OMOČNICE NA RAKOVNIKU ZA DON BOSKOVE PRIJATELJE LETO IV. 24. MAJA 1972 ŠT. 2 (9) POTOMCI JO ČASTIJO Častili Živo predniki so v zmoti, postavili iz spoštovanja ji oltar; prišel je konec njihovi slepoti: saj niso krivi, da v temi živijo. Od severa prihajajo po poti, ki malok'teri jo premeri samotar, noseč ljubezen - romarji v tihoti; na zelen otok misli jim hitijo. Jih reka ne ovira, hrib ne moti, Slovencem dati Kristusa želijo, učiti o njegovi jih dobroti. Zaupanje prinašajo v Marijo, ki zbral za Mater si nebes jo je Vladar; enako še potomci jo častijo. Janez Jelen Našim prijateljem V starem žargonu vas imenujemo salezijanske sotrudnike in sotrudnice. Vsekakor to ime pove več kakor pa samo »prijatelji«. To pomeni, da sodelujete s salezijanci in Hčerami Marije Pomočnice pri ustvarjanju boljšega sveta zaradi Kristusa, ki nam je dal to nalogo, in po zgledu svetega Janeza Boska, ki se je vse življenje za dosego tega cilja trudil. Vrhovni občni zbor je še posebej mislil na vas in na vaše poslanstvo, kar vas ima za del salezijanske dru- žine. Salezijanska družina je ena sama: salezijanci, Hčere Marije Pomočnice, vi sotrudniki in naši bivši gojenci, ter Don Boskove prostovoljke. Kdo torej spada med salezijanske sotrudnike? Verniki, ki se še posebej prizadevajo za krščansko popolnost v svojem poklicu in se obenem dajejo na razpolago Cerkvi predvsem za mladinski apostolat po don Boskovi metodi in duhu. Skupno s salezijanci imajo ustanov-nika don Boska, njegovega duha in poklic, ki jih navdihuje in cilj, h kateremu težijo: poslanstvo za ubožno mladino in preprosto ljudstvo v potrebi. Na ta način dajejo svetu pričevanje svojega krščanskega življenja in apostolskega delovanja. Kakšne so torej posebne obveznosti sotrudnikov? Vsa njihova »posebna« obveznost je ta, da se trudijo sodelovati s krajevno Cerkvijo, ali preprosto rečeno, z župnijo za boljše krščansko življenje. Za poživljanje tega svojega poslanstva zavestno sodelujejo pri sv. maši, radi berejo sv. pismo, širijo dober tisk, opravljajo duhovne obnove ali vaje, pomagajo vsakomur v potrebi. 2 Don Boskov 70. jubilej v Sloveniji Letošnji praznik sv. Janeza Boska smo obhajali posebno slovesno. Praznovali smo sedemdesetletnico prihoda salezijancev v našo domovino. Slovesnosti je prisostvoval pionir in starosta tega dela, zaslužni gospod Ivan Perovšek. Letošnje leto se je v Rimu končal tudi občni zbor salezijanske družbe. Dal je odločne zahteve po obnovi, po poglobitvi in iskanju novih poti v salezijanskem delu. Slovesno pritrkavanje Čeprav je Golovec pokrivala debela snežna odeja, so se mnogi ljubitelji Rakovnika in don Boskovi prijatelji zbrali v cerkvi Marije Pomočnice. Glavna dopoldanska maša je bila ob osmih, pri kateri je navdušeno sodelovala rakovniška farna mladina. Slovesno božje opravilo je imel mariborski škof dr. Vekoslav Grmič. Pesem »Zadonite pevski zbori« se je zlila s prazničnim pritrkavanjem, mogočnimi orglami in trobentami v skladno pesem zahvale in priporočila. Mladi hočejo v nas videti Kristusa V nagovoru je g. škof opozoril na problem, ki zadeva vse nas. Mladi ljudje, tudi tisti, ki so nekoč hodili v cerkev, danes opuščajo krščansko življenje, zapuščajo Kristusa. Zakaj to? Zakaj duhovnik, kakor tudi kristjan mlademu človeku tako malo pomeni? Sv. Janez Bosko je v resnici vsakomur postal vse. Bil je oče sirot, prijatelj vsakomur, posebno pa mladim. Iz njegove človeškosti je žarela podoba Kristusa, ki je rekel: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi ___« Toda, kje so danes taki Janezi Bo-ski, ki ne oznanjajo sebe, ampak Gospoda? Kje so danes verniki, kristjani, ki s svojim življenjem pričujejo za Kristusa, kjerkoli so in karkoli so? Kje so tisti, ki se zavedajo, da v njih živi Kristus in da jim On nekaj pomeni? So še danes taki apostoli in taki verniki, toda zelo redki so. Bratje in sestre, za to smo tudi mi krivi in odgovorni. Don Boskova največja želja je bila osrečevanje vseh. Mnogim je bila prva sreča kruh, ki so ga pri njem dobili, večini pa je ugajala don Boskova požrtvovalnost in prizadevnost. Videli so v njem človeka, ki se ves daruje le njim. Koliko dobrega so salezijanci že storili človeškemu rodu, ve samo Bog, in on ga naj oceni. Ob jubilejnem letu bo najboljša proslava, če bomo zopet poživili nekdanjo delavnost, gorečnost, skratka, če se bomo spreobrnili. Posebno lepo število vernikov, tudi mladih, je pristopilo k obhajilu, če se hočemo duhovno okrepiti in dvigniti, je potrebna tudi moč, ki je Kristus sam. 3 Pojdite in obrodite sadjj To evangeljsko naročilo je bila osrednja misel popoldanske slavnostne akademije — v cerkvi na Rakovniku. Kristus je poslal svoje učence, apostole, z naročilom, da obrodijo sad. Vemo, da so to uresničili. Prav tako so izpolnili svojo nalogo tudi don Bo-sko in njegovi sodelavci, saj se je sa-lezijanska družina razširila po vsem svetu. Z istim naročilom so prišli tudi v našo domovino, kjer so začeli in ustvarili veliko in odgovorno delo. Priča tega dela je bil v naši sredi — gospod Perovšek. Vse nas Kristus pošilja z istim naročilom: Pojdite in obrodite sad. Po teh besedah g. Dolinarja je sledil drugi del akademije. Združeni moški pevski zbor, v katerem so sodelovali fantje iz rakovniške župnije, bo-goslovci in zbor želimeljskega zavoda, je zapel pesem Ludvika van Beethovna »Boga slavijo«. Zapeli so še Tomčevo pesem »Nova zapoved«. Želimeljska skupina je ob spremljavi lastnega ansambla izvedla popevko »Blagri«. Nekajlbesed z jubilantom Letos obhaja gospod Perovšek 92-letnico življenja in 66-letnico mašni-štva. V Slovenijo je prišel kot salezi-janski klerik leta 1901. Takoj naslednje leto je odšel nazaj v Italijo na študij. Kot novomašnik je prišel po- novno v Slovenijo in tukaj ostal do leta 1928, nakar je odšel na Hrvaško, kjer je še danes. Na vprašanje, kaj meni o današnjem jubileju, je odgovoril: »Nikoli nisem pričakoval in nisem mislil na tak razvoj salezijanskega dela pri nas.« Za poseben uspeh ima tudi, da so dobili hrvaški sobratje samostojno provinco. Sam je izrazil veselje: »Nikoli nisem mislil na kaj takega; to je nezaslišan uspeh.« Čeprav mu telesne moči že malo pojemajo, je bil zelo vesel, da je s svojo prisotnostjo povzdignil slovesnost. Bog mu povrni! Petletni načrt Pred koncem je spregovoril še g. inšpektor Štefan Žerdin. Dejal je: »Zgodovina nas uči, pravkar končani generalni kapitelj pa nam daje še nove pobude in celo zahteve, da se moramo vsi salezijanci bolj povezati. Utrditi moramo salezijansko družino, življenjsko in dejavno se moramo povezati z vsemi našimi prijatelji, sotrud-niki in bivšimi gojenci. Skupno ponudimo roko Cerkvi, bratom in širjenju evangelija. Po nas mora prodreti Kristusov duh bratstva in dejavne ljubezni v vsako okolje. To naj bo naš petletni načrt.« ¡Sklepna poslanica Višek je prireditev dosegla v Jezusovem evangeliju, v poslanici vsem, 4 Naš najstarejši salezijanec Ivan Perovšek (v sredi) ki smo se udeležili tega dogodka. »Bratje in sestre, ostanite v moji ljubezni... Po tem vas bodo spoznali, da ste moji, če se ljubite med seboj. Pojdite v vsakdanje življenje, med svoje brate, sestre, med vse potrebne in obrodite sad!« Na koru so se oglasile trobente, ki so dale pečat pomembnemu jubileju in naši iskreni želji po uresničevanju tega načrta. A. Lipar LETOŠNJA NOVOMASNIKA bosta posvečena v Celju 29. junija 1972 JANEZ JELEN bo imel novo mašo 16. julija v Št. Ilju pri Velenju. JANEZ ULAGA bo imel novo mašo 9. julija v Sv. Rupertu nad Laškim. 5 ŽIVI SPOMENIK: družba Hčera Marije Pomočnice Postavil ga je don Bosko po Marijinem navdihu in načrtu. Pomagala mu je preprosto dekle, heroj-svetnica, Marija Mazzarello. Spomenik stoji že sto let. živ je, zato raste in se razvija, dela in oplaja božjo Cerkev v službi Jezusu in njegovim sestram. Te sestre so najbolj ubožni del človeštva: duhovno in telesno zapuščene in sirote. Zanje delajo sestre Marije Pomočnice. Z evangelijem v srcu in v roki, tako kakor jih je naučil don Bosko in ga je z življenjem uresničevala Marija Mazzarello. Za njima hodi 18.600 sester, po njunih sledeh jih je prišlo k Mariji v nebesa že 5040 sester. 1 V sto letih: 36.500 dni milosti, 876 tisoč ur življenja in dela. Po njihovi zaslugi se je začelo Marijino romanje po svetu med uboge človeške otroke: 1872 iz Morneseja, rojstnega kraja Marije Mazzarello 1876 so sestre že v Turinu, blizu don Boska; sedaj vseh v Italiji: 8954 1877 v Franciji; sedaj vseh sester: 330 1878 v Južni Ameriki: 4128 sester 1886 v Španiji: 1383 sester 1891 v Palestini: 14 sester in Belgiji: 289 sester 1893 v Alžiru 1894 v Mehiki in vsej Srednji Ameriki: 1053 sester 1895 v Tuniziji 1898 v Švici: 6 sester 1902 v Angliji: 79 sester 1907 v Albaniji 1908 v Združenih državah: 150 sester 1913 v Siriji: 9 sester 1915 v Egiptu: 10 sester 1920 na Irskem: 147 sester 1922 v Nemčiji: 184 sester, na Poljskem: 326 sester in Indiji: 257 sester 1923 na Kitajskem. Kitajk: 46 sester 1924 v Litvi: 5 sester na tujem 1926 v Kongu 1929 na Japonskem: 242 sester 1931 v Avstriji: 98 sester 1931 v Tajski: 22 sester 1936 v Jugoslaviji; sedaj 64 sester Slovenk in Hrvatic doma in na tujem 6 1940 na češkoslovaškem; 36 sester, sedaj na tujem 1954 v Avstraliji 1955 na Filipinih: 19 sester 1957 na Koreji: 13 sester 1961 v Vietnamu: 10 sester 1962 v Burmi: 8 sester 1963 na Malti: 5 sester 1964 v Južnoafriški republiki 1966 na Formozi 1969 na škotskem: 19 sester Povsod so, v velemestih, a najraje v njihovih periferijah. V pragozdove so šle za človeškimi otroki. Nobena barva jim ni bila pregraja: v črnih, belih, rjavih, rumenih obrazih gledajo božjo mavrico, ki prihaja čista in svetla iz božjega Srca, gre skozi prizmo tega sveta, in se spet prav tako lepa in nepokvarjena vrača v božje Srce. Vsi človeški otroci so Marijini otroci. Hčere Marije Pomočnice so zemeljske hčere, na tem svetu živijo, toda vse želijo biti vedno bolj Mariji podobne v ljubezni do Jezusa in do ljudi. Prav zato so to svetniške duše. Med njimi je tudi nekaj očitno znanih. Med vsemi prva, najmanjša med sestrami, njihova vodnica, sv. Marija Dominika Mazzarello, potem s. Terezija Valsé Pantelini, s. Magdalena Mo- rano ter s. Karmen Moreno s s. Amparo Carbonell, obe mučenki iz španske revolucije. To je nekaj kamenčkov iz mozaika stoletne zgodovine tega živega spomenika Mariji Pomočnici. stk Mornese, rojstni kraj sv. Marije Mazzarello, soustanovitelj ice Hčera Marije Pomočnice Leta 1877 je don Bosko obiskal glavno hišo sester Marije Pomočnice v Morneseju. Med drugim so ga sestre te stike, o Materi božji; ko pišete domačim ali poznancem, ne pozabite je omeniti; vzbujajte zaupanje vanjo ti- vprašale, kako naj bi širile ljubezen do Marije Pomočnice. Don Bosko je dejal: »Pripovedujte na primeren način mladini in ljudem, s katerimi ima- stim, ki so v potrebi ali stiski, s tem da jim govorite o njenih milostih in pomoči; razdajajte podobice ali sve-tinjice z njeno podobo; obujajte vz- 7 dihljaje k Mariji Pomočnici in k te- 5 mu navajajte tudi druge, rekoč: ,Ma- 5 rija, pomoč kristjanov, prosi za nas!'; 4 radi pojte Marijine pesmi med odmo- 3 ri in v cerkvi, zlasti v majniku; kir 3 se da slovesno obhajajte praznik Ma- 3 rije Pomočnice, ne samo v cerkvi,tem- 2 več tudi z akademijami in procesija- 2 mi; delite Marijine podobe po družinah in župnijah; nove ustanove ime- 2 nujte po njej ...« (MB 13,207). 2 Karmelska Mati božja Sveta Marija Marija Snežna Milostna Gospa Žalostna Mati božja Naša Gospa Pilarska Naša Gospa Lujanska Naša Gospa Aparecida (Prikazali ja) Loretska Mati božja Marija Kraljica Nova glavna hiša don Boskovih salezijank v Rimu Poglejmo samo to zadnje don Bo-skovo priporočilo, kako so ga sestre navdušeno izpolnile: 607 hiš nosi ime Marija Pomočnica 34 Marija Brezmadežna 10 Brezmadežno Marijino Srce 7 Rožnovenska Gospa 7 Naša Gospa Fatimska in še cela litanija Marijinih hiš z njenim imenom, kakor npr. Sveta Marija Nazareška, Devica Marija v Polju, Tolažnica žalostnih, Morska zvezda, Devica ljubezniva, Marija Vnebovzeta, Naša Gospa Lurška, Naša Gospa Vrtnica, Kraljica Zmage, Mati Cerkve, Marija Deklica. Džungla Peljal sem se iz Ljubljane-City pod Gradom v periferijo Kranj. ' Seveda, to je bilo 14. maja 1989, ob 17.35. Toliko je kazala ura na podzemnem eks-. presu, ki je drvel s hitrostjo 200 km na uro. Prisluškoval sem pogovoru mlade dame v mini ju z neko redovnico. — Oprostite, čisto slučajno sem na podzemni, ker se sicer vozim s svojim »sunbeamom«, zato še nisem videla take prikazni, oprostite, da tako rečem, kakor ste vi. Zakaj ste tako zaprto oblečeni, v tej vročini, ali ste bolni? — Redovnica sem. _ ? — Nisem poročena, odpovedala sem se družini, živim za druge. — Ne razumem. — Pomagam potrebnim, da bi jim olajšala življenje. — Zakaj pa, kaj imate od tega? 8 — Kdo pa bo skrbel za zapuščene otroke, za bolnike, za reveže? — Otrok, ki jih ne moreš preživljati ni treba, za bolnike je evtanazija, odkar ni bolniških sester za strežbo, za reveže pa občina, ki jih pošlje v lager na delo. — Vseeno so otroci, ki so sirote ali zapuščeni, so tudi bolniki, ki ne marajo v bolnico po evtanazijo, ker hočejo živeti, so tudi reveži, na katere občina ne misli. — Vsi ti so balast družbe z vami vred! — Gospa, ali ste vi srečni? — Nisem, zato pa se grem po službi zabavat. — In ste potem srečni? — Sreče sploh ni, a čas je treba kako zapolniti. — Seveda, vi ne verujete v Boga in ne v posmrtno življenje, zato imate take pojme o življenju. —• Sedaj šele razumem, da imam opravka z duševno bolnim človekom. Saj bi si morala to misliti takoj, ko sem vas zagledala tako v obleko zašito. Podzemeljska je bila že v Kranju. Slišal sem od dame: — Ciao, avša! — Zbogom, uboga gospa! — je žalostno odvrnila redovnica. stk Maše za dobrotnike Leta 1901 so prišli na Rakovnik prvi salezijanci. Naslednje leto 8.decembra je bila ustanovljena posebna družba za zgraditev kapele v čast Mariji Pomočnici kristjanov. Vendar skromni načrt ni ugajal. Pogumni tedanji ravnatelj je zasnoval sedanjo cerkev. Temeljni kamen je bil blagoslovljen leta 1904. Delo je šlo počasi od rok. Šele 8. septembra 1924 je bila cerkev posvečena. Po 48 letih kolikor je cerkev stara, se je tudi marsikaj spremenilo in bo to ali ono treba obnoviti. Rakovniško cerkev so zgradili dobrotniki, Marijini in don Bo-skovi prijatelji. V zahvalo je bilo določeno, da se bo vsako soboto brala sveta maša za dobrotnike, ki so pripomogli k dograditvi njenega svetišča ali poma- gajo pri njenem dopolnjevanju in vzdrževanju. Tako so že nad 50 let dobrotniki rakovniške cerkve deležni duhovnih sadov 52 maš na leto in molitev rakovniške salezijanske družine. Te maše se bodo opravljale, dokler bo cerkev stala. Marija Pomočnica na Rakovniku zopet išče plemenitih src, ki bi pripomogla k nekaterim obnovitvenim delom v njenem priljubljenem svetišču in se vključila med prejemnike duhovnih dobrot, ki gredo v korist živim in pokojnim dobrotnikom tega svetišča. Vsakega daru bo Marija vesela, saj bodo ti darovi pomenili, da jo ljubimo ne samo z besedo, temveč tudi z dejanjem. Marija ne bo ostala dolžnica. VSEM DRAGIM SOTRUDNIKOM IN SOTRUDNICAM SPOROČAMO, DA BO ODSLEJ ZA VAS ZADOLŽEN FRANCE LEVSTEK, RAVNATELJ SALEZIJANSKEGA ZAVODA NA RAKOVNIKU V LJUBLJANI 9 Mati Katarina Daghero, druga vrhovna predstojnica (od 1881 do 1924) je dejala: »Naša družba je še mlada: naj v njej vlada duh ljubezni, ponižnosti, zatajevanja« (1.1.1891). Pri krmilu z don Boskom V svoji zadnji pridigi sestram Marije Pomočnice ali Don Boskovim sa-lezijankam 23. avgusta 1885 je don Bo-sko priporočal: »Delajte dobro, delajte dobra dela, trudite se, na vso moč delajte za Gospoda in kar se da rade. Nikar ne izgubljajte časa, delajte dobro, zelo veliko dobrega napravite in nikoli se ne boste kesale, da ste ga napravile.« S tem priporočilom so šle na pot po svetu v vodstvu družbe najprej sveta Marija Dominika Mazzarello (9. maja 1837—14. maja 1881). Sestram v Montevideo je zapisala: »Zasadite v svoja srca lepe cvetice, da boste lahko poklonile naši dragi materi Mariji lep šopek« (20. 10. 1879). 10 Mati Alojzija Vaschetti, tretja vrhovna predstojnica (od 1924 do 1943) je priporočala: »... naša glavna skrb bodi posnemati don Boska v mišljenju, govorjenju in delovanju« (24. 6.1943). Mati Linda Lucotti, četrta vrhovna predstojnica (od 1943 do 1957), je izrazila tole lepo misel: »Le pojdi počivat v miru, ker nisi nikogar užalosti-la; nihče ni jokal zaradi tebe; ker si razširjala luč in veselje, ker danes si bila boljša kakor včeraj.« 11 Mati Angela Vespa, peta vrhovna predstojnica od 1958 do 1969, je navduševala svoje sestre takole: »Marija nas hoče imeti za njene pomočnice pri krščanski vzgoji deklic, ki jih ona zbira v naših hišah . . . Mladina ljubi kar je lepo in veliko: pomagajmo ji pri odkrivanju tega in pri zavračanju vsega kar ponižuje in kvari božje prijateljstvo.« Mati Ersilija Canta, šesta vrhovna predstojnica, izvoljena leta 1968, je izjavila: »Marijina materinska in mogočna roka je še vedno nad našo družbo, njenim ,živim spomenikom', ki ji ga je postavil v zahvalo don Bosko. Tudi danes dela čudeže . . . Najbolj bomo počastile našo nebeško Mater z dejansko prenovo našega marijanske-ga poslanstva v Cerkvi.« 12 - .....*.....,.. -.-.»a is®®*® I w j?: _ .. „^¿vi _tHn fiislslll «»«M H II I |HH unliinii xm H H ' mmk AHP H 1 iH 1& Ji i^v DonBoskove (pH salezijanke ^ri nas BHK »Čemu še teh? Ali nimamo že zadosti sester na Slovenskem? Hvala Bogu, da jih imamo. Neizmerno dobrega store naši ženski mladini. Njih blagoslov gre v rodove. Vsak red pa ima svoj poklic. Hčere Marije Pomočnice imajo svojega, in sicer takega, ki ga druge nimajo: skrb za revno mladino.« Tako je zapisal Salezijanski vest-nik leta 1938 v svoji 2. številki, 2 leti po prihodu prvih slovenskih sester v domovino. Že leta 1913 so šle prve Slovenke v don Boskovo domovino, prav tja, kjer je stekla zibelka Hčeram Marije Pomočnice, da se nauče in navzamejo istega duha, ki je preveval učenke svetniške Marije Mazzarello, ki je skupaj z don Boskom ustanovila to družbo redovnic. Mnogo ovir je bilo, preden so se mogle vrniti v domovino, da bi tu delale med mladim ženskim svetom. Največje zasluge ima za njihovo rast pokojna s. Terezija Domanjko. Najprej so nekaj poskušale na Selu v Ljubljani v tedanjem banovinskem zavetišču za ogroženo mladino, a so naletele na nepričakovane ovire. Potem so poskusile na Karlovški cesti na Privozu: delo je vzcvetelo in naznanjalo najlepše sadove, a je zaradi spremenjenih povojnih okoliščin po-zeblo. Umrlo pa ni. Sedaj spet cvete na Bledu: tam so mlada dekleta, ki so zaradi Jezusa za- 13 pustile vse, da bi se posvetile poučevanju katehizma po župnijah, gospodinjstvu, bolnikom, zlasti pa misijonskemu delu. Minilo je nad 30 let. V tem času se je odzvalo že 82 Slovenk, med njimi tudi nekaj Hrvatic. Umrlo jih je 18. Doma jih je 38, druge so povečini v Italiji in drugod po svetu, zlasti v misij onih. Pri nas živijo razen na Bledu, kjer imajo svojo vzgojno redovno hišo in obenem pomagajo pri poučevanju katehizma v župni cerkvi, tudi na Gor- njem trgu v Ljubljani, kjer skrbijo za svoj naraščaj; potem na Rakovniku: tu vodijo gospodinjstvo in sodelujejo pri poučevanju katehizma v župniji; na Trsteniku oskrbujejo naše bolnike. Na Hrvatskem imajo svojo postojanko zaenkrat na Reki in v Lovranu. Seveda je pri njih najbolj veselo, kjer živi mladi rod: to je Bled in Gornji trg v Ljubljani, pa še Lovran v Istri. To veselost nosijo sestre potem s seboj povsod, kjer živijo in dokler živijo. Saj je to značilnost don Bosko-vega duha, ki izvira iz evangelija. ZLATI JUBILEJ don Boskovih sinov na Hrvatskem Povzemamo nekaj glavnih misli iz pogovora urednika hrvatskega Salezi-janskega vestnika s provincialom hrvatskih salezijancev v Zagrebu o 50-letnem delu don Boskovih sinov na Hrvatskem. S tem hoče tudi Zvon poudariti ta jubilej in obenem čestitati bratom in jim izraziti najboljše želje za prihodnje delo. Salezijanski vestnik: Gospod provincial, vi ste eden iz prve generacije salezijancev na Hrvatskem. Zato nam morete povedati odkod so prišli prvi salezijanci k nam in na čigav poziv. 14 Provincial: Na Hrvatskem se je prvi začel zanimati za salezijance krški škof dr. A. Mahnič, ki je bil tam škof od 1879 do 1910. On je zbral in poslal v Turin nekaj naših fantov, ki so čutili duhovniški poklic, da bi se vrnili v domovino kot salezijanci. Eden od teh fantov je g. Srečko Radman, ki živi sedaj v Podsusedu pri Zagrebu. Drugi veliki škof, ki se je zelo zanimal za salezijance, je bil zagrebški nadškof dr. Anton Bauer. On je poklical na Hrvatsko slovenske salezijance. To je bilo leta 1922. SV: Kakšen apostolat so pri nas izvrševali prvi salezijanci? P: Ko so salezijanci prišli v Zagreb, so prevzeli upravo Nadškofijskega konvikta v Vlaški ulici 38. To je bilo poprej malo semenišče za zagrebško nadškofijo. S prihodom salezijancev je to postal internat za srednješolce iz vseh krajev Hrvatske; bili so jim vzgojitelji. Mnogi od teh nekdanjih dijakov še živi in se radi spominjajo svojih nekdanjih vzgojiteljev in veselih dni, ki so jih preživeli v tem internatu ... SV: Don Bosko je še prav posebno rad imel revno in zapuščeno mladino, zelo se je trudil za misijone in za vključevanje svojega dela v krajevno Cerkev. Kako je bilo glede tega na Hrvatskem? P: Vsekakor je salezijansko delo pri nas bilo nekaj novega za mladino in so bili zato dobrodošli. Velik del hrvatskega klera jih je pozdravil s simpatijo. S svojim delovanjem v najbolj revni zagrebški četrti na Knežiji, kjer Hrvatski salezijanski provincial Nikola Pavičič med mladinci smo imeli Mladinski dom, s Salezi-janskim vestnikom in z življenjem sv. Janeza Boska smo razširili poznanje svojega dela na zelo širok krog našega naroda. SV: Katera so bila usodna leta za razvoj salezijanskega dela v teh zadnjih 50 letih? P: Naša družba se je začela lepo in hitro razvijati zlasti v razdobju med 1930 in 1940. Tedaj smo začeli skrbeti tudi za hrvatske poklice. Odprli smo nove hiše v Podsusedu s cerkvijo sv. Janeza Boska, v Splitu, Donjem Miholjcu in Marijinem Dvoru pri Daruvarju. Vojne in povojne okoliščine so do tal uničile vse to delo. Ostala je še cerkev sv. Janeza Boska v Podsusedu in po nekem čudežu smo prav v tej dobi zgradili cerkev Marije Pomočnice zraven nekdanjega našega Mladinskega doma na Knežiji v Zagrebu. Ko so se razmere nekoliko uredile, smo začeli spet delati za poklice in po župnijah. Ker nismo imeli lastne hiše za poklice, smo uživali gostoljubje zadarskega nadškofijskega semenišča, nato pa škofijskega dvorca 15 dr. Gabrijela Bukatka v Križevcih, kjer imamo še danes svojo gimnazijo. SV: V povojnem času so salezijan-ci iskali novih potov apostolata. Kakšno posebno delo imajo v današnji Cerkvi na Hrvatskem? P: Seveda se po vojni nismo mogli več posvečati apostolatu, ki je nekako lasten naši družbi. Prilagoditi smo se SV: Odkar je salezijanska skupnost na Hrvatskem s 1. januarjem 1972 dobila pravno obliko lastne province, nosite vi vso težo odgovornosti zanjo. Kakšni problemi vas najbolj tarejo? P: Prva naša naloga je vzgoja osebja. Vedno je treba začeti od človeka. Še sedaj nimamo svoje hiše za poklice. Radi bi tudi izpopolnili svoje delo Cerkev Marije Pomočnice na Knežiji v Zagrebu morali novim okoliščinam in se usmeriti v delo na župnijah. Zdi se, da za to delo nismo še specifično usposobljeni, temveč se nanj šele pripravljamo s pošiljanjem mladih sobratov na specializacijo za katehetiko, sociologijo, psihologijo in podobno. Treba je tudi pripraviti kader za našo gimnazijo, ki potrebuje vedno novih moči. po župnijah. Tare nas skrb za misijo-ne, ker je naša družba tudi misijonska, pa tudi za naše delavce v tujini. Mi bi zaključili z Marijino besedo devetletnemu Janezu Bosku: »S ponižnostjo in pogumom boste vse to naredili!« Po Salezijanskem vjesniku, št. 4, 1971 ADOLF TORNQUIST Bankir, potem duhovnik salezijanec in misijonar. Spominjamo se ga tudi mi, ker je bil tudi naš dobrotnik. Financiral nam je izgradnjo lepega, širokega, pokritega stebriščnega hodnika v gradu na Radni pri Sevnici, ki je bil pred zadnjo vojno naš vzgojni dom za naraščaj. Njegov duhovniški in salezijanski poklic je nekaj neverjetnega. Tudi on je vzel dobesedno evangeljski poziv: »Pojdi, prodaj vse kar imaš, daj revežem, potem pa hodi za menoj!« Takole sam pripoveduje: »Mojemu očetu je bilo ime Ernest, po rodu je bil Šved in protestant. Bil je velik industrijalec in poslovni človek v Argentini. Ustanovil je Banko Tornquist, mesto Tornquist blizu Ba- 16 hije Blanke, 52 trgovskih družb in še mnogo kmečkih zadružnih in prevoznih podjetij. Bil je poslanec v parlamentu v Buenos Airesu. Moja mati se je imenovala Roza Altgeld, rojena v Hamburgu v Nemčiji. Imela sta 13 otrok, jaz sem bil deseti, med vsemi najbolj delikatnega zdravja. Rodil sem se v Buenos Airesu leta 1887. Moj prvi učitelj je bil neki protestantski profesor, zelo dober in pošten človek. Leta 1899 sem s svojim bratom odpotoval v Anglijo: zaradi angleščine in študijev. Bila sva gosta neke protestantske šole. Ob nedeljah sva imela priliko obiskovati katoliško mašo v bližnji cerkvi, saj sva bila katoličana po materi. Potem sem se vpisal na gradbeno fakulteto. Vendar me je vedno bolj privlačevalo redovno življenje. Imel sem izredno dobrega duhovnega vodjo, o. Barbarossa. Z njim sem razglabljal o smislu življenja.« Poklic v Patagoniji Tornquist je po končanih študijih šel na dolgo potovanje v Patagonijo. Tu je srečal salezijanskega misijonarja Alojza Pedemonteja. Pozneje je Tornquist izjavil: »Don Pedemonte je položil seme poklica v moje srce.« Leta 1908 je umrl Tornquistov oče, sinovi imajo trdno v rokah podjetje, tudi Adolf ima svoj del. Zaradi matere nadaljuje študij na univerzi, a v srcu se je že odločil za redovniško življenje. Na potovanju po Evropi leta 1910 se je Tornquist ustavil še v Turinu pri don Rui. Potem je šel na dolgo potovanje po reki Rio Negro: sreča val je salezijanske misijonarje in občudoval njihovo požrtvovalnost in revščino. Tega ni nikoli pozabil. Leta 1915 je postal inženir. Star je 28 let, v rokah ima velikansko dediščino. Odločil se je za teološke študije, da bi postal duhovnik. S priporočilnim pismom buenosai-reškega nadškofa se je Tornquist odpravil k salezijancem v New York in pri njih naredil potrebne teološke študije. Leta 1920 je bil posvečen v duhovnika. Buenosaireški nadškof mu je poslal kot novomašni dar škofovski prstan in križ. Zelo je računal nanj ... Adolf pa je imel drugačne sanje. Piše: »Julija sem se vkrcal za Evropo, da bi se v Parizu srečal s svojo materjo, in tudi, da bi obiskal glavno sa-lezijansko hišo v Turinu.« Na njegovo izjavo, da bi rad postal salezijanec, so se predstojniki zmedli. Odgovorili so mu: »Naše življenje je preveč revno za človeka, kakor ste vi, ki ste rasli v tako bogatem okolju z vsemi možnostmi. Zdi se nam, da bi vam naš način življenja bil pretrd. Premislite še.« Mladi duhovnik Tornquist je bil neučakan. Šel je v Rim h kardinalu Ca-glieru, ki mu je dejal z nasmehom: »Ne prehitevajte Gospoda. Ostanite v moji družbi teh nekaj dni, potem bova šla skupaj v Turin, in bova vse uredila.« 17 Tistih nekaj dni je Cagliero opazoval mladega duhovnika. Opazil je, da ni kakšen aristokratski kadet, ki išče mističnih avantur, temveč resničen redovniški poklic. V Turinu je opravil duhovne vaje pri Filipu Rinaldiju in spoznal, kaj pomeni postati »don Boskov sin«. Na koncu duhovnih vaj se je Tornquist odločil za salezijansko življenje. Po zaobljubah je odšel v Rim k staremu kardinalu Caglieru za tajnika vse do njegove smrti leta 1926. Vse za druge Kaj pa njegovi milijoni? Predstojniki so mu dali dovoljenje, da je lah- ko svobodno razpolagal z njimi v dobre namene: za reveže, za revne ustanove, vendar ne samo za salezijanske hiše v potrebi. Tako se je seznam ustanov, ki jih je podpiral ali rešil propada stalno večal. Kardinal Copello je v Buenos Ai-resu organiziral nove župnije in cerkve. Tornquist mu je pomagal, med drugim je v celoti financiral gradnjo velike cerkve Gospodovega Vstajenja v Buenos Airesu. V Mednarodnem teološkem zavodu v Turinu je velika slika Tornquista v čast svojemu dobrotniku, ki je kupil to hišo, ki je tedaj stala milijon lir. Kje vse bi morali imeti njegovo sliko kot dobrotnika! V Čilu, Ekvadorju, Su Mestece Tornquist s spomenikom ustanovitelja, Ernesta Tornquista, Adolfovega očeta a*r r — mm: mm «■■■t&S f? T i S : ■■ PSI MU «I«*"™ £išlH>f ^^HpjMMMiM« 18 Združenih državah, Španiji, Angliji, Nemčiji, Italiji, Indiji, na Švedskem, Japonskem, Kitajskem —• in tudi pri nas... Misijonar v Indiji Don Ricaldone, ki je zelo pospeševal misijone, je poslal na krožno pot po azijskih misij onih Tornquista, da bi s svojo finančno skušnjo pomagal misijonarjem v njihovih težavnih problemih. V svojem poročilu pravi, da so dejali o njem, da je bil on prvi sa-lezijanec, ki je obšel svet. V Indiji se je prvič v življenju srečal s skrajno revščino. Prosil je predstojnika, da bi smel ostati med temi ljudmi in jim pomagati. Leta 1931 je postal misijonar v Bombaju. V štirih letih se je do kraja žrtvoval za najbolj zapuščene otroke, na kraju ga je zadela rumena mrzlica. Moral se je vrniti v domovino, v Argentino. Najtežji misijon Svoj najtežji misijon je doživel v Alta Graciji med starimi in bolnimi salezijanci. V svoji majhni in revni sobici je preživel 25 let, sprejemal drugo za drugo novice o smrti svojih dragih domačih, obenem pa sprejemal na pogovor ali na spoved mlade in stare, jih vzpodbujal in tolažil. Ni imel več denarja, da bi ga razdajal, razdajal je le še sam sebe. Srečanje z Gospodom je doživel 20. aprila 1971 v 83. letu starosti. To je zadeva nas vseh Obred sprejema v duhovniški stan RAKOVNIK, CVETNA NEDELJA Ta dan nas je liturgija uvajala v središče Kristusovega odrešenj slcega dogodka. Trpljenje in Vstajenje sta dve strani istega dejanja. Krščanstvo je zato zmožno povezovati skrajnosti življenja v eno samo pot, ki vodi k cilju. Nedvomno je, da želi Kristus še danes v svoji Cerkvi usmerjevalcev, nekaj semaforjev pri našem drvenju skozi ta prostor in čas. še morajo biti tisti, ki bodo Kristusovo odrešenj-sko delo nadaljevali, ki bodo v naše vsakdanje upanje večkrat posvetili z večnostno lučjo. Premalo je takih, ki bi znali združevati zmagoslavnost Cvetne nedelje, uničenje velikega petka, popolno radost vstajenjskega jutra. Vsekakor je to dolžnost tistih, ki mislijo biti duhovniki nove zaveze. Pot do duhovništva je precej dolga in Cerkev želi, da kandidati tudi javno izrečejo svojo pripravljenost, svoj »tukaj sem«. Prvi tak »da« po splošni liturgični obnovi je prav obred sprejema v duhovniški stan. Ta obred je zunanji izraz kandidatove trdne volje, da hoče slediti Kristusovemu povabilu do konca. Svojo pripravljenost izreče javno, tudi pred božjim ljudstvom, saj je zanje poklican in zanje bo delal. Škof ali redovni predstojnik to odločitev v imenu Cerkve sprejme. Na Rakovniku je ta obred opravil inšpektor Štefan Žerdin. Marijino svetišče so popoldne v velikem številu napolnili salezijanski prijatelji. Prišli so tudi novinci iz želimljega, ker je med slovesnim somaševanjem eden izmed njih naredil redovne zaobljube. V duhovniški stan pa je stopilo enajst bogoslovcev. Ker ta obred izključuje vsako drugo posvetitev ali ordinacijo, 19 je bil eden od bogoslovcev posvečen v mašnega pomočnika na veliko sredo. Masni pomočnik sme odslej deliti tudi sv. obhajilo, kar je odslej smel le diakon. V nagovoru pred sprejemom v duhovniški stan so vsi duhovniki in božje ljudstvo opozorjeni, da so duhov- Vsak človek, ki se je popolnoma predal svojemu poslanstvu, se veseli praznika, ki je posvečen njegovemu poklicu in stanu. Če je kdo, potem je to duhovnik, ki se razveseli duhovniške nedelje; nedelje, posvečene njemu in vsem tistim, ki so v sebi začutili Gospodovo vabilo. V želimlj em smo oboji: duhovniki in pripravniki, zato je bilo tudi veselje dvakrat praznično. Odsev bleska praznika se je prvič pokazal pri jutranji liturgiji. Molili in prosili smo za nove, svete duhovne poklice, a pri tem smo vsi čutili, da prosimo zase. Vse je bilo slovesno kot ob velikih praznikih cerkvenega leta. Gospod nas je obilno obdaril s svojo milostjo in spoznali smo, da on vsem tistim, ki ga ljubijo z vsem srcem, vedno pripravlja vesele trenutke. niški poklici zadeva vseh. Eni in drugi morajo skrbeti za zadostno število duhovnikov. Tako bomo resnično spolnili svetopisemsko opozorilo, da se duhovniki jemljejo izmed ljudi in so postavljeni za ljudi. Verjetno si vsi želimo duhovnikov, ki bi bili res za ljudi. St. Hočevar Duhovniška nedelja v Zelimljem Na svetem kraju smo se zopet zbrali popoldne. Tokrat zato, da prisostvujemo akademiji, ki je bila posvečena — kot je bilo med drugim povedano — »tem in stotisočem drugim herojem, ki nosijo baklo evangelija tudi tja, kjer odpovedujejo kategorije življenjske neogroženosti; vsem, ki pri tem delu omagujejo .. . vsem, ki so strti stopili iz borbe ... vsem, ki so pod bremeni padli ali kako drugače s smrtjo izpričali svoje prepričanje«. Prireditvi so dale poseben ton fanfare, ki so med seboj povezovale posamezne točke. Seveda ni manjkalo petja ob spremljavi jazzovskega ansambla. Okrog trinajste ure so se začeli zbirati študentje iz Ljubljane, ki so to nedeljo prišli v želimlje. čas, ki je še bil do prireditve, so uporabili za razvedrilo, nato pa so skupaj z nami 20 odšli v cerkev. Vsi so bili zadovoljni, saj so tudi oni čutili, da je še mnogo idealizma med slovensko mladino. Akademijo smo pripravili vsi prebivalci našega zavoda s sodelovanjem želimeljske mladine. Še eno presenečenje nas je čakalo to nedeljo. Kakor sta nam maša in akademija vlili novih duhovnih moči in veselja do duhovnega poklica, tako nam je ta točka v tej lepi nedelji pomnožila ljubezen do materinega jezika. Namen recitala, ki ga je pripravil poklicni igralec tržaškega gledališča, Stane Raztresen, je bil dokazati, »da je slovenski jezik, jezik praznika«. S svojimi recitali je gostoval še po mnogih krajih, med drugim tudi med dijaki slovenskega mohorjevskega konvikta v Celovcu, v Mestnem gledališču ljubljanskem in drugod. Kot je sam dejal, čuti, da je njegovo poslanstvo v tem, da širi med Slovenci ljubezen do slovenskega jezika. Recital v nedeljo je imel naslov: Bridke in pikaste. S svojim recitalom je popolnoma uspel, saj smo njegove izvedbe ponavljali in si jih tudi nekaj zapomnili. Naslednji dan je imel še en recita-tiv z naslovom: Balade in romance. Pri prvem so prisostvovali tudi naši gostje iz Ljubljane. Odličnemu Stanetu Raztresenu smo vsi hvaležni, da je prišel v našo sredo in nam pokazal, kako je lep naš jezik, in da nam je dal novih spodbud za naše izobraževanje. Še nekaj časa so ostali med nami študentje iz Ljubljane. Za vse se je našel košček kruha in prostor, kjer so mogli razvneti svoje mladostne moči. Praznik se je končal, začela se je znova siva vsakdanjost. Ni nam tako težko, kot je bilo prej, ker vsi čutimo, da so z nami mnoga srca, ki so na to nedeljo dobila novih moči in spodbud, da nas bodo podpirala. Prosimo jih samo, da ne obupajo, ker je pred nami še mnogo preizkušenj, ki jih bomo brez njihovih molitev težko prestali. aran Qlasniki vstajenja Spomini s srečanja Bilo je na belo nedeljo zgodaj zjutraj. Dež je kot zgubljen padal z neba, ki je bilo odeto v neko užaljeno sivino. Po praznih ljubljanskih ulicah je iz nekaj avtomobilov boljščalo po dvoje šoferskih oči v zavesti, da je pot še dokaj dolga. Bogoslovci smo na sedežih pričakovali srečanja z ljudmi dveh župnij. Maribor je bil že za nami. Dež se je naveličal svoje monotone melodije, sonce je za oblaki pokazalo svoje obrise. Mi drvimo proti Radencem. Od tam se bomo povzpeli na Kapelski vrh v župnijsko cerkev. Pri njih je danes »malo proščenje« in mi jim bi radi prinesli nekaj velikonočnega veselja. Vsi se moramo vedno bolj in bolj zavedati, da je velika noč žarišče našega življenja, da nam od tu 21 sveti luč v vse dvome, noči, v zapu-ščenost in dozdevajočo nesmiselnost. Toda to je mogoče doživeti le v bratski skupnosti. Brez velikih naporov smo to skupnost ustvarili že pred mašo. Sama evharistična daritev nam je prinesla novega zbližanja. Velikonočna pesem nas je sproščala in beseda našega ravnatelja Franceta Levsteka svojim nekdanjim faranom je bila ohrabrujoča. V tej duhovni medsebojni povezanosti smo zaslutili, da nismo le ljudje sedanjosti, ampak predvsem bitja prihodnosti. Zagotovilo je Vstali Kristus. Bogoslovci smo zlasti po končani maši v kratki in preprosti akademiji hoteli nakazati, da smo glasniki vstajenja. Zato je bila naša beseda izraz upanja in naša pesem klic radosti. Čemu bi se predajali obupu in malo-dušju? Življenje sicer ni praznik, vendar ga z napori in žulji preobražamo v praznik večnosti. Hkrati smo hoteli povedati, da so prav duhovni poklici'® tisti, ki prinašajo vstajenjsko radost. Nič čudnega, če smo zato tudi nekoliko glasno prosili za nove, predvsem pa velikodušne duhovnike in redovnike. Božje ljudstvo s Kapele nas je razumelo. To sem jim bral v očeh. Bili so nam hvaležni in nam tudi pripravili darove. Tudi mi smo jim hvaležni. Popoldne smo prekoračili Muro in obiskali Dokležovje. Tu uspešno žup-nikuje Martin Jurčak, bivši inšpektor. Ni zastonj glasbenik; v cerkvi je mladina pela, da sem imel občutek kakor bi se nahajal na morski obali, kjer valovi pluskajo v skalovje. Majhna cerkev ni mogla použiti glasov, ki so doneli iz mladih grl in se prerivali pod stropom. To nas je še bolj navdušilo. Majhen prostor in veliko število zbranih že tako in tako vpliva na večjo domačnost in odprtost. Vsaka naša beseda je kar nehote postala bolj sproščena, petje pa ubrano in nena-rejeno. Bratska skupnost je prišla do polnega izraza: številno obhajilo ga je le potrjevalo. Kajpada nismo mogli naše srečanje končati v sv. mašo. Zatajili bi svojo narodnost, če se ne bi predali užitku prepevanja narodnih pesmi. Tudi to je nadaljevanje litur-gije v življenje, ker je pesem izraz velikodušnosti in odprtosti. Dobre volje ni manjkalo ne na eni ne na drugi strani. Zato je bila ločitev skorajda težka. Naša notranjost se je pa le napolnila z veseljem, ker smo posredovali vsaj nekaj velikonočnega veselja in iskreno hvaležnost smo čutili do vseh, ki so nas res lepo sprejeli. Po tako preživetem dnevu se nam je precej dolga pot do Ljubljane zdela kratka. St. Hočevar Za Qospodovim klicem Srečanja ob obnovi Zadnje dni meseca januarja, bilo je to ob prazniku sv. Janeza Boska, se je v Zelimljem zbrala večja skupina mladih fantov, predvsem osmo-šolcev, h krajši duhovni obnovi ali srečanju. To so bili dnevi, ki so jih mladi junaki žrtvovali od svojih kratkih polletnih počitnic. Četrtek 27. januarja je bil začetek obnove. Pogumni fantje so po večini pridrsali v želimeljsko dolinico sami, po visokem snegu, kar brez smučk, saj je snežilo potem kar dva dni in dve noči skupaj. Snežna odeja je pokrila in obkolila salezijanski zavod, v katerem se je zbralo poleg domačih prebivalcev zavoda še 46 navdušenih fantov. 22 Pri skupni mizi in kosilu so gostom pripravili bogat program in lep sprejem fantje zavoda s svojimi ansambli, pesmijo in humoreskami. Vse je bilo prisrčno, domače in veselo. V popoldanskih urah so se srečavali, spoznavali, igrali v prostornih sobah in hodnikih zavoda, obenem pa se že pripravljali za obnovo, ki so jo začeli v zavodski kapeli. Po lepem začetku in skupni daritvi so se vključili v veliko zavodsko družino in s svojim programom že pri večerji korajž-no odgovorili starejšim prijateljem na njihov prijazni sprejem. Vse je bilo I tako polno, pestro in lepo, da nam je bilo kar hudo, ko smo se morali kmalu posloviti in zapustiti zavod. Namen tega kratkega srečanja je bil skupno iskanje prave poti v življenje, zlasti za osmošolce, ki se bližajo važnemu križišču, ko bo treba odločati, ali naprej v šolo ali pa v poklic. Bili so to koristni trenutki medsebojnega srečanja, razmišljanja in navdušenja za lepo mladost. Obnova je hotela poudariti važnost časa, v katerem se je treba pripraviti za poklic, življenje in večnost. Kam - julija? že nekaj let se v julijskih dneh zbirajo fantje in prihajajo v Želimlje. Tukaj so obnove po razredih, kar je laže in lepše organizirati. Tudi letos bomo imeli skupna srečanja za 5. in 6. razred od 11. do 15. julija; za 7. in 8. razred pa od 18. do 21. julija. Obnove bodo med tednom, kajti lani mnogi niso mogli priti, ker je bilo srečanje čez nedeljo, ko so bile birme ali nove maše po njihovih župnijah. Prijatelj, že zdaj misli in najdi čas, da se udeležiš kakšne obnove tukaj ali kje drugje. "MLAD SI! — Ne pozabi! Lepo je biti mlad, pravi pisatelj knjige, ki nosi isti naslov. A na žalost je na svetu preveč mladih starcev. Ker ne znajo živeti lepe mladosti, prehitro ostare in morda nikoli v življenju ne bodo srečni, ker ne bodo dozoreli. Celo življenje si boš grel roke ob ognju svoje mladosti! (Papini) 'ZORETI MORAŠ! — Zorenje je naporno dnevno delo, za katero moramo vsako jutro z novo svežino poprijeti. (Hoffmiller) Najbolj čudovito, najbolj pustolovsko in najbolj vznemirjajoče, kar mladina sploh more odkriti, je: sebe samega. (Hausmann) "TVOJA BODOČNOST — Mlad člo vek ne sme reči: Rešiti hočem svojo dušo, ampak: Rešiti hočem svet. (La-cordaire) Samo življenje, ki ga živimo za druge, je vredno življenja. (Einstein) Čemu bi iskal pot, če je ne mislim pokazati svojim bratom. (Goethe) Mladi prijatelj! O vsem tem in podobnem se bomo pogovorili ob srečanju, ko bomo v zavodu in lepi okolici Želimljega preživljali dneve vesele mladosti. Do 15. junija sporoči, če prideš na obnovo in piši čimprej na naslov: JANKO NOVAK ŽELIMLJE 46 61292 — IG pri Ljubljani 23 Marija Pomočnica v Boštanju Sveti Janez Bosko je rad priporočal svojim duhovnim sinovom: »Kamorkoli pridete, širite češčenje Marije Pomočnice in videli boste čudeže. To so z vnemo delali salezijanci, ko so prišli na Radno leto 1907. V radni-škem gradu so imeli zavod za vzgojo duhovniškega naraščaja. Zanj so takoj oskrbeli lep kip Marije Pomočnice in začeli obhajati spominski dan njenega praznika, vsakega 24. v mesecu. To je bil dan duhovne obnove za vso bližnjo in daljno okolico: sveta maša z govorom in skupnim obhajilom, posebnimi molitvami in blagoslovom Marije Pomočnice. Kapela je kmalu postala premajhna za veliko so začeli prihajati k Mariji Pomočnici, zlasti odkar so salezijanci prevzeli faro v Boštanju (1945) in ustoličili kip Marije Pomočnice v podružnični cerkvi na Logu. Češčenje Marije Pomočnice je spet zaživelo. Naš domačin in veteran Franc Kmetic je poskrbel, da se opravlja tudi na Logu na vsak 24. dan v mesecu posebna maša z blagoslovom Marije Pomočnice. Tudi sam praznik Marije Pomočnice se obhaja vedno bolj slovesno v tej cerkvi. Pred par leti smo spet vpeljali slovesno procesijo s kipom Marije Pomočnice. Spet prihajajo počastit Marijo častilci tudi iz sosednjih župnij. I število Marijinih častilk, ki so prihajale ne samo iz boštanjske župnije, temveč tudi iz Sevnice, Radeč, Zabu-kovja in Razborja. Prava manifestacija češčenja Marije Pomočnice pa je bil vsakoletni praznik 24. maja z veličastno procesijo s kipom Marije Pomočnice in ob spremljavi mladinske godbe. V žalostnih vojnih razmerah in zlasti s preselitvijo naših ljudi v nemška taborišča ter z ukinitvijo zavoda na Radni, so vse te lepe prireditve sicer prenehale, a le začasno. Po vrnitvi iz pregnanstva so naši dobri ljudje še bolj čutili potrebo po tolažbi. Zato Nova cerkvica Marije Pomočnice v Šmarčni Za Marijo ne naredimo nikoli dovolj! Zato smo nedavno pokazali ljubezen do Marije Pomočnice še z novo ustanovo. Kljub težkim razmeram smo zgradili novo mikavno in moderno podružnično cerkvico na čast Mariji Pomočnici v najbolj oddaljeni vasi naše župnije, v Šmarčni ob Savi. Že ime pove, da je tu Marijin kraj. Tam je že več stoletij stala kapelica s starodavnim kipom Marije Pomagaj, ki so ga prinesli iz romarske cerkve na Topolovcu. Ko je nekoč toča napravila veliko škodo, so se vaščani zaobljubili Mariji, da bodo vsako leto na Binkošti 24 imeli skozi domača polja procesijo, da si izprosijo Marijine pomoči in varstva. Do zdaj so res bili obvarovani te nezgode. Ker pa je bila kapelica premajhna, niso mogli imeti v njej božje službe. Zato so dobri vaščani na pobudo domačega župnika zavihali rokave in s skupnimi močmi sami postavili novo prav mikavno cerkvico, ki so jo posvetili Mariji Pomočnici. Dne 18. oktobra 1970 je ljubljanski pomožni škof dr. Lenič Stanko cerkev slovesno blagoslovil, in od ta- krat se še bolj širi Marijino češčenje v naši fari in okolici. Tudi letos se pripravljamo, da bomo z iskreno pobožnostjo in procesijo proslavili Marijin praznik. Naj bo priprošnja naše nebeške Matere našemu ljudstvu, ki je toliko pretrpelo za časa pregnanstva, velika opora in tolažba. Treba pa je, da še za naprej resnično zaupamo v njeno pomoč in se potrudimo za prepričano versko življenje, da bomo vredni njene dobrote in pomoči. Domačin Iz Betlehema Naš klerik Franci Za j ti se je po dveletnem bivanju v Egiptu preselil v Bet-lehem. V Aleksandriji je dve leti deloval v velikem salezijanskem zavodu, kjer je nadziral fante-gojence. Drugo leto, ko je že obvladal arabski jezik pa je tudi poučeval male Arabce v nekaterih predmetih. Lansko leto je odšel naprej v bogoslovje v Betlehem. Naj vam kar sam opiše svojo pot in novo življenje v Sveti deželi: Najprej pošiljam vsem prisrčne pozdrave iz Svete dežele. Semkaj sem se pripeljal z letalom 1. avgusta. Ustavil sem se za tri tedne na Cipru, kjer sem čakal vizum za Izrael. Tukaj letos študiramo filozofijo v salezijanskem zavodu v Betlehemu. Nas je osem različnih narodnosti. Sa-lezijanska mednarodna teološka fakulteta pa je 5 km od Betlehema. Tam študirajo sami bogoslovci, ki so že končali filozofijo. Letos jih je 25. Bilo bi jih več, če bi bili tukaj bolj mirni časi. Bogoslovci so zelo različnih narodnosti. Največ je Italijanov, nekaj Bogoslovec Franci Za j ti med svojimi tovariši (tretji z leve) 25 Špancev, drugi so iz Venezuele, Paragvaja, Tajske in Severnega Vietnama. Prej so obiskovali to fakulteto tudi lazaristi iz Betanije. Letos pa hodijo že v Jeruzalem, ki jim je pred nosom. Uradni jezik v zavodu je italijanski. Tukaj, v našem zavodu, poleg svojega študija nadziram tudi fante, ki stanujejo tukaj in hodijo v šolo. Večina so doma iz Galileje in Sama-rije, zato ne morejo hoditi vsak dan domov. Večkrat obiščem svete kraje, posebno Getsemanski vrt, Kalvarijo in božji grob. Rad se vas vseh spomnim. V soboto smo šli v Jeriho, ki je 34 km vzhodno od Jeruzalema. Leži ob Mrtvem morju in je torej najnižje ležeče mesto na svetu in obenem tudi najstarejše. Blizu Jerihe je gora Jezusovega štiridesetdnevnega posta. V Je-rihi smo pomagali neki družini presaditi pomarančna drevesa. Bili so zelo veseli in nam dali precej južnega sadja. Rad bi vam na kratko opisal, kako sem preživel božične in novoletne praznike v samem kraju kjer je bil rojen Jezus. Lahko rečem, da je bil to najlepši božič v mojem življenju. S tem ne mislim podcenjevati praznikov, ki sem jih preživel v šentruper-tu in sploh v domovini. Bili so prelepi tudi tisti, toda obhajati božič v kraju kjer se je dejansko rodil Zveličar, je pa posebno doživetje. Že kakšen teden pred prazniki so napeljali ogromno luči po cesti iz Je- ruzalema v Betlehem. še posebno so okrasili z lučmi Betlehem, ulice in prostor pred cerkvijo Jezusovega rojstva. Vsak večer pred božičem so frančiškani oddajali po zvočnikih ad-ventne pesmi, da se je razlegalo po celem Betlehemu. Na sam sveti večer so prižgali vse luči. Bilo je svetlo kot podnevi. Božične pesmi so se razlegale po Betlehemu. Zvonovi so zvonili in naznanjali veselo novico. Na sveti večer se je zbralo že popoldan ogromno ljudi od vseh strani sveta. Prisotnih je bilo okrog 200 duhovnikov. Slovesno smo sprejeli Jeruzalemskega katoliškega patriarha. Vse do polnoči smo peli v votlini rojstva. Bilo je nekaj prekrasnega. Slovesno polnočno mašo je imel nadškof v cerkvi svete Katarine. Istočasno je bila tudi maša v sami votlini, ki so jo prenašali po radiju. Iz nabito polne cerkve pa so prenašali polnočnico po televiziji. Gledali so jo lahko po celem Bližnjem Vzhodu in Evropi. Po maši so nesli kip malega Jezusa v votlino, ter ga položili na kraj, kjer so pred 2000 leti stale jaslice. Celotna slovesnost se je končala ob 2. uri zjutraj. V tej votlini sem pred nekaj meseci napravil večne redovne zaobljube. Sem prvi salezijanec, ki sem imel to srečo.« Za Veliko noč se nam je Franci kratko oglasil in obljubil da nam v kratkem piše, kako je praznoval velikonočne praznike. Verjetno ima veliko učenja, pismo pa tudi včasih dolgo potuje. Veseli kolesar Takega smo videli zadnja desetletja našega veterana Jožefa MALICA, kako je z nekim starim kolesom križaril po Slovenskih goricah in obiskoval prijatelje in z njimi obujal spomine na lepa leta svojega duhovniškega dela. Ko pa je bil mlajši, so ga zaradi njegovih lepih, črnih kodrastih las in po prijaznih očeh, ki so odražale njegovo blago srce, imenovali »slovenski don Bosko«. Doživel je lepo starost 87 let, ko je bolj od starosti kot od bolezni dne 13. januarja letos umrl v salezijan- 26 skem zavodu Manfredini v Este pri Padovi. Pokojni je bil goriški rojak in je bil zelo navezan na svoj domači kraj in na svoje ljudi. Rodil se je na Peči pri Gorici 18. marca 1884 v preprosti kmečki družini. Kot 14-letni fant je prišel v salezijanski zavod v Cuorgne v severni Italiji. Bil je med prvimi Slovenci, ki so šli po don Boskovih stopinjah. Svojo redovno obleko je prejel od svetniškega don Rua, prve ga don Boskovega naslednika, prve zaobljube pa je izpovedal 1901. leta Vse svoje študije je opravil v Italiji, praktično vzgojno preizkušnjo pa na Rakovniku. V duhovnika je bil posvečen 18. septembra 1909 v Ivrei. Kot duhovnik je delal v raznih slovenskih zavodih, na Radni, Rakovniku, Veržeju, Kodeljevem in Murski Soboti, največ kot učitelj in spovednik. Potem ga je leta 1924 pokorščina, ki se ji ni nikoli ustavljal, zanesla za deset let na skrajni konec Južne Amerike, kjer je močna kolonija Dalma-tincev, ki so dali salezijanski družbi številne in znamenite poklice, med njimi še sedaj živečega Vladimir j a Boriča, ki je škof v Punta Arenasu že od 1950. leta. Tudi Malič je župniko-val nekaj let v Punta Arenasu, nato pa v Porvenirju. Mimogrede povedano, 18 let za njim je prišel na njegovo mesto naš duhovnik Anton Klemen-šek, ki pa je zaradi ostrega podnebja kmalu onemogel in umrl. V tistem koncu sveta boguzahrbtom živita še sedaj dva naša sobrata: duhovnik Franc Petek in pomočnik Lojze Pla-zar. Naš misijonar se je leta 1935 vrnil v domovino, kjer je spet z vsem veseljem in navdušenjem nadaljeval svoje salezijansko apostolsko delo. Vojna ga je doletela v Veržeju, od koder se je izpod nemške okupacije prebil v Ljubljano, leta 1950 pa se je kot italijanski državljan moral umakniti v Italijo, kjer so ga sobratje sprejeli z odprtimi rokami. Nekaj časa je živel v Chioggi, vsa preostala leta pa v Este, ki mu je postala druga domača hiša. Povsod so ga imeli radi, povsod si je znal pridobiti prijateljev, ki jih ni zlepa pozabil. Vsakomur je povedal kako dobro besedo, šaljivo ali resno, kakor je naneslo, pri čemer ni nikoli pozabil, da je duhovnik. Pri vsem tem je bil vedno skromen, preprost in resnično ubog. Ni se sramoval ponoše-ne obleke. Po Sloveniji je hodil v du-hovski obleki tudi takrat, ko so vsi drugi kolarje poskrili, ali zavrgli. Zelo veliko je delal za poklice, kjer je le mogel. Pripoveduje naš sobrat duhovnik Anton Vode: »V šolskem 1 letu 1919/20 sem hodil v tretjo gimnazijo v Veržeju. Pokojni g. Volčič je bil ravnatelj, gospod Malič katehet. S kako skrbjo sta gojila mlade poklice, ne toliko z besedo, temveč z zgledom. Živo mi je v spominu, kako je bil katehet vedno z nami, tudi pri igri: kako je mladi mož tekel, ko smo igrali dolgo zastavo ali strupeno žogo! In potem v cerkvi: s kakšnim zanosom je prepeval, vse, posebno pa še duhovnikove speve pri slovesni maši in ,exultet' na veliko soboto. V svoji preproščini se mu je včasih tudi kakšna nerodna primerila. Recimo, ko je obhajal deseto obletnico posvečenja, si je v Gornji Radgoni dal natisniti podobice, na katerih je 27 stalo v debelih črkah: »Ob desetletnici mašiništva« ... Kako so ga imeli radi v Este, priča njegov pogreb v tem zavodu. Vsi, li-ceisti in spredješolci, so prekinili pouk v šoli in ga nadaljevali v cerkvi, kakor je dejal beneški inšpektor v svojem poslovilnem nagovoru pri maši zadušnici. Eden od nižješolcev se je zelo simpatično spomnil lika pokojnega don Giuseppeja, ko je omenil njegov pogostni in vedno isti pogovor z njim: »Kako ti je ime?« — Marko. »Si vesel, Marko?« — Sem, don Giuseppe! — »Marko, boš zmolil eno zdravomarijo zame?« — Prav rad, don Giuseppe! — Mladino je imel silno rad, pa naj bi bila še tako hrupna. Rad je dejal: »Mladina ima prednost!«, in se je ves vesel umaknil divjemu naletu gojencev, ki so se podili po hodnikih. Na željo sorodnikov so zacinkano krsto s pokojnikovimi ostanki prepeljali v rojstno vas, kjer so ga v nedeljo 16. januarja pokopali v domačo zemljo, ki jo je tako ljubil. V cerkvi in na grobu sta mu prepevala dva zbora, domači in goriški. Ob grobu sta se v imenu salezijancev poslovila od njega gospod Rebek Stanko in ravnatelj zavoda iz Este. Pri pogrebni slovesnosti je bilo navzočih okoli 25 duhovnikov, od teh 15 salezijancev, ki so zastopali Ljubljano, Trst, Gorico in Este. Ostal nam bo v spominu kot 'slovenski don Bosko' in veseli kolesar. tv-stk Ljudski misijonar Rebek Stanko Z zadnjega misij ona od tihe do cvetne nedelje v Mokronogu se je gospod Stanko vrnil k nam na Rakovnik mrtvaško bled in s strašno zatečenim nogami. Takoj je moral v bolnico, a zdravniška pomoč mu ni mogla več pomagati. Potolažen z zakramenti je 28. aprila končal svojo zemeljsko pot. Umrl je za posledicami sladkorne bolezni, ki jo je začutil na svojem prvem ljudskem misij onu pred desetimi leti. V teh letih je imel 44 misi-jonov, 17 duhovnih vaj, in vsega skupaj 2380 pridig in 45.000 vernikov je opravilo pri njem svojo spoved. Vse to si je skrbno zabeležil, ne zaradi kakšnega ponašanja, saj se ni nikoli hvalil, temveč iz preproste ljubezni do reda in da bi mogel svojemu predstojniku poročati o svojem delu. Go- rečnost za duše mu je bila edina skrb in delo zanje edino veselje. To veselje ga je stalo izrednih naporov, dolge hoje, prevažanja po avtobusih, zlasti še v časih, ko so bili redki, prenatrpani, majavi. Koliko mraza je prestal po naših nezakurje-nih cerkvah, spovednicah in župnijskih sobah, kjer je prenočeval. Kolikokrat ga je oblival znoj od utrujenosti in telesne slabosti, a je neutrudno kar naprej in naprej delil božjo besedo. Tržačan po rodu (1908), je prišel malo po prvi vojni kot dvanajstletni fant (1920) na Rakovnik. Po nižji gimnaziji se je oklenil don Boska in napravil prve zaobuljube 1926., nadaljeval višjo gimnazijo na Radni pri Sevnici, nato opravil tri leta vzgojnega dela na Rakovniku, Kodeljevem, in na Radni, bogoslovje na Rakovniku in končno prispel na zaželjeni cilj maš-niškega posvečenja leta 1937, ko je 28 prvič zazvenela vsa cerkev od njegovega lepega in močnega glasu ob petju ,Slava Bogu na višavah'. Dolgo let je deloval kot duhovnik in vzgojitelj med hrvatsko mladino in vernim ljudstvom kot župnik. Težka vojna leta je preživel v Splitu (19421942) in na'Reki (1942-45), kjer je pomagal pred nasiljem okupatorja našim ljudem v potrebi in stiski. .. Po vojni je ostal na Reki kot župni upravitelj in ravnatelj, potem upravitelj naše hiše in don Boskove cerkvice v Rovinju (1952-55), župni upravitelj v Zadru (1955-59), in spet na Reki (1959-62). Končno se je vrnil v domovino in začel misijonariti med našim ljudstvom. Zadnja leta se je posvečal tudi našim dobrotnikom in sotrudnikom in se z njimi dopisoval z veliko skrbnostjo. Ne bomo pozabili njegove gorečnosti, radi se bomo spominjali njegove vedrosti, za zgled nam bo njegova požrtvovalnost, ki ni poznala meja, v spominu nam bo ostala njegova po-božnost. Bil je resnično dobri in zvesti služabnik, ki mu je Gospod končno dejal: »Pridi po svoje plačilo!« Jezus edino bo prav ocenil vse njegove delo, skrite boje za zvestobo njemu in njegovemu poslanstvu. Samo on ve, kaj vse je moral pretrpeti zaradi svoje bolezni, pa ni odnehal, temveč je trdno vztrajal na svojem mestu. Vsega tega si naš Stanko ni zapisoval, o tem ni vodil osebnega dnevnika, vse je zaupal svojemu Gospodu in Mariji Pomočnici, ki jo je izredno častil. Re-bek Stanko je bolj zaupal božji knjigi, kakor pa spominu in hvaležnosti ljudi. stk NAŠE ŽIVLJENJE JE TAKO KRATKO. ZATO JE TRE BA HITRO NAPRAVITI TISTO MALO, KAR SE DA, PREDEN NAS PRESENETI SMRT. DON BOSKO 29 Kongoški dialogi Na obronku mesta Lubumbaši v Kongu so salezijanci ustanovili 1964 Mladinsko mesto (Cité des Jeunes). V nekaj letih je postalo center za usposabljanje v obrti in poljudelstvu. Kdo živi v njem? Poslušajte naslednji pogovor: Trije smo v uradu, ki je vedno odprt. Marcel: naš bivši gojenec mizar, nekoč poglavar bande v predmestjih Lubumbašija, sedaj »poklicno nezaposlen«, vendar zaposlen z vsem, kar mu prinaša denar. Izredno bister, nadpo-prečnega razuma in s prtljago študijskih let, ki jih ni nikoli končal zaradi nepremagljive alergije do discipline. Jože: tudi naš bivši gojenec, tudi mizar, sedaj pri železnici. In jaz, »duhovni oče, s katerim je mogoče kramljati, ker nima drugega dela«. Marcel napade: — Bogat hočem postati! Ni važno kako in za koliko časa. če je treba krasti, se ne bojim. Mar ni prav? Pa čeprav bi bil bogat samo 24 ur in bi potem šel v ječo, da bi se le čutil bogatega vsaj en dan. — Jaz pa hočem postati reven .. . — Bongo! (Lažeš!) — Kweli! (Res je!) Čutim odpor do bogatih ljudi. Navadno niso ljudje . . . — Ne. Motiš se. Nočem biti preveč bogat. Hočem le živeti »dobro«, brez skrbi, ne da bi se mučil kakor suženj. »Bogat«, da bi bil »svoboden«. Bogat, da bi se rešil srednjega veka nerazvitih ljudi! ... Poglej malo moje prijatelje, ki delajo na železnici: so mar svobodni? Koliko zaslužijo za svoje težaško delo? Revni smo, in revni... bodo oni ostali: jaz že ne! Jaz ne delam — tako že ne kakor oni — čakam svoje ure, prilike: postal bom bogat, svoboden! —• Kaj pa ti, Jože, se strinjaš? Je boljše krasti, kajne? — Ne, s tem ne soglašam. On vedno pretirava. Nikoli se ne bo popravil. Meni ni všeč krasti, pa tudi ne, da bi me kdo okradel. Če kradeš in te primejo, boš šel v ječo. To je žalostno. Če pa bi bila zares sigurna prilika, potem da. — Za vaju torej krasti ni zlo, da te le ne primejo? — Seveda! — potrdi Jože. — Zlasti, če gre za velika podjetja, potrdi Marcel. Bogata so, lahko si bodo opomogla. Krasti vam, očetom, 30 redno ne. Še manj pa vam črnim v predmestju: tam ste revni. Vsi smo revni. — Oho? Glej, Jože, kako je lepo oblečen ... in kako lepe čevlje ima! — Samo te imam, oče. Nimam 12 parov, kakor ti. — Tako praviš, veš pa, da sem reven. — Ne! Vi, duhovniki — poskoči Marcel — ste bogati. Nikoli ne boste zares revni, pa čeprav si mogoče prizadevate, da bi bili. Revni smo mi. Zares je reven tisti, ki je reven, ne da bi hotel biti reven! Moje ponočne misli Civilizacija »vse na lahko dobiti« je zagrenila današnji rod afrikancev, zla- sti po velikih mestih. Fant v takem okolju postane hitro dozorel in se pod pekočim soncem gonje za izživljanjem hitro posuši. Kaj storiti? Ne moreš jih obsojati. S tem bi nikamor ne prišel. Sicer pa si niso krivi. Razumeti jih moraš, potrpeti z njimi, jim pomagati. Živeti moraš z njimi in jih rad imeti takšne, kakršni so. To tudi morajo občutiti. Nikar se delati »učitelja, ki zna vse«, sodnika, ki vse od-kraja obsoja, ali celo nadčloveka, ki bi jih preziral. Zelo so ponosni in občutljivi naši fantje. Samo tako jim je resnično mogoče pomagati, jih kulturno, nravno in versko dvigati. D. Mario Valente Ali ga poznate? Črtice iz don Boskovega življenja 8. Kako je don Bosko navajal k zaupanju v angela varuha. Na praznik sv. Rajmunda je šla žena portugalskega veleposlanika v Tu-rinu k spovedi v cerkev sv. Frančiška Asiškega. Spovedala se je pri Don Bo-sku, ki je tistega dne imel svojo opravilo v tej cerkvi. Ob slovesu ji je dejal: — Gospa, prosite svojega angela varuha, naj vam stoji ob strani v nevarnosti, ki vas bo danes doletela. Gospa se je močno prestrašila in je hotela vedeti, kaj se bo zgodilo. Končno se je umirila, se zahvalila za opozorilo in nasvet ter se poslovila. Ko je prišla domov, je zbrala vso družino, zmolila z vsemi skupaj molitev k angelu varuhu in mu priporočila potovanje, ki ga je imela v načrtu popoldne. Proti večeru so vstopili v kočijo gospa, njena nečakinja in ena izmed služabnic. Po nekaj kilometrih vožnje so se konji nenadoma splašili in začeli divjati. Ni jih bilo mogoče umiriti. Popotnice so vse iz sebe od strahu kričale. Nenadoma je kočija zavozila na kup gramoza in se prevrnila. Vse popotnice so po dolgem in širokem zletele po prašni cesti. Kočijaža je vrglo iz kozla v grmovje, konji pa so še naprej vlekli prevrnjeno kočijo. Vse se je zgodilo v manj kot bi trenil z očesom. Sedaj se je gospa spomnila svojega angela varuha in polna zaupanja vzkliknila: — Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj . . . 31 Zadostovale so te besede in zgodilo se je nekaj čudnega. Konji so se ustavili. Iz grmovja se je nepoškodovan prikobacal kočijaž. Prihiteli so kmetje iz bližnjih hiš in nudili vsem prvo pomoč. Toda nihče ni bil resno poškodovan: samo praske, zaprašena obleka, skuštrane glave in precej strahu. Vsi skupaj so se zahvalili angelom varuhom, ki nas spremljajo na naši življenjski poti in nas varujejo hudega. A** Don Bosko je spet pokazal, da vidi v prihodnost, nam vsem pa je dal nasvet, naj se priporočimo angelom varuhom, zlasti ko se podamo v džunglo današnjega prometa. Fr. de la Hoz — V. Dermota Rakovniška Marija Pomočnica vabi V NEDELJO 28. MAJA Liturgični praznik Marije Pomočnice je 24. maja. Ta dan bodo maše ob 6., 7., 8., 9., 10. in zvečer ob pol 7. uri. Slovesnost praznika Marije Pomočnice bo v nedeljo 28. maja. V pripravo na praznik bo tridnevnica: 25., 26. in 27. zvečer. V soboto ob 19. uri bo pri luški votlini maša s pridigo in procesijo s svečkami v cerkev. Cerkev bo vso noč odprta. Od 23. do 24. ure: ura molitve. V nedeljo 28. maja bodo maše od 5. do 11. ure. Ob 9. slovesna maša. POPOLDNE OB 3. URI BO ZOPET NEKDANJA TRADICIONALNA PROCESIJA S KIPOM MARIJE POMOČNICE. Deklice v belih oblekah in narodne noše, vabljene! Večerna maša ob 18.30. Marija Pomočnica pričakuje svoje častilce NAŠA KNJIŽNA POLICA KNJIŽICE: PRAVKAR JE IZŠLA KNJIŽICA OB POTI ČLOVEŠTVA V TISKU JE KNJIŽICA O SV. MARIJI MAZZARELLO V PRIPRAVI JE KNJIŽICA MIHAEL RUA, NAŠ SVETNIŠKI KANDIDAT NAROČILA NASLAVLJAJTE NA: »KNJIŽICE«, 6100 LJUBLJANA-RAKOVNIK Izdajajo »KNJIŽICE« Ljubljana, Rakovniška 6. — Odgovarja in ureja dr. St. Kahne. — Tiska Železniška tiskarna, Ljubljana