ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr, po posti, 1 fl 36 kr. brez pošte,
Cislo 34. v torek 22. augusta 1854. III. tečaj.
O sadjoreji.
(Dalje.)
X V. Dalje, ktera pomoč gre cepljencom, in kako jih obrezovati.
Zernato sadje vsakega plemena manjše ali veče umetalne pomoči potrebuje, da se cepljenci prav izgojijo; kajti sadonosnice tega razreda imajo večdel goste bersti, in rade ošpileno kviš-ko rastejo, torej mora roka vertnarja storiti, da bo debelost u lepi razmeri do njih višave.
Sadjorejci, sosebno u merzlih krajih, bi pri reji visoko rastečih dreves, p. češenj, jabelk in grušek, laglej, hitrejše in gotovše svoj namen dosegli, če bi u sadišču lepe in krepke divjake zredili, in jih pri dostojni debelosti in višavi 5 — 6 čevljev visoko še le požlalitnili. Take debla bi bolj obstale, in žlahtna mladika že pervo leto visoko požene in lepe stranske bersti zredi, koje se drugo pomlad nad tretjim ali štertim očesom prikrajšajo, in še tisto leto zalo krono store. Takih debel se tudi zajec ogiba, kar mi je skušnja poslednih let poterdila. Se boljše in koristneje se bo rabilo, če bomo, kakor sim zdaj omenil, u sadišču zrejene divjake, za kožel debele, na priho-den stalen kraj presadili, in po tem še le u krono požlalitnili, ko je divjak predno leto že krepke bersti pognal. —
Krepke in zdrave jabeične in gruševe cepljence zrediti se je treba dalje po nazočih vodilih sponašati:
1. Če cepljenec čezmerno kviško raste in šviglast nastaja, ga je treba ustavljati in siliti, da deblo u debelost žene. To se zgodi, če u vigred slabe bersti tik debla porežeš, krepkejše in sredno mladiko pa do treh ali štirih popkov prikrajšaš, da
po tem več bersti poženo, koje živež iz korenin, po listju pa iz zraka sesajo in deblu speljujejo. Tako obrezovanje se tudi drugo pomlad in po potrebi še več let ponovi, dokler deblo dostojne debelosti ne doseže.
2.	Mladike se ne smejo obrezovati od zgorej dol, t. j. proti deblu, ampak nastavi nož od spodej gor, da gladko odreže in kože ne zadere. Gledati je tudi, da se, kolikor mogoče, kratek rez stori, in velike rane, koje meniš, da bi se čez poletje ne mogle zaliti in zaceliti, se s cepivnim voskom zamažejo.
3.	Slabej ko so mladike, krajše se prirezujejo, da se rast zopet oživi.
4.	Če stranske mladike spešneje rastejo, ko sredna, se ovim o drugi muzgi — po kresu — novi veršiči poščipajo, da sredne mladike ne prerastejo in soka ne tratijo.
5.	Drevesca, tako tudi posamezne mladike, koje bi znal veter, nevihta itd. poškodovati se naj h kolu privežejo, in tudi pred živino zavarujejo.
6.	Kedar so drevesca— neke že u drugem, druge komaj u 4. — 6. letu po žlahtnjenju, dostojno debelost in višavo 6 — 9 čevljev dosegle, jim pusti verhe rasti, da krono store. Sedaj moraš drevesu malo sredne ali serčne mladike prikrajšati in zgornje štiri popke pustiti, iz kojih bodo bersti, in iz jih verhne veje na okroglo zrastle. Druge popke in mladike pa odpravi, da bo deblo gladko, in da sok le deblo in nove bersti redi.
Če smo po imenovanih vodilih cepljencom postregli, in jih tudi nikakoršen nagodek o rasti overal ni, so u tej dobi godni, da jih iz sadišča na stalni kraj presadimo.
(Dalje sledi.)
Ogledalo pridnih otrok.
II. Marianka.
(Dalje in konec.)
Gospod se začne s Marianko takole pogovarjati:
Gospod. Ljuba deklica, kaj bi rada?
Marianka. Z mogočnim čarom bi rada govorila.
Gospod. Ali imaš privolenje zato ?
Marianka. Kakšno privolenje?
Gospod. Ali ne veš, tla, kdor z čarom govoriti hoče, more spisano prošnjo vložiti, in le če se mu na to privoli, sme se caru približati.
Marianka. Gospod! tega nisim vedela.
Gospod. Od kod pak si doma?
Marianka. Oh ljubi gospod! dalječ je moj dom, jaz sim iz Sibirie.
Gospod! (Začudeno.) Za miiega Boga, kako si vender prešla ti, šibka deklica, tako daljni pot?
Marianka. Milostljivi in vsegamogočni Bog in ljubezen do mojih ljubih starišev me je sim pripeljal.
Gospod. Kaj so tvoji stariši?
Marianka. Oh revni so moji stariši, pa revščino svojo nedolžno terpijo; oče moj so bili nekdaj imeniten častnik v carski vojski, pa krivo so bli od nekega sovražnika založeni iu posled tega v Sibirio pregnani.
Gospod. Kako se imenujejo tvoj oče?
Marianka. Ivan Pavlovič Hrabrovski.
Gospod. In kaj želiš z čarom govoriti?
Marianka. Zagotovila bi ga rada, da so oče nedolžni, in prosila za milost in rešenje iz Sibirie. —
Gospod ji nato odgovori: Nimaš scer dovolenja, z čarom govoriti, vender ker si dalječ prišla, ti bodo dvorske šege spregledane, le malo tukaj počakaj, mislim, da boš kmalo cara vidila. Pri tih besedah ptuji gospod Marianko zapusti.
3Ialo časa potem stopi lepo oblečen strežaj pred Marianko, in misleča, da je on car mu že hoče k nogam pasti, ali prijazno ji on reče: Mogočni car hočejo z taboj govoriti, pojdi toraj z manoj. Plašljivo stopa za strežajem skoz krasno okin-čane sobe, in ko do nekih vrat prideta, jih strežaj urno na dve plati odpre. In zagleda Marianka na pozlačenem prestolu sedečega tistega gospoda, z kterim je ravno kar v otročji pri-prostosti od zvunaj govorila! — Vsa omamljena stopi Marianka pred carski prestol, ali noge se ji pričnejo šibiti, na
kolena pade in namest prositi z jokajočim glasom reče: Oh ljubi moj oče, ako bi zdaj vedeli, kam je mene božja milost pripeljala, gotovo bi Boga slavili! —
Car zdaj prijazno Marianko nagovori, ji veli vstati in se na stol, kterega je strežej na carsko povelje prinesel, vsesti. Iz stranske izbe stopi imenitna gospa. Bla je svitla carica. Na carevo povelje mora Marianka zdaj vse svoje živlenje in svoje potovanje natajnko popisati, in ko je na koncu svojo prošnjo za očetovo rešitvo izustila in mogočnega cara očetove nedolžnosti prepričati hotla, ji on odgovori: Ako bi tudi nobenega druzega dokaza ne imel, me to dostojno prepričuje, da starši, ki so tako pobožno hčerko izredili, ne morejo hudobni biti; toraj imenujem od te ure tvojega očeta zopet četnika v moji vojski, in vse njih premoženje jim bo zvesto nazaj po-vernjeno. Očeta zamoreš tu v Petrogradu pričakati, ker bo še danes deležnemu poglavarju v T— zaukazano, tvojega očeta oprostiti. Ti pak tudi še zanaprej stopaj po nastopljeni poti, spoštuj in ljubi svoje starše, in blagoslov božji ti ne bo odšel! —
Bogato obdarovana zapusti Marianka, ki za svojo hvaležnost do mogočnega cara ni mogla nikoli besed najti, carsko palačo, in še le v bližni cerkvi je duhtelo nje serce v pobožni molitvi proti visokemu nebu za srečo in blagoslov visoke carske rodbine. — Blo je ravno danes 17 mescev, kar je bla zapustila domačo bajtico. —
Drugi dan dopiše Marianka, ki je bla zdaj v 16. letu, svojim staršem veselo prigodbo, da so rešeni, in jim tudi naznani, kar je ona Bogu obljubila, svoje dni v samostanu dokončati. „V N—skem nunskem samostanu boste zopet vidili vašo do smerti vdano Marianko" so ble zadnje besede njenega pisma. Tretji dan potem zapusti hvaležna, vesela in srečna, glavno mesto Petrograd in čez dober mesec od tega pozvoni v mestu N— šibka deklica Marianka o zdrave Marii na samostanske nunske vrata, in prosi za prenočišče. Y7ratarica jo na pervi hip spozna, in ona in vse nune so se silno veselile, da je srečno rešila svoje starše. Sprejeta je bla o malih dneh med
njih družbo, ker ji je blo to že pred nje ohodom od tod obljubljeno! — Ali kje je na svetu veselje brez žalosti? Ma-rianka kmalo oboli, začne hirati in od dne do dne slabejša prihaja. Dolgo si je sama scrčnost dajala, ker je mislila, da se še ni spočila od daljnega potovanja, ali neko jutro reče svoji prijatlici: Ljuba moja, sledili dan se slabejši počutim, nad ma-noj grudi smertna bolezni in ako mojega ljubega očeta in matere kmalo kmalo ne bo, jih na zemlji ne bom več vidila. Pri-jatlica jo scer tolaži, ali Marianka je čutila, kako ž njo stoji; toraj o malih dneh poprosi samostanskega duhovnika, ji podeliti sv. zakramente. Z globoko pobožnostjo prejme sveto popotnico za večno živlenje. — Zvečer na den, ko je bla za smert previdena, poprosi samostansko predstojnico k sebi, in ji z slabim glasom pravi: »Častitljiva mati, zahvaljujem se vam za vso vašo skerb, ki ste jo pervikrat, ko sim med to obzidje stopila in tudi zdaj do mene skazovali. Serčno sim želela: se vam za vaše dobrote že tu hvaležna skazovati, ali kakor se čutim, je v bukvah previdnosti božje drugače zapisano. Smerti se ne bojim in rada zapustim svet, le svoje ljube stariše bi bla v živlenju še enkrat rada vidila. Če vender poprej vmer-jem, vas prosim častljiva mati, izporočite jim kadar semkej dospejo moj zadni serčni pozdrav in povedajte jim, da sem jih spoštovala do smerti. V nebesih jih upam zopet viditi." To so ble zadnje besede naše Marianke, in komaj pol ure potem je mili glas mertvaškega zvona iz samostanskega stolpiča na-znanoval, da se je nekdo preselil v večnost. Marianke ni bilo
več med živimi!----
V lepo belo oblačilo oblečena in obdana z dušečimi cvetlicami je ležala Marianka na mertvaškem ojdru. Se mertva se je milo na smeh deržala in bolj nevesti, ki se odpravlja na venčanje, kakor merliču, je bla podobna. Ravno drugo jutro se bi imelo izročiti njeno truplo černi zemlji, ko na večer priderdra kočija pred samostanske vrata. Sedela sta notri Ivan Pavlovič Hrabrovski in njegova žena. Glasno zazvončka durni zvonec in kliče vratarico odpreti. Kmalo so duri odperte in kmalo tudi spozna vratarica Mariankine starše. Na njih prošnjo, jih do Marianke
Pavlovičeve peljati, od ktere sta že v bližnem mestu »vedela, da je bolna, stopa vratarica molčeča naprej in jih spremi do izbice samostanske predstojnice. Z besedami: „fu so Mariankni starši" jih predstojnici predstavi, potem urno odide; bala se je namreč pričujoča biti, kedarbojo starši zvedeli, da je Marianka vmerla. Predstojnica mirno reče staršem: Znane so mi iz po-slednega pisma, ki ga je vama Marianka odpravila, zadnje besede „v N—skem nunskem samostanu boste zopet vidili vašo do smerti vdano Marianko" in res, v preroškem duhu je govorila. Vidili jo boste še, lepo nedolžno nevestico, ali kratka ločitev na pragu Sibirske bajtice je bila podoba dolge ločitve, ki nas vse enkrat čaka. Z žalostjo vama moram naznaniti, da je Marianka hudo obolela — da je hotla tudi z potnico vmirajo-čih previdena biti, da je rekla, če ne tu, v nebesih upam svoje starše zopet viditi — in res je Bogu dopadlo jo v nežni mladosti poklicati na dobro zasluženo plačilo v nebesa! — Neizrekljiva žalost presune serca ubogih staršev pri tih besedah predstojniee. „Peljite naju do nje" so edine besede, ktere oče zgovoriti zamorejo. Ko po dolgem mostovžu do zadnje izbice dospejo, odpre predstojnica vrata in tu zagledata Marianko kakor v rajski lepoti spati večno telesno spanje. Oh Marianka, Marianka, zajočeta obadva z milim glasom, tedaj za najno rešitev si morala dati lastno živlenje; oh da sva te od sebe spustila, ker brez tebe nama je tudi carska palača spremenjena v pusto Sibirio. — V nepopisljivi žalosti prečujeta celo noč poleg trupla svojega edinega deteta in se ne ločita tudi trenutka ne od nje. Zjutraj je blo med milim petjem prežalostnih nun preneseno Mariankno truplo v cerkvico, in od tod na bližno pokopališče, ker je blo sprejeto v krilo černe zemlje in za večno prikrito telesnim očem prežalostnih staršev. — Male ure potem odpelje Mariarikne žalostne starše lepa kočija iz mesta N— proti Petrogradu, kjer jim je bla scer čast in premoženje zopet obilno povernjena, ali Marianke ni bilo več in tudi veselje se ni nikdar več povernilo v njih serca. Kmalo sta ji tudi onadva sledila v hladni grob!
Ljuba mladina! prebravši lo resnično prigodbo si boš morebiti mislila: Pač bi bla zaslužila Marianka, da se ji blo na zemlji boljše godilo, ker je svoje starše res neizrečeno ljubila; ali namesto srečnega dolgega živlenja je morala tako kmalo umreti. Na take in enake misli ti o kratkem odgovorim: Bog je Marianko poklical iz kratkega pozemeljskega terplenja na večno plačilo v nebesa; zakaj zemlja, ako se nam tu še boljše godi, ostane vedno le solzna dolina, ki nam rodi za eno veselo uro gotovo mnogo žalostnih. Ker tu ni naš pravi dom, se imajo naše oči le vedno tje ozirati, kamor bomo pred ali poznej poklicani. Blagor jim ki dopolnujejo na zemlji Božjo voljo in se kmalo v njegovi prijaznosti ločijo iz tega sveta, krono izvoljenih bojo sprejeli in nosili na vekov veke! —	J. Levičnik.
Otrokom.
Kak drevesca se raduje,	Z rajsko radostjo navdaja
Ki ga sam zasadil je!	Me preljubljeni otrok;
Vsaki dan ga ogleduje,	Za občutke mojga raja
Kako raste in cvete. —	Je premajhen svet širok!
Bernard Tomšič.
Drobtineica.
<* Letopis latinskih šol v Celovcu nam podaja imeniten sostavek od gosp. prof. Meinrada žl. Gallenstein: „KurzeAn-leitung fiir Studirende zum Sammeln und Conserviren der ver-schiedenartigen Naturalien behufs der Anlegung kleiner Samm-lungen." Iz tega letopisa zvemo, da je bilo na Celovskej gim-nazii 165 Nemcov in 59 Slovencov. — Slovenski jezik se je učil vsak teden 10 ur in scer v 5 razredih.
Letopis realnih šol je nam prinesel obširen sostavek pod imenom: „Lehrverfahren.u V tem sostavku vsak učitel razkazuje, kako je letos svoj predmet prednašal in učil. U drugem delu razglasuje marljivi gosp. vodja, Jož. Pajer, mnogotere šolske zadeve. V tukajšnej realki je blo letos 180 učen-cov, in scer 144 Nemcov, 36 Slovencov in tri so bili Taliani. Slovenski jezik se je učil v treh razredih, v vsakem razredu po 3 ure na teden. Slov. jezik je, kakor v gimnazii, za vse Slovence zapovedan učen predmet, za Nemce pa za tiste, kterih stariši alj oskerbniki to želijo.
Tudi ta težava, da je bilo treba tudi na realki pri sloven-skej abecedi slov. nauk začeti, se bo sčasom odpravila. Naš
za vse lepo in dobro vneti šolski svetovavec, čast. gospod Išimen Rudmaš, so oskerbeli in zaukazali, da se tudi v normalnih šolah slov. jezik uci. Letos so učili gg. učitelji: Lasni/t, Fillaj, Sommer in šolski pripravnik Erath. Bili smo pri skušnjah priča in po pravici smemo reči, da je šlo povsod prav dobro. Učenci so brali in razkladovali, daje bilo kej. G. Sommer in Erath sta tudi s učenci nektere slovenske zapela. Na licih se je učencom bralo, da iz serca radi pojejo. Nar pridnejši slovenski učenci — večjidel iz Borovljan doma, kjer je nekdaj g. Sommer učenik bil — so tudi lepe darila prejeli. Nek neimenovan, alj dobro poznan prijatel šolske mladine in slovenskega nauka je jih bil kupil. Slava in hvala!
Na koncu še veselo novico oznanujemo, da se bode prihodnje šolsko leto v Celovcu pervi razred višje realke odperl.
Družtvo sv. Mohora.
4 „Goffineu, ki obseže 48 tiskanih pol, je dotiskan; ravno tako tudi II. in III. Mojsesove bukve. Obojne bukve se vežejo in se bojo s II. delom „ D/arija Svetnikov" razpošiljale tistim gg. družtvenikom, ki so za leto 1854 svojo letnino odrajtali.
** Dalje so pristopili p. n. gospodi: 950. Treiber Fr. faj-mošt. v št. Jakopu pri Rožece, 951. Verničnik Jan. kovač na Berdi, 952. Rotnik Blaž, kapi. v Ojniku, 953. Valar Jernej v št. Lenartu pri 7 stud.
*	Dalje so darovali za »društveno matico
Prenos:	175	fl. 48 kr. sr.
Sumper Jan. kapi. v Zabnicah .....	2	„ —	„ „
Majhar Jern. fajm. v Vovčjej vasi . • .	2	„ —	„ „
Anderjaš Jož. duh. pri sv. Marii Pomočnici .	1	„ 24	„ „
Stangl Lavre, kapi. v Svečah..........1	„ —	„ „
Topolnik Šim. fajra. v št. Jurju na Ramešn. .	1	„ 24	„ „
Kuralt Jan. fajm. v Mengšu............2	„ —	„ „
ukup: 185 fl. 36 kr. sr.
*	Rokopise za slov. pridige so nam dalje poslali: Gospod Žagar Fr. benef. v slov. Gradcu šest pridig; g. Pavšic Jož. župnik v Dvoru pri Kopru tudi šest; g. Končnik kapi. na Radišah pa 10 pridig; iz Gorice je nam čast. g. družtvenik poslal eno pridigo g. Cumar-a Jan. Slovenski gospodi pridgarji in kateheti, le še poiščite in pridno pošiljajte! Gotovo bomo zbirko slov. ogovorov kakemu knjigarju lehko prodali, in denar se bo družtv. matici lepo prilegel. —