Ste v. 10. V Maribora 25. maja 1884. V. teca. List za šolo in dom. Izhaja 10. in 25. .lan »sakega meseca, ter velj,. za celo leto 8 ifl'1. za pol letu t glil 60 kr. — Posamezne številke dobivajo se po 15 kr. -Na anoniine dopis. ni ozira. — Uokop si in na eno posl ne knjige se ne v aoajo—S is. .n dopisi naj se blagovolijo pošiljati (frankirani vredniitvn (Relserstrasse 8), naru nine, oznanila in reklamacije pa založništvu: tiska.ju J. Leonu v .Mariboru. - Za oznanila pla ujese od navadne vrMe. ee se enkrat natisne In kr. Kako zamore posta i učitelj pospesitelj domovinske vede. Težišče uriteijske delavnosti počiva se ve v šolskem poslovanju. Ali vkljub vsi delavnosti njegoiega poklica ponuja se učitelju velika priložnost, da bi se vdeležil trojitve domovinske vede. On ima največ prilike preriti med narod svoj čas pa zna tako vrediti, da zamore še kot pripravnik mestne zanimivosti bolje ogledati in najbližjo okolico temeljiteje preštudirati, kakor je to kakemu popotniku možno. Hočem se toraj dotakniti z nekolikimi besedami nekaterih ciljev, katerim bi rodoljubni učitelj svoj trud posvetiti mogel. Na deželi živi med našim narodom še vedno veliko pesnij, povesti, pravljic, običajev, iger, poslovic, vraž in pregovorov, ki so še ostali v rabi kot dragi spominki notranjega duševnega življenja našega naroda. Te ohraniti, zapisati (pesne tudi z napevi), ne dela težkote. In kaka neizrekljiva škoda bi nastala, ko-birte dragocenosti narodne poezije prišle v propast pozabljivosti? Koliko pesniških cvetlic iz starih dob pak hrani narod še v oddaljenejših krajih! Požurimo se toraj na nje, predno da zaveje mrazni veter neprave civilizacije, ki je, komaj nastopivša, staro nravnost z narodov slekla. Ganljivi primer takega marnega zberatelja je trud čeha J. Akermana, mesarja v Polički. Tega je zadela nesreča, da je ohromel na obeh nogah, zato pa je, nezmožen kaj druzega, zapisoval mnogo let, kar je koga v Polički pripovedovati slišal; in kako so bila oslajena njegova poslednja leta, ko je svojo lastno zbirko tiskano videl! Tu sem spada tudi zbiranje starodavnih, ali že sedaj redkih nošenj, katere narodni muzeji hvaležno sprejemajo. Mimo tega je mogoče zbrati iz starih spominkov dostikrat krasnih uzorov za risanje in izšivanje, ki jih je še v pravem času vsaj narisati treba. Narod ima še sedaj svoje uzore, se ve da ne v tako obilnej meri kakor v Mali Rusiji, v Bolgariji in Srbiji, toda vedno še zale, bodisi na tkanini, pletivu, ali risane na pohišnem orodju, izrezane ali iztesane na stavbah itd. S tem stoji v ozkej zvezi zbiranje starodavnih spominkov. Otroci prine-seje v šolo čestokrat marsikaj, kar doma nobeden ne pozna. Svoječasno in primerno opozorjenje pri članku o življenju starih Slovanov v čitanki (berilu), ali kadar pokaže učitelj kak redek predmet v pravi podobi, bodisi izdelan ali zgolj naslikan, če pohvali učenca, ki je starinske reči prinesel, ne ostane brez hasna. Mala zbirka denarjev, kaka pila iz starega grada, stara knjiga itd. vzbuja smisel v mladini, ki ji do smrti v spominu ostane. Učitelj biva sam mnogokrat priča kake najdene stvari, s čije vničenjem bi se včdi storila velika izguba; v kletih ali marsikje med starim papirjem objavi se rokopis; njegovemu sluhu ne ujde, če so na polju naleteli na kak pa- ganski grol); opozorjen biva na mogile v lesih, ter v lepi priliki lahko obišče in opiše podobo in lego starodavnih, sedaj že večjidel razsutih gradov. Upati se vsaj sme, da tudi za Slovence ni daleč čas, ko bo mogoče več pozornosti in važnosti domačej arheologiji in zgodovini posvetiti, nego doslej. Veliko važnost ima tudi zbiranje starinskih, v opekarskih glinah in drugje najdenih kosti. Večkrat bi bilo učitelju tudi mogoče pridobiti za šolsko zbirko rogove jelenov, zob slona, mroža (mamuta), nosorožca ali povodujega konja, ko bi opozoril delavce v opekarnah, naj bi kosti ne razbili, marveč v šolo prinesli; nikakor ne dvomimo, da bi se s takim ravnanjem tudi pri nas brzo nabrala poznej v skupino znešena krasna starinska zbirka. Enako hvaležna vloga ponuja se na deželi blizo rudokopov pri zbiranju okainenin. Krasna zbirka v češkem narodnem muzeju zahvaljuje se za mnogo redkih kosov kredastih okamenin g ravnatelju J. Kuthanu v Gaslavi in ravn. Kauiku v lvolinu, ki sta mladež na zbiranje okamenin pri sprehodih po okolici napotovala. Na tak način bi se dala uvesti tudi zamenitev na prirodnine, ko bi se n. pr. v določeno središče pošiljale prirodnine iz okrožja (hrošči, metulji, oka-menine, rude, rastline, da tudi natlačeni duplikati živalskih mehov). Mislimo si tako: Kolega g. IL pošlje zbirko okamenin rastlinskih iz preinogove stroke in želi si za to zbirko kredastih okamenin. V K. niso te vrste rastline ni kaka redkost, v C. je pa ravno nasprotnih v izobilju.*) Poštnina ni tako velika, ako se stvari navadno brez cene odpošljejo. Se ve da on, ki bi v zameno ponujal, mora vedeti, koliko in kaj bi zamogel dobili iz okrožja, kamor svoje reči ponuja. Ko bi stopili v podobno zvezo učitelji v Galiciji, Ceskej, Hrvatskej, Kranj-skej, Dalmaciji z ljubitelji prirodnin med nemškim učiteljstvom po pogorskih deželah in daljnimi rojaki, ki podučujejo v Bolgariji ali Rusiji, kako obilno bi zamogli obogatovati pokrajinske muzeje in po njih naš bodoči narodni muzej! Samo da bi naš glas ne ostal tako brez odmeva, kot je oni, ki ga v veter zaženemo. Tudi opazovanja v ozračju prinesla bi meteorologiji zdaten hasek; se ve, treba bi bilo za to gotovih navodov, po katerih bi se bilo pri tem ravnati. Poznati kraj vzlasti v zemljepisnem obziru je dolžnost vsakega učitelja. Okolica vsakega mesta je prvi krog sprehajališč. — Ko bi učiteljska društva stopila v dogovor z učitelji v mestih glede materijalnih zadev, preskrbe prenočišča in potrebnega spremišča, pridobilo bi se s tem mnogo časa in tudi tu-jinci bi se z mestnim življenjem hitreje seznanili. Pisatelj teh vrstic (K. Oer-mak) iz lastne skušnje trdi, da kakor v Berolinu, Zitavi, dobival je tudi na Kranjskem, Štajerskem, v Švici, Galiciji in Rusiji, najboljše spremljevalce in svetovalce v osebi dotičnega učitelja in duhovnika. Z brezposrednim nazorom polasti se učitelj povsem drugače tvarine, ki jo potem z živo besedo podaja mladini, kar vse drugače vpljiva, kot zgolo či-tanje zemljepisnih člankov. Važnost potovanja za učitelje zapopadli so že marsikje in glasovi za podelenje štipendij v ta namen od deželnih zborov so bili vže večkrat slišati. Ako se vidi to neizogibna potreba pri strokovnjaških učiteljih, zakaj bi tudi ostali učitelji, ki širijo splošno omiko, ne smeli teh dobrot vži vati ? S potovanjem in opazovanjem zamore učitelj opozarjati na razne napake zemljevidov, na krasote, doslej malo obiskovano zomlje Pri tem se mu ponudi še najlepša prilika občevati z narodom, preiskovati njegove lastnosti, zvedeti za potrebe našega šolstva iz pravih virov, ter se seznaniti s čisto domačo govorico, z načini govorjenji in provincijalizmi. Vsaj živi učitelj za narod in ima to raj *) Ta misel za štajerske učitelje sicer ni več nov i, kajti žo 1875.1. se jo v naših društvih o stvari posvetovalo. Toda dobr.i in koristna stvar so nikdar prevečkrat ne ponavlja. Viedn. po občevanju ž njim pravo, ga natančno spoznati in potrebe njegove lastne izkušenosti poizvedeti. Tudi vkljub temu, če se pozablja na naš stan, kadar se dele dobrote, ter se za narodno učiteljstvo ve le takrat, kadar se zbirajo darovi, ali kadar pojde za razširjenje knjig ter za podporo nekake splošno važne stvari, — vkljub temu vsemu bodimo zi zavedni svojih dolžnosti do naroda in služimo mu radi, živimo za njegovo vedo (znanost) in tvorimo malenkosti lastnih del, da bi v delu in znanosti bila tudi naša rešitev. („Posel z Budče.") Zemljepisje v narodni šoli.*) Spisuje Iv. Ivelc. O. Poknežena grofija tirolska s F*redai-lsliim. Uč. Najdalje od vseh kronovin našega cesarstva sega proti zahodu Tirolsko s Predarlskim (Torarlberškim) Ktera dežela našega cesarstva sega najdalje proti zahodu? Hočem vam njene meje na zemljevidu pokazati in potem na tablo narisati. Katere dežele meje sem sedaj narisal ? Pokaži na zemljevidu! Proti kateri strani sveta od nas leži? Po kateri železnici bi se dalo od nas najhitreje tja dospeti? Skozi katere dežele? Mimo katerih že znanih krajev? itd. Tirolsko s Predarlskim se imenuje poknežena grofija Kakšen naslov ima ta dežela? Zakaj? Meri 293 □Mm. Koliko meri površje te dežele? Že poznamo, katero tako veliko deželo? Imenuj mi že znane dežele po velikosti ! Začni pri največji! najmanjši! (Primerjava glede površja med že znanimi deželami.) Prebivalcev ima 904.000. Koliko? Katera iina med že znanimi največ prebivalcev ? Katera potem? itd. Koliko prebivalcev je povprečno na jednem □Mm.? Katera od že znanih dežel je najbolj obljudena? Katera potem? itd. Kaj je vzrok, da Tirolsko ni bolje obljudeno? Prvi in najimenitnejši vzrok je, ker se po tej deželi razprostirajo najvišje Alpe v celej državi. Ponovi to I! Ka-košen značaj ima ta dežela na zemljevidu? Le ob rekah so majhne ravninice. Med reko Ino, Adižo, Izako in Rienco zavzemajo ves prostor prvotne Alpe. Kateri prostor zavzemajo prvotne Alpe? K katerih deželah smo že imeli prvotne Alpe? Katere Alpe še poznamo? V katerih že znanih deželah se razprostirajo ? Hočem vam omenjene reke narisati. Pokaži lno na tabli! zemljevidu! Kje priteče na Tirolsko? Proti kateri strani teče? (Enako pri drugih rekah.) Prelaz Brenner deli prvotne Alpe v otztalske gore in pa v visoke Ture. Kako deli prelaz Brenner prvotne Alpe? Kje je ta prelaz? Že poznate kateri drugi prelaz? Kateri? Kje? Čemu so prelazi? Oetztalske gore so večinoma z ledniki pokrite. Ponovi to N! čemu pravimo lednik? Kateri lednik že poznate? Kje? V visokih Turah je veliki Venediger 3700 m. visok. Pokaži veliki Venediger! Kako visok je? Kateri od že znanih bregov je najvišji? • Adiži in Izaki na jugu se širi ortleško gorstvo. Katero gorstvo se razprostira Adiži in Izaki na jugu? Pokaži! Tu se vzdiguje najvišji breg v cesarstvu namreč Ortles 4000 m. visok. Kaj sein povedal K? Povej in pokaži mi že znane bregove zaporedoma po njihovi velikosti! Proti vzhodu od teh gor se razprostirajo tridentinske planine. Pokaži te! Na Predarlskem in severnem Tirolskem se širijo severne apneniške Alpe. Katero gorovje se razprostira na Predarlskem in severno Tirolskem ? Kateri del se Glej »Popotnik" 1883, str. 104. zove Predarlsko? Na kateri strani Tirolskega? Zakaj se Predarlsko posebej imenuje? Ima zasebno dež. zastopstvo. (Ponavljanje vseh gor.) Katere reke Tirolske smo že imenovali? Glavna reka med njimi je Ina. Proti kateri strani teče? Kako Adiža, Izaka, Eienea? Na kateri strani priteče Izaka Adiži? Nadalje imamo Reno, meječo ob Predarlsko. Kje teče Rena? Proti kateri strani ? Teče v Bodensko jezero. Pokaži to jezero 1 Na kateri strani Predarlskega leži? Katera voda je večja od jezera? Imenuj mi že znano morje! Ob katerih že znanih deželah se nahaja? Adiža se tudi izliva v Sinje morje. — Na Tirolskem ima reka Drava svoj vir. Kje izvira reka Drava? Skozi katere že znane dežele teče? Na jugu Tirolskega je. gardsko jezero. (Ponavljanje vseh vod.) Koliko prebivalcev je na Tirolskem? Po narodnosti so večinoma Nemci, na jugu Italijani. Ponovi to U! Tudi ti A! V katerih že znanih deželah stanujejo Nemci? Italijani? — Po visokih gorah je mnogo lepih pašnikov in travnikov. S čim se tedaj Tirolci najbolje pečajo? Sirarstvo jim daje mnogo dobička. Kako se dela ta sir? Na jugu se dobiva mnogo vina, južnega sadja in svile. Obrtnost z bombaževeim je zelo razvita na Predarlskem. S čim se pečajo ljudje na Tirolskem in Predarlskem ? Glavno mesto je Inomost (Innsbruck) ob Ini; ima 17.000 prebivalcev. Pokaži glavno mesto! Koliko stanovnikov ima? Katero že znano mesto ima po priliki toliko prebivalcev? Druga mesta: Briksen, Bočen, Meran, Trident (tridentinski zbor), Roveredo, Bregene, (čudovita rešitev raz Martinove stene cesarja Maksa I. — Tirolski junak Andrej Hofer.) Raznovrstno ponavljanje vsega, otroci rišejo Tirolsko s Predarlskim. 7. SolnoeraSka vojvodina. Na severovzhodu Tirolskega leži jedna najmanjših deželic našega cesarstva namreč: Solnograška vojvodina. Kaj sem rekel? — Kje leži solnograška vojvodina? — Na kateri strani Koroškega? Med katerimi že znanimi deželami? Kakšen naslov ima? Zakaj? Imenuj in pokaži mi vse že znane voj-vodine našega cesarstva! — Solnograška meri 72QMm. Ponovi H! (Primerjava glede velikosti z že znanimi.) Prebivalcev ima 153 000. Koliko ima prebivalcev? Koliko povprečno na jeden □Mm.? (Primerjava glede obljudenosti z drugimi deželami.) Ob katere že znane dežele meji? Na kateri strani? Po kiiterih cestah bi se dalo tja dospeti od nas? Kakšna je glede površja? Glede površja je Solnograška skoraj vsa gorata. Na jugu stoje prvotne Alpe; imenujejo se Visoke Ture, na izvirkih Mure Nizke Ture, med Anižo in Muro pa Koroško-štajerske Alpe. V katere dele se deli gorovje na Solnograškem ? Katere že znane reke imajo tukaj svoj vir? Poglavitna reka je Salica. Kam teče? Na severu je nekaj manjših jezer. (Ponavljanje gor in vod.) Prebivalci so glede narodnosti sami Nemci. S čim pa se pečajo? Tudi veliki težki vprežni konji slovijo zelo po svetu, zovejo se pinegavski — po imenu dotičnega kraja. Dobiva se tudi mnogo soli, mramorja in mavca. S čim se pečajo prebivalci na Solnograškem ? Glavno mesto je Solnograd, z 20.000 ljudmi. Pokaži glavno mesto? Ob kateri reki? Koliko prebivalcev ima? (Primerjava z že znanimi mesti glede števila prebivalcev.) Solnograd je imeniten po svojej lepej legi, kakor po raznih spomenikih zidarske umetnosti. Tu je sedež našega nadškofa. — Zaradi česa slovi Solnograd ? Druga mesta so: Hallein, soline; Gastein, imenitne toplice. (Ponavljanje in risanje.) S- ISTad vojvodina avstrijska nad Anižo. Na severni strani Solnograškega in Štajerskega leži nadvojvodina avstrijska nad Anižo. Kaj sem rekel? Zakaj se reče nad Anižo? Kaj je Aniža? Kje smo jo že spoznavali? Kateri naslov ima ta kronovina? Meri 120OMm. Katera dežela je po priliki tako velika? (Primerjanje po velikosti z že znanimi kronovinami.) Stanovnikov ima 744.000. Koliko? Koliko stanovnikov povprečno na jeden □Mm ? Katera od že znanih dežel je najbolj obljudena? Imenuj in pokaži je po vrsti! Ob katere dežele meji ta kronovina na jugu? itd. (Risanje.) Na jugu pokrivajo to deželo severne apneniške Alpe. Kje smo že spoznavali to gorovje? Najvišji vršaci so: Dach-stein 8000 m. visok, potem Priel in Pyrgas. Imenuj najvišje bregove v tej kronovini na jugu! Na severu pokriva to deželo Šumava. Katere gore so raz-rastene na severu ? (Ponavljanje.) Glavna reka je Donava. Pokaži glavno reko! (Se nariše.) Njen( dotoki na desni strani so: mejna Ina s Salico, bistra Travna, ter Aniža s Stiro. Na kateri strani doteka Donavi Ina? Kateri je Inin dotok? Na kateri strani? Proti kateri strani teko te reke? (Jednako druge. — Ponavljanje rek.) Prebivalci so po narodnosti sami Nemci, po veri skoraj sami katotiki. Pridelujejo obilo žita in sadja, ter se zelo vspešno pečajo z govejo živinorejo. Gore med Travno in Ino-IIausruck — imajo dosta premoga, v raznih fabrikah se zdeluje razna železnina in jeklenina, izvrstne kose in srpi se razpošiljajo po vsem svetu. S čim se pečajo Avstrijci nad Ariižo ? — Dobiva se tudi mnogo kamene in narejene soli. (Ponavljanje.) Glavno mesto je Line ob Donavi s 33.000 ljudmi. Imenuj glavno mesto! Ob kateri reki? Koliko prebivalcev ima? (Primerjanje z že znanimi mesti glede števila stanovnikov.) Druga mesta so: Freistadt, Ried, Hallstadt in 181 s solovarnicami. (čemu pravimo solovarnica? Kako se vari sol?. Kako' se pripravlja kuhinjska sol?) Potem: Gmunden, glavno založišče kuhinjske soli; Vels, Steyer, na sotočju Štire in Aniže s slovečo železno in jekleno obrtnostjo. Kje leži Steyer? Kaj se zove sotočje? S čim se pečajo v Steyerju? Kaj pridelujejo iz železa in jekla? Kakšen razloček je med kovaškim železom in jeklom? Kolikojno železo poznamo? Kako se prideluje surovo lito, kako kovaško železo, kako jeklo? (Ponavljanje in risanje.) (Dalje prihodnjič.) -- Črtice iz življenja živali. i. Smeli in jok živali. Se li smejejo in jočejo živali? To vprašanje, katero se je poprej zanikalo, moramo dandanes potrditi; kajti dokazano je, da so živali zmožne jokati ali smejati se, blizo tako, kakor človek, bodi si, da s tem izražajo notranje občutke, kakor žalost ali veselje, bodi si, da sta smeh in jok le mehanična brez upljiva dušnih pretresov na delovanje onih delov telesa, kateri fizičen smeh narede. Da se človek smeje, je pred vsem dvojega treba. Prvič občutka ali pomisli, katera smeh pouzroči ali vzbudi, drugič nekega posebnega delovanja določenih mišic v obrazu in stres prepone (Zvverchfell) v telesni votlini. Pri nekaterih živalih se oba ta pogoja fizičnega smejanja nahajata. O šimpanzu se pripoveduje, da se smeje. Smeh titija (opica) je nek žuboreč smeh. Pes se smeje in smehlja, včasih od veselja in dobre volje, včasih pa, da bi se prikupil ali koga prekanil. Smeh njegov je pravi smeh ali pa nekakov zasmeh. Kar je smešnega, psa mai'-sikrat zanima, tudi si včasih prizadeva, kaj učiniti, da bi se mu človek smejal; če mu to ne steče, je nezadovoljen. Neki jazbečar se je večkrat trudil, svojega gospoda zabavljati s šalami, katere si je sam umislil; ako se mu pa to ni posrečilo, je bil jezen. Orang-utangu v londonskem zverinjaku je bilo zelo po volji, če so se ljudje . opazovavši čveteroroka, njegovim burkam smejali in dr. Mond pripoveduje, da je poznal vrano, katera se je z dečki vred kratkočasila, kadar so ti prek kozla skakali. Papiga je odlična smejalka; smeje se svojim lastnim norčijam. Wliite iz Selbourne govori o živem smehu žolne in omenja dalje srake, ki je znala tako krohotati, da se je moral človek, ki jo je slišal, tudi smejati. Opazovali so, da so se lastovke, katerim se je posrečilo mačko prekaniti, smejale, kakor otrok, ako ga žegetaš. Nahaja se hijena, katera se po svojem glasu smejoča imenuje, in v Avstraliji živi ptič iz plemena ribičev, kateremu se iz istega uzroka smejoč pravi; njegovi glasovi so podobni glasnemu, malo hripavemu smehu Livingston, govoreč o afrikan-skem rujavem ibisu, pravi, njegov klik je glasen ha, ha, ha. Kakor je resnično, da so nekatere živali zmožne, smejati se, tako je gotovo, da imajo vse priprave, da so kos solze prelivati. Pes, konj, slon, medved, podgana, os&l, mula, razni jeleni, soko, šimpanz, mandril, titi in druge opice, goveda, velblod in žirafa, jočejo, če jim je srce tužno. Papiga ne preliva solz, a plakati zna. Simpanzi jočejo, če se boje kazni, druge opice in sloni se solze, ako jih je kdo žalil ali če se jim goreče želje ne spolnijo. Fingalezijski slon se joče, če je zaprt, titi strahu, jelen, če ne more lovcem uteči, zaprta podgana obupanja, nekatere opice, ako je omiluješ in mlad soko jeze, če njegovim željam ne ustrežeš. Gospa Burtonova pripoveduje, da je videla v sirski puščavi, kako so žejni velblodi solze prelivali. Muli, kateri se je bil 2 palca dolg žrebel v kopito zasadil, se je na obrazu obupanje slikalo in iz oči so ji pritekale solze. Dr. Livingstone pripoveduje o mladem soku, ki je jel britko jokati, če ga niso vzeli v naročje, ako bi .bil rad. Dr. Boer-lage je ustrelil na otoku Java opico (samico) z drevesa. Mladiča v naročju drže, pala je na tla in jokaje umrla. Obstreljeno žirafo so našli s solzami v očeh. Grordon Cumming govori o debelih solzah, katere je umirajoči slon točil. Stare podgane, zapazivši utoneno mlado podganico, so si brisale s prednimi tačicami solze iz oči. Po „Grr. Ztgr" -- Kronika ljudske učilnice p ti D. Mariji v puščavi. Uvod. Ze pokojni knez in škof lavantinski A. M. Slomšek je sprožil misel, da bi se imenitnejši dogodki krajev, cerkev in šol zapisovali v posebnih krajevnih, cerkvenih in šolskih kronikah. Tudi je vsem šolskim in cerkvenim predstojnikom razposlal ukaz, s katerim jim veleva, da spitujejo cerkvene in šolske kronike. Vendar se je to povelje vladikino radi raznih uzrokov le deloma izvrševalo. Ko se je 1. 1870 šola ločila od cerkve, ukazal je visoki deželni šol. svet vsem šolskim vodstvom, da prej ko slej začnejo sestavljati in spjsovati šolske kronike. Ta ukaz dež. šolsk. sveta je gotovo vse hvale vreden. Šolske kronike zbrale bodo mnogo prav zanimivega gradiva, katero bode v svojem času tudi žgodovinopiscu naše ožje domovine dobro služilo. Da je spisovanje kronike jako mudno in trudapolno delo, pritrdil bode vsak, ki je kedaj katero sestavljal. Največ težave pripravlja iskanje potrebnih listin. Vendar se to nikomur opustiti ne more, kdor hoče, da kronika ne bode brez vse veljave. Samo površno popisati, kar se lahko in bolj po naključbi nego po natančnem izcrpljevanju zbranih in istinitih virov izve, res ni težavno, vendar je tako delo plitvo, nezanesljivo in tedaj tudi brez prave vrednosti. Nastopivši tukajšno službeno mesto, začnem takoj poizvedovati po pisanih in nepisanih virih in trud moj imel je dovolj uspeha. Nabralo se je dokaj starih, šole se tikajočih listin, katera so mi prav dobro služila, ter marsikaj pojasnila o čemur se popred ni ničesar vedelo. Obrnil sem se tudi do še živih, nekdaj tukaj delujočih učiteljev s prošnjo, da mi povedo vse, na kar se še iz svojega časa spominjajo. Možje, kakor Fr. Vučnik, Martin Pristernik in pokojni Janez Kocmut, so mi prav radovoljno ustregli. Kolikor je bilo mogoče, uporabljalo se jo tudi ustno izročilo že bolj priletnih oseb v župnijj. Da bi bilo to delo po vsem popolno, se nikakor ne more trditi. Zlasti bi se bila doba 1S50—1870 v marsičem natančneje opisala, ako bi ravno iz tega čase ne manjkala skoraj da ne vsa šolska pisma; kar je jako obžalovati. Naslednikom pa se naročuje, da pričeto dele vestno in natančo nadaljujejo. D. Marija v puščavi, dne 1. maja 1884. F. Praprotnik, nadučitelj. Kedaj se je šola ustanovila? Leta 1786 se je tukaj ustanovila kuracija. Mogoče je, da so že takratni kurati začeli otroke poučevati v kršanskem nauku in nekoliko morebiti tudi v čitanju. Redna vsakdanja šola pa se je pričela leta 1814. Svedoči nam to še ohranjena knjižica, v katerej so tukaj delajoči učitelji zaporedoma potrjevali resnični prejem svojega plačila (nekoliko v zrnju, nekoliko v denarjih) pri kmetu Prodnerju*) Ker je napis tej knjižici in prvo potrdilo pisano z isto roko, tedaj se sme sklepati, da se je knjižica 1. 1814 pričela, kajti se tega leta prvokrat prejem zbirce potrjuje. Prvi tukajšnji učitelj je bil tedaj tisti, ki je prvi s svojim podpisom potrdil, da je svoje plačilo resnično prejel. S to vestjo se popolnoma vjema tudi ustno izročilo. Jožef Goričan, rojen leta 1800 je vedel povedati, da je bil kakih 14 let star. ko se je šola pričela ter se še spominja učitelja, ki je, tukajšno službo nastopivši, za šolo sposobne otroke po župniji popisoval. Zapisal je tudi njega, pa ker so ga oče nujno doma potrebovali, šole ni mogel obiskovati. Štefan Witzmann, roj. leta 1783 je pa dejal, da je 20. leto že navršil, ko se je tukaj šola začela. Po vsem tem smemo tedaj 1. 1814 smatrati kot tisto, katerega se je redni vsakdanji pouk pričel, kot tisto, katerega se je tukajšna učilnica ustanovila. Prvi učitelji. Prvi je tukaj poučeval neki Weistegger 1. 1814—1816. Bil je baje še mlad mož, katerega so pozneje vzeli v vojake, od koder se ni več povrnil. Njega je nasledoval Majer 1. 1816. Za tem je prišel Dimež 1. 1817. Le-ta je bil doma blizo Hrovaškega. kar je pričal nja hrovaškemu jeziku podoben govor. Leta 1818, 1819 in 1820 ni bilo učitelja, ter je takratni kurat Vido *) Našla se je ta knjižica pri kinotn Francu Witzinan; da si je dokaj listov iztrganih je vendar jako važna listina. Žigert tudi v vsakdanji šoli poučeval. L. 1821 pa se je učiteljska služba pr-vokrat definitivno podelila J. Hoiselnu, ki jo je do 1. 1821 oskrboval.*) Šolsko poslopje. Šolska izba priredila se je v takratnem dukovnišču. Le-to je bilo malo leseno poslopje, stoječe ravno tam, kjer stoji sedajno duhovnišče in šola. Leta 1819 ali 1820 se je to poslopje predelalo in povečalo. V tem predelanem hramu napravili so se poleg duhovnikovega stanovanja še posebič prostori za šolo in učitelja. Učitelj Fr. Vučnik nam obnovljeno poslopje tako-le popisuje: „Prizemeljski del je bil visoko vzdignjen, tik zemlje pa so bile kleti. Učiteljeva klet je še sedaj poprejšna, le dervarnica je prizidana. Vrata v klet so bila od zunaj proti jugovzhodu. Nad kletjo bila je šolska izba in učiteljevo stanovanje, proti severozahodu na breg naslonjena pa kuhinja. Duhovnišče je bilo proti jugovzhodu, kakor sedaj, ter je bilo lahko priti iz šole v duhovnišče, po rnostovžu skozi vrata v župnikovo vežo. Obojno, šola in duhovnišče je bilo pod enim krovom s skodlami pokrilo, pol podstrešja učiteljevega, pol pa žup-hikovega."**) Šolo in duhovnišče ogenj uniči. Leta 1852. v 12. dan meseca junija je šolsko in duhovniško poslopje do tal pogorelo. Ta požar nam učitelj Fr. Vučnik s sledečimi besedami popisuje: „Meseca junija (12.) vnel se je neko jutro mej 2. in S. uro v združenem šolskem in župnijskem poslopju ogenj. Po pripovedi župnikove dekle, spavajoče na izbi, začela je goreti s skodljami krita streha ob severno - zahodni strani. Ogenj se je tako hitro širil, da smo komaj življenje rešili in dve ženski sta onesrečili. Jaz sem zgubil vse. Tuji ljudje prihruli so v hram, ter so vse, kar jim je prišlo v roke skozi okna zmetali, kjer je ali zgorelo, se podrobilo ali pa razvleklo. Gostača zgorela je do oglja, že imenovana dekla je pa vsled hudih po ognju prijetih bolečin čez 4 dni umrla. Obe sta spale na dilah pod streho." Požar je nastal po žarečem pepelu, katerega je župnikova kuharica v nekem zaboju pod streho shranjevala. Poslopje se z novega postavi. Da bi šolski pouk do postavljenega novega poslopja popolnoma ne prenehal, najela se je v jeseni 1. 1852 soba pri cestnem pekarju (Strassenbiick). Vendar tukaj radi vednega nemira v krčmi poučevanje ni šlo prav izpod rok. Tudi šolsko obiskovanje, katero je bilo popred prav redno, se je vsled tega znatno na slabše obrnilo. Pa vkljub vsem tem okolščinam se je novostavljenje od leta do leta zavlačalo, večjidel radi tega, ker se občina, cerkev in verski zakladv o vsaksebnih doneskih niso mogli sporazumeti. Se le 1. 1856 pride v največji zimi stavbeni navod (Baucommission) iz Gradca, ogleda prostor, ter izdela črtež, kateri se je potem s prevdarkom vseh stroškov vred predložil naučnemu ministerstvu, da ga odobri.***) Le-to je z *) Tudi J. Goričan je še pomni), da so bili pred Hoiselnom 3 učitelji tukaj; on je tudi omenjeno podrobnosti o njih povedal. Imona vseh treh pa najdemo na prvistrani že prej imeno- ane knjižice. **) Bivši tukajšni učitelj Fr. Vučnik je to poslopje v glavnih potezah iz spomina narisal. Po tej sliki je potem J. Rohus, bivši oskrbnik v Falskem gradu, narisal poslopje, katero ti kaže podoba 1. ***) Takratni učitelj Jan. Kocmut pripoveduje, da je sestavil prošnjo do Njih Veličanstva, da se storž potrebni koraki v novostavljenje šole. To prošnjo podpisali so vsi učenci. Odgovor na to je bil stavbeni navod, ki je prišel tukajšne razmere ogledovat. odlokom s 26. aprila 1857 štev. 7918 dovolilo, da se sme novo poslopje po predloženem črtežu, kakor ga je izdelalo stavbeno ravnateljstvo (z dne 20. junija 1855 in 22. aprila 1856) staviti, ter je odobrilo tudi v to zgradbo preračunjene stroške v znesku 11.918 fl. 20 kr. stare veljave. Stroški so se pokrili z doneskom verskega zaklada znešajočim 5983 fl. 15 kr.; 1000 11. se je vzelo iz cerkvenega premoženja. Pomanjklaj v znesku 4935 fl. 7 kr. doplačala je župnija. Dražba. Pri minuendo-dražhi dne 3. jun. 1857. 1. je Jožef Walcher, posestnik v Ruti navostavljenje poslopja prevzel za 11.898 fl. Pri davkariji v Mariboru položil je podjetnik 1190 fl. globe. Zvršitev poslopja. Namestnija v Gradcu je z odlokom z dne 25. jun. 1857. 1. predloženi dražbeni zapisnik odobrila, ter naznanila, da proti novostavljenju poslopja nima oporekati. Podjetnik Jožef Walcher se toraj pooblasti, da poslopje postavi. Dne 20. jul. 1857. 1. je stavbenski urad v Mariboru v navzočnosti podjetnika in graditelja J. Schreiner-ja iz Arveža selišče izmeril in obkolil. Sedaj se je stavljenje takoj pričelo. Do jeseni tistega leta se je zidovje toliko dodelalo, da se je moglo spraviti pod streho. Drugo leto do vseh svetnikov bil je hram popolnoma dodelan. Dne 3. nov. 1858. 1. preselil se je učitelj v svoje novo stanovanje. Poslopje se ogleda. Dne 11. avg. 1859. 1. prosil je podjetnik J. Walcher, da se poslopje uradno ogleda. Le-ta prošnja se usliši in dne 28. nov. tist. 1. pride okrajni zemljemerec Zistler, ter v nazočnosti vseh županov, cerkvenih ključarjev, kura-torja, stavbenih ogled poslopje natančno preišče in ogleda, ter posledno izjavi, da je zgradba v vseh svojih delih dobro in vestno izpeljana. Pri tej priložnosti ocenile so se tudi stavbe, katerih sicer ni bilo v črtežu, ki so se pa vendar kot jako potrebne pripoznale ter se je za nje odločil znesek 752 fl. 1 kr. st. v. Po vsem se je toraj pri novostavljenju poslopja porabilo 12.650 fl. 1 kr. stare veljave. --*e-- Narodno blago. XXVII. Dve cerkvi. Dobro uro hoda od Kranja proti izhoduv na Gorenjskem — Kranjskem leži ob cesti dobro znana, velika vas in fara Šenčur (sv, Jurij). Ta fara šteje veliko podružnic, med katerimi je naj bližnja Srednja vas; in v to vas hočemo v duhu peljati č. čitatelja. V sredi polja četrt ure od Šenčurja (St. Georgen im Felde bei Krainburg) proti severu razprostira se vas, ki šteje 42, v dve vrsti postavljenih hiš, zida- nih, deloma tudi še lesenih, s slamo kritih. I'o sredi vasi leče potok izvirajoč izpod Možjance, imena nima drnzega nego kratico „potok". Ta potok napaja ljudi in živino in daje vodo ludi za vse druge potrebo. Dasi je voda majhna in ne posebno snažna in se pogosto posuši, vendar v vsej vasi ni štepiha, vodnjaka ali kakor tam reko „šterne". Kadar Srjanom vode zmanjka, hodijo z vozmi na Visoko pol ure daleč po Kokro. Po obeh straneh potoka, ki teče po sredi vasi, raste razno drevje ter vaščanom daje po leti prav prijetno hladilno senco. Ob nedeljah in praznikih je posebno živo „na vasi"; tu je zbirališče za mlade in stare. Prave krčme (oštarije) nimajo, pa je tudi no pogrešajo. Le v posebnih cerkvenih shodih pripelje Sreš kako vedro vina od kod, ki velja kot kaj posebnega (če se v novejšem času že ni kaj spremenilo v tej zadevi!) Srjani imajo dve cerkvi, ki ležite par streljajov od vasi proti severu med njivami, hostami (ali kakor tam pravijo „boršt.i" — nad Gašpurjevim borštom, pod Majerjevim hribom). Nekateri tujec začudeno povprašuje — če sploh vsake svete čase kak tujec v te kraje zaide —, kakšen pomen mora neki to imeti, da ste v tako majhni vasi dve cerkvi: a še veliko bolj ga radovednost sili pozvedcti. zakaj da cerkvi tako blizo — le kakih 15 korakov narazen stojite Obe obdaja eno obzidje „cvinger", obe imate le jeden zvonik „turn", ki pa v sredi mod cerkvama prav sam za se stoji, ne da bi se ktere dotikal. Saj ima vendar vsaka cerkev svoj zvonik in po nekod še po dva; tukaj pa je ravno nasprotno, dve cerkvi pa le jeden zvonik. In ondošnji prebivalci ne pomnijo drugače! Na ta in enaka vprašanja nam odgovarja narodna pripovedka, katero sem slišal od „starega Ivanovega oča — stari Ivanček v občo imenovan" pred kakimi 30 leti. Mož bil je krojač, jako zgovoren: več ko sto pravljic, pripove-dek „sto]je