Junak iz Liburnije. Spisal Ivo Trošt. tari Grki in Rimljani so skrbno pazili, da so jim bili sinovi telesno lepo vzgojeni, razviti in utrjeni. Rimski ali grški kipi nam še danes svedočijo, da je bilo njihovim mojstrom pravilno vzraslo, naravno razvito, močno in utrjeno člo-veško telo — vzor popolnosti. Take so si mislili, take so upodabljali tudi svoje bogove in boginje. Vsi po-znejši mojstri v kiparstvu in slikarstvu so se učili ob teh vzorih in se uče še danes. Ni pa tudi nič bolj naravnega nego to. Telesna popolnost je nekaka podoba duševne popolnosti. Ali ne sodimo tudi mi marsikoga samo po njegovi vnanjosti? Obleka dela človeka. Ne pomislimo pa, da je pri tem njegova duša prazna, srce le prevečkrat — hudobno. Prvi narodi so bili prisiljeni se zanašati na svojo telesno moč. Zato so tudi kipi njihovih božanstev vsi veliki, močni, lepi, vzorni. Telesna moč je bila njim prvi pogoj za lažji obstanek, zakaj često se je človek srečal z volkom ali medvedom. Drug drugemu sta pokazala zobe, drug drugega sta bila — lačna. Vnel se je boj, ne boj — zares mesarsko klanje: kdor je premagal, je za plačilo požrl nasprotnika. Zgodovinski narodi so pa tudi znali ceniti telesno popolnost celo — pri sovražniku. Božanstva tujih, podjarmljeiiih rodov so uvrščali med domače bogove in premagane sovražnike so vodili uklenjene v Rim v triumpfu (slavnostni procesiji) pred seboj. Trdovratne sovražnike so izkušali izlepa ali z zvijačo pridobiti zase. Tam, kjer danes pere kvarnerski zaliv gole kraške skale ob strmem obrežju, je bival 200 1. pred Kr. junaški rod v deželi, ki so jo nazivali Li-burnijo. Tej deželi je bil udružen tudi vzhodni del današnje Istre. Tam torej, —+* 274 m— kjer vedno zeleni lovor krasi bivališča mnogim tujcem pozimi v zavetju pred današnjo burjo, je bival svoboden rod junaških Ilircev. Solnčna stran Učke gore mu je dajala vina in sadja v izobilju. Ribe je svobodno lovil po liburnijskem morju, zadaj za Učko je pa divjačina ponujala slastnih zalo-žajev. Širili so se na levo in desno temni lesovi vse do sedanje bistriške doline in še naprej na Snežnik, Javornik v Carniolo (Kranjsko). Lepo živ-ljenje je bilo na solnčni obali pozimi, še krasnejše poleti po hladnih tokavah pod Učko goro. Zemlja je rodila skoro brez truda, in stanovalci so živeli rajsko življenje. Toda kmalu jih je jel nadlegovati mogočni, podjetni Rimljan. Danes se je prikazal mož v beli togi z najetimi vojaki po morju in silil v ilirska bivališča, da bi pobra], kar mu je ugajalo; jutri se je priplazil za-vratno po skrivnih stezah iz bistriške doline ter izkušal zasesti rodovitno zemljo, zasužnjiti svobodni rod. Zato so stanovalci napravili ob prvem robu nad morsko obalo utrdbo, kjer so se uspešno ustavljali sovražniku. Poveljeval jim je ter jih vodil sta-rešina, ki je bil zaraditega v veliki časti med narodom. Pred vsako bitvo je daroval domačim bogovom. Po slavni zmagi tudi niso zabili svojih božan-stvenih zavetnikov, a najnujnejša skrb jim je bila, da so pobite sovražnike zmetali v morje, ko so jim pobrali plen in orožje. Mnogo let so se branili srečno in ohranili svobodo sebi in svojim otrokom. Nenasitnega Rimljana je pa vedno bolj mikala rodovitna, krasna zemlja, vedno bolj mu je ugajal junaški rod. Okolo 1. 160. pred Kj. je gospodaril in poveljeval tedanjim Ilircem v Liburniji starešina Melut, visok , močan, lep, junaški mož v starosti do 40 let. Že nekaterikrat je zapodil Rimljane z rodne zemlje. Nekatera toga je splavala po liburnijskem morju. Rimljani so skenili, da ga morajo dobiti živega ali tnrtvega. Tudi Melut je vedel, da mu preti nevarnost, pa je velel pomnožiti utrdbe na morski obali, pozval na brambo še več junakov iz Liburnije in Like ter nadziral in vežbal svojo vojsko. Mila, razkošna pomlad se je vrnila v deželo. Hiacinti in narcise, vijolice in kamelije so se čudile božji poslanki, ki je tako krasno zavladala pod Učko ob liburnijski obali. Ali ob obali so prežale rimske jadrenice (galeje) na izid vojne, na bogati plen, morda na samega Meluta, ki jim mora priti v pest živ ali mrtev. Nanovo oživelo solnce se je ljubko oziralo na oživelo prirodo, in visoka Učka si je od morja ogrinjala do ledja, do ramen zelen plašč. Ob njenem znožju je pel bojni rog. Rimski orel je iztegnil na ta krasen košček božje zemlje svoje kremplje. Stanovalci so vedeli predobro, da pomeni to konec njihovi svobodi, konec obilnosti, ki jih je z njo obsipala božja priroda. Hrasti in bukve izginejo preko morja v nenasitno rimsko žrelo. Smreke, jelke in borovce bodo obtesali in iz njih zbili nove galeje, ki bodo še češče prihajale po bogati plen v Liburnijo. Zato je Melut pozval na noge vse branilce. Zmaga ali smrt jim je bilo geslo. Svoboda ali rimski jarem, opustošena domovina, goli griči — rimski sužnji — njihovi otroci. Od brda do brda je torej donelo povelje: Vsi na boj! Svobodni moramo ostati mi in naši otroci! Smrt sovražniku! Vsi na boj za domovino! -^i 275 .«— To je Rimljan dobro vedel. Zato je poizkušal poveljnika Meluta pod-kupiti s težkimi zlatimi darovi. On je ostal kakor skala ob morski obali. Obljubili so mu svobodo in lepšo domovino v rimski državi. Nič. Pozneje so ga nameravali pridobiti s tem, da so ga hoteli postaviti za glavarja-kralja nad vse ilirske rodove, samo da se ukloni rimskerau orlu. Vse zaman. Melut je sam videl Rim, poznal Rimljane in njih jezik, saj se je v mladosti tam učil vojskovanja, učil trgovine. Znana mu je bila rimska sebičnost. Vedel je predobro, da bi sovražnik ne ostal mož-beseda in bi njega, če bi mu tudi navidezno priznal obetano visoko dostojanstvo v državi, zgrabil o prvi priložnosti, tiral kot hudodelca v Rim, kjer bi s svojo močjo, lepoto in pri-znano hrabrostjo poveličeval slavo njim, ki so njegovi domovini najhujši sovražniki. Domovino se je naučil ljubiti tudi prav tam v večnem Rimu. A ljubil je Melut svojo kršno Liburnijo, svoje junaške rojake, ljubil bolj kot vse na svetu. Kar ni dosegel sovražnik s praznimi obljubami, je nameraval doseči z zvijačo. —« 276 ¦ — Vsvesti si velike oborožene sile je stopal Melut ponosno ob okopih in nasipih na robu morske obali. Mirno je korakala straža za obzidjem. Melut je stopil pod najbližjo terebinto in opazoval zahajajoče solnce, ki se je po-slavljalo za vzhodne istrske gozdove. V samem bagru in zlatu je plavalo liburnijsko obrežje, kjer se danes širi bogata Reka, hrvaški Sušak in vse tja dol do Kraljevice in Senja. Vsa priroda se je veselila tega slavnostnega trenutka, povsod je kraljeval veličasten praznik, slavnostni mir kakor božični večer. Melutu je vztrepetalo srce ob tem pogledu. Solza mu je zalesketala v očesu, in iz prsi mu je priplul vzdih: »Lepa naša domovina!" Toda ob-enem je trenil z očmi v nižavo pod se:'tam doli so se že v senci ponosno zibale rimske galeje. Zaškrtal je z zobmi, pljunil in nadaljeval nadzorstvo ob obzidju. Kar začuti, da ga je nekdo napadel odzadaj in ga hotel zlekniti na tla. Toda Melut ni bil karsibodi. Otresel je zvijačnika, da se je v smrtnih mukah zvijal po tleh. Bil je najet Galec, kakor jih je mnogo služilo v rimski vojski, ali prej nego je Melut mislil, mu je vrv izpodnesla noge, trde roke so se ga oklenile, mu zamašile usta, zavezale oči in ga vlekle s seboj — brez vsakršne besede. Melut je vedel, da je to rimska zavratnost. Ni se strašil smrti ne bolečin; bal se je za domovino, ki pade v žrelo nenasitnemu tujcu. J * I Meluta so na rimski galeji privedli zvezanega v Pollentio ali mesto 1 Pietas Julia (danes Pulj), kjer so ga imeli v ječi več mesecev. Prepričan je j bil, da ne namerava z njim nič dobrega naduti Rimljan. Poznal je njegove I namene in ostal neupogljiv, ponosen, neustrašen. Obljubovali so mu prostost, 1 bogate darove in visoko dostojanstvo, toda Melut je s preziranjem odklanjal \ vse ponudbe. Slednjič so ga obsodili na smrt. Tudi to je sprejel liburnijski j junak popolnoma mirno, kar je presenetilo celo satnega mestnega poveljnika. I Ta bi ga bil rad otel gotove smrti, saj je bil Melut lako junaški, lepo zrastel, j hraber in pošten kakor malokateri Rimljan. Ni se vdal niti prijateljskim 1 obljubam. Postavili so ga torej neko jesensko dopoldne poslednjič pred I sodnika. Krvnik je držal nad njim goli meč, a on je stal ponosen, samo- I zavesten kakor vedno. I „Ali hočeš svobodo?" vpraša sodnik. I ,,Iz tvojih rok je ne maram!" odvrne ponosno Melut. I ,,Torej voliš smrt rajši kot domovino?" I nAko veš, da sem jo zaslužil — samo veli!" 1 In sodnik se ni upal ukazati krvniku, naj mu odseka glavo. Slednjič I ga je nagovarjal sam mestni poveljnik: ,,Zahvali se za svobodo in pojdi, I kamor hočeš!" Sodniku je pa pošepnil: ,,Škoda tako lepega, junaškega telesa. I Le poglej, kakove mišice! To ti je junak iz Liburnije." Melut se je pa vzravnal I ponosno in rekel: ,,Vam naj se zahvalim za svobodo? Tatu naj se zahvalim, I da me je okradel? Ali je v vas še kaj rimljanske poštenosti?" Predrzne so I bile te besede, in poleg njega stoječi Galec ga je s pestjo dregnil v prsa, J da ga je Melut prav grdo pogledal in dejal: ,,Ali nisi tudi ti najet? Kakor J meni so ti ukradli svobodo, in zato me biješ?" Neverjetno je stresel Galec J — 277 *— rjavo glavo in se umaknil. Sodnik se je pa vnovič obrnil k mestnemu po-veljniku in rekel: »Oslepiti ga dam in izpustim." Ali poveljnik mu zopet odvrne: »Škoda takega junaka. Izpusti ga! Saj nima v svoji domovini nikogar več. Dobro so sekali naši Galci. Od žalosti se v kratkem sam vrne k nam." In sodnik se dvigne, rekoč: ,,Recedas!ul Poveljnik se mu zahvali, da ni po-škodoval junaka, vezi padejo Melutu z rok, Galec odstopi, in krvnik mu pokaže iz amfiteatra odprta vrata — na svobodo. Ni bila vesela pot v domovino. Še manj vesel je bil pogled na opustošeno Liburnijo. Tujec je tu grozno gospodaril. Vse je poklal, požgal, porušil. Melut je našel samo okostja nekdanjih tovarišev branilcev. Na utrdbi, ki so jo po njem nazvali Rimljani Metulum (danes Matulje), je dobil rimske vojake, ki so se mu oholo posmehovali. Splezal je na najvišjo obmorsko skalo in se vrgel v morje, ki ga je objelo s penedmi valovi — liburnijsko morje junaka iz Liburnije. nŠe boš strla rimski jarem, lepa naša domovina," je kriknil in utonil. Prerokba se je uresničila lani, ko so Lahi priznali Slovanom pravico v Istri.