M. Nagajka: Učitelj Pohleven organizira Učitelj Pohleven je s povešeno glavo stal pred nadzornikom in poslušal. »Nič ne rečem, gospod Pohleven, lepo delo, ugaja mi, toda mladi ste še in premalo vsestranski. Da, to vidim, da ste tako rekoč sodobni in da imate novo šolo tako rekoč v mezincu. Tudi navdušeni ste in požrtvovalni. Pa vseeno se mi zdi, da do naroda niste še prišli. In kaj vam pomaga vsa sodobna šola, če pa ne pridete do naroda, do našega kmeta. Vašega imena še nisem čul v javnosti, Vi ste pa učitelj in ste poklicani, vaše ime mora v javnosti odmevati ko zvon, ali me razumete? Zdaj so taki časi, da je treba delati za kmeta. Da, za kmetski narod. V šoli ste se že usidrali. Ali ne bi kazalo, da stopite tudi med narod, med kmete?« Učitelj Pohleven je bil-nekoliko preplašen, iztegnil je roki in takoj obljubil. Ni si bil sicer zaradi tega narodnega dela preveč na jasnem, pa si je mislil, da se bo že kje poučil, na primer pri krčmarju Štefinu, ki je znan pobornik za kmetske pravice. Mlad človek ima zmeraj zadosti poguma, da obljubi kaj nespametnega in, če bi mu kdo ukazal, naj gre in sklati zvezde z neba, takoj bi dal besedo in se s-pravil na delo. Gospod nadzornik se je poslovil, Pohleven je pa pričel premišljevati. Kmet — kdo pa je prav za prav kmet? O tem si ni bil prav na jasnem. Pa saj mu zmeraj pravijo, da živi na kmetih, bodo pač vsi, ki živijo z njim vred po teh hribih. Te bi bilo treba torej organizirati. Ampak sam od sebe ne bo storil koraka, treba jc vprašati župana, ne gre drugače. In se je napotil do župana Štefina, debelega krčmarja z visečimi brki in umazanim predpasnikom. »Tako sem mislil,« je dejal Pohleven, »treba bi bilo organizirati kmete, kaj mislite, gospod župan?« »Kmete?« je pomislil župan. »Saj kmetje so že vsi organizirani. Sicer pa, kaj boste s tem? Ali boste znižali davke? Ali boste komu kaj zemlje dali? Ali mislite strašiti s kako agrarno reformo? Toda mene to ne briga!« »Čemu ne?« je dejal Pohleven. »Saj imate zemljo, živino redite in vzoren sadjar ste in gnojnično jamo ste napravili s podporo.« »To je vse res, toda jaz nisem kmet, jaz sem krčmar. Ne rečem, da nisem sadjar, tudi živinorejec sem in včasih tudi kak tram prodam, kmet pa nisem. Jaz sem krčmar in konec besedi.« »Torej moram vprašati koga drugega,« je vzdihnil Pohleven in se jc napotil k rdečeličnemu mesarju Prežganki. »Kaj bo dobrega?« »Zaradi kmetov gre,« je dejal Pohleven. »Organizirati bi jih morali. Saj ste tudi vi kmet, kaj pač mislite?« »Jaz nisem kmet, jaz sem mesar,« je grdo pogledal Prežganka. »Pa nikar ne sitnarite tod okoli, potem bodo gotovo podražili živino. Sploh ne vem, čemu naj bi organizirali kmete. Kako si pa to predstavljate?« »Tako,« je zajecljal Pohleven, »kmet je steber države, tako rekoč državna večina in, kar hoče kmet, je zakon. In vse je organiziraho, samo kmet še ne. In vsakdo, ki ima kaj zemljc, je prav za prav kmet, ali ne?« »Kar pojditc z vašo organizacijo!« je dejal Prežganka. »Mislil sem, da ste vendar pametnejši.« Pohleven se je odpravil še k Suhaču. Lesni trgovec je odkimal z glavo. Ne, on prav za prav ni kmet, on je lesni trgovec. Seveda, gozda ima precej, tudi njiv nekoliko, toda drugače je lesni trgovec. In s kmetom je sploh križ. Če bi bil organiziran, takoj bi nastale sitnosti. Les bi se na primer podražil, celo o kakih zadrugah bi začeli sanjati. Sam nemir po teh hribih. Najboljše, če ostane kar tako. Tudi kramar Šemlajček se je začudil. Da, on ima nekaj njiv, celo tisti lepi travnik^ kraj vasi je njegov. Toda zato še ni kmet. Kaj si vendar misli! In da bi se kmet organiziral! Takoj bi zahtevali, da se cene vsem rečem znižajo. Ali bi pa ustanovili konsume. Kdo naj pa potem še živi! Ne, o tem ne more biti govora! Pohleven je izpil čašo slivovke in bi sc skoraj dal prepričati, da bi bilo napak, če bi se kmet organiziral. Vendar je še stopil k temu in onemu. Pa vsi so majali z glavami. In vsi so zatrjevali, da prav za prav niso kmetjc, čeprav imajo nekoliko zemlje in redijo dve glavi živinc. Ta je bil čevljar, oni je včasih šival, tretji je hodil v gozd in delal Prežganki trame. Nič nimajo proti temu, so dejali^ če sc organizirajo čebelarji, sadjarji ali pa živinorejci, tudi tisti, ki se zanimajo za gozdarstvo in za vinograde in hmelj, bi se lahko organizirali, ampak vse kmete kar tako povprek, bi pa bilo nckaj čudnega. »Pa vsaj nehaj bi jih rad dobil, vsaj nekaj!« je vzdihnil Pohleven. »Moral bi stopiti v nedeljo v gostilno ali pa kam v hribe. Tam gori po rebrih jih je nekaj, ki niso za drugo rabo,« so mu razložili. Res je stopil v nedeljo po maši v krčmo, pa ko je spregovoril, je spoznal, da ni nobenega kmeta. Nekaj gozdnih delavcev se je razburilo, da bi že bili radi kmetje, pa da jim noben hudič ne da zemlje, kar je pa bilo takih, da so imeli kaj prida zemlje, so odkimavali, da so še kaj drugega. Popoldne je krenil po rebrastih hribih in je našel tri ali štiri kmete. Previdno so vprašali, kako je s to organizacijo in trije so dejali, da bi se vpisali, četrti je pa odklonil, da se požvižga na vse organizacije in vso go spodo, da lahko živi sam zase. Čez teden dni je Pohleven srečal v dolini gospoda nadzornika. »Ne morem, prav nikamor ne pridem!« je vzdihnil obupno. »To je pa čudno!« je dejal gospod. »Tam zgoraj je vendar vse polno kmetov, sami kmetje tako rekoč. Ali ste pridobili župana?« »Nisem!« je vzdihnil Pohleven. »Župan mora biti vsekakor zraven,a jc dejal gospod, »le glejte, da to na kak način uredite. Cas je že, da se tudi Višavci organizirate.« Pohleven je dolgo premišljeval, kako bi to napravil. Ogledoval je imena tistih treh, ki jih je pridobil, nato je zaključil, da bo še enkrat stopil k županu. To pot je bil župam drugačnih misli. »Seveda,« je dejal, »prakar sem bil namenjen k vam. Res je že sramota za našo občino, da nimamo organizacije. Ali ne bi bilo prav, da bi sklicali sestanek in jo osno^ vali, kaj se vam zdi? Najboljše kar tu pri meni!« Pohleven je od veselja vse dovolil. Zupan si je pomel roki. Čez teden dni se je vršil sestanek. Prišel je mesar Prežganka, prišel kramar Šemlajček in tudi lcsnega trgovca Suhača ni manjkalo. Tistih treh kmetov z Rebri ni bilo. Nemara so pozabili. »Ravno zadosti nas je, da sestavimo odbor!« je dejal župan Štefin. Tako so se tudi na Višavi kmetje organizirali.