Narodna vzgoja. (Spisal Jos. Ciperle.) 34. ^^^uvajte tedaj svoje gozde! Pomnite vedno, da je gozd vaš največi dobrotnik, vaš najboljši tovariš in vaš jedini poraočnik v sili in zadregi. Negujte gozd, prizanašajte mu, ne sekajte ga, kedar vam ravno v glavo pade. Le kedar ste v največi sili, v največi bedi, kedar si res drugače pomagati ne morete, takrat idite v gozd, prevdarite tam še jedenkrat, kaj in koliko hocete posekati. Preglejte umno in vestno, katero drevo je najzrelejše za posekanje, le tisto in nobenega druzega drevesa ne podrite s sekiro. Le pomislite, da je drevo konoano v petdesetih minutah, a da vzraste, v to potrebuje dostikrat nad petdeset let. To je velikanska razlika. Z denarjem, ki ga prejmete za les, kupite si v resnici to, zaradi česar ste posekali drevo, in ne dajajte ga za Boga voljo kara drugara. Cemu to vse govorim? Kaj ima opraviti gozd z narodno vzgojo ? Dosti, dosti. Ravno ker vern iz lastne skušnje, da je obožala že marsikatera slovenska občina, ki je izsekala svoje gozde, in ker vem, v koliko škodo je izsekavanje gozdov tudi vsi zemlji, kar jo je po več ur hoda okoli. Vem tudi, da so preranogi nekoč imoviti in iinenitni kmetje danes prosjaki, in to jedino le zato, — ker so ukončali svoje gozde. Jasno je pa tudi ob jednern, da prosjak niraa in ne more iraeti ponosa, še manj narodnega ponosa, koji je pa vendar prvi pogoj vsemu narodnemu življenju in gibanju in tudi narodnemu obstanku. Narodna vzgoja pa nima vplivati samo na otroke naroda, ampak na vesolen narod. 35. Stalna in utemeljena je tožba kmetovalca, da dan danes kmetija ne daje skoro nobenega dobička. Popolnem resnično je to. Kmet prodaja žito po jako nizki ceni, in to raora tudi, kajti žitne oene se diktirajo kar naravnost z Dunaja. To po ceni kupljeno žito roma potem v razne židovske maline, kjer se semelje v drago moko, ki je lehko draga, kajti kupiti jo raora tako vsak, kdor noče ravno grizti kamenja. Krnet tedaj, ki se je trudil v potu svojega obraza za svoje pridelke, in tudi konsument teh pridelkov nimata prav za prav nobenih dobrot od vsega tega. Jedini prekupovalec, barantač in veliki trgovec maste se s kmetovimi žulji in denarji konsumentevimi. To so jako žalostne razmere. Ali to ne bode bolje, dokler se ne omogoči kmetu postavnim potom, da bode prodajal on svoje blago naravnost konsumentu. A tega še ne bode tako krnalu. V državnera zboru ne hote nicesa slišati o taki novotariji; in kedar kakov pošten poslanec črhne o tera le besedico, šteje se mu to celo v pregreho. Bože pomiluj! Slovenci snio pa še v druzih slucajih v jako neugodnem položaji, Med tem ko imajo n. pr. na nemškem Ceškem skoro do vsacega hleva železnico, nam manjka največ na široko in dolgo tega sredstva, da bi spravljali hitrim potom svoje pridelke v promei. Cujmo, kaj piše o tem predmetu Dunajska BReichspost" pod naslovom ,,Die Stiefkinder Osterreichs": ,,Seit Jahren schon bitten und betteln die siidslavischen Kronlander, besonders Krain und Kiistenland, Theile Karntens, sowie die Grafschaft Gorz ura eine entsprechende Beriicksichtigung ihrer Verkehrsbediirfnisse. Seit einer langen Reihe von Jahren werden von den berufensten Autoritaten Projekte ausgearbeitet, die detaillirtesten Aufnahmen und Kostenberechnungen fiir Bahnbauten gemacht. Seit einer Reihe von Jahren folgt ein Meraorandurn, eine Petition der anderen. Aber geschehen ist bis heute nichts. Die entsetzliche Arraut der dortigen Landbevolkerung kann nach dem iibereinstimmenden Urtheile gewiegter Volkswirte nur behoben werden, indem man die jeder Bahnverbindung entbehrenden Thaler rnit den grossen Verkehrswegen in rationelle Verbindung bringt. Die grossen Schienenstrange, auf welchen die Giiter und Erzeugnisse des Siidens dem Bedarfe des Nordens zugefiihrt werden, andererseits der Bezug der Fabrikate der industriell hochentwickelten Lander des Nordens dem Siiden erraOglicht wird, existieren nicht fUr jene Gegenden. Die einzige Babnverbindung, die Siidbahn, ist so ungliicklich situirt, dass sie schon ihrer Lage nach nicht den Anforderungen jener von der Kultur geradezu abgeschlossenen Gegenden entsprechen kann. Ware es da nicht hoch an der Zeit, jene Summen fliissig zu machen, welche den Ausbau der gewlinschten Eisenbahnen erraoglichen ? — Gewahrt raan auf der einen Seite dera hart arbeitenden, froramen Volke nicht die Moglichkeit, sich wirtschaftlich zu entwickeln, so wird auch den kulturellen Bestrebungen dieses Volkes nicht die nothige Piirsorge zugewendet. Es ist ein bis heute noch bestehendes schreiendes Unrecht, dass die Kinder des slovenischen Volkes, sofern sie hoheren Unterricht geniessen wollen, denselben nicht in ihrer Muttersprache sich verschaffen konnen. Eine Handvoll Italiener im Gorzischen z. B. hat dortselbst ihre Mittelsclmle, wahrend die Slaven derselben entbehren. Im Kiistenlande haben die Italiener neun Mittelschulen, die Slaven, welche jene an Zahl iiberragen, k e i n e e i n z i g e. — Ja selbst in der Rechtsprechung lasst sich ein zweifaches Mass erkennen, indem dem slovenischen Angeklagten nicht die Wohlthat slovenischer Geschwornengerichte zu Theil wird, sondern sie ihr Recht bei italienischen Geschworenen suchen miissen." 36. Upanje na pomoč od drugod si mora tedaj slovenski kmet izbiti čisto iz glave. Poraagati si mora sam, žalibog, da sam. Toda je li v njegovi moci, da sl opomore sam? Gotovo, če tudi ta moč brez druge pomoči ni ravno posebno mogočna in vplivna. Uinno gospodarjenje invarčnost sta dva mogočna stebra, na koja se opira vse kmetijstvo. Ali omajala sta se tudi že precej dan danes, in zato maje se tudi vse kmetijstvo. Toda verjemite, ako bi se ta stebra bolj utrdila, gotovo bili bi mnogo trdnejši naši kraetje in tudi narod slovenski, kojega večina se trudi s poljedelstvom. Naš kmet se pa tudi ne more izgovarjati, da je premalo poučen v kmetiji. Ni ga skoro naroda na zemlji, ki bi bil tako bogato založen s kmetijskimi knjigami, kakor je ravno narod slovenski. Najodličnejše med njimi so te-le: ,,Umni kinetovalec". ,,Umna živinoreja", ,,Uinni sadjerejec", ,,Sadjereja v pogovorih", ,,Domači živinozdravnik", i. t. d. Ali ni v teh knjigah mnogo zlatih zrn, mnogo prekrasnih naukov, mnogo neprecenljivih zakladov za našega poljedelca? Ali se niso trudili naši najboljši možje, da dajo kmetu razna navodila na roke, da si z njimi zboljša svoje gospodarstvo in svoje življenje? Ali nas ne uči skušnja, da gospodar ravnajoč se po pravilih teh knjig še nikdar ni zavozil s prave poti, ampak delal je vselej in vse le v svojo korist? Da se pa večina prebivalstva ne briga in se noče brigati za vse to, kar se ji piše v korist, to je pač žalostno in v ranozih slučajih naravnost pogubno. Pred par leti slišal sem na Dolenjskem kmeta govoriti svojemu sosedu, ko je ta škropil z vitrijolom trtino perje, na kojem je bila tako zvana strupena rosa: ,,Ali misliš, da bodeš Boga premagal?" — Za tacega bedaka je škoda besedi, škoda knjig, škoda pouka. Le kruta sila bode njegova jedina rešiteljica iz te nespameti. A upajmo, da se prej izmodri. (Dalje prih.)