kronika 72 � 2024 1 | 91–102 � dr., Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Koper, vojko.pavlin@zrs-kp.si, ORCID: 0000-0002-0781-5216 1.01 izvirni znanstveni članek doi: https://doi.org/10.56420/Kronika.72.1.07 cc by-sa Vojko PaVlin� Starostniki v statusih animarum župnije Zgonik v dolgem 19. stoletju IZVLEČEK Župnija Zgonik je najjužnejši izrastek goriške nadškofije v širšem kraškem zaledju tržaškega mesta. Prispevek obravnava demografske značilnosti starostnikov te župnije v dolgem 19. stoletju na osnovi treh statusov animarum. Delež starejših se je gibal okoli desetih odstotkov celotne populacije in je le polagoma naraščal, pretežno zaradi naraščanja števila starostnikov v šestdesetih letih starosti. Daleč največ starostnikov je umiralo »zaradi starosti«, pri čemer se je delež tega vzroka smrti na začetku 20. stoletja celo zopet povečal. KLJUČNE BESEDE Zgonik, status animarum, demografija, starost, 19. stoletje ABSTRACT ELDERS IN THE SGONICO/ZGONIK PARISH REGISTERS (STATUS ANIMARUM) IN THE LONG NINETEENTH CENTURY The parish of Sgonico/Zgonik is the southernmost outgrowth of the Archdiocese of Gorizia, in the wider Karst hinterland of the city of Trieste. The paper deals with the demographic characteristics of the elderly population of this parish during the long nineteenth century based on three parish registers (status animarum). The proportion of the elderly was around ten percent of the total population and only gradually increased, mainly due to an increased number of the elderly in their sixties. By far the largest number of elderly people died ‘of old age’, and the proportion of this cause of death even increased again at the beginning of the twentieth century. KEY WORDS Sgonico/Zgonik, status animarum, demography, old age, nineteenth century 92 | kronika 72 � 2024 1 vojko pavlin |  starostniki v statusih animarum župnije zgonik v dolgem 19. stoletju UVOD – ŽUPNIJA ZGONIK Župnija Zgonik je od srede 18. stoletja, ko je bil ukinjen oglejski patriarhat, del goriške nadškofi- je, in sicer na njenem skrajnem jugu. Župnija se je izločila iz nekdaj obsežne pražupnije sv. Janeza Krstnika v Štivanu ob izviru Timave, ki se je čez Kras proti Gorici zajedala skoraj do reke Vipave, proti Trstu pa je segala tja do Proseka oziroma Kontovela. Devinsko-štivanska župnija je v osno- vi pokrivala ozemlje nekdanjega devinskega gos- postva.1 Na območju te zelo velike župnije je že pred cerkvenoupravnimi reformami prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa obstajalo nekaj kaplanij, in sicer v Opatjem selu, Temnici, Kosta- njevici na Krasu, Šempolaju in Zgoniku.2 V Zgo- niku so imeli lastnega kaplana kurata (vsaj) od leta 1632.3 Status vikariata je zgoniška kaplanija pridobila sorazmerno zgodaj, že leta 1839; četrt stoletja pozneje, leta 1863, je Zgonik postal sedež župnije in v tem pogledu povsem pretrgal vezi z Devinom.4 1 Höfler, Gradivo, str. 19–20. 2 Höfler, Gradivo, str. 26; Attems, Atti, 1, str. 539. V Attem- sovem času so se pridružile še kaplanije v Doberdobu, Brestovici pri Komnu, Mavhinjah in Proseku (Attems, Atti, 4, str. 511). 3 ŽAZ, Krstna knjiga 1632–1653. Leta 1632 je bil kaplan kurat Andrej Culauchig. 4 Krajevni leksikon, str. 342. V leksikonu je navedeno leto Do leta 1754 je kaplanija Zgonik na jugu obse- gala tudi Prosek, nakar je ta dobil svojega kaplana kurata,5 pozneje pa je bil inkorporiran v tržaško škofijo.6 Znotraj zgoniške kaplanije/vikariata/ župnije so bile v 19. stoletju vasi Gabrovec7 (manj- ši del),8 Koludrovica, Repnič,9 Salež, Samatorca in seveda Zgonik. Bogoslužje so imeli pri treh cerkvah, pri sv. Mihaelu v Zgoniku, pri sv. Urhu v Samatorci in v ne več obstoječi manjši cerkvi sv. Lenarta na istoimenskem hribu, kamor so vse potrebno za maševanje prinesli iz Samatorce. 1836, ko naj bi Zgonik dobil stalnega vikarja, vendar iz virov izhaja, da se je to zgodilo spomladi 1839 (gl. ŽAZ, Liber mortuorum in ecclesia paroch[ialis] sancti Michaelis archangeli Zgonik. Ab a[nno] 1835–1865, p. 12–13). 5 Attems, Atti, 1, str. 321. Ob pastoralni vizitaciji novem- bra 1753 so vaščani Proseka prosili za lastnega kaplana kurata. Z letom 1754 pokopi na njihovem pokopališču pri cerkvi sv. Martina niso več zabeleženi v zgoniški mrliški knjigi (ŽAZ, Mrliška knjiga 1741–1805). 6 Krajevni leksikon, str. 199. 7 V starejših virih Gabrovica (Gabroviz(z)a). Prim. Merkù, Slovenska krajevna imena, str. 32. 8 Glede na krajevne repertorije je ta manjši del pomenil sedmino ali osmino celotne vasi (Schematismo, str. 16; Orts-Repertorium, str. 14; Gemeindelexikon, str. 36). Občina Zgonik je, nasprotno, obsegala celotno območje vasi. 9 V latinskih virih kot Rep(p)en parvus (it. Rupinpiccolo). Župnik Valentin Pipan je v statusu animarum (1904) za kraj uporabljal obe imeni: Repnič/Mali Repen. Po Merkùju je slednji kalk iz italijanskega imena (Merkù, Slovenska krajevna imena, str. 63). H kraju so prištevali tu- di bližnji zaselek Zagradec. Zgonik na začetku 20. stoletja (Škrabec, Narod naš dokaze hrani, str. 105). 93 | kronika 72 � 2024 1 vojko pavlin |  starostniki v statusih animarum župnije zgonik v dolgem 19. stoletju Zakramentalna cerkev s krstnim kamnom je bila zgoniška, pokopališče pa je bilo tudi pri cerkvi sv. Urha v Samatorci.10 Najznamenitejši duhovnik, ki je deloval v Zgoniku, je bil Peter Budin (1770–1858), doma iz Grgarja. Službo kaplana kurata je opravljal na začetku 19. stoletja (1804–1819). Njegovih sposob- nosti ni prezrl goriški nadškof Jožef Walland, ki ga je zato poklical iz Zgonika ter ga imenoval za škofijskega kanclerja in stolnega kanonika, kmalu pa za generalnega vikarja in ravnatelja semenišča v Gorici; v mestu je bil Budin med ustanovitelji gluhonemnice.11 Peter Budin je zapustil sledi tudi v slovenskem pisnem oziroma knjižnem ustvarja- nju. Kot kaplan v Devinu je od leta 1794 zapisoval pridige, kot kurat v Zgoniku pa se je vpisal med začetnike modernejšega bralnega pouka s krat- kim dvostranskim in prvič ilustriranim abecedni- kom Novi kluzh ali tabla sa branje inu pisanje.12 ZGONIŠKI STATUSI ANIMARUM13 Prav Peter Budin je bil zapisovalec prve- ga »stanja duš« v Zgoniku.14 Z delom je začel že kmalu po prihodu iz Devina. Njegov status ani- marum se namreč začenja s 1. novembrom 1804. Obrazcev še ni bilo, zato je moral tabelo izdelati sam.15 V uvodu navaja kraje kaplanije s številom hiš, duš in prejemnikov sv. obhajila. Pojasni tu- di, na kakšen način v statusu spremlja cepljenje otrok proti črnim kozam, ki je bilo uvedeno leta 1805, ter način zapisovanja nekaterih priimkov. Status pri vsaki hiši navaja tam živeče osebe s po- datki o rojstnem datumu. Pozneje umrle je Budin prečrtal in dodajal novorojene. Iz statusa izvemo, ali so bili otroci birmani in prvič obhajani, ter v opombah predvsem podatke o cepljenju, pa tudi o morebitni posebni dejavnosti ali statusu (vojak, babica, cerkovnik, študent, dekla) in sem ter tja o morebitni odsotnosti. Pri številnih osebah je na- vedeno, pod katero zaporedno številko jih najde- mo v tekočem seznamu na koncu knjige. Ta je bil zasnovan tako, da je lahko duhovnik (z vpisova- njem novokrščenih, umrlih, sprememb ob poro- 10 Attems, Atti, 1, str. 317–318. 11 Klinec, Budin (Budina) Peter, str. 153. 12 Bratuž, Premalo znani, str. 228–231. 13 V prispevku latinski izraz (tudi v krajši obliki: status) uporabljamo za vir, ki lahko ima v slovenščini različne prevode: zapisnik duš ali dušni zapisnik, zapisnik žup- ljanov ali (v bolj oddaljenem prevodu) popis župnije (gl. Filipič, Zapisniki duš, str. 304), včasih tudi knjiga župlja- nov, družinska knjiga. 14 ŽAZ, Status animarum in curatia [sancti] Mich[aelis] ar- changeli de Sgonico co[nf]ectus a me Petro Budin curato [...] die 31ma octobris anno [Do]mini 1804. 15 Splošno o statusih animarum na Slovenskem gl. Kolar, Status animarum, str. 4–5. kah) tako rekoč dnevno spremljal gibanje števila prebivalstva v svoji kaplaniji. Budin je postavil dobre temelje in visoke standarde za svoje naslednike. Do prve svetovne vojne so bili izdelani še trije statusi, ki so pokrili celotno dolgo 19. stoletje. Budinov status je v isti knjigi v letih 1819–1827 dopolnjeval Matej Pagon. Njegov kuratni naslednik Janez Pirih, od 1839 vi- kar in od 1863 župnik, je ob dolgem službovanju v kraju nastavil kar dve novi knjigi. Prva16 zajema čas od 1828 do okrog 1850, prinaša pa manj podat- kov od Budinovega statusa.17 Drugače je pri tret- jem statusu z začetno letnico 1850.18 Pirih in nje- gov naslednik Jožef Pelicon, ki je v Zgonik prišel leta 1865 in tam ostal do leta 1889, sta ta popis duš bolj ali manj redno dopolnjevala, njun naslednik Andrej Ferfolja pa je bil pri tem manj ažuren. Za razliko od prejšnjih gre pri tem statusu za tiskan formular z rubrikami o datumih rojstev, porok in smrti. Opombe so bogate predvsem s poznejšimi dopolnili o odselitvah ali odsotnosti oseb (poro- ke, vojaški stan, tudi kraj smrti drugje). Jeseni 1902 je prišel v Zgonik Valentin Pipan, ki je čez dve leti začel pisati statuse za vsako vas v župniji posebej, kar je trajalo od septembra 1904 do aprila 1905.19 Čeprav so kot vsi drugi statusi izdelani v latinskem jeziku, je priimke, kraje in nekatera druga dopolnila zapisoval v slovenšči- ni. Fond podatkov je bogatejši kot pri prejšnjem statusu, saj so dodane še rubrike o cepljenju in prvi spovedi ter morebitnem vojaštvu. Dragoce- ni so zapisi domačijskih hišnih imen (nomen vul- gare). Koristna je tudi konkordanca (treh) hišnih številk skozi čas. Kljub temu, da je Pipan že leta 1907 odšel iz Zgonika v Renče, so njegove statuse dopolnjevali, z nekaterimi redkimi zapisi celo še v drugi polovici 20. stoletja.20 GIBANJE ŠTEVILA PREBIVALSTVA 19. stoletje je čas bolj ali manj hitrega narašča- nja števila prebivalstva. Velik naravni prirastek je bil posledica še vedno visoke natalitete in manjše mortalitete spričo izboljšanih življenjskih raz- 16 ŽAZ, [Status] animar[um …] confectus a[b ann]o 1828 […]. 17 Ta status animarum ni bil uporabljen pri obdelavi po- datkov v tem prispevku. 18 ŽAZ, Status animarum in Sgoniko confectus anno 1850. 19 ŽAZ, Koludrovica (1. septembra 1904); Gabrovec (septembra 1904); Repnič – Mali Repen (31. septembra 1904); Zgonik. Sta- tus animarum (oktobra 1904); Salež. Status animarum (23. februarja 1905); Samatorca (aprila 1905). Večina prebival- stva župnije Zgonik je bila zajeta še leta 1904. Zato je bila pri statistični obdelavi podatkov za merodajno vzeta ta letnica. 20 V nadaljevanju prispevka so izpuščene vse opombe, ki bi se nanašale na tri statuse animarum (iz let 1804, 1850 in 1904). 94 | kronika 72 � 2024 1 vojko pavlin |  starostniki v statusih animarum župnije zgonik v dolgem 19. stoletju mer in razvoja medicine. V prvi polovici stoletja je bil v splošnem naravni prirastek še blizu de- janskemu. Razlika med naravnim in dejanskim prirastkom se je z nihanji povečevala v drugi po- lovici 19. stoletja, saj je to obdobje zaznamovala visoka stopnja izseljevanja.21 Zgonik je tem splošnim trendom sledil z lastno dinamiko. Število ljudi na območju kaplanije/vi- kariata/župnije Zgonik se je v sto letih povečalo za (okoli) 373 ali za dobro polovico (52,6 %). Raz- lika med prvo in drugo polovico stoletja je očitno v korist prve. V krajšem obdobju 1804–1850 je bil delež povečanja števila zgoniških duš 27,5 %.22 Župnik Pipan je na začetku 20. stoletja naštel ok- rog 1082 ljudi, kar pomeni, da je število prebival- cev župnije Zgonik v dobrih 50 letih naraslo za (okoli) 178 duš ali za 19,7 %.23 Na ozemlju celotnega Avstrijskega primorja je bil delež rasti znatno višji, v obdobju med leto- ma 1818 in 1846 40,3 %.24 Razlika v dejanskem pri- rastku pa je ogromna v drugi polovici stoletja, saj je v celotnem primorskem prostoru v razdobju 1846–1910 prebivalstvo naraslo za okrog tri četrti- ne, pri čemer pa je treba upoštevati izjemno hitro naraščanje števila prebivalcev tržaškega mesta (za 182 %); na Goriško-Gradiškem je bil porast 39-odstoten.25 Statusi animarum v opombah jas- no nakazujejo »prispevek« zgoniških župljanov k naraščanju števila Tržačanov, kakor je bilo sploh značilno za širše kraško zaledje.26 Nižji dejanski prirastek v Zgoniku je razumljiv zaradi bornejše kraške zemlje, ki ni omogočala preživetja znatno povečanemu številu skoraj v ce- loti kmečkega prebivalstva.27 V sežanskem okraju 21 Zwitter, Prebivalstvo, str. 47 sl. 22 Razmah števila prebivalstva ni bil linearen. Kot izhaja iz prvega statusa animarum, je bilo naraščanje razvidno do leta 1811, nakar je število prebivalcev nekaj let stagniralo in v kriznem letu 1818 vidno upadlo na raven iz leta 1808. Nato se je krivulja počasi začela dvigovati navzgor. 23 Za podrobnejše zelo nihajoče gibanje števila prebival- stva v posameznih vaseh občine Zgonik gl. Pahor, Ra- zvoj, str. 74–75, 77–78; Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, str. 326. 24 Zwitter, Prebivalstvo, str. 48. 25 Zwitter, Prebivalstvo, str. 58. 26 Kalc, Vidiki, str. 694–695. 27 Verginella, Zgoniška občina, str. 97–100. Značilna je bila tudi zelo neugodna agrarna struktura majhnih kmetij (Bufon, Kras, str. 69). goriško-gradiške dežele, kamor je Zgonik večino obravnavanega obdobja upravno spadal, je bilo naraščanje prebivalstva (z izjemo tolminskega okraja) najnižje v deželi.28 Izrazito in s presenet- ljivo nizkim deležem rasti (v sto letih okrog 10 %) velja to predvsem za vas Repnič, medtem ko se je najbolj povečalo število vaščanov Zgonika (za 86,7 %). STAROSTNIKI V ZGONIŠKIH STATUSIH ANIMARUM Statusi v osnovi navajajo osebe glede na sta- rost, od najstarejšega do najmlajšega, toda to ni edino vodilo, saj sta pomembna označevalca tudi spol in status. V najstarejšem statusu je vedno na- veden najstarejši moški kot pater familias, za njim pa njegova žena kot mater familias. Če je bila ta že vdova, je dal kurat Budin prednost moškemu na- sledniku, to je največkrat najstarejšemu (poroče- nemu) sinu. Na dnu so bili praviloma (ne vedno) navedeni morebitni neporočeni bratje in sestre glavarja družine. Poznejši statusi so ta razpored nekoliko »korigirali«. Starejšim osebam se je v tem smislu dvignil status. Tako vdove kot strici in tete so dobili prednost pred mlajšim nosilcem kmetije. Starejše prebivalstvo je vsaj večji del 19. stole- tja ostajalo in umiralo doma. Za prva desetletja 19. stoletja je to razvidno že na osnovi Budinovega natančnega opazovanja gibanja prebivalstva. Ta- ka slika se izriše tudi ob spremljanju starejših v mrliških knjigah pretežno tretje četrtine 19. stole- tja.29 Od dobrih 80 ljudi, ki so bili leta 1850 stari 60 let ali več, le dveh ali treh v zgoniških maticah ne najdemo. Eden od teh je umrl v bolnišnici v Tr- stu. Število starejših zgoniških bolnikov v Trstu je pozneje naraslo, kar je razvidno že iz pogostejših opomb v statusih. Starejši so bili v celotni populaciji v izraziti manjšini. Povprečna starost je bila v primerjavi z današnjimi proporci30 nizka – okrog 28 let – in se 28 Kalc, Vidiki, str. 690. 29 ŽAZ, Liber mortuorum in ecclesia paroch[ialis] sancti Mi- chaelis archangeli Zgonik. Ab a[nno] 1835–1865; VI. Liber de- functorum ecclesiae parochialis sancti Michaelis arch[angeli] Sgonici. Ab anno 1866–1908 incl[usive]. 30 Povprečna starost prebivalcev Slovenije je danes 44,1 le- ta (https://www.stat.si/statweb/Field/Index/17/104; januar 2024). Število prebivalcev po zgoniških statusih animarum leto Salež Repnič Zgonik Samatorca Koludrovica Gabrovec skupaj 1804 211 205 120 95 47 31 709 1850 264 258 159 122 54 47 904 1904 364 225 224 160 69 40 1082 95 | kronika 72 � 2024 1 vojko pavlin |  starostniki v statusih animarum župnije zgonik v dolgem 19. stoletju je le počasi dvigala; v celotnem obdobju za dobro leto. Tudi povprečno število oseb na hišo je neko- liko naraslo. V prvih desetletjih 19. stoletja je bilo povprečje bližje številu pet,31 sredi tega stoletja in na začetku 20. stoletja pa je v hiši povprečno žive- lo okrog šest oseb. Od vasi do vasi se izmerjene vrednosti niso veliko razlikovale.32 Najvišja povprečna starost je bila v Samatorci leta 1804 skoraj 32 let, najnižja prav tam, malo pod 25 let leta 1850. V tem pog- ledu je bilo v celoti gledano »najmlajše« naselje Koludrovica, »najstarejši« vasi pa sta bili Repnič in Gabrovec. Delež starejših ljudi (v %)33 leto 80 let in več 70–80 60–70 50–60 1804 0,5 2,5 5 10 1850 0,8 2,9 5,4 8,8 1904 0,7 2,6 7,6 9,4 leto 80 let in več 70 in več 60 in več 50 in več 1804 0,5 3 8 18 1850 0,8 3,7 9,1 17,7 1904 0,7 3,3 10,9 20,3 31 Oseb v hiši, ki ne bi pripadale družini, je bilo malo. De- kel in hlapcev je bilo po statusih sodeč le za vzorec. Pov- prečje oseb v družini je bilo dejansko malce nižje. V 20. letih 19. stoletja naj bi se gibalo med 4,2 in 4,8 (Verginella, Zgoniška občina, str. 96). 32 Zaradi nizkega števila prebivalcev je možnost statistične napake majhnih naselij (Gabrovec, tudi Koludrovica) večja, kljub temu pa rezultati ne odstopajo od drugih vasi. 33 V statusu iz leta 1804 je starost starejših velikokrat le približna, saj je zaokrožena na polna števila (60, 70, 80). V starostnih kohortah so ti vključeni v višjo starostno skupino (60-letni v kohorto 60–70 itd.). Zato so dejanske številke v tem letu verjetno nekoliko nižje. Če vzamemo za starostno mejo 60 let,34 se je v kaplaniji/vikariatu/župniji Zgonik delež staro- stnikov gibal okoli desetih odstotkov vsega pre- bivalstva.35 Ta se je sčasoma nekoliko povečal, v sto letih za kake tri odstotke. Večji je bil porast v drugi polovici 19. stoletja, za dva odstotka, kot v prvi polovici stoletja – za odstotek. Delež starej- ših od 70 let je ostal bolj ali manj enak, kar velja v precejšnji meri tudi za starostno kohorto 50–60 let, vidno pa je v drugi polovici stoletja naraščal delež šestdesetletnikov; v absolutnih številkah se je delež starejših, starih od (vključno) 60 do 64 let, povečal skoraj za dvakrat. Število starostnikov po petletnih starostnih obdobjih starost 1850 1904 75–79 9 9 70–74 17 19 65–69 25 38 60–64 23 44 V statusih le sem ter tja naletimo na starejše poročene osebe brez otrok. Prav tako so redki pri- meri neporočenih starostnikov. Največ, sedem, jih zasledimo v najmlajšem statusu. Glede na nji- hovo maloštevilnost bi smeli domnevati, da so jih statusi do določene mere spregledali. Večje šte- vilo zakoncev je še imelo živega sozakonca. De- lež ovdovelih se je v letih 1804 in 1850 gibal okoli 40 %, na začetku 20. stoletja pa se je spustil pod 30 %. V absolutnih vrednostih se je skladno z naraš- čanjem števila prebivalstva povečevalo tudi šte- vilo starih ljudi. Leta 1804 je bilo na Zgoniškem 34 O različnih vidikih glede začetka starosti gl. Bratož, Sta- ro telo, str. 105–106; Čeč, Podobe starosti, str. 18–23. 35 Danes je delež prebivalcev Slovenije, starih 65 ali več let, 21,6 % (https://www.stat.si/statweb/Field/Index/17/104; ja- nuar 2024). Število prebivalcev na hišo in povprečna starost leto št. hiš št. preb. povpr. na hišo povpr. starost 1804 132 709 5,4 27,6 1850 148 904 6,1 28,1 1904 183 1082 5,9 28,7 Povprečna starost po posameznih vaseh leto Salež Repnič Zgonik Samatorca Koludrovica Gabrovec 1804 25,4 28 28,1 31,9 26,5 29,8 1850 29,6 27,9 28,7 24,9 27,8 28,1 1904 28,3 30,7 27,8 29,4 26,4 28,7 96 | kronika 72 � 2024 1 vojko pavlin |  starostniki v statusih animarum župnije zgonik v dolgem 19. stoletju (okoli) 60 starostnikov, sredi stoletja 82, na začet- ku 20. stoletja pa 118. Njihovo število se je torej pred letom 1850 povečalo približno enako kot v drugi polovici stoletja. V celotnem stoletnem ob- dobju se je število starostnikov podvojilo, kar po- meni, da je bila rast števila starejših dvakrat viš- ja od rasti celotne populacije v zgoniški župniji. Glede na te visoke absolutne številke pri starejših je na drugi strani majhno porast relativnega dele- ža starostnikov v celotni populaciji mogoče razlo- žiti z manjšim deležem smrtnosti mlajših (otrok). Primerjava med spoloma prinaša več spre- menljivk. Za leto 1804 je težje določiti razmerje med moškimi in ženskami, ker je posebno pri ženskah pripisana približna starost. Vsekakor pa je mogoče razbrati prevlado starejših žensk v vseh starostnih skupinah. Tudi če prištejemo osebe v petdesetih letih starosti, prevladuje ženski spol – približno sedem žensk na šest moških. Drugač- na je slika sredi 19. in na začetku 20. stoletja, ko je število oseb obeh spolov nad 50 let malodane izenačeno. Toda število žensk, starih 60 let in več, tudi leta 1850 prevladuje (36 moških in 46 žensk). To izrazito velja za ženske v sedemdesetih, ki jih je skoraj polovica več kot moških vrstnikov. Ob prelomu stoletja pa je slika zrcalno obrnjena. Med 118 starostniki je 64 moških in 54 žensk. Pri osebah v šestdesetih letih sicer ni razlik med spo- loma, število moških v sedemdesetih pa izrazito prevladuje (23 proti 13). V soglasju z žensko prevlado med starostniki, le da veliko bolj izrazito, je pogostejša prisotnost vdov. Vdovci v prvi polovici 19. stoletja predstav- ljajo manj kot tretjino ovdovelih (okrog 30 %). Tudi leta 1904 je bilo več vdov kot vdovcev, le da se je delež ovdovelih moških povečal na dobrih 40 %. Zelo redko je kdo od njih doživel rojstvo pravnukov, kot je veljalo za Katarino Milič iz Rep- niča, ki je 86-letna umrla 12. januarja 1815,36 ali za Miličevo Marijano iz Saleža, ki je 88-letna v za- četku leta 1905 živela v veliki, 12-članski razširjeni družini. Izstopajoča izjema je bil 79-letni Valentin Stubel(j) iz Repniča, ki je bil glede na status ani- marum leta 1804 edini praoče v kuraciji Zgonik. Kratka primerjalna analiza lahko nekoliko razkrije, v kolikšni meri je ta starostna statistika župnije Zgonik morda izstopajoča. Redke so žup- nije goriške nadškofije, ki so tako dobro pokrite s statusi animarum, da bi jih lahko tudi časovno primerjali z zgoniškimi.37 V Nabrežini sta dostop- na statusa iz let 1819 in 1850, ki ju tu jemljemo v primerjavo.38 Delež starejših v kuracijah Zgonik in Nabrežina (v %) 80 let in več 70 in več 60 in več 50 in več Zgonik (1804) 0,5 3 8 18 Nabrežina (1819) / 2,8 8,1 16,5 Delež starejših v vikariatu Zgonik in kuraciji Nabrežina leta 1850 (v %) 80 let in več 70 in več 60 in več 50 in več Zgonik 0,8 3,7 9,1 17,7 Nabrežina 1,3 5,9 13,2 18,2 36 ŽAZ, Liber mortuorum Zgonik ab a/nno/ 1788–1845, p. 74. Po statusu sodeč bi bila Katarina zaradi zaokrožitve letnice rojstva na leto 1725 štiri leta starejša. 37 Gl. Pavlin, Katalog. 38 ŽAN, Status animarum in curatia sancti Rochi de Nabreshi- na 1819; Status animarum in cu[ratia] sancti Rochi N[abr]e- sinae incipiens [a]b anno 1850. 97 | kronika 72 � 2024 1 vojko pavlin |  starostniki v statusih animarum župnije zgonik v dolgem 19. stoletju Kaže, da je bil v prvih desetletjih 19. stoletja delež starejših v Nabrežini skorajda preslikava tistega v Zgoniku. Sredi stoletja pa je število sta- rejših vidno v korist tej kamnoseški vasi. Štiri odstotke več Nabrežincev je bilo starejših od 60 let v primerjavi z Zgonikom. Tudi razmerje med spoloma je bilo na začetku 19. stoletja podobno, le da še bolj nedvoumno v prid Nabrežink, starih 60 in več let, ki jih je bilo skoraj dvakrat več kot moških. Ženska prevlada starejših od 50 let je bila sicer tam manj izrazita kot v Zgoniku, kar velja tudi za sredo 19. stoletja. Za razliko od Zgonika le- ta 1850 v Nabrežini močno prevladujejo ženske v starostni kohorti od 60 do 70 let. Določene vidike razsežnosti socialne proble- matike je mogoče osvetliti s številčnostjo starih ljudi v posameznih družinah oziroma hišah. Re- zultati kažejo, da so prevladovale družine, v kate- rih ni bilo starostnikov. Jasno je zaznaven splošen trend naraščanja števila in deleža družin (hiš) s starimi ljudmi.39 Če se je ta v prvi polovici 19. stoletja gibal okoli (dob- re) tretjine, se je z novim stoletjem že bližal po- lovici. Družin s tremi osebami, starimi 60 ali več let, skorajda ni bilo. Med družinami s starostniki so prevladovale tiste z enim, a je porast družin z dvema starostnikoma jasno razviden v prvi polo- vici 19. stoletja. Delež hiš (družin) s starostniki – primerjava z Nabrežino (v %) skupaj z enim z dvema Zgonik (1804) 33,8 24,1 9,8 Nabrežina (1819) 35,9 26,6 9,4 Zgonik (1850) 39,2 23,6 14,9 Nabrežina (1850) 60,3 32,4 27,9 Tudi v tem primeru v začetnih desetletjih 19. stoletja opazimo močno ujemanje med Zgoni- kom in Nabrežino, preseneča pa izjemno visok nabrežinski delež sredi 19. stoletja, ki je celo viš- ji od tistega v župniji Zgonik leta 1904. Socialna 39 Naj tu dodamo, da je starejših, ki bi živeli v hiši sami ali le skupaj z zakoncem, zgolj za vzorec. struktura se je v tem kraju očitno začela prej spre- minjati, bržkone tudi v povezavi z gospodarskim razvojem kraja spričo kamnoseške dejavnosti in železniške povezave.40 STAROST KOT VZROK SMRTI41 Najstarejša zabeležena starost v zgoniških mrliških knjigah v obravnavanem obdobju je 95 let Katarine Knez iz Samatorce leta 1813, a je treba dodati, da gre skoraj gotovo za približno starost. Zaokroževanje starosti je sploh značilno še za prvo polovico 19. stoletja, zato je vsaj pri nekate- rih redkih devetdesetletnikih – v razširjenem ob- dobju med (vključno) letoma 1800 in 1909 jih je v zgoniških mrliških maticah dvanajst – vprašljivo, ali so to »magično mejo« sploh dosegli. Delež umrlih »zaradi starosti« (v %) 1800–1850 1851–1909 90 in več 100 80 80–90 95,7 82,4 70–80 66,2 55,4 60–70 21,4 11,6 skupaj 55,9 45,2 Devetdesetletniki so (skoraj) brez izjeme – v enem primeru je šlo za epilepsijo – umrli »zaradi starosti«, ta delež je zelo visok tudi pri osemdeset- letnikih. V prvi polovici 19. stoletja sta dve tretjini sedemdesetletnikov »podlegli starosti«, v drugi polovici je bilo takih še vedno več kot polovica. Pri šestdesetletnikih so prevladujoči drugi razlogi za smrt, še vedno pa je bil v povprečju približno vsak sedmi »dovolj star«, da so mu pripisali sta- rost kot vzrok smrti. V celoti gledano je polovica starostnikov odšla s tega sveta, ker jih je »doletela starost«. 40 Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, str. 225–226. 41 ŽAZ, Liber mortuorum Zgonik ab a[nno] 1788–1845; Liber mortuorum in ecclesia paroch[ialis] sancti Michaelis archan- geli Zgonik. Ab a[nno] 1835–1865; VI. Liber defunctorum ecclesiae parochialis sancti Michaelis arch[angeli] Sgonici. Ab anno 1866–1908 incl[usive]. Delež hiš (družin) s starostniki na Zgoniškem skupaj z enim z dvema s tremi leto št. % št. % št. % št. % 1804 45 33,8 32 24,1 13 9,8 / / 1850 58 39,2 35 23,6 22 14,9 1 0,7 1904 84 45,9 54 29,5 29 15,8 1 0,5 98 | kronika 72 � 2024 1 vojko pavlin |  starostniki v statusih animarum župnije zgonik v dolgem 19. stoletju Starost kot vzrok smrti med starostniki v primerjavi z drugimi razlogi za smrt (1800–1909)42 Starost Drugo Skupaj V % 90 in več 11 1 12 91,7 80–90 105 15 120 87,5 70–80 199 133 332 59,9 60–70 39 210 249 15,7 skupaj 354 359 713 49,6 Vecchiaja ali marasmus (senilis), takšna je sploš- na oznaka umrlih starih ljudi v mrliških matič- nih knjigah. V ozadju te splošne diagnoze sta- rostne oslabelosti so lahko bili različni za živ- ljenje usodni dejavniki. V času, ko so ljudje umi- rali v glavnem doma in jim ni bilo pripisano mnenje mrliškega izvedenca, je to mogoče priča- kovati, kljub temu pa je delež umrlih »zaradi sta- rosti« ves čas ostajal izjemno visok. Ostali vzroki smrti, ki nekoliko izstopajo, so vodenica, kap in astma. Najvišji delež starostne oslabelosti je bil v tri- desetih letih (68,6 %), za njim pa, morda prese- netljivo glede na trend padanja v tretji četrtini 19. stoletja, na začetku 20. stoletja (60,3 %). Najmanj 42 Rezultati so lahko le zelo približni, toliko bolj, ker so bili nekateri dušni pastirji bolj nagnjeni k posploševanju kot drugi. Tako je bil v dvajsetih letih 19. stoletja v mnogih primerih, ne le pri starejših, vzrok smrti običajen (causa ordinaria, solita). V drugi polovici sedemdesetih, sploh pa v osemdesetih letih, je starostna astma nadpovpreč- no in vsepovprek preplavila rubriko o vzroku smrti. V obeh primerih je nemogoče vedeti, kdaj bi bila sicer kot vzrok smrti pripisana starost, zato sta bila tudi ta splo- šna vzroka pripisana k starosti kot vzroku smrti, in sicer tako, da je bilo pri statistični obdelavi podatkov upošte- vano razmerje, ki je veljalo pred tem obdobjem. Čeprav je tako dobljen rezultat le hipotetičen, je vendarle veliko bližje resnici, kot če bi se striktno držali le ožje starostne diagnoze. umrlih zaradi starosti naj bi bilo v sedemdesetih letih, okrog 37 %. Najmlajši umrli »zaradi starosti« v desetletnih časovnih intervalih 1800–1809 58 1810–1819 67 1820–1829 61 1830–1839 64 1840–1849 68 1850–1859 70 1860–1869 62 1870–1879 67 1880–1889 (?)43 1890–1899 69 1900–1909 59 Postavljanje tovrstne diagnoze pove tudi nekaj o razumevanju starosti. Najmlajši »umrli zaradi starosti«, Anton Škrk iz Saleža, je leta 1805 štel 58 let,44 a tudi še leta 1908 naletimo na 59-letnega Jo- žefa Gabrovca iz Saleža, ki naj bi bil zanj v goriški bolnišnici usoden marasmus senilis.45 Starostna meja 60 let je torej v tem smislu kar primerna za- reza. Res pa so tovrstni primeri redki in tudi pri zgodnjih šestdesetletnikih jih ni veliko. Podrob- nejša analiza pokaže, da je drugi mejnik pri 67 ali 68 letih, ko so bili mnogi očitno videti že »dovolj stari«, da jim je bila znatno pogosteje pripisana starost kot vzrok smrti. 43 Gl. op. 42. 44 ŽAZ, Liber mortuorum Zgonik ab a[nno] 1788–1845, p. 48. 45 ŽAZ, VI. Liber defunctorum ecclesiae parochialis sancti Mi- chaelis arch[angeli] Sgonici. Ab anno 1866–1908 incl[usive], p. 108. 99 | kronika 72 � 2024 1 vojko pavlin |  starostniki v statusih animarum župnije zgonik v dolgem 19. stoletju Primerjava s katero drugo (podeželsko) žup- nijo pokaže, da je bil delež umrlih starostnikov zaradi starosti v Zgoniku vendarle dokaj visok. V župniji Trnje pri Pivki je v tridesetih letih 19. stoletja zaradi starosti umrlo 39 % starostnikov.46 Malodane enak delež (okrog 40 %) je bil izmerjen za župnijo Solkan sredi 19. stoletja (1835–1864).47 V Zgoniku je bila starost prav v tridesetih letih nad- povprečno pogosto navedena kot razlog smrti. Če vzamemo za primerjavo le 40., 50. in 60. leta, pa se delež že spusti proti 45 %. Podobna ugotovitev odstopanja velja tudi za prvo desetletje 20. sto- letja. V Zgoniku je ta delež znašal okoli 60 %, v Trnju deset odstotkov manj.48 Večja je razlika z urbanim prebivalstvom, če lahko to sklepamo po rezultatih za Koper,49 kjer je v obdobju 1840–1845 zaradi starosti umrlo 27 % starostnikov (v Zgoniku v štiridesetih letih tega stoletja skoraj 51 %). Toda tudi v mestu je prihaja- lo do velikih odstopanj, saj je v petletju 1875–1880 takih primerov presenetljivo izrazito več, kar 47 %, in celo za 10 % več kot v Zgoniku v sedemdese- tih letih 19. stoletja. Še bolj zbodejo v oči razlike s prebivalci šempetrskega predmestja Ljubljane. Tam izsledki po izbranih petletjih (1840–1845, 1875–1880, 1900–1905)50 pričajo o tem, da se je de- lež gibal med 32 % v drugem in 39 % v zadnjem petletju. Ne glede na različno visoke deleže vsi primeri potrjujejo ponovno povečevanje deleža starosti kot vzroka smrti proti prelomu 19. in 20. stoletja, nasprotno s pričakovanji glede na njegovo pada- nje sredi 19. stoletja v primerjavi s predhodnimi desetletji.51 NAMESTO ZAKLJUČKA Statistična demografska obdelava podatkov ne more poseči globlje v mišljenje in doživljanje ljudi, ki jim je slabitev moči omejevala možnosti preživetja. V zgoniških statusih animarum ne na- letimo na opise značajskih potez posameznikov. Če verjamemo besedam davčnega izterjevalca Giuseppeja Vittorija v dvajsetih letih 19. stoletja, so bili prebivalci na Zgoniškem sicer neizobra- ženi, a v glavnem delavni ter spoštljivi in nepre- pirljivi.52 V nasprotju s tem prijaznim opisom so že nekatere redke opombe v zgoniških statusih o nasilnih dejanjih. 46 Čeč, Trnje, str. 228. 47 Pavlin, Prebivalstvo, str. 42. 48 Čeč, Trnje, str. 228. 49 Bratož, Staro telo, str. 108–109. 50 Keber, Elders in Ljubljana. 51 Prim. Bratož, Staro telo, str. 111–112. 52 Verginella, Zgoniška občina, str. 101. Nekaj povednejših opazk sem ter tja najdemo v nabrežinskem statusu.53 Kurat Valentin Florjan- čič je okrog leta 1840 pri nekaterih posameznikih pripisal (negativne) lastnosti ali okoliščine, po katerih so bili znani, in sicer v nemščini, kot bi hotel zakriti branje nepoklicanim bralcem. Pri neki hiši je osemdesetletni Gašper Gruden leta 1840 umrl v velikem uboštvu, njegov sin pa je bil »vagabund« in se je za njim izgubila vsaka sled. Vdova Pertot (roj. 1773) naj bi bila glavna berači- ca (Hauptbettlerin) v vasi in svetohlinske narave. Podobne lastnosti naj bi »krasile« Zupančiča (roj. 1774), sicer zeta iz Šempolaja, ki ga kurat označi kot razvpitega berača (famoser Bettler). Menjal je oblačila in kričal kot hudič. Zlobnost je bila iz- postavljena lastnost pri nekem Mušlu (roj. 1765), ki si je pri beračenju pomagal z lažjo, da je slep, nakar je tudi dejansko oslepel. Kurat je s tem pri- merom hotel izpostaviti moralno zgodbo, ki pa se je nadaljevala tudi s potomci, morda nekako v smislu reka: »Ti očeta do praga, sin tebe čez prag.« Mušlova hčerka in zet Gruden sta namreč zelo grdo ravnala z ostarelima staršema. Zaničevala, zasramovala in zaničevala sta ju ter preklinjala z besedami (do tu kurat v nemščini, nato s sloven- skimi besedami, ki so povedale bolje): »Prekleta baba – preklet déz, kaj ne bosh she poginol.« Lahko si predstavljamo, da so bile take ali po- dobne zgodbe prisotne tudi v Zgoniku. Gre pa pri tej nabrežinski vzporednici za redke primere – večina, tudi če bi v njihovi sredi našli še nekatere manj »famozne berače«, se je po svojih močeh go- tovo trudila in upala, da ne bo prišla na beraško palico.54 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ŽAN – Župnijski arhiv Nabrežina Statusi animarum ŽAZ – Župnijski arhiv Zgonik Matične knjige Statusi animarum OBJAVLJENI VIRI Attems, Carlo M. d': Atti delle visite pastorali negli arcidia- conati di Gorizia, Tolmino e Duino dell'arcidiocesi di Gorizia – Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega 53 ŽAN, Status animarum in curatia sancti Rochi de Nabreshi- na 1819. 54 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta »Kulturno-zgodovinski vidiki staranja« (J6-2572), ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 100 | kronika 72 � 2024 1 vojko pavlin |  starostniki v statusih animarum župnije zgonik v dolgem 19. stoletju in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije – Die Berichte der Pastoralvisitationen in den Archidiako- naten Görz, Tolmin und Duino der Erzdiözese Görz 1750–1759 (ur. Franc Kralj in Luigi Tavano). Gorizia: Istituto di Storia Sociale e Religiosa, 1994 (Atti delle visite pastorali – Vizitacijski zapisniki – Die Beri- chte der Pastoralvisitationen 1752–1774, 1). Attems, Carlo M. d': Atti delle visite pastorali negli arcidia- conati di Gorizia, Tolmino e Duino dell'arcidiocesi di Gorizia – Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije – Die Berichte der Pastoralvisitationen in den Archidiako- naten Görz, Tolmin und Duino der Erzdiözese Görz 1762–1773 (ur. Franc Kralj in Luigi Tavano). Gorizia: Istituto di Storia Sociale e Religiosa, 2000 (Atti del- le visite pastorali – Vizitacijski zapisniki – Die Beri- chte der Pastoralvisitationen 1752–1774, 4). Gemeindelexikon der im Reichsrate vertretenen Königrei- che und Länder. Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1900. VII – Öster- reichisch-Illyrisches Küstenland (Triest, Görz und Gra- diska, Istrien). Wien: K. K. Hof- und Staatsdrucke- rei, 1906. Orts-Repertorium von Triest und Gebiet, Görz, Gradisca und Istrien. Auf Grundlage der Volkszählung vom 31. Dezember 1869. Wien: Carl Gerold's Sohn, 1873. Schematismo dell' Imperiale Regio Litorale Austriaco-Illiri- co. Trieste: Eredi Coletti, 1819. LITERATURA Bratož, Urška: Staro telo: medicinski pogled 20. stole- tja. Corpus, Carnalitas …: O tijelu i tjelesnosti u povijes- ti na Jadranskom prostoru – The body and corporality in the history of the Adriatic (ur. Marija Mogorović Crljenko in Elena Uljančić). Poreč: Zavičajni mu- zej Poreštine - Museo del territorio parentino, Sve- učilište Jurja Dobrile u Puli – Filozofski fakultet, Državni arhiv u Pazinu, 2023, str. 102–114 (Istarski povijesni biennale, 10). Bratuž, Lojzka: Premalo znani Peter Budin. Grgarski zbornik (ur. Justina Doljak). Grgar: Krajevna skup- nost Grgar in Turistično društvo Grgar, 2009, str. 228–235. Bufon, Milan: Kras – antropogena pokrajina. Občina Zgonik. Narava in ljudje (ur. Miran Košuta). Zgonik: Občina, 1999, str. 61–70. Čeč, Dragica: Podobe starosti v začetku 19. stoletja. Starost – izzivi historičnega raziskovanja (ur. Mojca Šorn). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, str. 11–33. Čeč, Dragica: Trnje v luči šolske kronike in župnijskih matičnih knjig. Annales: Anali za istrske in mediteran- ske študije 6, 1995, str. 221–230. Filipič, Igor: Zapisniki duš v Škofijskem arhivu Mari- bor. Arhivi 26, 2003, št. 2, str. 303–310. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjo- žefinskih župnij na Slovenskem. Primorska: Oglejski patriarhat/Goriška nadškofija, Tržaška škofija. Nova Gorica: Goriški muzej, 2001. Kalc, Aleksej: Vidiki razvoja prebivalstva Goriške-Gra- diške v 19. stoletju in do prve svetovne vojne. Acta Histriae 21, 2013, št. 4, str. 683–706. Keber, Katarina: Elders in Ljubljana in the 19th centu- ry: An analysis of the death registers from the St. Peter parish (prispevek na mednarodni konferenci Old Age and Ageing: Historiographic and Socio-Cultu- ral Perspectives, Koper, November 15–16, 2023). Klinec, Rudolf: Budin (Budina) Peter. Primorski sloven- ski biografski leksikon. 3. snopič. Gorica: Zadruga Goriška Mohorjeva, 19942, str. 153. Kolar, Bogdan: Status animarum kot arhivsko gradivo. Drevesa 3, 1996, št. 2, str. 4–8. Krajevni leksikon Slovencev v Italiji. Topografski, zemlje- pisni, zgodovinski, kulturni, gospodarski in turistični podatki o krajih v Italiji, ki jih naseljujejo Slovenci ali sodijo v isto upravno enoto. Druga knjiga: Goriška po- krajina (ur. Aldo Rupel). Trst-Devin: Založništvo tržaškega tiska, 1995. Merkù, Pavle: Slovenska krajevna imena v Italiji. Priroč- nik – Toponimi sloveni in Italia. Manuale. Trst: Mla- dika, 1999. Pahor, Samo: Razvoj ozemlja in prebivalstva občin Zgonik in Repentabor. Jadranski koledar 1971. Trst: Založništvo Jadranskega tiska, 1971, str. 74–78. Pavlin, Vojko: Katalog digitaliziranih matičnih in pasto- ralnih knjig slovenskih župnij goriške nadškofije. Gori- ca: Zveza slovenske katoliške prosvete, 2016. Pavlin, Vojko: Prebivalstvo v solkanski župniji 1835– 1864 na podlagi matičnih knjig (prvi del). Goriški letnik, 20–21, 1993–1994, str. 27–50. Verginella, Marta: Zgoniška občina skozi čas. Občina Zgonik. Narava in ljudje (ur. Miran Košuta). Zgonik: Občina, 1999, str. 95–114. Zwitter, Fran: Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stole- tja do današnjih dni. Ljubljana: Znanstveno društvo, 1936 (Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani, 14). SPLETNA STRAN Statistični urad Republike Slovenije https://www.stat.si/statweb/Field/Index/17/104 101 | kronika 72 � 2024 1 vojko pavlin |  starostniki v statusih animarum župnije zgonik v dolgem 19. stoletju SUMMARY Elders in the parish registers (status animarum) of Zgonik/Sgonico parish in the long 19th century From the middle of the eighteenth century, when the Patriarchate of Aquileia was abolished, the parish of Sgo- nico/Zgonik belonged to the Archdiocese of Gorizia in its southernmost part, in the wider hinterland of the city of Trieste. Sgonico had its own chaplain-curate (at least) from 1632 onwards. The chaplaincy acquired the status of a vicariate within the parish of San Giovanni di Duino/Šti- van in 1839, and in 1863 Sgonico became the parish seat. In addition to Sgonico, the parish included the villages of Gabrovizza/Gabrovec (part of the settlement), Colludroz- za/Koludrovica, Rupinpiccolo/Repnič, Sales/Salež, and Samatorza/Samatorca. The most famous priest in Sgonico was Peter Budin (1770–1858). His abilities came to the attention of the Archbishop of Gorizia, Joseph Walland, who called him from Sgonico and appointed him diocesan chancellor and cathedral canon, and soon afterwards vicar-general and principal of the seminary in Gorizia. It was Peter Budin who recorded the first parish register in Sgonico (1804), designed in such a way that the curate was able to moni- tor the demographic trends in his chaplaincy on an almost daily basis. Budin laid a good foundation for his succes- sors. By the First World War, three more parish registers had been produced, covering the entire long nineteenth century. This paper is based on the three from 1804, 1850 and 1904. The nineteenth century was a time of more or less ra- pid population growth. The number of people in the area of the Sgonico chaplaincy/vicariate/parish grew by more than half in a hundred years, which was a much lower growth rate compared to the Austrian Littoral as a whole. The lower actual growth rate in Sgonico is understandable because of the poorer karst soil, which did not allow for the subsistence of a significantly increased number of al- most entirely rural inhabitants. The average age of people in the Sgonico parish was around twenty-eight years. The average number of persons per house was between five and six. The proportion of pe- ople aged sixty years and above was 8% at the beginning of the nineteenth century, rising to 11% over the next hun- dred years. The number of people in their sixties increased sharply in the second half of the century. In the first half of the nineteenth century, the elderly were predominantly women, especially in their seventies. Later, the trend was reversed; at the beginning of the twentieth century, there were more elderly men than women. The proportion of widowed elderly—the vast majority women—was around 40% in 1804 and 1850 but fell below 30% at the beginning of the twentieth century. Families (houses) with no elderly members formed the majority. However, over the century, this general trend was reversed. While in the first half of the nineteenth century, it was around a (good) third, it was approaching half in the new century. Families with one elderly person predomina- ted, and the number of families with two elderly persons increased already in the first half of the nineteenth century. The proportion of deaths ‘due to old age’ (vecchiaja/ marasmus senilis) was always extremely high. Rare ninety- -year-olds died almost without exception of old age, and the proportion was also very high for people in their eigh- ties. In the first half of the nineteenth century, two thirds of septuagenarians ‘succumbed to old age’; in the second half, more than half still did. For those in their sixties, other causes of death predominated, but still on average somewhere around one in seven were ‘old enough’ to have been attributed old age as the cause of death. The youn- gest who ‘died of old age’ was fifty-eight years old. A comparison with a few other parishes, especially urban parishes, shows that the proportion of deaths due to old age in Sgonico was quite high. Notwithstanding the variably high proportions, several cases confirm a re- newed rise in the proportion of old age as the cause of death towards the turn of the twentieth century, contrary to expectations of a decline in the second half of the nine- teenth century. 102 | kronika 72 � 2024 1 vojko pavlin |  starostniki v statusih animarum župnije zgonik v dolgem 19. stoletju Angelo Caroselli: Alegorija Mladosti in Starosti, ok. 1615 (wikipedia).