Kako sva lila zvon Danekov Urški prvenec Kako sva lila zvon (Jak jsme lili zvon), o katerem smo v Sodobnosti že pisali (1980/4) — uvodno pesem z istim naslovom pa objavljamo v pričujoči številki — je bil izbran za najboljšo pesniško zbirko praške založbe Mlada fronta v letu 1978. Tudi češka kritika jo je soglasno sprejela. »Skladnost se mu je posrečila brez nepo- trebnega tavanja, že takoj prvič zanesljivo in z gotovostjo rojenega pesnika. Geneza osupljivo zrele, jasne in tehnično dovršene Dančkove poetike ni naključna, pripravljala se je dvajset let.« Vaclav Danek 175 176 Vaclav Dansk Do takrat je Danek objavljal svoje pesmi v revijah in v oddajah češkega radia le redko. Največjo pozornost je vzbudilo njegovo samoniklo raziskovanje na področju t.i. konkretne semantične poezije v tekstih, ki so bili objavljeni v praški literarni reviji Svetova literatura. Izdal pa je zato več kot trideset knjig prevedene poezije (Ikbal, Annenski, Blok, Jesenin, Man-delštam, Tyčyna, Kosztoldnyi, Charms, Wores, Tarkovski, Okudzava, Vozne-senski, Kušner, Ahmadulina itd; iz slovenščine je prevedel Prešernove gazele. Zakaj ste z izvirno poezijo nastopili tako pozno? In zakaj ste medtem toliko prevajali? Prvo pesem sem objavil leta 1945 v časopisu 2atecky kraj, ko sem imel šestnajst let. Bila je protifašistična, veselila se je vrnitve severnočeškega obmejnega ozemlja na prvotni zemljevid ČSR. Vse do danes se je ne sramujem. Potem pa mi je študentska revija natisnila prevod iz angleščine (H. V. Longfellovv: Deževni dan). V tej pesmi so kapljice pogrkavale, šel sem za zvokom in ritmom, na prstih sem štel jambe. Prevzemala me je atmosfera te pesmi, podobna mojemu spleenu zaradi dekleta, ki me je tedaj pustila. Takoj nato sem prevedel iz ruščine tekst Cajkovskega romance za svoj pevski nastop na gimnazijskem večeru in sem bil ponosen na to, da pojem »svoje besede«. Že takrat me je zagrabila ta smešna strast umetnosti — da prezrcalim pesem iz enega jezika v drugega, ta hedonizem v reprodukcijskem procesu ustvarjanja. Zagrabila me je ta otroška igra in hkrati pustolovstvo, ta nevarni boj dveh jezikov, v katerem moram najti svojo lastno rešitev, svojo pot k zmagi. Prevajanje poezije je obsedenost, čudovita obsedenost. Moj tekmec, pesnik, je bel, jaz sem črn. On ima prednost, da začne najino šahovsko partijo, v kateri nočem izgubiti, čeprav vem, da je to mojster, kajti svoje tekmece si izbiram in ne prevajam po naročilu. Moram se mu torej postavljati po robu z utrudljivo marljivostjo, vztrajnostjo, s približno isto izobrazbo (poznavanjem šahovske teorije), toda tudi s svojo lastno senzibilnostjo, fantazijo, možnostjo, da se borim vse do sklenitve miru. Vse do te končne postaje, kar mi pomeni zmago, kajti izgubim lahko le s slabim pesnikom. Proces te dvojne bitke z besedo prinaša tisto slast, obsedenost, opojnost. Vedno me je prevzemal le ta proces — vse do konca, do končne rešitve vsake pesmi in vsake knjige. In vse knjige, ki sem jih prevedel in izdal, so zame le še vojaki v škatlici. Zato sem s svojimi lastnimi verzi nastopil tako pozno, iz svoje prevajalske prakse in iz dolgoletne prakse redaktorja tuje poezije vem, da je na svetu dovolj dobrih pesnikov tudi brez mene. To mislim tudi danes, čeprav nisem zdržal. Kljub vsem izkušnjam, kljub zaklinjanjem, da mora biti pesnikovo ime neznano kot pri narodni pesmi, nosim lastno kožo na prodaj. Kaj zdaj mislite o odnosu pesnik — prevajalec? Zakaj niste zdržali, zakaj pravzaprav nosite svojo kožo na prodaj? Lahko bi ostal pri tem šahu, kjer ima igralec na razpolago štiriinšest-deset polj za vse svoje variante. Forma je dana, variant pa je neskončno, čeprav je število polj omejeno. Raje si bom izbral primerjavo na drugem 177 Kako sva lila zvon področju. Delo prevajalca je podobno delu gradbenega mojstra, ki uresničuje projekt svojega arhitekta. V originalnem jeziku je ta pesem izdelana hiša. Toda do tega svojega, do drugega jezika mora prevajalec hišo ponovno postaviti po projektu, ki ga ima pred očmi. In pred vsemi drugimi čuti. Šesti čut, prizadevanje za absolutno natančnost v vsebini in formi, je izdan, ker nima tega adekvatnega, tega idealnega gradbenega materiala. Ker pesem živi v jeziku, v materinem jeziku, v tem praprvotnem. Nam pa je dano, da projekt svojega arhitekta v prevodu bolj ali manj pokvarimo. Čeprav hočemo, da bi se tudi naši bralci v tej tuji hiši dobro počutili. Dobesedne prevode (francoske, italijanske, nemške, angleške), ki razlagajo le vsebino, odklanjam. Pesnik ni kronist. In njegova sila, moč in magija so v načinu sporočanja. V tem neponovljivem, prvotnem ritmu podob in občutij, v tej atmosferi pesmi, ki ima sistem in krhek življenjepis v lastni formi. Ce je ne ohraniš, ubijaš! Vi pa še sprašujete, zakaj nisem zdržal, zakaj končno nosim svojo lastno kožo na prodaj! Uresničujem svoje hrepenenje po svobodi. Nič od tistega, kar sem prevedel, mi ne pripada. Sistem, forma, pesem, opica. Vse to sem bil jaz. Potem sem se zaljubil. Zaljubil sem se na smrt. Dojel sem razliko med prevodnim ustvarjanjem in prvotnim, kjer utripa del mojega življenja, ne tujega, ne posredovanega. Čeprav so si človeška življenja in ljubezni, občutja in usode od nekdaj tako podobni. Kaj k temu vsemu, o čemer sva govorila, pravita vaši naslednji pesniški zbirki Svet sta dva (Svet jsou dva) in Hiša sonetov (Dum sonetu)? Obe zbirki bosta izšli letos spomladi, četrta je še v rokopisu, imenuje se Gazele in krogi (Gazelv a kola). Toda, sprašujete, kaj k temu, o čemer sva govorila, pravita naslednji zbirki. Ker pesmi ne morejo govoriti, bom skušal odgovoriti zanje: Smo otroci velike ljubezni, pisane v dnevnik. Ta tepec, naš oče, pravi, da smo ljubki otroci. Brez matere bi bile veter. (Pogovor je vodil Fr. Benhart) Kako sva lila zvon ko je razsajala na češkem kuga zla nadloga iz egipta takrat sem te že ljubil pa četudi še živela nisi in pri življenju niti jaz še nisem bil bolezen z ogrskega in iz vladavine nemške se širila je k nam prinašala oči je rdeče jezik počrnel vročino modre ustne mehurje v hrbtu bule pod pazduho in bljuvanje krvi dne tretjega pa pot na britof ljudje pa trumoma so padali od tisočih poldrugi sto jih je umrlo celo prestolnica je prebivalstva velik del zgubila 178 Vaclav Dansk ti pa lahko bila si le v globini tihosti kjer voz mrliški vozil ni ker niso nikdar ga premogli ker so imeli le zvonove ki vlivali so jih da bi jim stiska iz zvonikov jih za havbice jemala si še ti ali nisi več za kužnim plotom kjer vislice opremljene so z grožnjo oblasti KDOR VSTOPI SEM OBEŠEN BO ah po vseh teh smrtih po vseh teh smrtih bakrih činih srebrih glinah po vseh prekletih pesmih zvonovinah po vseh teh lunah in pollunah brez kobilje žime po lovu jazbeca na jerebičja gnezda po vseh teh počenih zvonovih v blato potopljenih priklatil sem se do tvoje vasi in sem zagledal da si pohabljena si sraka s krilom zlomljenim skakljaš po tleh iztezaš glavo iz kopriv v ta grozni svet kričiš ne — sikaš v govorici kačjih prednikov kar beji pa pusti nas živet in kličeš nadme pse v očeh pa ti roje čebele si sama glina saje požganica tvoji psi pa podivjani so lačni in sprašujejo kako kaj teknem jih kličeš k sebi jih krotiš jim prigovarjaš v bran pred mano četudi vidiš da prijezdil sem na rjavki dobri volji in z oslom ki ljubezni poln v diru ji je kos zdaj pa neumno se smehlja in vljudno tebi se priklanja z rokami zvon ti riše v zraku nato še drugi zvon in tretji in riga kot trobenta bojna ko pogum izvablja ne boj se žlezi ven iz teh kopriv jaz rabim te saj tukaj boš umrla kakor tudi mi me slišiš ne tako ne moreš si sama 179 Kako sva lila zvon si sama le z zvonovi vasi nekoč moril je tukaj kužni dah kot gad mi sikaš vendar si iz lukenj vame sikaš strah in iz oči v njih srd in led lepoto sikaš v buren svet z menoj pa vtisa ne deliš da ti si ona jaz pa on smrtnjak pa misliš nosi križ in jaz te vabim ulit le pridi zvon sem risal zvon ti v zrak in ti si kislo se držala je jalov jalov jalov je tvoj zvon zalučala si vame grudo in ujel sem jo poduhal sem jo in obračal v dlaneh je dihala in voljna je bila kot krof jaz pa sem pel ji glina ti glinica prisrčna oblekla bova zvon in veter iz kopriv v obraz besede mi je vžgal ti blebetav blebet na mojo glino se razumeš kakor zajec se na boben sem rekel vem kako uliti zvon želim te zraven pridobiti stopila ven si dz kopriv nič več se kislo ne držiš in glavo naslonila si na hrbet psa sem rekel vem kje baker cin stanujeta in kje srebro bi nama dali in vem kako vse to zmešati gnesti in kako taliti tudi vem in koliko premoga bi rabila vem le dobre gline ne poznam poznam jo pravzaprav v dlaneh sem jo valil saj ona je to vem diši kot po plenicah ki so jih oprali povila bova vanje otročka zvon 180 Vaclav Dansk otroček zvon se v ognju že poraja in jaz ga nimam več jaz sem ugasla je šla tu kuga šla je kužna raja morana z njimi smrtnica je šla in vsi ljudje so padali do tal kot s koreninami vred gozd izpuljeni le star in slep zvonar je še ostal velika kuga zla okužila ga ni potem pa jaz misleč da vse pač mine z menoj je radodaren bil ljubeč zaupal mi je tajno večne gline in z glavo med dlanmi sem bil mu všeč je rekel pridi ogenj zakrešiva zažgiva strehe prage in korita peklensko seme skupaj zogleniva petelin rdeč naj kugo nam pometa požar pobral je vse še moje mlade dni in kočo lipo polje plot zemljo le curek preko skal do morja se vali kar je bilo v pepel je šlo s pepelom žalostna ne straši zobje so tvoji zdravi le pokaži jih saj nisem konj samo da konja preko repa uzdaš in ti si mešetar ti blobotulja pod nebom glavo imaš in pete tik pepela želel sem tvojega nasmeha z lažjo iz pekla bi se zmazal verjemi nisem mešetar kako boš to dokazal samo z življenjem če besedam ne verjameš povej kje baker cin imaš kje je srebro za zvon tam kjer najljubša moja rjavka z oslom hlev ima in kdo bi tukaj moj koprivni gaj zalival morda brat dež če hočeš z njim domenil se bom jutri le s kakšno govorico 181 Kako sva lila zvon s človeško obvladaš jo prav po kradljivško moj bog potem pa vsaj čez noč me vzemi kam vendar s teboj grem rad celo v koprive v koprive tja pomignila je in mi rekla glej to je moja soba volčja kletka kdaj tema kot v peklu in rešetke kot iz pekla kjer rastejo koprive tam so vice zdaj odkod ti tale izmed uročljivih kož umrlo psico je nekoč krasila oh le kateri sem po vrsti mož ki v noči ga v toploto bo zavila z volkovi paril pse je včasih oče iz kužne jih vasi je z bičem gnal sem stopil noter od te kamre volčje bolj ljubke nisem videl še nikdar dišala je po vsem kar ni molitev z življenjem in še s smrtjo za nameček in ponudila mi je usta v pomiritev in v usta sem ji rekel človeček človeček tvoj obraz v obliki je oblice in prsi vzvalovljene kot pogled od vlašima* odpri se blaniški vitezi hitijo že domov končala se je kuga je po veliki bitki morana pušča že pri miru zvonec * Vlašim — srednječeško mestece, v bližini je gora Blanik, pod katero baje spijo vitezi, ki pridejo češkemu narodu na pomoč, ko bo najhuje. Vaclav Dansk in zdi se da se ulil bo lep zlat dež pa midva bova ga pod radodarno streho zamudila pod stolpom ki zasul je nama kletko ne sikaš vame več kot gad na babjeka ki vabi z veščami v močvare in s pograda odrivaš volčjo kožo v ušesih mi zvoniš s telesom toplim dišiš dišiš zvoniš tekam sekam rojiš prosiš zleti nekam o žebelj moj kar v raj s teboj dišim zvonim tekaš sekaš rosim prosim o ti bog naš diši zvoni po kobilah s konji materina dušica naj bo moj zvon prazvon iz zvonika bo moj vonj diši kakor psica zvoni kot metlica ob kaluži rjavi kjer zmešani dve glavi na temnem robu blata z življenjem se igrata ponudi mete poprove mi vonj ti si ona poklekniva jaz sem on daj še le še le še kot dež aprilski pleše tvoj vonj tvoj vonj tvoj vonj še preden nama noč odklenka zvon kobilica zelenka 182 183 Kako sva lila zvon kobilica pa s čričkom guga najin zvon je jutro POJDITE SEM POJDITE SEM POJDITE SEM zdaj nisva sama več rodila se je pesem POJDITE SEM POJDITE SEM POJDITE SEM je jutro zadaj tisti svet pred nama božji hram POJDITE SEM POJDITE SEM POJDITE SEM kjer je tvoj star in slep zvonar od kuge neokužen KAR JE BILO V PEPEL JE SLO 7 menoj je radodaren bil ljubeč in z glavo med dlanmi sem bil mu všeč KAR JE BILO V PEPEL JE SLO zaupal mi je tajno večne gline umirajoč mi šepnil nič ne mine KAR JE BILO V PEPEL JE SLO zalučaj glino vanj je šepnil se bojiš? poduha zvonar jo in odvrne se križ POJDITE SEM POJDITE SEM POJDITE SEM in z mojo glino je odletel roj čebel pa nepopikan ti v njen duh si se odel POJDITE SEM POJDITE SEM POJDITE SEM zdaj nisva sama več rodila se je pesem POJDITE SEM POJDITE SEM POJDITE SEM Prevedla Nives Vidrin in František Benhart