Roman VODEB' izvirni znanstveni članek IDEOLOŠKE PARADIGME V ŠPORTU Povzetek. Ideološki diskurzi Foucaitlla in Ahhusserja so prinesli v epistemološki teoretski prostor nekaj novosti, ki jih je mogoče teoretsko transferimti na mnoga družbena področja. Teorija ideologije vztrajno napreduje in razkrinkava mnoga družbena dogajanja, za katera se v preteklosti niti slutilo ni, da imajo ideološko obeležje. Eno takšnih družbenih dogajanj je tudi š/mrt. Ptx>ces podržavljanja športa, ki smo mu v Sloveniji priča v zadnjih letih je tako preßnjen in nespoznaven, da je v določenem segmentu obšel celo športne sociologe in ostale športne teoretike. Vtem prispevku bomo poskušali šport predstaviti kot ideološko sredstvo in tehnologijo nadzora, regulacije in discipline. Država kot oblastna institucija izkorišča organizacijo (športnega) užitka za ideološke učinke. Množica, kise ukvarja s športom postane posledično nadzorovana, regtilirana, disciplinirana, ukročena in krotka. Državna regulacija športnega dogajanja je po eni strani toplo sprejeta tako med športniki kot tudi med mnogimi drugimi ljubitelji športa, po drugi strani pa postaja podržavljanje športa za te iste ljudi moteče. Vprašanje, ki se nam v tej zvezi spontano zastavlja se glasi: 'Ali ima država v tem demokratičnem in humanističnem trenutku pravico, da tako rigorozno posega v organizacijo nekega užitka, kot se je to zgodilo v Sloveniji s sprejetjem zakona o športu in nacionalnega programa šfmrta?' Ključni pojmi: Ideologija, šport, nadzorovanje, disciplini-ranje, reguliranje, mikrojizika oblasti, nadzor užitka; Transfer klasičnega ideološkega diskurza na šport Ideja kot označevalec neke (vodilne) miselne predstave oz. namere kot označenega ima v psihoanalitskem diskurzu vselej dvojno, morda celo trojno obeležje. Zavest predstavlja del du.ševnega dogajanja, kjer imajo ideje kot sklopi misli dokaj jasne opredelitve. Nezavedne, latentne ideje (misli) so navadno vselej projekcije nekaterih "notranjih", bodisi onojevskih (libidinalnih) nagonov ali pa privzgojenih (nadjazovskih) sugestij. Tretje obeležje ideje je predzavestno, saj ga lahko včasih pripišemo zavesti, včasih pa nezavednemu - deluje pa skoraj vedno |X) logiki nezavednega (latentnost). ' Konmn Vodeh, doklomiid na /nslllian Suidlonim lliimanllalis. TEORIJA IN PRAKSA let. 35.6/1998. str 1100-1117 Če želimo pravilno razumeti pojem ideologije, je distinkcija na relaciji zavest -nezavedno nujna, v teoriji ideološkega diskurza pa vse premalo upoštevana razlika. Ideologija ni le .sklop miselno jasnih idej z jasnim obeležjem in namero, temveč .se v ideologiji projecira še ogromno nezavednih (in predzavestnih) idej, ki jih lahko pojmujemo kot simptome. Ravno ti nezavedno-predzavestni sklopi projekcij otežujejo diskurz o ideologiji. Dilema, kako se lotitipmblema teorije ideologije, je bila znana že .Marxu, ki velja za začetnika vpeljave pojma ideologije. Psihoanalitski manko, ki je evidenten v celotni teoriji Marxove misli, se odraža tudi v njegovi teoriji ideologije, s katero se je Marx posredno ukvarjal skozi proučevnje družlx;no-ekonomskih odnosov. V marksizmu predstavlja ideologija nek celostni skupek idej in vidikov, s katerih neka institucija (država) gleda na problem družl>enih odnosov oz. ureditve. Ideologija naj bi se po Marxu napajala iz social-no-ekonomskili odnosov. Psihoanalitska logika postulira izključitev subjekta iz diskurza. Althusser ugotavlja, da je bila za Marxa ideologija sistem idej, zamisli in predstav, ki \'Iadajo nad duhom posameznika ali družbene skupine. Temu dodaja, da ideologija (in morala) nima zgodovine in to v smislu, da se s to temo nihče teoretsko ni ukvarjal. Jasno pa je, da je ideologija vsezgodovinska in je konstitutivno vtkana v družbene odnose. Psihoanalitsko olieležje kritične presoje Marxovega ideološkega diskurza pa aludira na stališče, da ideologija vendade ni zgolj preprosta "imaginarna brk-Ijarija" (Althusser, Balibar, Macherey in Pecheux 1980,62-64). Pod terminom "imaginarna brkljarija" si namreč lahko predstavljamo marsikaj. Freud nas uči, da ima vsaka ideja, ki je nenazadnje konstitutivni del vsake ideologije, temelje v nezavednih strukturah. Lacanova teza, da je "nezavedno strukturirano kot govorica", opravičuje tako vsezgodovinskost ideologije, kot tudi globoko smiselnost kakršnegakoli sklopa idej. Smi.sel torej izključuje "brkljarijo" in jo uvršča v register imaginarnega. Res pa je, da so včasih ideje in tendence neke ideologije na videz tako nesmiselno povezane, da tezo o "brkljavem" karakterju ideologije lahko jemljemo kot metaforo. Imaginarnost relacij občestvo - institucija pa ima bolj prefinjen smisel. Althusser pravi, da "ideologija predstavlja imaginarno razmerje med individui in njihovimi realnimi eksistenčnimi pogoji'(\hhusser, Balibar, Macherey in Pecheux 1980, 67). Nadalje tudi ugotavlja, da "za ideologije lahko goiforimo, da so svetovni nazori'. Svetovni nazori pa so vselej imaginarni in ne ustrezajo realnosti' (Althusser, Balibar, Macherey in Pecheux 1980,67). Zato je smiselno vpeljati teorijo, da je ideologija disknrz nezavednega (Althusser, Balibar, Macherey in Pecheux 1980, 319).' Adut tega diskurza je iluzija kot poreklo občestva, katerega ideologija cilja. Medtem ko Althusser navezujoč se na Feuerbacha izpostavlja materialno odtujitev in eksistenčne pogoje v katerih živijo ljudje, ki so izpostavljeni ideološkim torturam, bi psihoanalitski diskurz v tej zvezi verjetno izpostavil nekatere globlje vzroke z libidinalnim (kastracijskim) obeležjem. Althu.s.serjeva teza, da je "človek po svoji naravi ideološka žival" (Althusser, Balibar, Macherey in Pecheux 1980, 73) je v luči zgotlovine ideologij videti povsem logična. Inter' S lo tezo .ve Allhu.uer fjo/it>liitmui strinja. ■ O kimce/tii nadtloInCenosli, v titeoloffija in estetski učinki ■ ztxirnik (niarkiističiia ienrija kulture in umetnosti) C/., tj t'JtiO (str M'J) pelacija iz človeka preko iiidividua v subjekt je učinek itleologije, saj je ideologija sploh mogoča 'preko subjekta ht za subjekt' (Althusser, Balibar, Macherey in Pecheux 1980,72-76). Proces obvladovanja množic je eden najstarej.ših manipulativnih procesov v zgodovini razvoja človeka kot homopoliticusa. "Ideologija je večna, prav tako, kot je večno nezavedno" (Althusser, Balibar, Macherey in Pccheux 1980, 46).* Odkar obstaja država obstaja tudi problem nadzora državljanov. V kontekstu našega problema lahko alihusserjevsko (marksi.stično) trdimo, da je "država eksplicitno razumljena kot represivni aparat - "stroj", ki omogoča vladajočin» razredom, da si zagotovijo svojo nadvlado nad delavskim razredom in s tem delavski razred podredijo procesu odvzemanja presežne vrednosti" (Althu.sser, Balibar, Macherey in Pecheux 1980, 46). Ta nadzor, ki bi mu lahko rekli tudi "kontrola užitka" ali pa "jiadzor duš", je skozi zgodovino znotraj iste paraciigme iskal mehanizme, kako to doseči in jih seveda tudi vedno našel.* Paradigme, ki ideološko obvladujejo človekov duševni aparat so vez;ine na načelo ugodja. Jasno je, da je s ponudbo "kruha in iger" postal "volk sit in koza cela." Subverzivni vstop tovrstnih užitkov v družbena dogajanja starega Rima je obvladoval subjekte direkuio preko ono-jevskih struktur. Svoje pa je dodal tudi Bog in njegova grožnja: "Vidim te!" Vemo namreč, da je bil že takrat (seveda tudi že jirej, nato pa še cel Srednji vek) Bog tisti, ki je posredno za državo in Cerkev kontroliral državljane in jih prisilil k pokori. "Duhovniki in "samodržci" so tisti, ki so "skovali" prelepe laži, da bi ljudje, misleč, da ubogajo Boga, v resnici ubogali duhovnike in samodržce, največkrat povezane v tej svoji goljufiji: duhovniki v službi samodržcev in vice versa, pač glede na politično stališče vsakega izmed teh "teoretikov"" (Althus.ser, Balibar, Macherey in Pecheux 1980,66). Sredstev z;i obvladovanje nuiožic oz. ideologij je skozi razvoj države kot institucije seveda precej več. Althusser izpostavlja npr: vero, šolstvo, družino, pravo, politiko, sindikate, informacijske medije (radio, ti.sk, TV...), kulturo (književnost, umetnost, šport itn.) (Althusser, Balibar, Macherey in Pecheux 1980, 51). Ko izpostavljamo nadzor države nad državljani, nam mora biti jasno, da moderna država, to je država, ki jo poznamo danes, večinoma prevzema nadzor preko svojega ideološkega aparata. Represivni aparat, ki je bil do nedavnega še temelj nadzora, postaja sekundaren. Država obvladuje množice na prellnjen, manipulativen način. Althusser vseskozi poudarja, da obstaja konstitutivna razlika med ' Vlem detli se Allhiisser ofitra na l-'reiiila In dodaja:'.. menim, da je lo zl>llianje (namreC nezaivd-nega In IdeologijeJ teoret.ilto iipmiičeno, ker rečno.il nezavednega ni brez fxuvzatv z ivCnosljo Ideologije luv:/)!/!!! 'CAIlliiisser lialibar Maclierjer. Pedieiix: Ideologija In eslelski iiCInek. C/, tj I'm), (str 65)): ' Od starega t-gi/ila. preko antične GrCije in Kim.skega cesarstva je dritiva oz. vladar svojim držav-Ijanom vedno /Kiniijal nekaj s Čimer Jih je hotel 'zamotiH', 'prelisičiti', zmanipiillrtill... skratka obvladovali Ali je bila gradnja piramid za t-gi/K'ane nujna prisila ah celo subUmiran užitek, seveda ne ve nihče. tXyslvo je. da so ljudje starega Kgipta ogromno časa In svojega življenja namenili gradnji piramid in da se zato niso imeh Caui ukvarjati z ničemer drugim. SocioloSko rečeno: bih so obvladani in krotki. .Medtem bo n egifičaivibl kulturi In nanjo vezanih socloloUbih procesih vemo žeto malo. /m dogftjanja v starem Rimu precej iHiljjasiui S socioloSbega vidiba je pomembno dejstvo. lUi je bilo prebivalcem starega Kima /xinujeno obilo zabave In užitka - 'bruha in Iger'. Logično je. da so Kiniljtini to zabavo in ta užitek sprejeli. represivnim in ideološkim aparatom drž;ive in da je temeljna razlika v odnosu do nadzora ravno razJika med represijo in ideologijo (Althusser, Balibar, Macberey in Pecheux 1980, 52). Bog je bil vseskozi "paradni konj" ideološkega nadzora v Srednjem veku, vendar so se že takrat nakazovali novi koncepti, s katerimi bo država nadzx)rovala svoje državljane. Mehanizmi in paradigme seveda ostajajo iste. • •• Šport kot ideološka tehnologija (državnega*) nadzorovanja je v luči ideološkega diskurza zanimiv iz več razlogov. Osnovni je ta, da se s tem ideološkim .segmentom teoretiki .še ni.so |x>globljeno ukvarjali. Nekateri prozaični teoretski poskusi so prišli komaj kaj dlje kot do tez, da je 'šport sredstvo politike'. Ko je Altbu.sser v ideološki diskurz vpeljal interpelacijo individuov v subjekte, je s tem "epistemološkim rezom" odprl vrata diskurzom, ki so imeli drugačna teoretska obeležja kot smo jih poznali do tedaj. S tezo, da so "ljudje v 18. stoletju, nmleC, da ubogajo Boga, ubogali duhovnike' oz. cerkev, je Althusser napeljal teoretike na ideje, da tudi na druge družbene fenomene lahko gledajo z ideološkega vidika. Mossova trditev, da se "na vse družbene fenomene da (lahko) gledati z različnih vidikov', v tej zvezi dobil popolno legitimiteto. Kultura, umetnost, skrb za zdravje, šport itd. v tej luči dobijo povsem druga obeležja. Althusser je v razčlenjevanju ideološkega aparata države vedno izpostavljal tezo, da "ideologija vselej obstaja v nekem aparatu, v praksi ali praksah lega aparata" (Althusser, Balibar, Macherey in Pecheux 1980,69). Res je, da Althusser v svojih disku rzih športne ideologije ni posebej izpcistavljal,' vendarle pa je dejal: 'Ko govorimo o ideoloških aparatih države in o njihovih praksah, lahko rečemo, da Je vsak izmed njih realizacija neke ideologije (enotnost teh različnih regionalnih ideologij ■ religiozne, moralne, pravne, fmlitične, estetične (športne - dodal R. V.) itn. -zagotovljena Je s tem. da so podrejeni vladajoči ideologiji." Lahko torej rečemo, da je športna ideologija (šport) postala hkrati tudi konstitutivni element ideološkega aparata države. Ukvarjanje s športom, ki ga država v zadnjih letih oz. desetletjih tako patetično izpostavlja, dobi v ideološkem diskurzu a priori oblastno-nad-zorovalno obeležje. Videti je, da se nobena od dosedanjih socioloških razi.skav problematike športa ni lotila z ideološkega gledišča, kar je, z^iradi očitnega ideološkega obeležja športa, nerazumljivo. Očitnost pa vendarle nima takšnega obeležja, da bi bilo vsakemu opazovalcu jasno, kaj se dogaja v ozadju takega družbenega fenomena. Sele Foucault je skozi zgodovinsko analizo nekaterih institucij (norišnic, bolnic, vojašnic, kaznilnic, šol...), razkrinkal nekatere oblastne paradigme in mehanizme na tak teoretski način, da lahko izpeljemo teoretski transfer tudi na nekatere moderne (kulturne) institucije. Zaradi foucaultovskega diskurza postane šport ideološko analiz^bilen. • Driava oz c/ritwiio v iiaSem /trtmeru. {lomeiil vliulo ('GovenimeiU') oz rlaitno imtUiko z itteoUKiblml lu'iiiki v .ftiiHlu. ki gii Je l-oiiaiiill nLzItigtil v itelii svojih predtuanj (.Subjekt In obliist ■ /.tikaj pmiiCevatI oblasti ijmiSanje subjekta). ■ .M Ihiicaiill: Vednost ■ oblast ■ subjekt. Krt. tj 1991 (str 114. 117). • Kazen na strani 57 v Althusser Hallbar Macheijev, I'echeux Ideologija In estetski učinek C/, tj I9H0. V tej luči ntr dobijo drugačnili obeležij samo sokolske vaje iz prejSnjega stoletja. Šport kot družbeni fenomen dana.Snjega časa se pokaže v povsem novi teoretski pers|>ektivi. Tako kot človekovo delo ni nastalo zato, da bi bili ljudje lahko s tem nadzorovani, tako tudi Spori ni nastal zato, da bi .se ljudi nadzorovalo. Foucault trdi. da ima 'delo' za norce, zajKirnike in otroke predvsem di.sciplinatorno vrednost in dodaja: "Delo ima vedno trojno funkcijo: produktivno, simbolno in dresurno fuk-cijo, .skratka disciplino." V tem kontekstu lahko tudi za Spon v določeni meri trdimo, da ima "Sportanje" kot delo ob v.seh drugih funkcijah tudi nadzorovalno-regu-lativno funkcija. Tisto, kar je za naS diskurz bistveno je, da nadzorovanje, disci-pliniranje in reguliranje v .Športu gledamo kot tičinek oz. posledico. Videti je (to pa .se da tudi dokazati), da je ideoloSki sklop učinkov fmstranska bistvena posledica "športanja" občestva, ki jo država z veliko naklonjenostjo izkoriSča. V tem trenutku smo .seveda izpostavili vpraSanje oblasti kot ideolo.Skega generatorja nadzorovalno-regulativnih praks, ki so v danaSnji (vsaki) državi evi-dentne. Medtem ko je Foucault skozi interpelacijo individtiov v subjekte natančno razčlenil in analiziral fenomen obla.sti in oblastnih razmerij v srednjevei5kih državah, so danaSnje oblastne prak.se precej tlrugačne od srednjeve.ških. Foucault je izpostavljal oblike odpora proti različnim oblikam oblasti. Danes pa se velja osredotočati na dejstvo, da do odporov proti oblasti sploh ne prihaja. Ljudje so |X)stali krotki in obvladani brez posebnih represivnih aparatov kot so vojska, policija, pravo. Da je to mogoče in celo razvojno logično, nam je lahko jasno skozi Althu.s.serjeve diskurze o ideologiji. Foucaulia v.seskozi zanimajo na.sprotja med oblastjo in obvladanim občestvom. Osredoloča se na oblastne učinke nad katerimi obvladani ne bi smeli biti zadovoljni. Nas pa bolj zanimajo oblastni učinki skozi ideološko lorturo, nad katero se občestvo ne pritožuje, ker se oblastnih razmerij niti ne zaveda. Govorimo torej o grozljivosti ideološkega učinka, ko se podložniki ne zavedajo svojega podložniStva. Ko Foucault izpostavlja boj proti oblastnim razmerjem, je boj proti oblasti, ki subjektom ponuja ugodja, nelogičen. Interpelacija subjektov v subjekte-bojevnike (revolucionarje) je nelogično početje. Nihče se seveda ne bori proti ljubljeni in.stituciji, kar danaSnja država kot oblastni aparat nedvomno je. Ideološka tortura je tako subvertna in prefinjena, da jo občestvo niti ne prepozna kot (nad)vladarja-.sovražnika proti kateremu se velja boriti. Foucault poudarja, da danes subjekti še zdaleč niso svobodni, temveč .so še kako podvrženi in ujeti v različna oblastna razmerja. Videli pa je, da obla.sina razmerje ne interferirajo z načelom ugodja v negativnem smislu, temveč je pri.soten nek usoden sinergizem po načelu "jaz tebi (užitek), ti meni (oblast)". Če za srednjeveško državo kot politično oblast lahko trdimo, da individue ignorira in .skrbi prev.sem za interese in privilegije celote oz. nekega "nadrazreda" skupine državljanov, pa v moderni državi to ni tako. Pri nas vlada svoboda in svobodna misei, ki pa je, in to moramo eksplicitno izpostaviti, vselej (ideolo.ško) izmaličena. Freudovski diskurz bi lahko v tem trenutku obrnili v smer vloge moralnega Nadjaza, ko človek ni bil več "invalidsko" ujet v spone živalskega Onega, temveč je kompromitorni Jaz moral v.saj malo poslušati zahteve Nadjaza, ki so se nagibale v smer "človekovih pravic". T.i. "nadrazred", ki ga je predstavljala pe.ščica državljanov na oblasti oz. z oblastjo (država), je (»stajal vse bolj usmiljen do svojih podlož- nikov. Obogatitev foiicaiiltovskega diskiirza s tovrstnimi psihoanalitskimi replikami, bi lahko predstavljala epistemološko novost, ki bi jo veljalo teoretsko gojiti v tistih konceptualnih zagatah, v katerih se znajde vsak teoretik idoloSkih praks... Skozi branje Foucaulta dobimo vtis, tla cilja ravno na topiko Jaz - Nadjaz - Ono, ko vpelje koncept pastoralne oblasti. Kodeks krščanske etike sicer bazira na odrešenju v t.i. onostranstvu - drugem svetu. Toda krščanska etika "dvojne morale" \'endarle postane posledično vsaj kanček bolj prijazna do svojih vernikov. Konec koncev verniki ljubijo Boga in Bog jim pomaga (kako, vedo (si interpretirajo) samo oni). "Nadjazizacija" srednjeveškega življenja je evidentna tudi skozi oblastne mehanizme v 18. stoletju. Foucault trdi, da policijskega aparata niso uvedli le za vzdrževanje reda in miru, niti ne v pomoč vladajočemu sloju v boju proti notranjim in zunanjim sovražnikom, lemveč za zagotavljanje preskrbe s hrano, higijene in različnih standardov. Vse to je bilo sicer navezano na trgovino in obrt ter nanju vezan profil, toda "nadjazizacija" oblastnih praks je več kot očitna. Pri tem procesu je pomemben energetski sinergizem (Nadajza in Onega), ki je okreplejno |X)ma-gal počlovečiti oblastna razmerja, kar se v veliki meri rellektira tudi v mo jekt, se svoje obvladanosti niti ne zaveda oz. ga to sploh ne zanima.' Foucault zato |X)vsem pravilno ugotavlja, da termin vladati jxjmeni "strukturirati polje možnega delovanja drugih", in hkrati vselej že pomeni oin'ladati - nadzorovati, krotiti, regulirati, disciplinirati... Analiza oblastnih razmerij dobi svoj pravi pomen šele z uvedbo pojma institucije. Teorija ideoloških mehanizmov je po Durkheimu hkrati teorija institucije - in videti je, da to posredno zagovarja tudi Foucault (in Althusser). Po F-oucaultu je institucija "privilegirana točka opazovanja" oblastnih razmerij, ki "privede do točke največje učinkovitosti". Skozi analizo oblastnega aparata (države) kot institucije si lahko obetamo "prvi približek oblik in logike elementarnih mehanizmov oblastnih razmerij". Foucault nas svari, da obla.stnih razmerij ne smemo analizirati z vidika oblasti kot institucije, saj se nam kaj hitro lahko zgodi, da bomo "oblast pojasnjevali z oblastjo". Psihoanaliza nas uči, da se na vsak sistem lahko gleda s točke, od koder je videti popoln - to je kraj točke subjekta (v našem primeru institucije). Racionalizacija kot ego-obrambni mehanizem to seveda vselej omogoča. Takšne in podobne topike pogosto sprejmejo lažno za resnično. Subjekt (institucija) mora zato vselej zapustiti diskurz. Videti je, da postane analiz:ibilnost neke oblastne institucije precej večja ravno skozi analizo oblastnih razmerij in ne obratno (Foucault 1991, 15). Šport kot ideološko sredstvo in tehnologija nadzorovanja državnega oblastnega aparata Leta 1708 je italijanski filozof G. Vico v svojem delu Spis o retoriki opravičeval svojo kritično nastrojenost do nekaterih takratnih avtoritet. Tudi naši diskurzi so na videz kritični, čeprav ne gre za klasično kritiko. Nas zanima predv.sem teorija ideologije. Moto: "Študije se začnejo s kritiko," za nas drži le toliko, kolikor teorija razgalja namere avtorjev nekaterih ideoloških programov, ki se v .svojem ustvarjalnem in dobronamernem zagonu ni.so zavedali, kako totalni so njihovi nadzoroval-no-ideološki koncepti. Skozi teorijo se kritika samostojno naslavlja na tiste teoretike, ki bi svojo dosedanjo raziskovalno dejavnost lahko razširili tudi na ideološke povezave športa in države, pa tega niso spoznali. Naš diskurz .se bo omejil na tiste .segmente, v katerih se snovalci predlogov vladnih dokumentov o športu in za šport niso dovolj natančno zavedali nadzorovalno-regulativnih funkcij športa. V juniju 1997 je Ministrstvo za šolstvo in šport izd:do publikacijo (knjigo) z naslovom: Sport v Sloveniji 92-96. Knjiga ob elaboratu .?/>or/ v tvpubliki Sloveniji • dileme in perspektive' iz leta 1991 oz. 1995 služi kot nekakšna športna deklaracija ^/mio liuti goi-orimo o subjektih In ne o ljutteh oz. Indlvlitulh. Sul>jekt Ima ellmoloSttii dmjen /Himen subjekt Je liodtoien In hnill avtonomen (Subjekt In obltLsl ■ yMtaj proučevali M In t tO) ' titabonu v ohllkl knjige z naslovom .^pon v republiki .Slotvniji ■ dileme In ftersfwkiiiv, ki gti je MÜH elaboriralo imI aprila I99t. Izdalo /ki maja 1995. je bil v prvi vrsti namenjen /m.clancem v driavnem zbtiru. ki naj bi sprejeli zakon o .ortu In luiclonalni program Sfxirla v Sloveniji. oz. manifest, ki naj bi skupaj z omenjenim elalx)ratom in z zakonom o športu ter nacionalnim programom športa v Sloveniji tvorila razvojne smernice športa v naši državi. Po krajšem uvodniku na strani osem zasledimo tudi prvi "krepki" (bold) tisk, kjer drž-ava manifestativno razglaša: 'Namen države je povečali število tistih, ki se ivduo organizirano ah neorganizirano ukvarjajo s športom zaradi zdravja, dobrega počutja, druženja ali osebne uveljavitve. Država to uresničuje predvsem: - z izobraževanjem profesionalnih in amaterskih strokovnih kadtvv; - z zagotovitvijo gradnje športnih objektov in druge infrastrukture, z ohranitvijo naravnega in z racionalizacijo grajenega športnega prostora; - s skrbjo za športno in učno uspešnost nadarjenih za šport; - s podporo vrhunski športni ustvarjalnosti; - z razvojem športne stroke in znanosti; - z redno šolsko in zunajšolsko dejavnostjo otrok in mladine; - s povečanjem števila aktivno zaposlenih v športu; - s [Mvečanjem proizvodnje in prodaje športnih izdelkov in storitev; Uvodoma si sposodimo Uicanov "Che voui?" ("To rečeš, toda kaj s tem misliš?") Kaj nam avtorji' teh besed v resnici sporočajo? Teorizacija problema športa kot (sredstva) ideološkega aparata države v trenutku obrne diskurz v foucaultovsko smer. To pomeni, da v splošno teorijo družbenosti a priori sprejmemo Foucaultev premik v koncipiranju vprašanja oblasti. Osredotočimo se ravno na tisto, kar se v športu ne kaže kol politično. V Nadzorovanju in kaznovanju se je Foucault lotil temeljite teorizacije problema oblasti."' Res je, da se je Foucault osredotočal na srednjeveške ideološke paradigme, vendar se analogija z današnjimi "sredstvi za obvladovanje in nadzorovanje ljudi" ponuja sama. Močnik o Foucaultovi teoriji družbenosti pravi: 'Ta teorija mota zato oblasti postaviti v nasprotje nekaj, kar ta oblast zatira, tlači, nad čemer gospoduje - in kar se oblasti tudi upira. Ni težko opaziti, da je prav v tem interes klasičnih, kakor tudi post-strukturalističnih teorij oblasti, kot nečem, kar zatira', tlači: gre pač za politično miHtatuno tendenco, ki hoče s svojo teorizacijo določiti oporišče za uporniško, ptvti-oblasino radikaltio akcijo. Tisto, kar oblast 'zalim'- in kar kotnplementarno - lahko rabi za oporišče upornega (ah revohicionarnegaj delovanja, je prosta libiditialna energija, so spontani telesni goni in impulzi ali kaj podobnega. Oblast seveda ne more delovati na spontano telesno gonskost, kar nepovedno, pač {m potrebuje tako rekoč zaveznika v libidinalnetn telesu samem: ta zaveznik represije v samem telesu je samemu sebi identični subjekt kot instanca zatora libidinalnih impulzov. Kot zavestni, zavedajoči se, subjekt tako postavlja v osišče spopad med s/mntano gons-kostjo energije in zatiralsko oblastjo, jc mogoče ustnerjenost tega konfliktnega raztnetja poljubtio obračati okoli subjektnega tečaja: Ni nujno, da je subjekt ' AvKiijI biijige, bi JO je iziltilo Miiiisiniin zti !lort zato, tla bi jih kasneje kot najstnike odvrnili od seksualnosti, temveč ima šport s tega vidika povsem drugačna obeležja. Če Reichovo trditev, da ljudje (in država) silijo otroke v šport zato, tla jim lx) le-ta pregnal misel na masturbacijo, jemljemo resnt), moramo vendade vetleti, da so se ideološke paradigme vezane na šport v zadnjih desetletjih dokaj spremenile. Res da .šport .še vedno pred.stavlja (.sublimiran) derivat libida, vendar ima sub-limacija druga obeležja kot pred razc\'etom športa (|X) I. I960). Teoretski transfer, otl foucaultovskega srednjewSkega "nadzorovanja" do mt)-tlernih nadzorovalnih praks in teorij, je epistemološka zakonittist, ki predstavlja vir analogij z današnjim družlienim trenutkom. Althusser je na to eksplicitno opozt)-ril in med kulturni ideološki aparat države (ob umetnosti) uvrstil tudi .šport Althusser, Balibar, Macherey, Pecheux 1980, 51). Zato na šport in državt) (v mislih imamo predvsem zakon o športu in nacionalni program športa v Sloveniji ter šolski kurikulum) ne moremo gledati mimo optike nadzorovanja. Da je to tako. nas opozarja tekst omenjene publikacije. Logika Lacanovega "Che Voui?" nas opozarja, da se za "krepkim" tekstom skriva namera - in ta namera jc ideološka. V tem spisu nc btjmo po.sebej osredotočili na koncept kastracije, ki ga s Frcu-dovt) pomočjo lahko legitimno vpeljemo v ideolf}ški diskurz. Reči pa moramo, tla je v psihoanalitskem diskurzu kastracija prepoznana kot mesto, okrog katerega se strtikttirirajo drtižbeni fenomeni - v našem primeru šport. Vdor nezavednega in kastracije v epistemološki diskurz je po Freudu po.stal teoretska nujnost, ki se ji nikakor ne velja txlrekati. "Namen države je...' nam eksplicitno dokazuje, da ima država v mislih neko namero kot vzrok dokumenta, ki preči |xjlje njenega občestva. Država je tista, ki ima 'namero', v kateri sta aktivna člena prvenst\'cno človck-državljan-športnik kot objekt namere in aktivnost - šport kot sredstvo realizacije namere. 'Država' jia v tem primeru predstvija oblastno institucijo, ki ima korist od te (svoje) namere. "...povečati število tistih, ...'nam zopet izpostavlja občestvo, nad katerim bo izvajana regulacija z vsemi derivati nadzora in urejanja. Jasno je, da gre pri državi za namero, ki mora tangirati veliko število ljutli-državljanov-športnikov - število mora biti 'povečano'. "..., ki se redno organizirano ali neorganizirano ukvarjajo s športom...' nam eksplicitno izpostavlja šport kot sredstvo in tehnologijo nadzora kot namero države. Drž^ivi jc konec koncev vseeno ali se občestvo "zamoti" s športom 'organizirano' " S/mmiia Ije.mUi H. MoCiilba v.H l^niaiiill: Ntulztirxirwije In kiizneminje. Dti, tj. I'JH4. (sir. TEORIJA IN PRAKSA let. 35. 6/1998 ali pa 'neorganizirano'. Za državo je pomembna perinanentnost - 'redno.st' v "zamotenju" obče.stva. Ko je država ugotovila, da se "ukvarjanje s športom" ne da regulirali zgolj z organiziranimi oblikami športa (v tem primeru je Ix3lje reči športne rekreacije, saj je ta odsek "krepkega" tiska naslovljen ravno na rekreativno populacijo), se je sprijaznila tudi z neorganiziranimi' oblikami - po zakonu "bolje nekaj, k;ikor nič". "... zaradi zdravja, dobrega počutja, druženja aH osebne uveljavitve.... "Ta del teksta kot sporočila, ki poleg manife.stnosti sporočenega, nosi tudi latentnost, nas opozarja, da država poseduje tudi teorijo o vzroku "športanja" (ali je ta teorija prava, nas v tem trenutku še ne zanima). .Strokovni (ideološki) team. ki je za državo sestavljal razvojne koncepte, se je sofisticirano ali pa iz nevednosti skliceval na zgoraj omenjene motive, ki so na manifestnem nivoju v psihologiji športa že dalj časa poznani. Analiza frekvenc odgovorov v zadnjih raziskavah eksplicitno (iz)postav-Ija motiv zdravja v športni motiviki (pretlvsem v segmentu rekreacije) na prvo mesto v paleti motivov, ki jih športniki navajajo v .svojih anketah in intervjujih. Toda psihoanalitske tet^rije motivacije teh zavestno izraženih manifestnih motivov ne jemljejo tako resno. Znano je, da je konstitutivna iluzornost ideje o avtonomnosti zavesti in Jaza, kriva za takšno, bolje rečeno kakršnokoli zavestno sodbo o vzrokih svojega početja. Iluzija, da .se ljudje s športom ukvarjajo zaradi zdravja, je "prva trdnjava, ki jo mora napasti" teoretični psihoanalit.ski diskurz, če se želimo tlokopati do resnice o športu in resnice o itleoloških praksah, ki so vezane na š|x>rt. V natlaljevanju "krepkega" manifesta je zo|x;t evitlentno, tla je tiržava kot oblastna institucija ti.sta, ki ima za svoje ideolo.ške namere pripravljena tudi sredstva in tehnologije: 'Država to uresničuje predvsem z:..." 'z izobraževanjemprofesionahiih in amaterskih stwkovnih kadrov;"- Prva instanca, ki po definiciji opravlja nadzor v imenu države je človek. Ta paradigma je znana iz celotne čk)veške zgodovine in jo je Foucault izjennio tlobro predstavil v kontekstu Panopitkoma (Foucault 1984a; Ftnicault 1991b, 41-55). Strokovni učiteljski oz. trenerski kader (amaterski in profesionalni) je tisti, ki bo v latentnem imenu države izvajal nadzor natl športnimi dogajanji (v Sloveniji). Ta "kader pa mora biti izobražen". Da je osrednja športno-strtjkovna izobraževalna institucija Fakulteta za šport, na kateri se (mimogrede ptivedano) v nobenem od učnih pretlmeto\' ne osvetljujejo državni ideološki mehanizmi, ni treba posebej poudarjati. Sicer pa je nadzorovanje izobraževalnih institucij in polja vednosti že staro sredstvo ideološkega nadzora tiržave (S;ilecl 1991; Apple 1992). Res je, tla si država želi strokovnosti tudi zato, tla ne bi bila trenerjeva pt>četja s športniki sizifova. Država si vendarle (ob nadzorovanju) želi tudi vrhunskih š|X)rinih rezultatov, s katerimi dokazuje svojo moč, upnivičenost družbenega sistema in uspešnost v pt)litiki vf)denja .svojega nartnla. Druga instanc:! oz. sredstvo tiržavnega natizora so športni objekti oz. prostor-mesto nadzora. Tutli kadar n;idzor natl množico ni zagotovljen preko strokovnega kadra, mora nadzorovanje potekati samodejno - 'z zagotovitvijo gradnje športnih objektov in druge infrastrukture, z ohranitvijo naravnega in z racionalizacijo grajenega športnega pmstora;'\irc\cn\, kvalitetni in pretlvsem številčni športni objek- ti imajo v nadzorovalni in disciplinatorni ideologiji privilegiran status. Z natančno lociranimi Športnimi objekti ([xjkritimi in t.i. odkritimi - objekti na prostem) se vselej ve, kje se nahaja mladina oz. celotno Športno občestvo." Zanimivo je, da država .skrbi tudi za infrastmkturo, ki Športne objekte ljudem Se bolj približa. Tako postane "ukvarjanje s Športom" v sinergiji s "skrbjo za zdravje" eden vodilnih državnih ideoloških mehanizmov reguliranja, discipliniranja in nadzorovanja. "5 skrbjo za športno in iično uspešnost nadarjenih za šport;'- S tovrstno 'skrbjo' se državi poleg nadzora obeta tudi "renomejski" (bahavi) učinek nje .same kot političnega organa-institucije. Uspešnost športnikov naj bi bila po določeni logiki tudi refleksija uspešnosti države oz. vladne |X)litike. Zato je logično, da državo 'skrbi' ali bodo njeni športniki dovolj uspešni v mednarodnem merilu. Jasno je, da se pri tem država osredotoča na otroško in mladinsko populacijo in išče med njimi talente. Ko jih najde, jih s športom "začara", ko pa ti nadarjeni potenciali preidejo v t.i. člansko konkurenco, pa se država skrivnostno umakne - saj ve, da je mladostnik že ujet v športno željo in da se bo s športom "zabaval" še naprej, četudi državne "pomoči" ne bo več." Tovrstno izkoriščanje (športnega) užitka je temeljni zaveznik sodobnih ideoloških praks." 'spodporo vrhunski športni ustvarjalnosti;'- Ko smo ob zgornji interpretaciji poudarili, da se 'država skrivnostno umakne' iz finančnega aparata in se sklicuje na sponzorski potencial gospodarstva, moramo ob tej "krepki" deklaraciji poudariti, da država res oz. le delno finančno podpira vrhunsko športno ustvarjalnost'. Moralne podpore je vrhunski šport deležen na vsej fronti. Toda finančna sistemska pomoč iz proračunskih sredstev je izjemno okrnjena." Zato si država pomaga z raznimi fundacijami in loterijskimi sredstvi." Seveda je razkol med diktati države in športniki oz. njihovimi zastopniki (funkcionarji, trenerji) konstitutiven. Športniki si želijo, in si na vse pretege prizadevajo, da bi "država financir;ila njihove užitke". Medtem, ko si Se nekako dajo '•• ITeko urejenih S/Kiriiilh /Kivrfin se tvCa mdnail getoizacije dolaCeiie slnikliire (i/mriiie) Jmpii-ladje IMUfinleii primer se p marsikje /m SloLvniji dogajal v Casiu hegunskih navalov Iz vojnih območij niz/KidleJugoslavije Begunska mladliuijebila resniCno •ukroCena'le naS/mrinih igriSCIli. Š/iorini iiiiiki. ki sojini bili ponujeni, so preko načela ugotlja obvladovali socialno-nacionalne 'l>omhe'. ki bi .spričo neziiosnosli neugoitja projektivno ekslilodlrale in se odraiate v kriminalu in drugih driilbeno nezaželenih dejavnostih. " S lega vidika [Ktsiajaia zakon o S/toriu in nacionalni program S/xtria (in vsi njuni predhmhii delovni osnutki, s katerimi so bih Športniki tako nezadovoljno logična: 'Programi čktnskih ekip oz .rt. nikov. ki nmlo/Kijo lui uradnih državnih tekmovanjih: v ekipnih .i/mrlih v prvi državni ligi. v ostalih H/Kir-tih udeleženci državnih prvenstev... se financirajo Iz sfmnzorskih In lastnih virov" in ne iz državnega oz. občln.^kega proračuna. '• Položaj v kulturi oz. umetnosti je na nek način analogen, le ita je sredstvo drugo: npr glmlm. slikarstvo, gledališče, film... " Omejenost državnega proračuna držati onemogoča totalen IdeoloSki nadzor saj ne more financirati v.seh užitkov, ki sijih zahiK'e občesti-o, četudi je država Se /tosebej navduScna nad v.sesplo.i.suje vsako lelo (glej Uradni tisi HS Si. 70 - fi XII 1ehov, je |x)vsem legitimna. Toda država se vnovič izpostavlja kot ideološka institucija, ki regulira oblastna razmerja po svoji volji in logiki. Neizprosnost je z obvladovalno-oblastnega vidika logična. Država želi imeti "škarje in platno" tudi tam, kjer bi se po logiki občestva (t.i. civilna logika) kom|xrtence morale prenehati - vendar se ne." 'z razvojem športne stroke hi znanosti;' - Da država skrbi za strokovni kader, je enkrat že deklarirano. Da pa to želi početi v okviru stroke, pa je |x)vsem logično. Ali stroka in znanost res sledita razvoju športa, je v tem kontekstu irelevantno. Videti je, da je v kontekstu problema pomemben predvsem nadzor. Stroka in znanost sta na nek način atributa nekega dogajanja, v tem primeru športa. Država ne želi nobenega stihijskega početja, ki bi se lahko sprevrglo (če ne bi bilo strokovno in znanstveno) v sizifovo delo. Država ima, kot smo že poudarili, poleg nadzorovalne koristi, od športa še nekaj drugih (predvsem gre za uveljavljanje države kol politične institucije). "z redno šolsko in znnajšolsko dejavnostjo otrok in mladine;'-Povsem jasno je, da se država mora osredotočati na populacijo, ki je najbolj labilna in kritična. To so otroci in mladina. Osrednja nadzorovalna in regulativna institucija je, kot smo že rekli, šola. Medtem ko se država ne zanaša le na klube, v katerih primarno domu-je šport, se država poskuša zavarovati tudi s šolo - v primeru, če bi klubska dejavnost, ki ni državno vodena (in zato lahko zamre), usahnila. To "zavarovanje" je z ideološkega vidika povsem korektno in logično. Mnogo teritorialnih celot, na katerih živijo državljani nima dovolj športnih klubov oz. društev, zato šole še vedno stojijo v rezervi in prevzemajo vodilno vlogo in kontinuiteto "vcepljanja" športa v vrednostni sistem otrok in mladine. (Tukaj ima bistveno vlogo učni načrt oz. kurikulum - .še bolj pa ti. prikriti kurikulum) "spovečanjem števila aktivno zaposlenih v športu;'- Da je človeški faktor najpomembnejši člen nadzora množic, smo nakazali že v enem otl zgornjih odstavkov Profesionalizacija strokovnega kadra (trenerjev) je ena od glavnih nalog države, saj bo s tem učinek dvojen. Po eni strani je zagotovljena večja učinovitost nadzora in regulacije športa željnih množic, po drugi strani pa je večja tudi strokovnost samega trenažnega procesa, ki producira vrhunske športnike, konkurenčne na mednarodni športni sceni, kar državi kot oblastni in bahavi instituciji še po.sebno ustreza. "5povečanjem proizvodnje in prodaje športnih izdelkov in storitev;'-Vlogu šix)rta v družbenih dogajanjih skozi zadnja desetletja postaja vse večja. Industrija, ki je vezana na šport, je po profitabilnosti prišla pred avtomobilsko industrijo.** Zato država natančno ve, da je š|x)rt zakladnica gospodarsko-llnančnih traasakcij - in to " Kei-(ill l.L civilne sfere (OKS-'/S'/.) je fmvsem n/irai/iCen. Sestava v juliju 97 nstanai-ljenena Sveta fundacije je bila namreč imenovan s strani Drtavnega zbora (oblastneita organa). " Ihttrebno je omenili, da je avtomobiLfka industrija preko avto-moto .oria [msredno tvzana na iport. izkorišča. Toliko denarja kot ga ljudje namenijo za šr>ort, ga verjetno namenijo za redkokatero drugo clejavno.st ali hobi. Rezerve pa je še vetino toliko, da si država tudi v prihodnje obeta priliv sredstev, predvsem preko svoje davčne politike. Obenem pa si tudi želi, da bi ljudje .šport spoznali kot profitno dejavnost. SfKjrtna ponudba se lahko poveča ravno na račun malih podjetnikov in zasebnih šport-norekreativnih centrov (fitness, tenis, biljard, aerobika...). S povečano fKinudbo pa bo tudi preokupiranost ljudi s športom večja, kar zopet sodi v kontekst nadzorovanja in reguliranja. V zvezi s tem je z;uiimiv predvsem naslednji tekst, ki je v omenjeni brošuri Ministrst\'a za šolstvo in šport zapisan s "krepkim" ii.skom: 'Namen zasebnikov je povečati število porabnikov športnih storitev in izdelkov zaradi gmotnih učinkov in dobička. To poskušajo doseči predvsem:' - "s promocijo zdrai ja, lepote, vzdržljivosti, sposobnosti ter mladosti fmrabnikov in doseganjem odličnosti pri športnih znanjih;' - 's ponudbo športnih programov za različne skupine ljudi;' - 'z zaposlovanjem družinskih članov' - 'z investicijami v športno infrastrukturo in zafmslovanjem strokovnega kadra;' - 's prodajo športne opreme in drugih spremljajočih tržno zanimivih izdelkov:' Ponavadi se v takih di.skurzih s tež:ivo odkrivajo ideološke logike, mehanizmi in paradigme.. Videti pa je, da .se na področju športa niti pretirano ne skrivajo nad-zorovalne in regulatorne namere. Iz zgornjega teksta je jasno, da je intenca države usmerjena k množičnosti. Sekundarnosti razloga ('gmotni učinek in dobiček'), zaradi katerega naj bi zasebniki povečali število porabnikov športnih storitev, verjetno ni potrebno prjsebej izpostavljati. Skozi optiko ideološkega diskurz^i je bolj primarna množičnost oz. 'povečanje števila porabnikov športnih storitev', kot pa •gmotni učinek in dobiček'. Promocija zdravega načina življena, skrb za zdravje, glorifikacija lepote telesa, mladosti, športnosti, vzdržljivosti, motoričnih spo.solv nosti so sredstva obla.stnih tehnologij ideoloških mehanizmov in paradigm, ki disciplinirajo telo. Jasno je, da država vedno dvomi v učinkovitost .svojih nadzorovalnih in regula-tivnih njchanizmov, zato si sposoja tudi sredstva, ki originalno niso njena. V to jo napeljuje izmuzljivost in nenadzorljivost subjekta, o kateri smo že govorili. Tako kot si država sposoja zasebne športne usluge, ki jih vtke v .svoje ideološke mehanizme, tako si tudi po.sku.ša pomagati s t.i. društveno aktivno.stjo. Ob tem pa je potrebno izpostaviti dilemo o upravičenosti, da država diktira in deklarira celostno podobo nekega šjKjrtnega manifesta. Manifest kot izjava nima istega učinka z menjavo izjavljalnih pozicij. Če takšno deklaracijo objavi institucija t.i. civilne sfere (npr. Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez - OKS-ZSZ), ki med drugim predstavlja tudi društveno sfero, ima vsebina sporočila bistveno drugačno ideološko obeležje. Navezava na relacijo izjava : izjavljalna pozicija je analogna relaciji družba : driižbena pozicija. Društvena športna dogajanja so nekaj ča.sa polzela iz rok oblastnih mehanizmov, vendar se država vselej hitro znajde v poplavi novih organizacij užitkov. Subverzija v društvena dogajanja kaže, da nadzorovalne ambicije ni.so obšle športnih klubov (društev). •Namen društvenega športa je [tovečati število članstva v drtdtvih in klubih zaradi zadovoljevanja njihovih interesov in potreb po športnem ude-jstvovanju in uveljavitvi Ta namen poskuša uresničiti med drugim: - 'sprostovoljnim delom;' - "s pridobivanjem finančnih sredstev iz javnih financ, od donatorjev, sponzorjev in iz družinskih proračunov;' - "zmedijsko odzivnostjo' - 'sprivabljanjem čim večjega števila gledalcev na športne spektakle;' - 'spromocijo športa, športnikov, trenerjev in fiinkcionarjev;' - 'spridobivanjem in ohranjanjem društvene lastnine;' - 'zzaslužkom v športu;' Ambicija, ki jo država izkazuje s tem, ko svoje kompetence razširja na civilno sfero, je smela in včasih nevzdržna ravno z:i te dnišrveno-civilne ustanove kot institucije. Re%'olt le-teh je konstitutivna nujnost medsebojnih relacij." Po svoje je paradoksalno to, da država poskuša diktirati društveno delo s tem, da društvom vsiljuje 'namen* delovanja, ki naj bi bil po sugeriranju države piedvsem množičnost ('povečati število članstva v društvih'). Država® se ob tem nc zaveda, da so društva sicer res ustanovljena po državnem zakonu o društvih-', vendar tam ni opredeljeno, da mora biti namen društva množičnost." V zvezi z množičnostjo je paradoksalna tudi sugestija, da naj društva poskušajo povečati .svojo množičnost s privabljanjem čim večjega števila gledalcev na športne spektakle. Jasno jc, da država želi občestvu ponuditi športne spektakle, ki so se že v zgodovini pokazali kot idealno sredstvo nadzora in (pre)usmerjanja viška energije. .Sj^ektakel je sredstvo discipliniranja množic." Obče.stvo si "kruha in iger" (beri užitkov) dejansko želi. Ob tem jc še enkrat evidentna epistemolo.ška zakonitost oblastnih meha-niznov, ki bazirajo na t.i. vzajemnosti užitkov, medtem, ko je bilo za oblastna razmerja v zgodovini značilno t.i. zavidanje užitka, ki se je .skozi mehanizme oblasti odrazilo v t.i. kontroli užitka. <• vstoi viiljlJe v zadnjih lellh ret-oll evidenten na relaciji Mini-Urstm za Solstm in S/mrt bot/iretklvnik ftržaiv in (Mim/iijski bomile Sloi vnije-Ztlriiienje ifwrtnih zvez bol predstavnih civilne sfere, bi ima svojo lastno iftorlno ideologijo, bi se 'le/ie'z driavnooblaslno ideologijo " V lem primeru /mi moramo izfxistaviti ie omenjene snovalce zabona o Sponu In nacionalnega programa .orla v Sloveniji oz avtorje bnjige .^jHirt v Sloveniji 92-'J& ■■• Urtidni list HS it. mm z gleduje" in "ljubimka" tudi z drugimi užitki. Jasno pa je, da država ne odobrava "poroke" s kriminalom pa tudi "ljubimkanje" s politiko ji ne ustreza. V.se kaže, da je discipliniranje teles s športom ukročene množice ti.sta sodobna di.sciplinatorna tehnologija, ki je zamenjala srednjeveško tehnologijo v paradigmah kaznovalne obla.sti. Danes ni več kazen tista, ki disciplinira telo in dušo, niti ni več Bog tisti, ki 'Vse vidi" in kaznuje; danes Je užitek tisti, kije prevzel funkcijo nadzora, regulacije in discipUne. Telo je di.sciplinirano skozi ceremonije vaj za lepo, mladostno in zdravo telo. Tehnike dresiranja .so tako izpopolnjene, da nihče niti ne sluti, da .sodijo v sklop oblastnih tehnologij. Ce diskurz ponovno obrnemo k športu, bi se dalo metaforo "ljubimkanja" prene.sti tudi na .sam šport kot združbo različnih športnih panog. Ko "operativci" (občinski strokovni sodelavci oz. službe /zavodi, agencije.../ za šport) "državo" (ministra, sekretarja, razne strokovne sodelavce MS.S) sprašujejo, katere športne panoge naj bi injele finančne privilegije, jim "država" ponuja "mašilne" ("lebdeče") odgovore: "Tiste, kjer je več gibanja." Na nadaljnje provokacije "operaterjev" v smeri: "Ali država dela r;izliko med npr. plavanjem, atletiko, košarko, nogometom, -•' 1'rlmerjaj S. /-IvikI: Dosjelba / iijezlii tidiuis do uesvjesnog. MS. Hg VJ7(>. snuičaiijem, strelstvom, Sahoni, planinstvom, tenisom in borilnimi veSčinami kot so boks, karate, jiido...?", pa državni uradniki zgubijo tla pod nogami. V uradnih (slovenskih) dokumentih je zapisano, da naj se ne bi delale razJike med posameznimi .športnimi panogami." Vendarle pa bi se država v svojih izpopolnjenih ideoloških projektih po definiciji lahko z nekaterimi športnimi panogami "spogledovala" in "ljubimkala" bolj, z drugimi pa manj. Očitno je, da se snovalci (pisnih) ideoloških konceptov še niso dokopali do spoznanja, da država (z ideološkega vidika) nekatere športne panoge rabi bolj kot druge." V Sloveniji je npr. presenetljiva ugotovitev, da so snovalci državnih ideoloških konceptov prepustili odločitev o privilegiranih športih nevladni instituciji - OKS-ZSZ, da .se odloči, katere športne panoge bodo dobile več denarja iz državnega proračuna in katere manj." V zaključku moramo nujno ix>udariti, da s tem spisom direktno ne napadamo države kot ideološke institucije niti ne športnih ideologov. Nadzorovalno-dLsci-plinatorni poudarek oblastnih praks pa postane skozi humanistično optiko kljub vsemu malce moteč. Več kot očitno je, da si država prizadeva za totalnost nadzora. Teorija t.i. mikrofizike oblasti ni diskretna do nikogar - torej tudi ne do športne ideologije. Zato se prav lahko zgodi, da bodo mnogi teoretiki na področju športa, ki .so največkrat tudi športni ideologi in se zavzemajo (kot pravijo) za t.i. športno filozofijo, ki naj bi temeljila na nekakšni doktrini, ob prebiranju tega spisa malce razočarani. Do sedaj še nihče ni šjx>rta "seciral" na takšen način kot .se je to zgodilo v pričujočem spisu. Kakorkoli že - teorija ne pozna diskretnosti. Lahko smo ideologi, toda teorija (epistemološki, ideološki in psilioanalitski diskurz) nas v.selej najde. LITERATURA Apple, M. W.. 1992. .^>la, učitelj in obla.-«, ZPS, Ljubljana. IJabin. P.. 1994 . .Sigmund Freud - tragična o.sebno.st v dobi znanosti, DZS, l.jubljana. Day, G.. 1993. V razmislek: bodybuilding in druge zadeve. CKZ. .št. 162-163, (.str.201-212), Ljubljana. Faucault, .M.. 1991. Vedno.st - oblast - subjekt, Krt. l.jubljana. " v zivzi s lern Je zanimiv dokiimeni (SlevlUui 70.VKI'J6 z dne 2&n.t9V6). ki gaje .w.s'.s' (seklur za S/mn) fioslalo tiifianom vse sloivnskili oU'ln oz odgovornim za Sfiori V njem med drugim /<«p -Merila ({Ml kaierih se bo delil občinski firomCuiukl deiuirj naj iipoSleviiJo firoračunske motnosti in naCelo. da so /mmiCiinska sredslvti poti entikimlpogoji tloslopna vsem izvtijaliem SfHirinlli programov" .»etilem ko npr drituv. ki so se znaSle v kolin balktinskih iiadonallsličnili zdrah (Hrvaška. Hill. Srbija. Kosovo. Makdonija) lalikti pro/iagirajo borilne veiCine kolje npr karale, /iti so borilne veSCIne z vidika ittetAoSke logike v neki razi^lli zaliodnoevrotiski (liidl v Sloveniji J manj zaielene oz. dvorezne, ker otrokom privzgajtijo določena •pretef)tLKUC FF, Ljubljana. Freud. S.. 1969. TuinaCenje snova (I in II), MS, BG. Freud, S.. 1995. Tri nizprave o teoriji seksualnosti, SI I - .^KUC, Ljubljana. Freud. S.. 1991. Zaton Ojdipowga kompleksa - Ženska .seksualnost - Freud ei l.acan. ANAI.KC- TA. (.sir. 5-11); Ljubljana. Freud. .S.. 1991. Nekatere psihiCne posledice anatomske razlike med spoloma - Ženska .seksualnost - Freud & Lacan. ANAI.I-CTA, (str. 12-22), Ljubljana. Freud, S.. 1991. O ženski .seksualnosti - Ženska .seksualnost - Freud il Lacan, ANALliCTA, (str 23-38) Ljubljana. Freud, S.. 1996. Prilnxlnost neke iluzije, OZM. Ljubljana. Freud. S.. 1994. Michelangelov Mt)jzc.s. Problemi - ICseji. 4/5, (str 115-140). Freud. .S.. 1989. Mali Hans, Volčji Človek, SH - SKUC, Ljubljana. Freud. S.. 1995. Končna in neskončna analiza. Problemi. 4-5. (str 63- 94). Freud. S.. 1977 Predavanja za uvod v psihoanalizo. DZS. Ljubljana. Freud. S.. 1995. Ženskost. Delta. 95/1-2. (.str 139-155). Freud S.. 1970. Do.setka i njen odnos prema ne.svesnom. M.S. Beograd. Fromm. I-.. 1987. Človekovo srce. DZ. Ljubljana. Fromni, I-.. 1972. Kriza psihoanalize, CZ, Ljubljana. Kompare, A.. 1995. Subjekt med podobo in be.sedo. ANTHROlOS. 95/1-2. (.str 26 - 38). Kompare, A . 1994. P.sihoanaliza je psihoanaliza, ANTHROPOS, 94/4-6, (str 129-138). l.acan,J.. 1980. Seminar-.<5tirje temeljni koncepti psihoanalize, CZ. Ljubljana. I.acan. J.. 1985. j?e, ANALKCTA. Ljubljana. Lacan. J.. 1994. Spisi, ANALl-CTA. Ljubljana. Ucan. J.. 1993. Televizija. P«>blemi - Mseji 3/93. l-iplancheJ.,J.-B. Pontalis. 1992. RrjeCnik psihoanalize, Naprijed. Zagreb. Mannoni. O.. 1986. Frcud. CZ, I.jubljan;i. Marx. K.. 1989. H kritiki politične ekonomije (1858-1861), MC CK ZK.S. Ljubljana. .Miller J -A.. 1983. Gospostvo, vzgoja, analiza, - Zbornik tekstov I.acanove .•Sole psihoanalize, DUU UNIVI-RZUM, Ljubljana. Reich. W.. 1983. Sexpol, Krt Ljubljana. Reich. W.. 1985. Spolna revolucija, Naprijed, Zagreb. Reich. \V.. 1983. V funkciji orgazma, Biblit)tcka spaljenih knjiga. Beograd. Rutar D.. 1995. Telo in obhist. DAN, Ljubljana. Rutar D.. 1994. Psih()k)gija .skozi p.sihoanali/o (VII. del) - Podobe tcle.sa, ANTHROPOS, 94/13. (.str 105- 120). Rutar D.. 1993. Psihologija skozi psihoanalizo (VI. del) - Psihologija je bistwno ego psihologija, ANTHROPOS, 93/3-4, (str 83 - 94). Rutar D.. 1990. Razprava o Onem (od psihoanalize do psihologije in nazaj) Doktorska di- ■sertacija, FF ■ Oddelek za psihologijo, Ljubljana. Rutar D.. 1994. Psihologija skozi psihoanalizo (IX. del) - Zakaj je teorija potrebna!', ANTHRO- PO.S, 94/4-6, (str 140 -149). ."sugman. R. J. Sturm, H. BerCič. 1987 i^pon, Tele.sna kultura, 87/2, (str 17-20), (L del). .Sugman. R. J. ,^turm, H Berčič. 1987 .Sport, Telesna kultura, 87/3, (str 22-24), (11. del). Sugman, R.. 1991. .Sjiort. njegov kratek zgodovinski oris v svetu in pri nas. F.S. Ljubljana. Zbornik. 1981. Psihoanaliza in kultura. DZS. Ljubljana Zlx)rnik. 1991. Ženska .seksualno.st - Freud in Ucan, ANAI.KCT'A. Ljubljana. Zbornik. 1983. Gospostvo, vzgoja, analiza"- Zbornik tekstov Lacanove Sole psihoanalize, DDU Univcrzum, I.juhljana. Zbornik. 1984. Hllozofija skozi psihoanalizo, DDU Univerzum, l^jubljana. Zbornik. 1992. Vzgoja med gospo.stvom In analizo. Krt, Ljubljana. Zbornik.1988. Želja in krivda, ANALKCTA, Ljubljana. Žižek. S.. 1982. Zgodovina in nezavedno, CZ, Ljubljana. 1117