Povest odpadlega lista jablane
V času je utihnilo žgolenje krilatcev na hišnih podbojih in na visokih deblih. Počasi so vstajala jutra, hladna jutra, vzbujajoča zveneče akorde v vejah borovcev, ki so vzdigali liki harfc svoje veje je-senskemu vetrcu.
Solnčnih dni so še brncle čebelice v ajdovi njivi. Valovito polje po-znega ovsa je tudi še dihalo bujno, polno življenje. Med grmičevjem je zadonela še tuintam okorna prva pesem poznega krilatca-mladiča,
Bil je topel popoldan prijetnega jesenskega dne. Košata jablana v sadovnjaku je ohranjala z zadnjimi močmi svoje listje. Zdajinzdaj je zašu-melo, zašustelo v zraku. Odpadel je prvi trudni list, ki mu je bila drobna čebelica pretežka. Sapica je posegla po drugem, tretjem orumenelem listu, ki je bilo na njem začrtanih tisoč pozdravov odletelim lastovkam. Jesenska
150
I-1
sapica je posegla še dalje po naslednjih listih, in veter jih je zaporedoma odnašal z nevidno roko. Šusteli so jesensko barvani v pozdrav in slovo ostalim. Padali so, in šumelo je na tleh. Pozdravljali so došle oni, ki so že med prvimi zapustili umirajočo svojo mater — jablano. Gosteje so pri-hajali, list za listom je odpadal. Postajalo jim je dolgčas, in šepetali so tajinstveno na tratici, kjer so jih poljubljali solnčni žarki. Oglasil se je list, najstarejših eden, in pripovedoval:
»Nezanimiva, enostavna je moja povest, ki ste jo čuli pač že tisoč-krat.   Tako je bilo:
Sijala je pomlad, ko sem začutil v sebi toploto življenja. Toda ža-lostno bi bil moral poginiti, kakor vi vsi, če bi nas ne bilo rešilo solnce. Šele njegova toplota nam je dala moč, da smo zlezli iz popja.
Ko sem pokukal prvič v svet, sem si mislil, da vidim nebesa. Vse naokoli je bilo praznično lepo! Tudi naša mamica je bila v prazničnem krilu. Vsa je bila v belem, rdeče nadahnjenem cvetju. Pestri metuljčki so letali od cveta do cveta. Mislil bi, da so angelčki, ki ni zlega v njih. In vcndar so mnoge mojih bratcev spravili prezgodaj v grob in marsikateremu .  cvetu so zapustili v srcu smrtonosnega črva.
Blizu mene se je vsedel na vejico lep, pisan metulj, kakor ga še nisem videl. Ni dolgo sedel, vendar sem si ga dobro zapomnil. Še danes bi ga spoznal, čeprav ga nisem videl od tedaj nikoli več!
Ko sem pogledal čez par dni tja, kjer je sedel oni nepozabni metulj-ček, je tam vse mrgolelo čudnih živalic, ki so zelo naglo rastle. Bile so ostudnogrde, posebno njihove zelenomodre oči so se mi gnusile. Šesti dan so začele lezti na vse strani. In navdala me je groza, ko sem videl, da so se spravile na moje brate in jih začele požrešno obirati, Oveneli in pre-rano orumeneli so popadali na tla, In to je storil oni prekrasni, nepozabni metuljček! Ena žival se je ravno namerila name. Vedno bolj so se mi bli-žale njene hudobne oči. Trepetal sem v smrtnem strahu. Že sem mislil, da mc nič več ne more rešiti. Kar prileti s strehe — veste tam izza dimnika, kjer je bilo gnezdece kričavih, sitnih vrabcev — starka in — joj! — če bi videli, kako se je v njenem kljunčku zvijal moj sovražnik, ko ga je nesla za dimnik! Petero kljunčkov se je naenkrat tam odprlo, in bilo je po njem, ki mi je še trenotek preje grozil s smrtjo!
Kaj nam vam še povem? Drugo ste tudi vi sami videli, slišali in čutili. Cvetje je odpadlo. Postajalo je vedno bolj vroče. Dež, grom, blisk, vihar, to vse ste tudi vi doživeli. In tudi toče se gotovo še spominjate, ki nam je umorila na stotine naših bratcev ter uničila vcčino mladega sadja. Prav gotovo se je spominjate, saj skoro vsi nosimo znakc njene neusmi-ljenosti.
Tudi otrok se pač vsi spominjate, ki so se igrali v naši senci, priča-kujoč od nas sladkega sadu.   Dali bi jim ga bili obilo, a ni bilo usojeno.
In o deklici, ki je posedala v naši senci, čudno zamišljena, kaj naj vam o njej povem, kar bi tudi vam ne bilo že znano. Saj ste jo videli, ko se
151
je njeno oko upiralo v daljino, kakor bi hotela v upapolnem strahu pre-gledati in prezreti svojo bodočnost. Takrat ste ji gotovo vsi želeli najlepše bodočnosti, prihodnosti brez zapeljivih metuljev, brez črva v srcu in brez viharjev!«
Zapihal je močan veter. Zašumelo je rumeno listje — šum smrti za-padlega. Zažarel je večcr, zažarcl v krvavordeči zarji skalnatih velikanov. Zažarelo je zlatordečc in rjavo na deblih in ogoljenih vrhovih sadovnjaka. Tuintam po hišah je zatrepetala ter vzplamtela lučka v pozdrav hladni jesenski noči. Polagoma je nastala smrtna tišina. In v takih nočeh so se poslavljale zadnje pozno - jesenske noči, pa prihajale prve kruto - mrzle zimske noči.                                                                        Fr. Zupančič