda, zrcalo njegove duše, njenega trpljenja in njenih nad. V poeziji in v prozi prevladuje obče narodno nad čisto osebnim, kar pomeni premoč objektivnega nad subjektivnim. Nedostajanje svobode in potreba premnogih ozirov narekuje pesnikom čim večjo sublimacijo njihovega izraza, vendar jih potreba narodnega duha v poeziji rešuje pred igračkanjem in lepo-besednostjo. Tragično občutje življenja ne vodi v resignacijo in obup, marveč poudarja neki duhovni heroizem, kakor ga je kazala v vseh velikih dobah sleherna resnična poezija. V pripovedni prozi opažamo večje zanimanje za zgodovinske motive in za resnično življenje domačega ljudstva. Na zunaj se očituje novi duh v tem, da se je močno zmanjšala prej pretirana vnema za prevajanje iz tujih slovstev in da zelo mnogo izdajajo starejše češke pesnike, pisatelje in zgodovinarje. Tradicija je prevladala nad vsemi modami tujega porekla in literatura skuša biti zvesta služabnica svojega naroda in tolmač njegove nezlomljive volje do življenja. Kakor vse ostalo češko kulturno življenje, je tudi slovstvo pokazalo v zadnjem letu, da je mogoče doseči narodno solidarnost brez nasilnega izenačevanja in kulturne diktature. Okvir tega članka je pretesen, da bi naštevali vsa važnejša dela zadnjega časa. Naj samo omenim izmed pesniških del tanko, a krasno lirič-no-epsko pesem Josefa Hore »Jan houslista«, VI. Holana zbirka »Z&ri 1938«, Jaroslava Colmana Cassiusa zbirko »Železna’ košile«, Františka Ha-lasa »Torso nadčje«, Jar. Seiferta »Zhasnete svčtla«, iz lepe proze pa Fr. Kožika roman »Nej-vžtši z Pierotu«, Zd. Nčmečka »D’abel mluvi špančlsky«, Kaerla Novega »Za hlasem domova« itd. Obsežna je žetev tudi v esejistiki, literarni kritiki in v drugih slovstvenih zvrsteh. Bilanca enega leta in sicer leta, ki je bilo polno dramatičnih dogodkov, je za češko literaturo prav ugodna. Narod, ki je doživel globoko segajočo katastrofo, je našel v duhovni kulturi in posebej še v literaturi neko novo ravnovesje, ki ga varuje vrtoglavice pred prepadi tega vratolomnega časa ... —o- Češka literatura in zapad (Odlomek iz uvoda v četrto izdajo »Pregledne zgodovine češke literature«, 1939). Češka literatura je najstarejša med vsemi slovanskimi slovstvi in se med njimi — prav kakor njen stvaritelj, češki narod — najbolj odlikuje po svojem zapadnoevropskem duhu. Šele od tega zapadnoevropskega ozadja se odraža to kar je češko slovstvo ustvarilo svojskega in izvirnega, zajemajoč iz globin lastnega narodnega značaja in iz bogastva svoje posebne nadarjenosti. To se ne kaže samo v umetnem češkem slovstvu, ki se je po kratki cerkvenoslovanski predigri takoj v začetku naslonilo na latinsko cerkveno literaturo in ki je potlej stalno podlegalo nemškim, francoskim in italijanskim, v zadnjem času tudi angleškim vplivom in zoper katere je branilo in iskalo svojo miselnost ter včasi tudi izrazno izvirnost. V tem pozapadnenju češkega slovstva je bila edina izjema pozna in dokaj skromna slovanska reakcija. Tudi to, kar imenujemo narodno ali ljudsko češko slovstvo in kar je bilo iz ustnih izročil zabeleženo natanko ali bolj svobodno, z narodopisnega odnosno z umetniškega zrelišča, ima skupno, večkrat skrito slovansko podlago v vsebini, v formah pa očitne sledove prodornega vpliva zapadnoev-ropske kulture. Prav tako so z njo v tesni so-visnosti velika miselna gibanja, ki so obvladovala narodno dušo. V mogočnem srečanju slovanstva z zapadom, srečanju, ki v njem že izza časa Palackega odkrivamo vodilni konflikt naše zgodovine, si je zapad pridobil nedvomljivo zmago in prav slovstvo daje o tem, takisto kot glasba in likovna umetnost, obilne in izpričljive dokaze. Zaradi njih pa ne smemo kajpak prezreti pomenljivih primerov tega, kako so pisa- Češka književnost v zadnjem letu telji v starejših dobah predvsem idejno, pozneje pa tudi umetniško izražali notranjo vsebino če-štva... Opomba. Arne Novšk, ki je umrl novembra leta 1939, je bil v zadnjem času rektor Masarykove univerze v Brnu. V češki literarni zgodovini in kritiki je zavzemal eno vodilnih mest. Slovel je tudi kot 5. februarja letošnjega leta je minilo 120 let, odkar se je rodila na Dunaju 1820. leta velika č;eška pisateljica Božena Nčmcova. Njen oče Pankl, ki je bil v službi na Dunaju, je imel tri otroke, izmed katerih je bila Božena najstarejša. Komaj je dovršila 17 let, se je poročila z finančnim uradnikom Josefom Nžmcem. Bil je narodno zaveden človek in radi tega so ga dolgo preganjali ter ga premeščali iz kraja v kraj. Ko so ga končno iz istega vzroka odpustili iz službe, se je morala Božena sama skrbeti za se in za svoje tri otroke. Naselila se je v Pragi, kjer je nastala ravno v tej dobi bede največ njenih del. In je prišla v stik z praškimi literati, izmed katerih je nanjo najbolj vplival univ. prof. dr. Čejka. Izmed njenih del je najboljši klasični roman »Babička«, v katerem opisuje svojo srečno mladost, svojo babico in svoje domače. Nžmcova sijajno riše kmečko življenje ter zelo lahkotno pri- esejist izredno tankega čuta za lepoto sloga in jezika. Njegova »Pregledna zgodovina češke literature« šteje v najnovejši izdaji, ki jo je dovršil malo pred smrtjo, nad 1700 strani in je najbolj priporočljivi vodnik po vseh področjih češke književnosti, vštev-ši znanost in publicistiko. , poveduje; njen jezik je zelo živahen in pester. Pomembnejša dela so še: »Slovaške bajke in pripovedke«, »Siromašni ljudje«, »Slike iz okolice Domažlicske«, »Koliba v gori«, »Karla« ter roman »Gorsko selo«. Spomine na'mladost opisuje tudi v povesti »Gospod učitelj«. Proti koncu svojega življenja si je hotela poiskati založnika za svoja dela. Odšla je v Lito-mysl, kjer pa je močno obolela. Njeni prijatelji so jo odpeljali v Prago, kjer je umrla v bedi leta 1862. Božena Nemeova je velik mejnik v češki literaturi. Ustanoviteljica je nove češke proze in početnica novega realizma. Toda njeno delo ni samo literarno pomembno, ampak pomembno tudi kot narodno probudno delo, saj iz vseh njenih del diha mehka češka duša, ki kliče svoj narod k zavednosti prav zaradi tega so doživela njena dela na Češkem nove izdaje in prav zaradi tega jih ravno v sedanjem času zelo čitajo ... »Potem dolgo plava po Labi, dokler ne pride do morja.« »Ah ja, do morja! Toda kje je in kakšno je to morje?« »O, morje je široko in daleč je, stokrat dlje kot do mesta,« je odgovorila babica. »In kaj se bo potem zgodilo z mojo vejico?« je vprašalo dekletce žalostno. »Gugala se bo na valovih in ti jo bodo vrgli na breg; mimo bo šlo mnogo ljudi in kak fantiček jo bo pobral in si mislil: »Od kod pa ti, vejica, odkod plavaš? Kdo te je spustil v vodo? Kaj je res tam daleč sedela deklica ob vodi, te utrgala in te spustila po njej?« In fantek bo nesel vejico domov in jo vsadil v zemljo. Iz vejice bo zrastlo lepo drevesce, ptički bodo peli na njem in drevesce se bo veselilo.« (Iz češčine: — eran) Karel Kokal: O Janošiku Po vsem Slovaškem je mnogo gradov. Čim več gradov, tem huje se je godilo preprostemu ljudstvu. Po gradovih so bivali mogočni graščaki in ljudstvo je moralo zanje delati. Bržkone ni bila tlaka nikjer tako huda kakor na Slovaškem. Tarhova je majhna vas, ležeča v gorah pod Malim Krivanom, toda znamenita po tem, ker se je tam rodil slovaški narodni junak Jano-šik. Njegovi starši so bili revni, ker pa je bil nadarjen fant, so ga dali študirat v Trnavo. Študiral je že zadnje leto, ko so mu pisali, naj pride domov ker je mati težko zbolela. Janošik se je napotil peš od Trnave do Tarhova. Ko je prišel četrtega dne domov, matere ni bilo več pri življenju, vprav ta dan je umrla. Pa tudi očeta ni našel doma. Odvedli so ga biriči pred graščaka, da bi se opravičil, zakaj ni bil štiri dni na graščinskem. Ni šel, ker mu je doma umirala žena in ni bilo nikogar, ki bi ji stregel. Neusmiljeni graščak, ki mu ni bi- lo pogodu, da je poslal kmet študirat sina, mu je naročil odšteti sto udarcev z bičem. Stari kmet je umiral. Vrgli so ga na voz in zapeljali do njegove bajte. Tam ga je sprejel Janošik z jokom. Toda oče mu je umrl v naročju. Tako je ostal Janošik brez staršev. Zabičal si je, da bo maščeval krivico, ki jo dela okrutni graščak na ubogem, tlačanskem ljudstvu. Ubežal je v gore. Pridružil se je pastirjem, ki so pasli ovce po Kraljevem Holu, nedaleč Tar-hove v smeri proti Tatram. Zbral je še enajst mladcev, od katerih so nekateri bili z moravskih gora. Rekali so jim gorski fantje. Skrivali so se v Tatrah, na Kraljevem Holu, ob izviru reke Orave, Kisucu, na Poljani v zvolenski županiji, ob izviru Hrone in v gemerskih gorah. Baje so nosili zelene srajce, pase, bele ali sive plašče, na nogi opanke, na glavi široke klobuke, na rami puške in sekire v roki. Po vsem Slovaškem pripovedujejo, koliko dobrega je naredil Janošik za obubožano ljudstvo. V neki vasi se je jokal kmet, da mu je strela ubila vola in Janošik mu je dal denar za novega. Nikoli ni ubil nikogar. Ko so prihajali nad gradove, so naznanili, da se gredo maščevat za zasužnjeno ljudstvo ter so pobrali, karkoli se jim je zljubilo. Bogate pocestne so presenečali z gromovitim glasom: »Hej, tisoč gramskih strel, daj Bo^ gu dušo, a nam denar!« Če se jim niso branili, jim niso storili nič žalega. V Kremenici Vo' Žre takrat kovali denar. Ko so nekoč vozili 6dbftdod zlatnike v kraljevsko zakladnico, je Janošik sam spremljal voz, kajti kraljevski spremljevalci so bili slabi in bojaz- • : IV • • . Babička (Odlomek iz istoimenskega romana.) Če bi človek, ki je navajen živahnega mestnega življenja, potoval po naši dolini, kjer stoji samotna domačija Proškovih, bi si mislil: »Le kako morejo ljudje živeti tu vse leto. Jaz ne bi hotel biti tu, pa če bi vedno cvetele rože!« In vendar je bilo tam pozimi in poleti mnogo radosti. Pod nizko streho sta prebivali spokojnost in ljubezen, ki so ju le včasih skalile zunanjosti, na primer odhod gospoda Proška v glavno mesto, ali pa bolezen koga od domačih. Hiša je bila nizka, toda prijetna. Okoli oken, ki so gledala proti vzhodu, se je ovijala vinska trta, pod njimi pa je bil majhen vrt, poln rož, vijolic in resed, pa tudi solate ter peteršilja in druge drobne zelenjave. Na severovzhodni strani je bil sadni vrt, za njim pa se je širila ravnica prav tja* do mlina. Pri hiši je stala velika stara hruška, ki se je dotikala s svojimi odrastki s škodlami krite strehe, pod katero so gnezdile lastovke. Sredi dvorišča je stala lipa, pod njo pa majhna klop. Na jugozapadni strani je stalo manjše gospodarsko poslopje, za njim pa se je raztezalo grmičevje in leščevje skoro do jeza. Okoli hiše sta peljali dve cesti. Ena je bila vozna pot, po kateri si lahko prišel ob reki navzgor do Riesenburškcga dvorca in naprej na Rdečo goro, ali če si šel navzdol k mlinu in ob reki do najbližjega mesteca, oddaljenega slabo uro hoda. Divja reka Upa, ki teče je iz Krkonoških gora, dere preko strmin in prepadov in buta ob ozko strugo vse do ravnine, kjer teče brez ovir do Labe med zelenimi bregovi. Ob sprednji strani hiše, tesno poleg vrta, je vodila ob strugi, ki jo je bil napeljal mlinar od jeza k mlinu, stezica. Na drugem bregu struge, preko katere je bil narejen mostiček, sta bili peč in sušilnica. Na jesen, ko je bila sušilnica polna suhih sliv, krhljev in hrušk, sta tekala Jan in Vilem često čez mostiček; vedno sta pazila, da ju ne bi videla babica. Pa je bilo zastonj; komaj je prišla babica do sušilnice, je že videla koliko sliv manjka in kdo je bil na njih. »Jan, Vilem, pojdita sem!« ju je poklicala. »Zdi sc mi, da sta bila na slivah!« »Midva ne, babica!« sta tajila dečka in zardevala. »Ne lažita!« je dejala babica, »kaj ne vesta, da vaju sliši Bog?« Dečka sta molčala in babica je vedela vse. Otroci pa so se čudili, kako da babica takoj ve, če so kaj naredili in kako je to* da se jim pozna na nosu. Zato se tudi niso upali ničesar tajiti pred njo. Poleti, ko je bilo toplo, je slekla babica otroke do pasu in jih peljala k potoku; toda voda je smela segati do kolen, sicer se je bala, da se ji ne bi utopili. Ali pa je sedla z njimi na klop, ki je bila v vodi pripravljena za pranje in jim dovolila, da so si močili noge in se igrali z ribicami, ki so švigale mimo kot strele. Nad vodo so se sklanjale temne jelše; otroci so radi trgali vejice, jih metali v vodo in gledali za njimi, kako jih je voda odnašala dalje. »Vejice morate vreči v tok; če plavajo ob bregu, jih zadrži vsaka travica, vsaka koreninica in dolgo, dolgo bi trajalo, preden bi prišla k cilju,« je pojasnjevala babica. »Kaj pa potem, babica, če priplava k zatvor-nicam, ali ne bo mogla dalje?« je vprašala Andčlca. »Bo« je trdil Jan. »Se spomniš, kako sem vrgel šibico pred zatvornico, kako se je vrtela in vrtela, a naenkrat je bila pod njo, šla preko žleba na kolo in preden sem obtekel mlin, je že bila v potoku, nato pa je zaplavala proti reki.« »A potem, kam plava?« je izpraševala An-dčlka babico. »Od mlina pluje k Zličskemu mostu, od mosta ob strani k požiralniku, od požiralnika pa preko jeza navzdol in okoli Barvirškega hriba k pivovarni; pod skalo gre preko ostrega kamenja mimo šole, kamor boste čez leto dni hodili. Od šole plava preko jeza k velikemu mostu in k Zvoli, od Zvale pa k Jaromeri in v Labo.« »Pa potem?« je vprašalo radovedno dekletce. Ob 120letnici rojstva Božene Nemcove ljivi. Toda drugič jim je pobral zlatnike in tolarje in jim velel nasipati jih po rebri. Povsod na Slovaškem pokazujejo mesta, kjer so baje zakopani Janošikovi zakladi. Dve leti se je tako potikal po Slovaškem s svojimi gorjanskimi fanti in niso ga mogli zajeti. Končno pa so ga zajeli cesarski vojaki v samotni gozdni krčmi na meji gemerske županije. Blo je to leto 1713. Hoteli so ga dobiti živega, ali Janošik se jim ni pustil. Bilo jih je nanj trideset, toda nobeden se mu ni smel približati. Pomagala je vojakom babnica, ki je spala na peči, z nasvetom, naj mu namečejo pod noge graha, da mu podrči in potom ga bodo lahko zvezali. Tako se je tuda zgodilo. Odvedli so ga pred cerkev sv. Nikolaja Liptovskega, kjer so ga graščinski sodili. Najprej so ga mučili, da bi izdal, kje ima skrite zaklade in kdo so bili njegovi tovariši. Janošik ni izdal ne zakladov ne tovarišev. Obsodili so ga torej na vislice. Janošik živi še sedaj v povestih in pesmih Slovaškega ljudstva pa tudi v pesmih slovaških in moravskih pesnikov. Iz češčine Trbojski Ob morju Josef Hora: Morje mi ni reklo: »Krasno sem.« morje je dahnilo: »Povej mi, tujec, kaj se ti najlepšega v življenju je zgodilo?« — Doma mi ulice tega niso rekle. Ulice so me spraševale o svojem razkošju, o svojem bogastvu, o ljudski bedi so kričale. Prs ni svojih razodelo pred očmi mi morje večno. Z rokami me je objelo: »Reci, če srce je srečno!« (Iz češčine: —eran.) Vilem Mrštik: Zimski večer Na zemljo je padel prvi sneg in v gozdarjevi koči je nastala najlepša zimska veselica. Stara Marta, mati, hčere in služkinje so s preslicami v krogu pele in predle, ko je v peči prasketalo in so brnela vretena. Ko je bilo zunaj mrzlo, da je okoli pokalo, meseček svetil na okna in na dvorišču lajal pes, je bilo v gozdarjevi koči šumno in veselo kakor v čebelnem panju. Dekleta so po sobi metala terinje, mati je svarila, Marta razdeljevala kodeljo in odganjala psa, da bi ne oviral drugih in vtaknil tačke med kolesje. Tedaj sta se Helenkina in Albinina duša ziba- li v čaru zimskih pravljic. Slišali sta pripovedovati o vodnih vilah, o zakletih princih, zlatih gradovih, pametnih princesah, črnih bratih, labodih in kočici iz medenega kruha; o klopčicu in spet o steklenem griču, zmaju, pepelki, razbojnikih ... Martino in materino srce, rojeno na Češkem in zaneseno v Tatre, je bilo neskončna zakladnica teh krasot. Ko so se odprla njihova zlata usta, so utihnila vretena, kolesje se je ustavilo, hčere so naprej sklonjene poslušale tajin-stvene vesti o nadzemskem svetu. Tako so zvedele, da so vešče, čarovnice, gozdne žene, povodni možje in trdno so verovale, da obstojajo, da živijo in stradajo kakor mi. Priroda jim je bila odprta knjiga. V lesovih na hrastih in lipah so se gugale rusalke; ko je pršelo in je sijalo sonce, so se kopale vile, duše umrlih so se selile na mesec. V žalostnih temnih jesenskih večerih je pohajala Meluzina z bosimi nogami zunaj okrog hiše in tancajoč po vetru razčesavala svoje buj- ne lase. O svetem večeru so vešče skakale opolnoči po grobovih in tam plesale. Kogar bi prestrašile, temu bi ostale po njih tace, vžgane na telo. »Mar vsakega tako zasledujejo?« je vprašala Helenka. »Ne, samo tistega, ki ima slabo vest ali kak težak greh na duši«, je odvrnila Marta. Helenci, Albini in vsem štirim hčeram se je vsaka taka beseda vtisnila z zlato stopinjo v spomin in knjiga teh slik jim je postala evangelij. Ni bilo dneva, da se ne bi spomnili na kakšen dogodek, ki ga opisuje, ni se zgodilo, da ne bi odprli njeni h listov in čitali v njej kakor v psalterju. Vsak dan se je v gozdarjevi koči oglasil kak spomin in vse leto od božje pomladi do konca zime je bil ožarjeno od pravljice. Ko je zvedela Gusta, med vsemi najsrečnejša, da v mlinu na ribniku biva povodni mož in tam pod vodo v ponosnem gradu gleda svojih sto-enajst hčera, jo je vabilo k tistim zelenim jelšam in vrbam žalujkam, da bi ga kje videla, kako se greje na soncu. Toda zaman je hodila po bregu, nič se ni prikazalo njenim očem. — Spomnila se je, kako je nevarno, klicati ga iz temin na božji dan ali pa se mu posmehovati. In urezala si je veliko vrbovo šibo, se prikradla k ribniku, sedla na breg in z vso silo zalučala palico v vodo. »Povodni mož, povodni mož — ščir!« je izzivala in z očmi pod vodo uprtimi čakala, kdaj se bo pojavil. Ker ni prišel, je znova vrgla palico v vodo. »Povodni mož, povodni mož — ščor!« Toda niti sedaj ni bilo vodnega moža, četudi je Gusta bičala gladino vrh ribnika. Povodni mož se ni prikazal in Gusta, se je z zlomljeno vero v njegovo bivanje potrta vrnila domov. In verovala je poslej vsem tem pravljicam samo kot prijetni zabavi. Vedno se jim je posmehovala in ni drevenela od groze. »Toda, otroci!« se je nekoč zgrozila Marta. »Mi si samo pripovedujemo in pripovedujemo in ničesar ne delamo. Pustimo torej pogovore — in na delo!« — Razdala je dekletom kodeljo, sama si uredila kolovrat, nagnala psa in vreteno je že zopet šumelo, mesec je svetil zunaj pa je pripra-sketal mraz. In če bi bil kdo v tem trenutku stal zunaj in poslušal pod oknom to krasno brenčanje preslic, bi slišal čez trenutek uglašen ton, potem drugega, za njim tretjega in kmalu so peli vsi. Iz češčine TRBOJSKI Karel Capek: Petdeset par — Vi pravite temu trmoglavost, gospod Ka-stelecky, — je pravil gospod Lelek, — jaz pa bi rekel, da je to nekaj takega kot šport; človek čuti tako zadovoljstvo nad stoprocentno izvršenim delom. Nihče ne bo delal tega radi stvari same, saj za to niti ne gre; to je nekaj takšnega kot igra, to prostovoljno delo. Razložil bi vam to na primeru; toda rekli boste, da je to neumnost in da ne spada sem.« — Skratka, ko sem bil pri nas še za knjigovodjo in sem delal tisto polletno izkušnjo, se mi je nekoč zgodilo, da se mi številke niso krile; tako nam je v blagajni manjkalo na primer ravno petdeest par. Razume se, da bi lahko dal teh petdeset par v blagajno kot nič, toda to ne bi bila natačnost; veste, z računskega stališča bi to ne bilo športno. Na eni izmed štirinajstih tisočev položnic je morala biti napaka. Toda rečem vam, da sem se že pred izkušnjo veselil, da bomo imeli gotovo kakšen pogrešek. Ostal sem pri knjigovodstvu, če je bilo treba, vso noč. Naložil sem predse celo grmado računskih knjig in sem začel iskati. Seveda se nisem teh kolon številk predstavljal kot številke, am- pak kot stvari. Nekje se mi je zdelo, da lezem po teh številkah navzgor, kot bi bile strma skala; ali da se spuščam po njih kot po lestvi navzdol. Drugje sem se počutil kot lovec, ki hodi skozi gozd številk, da bi ujel plašno, a dragoceno žival; to je bilo teh petdeset par. Ali pa sem imel občutek, da sem detektiv in da prežim za voglom; tisoč figur je tekalo mimo mene, jaz.pa sem čakal, da zgrabim za vrat tega malopridneža, tega zločinca, to številčno pomotico. Nekoč se mi je zazdelo, da sedim na bregu reke in da lovim ribo; nenadoma potegnem palico k sebi in že jo imam, to nesnago! Največkrat pa se mi je zdelo, da sem lovec in da blodim med rosnimi borovnicami; takšno veselje in navdušenje sem čutil, tako prostost in napetost, kot da bi preživel kako posebno pustolovščino. Zdržal bi tudi, če bi moral cele noči iskati teh petdeset par. In ko sem jih našel, niti pomislil nisem, da je to samo borih petdeset par — zame je bila to zmaga in šel sem spat ves navdušen in poln zmagoslavja — čudno, da nisem šel spat kar v čevljih. ' (Povidky z jedne kapsy — poslovenil —eran) Anton Debeljak: Nesrečni godec Po belem svetu sviral je gosli golorok pred leti Vaclav Hora, neznan ubog otrok. Naključje ga privede na tujčevo posest in tam lepo zagode, modrici svoji zvest. A bil je Mihel Mora čemeren gospodar: »Marjetko mojo gledaš, nesramni ti sholar? Tu doli v mračni kleti minil te bo tvoj smeh, ko dolgčas boš preganjal in ležal na drveh.« Opletel hlapec urno roke mu je z vezmi: »Na, klatež, tule v kleti se brati zdaj z ušmi!« Mučenec Hora Vaclav, ležišče je trdo, golazen se razpasla po tebi je grdo. A vendar klije v duši ti up, zeleni up, srca ti ni razjedel temačne ječe strup. Tedaj pa po namembi nanese neki dan, da k Mori se povabi trop ljudstva razigran. Veseli svatje v hiši ozro se v slednji kot, uganejo, da v kleti sc skriva vinski sod. Pri tem jetnika Horo pustijo na prostost: »Uživaj, borni bratec, iznova vso sladkost.« Mladostnik vedro krene in roma križem svet, razcvita se ko roža pa svira dvajset let. Razkošno zdrav postopa, žare se mu oči: noben vrstnik ne kaže bohotnejše moči. Nevedoma zavije (divjal je piš in grom) nočišča prosit Moro, zloglasni tuji dom. Krivic pomneč nekdanjih, še hujših mu želi: okrutni Mihel gosta vkleniti brž veli. V temnici zdaj je ležal, zatohlejši ko pred, naš godec Vaclav Hora, prepadel ves in bled. Mrčes ogaben grize spet godca dan in noč, mu sok življenja pije in roga se na moč: »Le mično trpi, Hora, če kri se ti suši. Pravico zgodovinsko imamo me uši!« Nič ni nezmiselnejšega, nič nedostojnejšega, kot na nasilen način hoteti širiti pravo vernost in vero v Boga. (Havliček) 1’rochazka Jože: Telesna vzgoja severnih brafov Po svetovni vojni, katere posledica je bilo splošno telesno in nravno propadanje, poskušajo narodi in države zajeziti ta poguben val s smotrno telesno vzgojo, s katero se izraža ljubezen do življenja, do narave, do bližnjega. Poudarja se vse bolj, da ostane razumska in naravna vzgoja človeka nepopolna, ako se ji ne pridruži še telesna, ker se ga more le z upoštevanjem te trojne plati človeške narave harmonično izoblikovati. Nova doba stremi zopet za človekom antične izravnanosti telesa in duha. Prepričanje, da mora postati telesna kultura bistveni del človeške kulture sploh, se kaže po svetovni vojni v poskusih držav, da bi postala telesna vzgoja prav tako splošna in obvezna, kakor je to nekoč postala šolska vzgoja. V zadnjih letih, ko sc je vedno bolj slutil in bližal nov požar, so poskušale države z »bram-bno vzgojo«, kot z delom splošne telesne vzgoje, pripraviti in usposobiti državljane na vojne težkoče. Pogled v bodočnost je zastrt, zato ne moremo posledic predvidevati. Ker se je prepuščala telesna vzgoja še vedno predvsem zasebni izpodbudi — javna t. j. državna in občinska je šele v začetkih — je nastala zmeda v ciljih, metodah, sredstvih, nastala je neenotnost v gledanju na vse vprašanje, kar je zaustavilo napredek telesne vzgoje. Pozabljalo se je, da ima telesna vzgoja edini cilj, postaviti na pot življenja človeka, zdravega in krepkega na telesu, duhu in srcu. Izpopolniti posameznika in ga izoblikovati do najvišje možne meje in s tem utrditi napredek naroda, je cilj telesne vzgoje. Telesna vzgoja je le sredstvo za dosego tega cilja. Nekaterim pa je postala cilj že sama po sebi in tako je »sport» značilnost sodobnega nemirnega in nebrzdanega sveta. Država posega vedno bolj na to polje človeka usmeriti na pravo pot, odpraviti napake in jo enotno urediti pod skupnim višjim ciljem koristi celote. To splošno stanje se bolj ali manj odraža tudi v telesni vzgoji v češkoslovaški republiki. Telesna vzgoja ni bila po vojni za Čehe nekaj novega. V samostojno državo so prinesli že močne telesno vzgojne združbe. Tyrševo Sokolstvo je že davno uresničilo to, kar v novem času vneto proglašajo — telesno, duhovno in socialno vzgojo. Radi politične razvrstitve naroda sta nastali pred vojno še dve organizaciji, v devetdesetih letih socialno demokratska Zveza delavski telovadnih enot (Dčlnicke tčlocvične jednoty — DTJ) in v prvem desetletju tega stoletja po slovenskem vzgledu katoliški Orel. Obe združbi sta prevzeli Tyršev telovadni sestav in metodo, vzgojna stremljenja pa sta priličili svojim političnim, stanovskim in nazorskim ciljem. Pred vojno sc je že začela turistika, skautizem in razne posebne panoge tkzv. športa. Vse to se je gojilo že v Sokolu. Temelj telesnovzgojnemu delu je bil že zgrajen, v svobodni državi pa se je delo izredno razgibalo, zlasti delo telovadnih združb, predvsem narodnega Sokola. v Telesno vzgojno delo se vrši na zasebno in . javno izpodbudo. Meja med obema se pa ne da vedno jasno potegniti. Radi boljšega pregleda si jih bomo ogledali ločeno. I. Zasebne združbe skrbe za telesno vzgojo mladine in odraslih. Najpomembnejša so tkzv. telovadna društva. 1. Češkoslovenska Obec Sokolska je prva po svoji starosti, velikosti in pomenu. Je nepolitična združba, ki stremi z »vzgojo naroda s telovadbo k idealom človeške popolnosti in narodne samobitnosti«. Pogoj za članstvo je slovanska narodnost in starost nad 18 let. Poleg članstva pa vzgaja Sokol tudi mladino t. j. deco od 6. do 14. leta in naraščaj od 14. do 18. leta. Leta 1936 je štela zveza 3255 društev, 389.496 članov, 103.813 naraščaja, 293.136 dece, torej skupno 786.445 pripadnikov; v letu 1939 pa je prekoračila že osemsto tisoč. Sredstva sokolske vzgoje so: a) telovadba po Tyrševem telovadnem sestavu, ki vsebuje od prostih in orodnih vaj tkzv. lahke in težke atletike, pa plavanje, veslanje, turistiko, drsanje, smučanje, jahanje, mečevanje, taborjenje itd. sploh vse načine telesnega delovanja. b) prosvetno delo s predavanji, nagovori, tečaji, gledišči, lutkovnimi odri, filmi, petjem, godbo, časopisi in podobnim. Leta 1929 je bilo n. pr. 32.952 prosvetnih prireditev. Vsesokolski zleti, ki jih je bilo deset, so prave slovanske olimpije. Vzgojno delo vrše vaditelji. Za njihovo vzgojo vzdržuje ČOS stalno vaditeljsko šolo v Tyrševem domu v Pragi, za katero izda letno preko 600.000 Kč. Vsako leto se izobrazi v tej šoli preko 1000 vaditeljev. Poleg te stalne šole pa imajo še posamezne župc in društva svoje vaditeljske tečaje, ki skrbe za vaditeljski naraščaj. Leta 1936 je imela ČOS 1107 lastnih telovadnic in 1732 telovadišč, mnogo pa še najetih. Imajo večje število kopališč, gorskih koč, taborišč, čolnarnic in drugih naprav. Tudi sokolski tisk je obsežen. ČOS izdaja redno 9 listov, posamezna društva še 4, mnogo žup in društev pa izdaja letna poročila in spomenice. 2. Katoliška telesno vzgojna združba Orel je štela leta 1936 1358 društev, 76.731 članov, 22.897 naraščaja, 62.124 dece, skupno torej 161.752 pripadnikov. Istega leta je imela 289 lastnih telovadnic in 383 telovadišč. Zveza izdaja 4 liste, župe in tudi društva pa svoje vestnike. Razdelitev po starosti, sredstva in metoda je ista kot v Sokolu. 3. DTJ Zvezo je ustanovila delavsko socialno demokratska stranka za vzgojo mladine in odraslih s telovadbo po idejnih smernicah stranke. Leta 1936 je štela 1345 društev, 65.117 članov, 22.998 naraščaja; 58.140 dece, skupno torej 146.255 pripadnikov. Število se je v letu 1938 pomnožilo na 165.423 v 1579 društvih. Lastnih telovadnic je imela 1936 1. 85 .telovadišč pa 383. Izdaja 4 liste. Sredstva so zopet ista kot pri Sokolu. 5. Nemška telovadna društva so močna. Do 27. novembra 1938 leta so se delila na tele zveze: a) Deutscher Turnverband — v nje mje prevladoval ,' ? duh — je imel 1033 društev, 110.359 članov, 10.964 naraščaja, 43.136 dece, torej skupno 164.440 pripadnikov. Lastnih telovadnic so imeli 153 in 315 telovadišč. b) Arbeiter Turn und Sportverband in der ČSR je štel 675 društev, 30.056 članov, 3.649 naraščaja, 14.917 dece, skupno 48.622, imel je 12 lastnih telovadnic in 45 telovadišč. c) Christlich Deutsche Turnerschaft der ČSR je imela 124 društev, 7799 članov, 1049 naraščaja, 5654 dece, skupaj 14502, 9 lastnih telovadnic, 21 telovadišč. č) Deutscher Turnkreis in der ČSR (liberalni) je štel 24 društev, 5538 članov in 2284 dece, skupaj 7822 pripadnikov. Telovadnic je imel 8 in 9 telovadišč. Statistični podatki so iz leta 1931. Novembra 1938 so se vse te zveze v novih razmerah združile v »Bund fiir Leibesubungen«, ki šteje preko dvesto tisoč pripadnikov. 6. Zveza junakov-skavtov ČSR je mladinska vzgojna združba, ki navaja mladino »z vzgojo v prirodi k samostojnosti, z vzgojo značaja k človeškim in državljanskim krepostim, s požrtvovalnostjo k delu za celoto in s prijateljstvom k vsem k svetovnemu miru in radostnemu sodelovanju.« Vzgojna sredstva so taborjenje, potovanje, društveno življenje. Članstva ima preko 30.000 v okoli 900 skupinah. Članstvo se deli po starosti v več skupin, dalje v razne vrste kot v vodne skavte, tabornike in podobno, deli pa se tudi v narodnostne skupine, v češko, slovaško, nemško, madžarsko, židovsko, ukrajinsko. Vodnike oddelkov vzgajajo v vsakoletnih gozdnih šolah. Za nje izdajajo časopis »Vud-ce«, za članstvo pa »Skaut-junak«. Izven zveze izvaja podoben program še več združb, tako skautski oddelki DTJ, gozdovniki, junaki, unija trampov in drugi. 7. Po vojni so prišle v češkoslovaško dobro-voljsko vojsko v republiko nekatere mednarodne združbe, predvsem YMCA, YWCA (Krščanska zajednica mladih ljudi), ki so začele delovati telesno vzgojno predvsem z mladino. Vzgojna sredstva so telovadba, zlasti pa razne igre (odbojka, košarka), taborjenja in etič-no-prosvetno delo. Poleg teh je še nekaj podobnih, kakor- »Lepo življenje« pri češkoslovaški delavski stranki narodnih socialistov in druge. 8. Poleg teh splošno telesno vzgojnih združb imamo še tkzv. športno skupino, ki se deli na okoli 30 zvez, združenih v «Vscsportnem odboru«. Te zveze se bavijo le s po eno panogo in so 1. Atletska amaterska unija, 2. Zveza tež ke atletike, 3. Avtoklub, 4. Aeroklub, 5. amaterska boksarska unija, 6. Drsalna zveza, 7. zveza, 9. Zveza rugby-football, 10. Zveza bazene in ženskih športov, 11. Zveza travnatega hockeya, 12. Zveza kanadskega hockeya, 13. Zveza jahačev, 14. Jockcy klub, 15. Društvo vozačev, 16. Zveza kanoistov, 17. Teniška zveza, 18. Zveza smučarjev, 19. Amaterska plavalna zveza, 20. Strelska občina, 21. Sabljaška zveza, 22. Zveza namiznega tenisa, 23. Zveza veslačev, 24. Zveza junakov skavtov, 25. Zveza Makkabi, 26. Madžarsko telesno vzgojno društvo, 27. Srednješolski šport, 28. Olimpijski odbor, 29. Zveza odbojke in košarke. Vse te zveze skupaj imajo okoli 250.000 članstva. Izdajajo preko deset časopisov. Izven teh zvez pa ima še češko narodno socialistična stranka štiri svoje zveze. 9. Klub češkoslovaških turistov je štel v republiki 30 žup s 310 odbori in preko 70.000 člani. Imel je preko 50 lastnih in preko 20 najetih koč in zavetišč, zgradil je mnogo turističnih poti, zaznamoval preko 5000 km stez, uredil je okoli 350 prenočišč z okoli 6000 ležišči. Delavci imajo svojo zvezo z okoli 5000 člani, prav tako pa tudi narodni socialisti z okoli 3000 člani. II. Državna in samoupravna telesa izpolnjujejo svojo nalogo v vedno večji meri. Njih naloga je predvsem nuditi telesni vzgoji prebivalstva sredstva, ki bi jih zbrale zasebne združbe le s težavo in prepočasi. Leta 1922 je bila uzakonjena obvezna telesna vzgoja na narodnih šolah. Izdelali so enoten telesno vzgojni načrt, za osnovo pa so vzeli Tyršev telovadni sestav in metodo. Uvedli so s tem enotnost in smotrnost, sredstva in naprave pa so se vsako leto vedno bolj izpopolnjevale. SIP O IRT Češka — velesila v športu Čeprav je štela Češkoslovaška pred »Protektoratom« samo 15 milijonov prebivalcev, je predstavljala športnemu svetu — velesilo. Kot kulturno visokostoječa država, je pravilno pojmovala velik vzgojni, narodnoobrambni in propagandni pomen športa ter ga podpirala že od vsega začetka svojega samostojnega življenja. Najboljši dokaz zato je, da v šolah niso vtepali dijakom v glavo, da je šport škodljiv, ampak so dijake sami profesorji, ki so v svoji mladosti tudi že gojili šport, uvajali v športno veselje, kar zlasti pričajo številna srednješolska prvenstva, ki se vrše vsako leto med češkoslovaškim dija-štvom. Začetek živahnega športnega delovanja opazimo pri Čehih že nekaj desetletij pred svetovno vojno. Bili so to v glavnem češki telovadci-Sokoli, ki so opozorili svet na zasužnjeno slovansko državo. Pa tudi drugi športniki niso zastajali za njim. Posebno znani so bili pred svetovno vojno poleg telovadcev igrači hokeja na ledu, ki so 1. 1911. prvič osvojili sredi Berlina prvenstvo Evrope. Za njimi tudi niso zaostajali nogometaši, ki so sloveli daleč po svetu kot odlični igrači, dalje tenisači, plavači in drugi. Ker bi podrobno opisovanje številnih uspehov češkoslovaških športnikov zavzelo preveč prostora, bom omenil samo njihove res največje uspehe, ki pa bodo nudili dovolj točno sliko slavne preteklosti češkoslovaškega športa. TELOVADBA je ona športna panoga, ki je imela in še ima na Češkem največ pristašev aktivnih športnikov. Svoj prvi večji uspeh beležijo njihovi telovadci 1. 1907., ko so premagali v Pragi na III. Vseso-kolskem zletu tedanje svetovne prvake v telovadbi — Francoze. Da to ni bila slučajna zmaga so Čehi dokazali v poznejših nastopih. Nekaj let so bili sicer na drugem mestu za Francozi, toda že 1. 1911. so bili v Torinu zopet prvi in prav tako 1. 1913. v Parizu. Svoje zmage so nato ponovili na olimpijskih igrah v Parizu leta 1927. ter na mednarodnih telovadnih tekmah 1. 1926. v Lyonu in 1. 1930. v Luxemburgu. Na XI. olimpijskih igrah 1. 1936. v Berlinu so zasedli, zahvaljujoč »objektivnosti« nemških sodnikov, v moški konkurenci samo četrto mesto, v ženski pa drugo. Ne dosti slabši kot v telovadbi so Čehoslovaki v , i i NOGOMETU. Svoj prvi uspeh po vojni so dosegli 1. 1920. na olimpijskih igrah v Anversu, kjer so premagali Jugoslavijo 7 : 0, Norveško 4 : 0, Francijo 4:1 in bili v finalni tekmi poraženi od Belgijcev z rezultatom 0 : 2. Na svetovnem prvenstvu v Italiji 1. 1937. je le malo manjkalo, da niso postali svetovni prvaki. Premagali so Rumu-nijo z 2 : 1, Švico 4 : 2, Nemčijo 3 :1 in zopet v finalni tekmi podlegli, menda bolj kričavi rimski publiki, nego italijanskim nogometašem z 1 : 2. V borbi za srednjeevropski pokal, za katerega se od 1. 1927. bore najboljši klubi iz srednje Evrope, je praški klub Sparta zmagal dvakrat (1. 1927. in 1935,),.jjpfaška Slavija pa enkrat (1938. 1.). Z našo reprezentanco so Čeho- slovaki igrali 21 tekem. Od teh so 13krat zmagali, 4krat bili poraženi, dočim so 4 srečanja ostala neodločena. Skupno so nam zabili 78 golov, prejeli pa jih samo 39. HOKEJ NA LEDU je igra, ki so jo Čehi odlično igrali že pred svetovno vojno. Začeli so že 1. 1908., toda njihova reprezentanca je bila poražena s približno s takimi rezultati, kot je bila lani naša hokejska reprezentanca. Toda že tri leta pozneje, torej 1. 1911, so Čehi porazili sredi Berlina nemško reperzentanco 4 : 0 in si prvič priborili prvenstvo Evrope. Nato so bili prvaki Evrope še v letih 1914., 1920., 1922., 1925., 1929. in 1933., torej vsega skupaj sedemkrat. L. 1933. so imeli že skoraj v rokah tudi svetovno prvenstvo, pa so imeli v igri s Kanadčani to smolo, da so si sami zabili gol. Na zadnjem svetovnem prvenstvu 1. 1939. v Švici, so si delili tretje mesto s Švicarji , dočim so v tekmi za prvenstvo Evrope Švicarjem, s tesnim porazom 2 : 0, podlegli. Važno nalogo igrajo Čehoslovaki tudi v TABLE - TENISU, kjer so vedno zasedali na svetovnih prvenstvih prva mesta, lani, na prvenstvu v Kairu pa so postali celo svetovni prvaki. Zlasti je dvignil češkoslovaški table-teniški šport Vana (izg. Vanja), ki je bil svetovni prvak 1. 1937. in 1938. Njegova igra je Američanom tako ugajala, da so ga povabili na večmesečno turnejo po Ameriki, kjer je popolnoma opravičil svoj sloves najboljšega igrača na svetu. Veliko uspehov so Čehoslovaki dosegli tudi v tenisu, lahki atletiki, plavanju, kamnistiki, težki atletiki, smučarstvu itd. Od lahkoatletov je posebno dobro vsem znan Douda, ki je 1. 1932. postavil svetovni rekord v metu krogle (16.20 m). Zelo znane, oziroma še bolj znane pa so Češkoslovaške atletinje, posebno Koubkova in Pekarova, ki sta odnesle nekaj mest na ženskem svetovnem prvenstvu leta 1934. v Londonu in se nato čez nekaj let spremenile v — moške! Smučarjem je gotovo znano, da zavzemajo češkoslovaški smučarji med srednjeevropejci vedno odlična mesta in lahko rečem, da so dosti boljši od jugoslovanskih smučarjev. Njihov najboljši tekač je n. pr. večkrat premagal našega Smoleja. Znani so tudi njihovi odlični skakači, posebno Vrana in pa Bud’arek, ki drži s 95 m češkoslovaški rekord, postavljen seveda v Pla- I * i ■ H iu Teh nekaj navedb dokazuje, da so Čehoslovaki postavljali odlične rezultate v skoraj vseh športnih panogah in da jih po pravici v športu lahko imenujemo — velesilo. Vr.-Zo IZ UREDNIŠTVA Bomy: Kdo si? Kaj hočeš s »Poletnim jutrom« sedaj, ko še pomladi ni? Kaj misliš, da si res pesnik? Kaj naj počnem s tvojim umotvorom? — To so vprašanja, na katera si odgovori kar sam, pa boš videl, da zaenkrat še ni nič. Pa drugič. Pe Ling: »Njene modre očke« niso izšle v prejšnji številki samo zaradi pomanjkanja prostora. Izšle pa bodo prav gotovo. Nekaterim: Rok za oddajanje nagradnih prispevkov smo podaljšali od 3. do 17. marca. Pod prispevke morate jasno in razločno napisati, da ste jih namenili za nagradno tekmovanje, sicer jih odslej nc bomo več upoštevali. Vsem: Kdor pošlje na naše uredništvo kakršenkoli prispevek, članek, razpravo ali karsi-bodi, mora poleg psevdonima, pod katerim bo njegovo delo zagledalo beli dan, navesti še svoje ime in priimek ter naslov. Prav tako ne more pričakovati nikakega honorarja, kajti N V je dijaški list in ima skromna sredstva na razpolago. To zadnje velja neki sicer izredno dobrodošli sotrudnici. Rodoljub je, ljubezen do domovine je ogenj; toda le nekateri rodoljubi so baklje, oglje, drva, ki gorijo, drugi se pa pri tem ognju bodisi samo grejejo, ali si z njim svetijo, ali si pri njem kuhajo kašo, ali si tudi prižigajo pipe in cigare. (Havliček) J Nekaj misli Havlička Največja svoboda brez narodnosti ni nič, kajti taka svoboda je edino svoboda za tujce, za tlačitelje in gospode naše, ne pa za nas. Zasebnega delovanja ne more nikdar nihče zabraniti in če bi le vsakdo izmed nas, kdor se zaveda potreb naroda, kdor ima trdno voljo preskrbeti slovanskim narodom enako vrednost z ostalimi svobodnimi narodi, če bi vsak v svoji stroki, v svoji okolici širil svoje mišljenje, dospeli bomo kmalu tja in niti v javnem življenju nam ne bodo mogli jemati teh pravic. Čim bolj se nas torej v javnem življenju omejuje tem več dolžnosti ima vsakdo izmed nas, da širi v zasebnem življenju naša načela. V politiki mora biti predvsem vsak sam s seboj na jasnem in prepričan, da ne zahteva nič krivičnega in nič domovini škodljivega, potem pa, ko je prišel do tega prepričanja, se nc sme bati in sramovati, da bi svojega prepričanja ne izustil in ne branil kot dovoljno in pošteno reč povsod in pred vsakim in naj si bo sam cesar. Možje, ki so resnično in odkritosrčno svobodomiselni in rodoljubni, prenašajo lahko tu pa tam s hladno mislijo sramotenje kratkovidne-žev, ki jih obsojajo zaradi tega ali onega koraka, ki ne odgovarja istočasni modi: Saj so lahko prepričani, da bo prihodnost pokazala njihov pravi značaj in da bodo imeli še mnogokrat priliko dokazati v činih svojo poštenost. Vesele velikonočne praznike želimo vsem sotrudnikom in čifateljem »Naše volje" Izdaja Konzorcij »NASE VOLJE«. — Odgovarja ln urejuje Osovnlk Tone, abs. iur., Ljubljana, Kolodvorska ulica St. 22. — Izhaja dvakrat mesečno — Letna naročnina 12 din. — Uredništvo ln uprava v Ljubljani, Masarykova cesta 14/11. Pošt. ček. račun St. 17.088. — Telefon 21-09. — Tiska Narodna tiskarna v Ljubljani, predstavnik Fran Jeran.