drobne zanimivosti Pouk o prvi pomoči pod okriljem elektronike Kadar zastane srce in pojenja di¬ hanje — to pa se dogaja vedno znova in zaradi zelo različnih vzrokov — so človeku štete minu¬ te. Možgani, ki ne prejemajo vsaj skromne količine s kisikom napo¬ jene krvi, začnejo že po nekaj mi¬ nutah odmirati in potem ni več poti nazaj. Odtod tolikšna pozornost, ki jo v tečajih Rdečega križa pa v števil¬ nih drugih organizacijah posve¬ čajo tistemu delu prve pomoči, ki zadeva umetno dihanje in masažo srca. Kdor tega ni sam poskusil pod vodstvom izkušenega inštruk¬ torja ali pa kar v kruti resničnosti, ta ne ve, kako daleč so navodila, ki jih brž preberemo in pozabimo, od zares uporabnega znanja. V Združenih državah Amerike so začeli za učenje tega dela prve pomoči uporabljati lutke-robote in elektronske računalnike. Sistem, ki ga izdeluje tovarna Actronics, obsega lutke, ki so na vso moč po¬ dobne pravim odraslim ljudem in otrokom, pa elektronski računalnik z dvema slikovnima terminaloma. Lutke so zgrajene tako, da pre¬ tvorniki v njih verno spreminjajo smer, silo in pogostnost oziroma hitrost reševalčevih gibov v elek¬ trične signale. Te signale potem prejema računalnik, jih primerja z izbranim učnim načrtom ter z ob¬ sežnim lastnim spominom, kjer je zapisana dolga vrsta pravih in na¬ pačnih ukrepov. Po primerjavi ra¬ čunalnik izpiše na enem izmed obeh slikovnih zaslonov čisto vsakdanja sporočila učencu — na primer: »Hopla! Saj si doslej le petkrat pritisnil prsni koš ponesre¬ čenca! Rabimo vsaj petnajst po¬ novitev. da bi mogli oceniti, kako ti je uspelo. Prosimo, poskusi še en¬ krat!« Na drugem slikovnem za¬ slonu učenec s posebnim kazalni¬ kom enostavno pokaže na učni program, ki se ga želi lotiti. Poročajo, da so lutke nadvse rea¬ listične in učni načrt takšen, da se tudi nerodnejši udeleženci naučijo zanesljivih tehnik za re¬ ševanje najkasneje v nekaj urah. Predvsem pa: s preveliko močjo, Slika 1 Otroška lutka Annie z elektronsko notranjščino ki je značilna za začetniške po¬ skuse, prav nič ne škodijo lutkam, čeprav bi sicer živim »žrtvam« povzročili marsikatero težavo, celo polomljena rebra. Kritiki seveda najprej opozarjajo. Slika 3 Skoraj kot v resnično¬ sti: reševalec ob elektronskih lutkah Slika 2 Računalnik natančno pokaže, kje je treba pritiskati da tak elektronski sistem ni poceni in ga zato marsikje ne bodo upo¬ rabljali za množično izpopolnjeva¬ nje reševalcev. Pravijo tudi, da se TIM 9/10 »85/86 321 SLIKA NA NASLOVNI STRANI Vsako leto poteka v Kopru že tradicionalno merje¬ nje moči brodarskih modelarjev z modeli jadrnic. Tekmovalci, ki pridejo iz vseh krajev Slovenije, tek¬ mujejo v vseh nacionalnih razredih /P, /G/, K.M/D/, Na sliki: Tekmovalec se je odločil, da bo užitke v vodi delil kar s svojim modelom. 1 S 'O l) i prva stran Tokrat si izmenjujemo mnenja zadnjikrat v letoš¬ njem šolskem letu. Želim si seveda predvsem tega, da bi se jeseni spet znašli skupaj, oboji z obilico delovnega elana, ki si ga bomo skušali nabrati na zalogo med počitnicami. Na mizi se je nabral kar zajeten kupček vaših pisem, zato bo najbolje pohiteti z odgovori nanja, da ob za¬ ključku letnika ne ostanem vaš dolžnik. O KAZALO TIM 9/10 Maj-Junij 1986 24. letnik Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredni¬ ški odbor: Jože Čuden. Vukadln Ivkovič, Andrej Jut, Jan Lokovšek, Amand Papotnlk, Matej Pavlič, Marjan Tomšič, Anka Veael, Matjaž Zupan, Tončka Zu¬ pančič • Odgovorni In tahnlčnl urednik: Božidar Grabnar • TIM Izhaja deset¬ krat letno • Celoletna naročnina 800,00 din, posamezna številka 80,00 din • Revijo naročajte na naaiov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541- x, tel. 213-733 » tekoči račun: 50101-603-50480 • Tlak: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofi¬ nancirajo: Raziskovalna skupnost, Kulturna skupnost, Izobraževalna skup¬ nost In skupnost za zaposlovanje Slovenije » 322 TIM 9/10 • 85/86 Pegan Matej iz Portoroža se zanima za maketo male železnice. Sprašuje, kaj je to plastofil in če ga lahko kupi pri nas. Plastofil je v osnovi plasti¬ čen kit, ki ga pri svojem delu uporabljajo pred¬ vsem pleskarji za glajenje zidu in drugih površin. Nadvse priročen pa je tudi za gradnjo pokrajine na maketi, saj ga zlahka oblikujemo in je potem, ko se posuši, dobra podlaga za vsemogoče drobne trike, ki dajo maketi videz resničnosti. Naprodaj je tudi pri nas v trgovinah z barvami in drugo podobno robo. Toni Očko iz Laškega želi, da bi revija izhajala še vrsto let, zanima pa ga samogradnja elektro¬ tehničnih merilnikov. Verjetno je medtem že pre¬ bral prispevek o univerzalnih merilnih instrumen¬ tih, ki je bil objavljen v osmi številki. Iz članka je najbrž razbral, da tu samogradnja skorajda ne pride i/ poštev, saj bi zanjo poleg materiala za vgradnjo potreboval še razne številčnice in drugo, kar bi pomenilo, da bi bil doma narejen in¬ strument zagotovo dražji od kupljenega. Zato bo v širokem izboru, ki ga ponuja Iskra, zagotovo našel kaj primernega tudi zase. Glede cen in v vrednosti elektronskega materiala mu svetujem, da se oglasi ali piše naši trgovini Mladi tehnik na Cojzovi 2 v Ljubljani. Toni Sajovic iz Cerkelj na Gorenjskem nam sporoča, da mu je revija všeč. Najraje izdeluje preprostejše izdelke, saj je začetnik z malo iz¬ kušnjami, pa tudi z materialom je bolj na tesnem. Priložil je tudi načrt rakete brez motorja, ki ga bom (z njegovim dovoljenjem) malce predelal. Upam, da bom prispevek objavil v eni prihodnjih številk. Mirko Grašič z Golnika piše o nekaterih po¬ manjkljivostih, pri posameznih elektrotehniških načrtih, ki jih je odkril pri prelistavanju nekaterih starejših letnikov Tima. Njegovo pismo sem po¬ sredoval našemu sodelavcu, ki bedi nad elektro¬ niko, in upam, da mu bo hitro in zadovoljivo od¬ govoril na zastavljena vprašanja. Izjemoma objavljam v tejle naši pošti ljubeznivo pismo našega bralca Egona Engelsberga, Put skalica 5, 58000 iz Splita. Takole pravi: »Pogo¬ sto opažam, da se vaši bralci pritožujejo zaradi težav pri nakupu raznega materiala za raketne modele. Precej dolgo sem že raketni modelar, pa bi mogoče lahko pomagal, ker imam precej ma¬ teriala, ki mi ni več potreben. To so kompleti za izdelavo raket s padalom in trakom, raketoplani, raketni motorji od 2,5 do 10 Ns, balsa različnih debelin itd.« Tako, njegov naslov imate, upam, da je vredno poskusiti. Na gornje pisanje se navezuje tudi dopis Marka Herzoga iz Hoč pri Mariboru. Star je 11 let in ga mbčno privlači raketarstvo. Čeprav je šele začel svojo raketarsko kariero, nam je že poslal načrt rakete, ki si jo je sam izmislil. Zanjo bi zadoščal že motorček s potisno močjo 2,5 Ns, take pa ponuja naš prejšnji sogovornik. V Mariboru žal ni teh¬ nične trgovine z modelarskim materialom, pač pa ima nekaj takega materiala Mladi tehnik na Starem trgu 5 v Ljubljani. Nanje se lahko obrne tudi pisno in mu bodo željeni material poslali po povzetju. Želim mu še veliko lepih trenutkov pri delu, predvsem pa uspešna startanja njegovih modelov. Gregor Rup iz Zgornje Polskave se zanima za gradnjo avtomobilskih modelov za tekmovanje v cilj. Kot nalašč objavljamo v tej številki opis grad¬ nje prav takega modela in upam, da bo Gregor našel odgovore na vse, kar ga zanima, med po¬ čitnicami pa se bo zagotovo lotil gradnje tega zanimivega modela, saj je gradnja za spre¬ membo cenena in zanjo ne bo potreboval uvože¬ nih materialov. Kar nekaj potencialnih sodelavcev je, ki mi prek telefona ali pisno ponujajo svoje usluge, žal pa večina le na »papirju«. Za objavo namreč nikakor ne zadošča le naslov članka ali opis modela ali načrta, ki bi ga pripravili za objavo. Najprej je treba oceniti in temeljito pregledati prispevek iz krvi in mesa, pa še za takega se nazadnje izkaže, da ne sodi v našo revijo. Zato bi rad ob tej prilož¬ nosti znova poprosil vse tiste, ki menijo, da imajo pri roki kaj užitnega za objavo v naši reviji, da mi prispevek ali prispevke kar pošljejo; v primeru, da ne bo primeren za objavo, ga bomo v uredniš¬ tvu obdelali, na željo dopisnika pa ga lahko tudi vrnemo. Na nekatere dopise bom odgovoril po pošti, saj moram poskrbeti za odgovore na pisano paleto vprašanj, ki jih pogosto tudi po večkrat tako vztrajno in neusmiljeno zastavljate. Za konec želim vsem naročnikom in bralcem uspešen zaključek šolskega leta, prijetne počit¬ nice, čimveč smeha in dobre volje, saj jo bomo še kako potrebovali jeseni, ko se spet snidemo. Pa na svidenje! Urednik TIM 9/10 • 85/86 323 prvi koraki Amand Papotnik Delovna naloga Usnjeni pano za prospekte V letošnji zadnji številki sem izbral nekoliko za¬ htevnejši izdelek, ki je namenjen za shranjevanje najrazličnejših prospektov. Potrebujete nekoliko večje kose usnja (naravno oziroma umetno). Material Usnje (naravno, umetno) Kovinske kovice Orodje: lepenkarski mož, škarje, luknjač 0 3, ko- vičar, kladivo, flomaster, ravnilo, trikotnik Delovne tehnike Načrtovanje in razvoj ideje Prenos mer na material Izrezovanje Izbijanje lukenj Kovičenje Dopolnjevanje Napotki za delo 1. Preučite risbo in primere. 2. Narišite svojo izvedbo. USNJENI PANO ZA PROSPEKTE 3. S flomastrom narišite osnovno obliko (usnjena osnova), kjer bodo luknje. 4. Uporabite kovice debeline 3 mm. V železnini lahko kupite kovice in napravo — ko- vičar, s katero se kovice ne poškodujejo. 5. Vstavite tudi trakove, ki jih pritrdite s kovicami na usnjeno osnovo. znam izdelati Amand Papotnik Razstavišče kluba mladih tehnikov To je hkrati tudi delovna naloga, ki jo lahko dopol¬ nite do pričetka šolskega leta 1986/87, inv novem šolskem letu že uporabite. Poglejmo! Iz sprotnega spremljanja življenja in dela klubov mladih tehnikov osnovnih šol lahko zaključim, da so te možnosti skromne. Razstavišče je lahko namenjeno razstavljanju risb, skic, modelov, maket, projektov, tehnoloških sestavljank, raz- iskovalno-tehničnih nalog itd. Nadalje se lahko uporabi za prikaz naravoslovnih dejavnosti proizvodnega in družbeno koristnega dela, za razstave izdelkov in storitev šolske za¬ druge ter za prikaz NOVIH DEJAVNOSTI KLU¬ BOV. Za posamezne bralce Tima pa velja: Takšno razstavišče lahko uporabite za razstavo izdelkov, knjig, drobnih predmetov, plošč, kaset, kasetofona, gramofona, računalnika. Potrebujete le orodje, material in nekaj iznajdljivosti pri dopol¬ njevanju ideje. 324 TIM 9/10 • 85/86 Material: smrekov les, vezana plošča, vijaki ozi¬ roma varilna žica, čepi (leseni), jubinol lepilo in nitro lak. Orodje 1. Električno ročno orodje (krožna žaga), pribor (vibracijski brusilnik, vzdolžno vodilo, stege), me¬ rilno in zarisno orodje (ravnilo, trikotnik, svinčnik HB). 2. Sveder 0 6. 3. Naprava za rezanje navojev M 6. 4. Kladivo. 5. Čopič. Delovne tehnike Preučitev ideje in razvoj lastne ideje Prenos mer na material Razžagovanje Brušenje Vrtanje Montiranje Dopolnjevanje 1. Poimenujte posamezne sestavne dele. 2. Kako bi spojiti nosilne dele? 3. Kako bi spojili spodnjo in zgornjo ploščo? 4. Kako in iz česa bi naredili daljši vijak? 5. S čim bi pritrdili plošči? Pozor! Pišite na uredništvo, kako ste pri tem delu uspeli. Zraven pa priložite fotografijo vaše izvedbe. To storite do 10. 9. 1986. Za dobro idejo — lepa knjižna nagrada. RAZSTAVIŠČE KLUBA MLADIH TEHNIKOV Pavel Ambrož Plastični zamaški Da ne bo na naši delovni ali pisalni mizi ležal pisalni pribor brez vsa¬ kega reda, si lahko izdelamo lično in praktično pripravo za spravlja¬ nje teh predmetov. Plastični za¬ maški v obliki malih čašic od pla¬ stičnih steklenic, ki jih sicer go¬ spodinje zavržejo in romajo v smeti, nam lahko koristno rabijo v te namene. Posodice pritrdimo le na primeren podstavek in že je pred nami uporabljiv in koristen iz¬ delek za shranjevanje pisalnega pribora. Izdelek je sestavljen iz treh delov: podstavka, plastičnih čašic in spojnih vijakov. Podstavek lahko napravimo iz raz¬ ličnih materialov, kot so: vezana plošča, plastična plošča ali celo kombinacije obojih. Možnosti je veliko. Sam sem ga izdelal iz 3 mm debele zelene najlon plošče. Ker najlon plošča ni bila dovolj debela, sem dal dve plošči skupaj. Oblika podstavka je lahko poljubna. Ne sestavni skici je prikazana kot ne¬ pravilni četverokotnik. Obliko podstavka izberemo po svoji zamisli ali po priloženi risbi, ki je risana v merilu 1:2. To pomeni, da so v resnici stranice lika še en¬ krat daljše, kot so na priloženi risbi. Grobo oblikovani plošči po¬ ložimo eno na drugo, označimo mesta, kjer bomo vrtali luknjice. Zvrtamo jih v obe plošči hkrati. Luknjice v kotih imajo premer 2,5mm in so oddaljene od posa¬ meznih stranic po 10 mm. Skozi luknjice obeh plošč pretaknemo z gornje strani 4 vijake M 2,5. s spodnje strani pa privijemo še ustrezne matice. Štiri matice, ki sem jih uporabil, so iz telefon¬ skega releja. Imajo posebno obli¬ ko, kot je videti na sestavni skici za podstavek. Seveda bo marsikdo rekel: »Zakaj ravno take matice? Ali ni dobra vsaka M 3 matica?« Na spodnji valjasti del te matice se lepo prilega gumijasti stožčasto oblikovan pokrovček, ki ga dobite v trgovinah s kolesi'in rabi za po¬ krivanje ventila kolesne zračnice. Imeti morate štiri enake gumijaste pokrovčke. Na vsako matico poti¬ snemo en tak kos. S tem smo pre¬ prečili. da bi kovinski vijaki kvarili pisalno mizo. Tako oblečeni vijaki so istočasno nožiče stojala. Spo¬ jeni plošči še opilimo s ploščato TIM 9/10 • 85/86 325 Sestavna skica Sestavna skica celotnega podstavka Izdelka Kosovnica pilo in zgladimo z brusilnim papir¬ jem. Pri tem opravilu pa pazimo, da ne poškodujemo zgornje ploskve podstavka, kar bi sicer kvarilo videz izdelka. Na ta podstavek lahko pritrdite več plastičnih čašic. Tudi razmestite jih lahko po svoji želji. Zato na podstavku (2) ni označenih mest. kjer naj bi bile čašice pritrjene. Ča¬ šice so lahko manjše ali večje (boljše so večje), lahko tudi različ¬ nih barv, kar daje izdelku še lepši videz. Čašicam, ki jih bomo pritrdili na podstavek, zvrtamo v sredini dna luknjico premera 3 mm. Na mestih, kjer bodo stale te čašice, zvrtamo prav tako luknjice pre¬ mera 3 mm. Vijake pretaknemo z notranje strani čašic in jih z mati¬ cami učvrstimo na določeno mesto. Izdelek je gotov in ga že lahko uporabljamo. Orodje: rezbarski lok, ploščata pila, vrtalni stroj, svedra premera 2.5 in 3mm in brusilni papir. Nives Virant Svetilka iz zabojčka Namizno svetilko, ki nam bo sve¬ tila na delovni mizi. si lahko nare¬ dimo sami. Dostopna je vsem, saj stroški za material obsegajo le iz¬ datke za električno napeljavo in dva vijaka z maticama. Material Dve dolgi letvici zabojčka Dve kratki letvici Ena kratka letvica Kos iverice 165x70 mm Deščica zabojčka, lahko enake velikosti, kot je iverica Belo lepilo, lahko so tudi tanki žič- niki 0,8 mm debeline in 15 do 20 mm dolgi Vijaka 30 mm dolžine Dve matici za vijaka (lahko sta krilni) Dve ali štiri podložke 326 TIM 9/10 • 85/86 za lase) rez. ki sega do polovice premera (1). S škarjami za ploče¬ vino zarežemo na polovici po dol¬ žini (2). Sedaj odpremo senčnik in popilimo robove (3). Tako je senč¬ nik narejen. Električna vezava Potrebujemo: malo grlo svečne žarnice. 25W žarnico, vodnik, ki ima že pritrjen vtič. vmesno stika¬ lo, vežico. Pri montaži si pomagamo z na¬ slednjim orodjem: z nožem in kleščami snamemo izolacijo, z izvijačem pa pritrdimo vodnik v sponke. SKICA MONTAŽE GRLA IN VODNIKA Orodje Merilno orodje (jeklen trak. kotnik) Risalno orodje (svinčnik) Žaga (z manjšimi zobmi) za kovine Vrtalni stroj s svedrom, ki je enake debeline kot vijak (8 mm) Srednje fina pila Brusni papir Kladivo Sestavljanje k 6 odrežemo vseh sedem kosov po merah iz kosovnice, sestavimo prvi in drugi del. kot je narisano. Z vijačenjem sestavimo oba dela. Tako smo naredili stojalo svetilke, ki ga lahko poljubno znižujemo ali zvišujemo. Zdaj izdelamo še senčnik in električno napeljavo. Za senčnik uporabimo aluminija¬ sto dozo, ki še ni bombirana (ravno dno). Izdelava je prikazana na skici. Najprej zvrtamo na sre¬ dini dna z 8 mm svedrom odprtino za elek. vodnik, ki bo potekal skozi vežico. Z žago za železo zaža- gamo na polovici pločevinke (sprej Pozic. Predmet Mere Material 1,2 letvica dolžina 510mm letvica zaboja 3 nosilec senčnika 70x165 mm deščica zaboja 4 utež svetilke 165x70xl0mm iverica II. del 5,6 letvica dolžina 205 mm letvica zaboja 7 letvica dolžina 187 mm letvica zaboja Oba dela, I. in II.. sta spojena z vijakom in matico na mestih, ki sta označeni s črkama A in B. nosilec senčnika žarnica vežica grlo n senčnik I i j L—J/ Kosovnica I. del TIM 9/10 «85/86 327 1 Foto 1. Hidravlični oven Jernej Bohm Hidravlični oven M 1:5 V letošnji prvi številki sem opisal gradnjo samodejne čr¬ palke, ki jo mnogi poznajo pod imenom hidravlični oven. V podrobnosti se takrat nisem spuščal, no tudi tokrat tega ne mislim pa vendar bi rad omenil še nekaj stvari, ki nastopajo v »igri«. Osvežimo si spomin s fotografijo št. 1, ki prikazuje ovna ali norca, kot ga nekateri turi radi imenujejo. Osnovna lastnost takrat opisane črpalke je preprosta gradnja, saj jo sestavimo iz »lego kock« oziroma delov, ki jih naba¬ vimo kar v najbližji veleblagovnici. Težko se je dokopati do podatkov, ki bi omogočili primerjavo s kako komer¬ cialno izvedbo. Prepričan sem, da jim je po karakteristi¬ kah enakovredna, v vsem ostalem pa jih močno pre¬ kaša (tu mislim na ceno, preprosto gradnjo, vzdrževa¬ nje). In kaj zmore naša črpalka? Pri približno petih me¬ trih padca načrpa na višino kakih 40 metrov do 50 litrov vode v eni uri, morda celo več. Za natančnejše meritve doslej nisem imel nikoli dovolj časa. Črpalko sem nam¬ reč postavil visoko v gorah ob neki ovčji staji v Trenti. Večino časa porabim v tistih kratkih poletnih mesecih, ko lahko hodim v »hribe«, za povsem druge stvari. Sicer pa je za gradnjo same črpalke potrebno še najmanj časa, večino časa gre za napeljavo cevi, za postavitev zajetja in »strojnice«, ki mora kar se le da zadušiti ropot delujočega ovna, ter končno preizkušanje delovanja. 328 TIM 9/10 • 85/86 Foto 2. Dušo rokometne žoge velja preizkusiti V šoli, pri urah fizike, spoznamo, da vode ni mogoče se¬ sati niti 10 metrov visoko. Na tem principu delujejo vod¬ njaki, kot najbolj tipični predstavnik. In tako neki na¬ ključni obiskovalec, ko sem mu pred leti razlagal, kako mislim rešiti problem z vodo, ni mogel razumeti, kako je mogoče vodo črpati tudi više. To zmorejo tlačne črpalke in ker človek, kot kaže v zadnjem času, tega ne zna na¬ praviti brez elektromotorja, je bilo logično, da bom pogo¬ rel. Nekaj o ovnu sem nekoč že slišal pri strojnih elemen¬ tih na elektrotehniški šoli. Podrobnosti sem si razjasnil po obisku Centralne tehniške knjižnice v Ljubljani na križišču Prešernove in Tomšičeve ulice. Tako mi je obisk v knjižnici omogočil zgraditi hidravlič¬ nega ovna. Lansko leto se je verjetno sneg hitro stopil in oven je moral delovati. Za vikende ni bilo težav. V nede¬ ljo, ko smo se vračali v Ljubljano, sem ga ustavil in iz¬ praznil. Drugače pa je bilo med dopustom (prvi prispe¬ vek je nastal pred tem). Nekako po dveh dneh delovanja je že močno padel njegov izkoristek in voda je le še v curkih brizgala iz dvigovalne cevi. Začel sem razmišljati zakaj. Spomnil sem se opisov prezračevanja hidravlič¬ nega ovna. Temu pred tem nisem posvečal posebne pozornosti, ker sem pač zaključil, da je to dosti redko opravilo. Poiskusil sem torej s prezračevanjem in oven je začel spet delovati z vso močjo. Očitno sem tudi sam prešprical precej fizike in kemije. Kaj se je torej dogajalo v kompresijski posodi? Delova¬ nje ovna močno stisne zrak v tej posodi. Tako nastane nestacionarno stanje v parnih tlakih na meji med teko¬ čino in plinom (zrakom). Kisik in dušik, ki predstavljata večino plinov v zraku, se v takih okoliščinah topita v vodi oziroma prehajata v vodo in volumen zraka se v posodi vedno bolj zmanjšuje. Pojav je, zaradi relativno mrzle in stalno se obnavljajoče vode, precej intenziven in v končni fazi bi lahko zrak v kopresijski posodi celo popol¬ noma izginil. Posoda torej zgublja na »elastičnosti« in po vsem tem bi bilo razumljivo tudi obnašanje črpalke. Ko spustimo vodo iz jeklenke, vdre vanjo tudi zrak, ki zagotovi potrebno elastičnost. Ne trdim, da je to edino možna razlaga! V literaturi o hi¬ dravličnem ovnu, ki mi je bila dostopna, te fizikalne raz¬ lage ni. Pomagati sem si moral s potapljaškimi priroč¬ niki, v katerih so dobro opisane nevarnosti, ki prežijo na potapljače, ko se spuščajo v morske globine. Z globino potapljanja se povečuje tudi sila, ki stiska potapljačeva Foto 3. Udarni ventil hidravličnega ovna pljuča in s tem tudi zrak v njih. Kisik in dušik se vtekoči- njata (podobno kot v ovnu) in tako ostaneta v človeškem telesu. Dušik se ne porablja. Če se potapljač hitro dvigne na površino (kar nikakor ne sme), se vtekočinjeni dušik zelo hitro vplinja. Vemo pa, da so mehurčki (plina) v krvi smrtno nevarni. V starih knjigah o hidravličnem ovnu je opisano, kako se reši problem zmanjkovanja zraka v kompresijski posodi. Z eno besedo: zamotano. V dovodno cev, po kateri se voda zaganja v ovna, naredimo luknjico, da v času tra¬ janja podtlaka vdre zrak v cev in s tem tudi v tlačno po¬ sodo. Tako se zrak nad vodno površino v tlačni posodi obnavlja. Toda ta luknjica mora biti ravno prav velika in na pravem mestu, da tega zraka ne bo preveč in ne premalo, kar pa je praktično nemogoče, saj se ta luk¬ njica spreminja že zaradi nihanja temperature v okolici črpalke. (Za nekaj časa pa vseeno podaljša normalno delovanja ovna.) Da bi ta problem avtomatskega prezra¬ čevanja trajno rešili, so naši dedje vgrajevali še po¬ sebne kapalne ventile. Te so pritrdili na prav določeno mesto na tlačni posodi, da je preko njega odtekala od¬ večna voda. To, da bi moral vrtati v (plinsko) jeklenko, mi ni bilo prav nič všeč. Toda kaj narediti, da bi preprečil prehajanje zraka v vodo? In tisti hip sem se spomnil na nogometno žogo. Da, v jeklenko je potrebno vstaviti gumasto dušo in jo napihniti z zrakom. Lahko si je zami¬ sliti, težje pa je to tudi realizirati! Odprtina na jeklenki je majhna in nikakor nisem mogel skoznjo spraviti duše. Glavna ovira je bil ventil duše. Prehodil sem vso Ljublja¬ no, a take, stare duše s cucljem nisem našel. Problem sem rešil s pomočjo zračnice za kolo. To sem prav lahko spravil v notranjost jeklenke ter jo nato s tlačilko pri¬ merno napolnil. In od takrat oven brezhibno deluje. No, kasneje sem le prišel do iskane duše s cucljem in jo upo¬ rabil. Pa tudi ideja z dušo nogometne žoge ni nova in se jo s pridom uporablja v ekspanzijski posodi centralne kurjave. Še na nekaj bi rad opozoril graditelje. Udarni ventil velja dodatno obtežiti. Na fotografiji št. 3 je podana ena od možnosti. Maso določimo s poizkusom, pri tem pa upoštevamo navodila, ki sem jih opisal že v prvem pri¬ spevku. Izvedba mora biti kar se le da solidna oziroma robustna, sicer bo kaj hitro prišlo do loma. Morda pa je bolje uporabiti vijačno vzmet? Poizkusite! Pa mnogo zabave! TIM 9/10 • 85/86 329 Namizni kužek: Ne pozabi Prijateljev rojstni dan se neza¬ držno približuje, vi pa še vedno ne veste, kaj bi mu podarili. Predstavljamo vam načrt za dokaj preprost in praktičen blok za beležke. Lahko ga po¬ stavite na pisalno mizo ali ka¬ morkoli v stanovanju, kjer po¬ trebujete svinčnik in papir, da si zapišete pomembno stvar, ki je ne smete pozabiti. Svinč¬ nik je obenem še repek kužka. Na sliki je normalno narisan razstavljen izdelek, črtkano pa pomožne skice iz raznih zornih kotov. Noge Noge tvorijo sprednji (A) in zadnji (B) del. Oba dela najprej obdelajte kot celoto, šele nato pa deščico prežagajte na po¬ lovico. Osnova za delo naj vam bo deščica 140 mm x 65 mm x 15mm. Na deščici si najprej odmerite središča vseh potrebnih lukenj (glej sliko). Odprtina premera 30 mm in luknje premera 5 mm segajo skozi vso deščico. Vse ostale odprtine in luknje so slepe in so zvrtane le do določene glo¬ bine. Ko zvrtate vse odprtine, vključno z bočnimi, zaoblite oba zgornja konca deščice z rašpljo v približnem radiusu 32,5mm. Kot smo že omenili, na koncu pazljivo in natančno prežagajte deščico na dve enaki polovici. Očistite vse ro¬ bove. Del A in del B povežite z dvema okroglima prečkama M in N (uporabite lahko paličko od lizike, zastavice in podob¬ no) dolgi ima 76mm. Palički vle- pite v odprtine premera 8mm. Omenimo še to, da imajo bočne odprtine premer 8 in 12 mm. Letvica (C) Košček močnejše deščice de¬ beline 2—3 mm (na primer košček starega ravnila, trikot¬ nika in podobno) boste upora¬ bili kot trgalo za papir za zapi¬ sovanje. Deščico pritrdite na bok kužka s pomočjo vijakov 0. V deščico in noge pred¬ hodno izvrtajte ustrezne luk¬ nje za vijake glede na njihov premer. Vrat (dela D in F) Vrat je napravljen iz okrogle paličke (D) ali zvite medenina¬ ste žice premera 1—2mm (E). Paličko vlepite le v del A. Glava F se lahko vrti, vendar dokaj trdo. Spretnejši si lahko navijejo vzmet E na naslednji način: na cev premera 8 mm navijte pet navojev, nadaljnjih pet navijte na cev premera 12 mm, nazadnje pa ponovno navijte pet navojev na 8-mili- metrsko cev. Nastala bo vzmet z debelejšo sredino. Zožena dela vlepite v glavo in trup. Glava (F) Osnovo glave tvori kvader 70 mm x 40 mm x 35mm — ob¬ delan, kot je prikazano na sliki. Najprej izvrtajte odprtino pre¬ mera 12 mm za vrat, nato pa z rašpljo zaoblite zadnjo stran (radius obline naj bo približno 17,5mm) in bočni strani (ra¬ dius obline približno 25mm). Čelo pustite ravno. Nos (G) Nos je izdelan iz kvadra 35 mm x 35mm x 18 mm. Obdelajte ga v obliko, ki je prikazana na sliki. Smrček (H) Smrček je odrezek lesa kva¬ draste oblike 10 mm x 8mm x 6 mm, ki ga prilepite k delu G in nato kot celoto na del F. Ušesa (I) Ušesa izrežite iz koščka rja¬ vega blaga, usnja, semiša ipd. Približno obliko in dimenzije vidite na sliki. Zgornji rob prile¬ pite na glavo F. Oči (J) Za izdelavo oči uporabite bar¬ vast papir. Približno obliko in dimenzije vidite na sliki, ostalo pa prepuščamo vaši domišljiji. Mi smo uporabili črn, bel in rdeč papir. Rdeč papir je osnova, preko katere nalepite bel papir, na sredino pa posta¬ vite črno zenico očesa. Zlep¬ ljeni očesi prilepite levo in desno od nosu. Pazite le, da bosta enaki, zato vam svetu¬ jemo, da si najprej izdelate model in nato delate po obrisu. 330 TIM 9/10 • 85/86 Rep (K) Rep smo naredili iz ličnega rjavega ali rumenega svinčni¬ ka, ki smo ga s konico navzdol zapičili v odprtino v delu B. Ne smete ga potisniti pregloboko (luknja naj bo plitka), da boste svinčnik laže izvlekli. Zanka ovratnika (L) Os zvitka papirja za zapiske je obenem tudi zanka ovratnika TIM 9/10 • 85/86 331 za kužka. Tudi to os vložite tako, da jo boste z lahkoto iz¬ vlekli. Luknji v delih A in B naj imata zato za kakšen milime¬ ter večji premer, kot pa je pre¬ mer medeninaste žice. Zan¬ ko zapognite v primežu v ustrezno okroglino. Pri sestav¬ ljanju potisnite zanko ovrat¬ nika v del A, vložite v trup zvi¬ tek papirja tako, da bo konec papirja tekel med paličko M in trgalno deščico C, nato pa os potisnite naprej do konca slepe luknje v delu B. Kužek je narejen. Povemo naj še, da papirnatega zvitka zaradi pre¬ glednosti nismo vrisali. Površinska obdelava je pre¬ prosta. Če ste med delom koli¬ kor toliko natančno delali in sestavne dele očistili, nadalj¬ nja obdelava psička skoraj ne bo potrebna. Lahko pa ga premažete z brezbarvnim lakom, ali pa kar potopite v za¬ želeno barvo. Kužek bo imel najlepši videz, če ga boste iz¬ delali iz boljšega lesa, na pri¬ mer jesena, hruške, oreha, višnje ali podobno. Lepo je, če konico nosu pobarvate s črnim tušem. Nihajna povratna žaga Nihajna povratna žaga je električni stroj, s katerim žagamo različne materiale naravnost, predvsem pa krivuljno. Žago sestavljajo tile glavni sklopi: kolektorski elektromotor, zobniški prenos, meha¬ nizem za spreminjanje krožnega gibanja v pre¬ močrtno in dvolupinsko ohišje. Princip delovanja: Za pogon skrbi 420 watov močan kolektorski elektromotor, ki ga priključimo na napetost 220 V. Rotor elektromotorja se vrti zelo hitro, pri obre¬ menjenem stroju približno s 15000 vrtljaji v minu¬ ti, zato se mora hitrost vrtenja zmanjšati; to opra¬ vita zobnika, preko katerih se prenaša vrtenje. Prestavno razmerje je 35/4. Krožno gibanje se potem s posebnim mehaniz¬ mom, ki deluje na principu izsrednika (ekscen- tra), pretvori v premočrtno (gor—dol). Če smo bolj natančni, potem moramo povedati, da to ni premočrtno gibanje, ampak se vpet list žage pre¬ mika po poti, podobni elipsi (glej sliko spodaj). Zato to dodatno gibanje lista žage poskrbi pose¬ ben nihajni mehanizem. Na ta način se list do¬ datno premakne proti obdelovancu, kar omogoča tudi do 100% večjo hitrost žaganja. Stopnjo ni¬ hanja nastavimo z gumbom, po potrebi nihanje izključimo. Način uporabe: Preden začnemo z žaganjem, preverimo, če je obdelovanec dobro pritrjen na delovno površino in če imamo vpet ustrezen list. Nastavimo tudi ustrezno stopnjo nihanja. S priročnim vklopnim stikalom vklopimo žago, z aretirnim gumbom fiksiramo vklopno stikalo ter Elektronska nastavitev rezalne hitrosti. Ročaj je ergonomsko oblikovan, gibljivi deli žage so uravnoteženi, zato je delovanje mirno. Ohišje žage je iz nelomljive plastične mase in z dvojno izolacijo, ki varuje pred morebitnimi dotiki z deli pod napetostjo. Paralelno vodilo z milimetrsko skalo, šestilom in vijakom za pritrditev nastavljene širine. Aretirni gumb. Vklopno stikalo. Gumb za nastavitev nihajnega mehanizma. 3-stop.enjska nastavitev podajalnega nihanja Usta žage. Vijak za pritrditev Usta žage. Vložek za sani preprečuje trganje materiala pri žaganju. Sani. 332 TIM 9/10 • 85/86 Tehnični podatki: moč 420 W hod lista 17 mm število nihajev neobremenjenega stroja 600 do 3300 min nastavitev kota žaganja 0 do 45° število stopenj nihajnega delovanja 3 masa 1,7 kg Zmogljivost rezanja žage: les 55 mm vezane plošče 45 mm iverke 50 mm aluminij 15 mm barvne kovine 15 mm mehko jeklo 5 mm mehke umetne mase in trd papir 20mm keramika 12 mm nastavimo hitrost gibanja žaginega lista. Spodnjo ploščo žage — sani nastavimo na obdelovanec ter z občutkom začnemo potiskati žago naprej. Pri tem je potrebno paziti: da žage ne potiskamo premočno, da sani ves čas lepo drsijo po obdelo- vancu in da pri ostrejšem zavijanju žaga teče z isto hitrostjo, zmanjšamo pa potisno silo. V svoji vnemi jih veliko pozabi na delovno mizo, na kateri je pritrjen obdelovanec. Šele ko se je hitrost ža¬ ganja preveč zmanjšala, ugotove, da skupaj z obdelovancem žagajo tudi mizo. Če želimo začeti žagati v sredini obdelovanca. najprej izvrtamo luknjo 010 mm in vanjo vstavimo list. Nekatere materiale začnemo žagati lahko tudi brez predhodnega vrtanja. Način je opisan v navodilih. Pri žaganju plastičnih materialov, predvsem pleksi stekla, moramo zmanjšati število nihajev. V nasprotnem primeru se plastika preveč segreje in zopet zalepi. Posebej pazljivo žagamo kovine, predvsem tanjše. Hitrost zmanjšamo, list pa ob¬ časno hladimo s hladilno tekočino. Sani na žagi lahko nagnemo. Žaga sedaj drsi po¬ ševno po obdelovancu, nagnjena na levo ali na desno stran. Tak je tudi rez. Naravnost žagamo tako, da v sani žage vstavimo vodilo, ga pritrdimo z vijakom ter z njegovim robom drsimo ob robu obdelovanca. Isto vodilo uporabimo tudi za izrezovanje krogov, pri čemer ga obrnemo in tako dobimo šestilo. Posebno vzdrževanje žage ni potrebno. Biti mora le na suhem. Občasno gibljive dele naoljimo ozi¬ roma zamenjamo mast, kjer je ta bila. Tabela na napisni tabli žage kaže pravilno izbiro lista. TIM 9/10 »85/86 333 Pajac presenečenja Pred vami je igračka, ki prav zares zasluži gornji naziv. Z njo boste lahko razveselili prijatelja ali prija¬ teljico, pri čemer kanček nagajivo¬ sti. upam vsaj, ne bo škodil prija¬ teljstvu. Za izdelavo pajaca rabimo prav malo: manjšo kartonsko škatlo (tisti, ki že poznate konstrukcijo teles s pomočjo plašča, si jo lahko izdelate tudi sami), leseno paličko. košček blaga, malo vate, košček žice in žebljiček ter dve gumici (pazite: ne gumi!). Glavo in vrat pajaca izdelamo tako. kot kaže slika 1. Dolžino paličke prilago¬ dimo globini škatlice. Obraz nasli¬ kamo z barvnimi flomastri. Na sliki 2 vidimo, kako opremimo škatlico: v primerni oddaljenosti od gor¬ njega roba napeljemo iz vogala v vogal navzkriž obe gumici, tik nad njima pa vstavimo karton s krožno odprtino, ki ustreza velikosti gla¬ vice pajaca. Karton z notranje strani zalepimo z lepilnim trakom. Tako je vse nared, da vstavimo našega pajaca presenečenja v škatlico. Kako to storimo, kaže risba 3. Na risbi štiri pa vidite, kako se bo pajac vpričo presenečene »žrtve« pognal iz škatlice. Ker je glavica pajaca nagačena z vato, ne bo nič hudega, tudi če bo komu skočil v nos. 334 TIM 9 /in • ■ Igrača za mlajšega bratca ali sestrico Igračka ponazarja dva ptička, ki pijeta vodo iz skupne skodelice. Sestavljena je iz dveh različnih le¬ tvic in dveh asimetričnih ptičkov, ki ju enostavno prerišemo in izrez¬ ljamo iz 3 mm debele juvidurne plošče (poljubne barve), nato pa na označenih mestih izvrtamo 3 mm velike luknje in skoznje spnemo ptička in letvice z majh¬ nimi matičnimi vijaki. Če letvici z roko premikamo sem in tja, bosta ptička prav živahno drug za dru¬ gim segala v skodelico »z vodo« in z nagibom nazaj »požirala kapljico za kapljico pijače«. O r o s S o TIM 9/10 «85/86 335 Marjan Kralj Kovinskooksidni varistorji Upori, odvisni od napetosti (voltage depen- dent resistor— VDR), imenovani varistorji, so v primerjavi z drugimi elektronskimi setavni- mi deli precej manj znani. Amaterji pa večino¬ ma sploh ne vedo zanje. Škoda, ker imajo vari¬ storji specifične lastnosti, ki se ne dajo vzpo¬ rejati z drugimi elementi. Delujejo pri prekomerni izmenični napetosti. Če se namreč pojavijo v vezavi, kjer so integri¬ rani, visokonapetostni impulzi, se upornosti varistorjev naglo zmanjšalo iz zelo velikih vrednosti na ravnine dobre prevodnosti. Vari¬ storji vsrkajo energijo impulzov in znižajo na¬ petosti na nenevarne ravnine ter tako zaščitijo elektronske ali elektromehanske elemente pred poškodbami. Varistorji so torej nelinearni upori, nepolarizi- rani, ki se sestoje iz silicijevega karbida ali cinkovega oksida ali titanovega oksida. V in¬ dustrijski proizvodnji dodajajo kristale ter snovi keramiki, ki je vezni material, vse skupaj stisnejo v tabletke in sintrajo pri visokih tem¬ peraturah. V naši državi izdeluje varistorje samo Iskra, tovarna tehnične keramike, Stegne 25 v Ljub¬ ljani, in sicer samo kovinskooksidne na teme¬ lju cinkovega oksida ZnO. Med keramiko do¬ dajajo še druge okside, kot so kobaltov, kro- mov in bizmutov, ter razne dodatke, vendar le v sledovih. V celoti izdelujejo 112 vrst vari¬ storjev, namenjenih za različno uporabo, vendar le za izmenične napetosti med 11 V do 510 V. Mesečno izdelajo komaj nekaj več kot 200 tisoč kosov, kar je skromno število glede na možnosti uporabe in silne koristi, ki jih da¬ jejo varistorji v zaščitnem smislu oziroma pri podaljševanju življenjske dobe aparatov, strojev in celo postrojev. Temu pa je vzrok ne¬ poznavanje teh elementov. Slika 1. — Potek napetosti ob primeru na sliki št. 2 z varistorjem in brez njega V/Ov-OitcT r Slika 2. — Primer električnega aparata, v katerem je nastal kratek stik. Varovalka prekine tokokrog, zato napetost naraste. Druge nezavarovane naprave imajo zaradi tega lahko težave s /a. *- \ %\ o r Slika 3. — Zaščita triaca v elektronskem releju. Vari- stor 1 duši motnje neposredno na viru, varistor 3 pa duši zunanje napetostne impulze. Pri drugi možno¬ sti lahko vežemo varistor paralelno k triacu 336 TIM 9/10 • 85/86 Uporaba je izredno široka. Po panogah sega v telekomunikacije, energijsko in usmerniško elektroniko, merilno in regulacijsko tehniko, procesno tehniko, v tehniko gospodinjskih aparatov, avtomobilsko elektroniko, v tehniko električnih vozil, računalništvo in kontaktno tehniko. Drugače povedano: s kovinskooksidnimi varistorji zaščitimo diode, transistorje, tiri- storje, releje, izolacije, motorje s krtačkami, transformatorje, vklope in izklope, termostate — seveda, kadar delujejo, električne črpalke, elektromagnete, zaganjalnike, že omenjene gospodinjske aparate, npr. mešalnike, in celo varovalke, da ne pregorijo. Z zaščito vseh teh elementov in naprav se v celoti precej po¬ daljša življenjska doba končnih naprav, ki pomeni v terotehniki varčevanje. Uporabnih možnosti je seveda na tisoče in tudi v Iskri nameravajo dosedanje število po¬ večati na močnostne, energijske, posebne za zaščito digitalnih vezij in integriranih vezij. Razvoj v Iskri poteka tudi k proizvodnji čip-va- ristorja brez žic. In še osnovni tehnični podatki: temperaturno Slika 4. — Nadomestna slika varistorja z indukcijo L (vključno z vodi), parazitno kapaciteto C, kakor tudi serijskim in paralelnim uporom Rs in Rp. Slika 5. — Nekaj uporabnostnih primerov: a) zaščita kontaktov b) zaščita komutatorjev pri enosmernem motorju c) zaščita mostične vezave z induktivnim breme¬ nom d) napetostna stabilizacija ali napetostna omejitev območje uporabe —40 do + 85°C, tempera¬ turni koeficient —0,05 %/°C, odzivni čas pa le 25nS. Cena posameznih varistrojev je od 100 do 1000 dinarjev. Z večjo proizvodnjo obljub¬ lja tovarna tudi nižje cene. TIM 9/10 • 85/86 337 Oblikovanje lokov, kopij in stebričkov Najbrž je vsaj med fanti malo takih, ki si ne bi že kdaj iz¬ delali loka ali kopja, pri tem pa seveda niste pomislili, da bi lahko imeli obenem tudi okrasni predmet. Pobudo za izdelavo te vrste lokov in kopij smo že naka¬ zali v zadnji številki lanskega Tima, tokrat vam poda¬ jamo še nekaj najvažnejših navodil za izdelavo. Potrebovali boste torej leskove, lahko tudi kostanjeve palice 1—1,20m dolge ter 2 in 3cm debele, lipove veje pa do 50 cm dolge in 6—7 cm debele. Palice za lok seveda prej izrezljamo in nato šele ukrivi¬ mo. Paziti moramo, da tu vrezi niso globlji kot debelina lubja, ker bi se nam sicer palica pri krivljenju zlomila. Tako bomo odstranjevali pravzaprav samo lubje; le na obeh konceh lahko dodamo 2 malo globlji zarezi, ki nam bosta rabili za pritrditev tetive. Okraske za lok si bomo narisali na list papirja v naravni velikosti — vendar samo za eno polovico dolžine loka in to ponovili nato še na drugi polovici. Sedaj bomo glavne mere prenašali s šestilom na palico, in to od središča proti koncema, in dobljeno mero takoj z dobro nabruše- nim žepnim nožem vse naokrog zarezali. Ostalo bomo prenašali kar sproti in prostoročno, torej brez kopiranja. Ko bo vse izrezljano, lahko palico oziroma lok še posli¬ kamo. Nepobarvano bo ostalo vse, kar je lubja; obeljeni deli pa bodo deloma naravni in le nekateri pobarvani. Vzeli bomo kvečjemu dve barvi, kajti z barvo lubja In lesa bodo to že štiri barve. Najlepše učinkujejo tele barvne dvojice: rumena-črna, rdeča-rumena. Slikamo z gostimi tempera plakatnimi barvami in jih, ko bodo suhe. Načrt za lok: dolžine natremo s parketnim loščilom. Po enem dnevu se bo loščilo vlezlo v les in sedaj le še lahno zdrgnemo z mehko krpico in barve bodo dobile žametast sijaj in bodo obenem zaščitene. Kopja bomo izdelali na isti način, pazili bomo le. da bodo palice čimbolj ravne, na debelejšem koncu 3 cm debele in da bomo na debelejšem koncu lepo izdelali konico. Risbo narišemo lahko samo'za tretjino dolžine, tj. 33 do 40 cm in ta vzorec trikrat ponovimo. Dve tretjini vzorca na debelejšem koncu palice bomo zarezovali globlje; v zadnji tretjini na tanjšem koncu pa bomo zopet odstra¬ njevali — rezali le lubje. Palica bi se nam namreč na tanjšem koncu zaradi globljih zarez lahko zlomila. Do¬ končno izrezana kopja bomo prav tako poslikali in po- loščili. Lipov les obdelujemo bolj kiparsko — rezbarsko. Zato imamo tudi debelejšo vejo. Najprej ji odstranimo lubje, da bo lepo gladka in bela. Nato si'narišemo glavno za¬ misel na papir — seveda v pravi velikosti — ter risbo nato prenašamo po posameznih delih. Ker pa je lipa plemenitejši les in bo delo terjalo nekoliko več časa in več pazljivosti, si bomo risbo natančneje zrisali tudi na lesu. Za obdelavo lipovine potrebujemo le dobro nabrušen žepni nož in stekleni papir št. 0 za izglajevanje. Pazimo pa seveda, da bomo vse obdelovali z vseh strani: tako glave, cele človeške ali živalske figurice. Les naj ne bo prestar, pa tudi ne presvež. Vsaj 14 dni naj se suši v senci, s skorjo vred. S pazljivim in potrpežljivim rezbarjenjem se bo razvijala tudi spretnost in obvladovanje snovi — lesa. S tem pa se sproščata domiselnost in ustvarjalnost. In kot sta leska in lipa lepi, prelepi v svojem naravnem kolju in življenju, tako jima lahko vešča roka vdihne še drugo, tudi lepo, a povsem novo življenje, ki nas bo razveseljevalo in plemenitilo tudi v našem zaprtem sta¬ novanjskem okolju. 50 cm DhriMIKl Vrste vrezov: Načrt za kopje :/3 dolžine 30~40 cm tSEE i 338 TIM 9/10 • 85/86 modelarstvo Sašo Krašovec Douglas Skyraider Danes je na vrsti zadnje nadaljevanje, to je bar¬ vanje. Letalo sem narisal v treh značilnih barvnih shemah. Preden bom opisal barvanje vsake ver¬ zije posebej, bom opisal barvanje detajlov, ki so pri vseh verzijah enako pobarvani. Topovi na krilih so črne barve, na levem krilu je rdeča pozicijska luč, na desnem pa zelena, del 18 je rdeč, podvozje je bele barve, kabina pa temno siva. 1. AD-6 z letalonosilke Independence: V letih po drugi svetovni vojni in v času korejske vojne so bila ameriška mornariška letala temno modre barve. Celoten model zato prekrijte s temno modro folijo. Bele in rdeče oznake prav tako odre¬ žite iz folije kot tudi črn pas na nosu. Temno modra sta tudi rezervoarja na krilih. Oznake ame¬ riškega vojnega letalstva (Novy enot) so na levem krilu zgoraj, na desnem zgoraj je 502 C, na levem spodaj je 502 C in na desnem spodaj ameriška zvezda. Glede velikosti in točne lege oznak glej načrt! 2. A-1H južnovietnamskega vojnega letalstva: Južno vietnamsko vojno letalstvo, VNAF, je v vietnamski vojni sodelovalo z ZDA, zato je tudi bilo oboroženo z njihovimi letali. Barvna shema je torej ameriška kamuflažna shema za Vietnam (USAF enot) z južno vietnamskimi nacionalnimi oznakami (delno prebarvane ameriške oznake). Letalo je spodaj po delu 1 in po pokrovnih loputah izpušnih cevi svetlo sive barve, zgoraj pa lise svetlo rjave (barva kože), svetlo zelene do zelene in temno zelene barve. Celoten model je treba prekriti s tankim japonskim papirjem in nitrolakom, obrusiti, nato pa pobarva¬ ti. Trup je imel pred VS črnorumeno šahovnico; nacionalna oznaka, bela zvezda v temno modrem polju, vse skupaj obrobljeno z rdečo, ter stranska rumena polja, je na vseh mestih enake velikosti, to je na levem krilu zgoraj, na desnem spodaj in na trupu; glede ostalih oznak glej načrt! Samo na pokrovu motorja je zgoraj črn pas. Rezervoarja na krilih sta spodaj svetlo sive barve, zgoraj pa temno zelena — prehod je valovit. Še krat k nasvet glede mešanja barv: a) svetlo rjava: mešanica črne, rumene in rdeče, b) zelena: mešanica črne in rumene, c) temnozelena: mešanica črne in rumene in zelo malo rdeče. 3. A-1 H, letalonosilka Intrepid: Ameriška morna¬ riška letala, ki so bila v času 2. svetovne vojne znana po temno modri barvi, so v času vietnam¬ ske vojne in še nekaj let po njej nosila tole kamu- flažno shemo: svetlo golobje siva (nesvetleča, z nekaj izjemami tudi svetleča) zgoraj in svetleče bela spodaj ter na krmilnih površinah tudi zgoraj. Zato obdobje je značilno, da so na letalih velike in dobro vidne oznake, na trupih najrazličnejši geo¬ metrični vzorci ali figure, vse v živih barvah. Model morate prav tako prekriti z japonskim papirjem in nitro lakom, nato pa ga šele pobarvati. Krilna re¬ zervoarja sta bela. Barvna shema je zelo atraktivna, je pa potrebno veliko pazljivega dela s povečanjem in nato risa¬ njem vseh stvari na model. Za lego oznak, em¬ blemov in figure glej načrt. Model je potrebno barvati na tanko, da se prihrani na teži. Pobarvan model je potrebno na mestih, kjer je izpuh ali kjer pride gorivo v stik z barvo, do¬ datno zaščititi (pri uporabi barv neodpornih na metanol) s parket lakom. Spuščanje: Težišče modela mora biti na pravem mestu, prav tako mora tudi motor brezhibno delo¬ vati v različnih legah modela, pa tudi pilot mora imeti dovolj znanja o letenju z DV modeli. Pri izdelavi in spuščanju vam želim obilo uspeha! Douglas Skyraider je bil načrtovan kot strmoglavi bombnik in torpedno letalo za vzletanje z letalo¬ nosilk. Prototip je poletel marca 1945. Do leta 1957, ko so ta letala prenehali izdelovati, so jih naredili 3180. Letalo je bilo prepozno za boje v drugi svetovni vojni, se je pa zaradi svoje zmož¬ nosti nositi veliko najrazličnejše oborožitve zelo izkazalo v korejski in vietnamski vojni in je še danes v oborožitvi nekaterih držav. Izdelovalec: Douglas Aircraft Co Motor: Wright R-3350-26 WB, 2800km Razpon kril: 15,24m Dolžina: 11,63m Teža: prazen 4785kg, maks. poletna 11340kg Hitrost: maks. 515krrvh Oborožitev: štirje 20 mm topovi v krilih in do 3629kg orožja na petnajstih nosilcih — bombe, mine, na¬ palm, rakete, torpeda TIM 9/10 »85/86 339 340 TIM 9/10 • 85/86 TIM 9/10 • 85/86 341 q'Do desno krilo spodaj 2.oznake na tru pu in krilih m = 1*.1 2.znak na SS m = H1 342 TIM 9/10 • 85/86 3.trup in SS mreža 10x10mm —i- USS INTREPID NAVY VA-I 7G a-ih 3.trup 135326 , m = 1‘.3 3. SS m =1:3 3.desno krilo zgoraj 1:4 , 3. krila m =1:4 LT.PF RUSSELL I svetlo modra / 3/trup 1:2 2.trup m=r.1 3.trup I m.1:2 : 3.trup 1:1 3, k rila zgoraj 1:2 VNAF 3i?03 ~ - h |j.desno krilo zgoraj in “u, levo krilo spodaj 1:5 j 1.C na SS 1:5 _n i 1. 502 na trupu 1:5 =H-1.2naSS 1:2 2.SS m« 1:2 ad-g" NAVY 1,trup pod VS 1:3_.!34488 TIM 9/10 • 85/86 343 Vlado Semion Fotografije Jože Čuden Model avtomobila za tekmovanje v cilj Model avtomobila je narejen za tekmovanje v cilj. Tekmuje se na progi 10 x 2,10 m, model mora pe¬ ljati čimbolj naravnost. Poganja ga elektromotor- ček, izvor napetosti je baterija ali akumulator do 42 V. Največja dolžina modela je 500 mm, širina 250mm. Izdelava modela PODVOZJE (1) je iz vezane plošče debeline 3 mm. (Lahko je tudi iz kateregakoli drugega ma¬ teriala — pločevina, plastične mase ipd.) NOSILEC PREDNJIH KOLES (2) izdelamo iz Al pločevine, debelina 1 mm, in to točno po predvi¬ denih merah. Po končani obdelavi pločevino upognemo po črtkanih linijah pod pravim kotom. Nosilec pritrdimo na podvozje z vijakom M 3 ali M 4. NOSILEC ZADNJIH KOLES (3) izdelamo iz Al pločevine točno po načrtu. Pravilno upognemo na predvidenih mestih in jo pritrdimo na podvozje z dvema vijakoma. Nosilec mora biti pritrjen pravo¬ kotno na os podvozja. NOSILEC MOTORJA je lahko združen z nosil¬ cem zadnjih koles, kot kaže pozicija 3, ali ga izde¬ lamo na kak drug način — odvisno od oblike mo¬ torja. Motor mora biti trdno pritrjen na podvozje. KOLESA (4) so sestavljena iz dveh delov: 1 . platišče naredimo iz lesa, plastike ali alumi¬ nija (stružimo), 2. gume so lahko iz penaste gume (cevi za izola¬ cijo) ali jih stružimo iz trde gume. Če gume struži¬ mo, potem najprej izstružimo notranji obod, nato gumo pritrdimo na platišče in obdelamo še zuna¬ nji. (Slika 1) Kolesa so lahko tudi tovarniško izdelana ali pa uporabimo kolesa od igrač. OSI so iz jeklene žice 0 4mm. Na obeh koncih narežemo navoje na določeno dolžino. Kolo je pritrjeno na os z dvema maticama, ena z zunanje, druga z notranje strani platišča. POGON (5) je narejen iz dveh zobnikov. Zobniški prenos je v razmerju 1:5; namen modela ni hitrost. Manjši zobnik je pritrjen na os motorja, večji pa na zadnje kolo z vijaki in skupaj z njim na zadnjo os. Pogonski del je lahko izveden tudi z jermenskim prenosom. Nosilec prednjih koles je obenem tudi krmilni me¬ hanizem. Z vijakom (6) lahko prednja kolesa obračamo v eno ali drugo smer in na ta način re¬ guliramo smer modela oziroma dosežemo, da se model giblje točno v cilj. (Slika 2) KAROSERIJO — izdelamo lahko na več načinov: iz lesa, vezane plošče, lepljenega lesa (letvic), kartona, papir mašeja, papir kašeja, tanke ploče¬ vine, poliestrske smole. Iz polnega lesa izdelamo karoserijo za izdelavo negativa— kalupa, ki ga bomo uporabljali pri iz¬ delavi karoserije iz papir kašeja, papir mašeja ali poliestrske smole. MODEL IZ POLNEGA LESA — (lipa, balsa, samba): 1. Kos lesa obdelamo po željenih dimenzijah. 2. Na stranice narišemo stranski ris modela. 3. Les obdelamo tako, da dobimo zaželeno obliko modela gledano od strani. 4. Z rašpljo in brusilnim papirjem obdelamo model do dokončne oblike. 5. Tako obdelan model prelakiramo z nitro lakom. Od končne obdelave je odvisna kvaliteta kalupa oz. kasneje odlitka modela. Izdelava kalupa — negativa iz mavca Prej izdelani model pritrdimo na ravno podlago. Okrog modela postavimo okvir iz letvic, ki mora biti dovolj velik, da bodo stene kalupa dovolj de¬ bele. Pozor! Leseni model mora biti narejen tako, da ga bomo lahko dvignili iz kalupa — stene morajo biti po¬ ševne. Model namažemo z voščeno pasto, milnico ali maščobo, prav tako stene okvira, da se mavec ne sprime s površino. V tako pripravljen okvir vlijemo mavčno kašo primerne gostote, da lepo zalije 344 TIM 9/10 #85/86 TIM 9/10 • 85/86 345 n U Tt~ -tr Ho!' -u- os>/ 346 TIM 9/10 • 85/86 TIM 9/10 «85/86 347 model. Ko se mavec začne segrevati, je že dovolj trden, da iz kalupa pazljivo izvlečemo model. Kalup pustimo, da se popolnoma posuši. Tak kalup lahko izdelamo tudi iz poliestrske smole. Izdelava pozitiva karoserije iz papir kašeja Papir kaše je lepljenje papirja v plasteh. 1. Kalup namažemo z mastno snovjo (pasta za parket, olje, margarina, milnica). (Slika 3) 2. V namazan kalup nalagamo kose v vodi na¬ močenega časopisnega papirja tako, da se robovi prekrivajo. Papir moramo dobro vtisniti v vse dele kalupa — od prve plasti je odvisna trdnost povr¬ šine karoserije. 3. Naslednje plasti nanašamo tako, da kose pa¬ pirja namakamo v lepilu in jih vtiskujemo v kalup do zaželene debeline karoserije. Približno deset plasti bo zadostovalo. Lepilo je lahko škrob, klej ali polivinilacetatno le¬ pilo (belo lepilo — jubinol). (Slika 4) 4. Tako narejen kaše sušimo na sobni tempera¬ turi 24 ur ter ga nato izluščimo iz kalupa. (Slika 5) 5. Robove kašeja lahko ojačamo z letvicami. 6. Površinska obdelava: kitanje, brušenje, laki¬ ranje (nitrolak), poliranje. Modeli avtomobilov na električni pogon TEKMOVANJE V CILJ 1. Model mora biti lasten izdelek tekmovalca, razen elektromotorja, baterije in koles, ki so lahko tovarniške izdelave. 2. Gradnja avtomobila je poljubna, dolžina pa ne sme presegati 500mm, širina pa 250 mm. 3. Za pogon lahko uporabimo vsakršen elektro¬ motor, baterije (suhi člen) ali akumulatorji pa ne smejo imeti več kot 9 V napetosti. 4. Model mora imeti oznako v obliki črke ali šte¬ vilke. Prijetno smo bili presenečeni ob obisku letoš¬ njega sejma Alpe-Adria na Gospodarskem raz¬ stavišču v Ljubljani. Za to so domiselno poskrbeli delavci sežanske tovarne MITOL, ki izdeluje razne vrste lepil. Da bi obiskovalcem sejma kar najbolj nazorno in neposredno prikazali uporab¬ nost svojega proizvodnega programa, so v času razstave povabili k sodelovanju mlade modelarje, učence osnovne šole Lojzeta Kebeta iz Ljubljane. Ti so na razstavnem prostoru tovarne MITOL pred očmi obiskovalcev v improvizirani delavnici spretno sestavljali precej zapletene makete iz lesa, pri tem pa so njihove dele spajali le z lepili tovarne MITOL. Marsikateri nejeverni Tomaž se 348 TIM 9/10 • 85/86 je tako sam prepričal o njihovi veliki uporabnosti. Ker je tovarna MITOL pred kratkim začela izdelo¬ vati dve novi lepili, smo se odločili, da vam ju ob tej priložnosti predstavimo tudi v naši reviji. Če ste modelar, maketar ali pa domač mojster, verjetno pogosto potrebujete kvalitetno lepilo, ki pa naj bi kljub kvalitetam pri uporabi ne zahtevalo kakšnega posebnega znanja ali orodja. Takšni sta lepili MEKOL in MITOPUR. Obe prodaja to¬ varna MITOL v lični, kvalitetni embalaži, pri lepilu MEKOL pa dobimo zraven še leseno stojalo in kovinsko šobo za lažje nanašanje lepila. Lepilo MEKOL je enokomponentno polivinil ace¬ tatno lepilo za les in papir, zelo primerno tako za drobna modelarska opravila, kot za lepljenje fur¬ nirja in izdelavo pohištva. Je nepogrešljivo pri iz¬ delavi večjih lesenih maket in močno obremenje¬ nih lesenih izdelkov, katerih uporaba terja zanes¬ ljivo trdnost. Shranjeno je v gospodarni količini 0,5kg v priročni plastenki s plastično in dodatno kovinsko nanašalno šobo. MITOPUR je dvokomponentno poliuretansko le¬ pilo, uporabno za lepljenje skorajda vseh mate¬ rialov, ki jih običajno srečujemo v domačih delav¬ nicah. Obe komponenti, osnovna masa intrdilec, sta pakirani v kovinskih posodah. Lepilo odlikuje že omenjena vsestranskost, saj lahko z njim le¬ pimo železo, jeklo, aluminij, umetne mase, steklo, les, papir, keramiko in podobno. Se razmeroma hitro strjuje, je vodoodporno, ela¬ stično ter odporno na temperaturo do 80 °C. Na lepljence ga nanašamo ročno ali z orodjem za nanašanje, pri lepljenju pa ne zahteva dodatnih pritiskov. Odveč bi bilo naštevati, kje vse bi si lahko pomagali z lepilom MITOPUR, omenimo naj le popravila športnih rekvizitov, čolnov, jadr¬ nic, jadralnih desk, lepljenja v atomobilu ter pri raznih hišnih popravilih. Lepila že danes postajajo material prihodnosti. Kjer jih še včeraj zaradi nekaterih slabosti nismo mogli uporabljati, je današnja tehnologija že po¬ stregla z lepili, katerih spoji dosegajo in celo pre¬ kašajo ustaljene oblike spajanja materialov. Upo¬ raba lepil je enostavna, njihov spoj pa je pogosto trdnejši od trdnosti samih lepljencev. Kot zanimi¬ vost povejmo, da v letalski industriji vse več močno obremenjenih spojev lepijo in ne varijo ali kovičijo. Tudi nekateri dirkalni motocikli in avto¬ mobili se že ponašajo z lepljenim okvirjem. Lepili MEKOL in MITOPUR sta droben, a za vse zelo pomemben prispevek k tej usmeritvi. Pihanje puščic v tarčo Nič se ne muzajte. Majhno puš¬ čico lahko prav daleč pihnemo skozi primerno cev. Ali veste, da še dandanes nekatera primitivna ljudstva v pragozdovih love ptice tako, da pihnejo vanje majhno puščico skozi dolgo bambusovo cev? S takšnim pihalnikom celo neverjetno natančno zadenejo. Nam gre le za zabavo in bomo zato pihali le v tarčo. Tarča je lahko enaka kot pri metanju puš¬ čic, zato pa je puščica čisto dru¬ gačna. Ne bo je težko narediti. Na¬ režite nekaj dlake s kosa starega krzna. Dlake naj ne bodo prekrat¬ ke. Snopič dlak zlepite s kakšnim gostim lepilom (UHU) ali z gostim mizarskim klejem v obliko ne¬ kakšne metlice. V zlepljeni konec potisnite navadno iglo ali večjo buciko in vse skupaj še čvrsto po¬ vežite s tanko močno nitjo. Pihalna cev je lahko dolga okoli pol metra. Notranji premer mora biti tolikšen, da bo naša metlica lahko brez hujšega trenja zdrsnila skozi cev. Notranja stena mora biti gladka in popolnoma ravna. Morda boste v vašem skladišču materiala našli primerno alumini¬ jasto cevko. Ta bi bila kar uporab¬ na. Uporabna je tudi cevka iz pla¬ stike ali stekla. Če tega nimate, si morate pihalnik narediti iz papirja. Kos gladkega, ne pretrdega pa¬ pirja navijate okoli ravne, stružene palice ustreznega premera in na¬ voje hkrati lepite. Ko se bo cev po- TIM 9/10 • 85/86 349 sušila, bo dovolj trda in ravna. Tudi ravno bezgovo palico, iz katere ste iztisnili stržen. je mogoče uporabi¬ ti. Če ste vse to dobro naredili, lahko pričnete s »strelskimi vajami«. Puščico potisnete v cev z iglo v smeri proti tarči tako globoko, da bo nekaj centimetrov pred usti. Če pihnete dovolj močno, bo zletela puščica kar precej daleč. Ali veste zakaj? Ko pihnete v cev. se dlake našega izstrelka razšopirijo in se pritisnejo ob steno cevi. Za puš¬ čico nastane v cevi povečan zračni pritisk, ki z močjo vrže puš¬ čico iz cevi. Mali padalec Ko smo že pri pihanju, naj pove¬ mo. da tudi padalca s padalom vred lahko pihnemo visoko v zrak in potem gledamo, kako se s pa¬ dalom lepo počasi spušča na zemljo. Najprej poiščite okoli 40 cm dolg in za dober palec debel kos cevi iz aluminija, stekla ali iz plastične mase. Če takšne cevi ni¬ kakor ne bi mogli dobiti, si jo lahko zlepite iz papirja. Celo polo pisar¬ niškega papirja po dolžini navijte v več navojih oz. plasteh okoli ravne stružene palice, ki ima okoli 2 cm v premeru. Papir med navijanjem mažite z lepilom. Zlepljeno cev je treba posušiti, da bo postala trda skoraj tako kot les. Sedaj pa poiš¬ čite še ustrezen zamašek. Biti mora nov oziroma nerabljen in to¬ liko širok, da se bo še lahko premi¬ kal v cevi oziroma zletel iz cevi, če boste krepko pihnili vanjo. Mamico zaprosite za košček tkanine, in sicer najtanjše, kar jo premore. V poštev pride tanka svila, ali zelo tanka, vendar ne preredka tkanina iz umetnih vlaken. Iz tkanine si urežite kvadrat s stranico 10 do 12 cm. To bo padalo. Na vse štiri ogle padala privežite enako dolge svi¬ lene nitke. Točno v središče zamaška vsadite in zalepite okroglo, 3 cm dolgo pa¬ ličico iz mehkega lesa. Na prosti konec paličice privežite nitke pa¬ dala. na spodnjo stran zamaška pa figurico padalca, ki jo boste izrezali iz kartona ali iz tanke deš¬ čice. Nitke padala lahko pritrdite tudi neposredno na zamašek. Zamašek je lahko plutovinast ali lesen. Padalca s padalom vred potisnite v spodnji konec cevi. namerite cev proti nebu in pihnite na vso moč. Padalo se bo samo odprlo in po¬ neslo padalca na tla. Če vas bo več s takšnimi cevami, boste lahko priredili pravo padalsko tekmova¬ nje. Višine »skokov« seveda ne boste mogli meriti, pač pa boste lahko določili cilj, tj. večji ali manjši krog, v katerem mora padalec pri¬ stati. Matej Pavlič Foto temnica v kopalnici Imeti svoj, od drugih prostorov ločen fotolaboratorij ali temnico je (največkrat) neuresničljiv sen vsakega mladega fotoamaterja. Vedno se namreč pojavljajo isti problemi: voda, elektrika, pri¬ merna temperatura, možnost za¬ temnitve. shranitev fotomateriala in postavitev aparatur. Vsem tem zahtevam (poleg prave temnice) še najbolj ustreza kopalnica. V njej imamo vodo, elektriko, ponavadi majhno okno, ki ga je z odejo lahko zakriti, pa tudi topleje je kot v ga¬ raži ali kleti, kjer amaterji sicer im¬ provizirajo svoje temnice. Preprosta rešitev, ki bo opisana v nadaljevanju tega sestavka, se bo zato nanašala prav na kopalnico, v kateri pa mora biti klasična podol¬ govata kad in ne plitva kad s prho. Za izdelavo delovne površine po¬ trebujete panel ploščo (približno 70 x 80cm), klavirski šarnir, nekaj medeninastih lesnih vijakov, bar¬ vo ali lak, trojni električni razde- lilec in nadomestno stikalo. Ploščo najprej prerežite na pol, pri čemer upoštevajte dimenzije kadi. nato pa v desno polovico z ročno ali električno povratno žago izre¬ žite tri pravokotne odprtine A, B in C, ki ustrezajo velikosti posod za razvijalec, vodo in fiksir. V desnem zgornem kotu izrežite še pravo¬ kotni del (a x b), ki mera biti po ve¬ likosti enak dimenzijam razdelilca in stikala na levi in ki bo omogočal zložitev celotne plošče na polovi¬ co. S spodnje strani desne plošče nekaj cm od roba prilepite in pri- vijte še mejno letev (3x5 cm), ki bo 350 TIM 9/10 • 85/86 preprečevala pomikanje delovne površine naprej in nazaj. Z rašpo popravite večje nepravilnosti, ki so nastale pri žaganju, nato pa z bru¬ snim papirjem zgladite vse robo- 1 ve. Obe polovici dva- ali trikrat prebarvajte z oljnato barvo ali brez¬ barvnim lakom, ki predstavlja za¬ ščito pred vlago in vodo, nato pa ju z zgornje strani sestavite s kla- a x b A B C virskim šarnirjem in medenina¬ stimi vijaki. V levi zgornji kot leve polovice privijte razdelilec. ki mora biti ozem¬ ljen (šuko!). Poleg njega monti¬ rajte še nadometno stikalo za iz¬ klop iz omrežja in ga povežite, kot kaže električna shema. Ker bo priključni kabel kupljenega razde- lilca verjetno prekratek, ga podalj¬ šajte z nekaj metri ravno takšnega trožilnega kabla, na koncu kate¬ rega mora biti šuko vtič, ki ga vta¬ knete v najbližjo ozemljeno vtič¬ nico v stanovanju. Če vam kon¬ strukcija foto povečevalnika to do¬ voljuje, prestavite njegov kovinski podstavek z originalne plošče na levo polovico nove podlage, ven- 2 dar morate paziti, da se privit pod¬ stavek pokriva z eno od odprtin A, B in C na desni polovici, saj se sicer plošči po šarnirju ne bo dalo zložiti in spraviti na primerno mesto. Takšna temnica sicer ni profesio¬ nalna, vendar pa odlično zadovo¬ ljuje osnovne potrebe pri izdelavi črno-belih fotografij. POZOR! Ker kopalnica in elektrika ne gre¬ sta ravno preveč skupaj, še enkrat opozarjam na previdnost in pazlji¬ vost pri izvedbi električne napelja¬ ve. saj se v nasprotnem primeru izpostavljate življenjski nevarno¬ sti! ^crna .modra 220V- 0' rumeno-zelena Kosovnica POPRAVEK Vsem tistim, ki so pri gradnji mišjega strašila (načrt zanj je bil objavljen v 7. številki Tima, str. 270) zaradi pomanjkljivih podat¬ kov naleteli na težave, še enkrat posredujemo vrednosti nekate¬ rih elementov: T, — BC107, BC108, BC 109, BC 148, BC 149, BC 171 T 2 —AC 178, 188, AC 556 R. — 33 kO R4 — 8,2 k Q napajanje: 3—9 V TIM 9/10 • 85/86 351 Robert Resman Brezhiben letalski model Ker je iz dneva v dan vse več mo¬ delarjev, predvsem letalskih, sem se odločil, da za začetnike v da¬ ljinsko vodenem letenju opišem nekaj zelo važnih stvari. Naj takoj na začetku povem, da so lastnosti, ki so opisane v naslednjih vrsticah, zelo važne pri vsakem letalskem modelu. Če ne bi bile izpolnjene, bi se model zaradi takšnih ali dru¬ gačnih vzrokov poškodoval ali celo razbil. Pri vsakem načrtu je podan podatek, kolikšno prostor¬ nino mora imeti motor, ki ga vgra¬ dimo v model. Začetnikom svetu¬ jem, da se teh podatkov drže, kajti pri nepravilnem vstavljanju mo¬ torja v model se ta lahko pokvari, ne doseže svojega maksimuma, ali pa je za model prešibak. Lo¬ čimo tri vrste modelarskih motor¬ jev: dizlove motorje, motorje na ža- rilno svečico in wanklove motorje. Pri nas se največ uporabljajo mo¬ torji na žarilno svečko in dizlovi motorji. Za ta dva motorja je pred¬ videno različno gorivo. Če v model vgradimo motor na žarilno sveči¬ co, moramo model premazati z dvokomponentnim lakom za par¬ ket. To je edini lak, ki se dobi pri nas in ga ne topi metil-alkohol. Rezervoarji se ne razlikujejo veli¬ ko. Lahko ga spajkate iz tanke pločevine ali pa ga naredite iz majhne plastične stekleničke. Zelo važno je, da je izhodiščna cevka v isti višini kot uplinjač, saj le tako dosežete dober pretok gori¬ va. Rezervoar ima tri cevke. Po¬ navadi jih modelarji naredimo iz medeninastih vložkov za kemični svinčnik, v tujini pa se dobijo cevke le v ta namen. Premer cevke je 3mm. Dve cevki sta navpični, ena pa je vodoravna. Vodoravna cevka je za odtok goriva v motor, drugi dve pa za polnjenje in segata ven iz trupa ter sta nekoliko nag¬ njeni naprej ali pa tako obrušeni. Rezervoar mora biti trdno pritrjen, ker bi drugače zaradi vibracij mo¬ torja nastajali v gorivu mehurčki in motor ne bi neoporečno deloval. Vrnimo se k motorju. Motorja nika¬ kor NE smemo pritrditi v trup točno pod pravim kotom. Os motorja mora viseti nekoliko navzdol in nekoliko v desno. To ne kaže pre¬ tiravati, premik je le za nekaj sto¬ pinj. Če bi bil motor pritrjen tako, da bi os gledala samo v desno, bi model pri startu po nekaj metrih hitro dvignilo in še hitreje treščilo na tla. Če pa bi os gledala samo nekoliko navzdol in nič v desno, bi model venomer silil v levo in bi smer morali venomer popravljati. Lahko se zgodi, da bi imel model potem samo dve komandi: levo in naravnost. Desne pa zaradi mo¬ torja ne bi dosegli. Nekateri motorji imajo DV uplinjač, to je uplinjač, s katerim lahko motorju reguliramo moč in število obratov — na da¬ ljavo z DV napravo in je vezan na servomehanizem. Če je motor nov, ali pa ga že dolgo nismo upo¬ rabljali, ga moramo uteči ali rotira¬ ti. To opravljamo na posebnem stojalu, ki ga pritrdimo na kak ne¬ premičen objekt. Motor rotiramo 10 ali več minut, kakor nam to do¬ loči izdelovalec. Motor mora delo¬ vati nekaj minut z najmanjšo močjo, s srednjo močjo (tako da je model še na mestu) in z največjo močjo, kar jo motor doseže. Če se nam v teh legah motor ne ustavi ali ne izgubi vrtljajev, je pripravljen za uporabo. Motor se mora v trenutku odzvati dani komandi, kar nam omogoča izvajati vratolomne akrobacije. Toliko o motorju. Sedaj pa k podvozju. Tudi podvozje je zelo važno, saj nam omogoča varen in brezhiben pristanek ali vzlet. Kot podvozje nam rabijo kolesa, smučke, vodni čoln ali vodne smuči. Glede razpo¬ reditve teh elementov pri kolesih ločimo dva spredaj—enega zadaj ali enega spredaj in dva zadaj. Neka zelo važna stvar je pri dru¬ gem podvozju, ko mora biti pred¬ nje kolo vedno krajše od zadnjih dveh. Če bi bilo enako, bi model brez težav vzletel, pristati pa bi ne mogel, ker bi pristajal pod kotom s kljunom naprej in bi s prednjim ko¬ lesom najprej dosegel tla in to bi ga odbilo. Posledica tega je, da bi model poskakoval ali, kakor pra¬ vimo modelarji, da bi tancal. Če pa je to kolo nekoliko krajše, bodo tla dosegla vsa tri kolesa hkrati. Poleg tega vam svetujem, da eno kolo priredite tako, da z njim zavija model tudi na tleh, kajti s tem lahko moda^uravnavamo, ko se pelje po vzletni stezi. Smučke lahko prav tako razporedimo kakor kolesa, le da ni potrebno ene smučke prire¬ diti tako, da spreminjamo smer, kajti smučke se gibljejo po trdi in gladki podlagi, zato smer pri vožnji po tleh reguliramo s smernim sta¬ bilizatorjem. Vodne smuči ali čoln so namenjene za pristajanje na vodi. Smuči pritrdimo na pravo¬ kotna nosilca koles, ali pa nare¬ dimo nove nosilce iz aluminijastih cevk. Smuči morajo biti masivne in lahke, da izpodrivajo toliko vode, kolikor je težak model. So dolge konstrukcije in segajo daleč nazaj, da je model stabilen in ne izgubi ravnotežja. Čoln ima enake last¬ nosti, le daje en sam in širši in zato bolj tenak. Naslednja faza je krilo. Let je naj¬ več odvisen od krila, saj ta nosi model. Pri nekaterih modelih, ko je srednji profil pri trupu večji od pro¬ fila na koncu krila, mora biti krilo povsem ravno. To dosežete tako. da krilo sestavljate na ravni deski. Pri krilih, ki imajo ves profil enak, pa so krila obvezno zvita. To zvitje mora biti enakomerno in na obeh straneh krila enako, zato krilo se¬ stavljate že na tako pripravljeni deski. In kako je krilo zvito? Rebro, ki je pritrjeno na trup, je pod kotom 2—3°, kakor pač piše v načrtu, profil, ki je v zaključku krila, pa je v minusu —2 do —3°. To pomeni, da je to rebro obrnjeno navzdol. To je zelo važno zaradi sil, ki potekajo po površini krila. Če tega zvitja ne bi bilo, bi se zračne silnice utrgale in model bi izgubil ravnotežje in padel na tla. Važen je tudi kot med krilom in višinskim stabilizatorjem. Ta kot je vedno dan v načrtu. Vi¬ šinski stabilizator mora biti vedno vzporeden s krilom in pravokoten na smerni stabilizator. Antena naj bo dolga 110cm ter naj poteka v večini zunaj trupa. Največkrat uporabljam metodo od spreje¬ mnika do zaključka krila na trupu, potem do najvišje točke nepre¬ mičnega smernega stabilizatorja ter potem diagonalno na os na levo stran do najdaljše točke na nepremičnem delu višinskega stabilizatorja. Najbolje je, daje an¬ tena navpična, kar pride v poštev le pri večjih modelih. Model ima tudi svoje težišče. Če v načrtu ni danega težišča, potem je na prvi tretjini globine kri la, če pa je dano v načrtu, se ravnajte po tem. Če je 352 TIM 9/10 • 85/86 model narejen pravilno, mora biti pravo težišče, ne da bi dodajali svinec. Težišče mora biti pravilno že pred tem, ko vanj vgradimo sprejemnik, akumulatorček in ser- vomotorje. Ti deli so vgrajeni v na¬ slednjem vrstnem redu: akumula¬ torček, sprejemnik, in to pred te¬ žiščem in servomotorji, ki so za te¬ žiščem. Pri jadralnih modelih damo pred akumulatorček še svinčeno utež, če je to potrebno. Komandne žice in premični stabi¬ lizatorji naj se lahko in mehko premikajo, kajti servomotorji mo¬ rajo te brez težav premikati. Tudi teža modela je odvisna od njegovih sposobnosti. Pretežak model bi pri vzletu nekajkrat po¬ skočil in, če mu ne bi pri dotiku tal odpadla krila (kar se večkrat zgodi), bi se lahko zelo poškodo¬ val. Tako smo prišli do konca. Če bo vaš model imel izpolnjena vsa ta pravila in pogoje, ga lahko brez skrbi spustite. Srečen prvi vzlet. Robert Resman Načrt preprostega sprejemnika Pred vami je načrt preprostega ra¬ dijskega sprejemnika, za katerega boste uporabili, tri dele: transistor in dva kondenzatorja. Deli so na¬ prodaj pri »Mladem tehniku« v Ljubljani. Le feritno jedro bo malce težje dobiti. Lahko ga vzamete tudi iz že odsluženega radijskega sprejemnika. Sedaj pa k izdelavi. Najprej izrežite ploščico tiskanega vezja 8 x 5cm. Z vodoodpornim flomastrom narišite vezje. Ploš¬ čico izjedkajte in sperite. S tankim svedrom izvrtajte luknje za dele ter tri luknje za vijake, s katerimi boste pritrdili vezje v ohišje. Začnite spajkati dele. Pozor! Pri transi- storju je kolektor na sponki 3, baza na sponki 5 in emitor na sponki 4. Največ težav boste imeli s filtrom, kajti od njega je odvisno spreje¬ manje. Potrebujete kos šelesha- merja, bakreno žico 0,3 mm, ki naj bo lakirana, in feritno jedro. Na fe¬ ritno jedro ovijte kos šeleshamerja 5 x 5 cm in ga lepo zalepite na ro¬ bovih, tako boste dobili tulec, ki mora nemoteno drseti po feritnem TIM 9/10 • 85/86 353 jedru. Potem začnite navijati ba¬ kreno žico, ki je dolga 180cm. Za prvi navoj jo navijete pol, naredite odcep, prilepite še eno plast še- leshamerja in navijte še drugo žico. Vse 3 žice prispajkate na nji¬ hova mesta. Nato napeljete še an¬ teno in ozemljitev. Dober glas in čisto postajo boste ujeli s premikanjem tuljave na fe¬ ritnem jedru. Ko ste sprejemnik uglasili, ga vgradite v ohišje, ki je narejeno iz vezane plošče 4 mm. V prvem delu je baterija in stikalo, v drugem pa vezje in feritno jedro. Feritno jedro prilepite na utore na strani¬ cah C, ki jih naredite po dimenzijah svojega feritnega jedra. Tako je sprejemnik gotov in ga lahko preizkusite. okvare že skoraj eno leto. Pri nape¬ tosti 12V in več gori zelena LED. Pri napetosti, ki je nižja od 12 V, se prižge rumena in gori do napetosti približno 9V. Če gori zelena, je akumulator poln, če gori rumena, ga je že treba pregledati in po po¬ trebi napolniti. Če pa zagori rdeča, je akumulator že prazen, bodisiza- radi okvare, kratkega stika in po¬ dobno. Največja poraba naprave je 80 mA (gori zelena LED). Nobeden element ni kritičen in lahko upora¬ bite podobne, le vrednosti ZD mo¬ rajo ostati enake. Če za T 1 in T 2 uporabite germanijeve transistorje (AC 187...), bo poraba nekoliko manjša (70 mA). Pri vgradnji v avto priključite + pol na vžigalno tuljavo tako, da bo naprava dobila tok šele ob zasuku ključa. R1 = R6 = 100 1/4 W R2 = R7 = 10 K 1/8 W R3 = 1K 1/8 W R4 = 330 1/4 W R5 = 2K2 = 2,2 K 1/4W LED 1 = rumena LED 2 = zelena LED 3 = rdeča D1 = D2 = 1 N 4001 ... 1 N 4007 itd. T1 = T2 = BC 237, BC 107 ... BC 109 itd. ZD1 = 6,8 V ZD2 = 7,5 V 9 V gori rdeča (LED 3) Napetost: 9—12 V gori rumena (LED 1) 12 V gori zelena (LED 2) Marko Drnovšek Indikator napetosti akumulatorja V Timu je že bilo objavljenih nekaj podobnih naprav. Vendar je bilo potrebno pri vsaki napravi nastaviti zgornjo in spodnjo mejo vžiga LED diod, ali pa je bila zgrajena preveč zapleteno in iz delov, ki jih ni bilo dobiti. Ta naprava ne potrebuje nobenega nastavljanja, je preizku¬ šena in zanesljiva, saj deluje brez Marko Drnovšek Piskalec Zvok določamo z R 2 (višino zvoka), lahko damo tudi trimer 1 K, nastavimo željen zvok, izmerimo upornost in ga nadomestimo z uporom izmerjene vrednosti. PISKALEC 330£1-1 «n r 340 VOO » V0 + b*sin<:t> 343 NEXT K 330 360 FOR K-l TO N-l 363 : FOR J»K+ 1 TO N 370 LINE X(K>,Y, X, 1 373 NEXT J 380 NEXT K 392 393 GET 0* IF A*-"" THEN 393 397 IF A$«"D" THEN C0PV 100 REN- ZAVITA CEV - 110 HIRES 1,0REC0,0,319,199,1 113 120 FOR T-l TO 10 STEP 0.2 130 X - 170 ♦100PCOSCT/2) 140 V - 70 + 80*SIN 645 EXIT IF X<0 OR X>319 OR V<0 OR V?199 650 LINE X0,V0, X,V, 1 655 X0 - X’ Y0 - V 660 T - T ♦ TD 665 fl • fl ♦ flD 670 B ■ B ♦ BD 675 END LOOP ,, 680 695 OET flf' IF fl$« HM THEN 695 697 IF fl*«"D" THEN COPY TIM 9/10 • 85/86 369 elektronika * V. Ivkovič Integrirana vezja Priče smo izrednega razširjanja uporabe integri¬ ranih vezij na skoraj vseh področjih znanosti in tehnike. Tehnologija polprevodniških elementov je tako napredovala, da cele elektronske sklope posa¬ meznih naprav izdelujejo kot en sam element z imenom integrirano vezje (IC). Izdelava teh ele¬ mentov je izredno zapletena, zato pa je njihova uporaba zelo enostavna: priključiti moramo le zu¬ nanji vir energije in že je naprava pripravljena za delo. V ohišjih integriranih vezij je nameščeno na dese¬ tine, stotine ali še več transistorjev. diod in tudi uporov. Seveda posamezni elementi niso pove¬ zani z običajnim spajanjem, temveč so sestavljeni že v toku izdelave po zelo kompliciranem tehno¬ loškem postopku. Integrirana vezja so torej kombinacija elektron¬ skih sestavnih elementov, ki so nameščeni na polprevodniškem materialu, ki jih ne moremo razdvojiti in tvorijo popolne električne funkcio¬ nalne enote. Kot smo že rekli, je tehnika izdelave IC zelo za¬ htevna. Poteka v vakuumu v posebnih prostorih brez prahu z difuzijo, naparevanjem, vlivanjem, jedkanjem in podobnimi postopki. Na eni ploščici so vsi sestavni elementi, ki so povezani s poseb¬ nimi maskami v celoto. Na določenih mestih pu¬ stijo potrebne priključke za povezavo vezja z ostalimi elementi naprave. Nekateri taki elementi so veliki le po en milimeter. Praktične naprave z integriranimi vezji Enostavne elektronske naprave lahko sestavimo tudi brez spajkanja posameznih komponent. Taka gradnja je sicer le začasna oblika elektron¬ skih naprav (maketa). Namen izdelave take ma¬ kete je preizkus delovanja naprave in vseh se¬ stavnih delov, ki jih bomo v napravo vgradili. S tem preizkusimo tudi pravilno izbiro posameznih elementov. Poleg tega tako sestavljena naprava omogoča kontrolo posameznih elementov, če po svojih lastnostih ustrezajo našim željam. Pogosto se namreč dogaja (tudi sam sem to že doživel v Mladem tehniku v Ljubljani), da nimamo elemen¬ tov. ki so navedeni v skici vezja, pa lahko na ma¬ keti preverimo, kateri podobni elementi ustrezajo namenu. V naslednji aparaturi So. na primer, v elektronski shemi predvideni razni elementi, med njimi tudi dva upora po 2 kohma. V trgovini pa do¬ bimo le take po 1,8 ali 2,2 kohma. Na maketi lahko preverimo, kako deluje naprava s tako zame¬ njavo. Ena od možnih variant za izdelavo makete je iz¬ delava montažne ploščice z dvema vrstama spojk s po 12 kontakti, kakršne lahko kupimo v vseh tr¬ govinah z elektrotehničnim materialom. Stalni bralci Tima se bodo spomnili, da smo na takih spojkah delali elektronski sprejemnik v prvi le¬ tošnji številki. Slika 62 370 TIM 9/10 • 85/86 Za izdelavo montažne plošče bomo najprej izre¬ zali kos vezane ploščice, na katero z vijaki pritr¬ dimo obe spojki, tako da sta vzporedno postav¬ ljeni ena k drugi na razdalji okoli 4 cm. Tako mon¬ tažno ploščo vidimo na sliki 62. narišemo najboljši način pritrditve in povezave posameznih elementov našega generatorja zvoka. Na sliki 64 je shematsko prikazana taka povezava, na sliki 65 pa je dejanska povezava elementov na montažni ploščici. Zvočni generator z integriranim vezjem 7400 Logično TTL vezje (transistor, transistor, logika) 7400 je zelo popularno med amaterji — konstru k- torji zaradi svoje vsestranske uporabe. Na sliki 63 je prikazan razpored priključkov tega vezja. Ena od možnih uporab je izdelava enostavnih genera¬ torjev zvoka za razne namene. Na sliki 64 je na¬ tančna shema generatorja zvoka, ki mu lahko menjamo višino tona oziroma frekvenco oscilacij v širokem razponu. Tak generator bomo najprej naredili na maketi, potem ko smo se že prepričali, da je vse dobro narejeno, pa ga bomo sestavili na tiskanem vezju. Na montažni ploščici, kakršna je na sliki 61, polo¬ žimo med obe spojki kos papirja in prostoročno Slika 63 RJ VOO. «4 IOOK. Za pritrjevanje transistorjev in integrirnih vezij lahko dobimo ustrezna podnožja, na katera pri- spajkamo koščke žice, ki jih povežemo na kon¬ takte na spojkah. Taka podnožja omogočajo eno¬ stavno menjavo transistorjev in integrirnih vezij, če je to potrebno. Maketa omogoča tudi nekaj eksperimentiranja, ker brez težav delamo razne popravke ali nove variante, kar bi bilo telo težko s spajkanjem na tiskani ploščici. Po preizkušanju na maketi in ko smo se prepričali, da so vsi elementi generatorja zvoka pravilno izbrani in postavljeni, bomo pričeli z izdelavo na tiskani ploščici. Prednost takega generatorja zvoka je tudi ta, da lahko pri izdelavi vzamemo ka¬ terikoli NPN transistor majhne moči. Kot vidimo iz sheme, je tu uporabljena le ena po¬ lovica integriranega vezja 7400, drugo polovico pa lahko uporabimo za druge namene.Videz ge¬ neratorja zvoka z integriranim vezjem 7400 na ti- TIM 9/10 «85/86 371 skani ploščici je na sliki 67. Tako sestavljen gene¬ rator zvoka lahko priključimo na vsak nizkofrek¬ venčni ojačevalnik. Smerne utripalke Drugi del integriranega vezja 7400 bomo upora¬ bili za že znani multivibrator — smerni kazalec. Na sliki 68 je shema takega smernega kazalca. Upornost upora R proti zemlji je lahko med 22 ohmi in 4,7 kohmi, ker v tem razponu zagotovo prične osciliranje. Čas utripanja je odvisen od upornosti teh uporov in od kapacitete elektrolit¬ skega kondenzatorja. Slika 68 Če med vhoda dveh NE vezij, ki sta vezana kot in- verter, priključimo konca potenciometra, čigar drsnik je na masi. bomo dosegli zvezno spremi¬ njanje trajanja vključitve ene in druge svetleče diode (slika 69). Izdelavo te naprave prepuščam tebi. dragi bralec, sam se odloči, katero tehniko izdelave boš uporabil. Slika 69 Enoglasne orgle — stilofon V dosedanjih napravah in izdelavah smo spoznali sprejemnik, izdelavo tiskanih vezij, smernih ka¬ zalcev, kontrolnikov vgrajenih transistorjev, ter¬ mometrov, usmernikov in tako imenovanima programirana avtomata — elektronsko sireno in elektronskega slavčka. Njune melodije in toni so vnaprej določeni, zato ju imenujemo progra¬ mirana avtomata. V tej številki Tima bom opisal nekoliko bolj komplicirano napravo, na kateri pa boste lahko odigrali kakšno melodijo. To so eno¬ glasne orgle. Enostavnih enoglasnih orgel ne moremo upora¬ biti za istočasno igranje več tonov, temveč lahko igramo le s posameznimi toni. Najenostavnejši način igranja je z uporabo tipala — stiloja (od tu tudi ime stilofon), s čimer je možno istočasno igranje enega samega tona. Taka rešitev je zelo razširjena v amaterski praksi, podobne naprave pa lahko dobimo tudi v naših trgovinah z imenom »stilofon«. Te orgle ne uporabljajo napetostno kontrolira¬ nega oscilatorja, kot je v sintesizerju, vendar mla¬ dim elektronikom — konstrukterjem omogočajo, da za zabavo izdelajo glasbeni inštrument, ki bo s svojimi zmožnostmi zadovoljil tudi bolj izbirčne ljubitelje glasbe. Zamisel inštrumenta je takšna, da s sestavlja¬ njem posameznih delov — modulov — v celoto dobimo orgle. Vsak modul sestavimo na posebni ploščici in ima posebno vlogo. S povezavo modu¬ lov, kot je prikazano na shemi na sliki 70 in njihovo priključitvijo na nizkofrekvenčni ojačevalnik (o ka¬ terem smo že večkrat pisali), lahko instrument uporabimo za igranje. 372 TIM 9/10 • 85/86 Slika 70 Naj vas to vezje, razumevanje delovanja in izde¬ lava teh orgel ne prestrašijo že takoj na začetku. Vsi moduli so zelo enostavni, pri gradnji pa lahko sodeluje več amaterjev, za pomoč pa lahko po¬ vabite še učitelja ali starejšega izkušenega ama¬ terja. Po shemi na sliki 70 vidimo, da so orgle sestav¬ ljene iz naslednjih modulov: generatorja zvoka TG, delitelja frekvence DF, male miksete MM, vibratogeneratorja VG, nizkofrekvenčnega ojačevalnika NF in klaviature K. Generator zvoka TG Shema generatorja zvoka je na sliki 71. Narejen je na osnovi integriranega vezja NE 555, ki omo¬ goča stabilno frekvenco v širokem obsegu, kar je osnovni, razlog za izbiro tega oscilatorja. Generator daje na izhodu pravokotni signal, ki je primeren za deljenje z deliteljem frekvence, s čimer so izboljšane tonske možnosti orgel. Frekvenca oscilatorja na osnovi timerja NE 555 zahteva za spremembo frekvence spremembo kondenzatorja med nožico 6 in zemljo ali spre¬ membo vrednosti upora med nožicama 6 in 7. V tem generatorju zvoka se za spremembo zvoka (tona) uporablja le spreminjanje vrednosti upo¬ rov, razporejenih na klaviaturi. Upornost lahko menjamo za nastavljanje točno določenih tonov glede na mesto na klaviaturi. Določeni ton nasta¬ ne. ko se s tipalko dotaknemo ploščice na klavia¬ turi, s tem se vzpostavi določena upornost na¬ stavljenega tona. Vrednosti uporov za te tone so podane v opisu klaviature. Ton, ki nastane v generatorju zvoka, izhaja preko nožiče 3 in kondenzatorja C1 ter je s kablom po¬ vezan na vhod v mikseto (vhod 1), z drugim ka¬ blom pa je povezan z deliteljem frekvence (vhod F) zaradi nadaljnjega deljenja. Priključka S1 in S2 sta povezana na klaviaturo tako, da priključimo S1 na tračnico na klaviaturi, S2 pa na tipalko. Ta mora biti narejena iz debe¬ lejše bakrene žice z zaobljeno špico zaradi laž¬ jega drsenja po klaviaturi. Drugi del tipalke mora biti izoliran s plastično oblogo, tako da ni nepo¬ srednega kontakta tipalke in roke. Trirner poten¬ ciometer R2 se uporablja za spreminjanje višine prvega tona skale, potem ko smo izbrali upor kla¬ viature Rkl 280 ohmov. Kasneje tega potencime- tra ne premikamo več. Slika 73 TIM 9/10 #85/86 373 Kondenzator C3 (15 /jF) ima lahko tudi drugačno kapaciteto, s čimer konstruktor sam odloča, kakšne tone želi — višje ali nižje. Napetost napa¬ janja 5V je izbrana zato, ker se za delitelja frek¬ vence uporablja TTL vezje (ki ga opisujemo že na začetku članka), ki zahteva tako napetost. Videz tiskanega vezja je na sliki 72, videz narejenega generatorja zvoka pa je na sliki 73. Za generator zvoka uporabimo naslednji material: 1. Integrirano vezje NE 555 1 kom. 2. Kondenzator C1 in C2 ( 0,1 pF) 2 kom. 3. Kondenzator C3 ( 0,15 pF) 1 kom. 4. Trimer potenciometer R2 ( 4,7 kohm ) 1 kom. 5. Upor R1 (1 kohm ) 1 kom. 6. Ploščica za tiskano vezje 1 kom. Delitelj frekvence DF je drugi modul, ki sestavlja naše orgle. Njegova načelna shema je na sliki 74, narejen pa je z inte¬ griranim logičnim vezjem TTL 7400. Delitelj frek¬ vence osnovni ton iz generatorja zvoka sprejme Videz tiskane ploščice delitelja frekvence je na sliki 75, na sliki 76 pa je videz narejenega modula. Za izdelavo delitelja frekvence smo uporabili na¬ slednji material: 1. Integrirano vezje 7400 1 kom. 2. Kondenzatorji C1 do C4 ( 470pF) 4 kom. 3. Upori R1 do R4 ( 22 kohm ) 4 kom. 4. Ploščica za tiskano vezje 1 kom. Slika 75 na vhodu F in ga zniža za eno oktavo na vhodu F/2 (frekvenco deli z 2) in na vhodu F/4 zniža za dve oktavi. Toni gredo potem na vhod v mikseto in preko ustreznih spremenljivih uporov na nizko¬ frekvenčni ojačevalnik v željenem razmerju. S takšnim »doziranjem« dobimo spekter tonov, ki je prijeten za uho. Nastavljanje ni potrebno, pravilnost delovanja pa lahko preverimo, če na vhod priključimo genera¬ tor zvoka z napetostjo približno 2,5V, z viso- koomskimi slušalkami pa preverimo višino tonov na izhodih F/2 in F/4. Če po sluhu ugotovimo, da je ton na izhodu za eno oziroma dve oktavi nižji, potem je delitelj frekvence v redu. Mala mikseta MM Da bi lahko v nizkofrekvenčni ojačevalnik vključili več izvorov zvočnega signala, kot so toni iz gene¬ ratorja zvoka in delitelja frekvence, z različnimi intenzitetami po naši želji, moramo uporabiti mikseto (mešalec). Enostavna mala mikseta za ta namen je na sliki 77. Kot vidite, je ta modul, mešalec oziroma mikseta, zelo enostaven. Narejen je iz enega transistorja, ki ima večje tokovno ojačenje, za kar je priporoč¬ ljiv nizkošumni NPN transistor, kot je na primer BC 109C ali BC108C. 374 TIM 9/10 • 85/86 -+5 V Slika 77 Na vhodu so trije potenciometri, ki imajo opti¬ malne vrednosti okoli 100 kohmov, lahko pa upo¬ rabimo tudi druge s podobnimi vrednostmi. Za zmanjšanje vpliva enega vhoda na drugi je pred vsak vhod dodan še po en upor 100 kohmov. Polarizacija baze je ustvarjena z uporom 1 Mohm (R7), trimer potenciometer pa daje negativno po¬ vratno povezavo (R9 z 1 Mohm). S to povratno vezavo lahko reguliramo stopnjo ojačitve transi- storja, s tem pa seveda tudi cele miksete. V H. I VH.2 VK J Če uporabljamo vedno isti nizkofrekvenčni ojače¬ valnik, potem lahko nastavimo ojačitev miksete za zmeraj. Tudi mikseto napajamo iz istega vira električne napetosti 5V kot ostale module. Na sliki 78 vidimo tiskano ploščico, na sliki 79 pa razpored elementov na modulu. Vibratogenerator (VG) Vibratogenerator daje že dobljenemu tonu treso¬ či, vibrirajoči zven. Taki generatorji so nepogreš¬ ljivi sestavni del elektronskih glasbenih inštru¬ mentov. Vibrirajoči ton je mnogo bolj prijeten za naše uho in se pogosto uporablja. -+-sv Na sliki 80 je vezje ene od mnogih variant izde¬ lave vibrogeneratorja. Sestavljen je iz dveh NPN transistorjev (na primer BC 107. BC 108, BC 109 ali podobni). S pomočjo spremenljivega upora — potenciometra R4 (22 kohm ali podobna vred¬ nost) se spreminja hitrost vibracij po želji izvajal¬ ca. Trimer potenciometer R7 (1 Mohm) zmanjšuje ali povečuje jakost vibrogeneratorja po želji. Signal z upora R7 in vibratogeneratorja se vodi na nožico št. 5 na integriranem vezju NE 555 v gene¬ ratorju zvoka. Žico, ki povezuje generator vibracij z generatorjem zvoka, lahko prekinemo s stika¬ lom. tako da lahko vibracije po želji vključimo ali izključimo. Na sliki 81 vidimo tiskano ploščico, modul pa na sliki 82. Klaviatura Razpon tonov teh enostavnih orgel je tri oktave, zato moramo narediti tri klaviature s sedmimi osnovnimi toni in petimi poltoni. Tako klaviaturo vidimo na sliki 83. TIM 9/10 • 85/86 375 Slika 81 Klaviaturo naredimo iz vetronita, tako da bakreno folijo obrnemo navzgor. Najbolje je, če jo nare¬ dimo z jedkanjem s ferokloridom, s čimer prepre¬ čimo globoke brazde med posameznimi tipkami, ki bi motile drsenje tipalke po klaviaturi. Narejena je enako kot klaviatura na klavirju ali harmoniki s povsem enakim razporedom tonov. Če ne znate jedkati, potem izrežite brazde med tipkami z izre¬ zovanjem, pri tem pa pazite, da izrežete le ba¬ kreno plast, ki jo nato pazljivo odvijete s pinceto. Brazde, ki jih naredimo z ostrim nožem, morajo biti ravne, na razdalji približno 2 mm. Potem, ko smo bakreno folijo odstranili, kot je to na sliki 83, bakreno folijo poravnamo z najbolj finim brusnim papirjem. S tem bomo zaoblili robove bakrene fo¬ lije ob brazdah in tudi olajšali spajkanje uporov na označenih mestih. Upornike spajkamo kar z zgornje strani na folijo in ni potrebno vrtati lukenj. Polspremenljivi upori (trimerji) so zelo majhni, tako da jih lahko namestimo na majhnih razmakih med posameznimi tipkami klaviature. Kot vidite na sliki klaviature, ima vsaka tipka po en trimer potenciometer in en stalni upor, s čimer lahko na¬ stavljamo posamezne tone glasbene lestvice. Vrednost trimerja je približno 30% vrednosti upora za dobivanje željene višine tona, stalni upor pa predstavlja 80 % te vrednosti. Na ta način nam ostane okoli 10% upora za nastavljanje višine tona s trimerjem. To razmerje je lahko seveda tudi nekoliko drugačno od teh podatkov. Konstruktor lahko sam izbira ustrezne vrednosti obeh uporov glede na material, ki ga ima na voljo, vendar pa mora biti skupna upornost vsake tipke taka, kot je navedeno v tabeli 1. Te vrednosti so dobljene s poskušanjem in so le orientacijske, točno pa vi¬ šino tona nastavimo s trimerjem po posluhu in primerjavi s kakšnim glasbenim inštrumentom. Pri tipkah za višje tone na skrajni desni oktavi so upornosti običajno manjše od 5 kohmov. Lahko uporabimo le trimerje brez stalnih uporov, name¬ sto teh pa naredimo premostitev s pomočjo žice. Uporabimo lahko tudi trimerje od 5 do 10 kohmov. V tabeli je pregled vrednosti uporov (predupor in potenciometer) klaviature, od prve tipke C1 skrajno levo, do zadnje tipke R3 oktave na desni. 376 TIM 9/10 «85/86 R — C 1 . 42 K R — CIS 1 .... 38 K R — d 1 . 34 K R — dis 1 . 29 K R — K 1 . 26 K R—f 1 ....... 24 K R — fis . 22 K R — g 1 . 20 K R — gis 1 . 19 K R —a1 . 17,5 K R — ais 1 . 16 K R —h 1 . 15 K R — c 2 . 14,5 K R — cis 2. 13,5 K R — d 2 . 12,5 K R — dis 2. 11,5K R-e2 . 11,0K R —f2 . 10,0 K R — fis 2 . 9 K R — g 2 . 8,5 K R — gis 2. 7,5 K R — a 2 . 7,2 K R — a 2 . 7,2 K R — ais 2. 6,7 K R — h 2 . 5,8 K R — C 3 . 5,4 K R — cis 3. 5,2 K R — d 3 . 4,5 K R — dis 3. 4,2 K R-e3 . 3,7 K R —f 3. 3,4 K R — fis 3 . 3,0 K R — g 3 . 2,7 K R — gis 3. 2,4 K R-a3 . 2,0 K R — ais 3. 1,7 K R — h 3 . 1,4 K Tabela predstavlja pregled vrednosti uporov (preduporov in spremenljivih uporov) klaviature od prve tipke C1 najnižje oktave (skrajne levo), pa do poslednje tipke R3 zadnje oktave (desno). Cela klaviatura se da zgraditi iz treh enakih delov (na sliki 83 sta prikazana dva dela), to je iz treh ploščic (vetronit). nanizanih druga poleg druge, pri čemer se morajo tirnice med seboj povezati. Inovator Predlagamo izdelavo enoglasnih orgel-stilofona. Orgle so sestavljene iz modulov. Od mladih inovatorjev pričakujemo, da bodo vse module orgel vgradili v primerno oblikovano ohišje s potenciometri in stikali, pritrjenimi na po¬ krov ohišja. Najnovejše prispevke bomo objavili v Timu, av¬ torje pa nagradili z veliko nagrado Tima. POPRAVEK V Timu št. 7 smo pomotoma označili uportransi- storja T4 z /u, namesto s »k« (100). Blaž Robič iz Ljubljane nas je opozoril na zgor¬ njo napako. Poleg tega pa ga zanima, pod kakšno napetostjo je preizkušani transistor. Preizkušani transistor oziroma naprava, v katero je transistor vgrajen, ni vključena — ni pod napetostjo. Vklju¬ čen je samo preizkuševalnik vgrajenih transistor- jev, zato se iz tega izvora, preko sonde EBC na¬ paja preizkušani transistor. Peter Potočnik iz Ljubljane piše: prosim, da mi opišete postopek za izdelavo tiskanih vezij po fo- topostopku. O tem postopku bom pisal v nasled¬ njem letniku Tima. Peter Potočnik je poslal tudi svojo zamisel tabor¬ niškega elektronskega stražarja. Peter piše: »Da bi zavarovali šotor pred nepovabljenimi gosti, si lahko naredimo preprosto alarmno napravico. Okoli šotora napeljemo tanko žico nekaj centime¬ trov nad tlemi. Konca žice priključirno na emitor in bazo transistorja. Ko bo prišlek pretrgal žico, bo svetleča dioda zasvetila in nas tako opozorila na njegov obisk.« Za prizadevnost in njegov prispevek nagrajuje uredništvo Petra s knjižno nagrado. Nekoliko spremenjeno in za tisk prirejeno napravico objav¬ ljamo spodaj. Franc Mlekuž POZAB¬ LJENE IGRE IN IGRAČE Otroci se danes ne morejo prito¬ ževati, da bi ne imeli na izbiro do¬ volj igrač in iger. Vedno iznajdejo kaj novega, staro pa se opušča in pozablja. Bilo je pa tudi včasih kaj zanimivega in koristnega za za¬ bavo in razgibanje. Nekaj takega bom tu opisal, da spoznamo, kaj smo počeli v prostem času otroci pred dobrimi šestdesetimi leti. Morda bi bilo kaj tudi še za današ¬ njo rabo. »Škribalica« Ko so se spomladi komaj dobro osušile poti in dvorišča in je bilo lepo sončno vreme, je prišla na vrsto »škribalica«. Ta igra ne za¬ hteva kakih posebnih pripomoč¬ kov. Za ped dolg kos okrogle pali¬ ce. debele kot fižolovka, je treba na obeh koncih precej na dolgo ošiliti; to je škribalica. Poterrt po¬ trebujemo le še kake tri do štiri TIM 9/10 • 85/86 377 pedi dolg kol, približno enake de¬ beline. To je vse. Za igrišče je po¬ treben večji prostor ne preblizu hiš, da ne bo kake škode zaradi razbitih šip. Na začetku igrišča se na tleh zapraska črta. nato pa druga od druge v razdalji treh ko¬ rakov še tri ali štiri take črte. Igral¬ cev je lahko več; vrstni red se do¬ loči z žrebom. Prvi igralec položi škribalico na prvo riso na začetku igrišča ter udari s kolom po enem koncu škribalice, tako da zleti za približno meter visoko v zrak. Tedaj pa jo mora kar v zraku spet zadeti s kolom in hkrati vreči, koli¬ kor mogoče daleč prek drugih za¬ risanih črt. Če se mu ob trikratnem Poskusu ne posreči, da bi prešel vsaj prvo črto. mora igro prepustiti naslednjemu igralcu. Če pa je škribalica zletela vsaj prek prve črte, položi prvi igralec količek na prvo črto, naslednji pa pobere škribalico in s te razdalje skuša z njo zadeti na tla položeni količek. Ce ga zadene, prevzame igro on. če ne, pa nadaljuje igro prvi. Zdaj pa igra za točke. Šteje se. kako daleč je pognal škribalico in koli¬ kokrat jo je zadel v zraku. Za vsako prekoračeno črto se šteje 10 točk. če pa je hkrati zadel v zraku škri¬ balico dvakrat ali večkrat, se mu vsak tak udarec računa za 20 točk. Metati sme trikrat. Če pri tem ne pride prek prve črte. mora igro prepustiti naslednjemu igralcu. Ce pa je spravil škribalico npr. čez tri črte, je to 30 točk. Če pa je ob tem udaril v zraku škribalico prvič dva¬ krat, drugič trikrat, zadnjič pa nič. je to 5 udarcev v zraku ali skupaj 100 točk in 30 za doseženo razda¬ ljo, torej 130. Nato isti igralec spet meče škribalico kolikor mogoče daleč, naslednji pa jo skuša zade¬ ti, da bi prevzel igro. Posebna spretnost je potrebna za udarce v zraku. Kdor je prav spreten, jo lahko udari tudi po petkrat ali več, preden pade na tla. Takim udar¬ cem v zraku smo rekli »polar«. Kdor je udaril npr. trikrat, je imel v dobro tri »polarje«. Ta čudna be¬ seda nam bo takoj jasna, če vemo, da se je ta igra razširila k nam iz Furlanije. Udarec »v zraku« pa je v italijanščini »per Taria«, tako da smo mi iz tega napravili »polarje«. Danes je ta igra pozabljena; če pa bi seje kdo lotil, naj pazi, da nebo škribalica priletela komu v glavo ali v kako okno! »Diabolo« V času še pred prvo svetovno vojno je bila zelo razširjena igrača »diabolo«. To je kakih 6—7cm dolgo leseno vretence, koničasto ostruženo z obeh koncev proti sredini in v premeru kakih 5 — 6 cm. Zraven spadata še dve približno četrt metra dolgi paličici, na koncu zvezani s tanko, kake tri pedi dolgo vrvico. V vsako roko vzamemo po eno palico, vretence — diabolo — pa damo na vrvico. da lepo leži na njej v sredini na naj¬ ožjem delu. S paličicama poga¬ njamo vretence na vrvici, da se kar najbolj naglo vrti in se pri tem ob¬ drži zaradi vrtenja v vodoravni legi. Ko ima dovolj veliko hitrost, raz¬ tegnemo sunkoma paličici, da se vrvica nategne in požene vretence bolj ali manj visoko v zrak. Ko spet pada nazaj proti tlom, ga z napeto vrvico prestrežemo in ujamemo, da se igra lahko nadaljuje. Na¬ vadno se s tem zabava le en igra¬ lec, lahko pa tudi po dva, če staže dobro izurjena. Na znak vržeta oba hkrati vretence v zrak drug proti drugemu v visokem loku. tako da vsak ujame drugega. Za vsako ujeto vretence se šteje točka. Igra z obročki Iz debelejših, dobro prožnih le¬ skovih vitic napravimo več obroč¬ kov s premerom kakih 20 cm. Lahko vzamemo za to tudi srobo- tovo steblo. Oba konca koničasto prirežemo, zlepimo in zvežemo s tanko nitjo. Vsak igralec potrebuje tudi dober meter dolgo tanko pali¬ co. ki jo na debelejšem koncu za dobro dlan od konca prevrtamo in skozi to luknjo vtaknemo kos de¬ belejše žice; palica je tako po¬ dobna nekakemu meču. V levo roko vzamemo obroček, v desno pa palico. S koncem palice vr¬ žemo obroček v zrak, tako da ob¬ drži lepo ravno lego in se v zraku ne prevrača. Ko pada k tlom, ga s palico spet ujamemo, da se ustavi na prečni žici. Če je več igralcev, si obročke podajajo. Če sta dva, lahko eden meče, drugi pa v pri¬ merni razdalji lovi; lahko pa tudi taba hkrati mečeta in lovita obroče drugega. Pri več igralcih si lahko izmislimo še drugačno, bolj zaple¬ teno podajanje. Kdor zgreši, se mu šteje kazenska točka in se izloči iz igre, tako da ostane na¬ zadnje le najboljši kot zmagova¬ lec. 378 TIM 9/10* 85/86 Matej Pavlič Uporaba tekočih kristalov v Iskrinih merilnih instrumentih Slika 1 Tekoči kristali (LCD — angl.: Iiquid cristal display) so snovi, ki nasta¬ nejo pri taljenju oziroma raztaplja¬ nju nekaterih trdnih snovi z dolgi¬ mi, paličasto oblikovanimi mole¬ kulami in so nekje vmes med trdnim kristalnim stanjem ter izo- topno tekočino. Njihove lastnosti so zaradi urejenosti molekul ani- zotopne, kar pomeni, da njihove optične, mehanske in električne lastnosti niso v vseh smereh enake. Membrana vsake celice je sestavljena iz plasti urejenih mo¬ lekul in to je v bistvu že osnovna struktura tekočega kristala. Zaradi neškodljivih načinov pri ugotavlja¬ nju nekaterih bolezni se veliko uporabljajo v medicini (doma imate gotovo trak iz prozorne pla¬ stike, prekrite s tekočimi kristali, s katerim merimo telesno tempera¬ turo), poleg nje pa še v urarski in¬ dustriji in elektroniki. Večina elek¬ tronskih ur in žepnih kalkulatorjev ima namreč vgrajen optični prika- zalnik (display) iztekočih kristalov, ki so pri dnevni svetlobi dobro vid¬ ljivi, imajo majhno porabo elek¬ trične energije in zaradi svoje strukture omogočajo poljubno oblikovanje številk, znakov in za¬ pisov. Raziskovalci ljubljanskega Insti¬ tuta »Jožef Stefan« so za potrebe -ZP »Iskra« razvili tehnologijo op¬ tičnih prikazalnikov, ki jih ze izde¬ luje Iskra v Šentjerneju na Dolenj¬ skem. vgrajujejo pa jih v telefon¬ ske centrale, novčične telefonske aparate in merilne instrumente. Dva takšna si bomo tokrat ogleda¬ li. Prvi je Digimer 30 DIGIMER 30 je sodoben digitalni multimeter (za razliko od analog¬ nih, ki so bili podrobno opisani v prejšnji številki Tima) s triinpol- mestnim prikazalnikom (slika 1). Zaradi priročnosti in električnih lastnosti je namenjen širokemu krogu uporabnikov. Z njim lahko v 28 merilnih dosegih merimo nape¬ tosti (0-1000V = in 0 — 650V-), tokove (0—10A ~) in upornosti (0— 20M£>).. Ima avtomatičen pri¬ kaz prekoračitve merilnega do¬ sega ter prikaz negativne vredno¬ sti merjene veličine, decimalne pike in iztrošenosti baterije, ki je 9-voltna. Varne merilne vezi. pla¬ stičen mehansko vzdržljiv in elek¬ trično varen okrov majhnih dimen¬ zij (100 x 165 x 57mm), elektron¬ ska zaščita pred preobremenitvijo, majhna lastna poraba (ca 18 mA) in preglednost še dopolnjujejo lastnosti, ki jih zahteva sodoben digitalni multimeter. Uporaben je na vseh področjih elektronike, ra¬ dijske in TV tehnike, telefonije, pa tudi v tehniki jakega toka, saj z do¬ datki lahko razširimo merilne do¬ sege. Drug instrument, ki temelji na upo¬ rabi tekočih kristalov in ki ga je »Iskra« pred dobrim letom dni za¬ čela izdelovati kot ena prvi h tovarn na svetu, je Iskrascope LCD To je prenosni digitalni osciloskop z vrtljivo vležajenim tekočekristal- nim zaslonom, ki združuje lastno¬ sti zapisovalnika prehodnih poja¬ vov v izvedbi digitalnega oscilo¬ skopa, povprečevalnika in digital¬ nega multimetra (kot je npr. zgoraj opisani DIGIMETER 30) v enem samem instrumentu (slika 2). Za razliko od klasičnih žarkovnih os¬ ciloskopov (viden je v ozadju na sliki 1) z dolgo katodno cevjo in zaslonom, ki so imeli veliko pora¬ bo, ima ISKRASCOPE LCD ma¬ trični tekočekristalni pri kazalnik na površini 100 x 80 mm s kontra¬ stom slike, ki je sorazmeren osvet¬ litvi, in notranjo porazdelitveno mrežo elektrod 200 x 120 točk ter porabo le 2W! Z dodajanjem pre¬ tvornikov vhodnih veličin je ta in¬ strument namenjen izredno široki uporabi v industriji, šolstvu in naj¬ različnejših laboratorijih, kjer se zahtevajo opazovanje, zapisova¬ nje, shranjevanje in sprotna ali ka¬ snejša obdelava posnetih signa¬ lov. Vgrajeni 8-bitni mikroračunal¬ nik skrbi za nadzor, usklajeno de¬ lovanje in krmiljenje podsestavov TIM 9/10 • 85/86 379 Slika 2 Slika 3 Slika 4 ter hkrati krmili vse operacije in¬ strumenta, ki vsebuje tudi pomne- nje več posnetih signalov z mož¬ nostjo sprotne ali kasnejše raču¬ nalniške obdelave ter avtomatski izklop. Pregledna membranska tipkovnica (slika 3) nadomešča veliko število gumbov in preklop¬ nikov na prejšnjih osciloskopih, vsak ukaz pa spremljata še zvočna indikacija in prikaz na po¬ datkovnem prikazalniku. ISKRASCOPE LCD, ki se uporab¬ lja za spremljanje številnih fizikal¬ nih pojavov in njihovo obdelavo (raziskovanje prehodnih pojavov, nihanj, oscilacij, vibracij oz. ča¬ sovnih karakteristik elementov ali naprav), je zaradi svoje enostavne in lahke konstrukcije (slika 4) upo¬ raben tudi za terenska merjenja, ko ga zaradi že prej omenjene majhne porabe lahko namesto omrežja napajajo le štirje Ni-Cd akumulatorji s po 1,25V napetosti. Razvijalci Instituta »Jožef Stefan« in tovarne »Iskra-Kibernetika« so z vsem tem stopili na pot, ki naši elektronski industriji morda le obeta boljše čase. Jernej Bohm Primite tatu Na žalost se na svetu dogajajo stvari, ki nam neprestano povzro¬ čajo nevšečnosti. Še bolj žalostno Pa je to. da si nekaj teh nakop¬ ljemo kar sami. V mislih imam tiste težave, ki nam jih povzročajo naj¬ različnejši prijatelji tuje lastnine. Poletje se hitro približuje in to je čas, ko stanovanja ostajajo pre¬ puščena na milost in nemilost »ta¬ tinskim srakam«. Miličniki se sicer trudijo, toda vsega le ne zmorejo. Cilindrična ključavnica varno za¬ klene hišo le pred poštenimi ljud¬ mi. Za one druge pa ne predstavlja nobene prave ovire. In kako naj se Potem sploh spopademo s »so¬ vražnikom«, ki je, o tem ni dvomiti namazan z vsemi žavbami? Tudi ti nebodijihtreba spoštujejo dolo¬ čena pravila igre, če želijo prežive¬ ti. In ta so največkrat sila prepro¬ sta, predvsem pa slonijo na načelu najmanjšega upora. Kaj mislim s tem? Recimo, da opremite svoje stanovanje z ustrezno alarmno napravo. Mislite, da se bo tat z njo z veseljem ukvarjal in tvegal vec. kot bi bilo potrebno? Kje neki, prav hitro jo bo odkuril, recimo k sose¬ du, ki nima take stvarce. Varneje bo tam pa še manj naporno, saj tako govori zdrava pamet, kdor pa te nima, je kar hitro okraden ali pa za rešetkami! Torej današnja naša naloga je znana. Skušali bomo najti nekaj kar se da preprostih ukrepov zoper to človeško nadlo¬ go. Luč v stanovanju Če nekaj noči zapovrstjo ne gori luč v stanovanju, ni težko zaključi¬ ti, da so lastniki na dopustu. In to se tako lepo vidi s ceste, daleč stran od »kraja zločina«. Kaj stori¬ ti? Rešitev je včasih lahko zelo preprosta. Med dopustom se mora zvečer v stanovanju pač prižigati luč. V ta namen nabavimo v trgo¬ vini časovno stikalo (foto 1). Resda ni poceni, toda nalogo re¬ šimo tako rekoč v hipu. Stikalo vtaknemo v vtičnico, v stikalo pa vtikač svetilke (foto 2). Stikalo lahko programiramo, oziroma točno določimo čas vklopa in iz¬ klopa luči, celo večkrat na dan. Vendar bo dovolj, da prižgemo lučko ob mraku (recimo med 19. in 20. uro), ugasnemo pa ponoči, ko gremo navadno spat (npr. ob 23. uri). Pametno je. da prižigamo dve žarnicj hkrati, če ena medtem pre¬ gori. Žarnici naj imata moč okoli 40 W, da tako vsaj malo mislimo še na porabo električne energije. Toda pozor: nobenega eksperi¬ mentiranja. Svetilka mora biti so¬ lidna. Bom še bolj jasen. Žarnica se pač greje in prav lahko v želji, da preženemo tatu, zažgemo sta¬ novanje. Časovno stikalo je vsestransko uporabno. Npr. pozimi, ko se po¬ javi nevarnost, da v kleti ponoči zmrzne krompir, z njim avtoma¬ tično vključujemo manjše grelno telo. Ali da z njim ob določeni uri (ponoči, ali že med delovnim časom) vključimo delovanje pral¬ nega ali/in pomivalnega stroja. Tudi manjšo termoakumulacijsko peč lahko vklapljamo. Pri nas doma, recimo, pomaga pri noč¬ nem jemanju ospena: ob dani uri se vključi sesalec (hrup). Možno¬ sti je res veliko. 380 TIM 9/10* 85/86 Telefon Pa pojdimo naprej. Tat lahko pre¬ veri našo prisotnost od zelo daleč, kar je zanj sila ugodno in pred¬ vsem nenevarno. V telefonskem imeniku lahko vsakdo najde pravo telefonsko številko in naslov. Če nihče ne dvigne slušalke ob uri. ko bi nekako moral (TV dnevnik), in to več dni zapovrstjo, je že dovolj dober znak, da je stanovanje pri¬ merno za obisk. Kaj storiti? Tele¬ fonske slušalke ne kaže kar pre¬ prosto dvigniti za 14 dni! Stalen znak zasedenosti pa tako ali dru¬ gače govori enako kot pozivni znak. Simulirati moramo okvaro na telefonu. Toda kako, saj v ni¬ čemer ne smemo posegati v tele¬ fonsko omrežje. Upam, da bodo poštarji tokrat malo zamižali, ker ne bomo ogrozili delovanja njiho¬ vih naprav. Poleg tega se bomo na ta način malo spoznali z delova¬ njem telefonije in tako morda kaj prispevali k znanju bodočih PTT tehnikov. S to nalogo pa naj se spoprimejo vseeno le malo bolj iz¬ kušeni bralci. Ne bi rad, da bi vam izklopili telefonski aparat. Nemar¬ nost se maščuje. V principu ni no¬ bene nevarnosti, da bi vas poštarji »odkrili« oziroma da bi kakorkoli ogrozili delovanje PTT naprav. Kar oglejte si stik na sliki št. 1. Predlagano vezje priključimo na obe telefonski liniji (vzporedno telefonskemu aparatu). Prav vseeno je, katero žico vežete na točko a oziroma b. Kakšen je po¬ zivni signal za telefonski aparat, vidimo na sliki št. 2. Kako pa deluje naša napravica? V trenutku, ko pride pozivni signal za zvonec te¬ lefona, pritegne rele A, ki s svojim kontaktom a1 priključi upor R1 na telefonski liniji. S tem simuliramo dvig slušalke. Hip zatem rele že odpade, ker ni več pozivnega sig¬ nala, a zveza se ne prekine. Pozi- vajoči (tat) sliši nekaj, česar ni na¬ vajen: takoj, ko se odvrti zadnja številka, že »nekdo« dvigne slu¬ šalko, pa naj to ponovi kolikorkrat hoče. To je lep znak, da v tem sta¬ novanju lahko pričakuje še kako »novost« in logično je, da bo od¬ nehal. Ko se vrnete z dopusta, od¬ klopite ta naš telefonski dodatek, da bo lahko telefon zopet veselo zvonil. Hišni zvonec S prvima dvema idejama smo skušali zaustaviti dolgoprstneža Foto 1. Programsko stikalo Foto 5. Sirena že daleč stran od stanovanja. Kaj pa storiti, če imamo npr. opraviti z »začetnikom«, ki po vsej verjetno¬ sti ne bo opazil naših dosedanjih prizadevanj? Pričakujem lahko, da bo vsaj pozvonil, preden se bo lotil posla. Toda tu ga bo čakalo presenečenje: iza vrat se bo ogla¬ sil kuža. Oglejmo si shemo na sliki št. 3. Navitje releja B priključimo vzpo¬ redno z zvoncem. Tu moramo biti previdni. Ni tako malo primerov, da hišne zvonce poganja elek¬ trična napetost 220 V. Običajno pa je ta napajalna napetost le 12 vol¬ tov. Če temu ni tako, potem upo¬ rabite rele z 220-voltnim navitjem, ki ga priključite direktno na nape¬ ljavo zvonca, torej brez diode D3 in kondenzatorja C3. Dioda usmeri, kondenzator pa delno gladi nape¬ tost, s katero napajamo rele B. Kotva releja B pritegne istočasno, ko se oglasi zvonec. Kontakt b1 vključi napajanje za preostalo vezje, zato pritegne tudi rele C. Ta s svojim kontaktom c1 takoj pre¬ mosti kontakt b1, kar pomeni, daje nadaljnje napajanje vezja neodvi¬ sno od »zvonca«. Napajanje dobi (preko konektorja K) tud: kaseto- Foto 2. Uporaba programskega stikala TIM 9/10 • 85/86 381 C1 02 t 16 Hz Cdo 100 V) Slika 2. Pozivni signal za telefonski zvonec Slika 1. Avtomatski telefonski odzivnik Foto 3. Kasetofon Foto 4. Usmernik Iskra SU-12 •12V Slika 3. Shema zvočnega odzivnika dl , Vo j S 4 SS * »g — o, Mo = 12 V V S1 l Si DO e ca Slika 4. Shema alarmne naprave 382 TIM 9/10* 85/86 fon s posnetkom pasjega lajanja (foto 3). Čez čas rele C vseeno odpade, kuža se pomiri (utihne) in vse je pripravljeno za novo straše- nje. Kako deluje vezje? Kondenzator C4 je v trenutku vklopa releja B prazen. To napetostno stanje po¬ gojuje priteg releja C, ki ga krmili, kot vidimo, integrirano vezje U1. Napetost na kondenzatorju C4 počasi narašča. Hitrost narašča¬ nja določa vrednost kapacitivnosti C4 ter upornost R4+P. V določe¬ nem trenutku, ko napetost doseže neko točno določeno vrednost, vezje preklopi in s tem prekine na¬ pajanje releja C, ki s tem odpade. Tudi kondenzator C4 se hitro sprazni (preko diode D3 in vezje U1 je ponovno pripravljeno. Vezje morate vsaj dva tedna za¬ pored preizkušati, kajti zavedati se morate, da bo delovalo brez nad¬ zorstva. Bati se je namreč požara, ki bi ga povzročila kaka (vaša) ma¬ lomarnost oziroma vžig alarmne elektronike. (To se dogaja tudi profesionalnim napravam.) Lahko improvizirate, toda bodite previd¬ ni. Za usmernik lahko uporabite kar Iskrin SU-12 (foto 4). Na kaseto posnamete predlagani glas domačega prijatelja. Kako? To prepuščam vam. Posnetek pa mora biti dolg vsaj 30 minut, da bo vzdržal do konca dopusta. S po¬ tenciometrom P nastavimo dol¬ žino lajanja. Kasetofona ne posta¬ vimo za vhodna vrata, pač pa v sosednji prostor, da posnetka ne bo možno razločno slišati. Da nekdo laja. se bo že dobro slišalo. Alarmna naprava In končno posvetimo še nekaj besed pravi alarmni napravi. Vse dosedanje so »strašile« vse po vrsti. Prava alarmna naprava pa se oglasi le, če dejansko pride do vdora v stanovanje ali hišo. Njen namen je, da tatu odžene in hkrati prikliče miličnike. Poglejmo si shemo na sliki št. 4. Preprosto, ali ne? Stanovanje prepredemo s stikali in žicami. Te položimo povsod tam, kjer priča¬ kujemo nezaželen vstop. Tako bodo odpirajoča vrata ali okno razklenila mikro stikalo. Isto dose¬ žemo s tanko žico, ki se pretrga, ko neznanec razbije okno ali kako drugače pade v nastavljeno past. Rele E odpade, s tem pa vključi npr. alarmno sireno (foto 5). Skrito stikalo S1 izključi sireno. To bodo miličniki že našli, tat pa za to ne bo imel ne časa. ne živcev. Čemu služi rele D? Mikro stikalo S2 pritr¬ dimo ob vhodna vrata oziroma vrata, skozi katera bomo zapustili stanovanje, tik preden bomo akti¬ virali alarmno napravo. Kontakt stikala je narisan v položaju, ko so vrata zaprta. Pritisnemo na tipko S3. da pritegne rele D, takoj zatem pa še rele E. Vključimo skrito sti¬ kalo S1. Rele D se drži preko svo¬ jega kontakta d2 ter mikro stikala S2. S kontaktom d1 premoščamo odprto mikro stikalo S2. Toda rele D odpade, ko zapremo vhodna vrata. Odpad je zadržan (za to po¬ skrbi kondenzator CB). da v času premikanja stikala S2 ne bo alar¬ ma. Rele E ostane pritegnjen, vendar, če sedaj odpremo ta ista vrata (ali kako drugače prekinemo tokokrog releja E), se oglasi sire¬ na. Najbolj primerno je seveda akumulatorsko napajanje, upora¬ bimo pa lahko tudi primeren usmernik (npr. za polnjenje avto¬ mobilskih akumulatorjev). Prave, profesionalne naprave so mnogo bolj zamotane, je pa vpra¬ šanje. če so tudi temu primerno učinkovite. Seveda lahko k današ¬ njim rešitvam tudi sami kaj dodate. Pa mnogo zabave! računalništvo _ Ivan Gerlič Nizovne funkcije V zadnji številki Tima smo si podrobneje ogledali šte¬ vilčne funkcije, zato v tej številki posvetimo nekaj besed nizovnim funkcijam. Kaj je v bistvu niz? Niz (ali string) predstavlja v Bašiču enega ali več alfanumeričnih zna¬ kov (črk, številk ali simbolov), ki jih obravnavamo kot enotno množico podatkov. Seveda tudi tukaj, kot pri numeričnih spremenljivkah, poznamo konstante in spremenljivke, in sicer: — nizovna konstanta je kakršen koli tekst, ki ga posta¬ vimo (npr. PRINT »TIM«); — nizovna spremenljivka je določena z imenom, ki mu dodamo znak S (dober) (npr. A $ = »TIM«), 10 PfcINT"HflPIiI SVOJE IME'" NflPUI SVOJE IXE Ž0 INPUT flf IVO :- NHfiii svoj ppiimem 4y INPUT »I OEPLIč 50 PPINT-POZIpPhvLJEM -.b* '■ h* POZDPmVLJEN OERLIi Jv,- Da bomo povedano lažje razumeli, si oglejmo in razlo¬ žimo p r ogram v prvi koloni. V stavkih 10 in30 imamo nizovni konstanti, vstavkih 20 in 40 imamo nizovno spremenljivko, v stavku 50 pa oboje: nizovno konstanto in dve nizovni spremenljivki. BASIC nam omogoča nekaj zanimivih in koristnih funk¬ cij na nizih. Računalnik SPECTRUM ima nekoliko manj teh funkcij kot Commodore 64, toda ne glede na to si oglejmo vse pogostejše nizovne funkcije, saj nam omo¬ gočajo mnogo zanimivih programskih možnosti. Ali lahko medsebojno primerjamo dva niza? Da. lahko! Pri tem se niza primerjata znak po znak. Nize primerjamo tako kot numerične podatke s tako imenovanimi relacijskimi operatorji, in sicer: = .... enako ....neenako, različno .... večje .... večje ali enako .... manjše .... manjše ali enako Oglejmo si primer rutine (del programa, ki opravi dolo¬ čeno — željeno opravilo) za izbiro nadaljevanja ali konca programa: 1000 PRINT »ŽELIŠ NADALJEVATI (D/N)?; 1010 INPUT A$ 1020 IF A$ = »N« OR A$ = »n« THEN GOTO 10 1030 END TIM 9/10 • 85/86 383 ( LEN(x$) ) 5 Dl m$<27/ 10 FOR H=1 T027 20 REKI) H* 25 PRINT Rt, M = M ,fiSCFH*>, 30 HEXT N 40 DRTR R,B,C,č,DjE/F,GjH, I, J, K, L, M, N, O, P* R* S, ŠJ,U,'^^Ž,X ( V,Q ( VAL(x$) ) ( STR $ (x)~) 65 E- 69 J* 74 O* 79 T* 94 X* 8 v RUN Nize lahko tudi združujemo. Oglejmo si primera pro¬ gramov, v katerih z znakom + združimo vsebino več nizov. Primer 1: 10 FOP H=! TO 10 20 Ht=HS 1 "TIM*" 'O PPlHTHl 40 NE: T N Primer 2: t i n* nn* ti n* Tin*Tin*TIM*TIM* TIM*TIM*TIM*TIM*TIM4 T If1*T IM*T IM*T IN*TIM* 1 IM* TIM*TIM*TIM*T1M*TIM*TIM*TIM* T I M* T I M*T I M* T I M* T I M* T I M* TI M*T Iti« TIM*TIM*TIM*TIM*TIM*TIM*TIM*TIM*T1M* TIM*TIM*TIM*TIM*TIM*TIM*TIM*TIW*1 1M+TIM. Funkcija LEN (X$) nam da oz. pove dolžino niza — po¬ kaže nam število znakov, ki so v nizu. Oglejmo si eno¬ staven primer: 10 Rt*" BERITE T IM*' 29 X*LEN 30 PRINT X Zakaj 10? Zato, ker celoten niz vsebuje 9 črk in eno prazno mesto (razmak). Pa še en zanimiv primer s funkcijo LEN(X$): * PRI NT M" 10 RERDfit • BS •'. .0$ 29 8*=R*+" "+E*+" ,, *Ft+" "+G* 30 Z*=R*+" "+Bi+" "+CJ+" "+-B* + " "+E* ■>0 PRINTS* PPIMTZ* 50 END 60 DHTfl VSfil . ZfičETEt Itlft,SVOJE 70 BOTH čfiRE.JE -TEŽF4 ( ASC(x) ) ( CHR $ (x j) Nizovno funkcijo CHR$ (X) smo že spoznali in vemo, da nam določi ASCII znak iz podane številke. Vemo že tudi. dajo navadno uporabimo za generiranje znakov, ki jih le stežka ali pa sploh ne moremo neposredno doseči ozi¬ roma vnesti v besedilo. Primer programa: 10 F OP N= 41 TO 94 20 PRI NT "CHPJ' "-N. " :CHR*CN,>, 50 n6xt N * 1 »♦ 2 :< »*♦» 4 *♦**♦ 5 ♦ ***♦* E- *■:****#* 7 ******** 8 ********* 9 10 FOR »1 TO 20 ********** 10 20 Xt* •;»+"*" **#***♦♦♦♦♦ 11 30 PF'INT X*.LEN'X*> **♦♦»♦♦♦**♦♦ 12 40 NEXT X ****♦**♦♦♦*♦* 13 ************** 14 ***♦♦♦***♦♦*♦♦* 15 **************** 16 ******♦♦*♦**♦♦.*** 17 **♦*»♦**»♦*♦*♦*♦** 16 ♦ ***♦*.**♦****♦**♦♦* 18 *♦**♦*♦**♦♦♦***♦♦♦** 20 S funkcijo STR$ (X) lahko pretvorimo številčno vrednost spremenljivke X v niz. Torej, ta funkcija vrne vrednost aritmetičnega izraza v obliki niza, in sicer tako, kot da bi bil izpisan s tavkom PRINT. Oglejmo si enostaven pri¬ mer: 5 REMPMDEMONSTPr*: IJ« TRIK'*** 10 INPUT-VPIil ifE"IL0".M 20 PR INF PRINT "NHI--" . N+N 30 N**STPt • N • 40 PRINT PRINT "Ni-" US M N$+N*»" M* + Hf VPIŠI i TEVILO 123 RUN N=» 123 N+N* 246 N*= 123 Ni+Ni= 123 123 CHR*F 86 )«V CHR*< 87 CHR*F 88 >“X CHR*< 89 )-V CHP*< 90 )-Z CHR*< 91 )»C CHR*( 92 )*=č CHR*F 93 )*] CHR*F 94 >*ž Punkcija ASC (X) je obratna funkcija od CHR$ (X), torej v rne celoštevilčno vrednost, ki predstavlja ASCII zapo¬ redno številko znaka, kar nam nazorno pokaže zgornji Program! Funkcija VAL (X$) je nasprotna funkciji STR$ (X); torej nam vrne numerično vrednost niza X$. kot kaže naslednji primer: ly H*.«'‘3. Z0 A*VA_-fi*. 30 pplnr a Seveda mora imeti niz sintaktično pravilno numerično vrednost. To pomeni, da ima niz lahko le numerične znake, eno decimalno piko. predznak, črko E in še dve številki za desetiški eksponent (npr. A$ = »—234.567E + LL«); če ni tako. računalnik javi napako. 384 TIM 9/10 «85/86 Pri računalniku Commodore 64 pa srečamo še dve za¬ nimivi časovni funkciji, in sicer: — numerično funkcijo Tl in — nizovno funkcijo Tl $. Tl (TIME) (TIME $) Funkcija Ml D $ (X$, A. B) nam da podniz prvotnega niza X$, dolg A znakov, začenši z B-tim znakom. Oglejmo si ti zanimivi funkciji, vezani na čas. Funkcija Tl je vezana na notranjo uro računalnika. Njena vrednost je enaka številu šestdesetink sekunde, ki so pretekle od trenutka, ko je bil računalnik vključen. Primer 1: 10 PRINT"OD VKLOPA JE PRETEKLO",TI/60," SEKUND" 10 A*="RAČUNALNIK CONMODORE 64" 20 M*0!IW(B*. 1,111 C*N1ID*(A*. 12 1> MNIID*^A* , 21 ,3> 30 PRINT**4C»*D« RUN RAČUNALNIK C 64 Če parametra B (dolžina znakov) ne navedemo, vrne funkcija podniz, ki se začne na mestu A, konča pa se na koncu niza X$. Primer tega: 10 A$«-0123456789- 20 FOR I«1 TO LEN 40 NEXT I RUN 0123456789 123456789 23456789 3456789 456789 56789 6789 789 89 9 Zanimivi in uporabni sta tudi funkciji LEFT$ (X$, n) in RIGHT S (X$, n), ki dasta prvih (levih) n znakov niza, oziroma zadnjih (desnih) n znakov niza. Če podamo n večji od dolžine niza, nam funkcija da cel niz. Primer 2: Reakcijski čas 5 PR I NT " .T 10 PRINT"MERIM TI HITROST ISKANJR ČRK" 20 PRINT-NR TIPKOVNICI«- 30 PRINT"NAJPREJ TI BOM NAPISAL PRVO ČRKO/NATO" 40 PRINT"PR IE DRUGO.MERIM ČAS KI PRETEČE" 50 PRINT"MED PRITISKOM OBEH TIPK'" PRINT 60 PRINT"POZOR,PRIČENJAM!!" 70 PRINT"PRITISNI KATERO KOLI ČRKO,ČE SI PRIPRAVLJEN!" 80 GET A* IF A**"" THEN 80 90 A»INT*10+1> 100 A$-CHR#<65*A> PRINT "»TA* X*TI 105 GET B* IFB40A4THEH 185 120 B*INT(RND<0)*10+1) 130 B$-CHR»<7^-B) PRINT"»TB* 140 GET C* IFOOBSTMEN 14« 145 V-TI 150 PRINT "PRETEKLO JE" , 25 PRINT-LEFT*","RIGHT«" PRINT 38 FOR X»1 TO L 40 PRINT LEFT* < A*,X > ,R I GHT t 50 NEXT X Vrednost te funkcije pa je mogoče vsak čas po želji spremeniti — nastaviti, tako da kaže čas, kakor smo ga sami nastavili. Npr. Tl$ = «092546« (deveta ura, 25 minut in 46 sekund). Od tega časa dalje teče ura. Primer programa URA: 10 TI$*"212955" REN**NRSTRVITE TOČEN ČAS'" 20 PRINT LEFT« , " MINUT IN ",RIGHT$" 1027 PRI NT 1030 GOSUB 3000 1043 REM***POBMORNICA*** 1050 X=R 1052 PRINT 1060 GOSUB 4000 1070 GOSUB 2000 1080 PRINT 1090 RETURN 1100 ■ 2000 REM***RISANJE ČRT*** 2010 FORK-1 TO 40 2020 PRINT"-", 2030 NEXT K 2050 RETURN 2060 : 3000 REM***NIHR*** 3010 PRINT TAB(X>; “*" 3020 RETURN 3030 : 4000 REM*»«PODMORNICA*** 4010 PRINT TRB(X),"C«>- 4020 RETURN 4030 9999 END »ustavitev« izvajanja, preskok drugam (brezpogojni za¬ časni preskok) in vrnitev imenujemo preskok na pod¬ program. Oglejmo si uporabo ukazov GOSUB in RETURN. ozi¬ roma delo s podprogrami na naslednjem programu, ki Predstavlja igrico: metanje podvodnih min na sovražni¬ kovo podmornico. Igra seveda ni tako kvalitetna, kot jih Poznate, toda lepo nam kaže delo s podprogrami, kako moramo le-te opremiti s komentarji oz. kako zagoto¬ vimo preglednost programa. Zanimiv in zelo uporaben z REM***OOGO IN IVO 0.-1986" 3 R£h*****G<-RVNI PROGRAM***** 5 PRINTTT 10 PRINT" IGPR METRNJR PODVODNIH MIN Nfl SOVRAŽNIKOVO POD* 15 PRINT"I.IGRALEC NAPIŠI ŠTEVILO MED 2 IN 38'" 2© INPUT P 30 R*INTC40*RND<0)) 40 D1»RBS f 0 D2*ABS ANDREJ ** FEBRUAR 1986 ** 50 FEM »j********»*******.*************** 60 REM ** COMMODORE 64 ** 70 REM ******************************** iee print ".t 102 PORE 53281,0 POKE 53230,0 P0KE646,1 105 PPINT" ,-V' 106 PRI NT" I USMERNISKI TRANSFORMATORJI I” 107 PRI NT" '- 103 PPINT" IZRAČUN NAVOJEV SEKUNDARJA IN PRI 110 PRI NT"MARJA, PRESEK JEDRA, ŠTEVILO NAVOJEV DE 120 PRI NT"BELINA ŽICE TEP DRUOE PODATI E VAM IZRA 130 PPINT"CUHA Th PROGRAM. PODATI MU MORAMO NAPE 140 PRINT"TOST TER TOK SEKUNDARJR 1 . UPAM DA VAM 150 PRI NT ".BO PROGRAM V KORIST. 152 PRIHT"======================================= 160 PPINT" P= MOC U= NAPETOST 1= Tot 166 PRIHT "a PRITISNI F1 “ 16? REM **♦♦♦ FUNKCIJE TIPI ***** 170 E= PEEI 203' 180 IF E=64 THEN 170 181 IF E=4 THEN GOTO 200 183 IF E=5 THEN GOTO 500 184 GOTO 1P0 200 REM ***** JEDRO PROGRAMA ***** 205 PRI NT" n*' 210 POKE53280, 5 P0KE53281.5 P0r.E646.-l K20 INPUT "NAPETOST SEKUNDARJA V VOLTIH "A 230 PPINT"n" 232 P0KE53230,5 ; P0KE53281-5 P0KE646.1 240 INPUT“T01 SEKUNDAR JA V AMPERIH " I 250 PRI NT"n" 260 270 230 290 306 212 316 328 410 420 440 J00 F ijf E 1 PRI NT PPINT " PPINT “ PPINT " PPINT " PPINT PPINT PPINT PPINT PPINT PPI NT PPINT PPINT GOTO 1 SV:- 647: 3280 - 6 POJ E j "I SEK UNIimP.Ih "U SEM.INIiHP.TH "P SEMJNDHPTH I PRIMRR.TR U PRIMRR.TR "P PRIMRR.TR "PRESEK JEHRR ŠTEVILO NR' :281 • 6 POJ E 6 V RMPEPIH V VOLTIH V IJRTTIH V RMPERIH V VOLTIH V IJRTTIH V CM2 JEV SEJ UH. 1 "ŠTEVILO NAVOJEV PRIM . "PREMER ŽICE SEK. V MM "PREMER ŽICE PRI. V MM "SF 1 = PONOVE N ZRCETEJ " " sf :■:=». one c progrhmr 46 F" R" Hit" ■ -R4F • ~R*B v SOR 1 •P i .ozs: 4?.. ' SC SOR ''l h t/0 ♦45/' H ♦ E.' • 2. Commodore 64 — Program: IZRAČUN TRANS¬ FORMATORJEV 10 REM***# BflZfl PODATKOV **** n rem *** Štrakl jože *** 12 REM *** OB POTOKU 8 *** 13 REM **♦ 69230 GORNJA RADGONA *** 13 PRI NT"n" 20 P0KE53280j 6 P0KE3328M 6 PR INTCHR*<3 > 30 PRINT"♦♦*♦*#*#♦****♦#*♦#*♦♦**#♦♦#**♦♦♦♦♦♦***♦" 40 PR I NT " M?>#MMiMIBflZAPODATKnv-DRTnTEKR " 42 PRINT"K«P>*»ii>i*>ll-VPIS DATOTEKE NA KASETO" 44 F'RINT"WUJMMMiMt2-VN0S DATOTEKE S KASETE" 30 PRIHT"«!ri!WiIttM»MiiMM»»MM*MSESTAVIL JC*!E ŠTRAKL" 35 PRIHT" »J**#*#******#*##**♦*#****♦♦**♦♦♦♦ ♦♦*#♦*♦" 60 INPUT"lCMJiKDflMJiaJPiMiMMilCA J HOCESMAt 70 IF At ="1"THEN 500 80 IF At="2" THEN 8O0 499 END 300 REM*** VPIS *** 510 PRINTMT 315 PRINT"**♦*#*♦**#*♦#♦♦***#*♦♦♦♦*♦*♦*♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦" 320 PRINT"«!*M«r-/'RIS DATOTEKE NA KASETO" 538 0PEN1,1,"SEZNAM IMEN" 540 PRINT"ISUJ PO VRSTI IMENA'" 550 PRINT H *»»*»MFO ZADNJEM IMENU IJPISI 'KONEC'K" 333 G-G+l 353 PRINT"IME";G, 360 INPUT A* 362 IF G>19 THEN At«"KONEC" 370 PRIHT#MAJ 380 IF At*"KONEC" THEN CL0SE1 GOTO 591 530 GOTO 333 331 PRINT"JflOMMIVSI PODATKI VMESENI NA KASETO" 592 FOR Q*1TO100O0 : NEXT 394 G0T010 800 REM*** VNOS ♦** 805 F*l 810 PRINT"D**#**#*#*#****♦*♦♦****♦*♦♦♦*♦#♦♦♦♦**♦♦*♦" 820 PRINT"HtMMfvNOS DATOTEKE S KASETE" 825 OPEN M/0," SEZNAM IMEN" 827 PRINT">MMPODATKI S KASETE" 830 INPUT#M At 840 PRINT F j At 843 FORD-1TO80O NEXT 843 F*F+1 838 IF At«"K0NEC" THEN GLOSE 1 GOTO 900 860 GOTO 830 900 PRINT"l>MM»»MMiMMMiP-POVRATEK V MENIJ" 910 PRINT" JO****************************************" 920 GET At IF At*""THEN 920 930 IF A#*"P" THEN 10 '0. 7 688) >*A" ■♦ 220 " 3. Sinclair — Spectrum — Program: UGANI ŠTEVILO — igra 18 R:EM***UGANI ŠTEVILO*«« <8 REM*SIHCLAIR SPECTRUM* 30 REM***MATI JA KVESIČ*** 35 CLS PRINT"VSTAVI SPODNJO MEJO " INPUT A 48 CLS PRI NT"VSTAVI ZGORNJO MEJO ">INPUT * 50 CLS PPINT-V KOLIKIH POSKUSIH Hi MORAL UGANITI’" 68 PRINT"■ 70 INPUT I 80 IF D=e THEN D*100 90 LET C=INT(R-ND«B>»A 100 CLS PR1NT"***UCANI iTEVILO***" 110 PR' I NT : PR: I NT "UGANI iTEVILO MED",A-"IN t .-'" 120 PRINT-NA 'VOLJO IMAi",D,“ POSKUSOV'" ISO LET H=1 110 FOR Q=1 TO D 150 PRINT INPUT-VPIil SVOJE iTEVILO";E 160 IF ECC THEN PRINT"TVOJE iTEVILO JE PREMAJHNO'" >70 IF E>C THEN PRINT"TVOJE iTEVILO JE PREVELIKO'" ISO IF E=C THEH CLS PRINT"BRAVO" "JOHNIL SI V ",H," 165 FOR N=8 TO 2008 HEXT N'GOTO 10 190 LET H=H+1 200 NEXT Q 210 CLS■PRINT-NA VOLJO NIMAi VEČ POSKUSOV!!!" 220 PRI NT"ŠTEVILO,KI BI GA MORAL UGANITI JE " 230 PPINT"ZR NADALJEVANJE PRITISNI 'ENTER'! 4. Amstrad/Schneider CPC 464 — Program: RISANJE KROŽNIC (Ker računalnik nima ukaza CIRCLE, spodnji program rešuje ta problem!) 10 REM***RISANJE KROŽNIC*** 20 REM*AMSTRRBXSCHNEIDER CPC 464* 30 REM***PINJUŠIČ STANKO*** 40 INPUT"POLM£R KROGA"JR 50 INPUT"X-KOORDINATA=";X 60 INPUT"Y-KOORDINATR=" i V 70 CLS : D=1 E=1 R1=R+1 : R2=R-1 80 FOR 1=1 TO 2 90 FOR J=1 TO 2 100 FOR R=1 TO R2 110 X=S I N<90/R*A J *R 1 *I'+X 120 Y=COS < 90/R*A J *RI*E+Y 130 PLOT XV 140 NEXT H 150 D=-l IF 1=2 THEN B=1 160 NEXT J 170 E=-l 180 N£XT I POSKUSIH!" ,C INPUT H GOTO 10 388 TIM 9/10 • 85/86 RAZPIS 1. objava 1. republiškega tekmovanja iz logike za 7. in 8. razred osnovnih šol ter 1. letnik srednjega izobra¬ ževanja. Datum in kraj: 27. september 1986 — Ljubljana, po¬ slovna zgradba SOZD ISKRA (gostitelja 1. tekmo¬ vanja sta SOZD Iskra in Gospodarska zbornica Slo¬ venije). Generalni pokrovitelj 1. republiškega tekmovanja iz logike za osnovnošolce je DO Metalka iz Ljubljane. Pokrovitelji tekmovanja so še: Litostroj, IBI Kranj, Intertrade — TOZD Zastopstvo IBM, Julon, Belinka, Iskra — Delta, Državna založba Slovenije, SOZD Iskra, Mitol — Sežana, Mladinska knjiga, Tehniška založba Slovenije. Moto 1. republiškega tekmovanja iz logike: »Z LOGIKO NA POČITNICE« Iz mota 1. tekmovanja je razvidno, da se bodo osnovnošolci pripravljali na tekmovanje preko šol¬ skih počitnic. S takim načinom tekmovanja želimo osnovnošolce usmeriti v aktivno počitnikovanje, kar pomeni, da bi zelo majhen delček počitnic na¬ menili pripravam na tekmovanje. Naloge bomo re¬ ševali brez uporabe metod simbolne logike. Da bi se udeleženci (tekmovalci) na tekmovanje kar najbolje pripravili, bomo v zadnjih številkah revij Pionirski list (vesela šola), Presek in Moj mikro ob¬ javili nekaj logičnih nalog. Poleg objavljenih nalog pa lahko udeleženci uporabijo naslednjo dostopno literaturo, ki je dosegljiva v knjižnicah in knjigarnah: R. Smullyan: Aliča v'deželi ugank, Šahovske skriv¬ nosti Sherločka Holmesa (izide avgusta), I. Hafner: Logika — zbirka nalog za srednješolce. PRIJAVE ZA TEKMOVANJE: Na natisnjeni prijavnici je razvidno, da posamezna šola lahko prijavi za posamezno skupino največ po dva tekmovalca. V višji skupini smejo tekmovati tudi tisti učenci, ki so v letošnjem letu končali osemletno šolanje. Ravno tako bo mogoče, da se bodo učenci prijavili za tekmovanje preko posa¬ mezne prijavnice, ki bo objavljena v mladinskem periodičnem tisku. Prijave je potrebno poslati do 20. junija 1986 na na¬ slov: Zveza organizacij za tehnično kulturo Slove¬ nije (Komisija za logiko). Dokončne prijave pa je po¬ trebno poslati do 13. septembra 1986. Na osnovi vaše prijave bomo vsakega tekmovalca obvestili o poteku tekmovanja. Kolikor želi kateri od učiteljev — mentorjev sodelo¬ vati pri organizaciji tekmovanja, naj nam svojo od¬ ločitev v pismeni obliki javi na gornji naslov. PRIZNANJA IN NAGRADE: Vsi udeleženci in šole, ki pošiljajo tekmovalce, bodo prejeli priznanja za udeležbo, najboljši tekmovalci in šole pa bodo prejeli še posebne diplome za dose¬ ženo uvrstitev. Za najboljše tekmovalce in šole so predvidene tudi bogate knjižne nagrade, ki jih bodo podelili sponzorji tekmovanja. Najboljše tekmo¬ valce bomo v naslednjih letih usmerili v različne vzgojno-izobraževalne akcije (raziskovalni tabori, poletne šole), kjer bodo lahko izpopolnjevali svoje znanje. ST V M Komisija za logiko PRIJAVNICA Poslati organizatorju ZA 1. REPUBLIŠKO TEKMOVANJE IZ LOGIKE do 20. 6. 1986! ZA OSNOVNOŠOLCE (osnovna šola — točen naslov) Za 1. republiško tekmovanje iz logike za osnovnošolce 1 ■ razred srednjega prijavljamo: izobraževanja 7. razred 1 . 2 . 2 . 8. razred 1 _ 2 _ MP (podpis ravnatelja ali mentorja) TIM 9/10 »85/86 389 Metanje puščic v tarčo V tarčo lahko streljamo z lokom (to smo opisali v zadnji številki lan¬ skega letnika), lahko pa puščice mečemo kar z roko. Puščice me¬ čemo iz mnogo manjše oddalje¬ nosti, zato lahko to zabavno stre¬ ljanje izvajamo tudi v sobi, vendar pa mislim, da bo mama bolj zado¬ voljna. če boste to počeli na pro¬ stem. Puščice izdelamo takole: V lesko¬ vem grmu odrežite 8 do 10 cm dolgih, za prst debelih paličic. Pa¬ ličice posušite, potem pa zabijte v en konec v stržen primerne žeblje. Žeblju najprej odščipnite glavico in ga zabijte s topim koncem v stržen. Konico žeblja dobro za¬ ostrite s pilo. Da bo bolj držalo, pa tudi zaradi obtežitve, navijte na konec palice, kjer je žebelj, nekaj navojev mehke žice. V drugi konec puščice zarežite tri ali štiri zareze in zataknite vanje kose tr¬ dega risalnega papirja v obliki krilc, kakršne imajo letalske bombe. Krilca lahko tudi zalepite. Zdaj potrebujemo še primerno ve¬ liko tarčo ali meto. Vzemite večjo ploščo kvadratne oblike iz valovite lepenke. Valovita lepenka je danes najbolj uporabljan emba¬ lažni material, zato je tega blaga povsod na pretek. Prednost plošč iz valovite lepenke je v tem, da so zelo lahke, se ne krivijo in puščice se zelo lahko zabadejo v plast pa¬ pirja, ki prekriva valovito plast. Na ploščo narišite nekaj koncentrič¬ nih krogov, ki morajo biti dobro vidni. Kroge označite s številkami, ki bodo pri tekmovanju pomenile dosežene točke. Tarčo pritrdite na kak zid, ograjo ali na drevo in že lahko pričnete s tekmovanjem. Bojan Rambaher Svetlobno B I ■ v v Strelišče Svetlobno strelišče deluje na naslednji način: »naboj«, ki ga izstrelimo iz optične pištole, je kratek svetlobni žarek oziroma blisk; tarča je elektronska naprava s foto celico — delcem, občutljivim na svetlobo. Pri zadetku — padcu žarka iz pištole na čutilo tarče — zasveti žar¬ nica na tarči ali pa zadoni akustični znak iz zvonca, gonga in podobno. Svetlobno strelišče lahko uporabljate v klubih, doma in na taborjenju. Delovanje je popolnoma brez nevarnosti ne morete se raniti, ni vam treba nabijati orožja, pa tudi tarč vam ni treba postavljati. Elektronski krogotok tarče Poglejte si skici 1 a in 1 b. Svetlobni žarek, izstreljen iz pištole, pade na čutilo, občutljivo za svetlobo. V našem primeru je to silicijeva fotocelica 1 pp 75, polprevodni sestavni del z lastnim virom električne energije. Po osvetlitvi odda enosmerno napetost. Splača se torej pazljivo spojiti žice. Pozitivni pol je označen z rdečo oz¬ nako in je spojen z osnovo transistorja T1 , ki reagira pri osvetlitvi B1. Delovni upor transistorja je pripojen v emi- torju, z njega pa svetlobni impulz, sedaj spremenjen v električnega, prevedemo s pomočjo kondenzatorja C 3 do monostabilnega krogotoka. Krogotok imenujemo monostabilni zato, ker ima samo en stalen položaj. Pri tem stalnem položaju je rele RE 1 pritegnjen. Ko vstopi impulz (s kondenzatorja C3), se položaj spremeni: rele se odklopi in se v prvotni položaj povrne, ko preteče čas. določen z velikostjo upora R 3 in kapaciteto kondenza¬ torja C 2. V našem primeru sta to približno dve sekundi. Po preteku dveh sekund torej zasveti žarnica H 2, ki jo preko kontaktov A in B (rele RE 1) napaja baterija B 4. Sestavni deli monostabilnega krogotoka so transistorja T 2 in T 3, kondenzator C 2, upori R 2, R 3. R 4 in R 5, rele RE 1 in upor R 6 s kondenzatorjem C 3, s pomočjo katerega se položaj laže spremeni. Upor R 1 v osnovi transistorja T1 določimo pri priključitvi. Za spremembo položaja monostabilnega krogotoka zadostuje že kra¬ tek impulz. Tega uporabimo in zanj priredimo krogotok v pištoli. 390 TIM 9/10 • 85/86 Električni krogotok pištole Poglejte si sliko 2. Žarnice H1, ki je vstavljena v pištolo, ne napajamo po kratki poti direktno z baterije, ampak preko kondenzatorja z veliko kapaciteto. Ce opremimo pištolo samo s kratkim krogotokom —žarnica, baterija, stikalo — nimamo kontrole nad dolžino oddajanja in streljanje bi bilo zelo enostavno. Zato je krogotok na¬ pravljen tako, da sprožilo nekaj časa držimo, nato pa se žarnica le zabliska. Iz »cevi« torej zleti en sam svetlobni »naboj« - blisk, katerega dolžino merimo le s stotin¬ kami sekunde. To dosežemo na ta način, da je v času, ko sprožilo ni stisnjeno, k bateriji B5 preko nabojnega upora R8 pri¬ ključen le kondenzator C 4, žarnica H1 pa je odkloplje¬ na. Pri napetosti baterije 9 V se kondenzator polni pri¬ bližno sekundo. Ta akumulirana energija pri sprožitvi razsveti žarnico. Sledi intenziven blisk. V trenutku, ko pustimo sprožilo, se kondenzator bliskovito napolni. Ze po eni sekundi lahko s streljanjem nadaljujemo. Ce bi sprožilo stisnili prej, bi bil naslednji blisk šibkejši, ker se kondenzator ne bi imel časa napolniti do polne napeto¬ sti. Za močnejši blisk si moramo izbrati žarnico za nižjo napetost. Za vir energije uporabimo ploščato baterijo. Mehanična konstrukcija tarče Mehanično konstrukcijo vidimo na sliki 3. Sestavni del tarče je osnova 1 z električnimi sestavnimi deli (slika 1 b). ki je narejena iz pertinaksa ali ojačanega papirja. Zadostuje tudi debel karton. Nadalje so v tarči tri ploš¬ čate baterije, žarnica H 2. majhno stikalo, fotocelica B 1 in pred njo nameščena zbiralna leča (lupa) 4 — pri¬ merna je na primer očalna leča z dioptrijo deset ali več. Z oddaljenosti pet ali več metrov osvetlite nameščeno zbiralno lečo z razpršeno svetlobo in namestite foto ce¬ lico B 1 tako. da svetloba pokrije celotno delovno povr¬ šino foto celice. To je približno v žarišču. V našem pri¬ meru smo izbrali zbiralno lečo stare neuporabne ploš¬ čate svetilke. Lečo postavite kakšen centimeter za čelno deščico tarče, da okoliška svetloba ne bi padala na foto celico. Vse skupaj opremite s črnim tubusom 8. Razpršena svetloba znižuje občutljivost naprave. Iz istega razloga je škatla opremljena s senčilom z obeh bočnih strani (5) in z zgornjim ščitnikom 6. Pokrov na zadnji strani se da sneti, mora pa biti vedno zapahnjen, da ne bi niti z zadnje strani k foto celici pronicala okoliška svetloba. Loputi 5 sta prilepljeni na škatlo z lepilnim tra- Slika la Slika 2 TIM 9/10 « 85/86 391 kom tako, da sta gibljivi, ščitnik 6 pa je pritrjen s strani z dvema vijakoma 7. škatla 2 je široka 150mm in visoka 230mm, globino pa določimo glede na žarišče uporabljene leče 4. V našem primeru je bilo 80 mm. Foto celica je prilepljena na zadnji steni na kovinski opori v desni stranici. Na dnu škatle so z gumico pritrjene tri ploščate baterije, na čelno stran montiramo stikalo S 1, na vrh skrinje pa žar¬ nico H 2. Pazite pri pritrjevanju diode B 1! Delovna po¬ vršina je na eni strani posrebrena odprtina. Mehanična konstrukcija pištole Oglejte si sliki 4 in 5. Cev pištole je napravljena iz cevke 1 in ima enak premer kot uporabljena zbiralna leča 6. Pri ugotavljanju žariščne oddaljenosti zbiralne leče pri¬ ključimo žarnico H1 na ploščato baterijo. Lečo postav¬ ljeno pred žarnico premikajte sem ter tja tako dolgo, do¬ kler se na odbojni steni (v oddaljenosti okoli treh metrov) ne napravi kar najmanjša svetlobna točka — glej sliko 4. Zavrtite žarnico tudi okoli različnih osi. tako da bo slika žarilne nitke glede na lečo čim manjša. Nastavljeno raz¬ daljo žarnica—leča izmerite in pri izdelovanju cevi za¬ varujte z distančnim vložkom 4. Vložka 3 in 4 izdelajte na enak način kot cev pištole. Izrisano obliko olesja pištole (slika 5) izžagajte z žagico. Električni sestavni deli so pritrjeni z opornimi žebljički, žice pa so napeljane po olesju pištole. Del 5 je pločevi¬ nasti zaslon s sredinsko odprtino okoli 10mm. Del 7. prožni kovinski trak širine 5 mm uporabimo kot sproži¬ lec. Pri stisku se pritisne na glavo vijaka. Po končanem delu zadnjo odprtino zaprite z zamaškom 10. Del 11 je ozko kovinsko ušesce — nosilec za žarnico. Ko preiz¬ kusite pravilnost položaja, žarnico nanj prispajkajte. Nadaljna sestavna dela sta del 12 — mušica in del 13 — merilec. Mušico naredite iz vijaka M 3 x 20 z dvema ma¬ ticama, s pomočjo katerih nastavite višino mušice. Meri¬ lec je iz koščka lesa, v katerega napravite zarezo za opazovanje mušice. V najenostavnejšem primeru bi lahko cev pištole nado¬ mestili z okroglo žepno baterijo, na kateri bi lahko na¬ stavili zelo majhno svetilno točko. Električne dele skupaj z lečo lahko tudi vgradite v kupljeno plastično pištolo — igračo. Pri vsem improviziranju pa si velja zapomniti na¬ slednje: čim večja bo svetlobna točka, manj zanimivo bo streljanje, ker bo vsak mimogrede zadel tarčo. Po drugi strani pa seveda velja: čim manjšo svetlobno točko boste uspeli napraviti, tem bolj natančno bo treba stre¬ ljati. zato bo streljanje tudi težavnejše in bolj zanimivo. Pravzaprav premer svetlobne točke v oddaljenosti 5 m ne bi smel biti večji od premera uporabljene zbiralne leče v tarči. Sprožanje in streljanje Ko stisnete sprožilec, se mora v cevi močno zabliskati. (Pozor, baterija mora biti vedno pravilno vložena, dru¬ gače pištola ne deluje.) Ko tarčo izdelate do konca, pri¬ klopite stikalo S 1. Žarnica Fl 2 se mora zabliskati. Če bo 392 TIM 9/10 • 85/86 svetila dlje kot dve sekundi, ali pa celo neprekinjeno, morate urediti tarčo s pomočjo upora R 1. Pri prvih po¬ skusih uporabite upor okoli 100 k. Če žarnica po priklju¬ čitvi stikala ne ugasne, morate vrednost upora zmanjša¬ ti. na primer 68k. 47k ali 10k. Seveda, čim manjši bo upor. tem manjša bo tudi občutljivost. V našem primeru smo lahko uporabili upor 100k, s katerim je bilo možno streljati iz oddaljenosti okoli 10m. Ce tarča dobro deluje, lahko začnete s streljanjem. Iz oddaljenosti okoli dveh ali treh metrov z žepno svetilko posvetite v tarčo, ki naj bo priklopljena. Žarnica v tarči bi morala posvetiti za približno dve sekundi. Tarčo name¬ stite v temnejši kot prostora in ne proti oknu. V oddalje¬ nosti treh do petih metrov v primež pritrdite pištolo tako. da bo sredina lupe v tarči v enaki višini od tal kot sredina lupe v pištoli. Nadalje poskušajte točno v osi namestiti naslednje elemente: žarnica v pištoli — leča — leča v tarči — foto celica (ki jo morate namestiti navpično na zadnjo stran tarče). Z zasilnima žicama povežite žar¬ nico na pištoli s ploščato baterijo, tako da bo žarnica med preizkušanjem nenehno svetila. Svetilno točko s premikanjem pištole nastavite tako, da bo natančno v sredini odprtine (leče) tarče. Pištole nato ne smete več premakniti in jo zato nepremično pritrdite. Nato je na vrsti umerjanje merilcev. Mušico — vijak — odvijte navzgor ali navzdol in glede na zarezo tudi neko¬ liko desno ali levo, če je to potrebno. Zgornja ravnina mušice mora biti pri pravilni namestitvi v eni ravnini z zgornjim robom merilca in natančno na sredini zareze. Še enkrat preverite, če pri tem nameščanju svetlobnega žarka niste premaknili iz sredine tarče. Potem na merila nakapljajte močno lepilo. Odklopite zasilne žice s ploš¬ čate baterije in poskusite s pritiskom na sprožilec skle¬ niti lastni krogotok pištole. »Zadetek« v obliki razsvet¬ ljene žarnice vam potrdi pravilnost delovanja in nastavi¬ tve. Pištolo vzemite iz stojala (primeža ali podobno) in že lahko začnete z »ostrim« streljanjem. Tarčo morate vedno postaviti na mesto, kamor ne pada preveč močna svetloba, streljajte pa vedno proti svetlobi. Uporabljen material in sestavni deli Škatla tarče je izdelana iz tanke vezane plošče. Prelep¬ ljena je s papirjem. okolica leče pa je označena z nekaj koncentričnimi krogi. Ročaj pištole (če ne boste upora¬ bili kupljene plastične pištole) je iz deščice debeline 17 — 20 mm, stranici ročaja pa sta iz trdega kartona. Tubus — cev — pištole napravite tako, da palico ustreznega premera zavijete v papir, nato pa oblepite z več plastmi lepilnega traku. Zbiralne leče naj bodo debele, z žariš¬ čem na 30—60 mm. Leča v tarči naj ima premer pri¬ bližno 50—60 mm, za pištolo pa uporabite najmanjšo lečo. ki jo lahko dobite. Verjetno boste vse elektronske sestavne dele lahko do¬ bili v trgovini. Rele RE 1 je tip AR 2 / 230 . S 1 je dvopolno navadno stikalo. B 2 in B 4 sta ploščati bateriji, B 5 je 9V baterija za transistorske sprejemnike. Upori so mi¬ niaturni. za najmanjše obremenitve, kondenzatorji so elektrolitski za minimalno napetost 10 V, B 1 je kreme¬ nova foto celica 1 PP75 (pazite na pravilno priključitev žic). T1 in T3 sta transistorja KC507 ali 509, oziroma KC 147 ali 149. KF 503. 504, 506. 508 ali podobno. H 2 je žarnica za ploščate svetilke, H 1 žarnica 2.5/0.2A (navodil se morate držati). Vrednosti sestavnih delov so zapisane na shemi priključkov. Dopolnilo: zvočna inačica tarče Zadetek lahko namesto žarnice naznani tudi zvočni sig¬ nal. V tarči je vgrajen električni zvonček (čriček) in več optičnih signalov (LED dioda), da se baterije ne bi po nepotrebnem praznile, kadar je tarča izklopljena. Odjem z baterij tarče (B2, B3) je 20mA, pri zadetku pa 5 mA. Odjem z baterije i ndikatorja (B 4) je za kratek čas do 200 mA. Tok z baterije B5 pri polnjenju kondenzatorja v pištoli je 20 mA. Zatorej ne smete pozabiti pri daljših prekinitvah med streljanjem naprave izključiti. Drugače lahko pride do hitre izpraznitve baterije v pištoli. Tako. navodila ste dobili. Upamo, da ne boste imeli nobenih težav pri sestavljanju in želimo vam veliko natančnosti pri zadevanju v tarčo. male železnice Matjaž Zupan Mostovi, mesta in še kaj Za konec naših letošnjih popotovanj po svetu malih železnic si bomo ogledali izdelavo mostov, mest in raznih podrobnosti, ki poživijo videz ma¬ kete. Glede na to, da je bil vaš odziv na to serijo kar precejšen, si bomo verjetno tudi drugo leto ogledali razne stvari za maketo, na primer izde¬ lavo potokov, rek in jezer, izdelavo hiš. dreves in grmovja, železniške postaje in podobno, dodali pa bomo nekaj napotkov za fotografiranje make¬ te. Žal v pismih letos niste poslali fotografij svoje makete, ki bi jih lahko predstavili v Timu. Upam, da bo drugo leto tudi kaj takih pisem. Mostovi Ogledali smo si že, kako speljemo progo skozi hrib. danes pa si oglejmo, kako pridemo preko do¬ line ali reke. Slovenska pokrajina ima polno hri¬ bov in dolin ter voda, zato je naša železnica polna večjih in manjših mostov. Priporočam vam, da si vzamete nekajkrat čas in ob lepem vremenu gre¬ ste na izlet ob kakšni železnici ter si temljito ogle¬ date in morda tudi fotografirate razne mostove. Ena najbolj zanimivih takih prog je proga od Je¬ senic do Nove Gorice. Druga zelo znana proga v Jugoslaviji pa je od Beograda do Bara. Od nešte¬ tih mostov, ki so na teh progah, si izberite take, ki bodo primerni za vašo maketo in se lotite dela. TIM 9/10 • 85/86 393 Vrste mostov Mostove lahko razdelimo po obliki, materialu in namenu. Po obliki poznamo viadukte, ki povezu¬ jejo dva bregova brez vmesnih stebrov, obočne mostove z večjim številom podpornih stebrov, pa viseče mostove, dvižne mostove in še kakšne. Po namenu poznamo cestne in železniške mo¬ Slika 1 . Betonski most z oboki iz stiropora Slika 2. Več manjših mostov ob hribu stove, ki premoščajo dolino, reko, morje ali želez¬ nico in cesto. Poleg vsega pa lahko dodamo še razne nadhode ali podhode za pešce. Mostovi so narejeni iz železa, betona, opeke, kamna, lesa ali kombinacij teh materialov. Mo¬ stovi so lahko taki, pri katerih je nosilna konstruk¬ cija pod nivojem tračnic, ali pa nad njimi. Slika 4. Staro mesto z moje prejšnje makete, od koder je tudi večina naslednjih slik Slika 5. To mesto je »umetno« povečano tako, da so v ozadju nalepljene na steno fotografije hiš Slika 3. Most, narejen iz plastičnih profilov Slika 6. Tržnica v starem mestu 394 TIM 9/10 • 85/86 Izdelava Na maketi imamo ponavadi prostor le za manjše mostove, ker bi velik viadukt, ki bi bil pomanjšan v razmerju 1:87, lahko tudi večji del cele naše ma¬ kete. Najlaže je kupiti že narejen most in ga eno¬ stavno postaviti na tisto mesto, kjer smo si to za¬ mislili. Včasih se dobi v trgovini Mehanotehnike že narejene mostove. Leseni mostovi rabijo pri železnici v glavnem kot kaki pomožni začasni mostovi, včasih pa sojih na veliko uporabljali na divjem zahodu, kar lahko vi¬ dite v burleskah in kavbojskih filmih. Tak most lahko naredimo iz drobnih lesenih paličk in furnir¬ ja, zahteva pa obilo potrpljenja in natančnega dela. Podlogo za progo izrežemo iz tanke vezane plošče. Betonske, opečnate in kamnite mostove nare¬ dimo iz stiropora. Z žagico za stiropor, ki smo jo poiskali pri izdelavi hribov, lahko oblikujemo sti¬ ropor. Iz 5 cm debelega stiropora izrežemo oboke. To naredimo s šablono iz tršega papirja, ki jo z bucikami pritrdimo na obe strani stiropora in z žagico izrežemo odvečni stiropor. Most potem še obdelamo, bodisi s kartonom, na katerem so že natiskani kamni (dobimo jih v tujini) ali pa s plastofilom. V to izravnalno maso dodamo tempero, tako da ima željeno barvo in ga nane¬ semo na stiropor v debelini 1 do 2mm. Lahko pa ga tudi premažemo z belim plastofilom in ga na¬ knadno pobarvamo. Nato v tako plast zarežemo črte, ki so bele, ker je spodaj bel plastofil. Tako dobimo videz kamnov, ki so povezani z malto. To delo je zelo zamudno. Za silo lahko tak most na¬ redimo tudi iz vezane plošče ali celo kartona. Pri tem pa moramo prej narediti še ustrezne lesene nosilce. Taki mostovi so na slikah 1 in 2. Na sliki 3 pa je železen most. Ta most je narejen iz plastičnih profilov, ki pa se jih dobi le v tujini. Po¬ magamo si lahko z odrezki iz plastike, ki jih sami narežemo, ali pa z lesenimi paličkami, ki jih potem prebarvamo s sivo barvo, da so videti kot železni. Pri teh mostovih je ogromno možnih konstrukcij, najbolje je, če si ogledate kakšen pravi most in ga prenesete v pomanjšani obliki na maketo. Najprej narišite na karton izmero mesta, kjer bo most, nato pa položaj vseh profilov. Najprej zlepite obe stranski steni, ki ju na koncu povežete s prečnimi paličkami. Seveda mora biti pod tračnicami pod¬ loga iz vezane plošče. Ko je most narejen, pa manjka še kakšen detajl. Naredite lahko, na primer, ograjo na mostu. V ve¬ zano ploščo zabijte majhne žebljičke in jih večkrat povežite z bakreno žičko debeline nekaj desetink milimetra. Naselja Tako kot spadajo k maketi hribi s predori in mo¬ stovi, so tudi razna naselja obvezen del makete. Odločimo se lahko za majhno vasico, gorsko vas, moderno mesto ali staro mesto. Za naselje pred¬ vidimo dovolj velik prostor, tako da bo sestavljeno iz več ulic z veliko hišami, parkom in osrednjim Slika 7. Življenje v starem mestu z ljudmi, ki oprav¬ ljajo vsakdanja dela Slika 8. Na maketi se lahko »zgodi« tudi prometna nesreča. TIM 9/10 • 85/86 395 trgom. Žal hiš ne dobimo pri nas in smo prisiljeni hišice narediti sami, kar pa je zelo zahtevno, ali pa jih kupimo v tujini. Predvsem v Zahodni Nemčiji je precej tovarn, ki izdelujejo veliko število raznih hiš in raznih drugih stvari za maketo. Če imate mož¬ nost sami potovati v tujino, aii pa imate sorodnike na začasnem delu v tujini, lahko izbirate med iz- Slika 9. Na mestu nesreče se takoj zbere množica »firbcev« Slika 10. Isto mesto, kot na drugih slikah, tokrat brez Prometne nesreče Slika 11. Še enkrat tržnica z ulico, v ozadju pa je že- iezniška postaja. delki naslednjih večjih proizvajalcev: Faller. Kibri, Vollmer, Pola, Brawa, Noch in tako dalje. Vsi imajo tudi svoje kataloge, ki imajo tudi preko 100 strani, dobite pa jih v specializiranih trgovinah v tujini ali pa po pošti. Navajam naslov tovarne KIBRI, ki jih za poskus prosite za katalog. Pišete lahko verjetno tudi v angleščini, če nemško ne znate. Ponavadi je v pismo potrebno dodati poštne znamke za 5 nemških mark. KIBRI Spielwarenfabrik GmbH, Postfach 1540, D-7030 Boblingen. Zahodna Nemčija. Moram pa poudariti, da hišice nikakor niso poceni. Ponavadi jih kupimo po delih, ki jih moramo nato sami zlepiti skupaj. Take hišice stanejo okoli 20 nemških mark, večje pa lahko tudi 100, vrednost nemške marke pa najdete v časopisu. Pa še to: isti modeli so dražji v Avstriji in še dražji v Italiji, zato je naj¬ boljši nakup v Zahodni Nemčiji. ’ Staro mesto Naša mesta so skoraj vedno rasla okrog starih mestnih jeder. Taka sta Stari in Mestni trg v Ljublja¬ ni, tak je center Maribora, Celja, Kopra in mnogih drugih krajev pri nas. Zgled za mesto, ki ga želimo narediti, torej ni daleč. Vsa mesta imajo mestno hišo, cerkev, pošto, banko, železniško postajo, hotel, tržnico, kioske, park in še kaj. Stara mesta imajo ozke zavite ulice, hiše pa imajo na prednji strani lokale (trgovine, bifeje ali podobno), zadaj pa so v glavnem zaprta dvorišča z drvarnicami, garažami itd. Ponekod je nad mestom še grad, v mestu pa so deli starega obzidja, pa kakšen vod¬ njak in še mnogo raznih podrobnosti, za katere vam predlagam, da jih odkrijete sami. Hiše imajo izložbe, morda tudi arkade, visoke so od enega do štirih nadstropij, imajo strme opečne strehe, na fasadi pa razne okraske, balkone, pri¬ zidke, ki so pomaknjeni ven iz fasade, okna iz večjega števila manjših stekel in podobno. Pona¬ vadi je stran, ki je obrnjena proti dvorišču, mnogo manj okrašena kot tista, ki je obrnjena na ulico. Med hišami so tu in tam ozke uličice ali pa prehodi na dvorišča. Na hiše damo ustrezne napise, ki jih lahko naredimo tudi sami. Tako označimo pošto, banko, hotel, cvetličarno in ostalo. Opremimo jih lahko tudi s hišnimi številkami. Napise lahko naj¬ demo v kakšni reviji in jih le izrežemo s slik, isto velja za izložbe. Če jih ne najdemo, jih napišemo sami, kar pa mora biti narejeno zelo natančno. V mestu ne sme manjkati zelenjavni trg, žal pa ljudi, ki so tako potrebni za našo maketo, zopet ni dobiti pri nas, sami pa jih tudi ne moremo narediti. 396 TIM 9/10 #85/86 V tujini jih izdelujejo tovarne Preiser, Merten, Kibri in druge. Klopi za tržnico naredimo sami iz zobo¬ trebcev in furnirja, sami lahko naredimo cvetlične lončke, zabojčke, sadje in podobno z mnogo iz¬ najdljivosti in ustreznimi barvicami. Seveda pa so vse te stvari izredno majhne in moramo biti zelo natančni in potrpežljivi pri delu. Tudi parka s pot¬ kami in klopmi za sprehajalce ne bo težko naredi¬ ti, nekoliko težje bo z vodnjakom ali malim jezer- cem v parku. Zraven pride kiosk s časopisi in osvežilnimi pijačami, ki ga naredimo iz kocke lesa. Narišemo okno in vrata, pred oknom pa še majhno poličko. Streha je iz rjavega ali sivega kartona, naj bo pa vsaj za pol centimetra večja od kioska, da varuje kupce pred dežjem. Tudi poličko naredimo tako, da kocko prežagamo na pol v vo¬ doravni smeri, vmes damo ustrezno odrezan kos sivega kartona in vse skupaj zlepimo. Naredimo lahko še kup detajlov. Iz ostankov plastike, ki so ostali od plastičnih hiš, lahko naredimo marsikaj. Na primer koše za smeti, ki jih narežemo iz zelene plastike okroglega preseka in nalepimo na hiše. drevesa in luči. Na sive paličke lahko damo oz¬ nake za avtobusne postaje, pa prometne znake in kažipote. Vmes med hiše lahko pride tudi kakšen vrtiček z ograjo ali otroškim igriščem, kjer je zopet prostor za vašo domišljijo. Staro mesto in detajle kažejo slike 4 do 11, ki ne potrebujejo komentarja. Nova mesta Moderna mesta pa so v večini podrobnosti na¬ sprotje starih mest. Hiše so velike, zastekljene z bogatimi velikimi izložbami. Nekatere imajo po 10 in več nadstropij in so prevelike za maketo. Ceste so široke, ravne in se križajo pravokotno med seboj. Pročelja so siva, betonska ali kovinska, strehe ravne. Če ne bi bilo velikih reklamnih napi¬ sov, bi bile te hiše prav dolgočasne. Seveda take hiše, ki imajo obliko kvadra, veliko laže sami na¬ redimo iz kartona. Ob straneh ulic so široki pločniki in še kolesarska steza. Te naredimo iz pasov sivega kartona. V mestu mora biti tudi veliko parkirnih mest, nova železniška postaja, avtobusna postaja, semaforji, prometni znaki in še kaj. Ceste so asfaltne, kar ni težko narediti, površino za cesto le pobarvamo s temno sivo barvo, z belo ali rumeno pa narišemo črte na cesti, prehode za pešce, oznake parkirnih prostorov in avtobusnega postajališča. Za risanje prehodov za pešce si naredimo iz kar¬ tona in lepilnega traku šablone, tako da so črte ostre in vzporedne. Isto velja za črto na sredi ceste in za oznake parkirišč. Slika 12. Pogled na novo mesto s pošto, banko in tr¬ govinami Slika 13. Avtobus ravno prihaja na potniško posta¬ jo, kjer že čakajo potniki. Seveda nimam take velike množice ljudi, da bi jih bilo po celi maketi toliko. Za fotografiranje jih pač vse preselim tja, kjer je to po¬ trebno Slika 14. Glavna ulica z nebotičnikom, spredaj pa je postaja mestnega prometa in parkirišče h h F TIM 9/10 «85/86 397 Slika 15 . Še enkrat glavna ulica mesta s prometno gnečo Slika 16 . Stanovanjska hiša v predmestju. Desno ob hiši je stojalo za stepanje preprog Slika 17. Doma narejen kozolec iz lesenih letvic in furnirja Raznih detajlov, ki spadajo v mesto, je še ogro¬ mno. od parkirnih ur in cestnih svetilk do drobnih poštnih nabiralnikov. Tudi pri izdelavi modernega mesta je najbolje, da se odpravite na sprehod po takem mestu z odprtimi očmi in fotoaparatom in si zabeležite vse zanimive malenkosti in jih potem prenesete na maketo. Novejša mesta so razdeljena na več delov, v cen¬ tru je poslovni del s pisarnami in trgovinami, del je industrijski s tovarnami in skladišči, del pa je na¬ menjen velikim stanovanjskim kompleksom. Tu so hiše različnih velikosti, od enodružinskih hiš z lepimi vrtovi do ogromnih blokov za stotine ljudi. Takih blokov seveda ne bomo dajali na maketo, ker so preveliki, pa še nič kaj lepi niso. Raje bomo naredili majhne stanovanjske hiše z nekaj stano¬ vanji, ki jih obdajajo vrtovi in parki. Tudi tu ne sme manjkati raznih podrobnosti, kot so otroško igrišče s peskovnikom in gugalnicami, stojalo za stepanje preprog, stojala za sušenje perila, razne ograje, klopi v parkih in podobno. Večino tega lahko naredimo sami iz kosov plastične mase, furnirja in lesenih paličk ali kar zobotrebcev (okroglih). Stojalo za stepanje preprog naredimo iz dveh le¬ senih paličk, ki ju na vrhu preluknjamo in pove¬ žemo s trdo žico. Podobno naredimo iz debelejše trde in tanke žice stojalo za sušenje perila. Iz kosov okrogle plastike, premera približno 3mm, naredimo smetnjake. Izdelava ograj tudi ni težavna, saj ste si pri dose¬ danji izdelavi makete že nabrali dovolj spretnosti. Najbolj enostavna je ograja iz žebljičkov brez gla¬ vice, ki jih zabijemo v desko in povežemo z žičko. Leseno ograjo naredimo iz zobotrebcev, ki jih damo v zvrtane luknjice in povežemo s trakovi temno pobarvanega furnirja. Ograjo z žično mrežo naredimo iz kakšnega starega sita za moko ali druge podobne mrežice. Novejše mesto je na slikah 12 do 16. Vasi Poleg mest pa so zelo pomembne tudi manjše vasice, kar velja tako za naš pravi svet, kot za ma¬ keto. V vasici morajo biti manjše hiše z velikimi vr¬ tovi in gospodarskimi poslopji, okrog vasi pa njive in travniki s kozolci, ozkimi kolovozi in podobnim. Marsikaj lahko naredimo iz lesa sami. Tako je doma narejen kozolec na sliki 17. Na sliki 18 pa je cela kmetija z vrtom in gospodarskimi poslopji. Na sliki lahko opazite še eno zanimivost. Na steni je ogledalo, ki navidezno poveča maketo. 398 TIM 9/10 #85/86 Slika 18. Kmetija z gospodarskimi poslopji, vrtom in drugimi detajli. V ozadju je postavljeno ogledalo, tako da je maketa videti večja, kot je v resnici Slika 20. Peron pri železniški postaji z ljudmi, ki ča¬ kajo na vlak, poleg perona je staro mesto in predor, v ozadju pa še kmetija Slika 19. Del mesta in most, kar simbolično prika¬ zuje dva elementa makete, o katerih pišem danes Slika 21. Majhen bazen s teniškim igriščem na desni strani Za konec Prispelo je nekaj pisem, kjer v glavnem sprašuje¬ te, kako narediti stvari, ki so bile opisane kmalu po tem, ko sem ta pisma dobil. Članki o mali železnici si pač sledijo po nekem vrstnem redu in tu velja pregovor, da kdor čaka, dočaka. Seveda pa sem vsakega pisma zelo vesel in nanja od časa do časa odgovarjam na teh straneh. Žal ni bilo pisem s slikami vaših izdelkov, tako da jih tudi ne mo¬ remo objaviti. Upam, da bo prihodnje leto bolje. Tokrat bom odgovoril na dve pismi. Prvo je pisal Andreas Križanič iz Markovcev. Želi načrt moje makete. Moram priznati, da nimam nobenega na¬ tančnega načrta, ki bi ustrezal sedanji maketi, ker sem med sestavljanjem že več stvari spremenil. Načrt pa je dokaj zapleten in točno prilagojen pro¬ storu, ki ga imam na voljo, tako da objava tega načrta ne bi bila dovolj zanimiva. Poleg tega ga zanima še to, kje sem dobil toliko dragega mate¬ riala tovarna Marklin. Ta material se je zbiral doma preko 25 let, saj mi je oče že kot majhnemu fantku prinesel prve elemente. Nato smo kupili vsako leto nekaj, nekatere stvari pa sem kupil tudi pri nas preko malih oglasov, kjer so lahko deli precej cenejši. Paziti pa je treba na kvaliteto teh delov iz druge roke. Iztok Brelc iz Škofje vasi pa sprašuje za izdelavo hišic. O izdelavi bom pisal več v prihodnjem letu, tokrat le nasvet, ki mu bo morda pomagal pri izde¬ lavi fasad. Najbolje bo, če delaš imitacijo ometa¬ nih hiš. saj za take zadostuje karton sive ali kake druge barve. Sam sem si pomagal tudi s samole¬ pilnim krep papirjem (podoben selotejpu), ki se uporablja za zaščito raznih delov pri barvanju. Za konec prilagam še nekaj detajlov z moje makete. TIM 9/10 • 85/86 399 Slika 22. Na tej sliki je več različnih elementov ma¬ kete — most, rafinerija, tovarna, v ozadju mesto in še razni drugi detajli Slika 24. Nova rafinerija, narejena iz tulcev za ciga¬ re, pokrovov raznih pršilk, škatlic tablet, lesenih va¬ ljev in aluminijaste žice ter kartona timovi oglasi PRODAM 4/8-kanalno DV na¬ pravo Robbe (oddajnik, spre¬ jemnik, akumulatorji, polnilec, 3 servomotorji) in modela Charter in Piper. Gregor Malenšek Nad Mlini 48 68000 Novo mesto tel. (068) 25-046 PRODAM Kempston Interface v kitu: konektor za Spectrum, 9- polno stikalo za Joystick (Atari standard), integrirca ITT (Intel) LS 32 bi (Toshiba), tiskana ploščica, upori (8 kosov), 10 k. Matija Kvesič Kozjanski odred 9 63250 Rogaška Slatina NUJNO kupim 9 V elektromo- torček in propeler s premerom 2 do 3 cm. Aleš Pečar Frankovo neselje 43 64221 Škofja Loka PRODAM DV Varioprop 8 S, s tremi servomehanizmi, spreje¬ mnik, oddajnik, akumulatorji in polnilec. Jadralno DV letalo s premerom 180 cm (ali pa vse to zamenjam za kasetofon kom¬ ponento), nedokončano ja¬ dralno letalo kategorije A 2 (ura, ruska kljuka) priložim ves mate¬ rial za dokončno gradnjo, tujo modelarsko literaturo, želez¬ nico po HO sistemu ter večjo količino znamk. Miro Rožmarin Češka ul. 12 62000 Maribor tel. (062) 302-914 PRODAM Vokmen s FM radij¬ skim sprejemnikom, kasetofon Grundig, motorčke za eno¬ smerne napetosti 4,5 V, 6 V, 9 V in 12 V, modelarski vrtalni stroj¬ ček (20.000 o/min., napajanje 12 do 18 V), CB postajo ELBEX 40. Vlado Rabak Vena Pilona 18 66000 Koper PRODAM 2 boksa 2 x 20 W, 8 ohmov, magnetofon stereo Phi¬ lips, orodje v kovčku klip-klap s povratno žago, cevni voltmeter, preizkuševalnik transistorjev, kvarc uro Stempo Ni-Cd, spaj¬ kalnik z polnilcem, 12 kosov IC-TBA — 800. Odgovarjam na pisma s priloženo znamko za 20 dinarjev. Ivan Gostič Prevje 48 61225 Lukovica NUJNO kupim 9 V motor, prope¬ ler za čoln premera 2 do 3 cm, zunanji motor »Delfin« ter knji¬ žico Brodarsko modelarstvo, avtorja Toneta Pavlovčiča. Aleš Pečar Naselje 43 64221 Škofja Loka 400 TIM 9/10 • 85/86 POCENI prodam elektronski material: upore, keramične in elektrolitske kondenzatorje, trimer poteciometer, releje, reed releje, integrirana vezja in vitroplast. Za seznam s ceni¬ kom pošljite pisemsko ovojnico z znamko in svojim naslovom. Matej Pavlič Rožna dolina c. XI21 61111 Ljubljana PRODAM 12-kanalno napravo za DV Graupner Varioprop, mo¬ torje OS MAX S 30 RC (4,87 ccm), VVEBRA SPEED 40 RC (6,5 ccm), COX BABY BEE (0,8 ccm), letalske modele TAXI, CESSNA, TRIMMY, CIRRUS, akumulatorje, strat box, elise in drug modelarski material. Sašo Žbontar Kneza Koclja 26 61000 Ljubljana tel. (061) 555-014 PRODAM napravo za daljinsko vodenje Simprop elektronic (6-komandno). Branko Dežman P. Mecletove 10 64202 Naklo tel. (064) 47-688 POCENI prodam DV napravo Futabo 4-kanalno, Robe »Com- pakt« 8-kanalno, motor »Tono« 10 ccm. Tel. 341-959 popoldan KUPIM dizelski motorček (2,5 do 4,5 ccm). Cena po dogovoru. Zvonko Bračko Finžgarjeva ul. 2 69252 Radenci KUPIM vvalkie-talkie z dosegom 20 km. Prosim, da ceno nave¬ dete v pismu. Simon Bajec Stogovci 25 62322 Majšperk KUPIMO 3- do 4-kanalni Light- Show v ritmu glasbe. Flashband Disco Na Grivi 40 Dragomer 61351 Brezovica pri Ljubljani NAČRTE za univerzalno kvazi- horn anteno prodam ali zame¬ njam za načrte elektronskih na¬ prav. Cena je 350 din. Primož Gerkman Krvavška 6 64207 Cerklje PRODAM ali zamenjam najno¬ vejše igre za Spectrum, kot so: Barry MacGoigan Boxing, Beach Head 3, Summergames 2, Rockin’Wrestle, Commando 2, Movie... in druge. Pišite za katalog. Jani Vetter Ugasle peči 3 62391 Prevalje PRODAM železnico po HO si¬ stemu! Grega Merela Ul. Narodne zaščite 5 61113 Ljubljana tel. (061) 349-790 popopoldne KUPIM vvalkie-talkie z dosegom do 20 km ali več (2 kosa). Ceno sporočite po pošti na naslov Robert Perc Log 69 68294 Boštanj KUPIM vvalkie-talkie z dosegom 4 do 6 km. Prosim, da sporočite ceno. Aleš Drofenik llija Gregoriča 12 62000 Maribor PRODAM model DV avtomobila Porsche 917 brez motorja. Avto je malo rabljen. Prodam tudi model dirkalnega čolna z mo¬ torjem Supertigre 2,47 cm’ s kardansko osjo in vijakom. Kupim pa zvezni regulator hi¬ trosti. Miro Gosnik Trnovlje 176 63000 Celje PO ZELO ugodni ceni prodam integrirana vezja SN 76477 N (čip za generiranje najrazličnejših elektronskih efektov) Priložim načrt! Prodam tudi Greatzove mostiče: B40-C800, B40-C1500, B80-C800, B80-C1000, B80-C1500, B250-C1000, B250-C1500. Anton Bizant Žlebe 6 61215 Medvode tel. (061) 612-653 GU-SOFT prodaja najrazličnejše programe za vaš ZX SPEC¬ TRUM. Iztok Demšar, Vojskarska 23 ali Rado Miklavčič B. Dedejiča 8 65280 Idrija tel. (065) 71-474 NUJNO kupim balso debeline 3, 4, 5 ali 6mm. Kupim še vezano ploščo debeline 4,5 ali 8mm in lipov furnir. Cena in količina po dogovoru. Sebastijan Planinc Pečko 50a 62321 Makole PRODAM električni avtomobil BMW turbo (nov) in napravo za DV 4/8 kanalno, z 2 servomotor- jema, polnilcem in akumulatorji. Aleš Borak Cankarjeva 24 62000 Maribor tel. (062) 22-672 PRODAM kit komplete telefona prek omrežja 220 Y razdakje do 100 km. Kit vsebuje vse ele¬ mente in detaljen opis naprave. Dobava takoj. Zvone Kovačič 62321 Makole 7 a PRODAM nov motorček znamke ENYA s prostornino 3,5ccm z dušilcem ter 0,8ccm motorček z rezervoarjem. Kupec dobi še ključ za svečke. Enis Petrovič Gradnikove brigade 15 65000 Nova Gorica tel. (065) 25-084 PRODAM BMW TURBO na žično vodenje, dirkalno stezo, brez škatle za baterije in avtomobil¬ ček v okvari, elektromotor 4,5 V in elektromotor 220 V. Igor Božič Podbočje 77 68312 Podbočje PRODAM CB radijsko postajo TIGER 40 in GREAT 838 z dovo¬ ljenjem za uporabo. Mirko Robek, 68275 Škocjan 54 PRODAM zvočnike 80 W sin/4ohm par. (V enem boxu: 03Ocm, 2 srednje in 2 visoko- tonca — satelit). Prodam light- show za centralno razsvetljavo disco klubov ali glasbenih sku¬ pin, light-shovv za hišno upora¬ bo, izdelujemo pa ojačevalnike od 5W—250W sinusa (integri¬ rane ali tranzistorske) za Hi-Fi ali skupine. Severin Mohorič Dobrteša vas 41 a 63311 Šempeter tel. (063) 701-757 učenec preveč osredotoči na sli¬ kovni zaslon, kjer mu računalnik pojasnjuje, kako uspešen je pri poskusih, premalo pa na lutko, ki jo skuša obdržati pri življenju. Pra¬ vijo tudi, da vsestranosti nasvetov pravega, živega učitelja zlepa ni mogoče nadomestiti. Vse to je nemara res — vendar drži tudi to, da postajajo elektron¬ ske naprave vedno manj drage, povrh pa so vedno popolnejše. Ne nazadnje so zelo potrpežljive — pri reševalcih pa je pomembna ve¬ lika vztrajnost. Kdor je že v resnici ne le poskušal, temveč zares upo¬ rabljal masažo srca in umetno di¬ hanje, ta ve. kako naporna so pri¬ zadevanja. ki naj žrtev ohranijo pri življenju, dokler ne prispe bolje opremljena pomoč. Francoski Rdeči križ, na primer, skuša naučiti udeležence v svojih teča¬ jih, da bi zdržali z reševanjem vsaj 1/2 ure — od učiteljev na teh teča¬ jih pa terjajo, da zmorejo po 2 uri umetnega dihanja in masaže srca, kar je že pravi težkoatletski dose¬ žek. Kdo ve, kdo do nas bo prvi v živ¬ ljenjski stiski? vohom, nekaj s čutom za mrzlo in toplo, nekaj z okusom — predvsem in največ pa seveda z očmi, z vidom. Ta slednji veletok podatkov o stanjih in dogajanjih v naši okolici za več velikostnih ra¬ zredov prekaša ostale čute; kdor je prikrajšan zanj, težje shaja — in vendar je ljudi, ki slabo ali sploh ne vidijo, zelo mnogo, več kot si obi¬ čajno mislimo, ne nazadnje zato, ker se dostikrat držijo bolj zase. Pred poldrugim stoletjem (na¬ tančneje — leta 1825) je francoski učitelj Louis Braille razvil danda¬ nes po vsem svetu usvojeno pisa¬ vo. V trši papir so vtisnjene izbo¬ kline. za vsak znak tri in še tri pod njimi; iz kombinacij nastajajo črke, številke, ločila, note, enostavne besede. Slabovidni s prsti, ki se kmalu izurijo za tipanje, drsijo prek zapisa in ga čitajo: ne tako hitro, kot bi to zmogle oči, vendar še kar. Vse naprednejše dežele skrbijo za prepisovanje najpomembnejših informacij in del v Braillovo pisavo, marsikje izhajajo v njej ceneni ali zastonj dnevniki in tedniki. Težje je s podobami. Slabovidni sicer spretno otipavajo predmete in živa bitja in kipe in reliefe in še marsikaj — vendar to še ni ilustri¬ rana knjiga, predvsem ne za naj¬ mlajše, ki jih dandanes ves svet zasipa s pisanimi slikanicami, te¬ levizijskimi filmi in še marsičem. Zato terja prav posebno pozornost poskus francoske založbe Lau- rence Olivier Four iz Caena, ki se sicer ukvarja tudi z izdelavo pla¬ stičnih kreditnih kartic in podobnih proizvodov. Ta je začela sistema¬ tično izdajati otroške knjige s stranmi iz plastike: na levi strani so besedilo in slike, kakršnih smo va¬ jeni, na desni pa je taisto besedilo v Braillovi pisavi, slike pa so pona¬ zorjene v poenostavljeni obliki z izboklinami in vdolbinami v gladki plastiki. Založba si je zastavila kar precej obsežen načrt, namenjen mladini v začetku osnovne šole. Takšna knjiga žal ni poceni, saj stane okrog 10 dolarjev — vendar bo denar marsikdo rad odštel, da sla¬ bovidnim mladim odpre širše okno v svet. Povrh je mogoče plastične strani tudi enostavno umivati — knjiga je torej uporabna mnogo¬ krat in ne le enkrat. Tudi naši slabodivni prijatelji bi radi gledali slike Vse življenje sprejemamo infor¬ macije iz svoje okolice: nekaj s sluhom, nekaj s tipom, nekaj z Slika 4. Prsti spretno otipa¬ vajo izbokline Braillove pisave Sliki 5 in 6. Vzorčne strani iz slikanic za tiste, ki so ob vid