Prikazni privlake sploh, in posebno pri terdnih teleseh. I. Zveznost. Učili smo se, da so telesa sestavljena iz zelo majhinih delkov. Je li to pa tudi resnično? — Ali se nam ne vidi n. pr. svinec, srebro, zlato, voda i. t. d. kakor ena sama in nepretergana tvarina? To se sicer vidi, a v resnici one vendar nikakor ne narejajo tako snov. — Pri slapu vidirao n. pr. da se voda v prah razbija, očitno je tedaj, da obstoji ona iz majhenih delkov. Ako veržemo n. pr. košček ali zerno soli v vodo, razstopi se to v kupici, in nekaj soli je potem v vsaki kapljici. Ravno to se zgodi, ako veržemo košček sladkorja v kupico vode. Kako je vendar to mogoče? — Sol in sladkor sta se v vodi, ali prav za prav med vodne delke razdelila. To je pa le mogoče, ako so med vodnimi delki majheni prostorčki, ktere solni in sladkorni delki zavzemajo. Eazkroj ali raztop soli in sladkorja v vodi nam toraj priča, da tudi voda obstoji iz zelo majhinih delkov, med kterimi so majhini prostorčki. Da se tudi s zrakom godi tako, kakor z vodo, vidimo iz sledečega. Ako prinesetno košček pižma v sobo, toraj je ona kmalo polna moCnega duhu, in pižem le za spoznanje ni izgubil od svoje pervotne teže. Tako se v zraku tudi razširjajo solnčni prah, vonjave cvetlic, vodena para i. t. d. Ali se pa to more tudi reči o terdih telesib, n. pr. o svincu, srebru i. t. d. Gotovo! Se ve, da s pomočjo najboljšega povekševalnika, kterega se v ta namen poslužimo, da bi vidili majhiue delke in prostorčke na svincu ali srebru, ne moremo jih razločiti, pa oni so vendar. Razteznost, podoba, in razširna moč, so najimenitniša znamenja, ktera zapazimo na vsaki stvari; enake so si v tem vse stvari. Kajti brez teh lastnosti si še stvari misliti ne moremo, zato pa tudi te lastnosti imenujemo potrebne ali splošne lastnosti. Še druge lastnosti (o kterib bomo pozneje govorili) kakor so luknjičavost, deljivost, teža, gibanje imenujemo postranske ali naključne lastnosti, ker si lahko mislimo stvar tudi brez teb lastnosti. Do sedaj menili in ozirali smo se na skladnost stvari, poglejmo sedaj še malo njih razliko! Tukaj je kamen, tam teče voda in tukaj piblja zrak. Kamen, voda, zrak — kako različna so vendar ta telesa! Ako si kamen bolj natanko ogledamo, tedaj zapazimo, da je sestavljen iz veliko majhnih delkov, kteri se težko eden od druzega sprostiti dado. Vodo razdelimo že lažje v posamezne kapljice, in vsaka kapljica se da sprostreti precej na široko, in s zrakom se to naredi še veliko lože. V ravno imenovanih telesih je tedaj razloček v zveznosti njihovih tvarinskih delkov. Za vsako zveznost nam pa služi zopet drugo ime. Telesa, ki imajo stanovito podobo (kakor n. pr. kamen), kterih drobci se le siloma dado drug od drugega odločiti, zovemo terdna telesa. Drobci drugih teles (n. pr. vode) se pa lahko odločijo ali premaknejo, to so pa kapljiva telesa, ker vzamejo podobo posode, v kteri so, in nimajo stanovitne podobe. Telesa pa, kterih drobci se vsled toplote eden od druzega tako odločijo, da se nam zdi njih zveza popolnoma pretergana, imenujemo pa plinava telesa. Plinava telesa nimajo stanovitne podobe, ne stanovitne prostornine, ker ta poslednja po tlaku od zunaj delajočem, zamore je poljubno povečati ali pomanjšati. Na vodi vidimo, kako lahko posaraezni delki eden čez drugega, ali eden mimo drugega zderče. Ako pritiskamo v posodo z vodo napolnjeno s primerjenim pokrovom, toraj čutimo, da se voda v posodi ne da čutljivo stisniti, in ako jo zlijemo na mastno, smolnato ali vprašeno poveršje, vidirao, da se narede kapljice. Tega se moremo pa prepričati pri vseh kapljivih telcsih. Drugače se pa godi s zrakom. Kajti zrakovi delki se dado kakor smo slišali še lažje drug od drugega ločiti, kakor delki vode.  (Dalje prih.)