Valentin Vodnik. A. Froina na Erajnsko Modrino. Jjruži se k' men' Krajnske Modrina d'žele, Jen' zapejt prov cverstu men' daj povele j Stur' se vredna v' meni zažgati žele Pesem pejt Krajnsko. Al se men' zdi? — Al je mordej resnica? Že leti ta modra prut' men' Divica, Men' poda nje bela ked sneg ročica Pišvo postransko. Za dar Tvoj vsa hvala bod' Teb' Bogina, Daj še spevoreškega pit' men' vina, Ter bom žverglal, dokler ta pišv iz drina Se narezkole. V.* I. Ta pesem se Vodnikovim vsem staviti sme na čelo. Perva njegova, o kteri se ve, bila je sicer MMila Pesm" P. Marku A. D. za odhodno 1. 1775, natisnjena 1. 1779, v hvaležni spomin učeniku, od kterega se je bil, kakor sam pravi, dosti naučil. V njej se ozira v preteklost in doveršuje nekako tedanjo dobo v slovenskem slovstvu; v pričujoči pa se obrača v prihodnjost ter prosi Modrino ali Muzo sebi notranje vneme, piščali postranske in pesniškega viua, vedoč, da poezija je dar nebeški. Po tej torej pričenja Vodnik novo dobo v naši književnosti, sam sebi nekako prerok, češ, žverglal bom, dokler se mi piščal ne razkolje. Razklala se mu je, in to — silovito. Valentin Vodnik. nRojen sim 3. svičana 1758 ob 3. uri zjutra v gorni Šiški na Jami per Žibertu iz Očeta Jozefa, inu matere Jere Pance iz Viča. Dedec Juri Vodnik je rojen v Šent Jakobi uni kraj Save, se je perženil na Trato pod Goro nad Dravlami k hiši Žibert. Potle kupi hišo v Šiški na Jami, iine seboj pernese v leti 1730, vmerje 1774 star osemdeset inu pet let. Je rad delal inu vino pil. Večkrat mi je sam pravil, kako sta on inu njega oče Miha hodila na Hravaško, kupčovala s prešičmi, vinam inu platnam, zraven dober kup v ostariah živela. Večidel Vodnikov je pozno starost doživelo; dva brata inu ena sestra mojga dedca so mene dostikrat pestovali, inu potle hvalili, kader sim pridno v šolo hodil. Devet let star popustim jegre, luže, inu dersanje na jamenskeh mlakah, grem volan v šolo, ker so mi oblubili, de znam nehati, kader očem, ako rni uk nepojde od rok. Pisati inu branje me je učil šolmaster Kolenec 1767; za pervo šolo stric Marcell Vodnik fraaciskanar v Novim Mesti 1768 inu 1769. Od 1770 do 1775 poslušam per Jezuitarjib v Lublani šest latinskeh šol. Tiga leta me ženejo muhe v kloster k franciskanarjam, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z oblubami zavežem; al 1784 me Lublanski škof Herberstein vun pošle, duše past. Krajnsko me je mati učila, nemsko inu latinsko šole; lastno vesele pa laško, francozko, inu sploh slovensko. Kamenje poznati sim se vadil 1793. Z Očetam Marka Pohlin Diskalceatam se iznanim 1773, pišem nekaj krajnskiga, inu zakrožim nekitere pesme, med katirmi je od zadovolniga Krajnca komaj enmalo branja vredna. Vselej sim želel Krajnski jezik čeden narediti. Baron Žiga Zois inu Anton Linhart mi v leti 1794 naročita, Kalender pisati; to je moje pervo delo, katiro tukaj vsim pred oči postavim, de se bodo smejali, inu z menoj poterplenje imeli. Ce bom živel, očem še katiro noro med ludi dati; naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami poprSvlati, inu brusiti. Pisano na Gorjušah v bohinskeh gorah 1. Rožnicveta 1796." Tako je popisal dotlej svoje življenje Vodnik sam ter prepisal z lastno roko na pervi list ,,Velike Pralike" 1. 1795 — 97, ktera se terdo vezana shranjuje v knjižnici Ljubljanski (Prim. Pesme Val. Vodn. 1. 1840 str. 129 — 131; Novice 1. 1844 str. 139 itd.). nNekitere pesme", ktere je zakrožil Vodnik vsled znanja storjenega z M. Pohlinom, so v ,,Pisanice od lepeh umetnost na tu lejtu 178 1" natisnjene: »Prošna na Krajnsko Modrino; Krajnske Modrine žaluvanje nad smertjo Marije Terezije preinodre cesarice itdr. (rKajzene černe oblak od polnoči vleče? — De v koreninah tvojeh Jožef bersti"); Zadovolne Krajnc; Klek (nKader noč se s černem krilam — Na us volne svejt sprosti: — Bulš' je vso noč dobru spat', — Ked iz Anko zjutrej vstat'. Vid. Vodnik. Pesni 1. 1869 str. 53—f9.) — Ker Vodnik sam pravi, da je med temi le nod zadovolniga Krajnca komaj enmalo branja vredna", naj se pokaže tu v pervi svoji obliki 1. 1781: Zadovolne Krajnc. Men' sonce iz straže Hrovatske gor' pride, In' na Korathanu za hribe zajide, Iz Burjo me štajerc po zimi hladi, Iz Jugam mi Lah po lejt' čelu puti. V vsakemu lejtu jest žajnem pšenico, In' ajdo; lan sejem za lepo tančico. Kaj maram, men' rase na pojlu zadost, Ni sile trebuha za kruham men' nost. Jest sukno imam iz fln fina Pad'vana: Maruška pak raš nos' iz prav'ga mezlana, Moj pruštof ked pirh lep erdeče škerlat* Al moderc je nje us sreberne, in' zlat. Okrogle rad plešem, z nogame perdajam Glas godcam, ter se na dva cepa sera majam, Al Špela za mano prav ročnu drobni, Stopine pobira, se v rinke verti. Spehove jest žgance zravn kislega zela Štemam, kader pridem od težkega dela. Klobasa je dobra, tud' dobre je sok; In', kar se še cmare na ražnu okrog. Useler imam za vse židano volo: Al' deni me v žovd; al' pak pošli me v šolo; Iz eno besedo, jest sem korenak; Zdej delam, zdej baham, zdej pijem tobak.