Iljubljaiisku;
mL
kS>
Leposlover\ in znanstver\ list!
Izdajatelji :
Janko Kersnik, Fr. Levee, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar.
Leto  IV.
y  Ljubljani,   i. oktobra  1884.
jŠtev. 10.
«j>
Pesni,
1.
h spet si pred menoj,
Cf*Spet gledam obraz tvoj
Ne hodi, oh, ne hodi,
Mir motit dušni moj!
Ne veš, da večni čas Za te zgubljen sem jaz, Ne veš, da ne bi smela Hoditi k meni v vas?
Pa kadar na skrivaj Potrkaš spet, tedaj: Kako, da naj ne odprem Srca ti na stežaj?!
Tam doli sred bele vasi Razcvitajo rože se tri; Na vrtu nobenem ni lepših, Milejših za moje oči.
Ko doli pa stopam skoz les, Po poti iz grmov, z dreves Kot zlobnili, zloradostnili škratov Zasmeh mi vrši do ušes:
„Kaj hodiš, kaj hodiš spet tod, Kaj vodi te k rožicam pot? Saj tebi ne cvete nobena, Nobena na svetu nikod."
Od blede oblit mesečine Na lazu mi javor stoji,
Sred nočne mrtvaške tišine Vejevje mu čudno šumi.
In listje šumeče se giblje
Po vejah skrivnostno tako .
Ne mara, da v sanjah se ziblje Ubogo samotno drevo!
Vštric njega tam lipa je v cvetji, Krasnejše je nima ta gaj;
O njenem presladkem objetji On sladko pač sanja sedaj.
Ne sanjaj o lipi cvetoči,
Moj javor, tvoj sen je brez nad; Na veke od ljube te loči
Preširok, predalek prepad.
Nenad.
37