GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1937-38
OPFR A
JL J /JL\~jL Y. UREDNIK: M. BRAVNIČAR
A. PONCHIELLI:
1 Z GIOCONDA
MUZIKALNA DRAMA V ŠTIRIH DEJANJIH (5. SLIKAH)
Din 2-50
Izhaja za vsako premijero
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1937/38 ^ ŠTEV. 15	OPERA	urednik: m.Bravničar
AMILCARE PONCHIELLI:
GIOCONDA
PREMIERA 4. JUNIJA 1938
Z »Giocondo« je ljubljanska opera uvrstila v svoj spored tipično italijansko glasbeno dramatsko delo predveristične dobe. Njen skladatelj, Verdijev sodobnik, se je prav s svojim najpoljudnejšim odrskim delom, z »Giocondo« očitno naslonil na pet let starejšo »Aido«. Mojster iz Cremone si je zelo težko utrl pot na večje odre in do priznanja v inozemstvu. Verdi, ki je bil takrat priznana veličina in vplivna osebnost v italijanskem gledališkem življenju, ni bil naklonjen skladatelju »Gioconde« in mu je dolgo zaviral dostop na večje operne odre. Ko pa je Ponchielli prestopil prag milanske Scale in je bila tam uprizoritev njegove opere »I promessi Sposi« (Zaročenci) na Manzonijev tekst kronana z velikim uspehom, so se odprla na stežaj vrata milanske Scale in drugih opernih hiš tudi ostalim njegovim delom. Po vrsti so bile uprizorjene v Milanu z uspehom še »Gioconda«, »I Lituani«, »II Figliuol prodigo« in »Ma-rion Delorme«. Med vsemi Ponchiellijevimi operami pa se je naj-
165
bolj utrdila v stalnem repertoarju »Gioconda«, ki uživa tudi v inozemstvu veliko poljudnost. Veliko arij in zborov spada med bisere italijanske melodrame in vžiga še danes občinstvo. Posebej jc treba omeniti uvodno glasbo, finale tretjega dejanja in »Ples ur«, ki spadajo med najlepše strani partiture in ki imajo vselej nedvomen uspeh. Posebno »Ples ur« a) jutranjih, b) dnevnih, c) večernih iii d) nočnih ur je postal poljuden in je prišel kot samostojna točka v sporede vseh salonskih orkestrov.
»Gioconda« je imela svojo premiero v milanski Scali 18. aprila 1876., kjer je bila sprejeta z velikim navdušenjem.
Skladatelj »Gioconde« Amilcare Ponchielli je bil rojen v Pademo Fasolaro (Cremona) 1. 1834. Njegov oče je bil skromen trafikant, ki je vršil tudi službo občinskega učitelja in vaškega organista. Svojega sina je sam poučeval do 12 leta, nato ga je poslal na konservatorij v Milan. Ponchielli je bil čudaški in silno raztresen človek ter brezbrižen glede na obleko. Svečanih in gosposkih oblek ni maral, razen v času, ko je bil ravnatelj mestne godbe v Cremoni. Da se je skromno pretolkel skozi življenje, je poučeval klavir za 85 centesimov na uro in igral orgle v cerkvi za letnih 85 lir. Končno se mu je posrečilo, da so ga spoznali v Milanu in začeli uprizarjati njegove opere z vedno večjim uspehom. Nekaj let pred smrtjo je postal celo profesor za skladbo na milanskem konservatoriju. Umrl je v polni zrelosti svojega duha v Piacenzi 1. 1886-, kamor je šel prisostvovat uprizoritvi svoje »Gioconde«.
Mesto Milan, ki je hotelo imeti njegove zemske ostanke, mu je priredilo pogreb, ki ostane v spominu, kakor samo še pogreb Aleksandra Manzonija.
166
Besedilo „Gioconde“ in njen autor
Besedilo za »Giocondo« je napisal Arrigo Boito, ki se je takrat rad skrival za anagramom Tobia Gorrio. Podlaga »Gioconde« mu je bila temna in enfatična drama »Ange« Victorja Hugoja, ki
Primadona O. Oljdekopova ima v »Giocondi« naslovno vlogo.
je vsebovala obilno živih in barvitih situacij ter izrazitih značajev, kakor nalašč za romantičen operni libreto. Pesnik Carducci se je o »Giocondi« izrazil, da je polna pestrih in kričečih barv. Njene napake so hkratu njene vrline in mladi italijanski skladatelji, ki so se nagibali k temu okusu, so nehote prijadrali do verizma.
167
Okvir dejanja je zelo bogat: tekme, gondolieri, slavnosti, maske, levje žrelo, zlata hiša v Benetkah ter vroči patos z idilo ljubezni in smrtjo na lagunah. Arrigo Boito, spreten teatralik velikega in-telekta je napisal mojstrsko zgrajeno in izvedeno besedilo. Tudi nekaj let pozneje, ko je staremu, takrat že slavnemu maestru Verdiju napisal besedila za »Othella« in »Falstaffa«, je ponovno dokazal svoje odlike in umetniško potenco kot pesnik opernih libretov. Arrigo Boito dobro obvlada operno tehniko in zna z nepogrešljivo spretnostjo in veščo roko razporediti scene tako, da izpolnjuje druga drugo in se končno razživi v velikem finalu, kjer se dejanje ustavi in preobliči v pravcati koncertni nastop vseh sodelujočih. Libreto »Gioconde« nas po svoji strukturi spominja na libreto »Aide«. Verjetno, da je Boito napisal »Giocondo« pod vplivom Verdijeve velike opere, ki je prišla na deske v Kairu, pet let pred »Giocondo«. Ponchiellijeva opera pa nima sorodnih potez samo z Verdijevo opero, ki je nastala pred njo, temveč tudi z opero, ki je bila zložena deset let po »Giocondi«: Jagov monolog v »Othellu« (II. dej.) in Barnabov monolog v I. dejanju »Gioconde« sta v tesnem sorodstvu — oba je pač spesnil isti avtor. Boito rad dovoli svojim opernim junakom, da v takšni obliki razmišljajo o posvetnih rečeh. Tudi njegov Mefistofele filozofira v prologu in celo Falstaffu ni kratil besed.
Veliko vlogo igrajo v tej beneški drami ansambli, ki jih Boito pošilja na oder, kadar želi doseči višek učinka. Plesi v prvem in tretjem dejanju poživljajo že itak pestro odrsko življenje. »Furlana« v prvem in »Ples ur« v tretjem dejanju spadata med najpo-ljudnejše točke v »Giocondi«. Boito je napisal vzoren in tipičen libreto za italijansko odrsko delo, ki je člen med klasično in. veristično opero.
Enrico (Arrigo Boito) je bil rojen 24. februarja 1842. v Padovi. Njegova mati je bila poljska grofica Josipina Radolinska. Glasbo je študiral na milanskem konservatoriju, ki ga je dovršil 1.1860. Pozneje se je izobraževal v inozemstvu v Berlinu, Dresdenu, Mo-nakovem in Lipskem, kjer se je navdušil za Wagnerjeve glasbeno-dramatske reforme. Ko se je vrnil v domovino, je zložil veliko opero v IV. dejanjih (7 slikah) »Mefistofele«, za katero je napisal besedilo sam. Prva izvedba »Mefistofela« je bila v Milanu 5. marca 1868. Boito je zložil še opero »Nerone«, ki jo je dokončal Toscanini in uprizoril na milanski Scali 1. 1925. Poleg dveh oper je Boito napisal mnogo libretov, več zbirk pesmi in kritik.
Umrl je v Milanu 10. junija 1918.
Ponchiellijeva odrska dela
Opere:
II Sindaco Babbeo (Občinski predstojnik Babbeo) 1851;
I promessi sposi (Zaročenca) 1856;
La Savoiarda 1861;
Roderico Re dei Goti (Gotski kralj Roderico) 1864;
II Parlatore eterno (Večni govornik) 1873;
I Lituani 1874;
La Gioconda 1876;
II Figliuol prodigo (Razsipni sin) 1880;
Marion Delorme 1885.
Baleti:
Le due Gemelle (Dvojčki).
Clarina 1873.
169
Vsebina
1. dejanje: Godi se v Benetkah v 17. stoletju. Pomladnega dne je na dvorišču doževe palače zbrana množica ljudstva, da prisostvuje klasičnim tekmam gondolierjev. Pevec Barnaba stoji sam molčeč in tih ter pričakuje ulično pevko Giocondo, v katero je zaljubljen. Ta se bliža s slepo materjo, ki jo pelje do stopnic cerkvenega portala, da bi potem poiskala svojega ljubljenega Enza. Zaman jo Barnaba roti in skuša zadržati z besedami ljubezni; ona ga pahne od sebe in zbeži. Medtem prineso zmagovalca v tekmi gondolierjev; istočasno se ves zlomljen pojavi tudi Zuane, ki je pri tekmi propadel. Užaljeni in maščevanja žejni Barnaba mu šepne na uho, da je njegovega poraza kriva slepa starka, ki mu jc zaklela gondolo. Zuane mu prerad verjame, obdolži starko čarovništva in ljudstvo jo hoče soditi samo. Prav v tem trenutku se vrne Gioconda z Enzom in poizkusi rešiti svojo mater iz rok biričev. Gioconda prosi pravkar došlega inkvizitorja Alvisa Badoe-ra in njegovo maskirano ženo Lauro milosti za svojo slepo mater, ki ničesar ni zagrešila, toda Barnaba vztraja pri svoji obtožbi. Šele na prigovarjanje Laure, ki je spoznala v mornarju preoblečenega Enza, pomilosti Alvise slepo starko. Iz hvaležnosti podari starka Lauri rožni venec.
V naslednji dramatični sceni spozna Barnaba, da je Enzo izgnani Santafiorski knez Enzo Grimaldo, Laura pa njegova nekdanja oboževanka. Barnaba ljubi sedaj Giocondo in hoče njenega ljubčka Enza spraviti s poti. Zato pregovori Enza, naj počaka svojo ljubljeno Lauro na ladji, toda komaj ta odide, že narekuje nekemu sodnijskemu pisarju obtožbo zoper njo in njega, ki je pod smrtno kaznijo izgnan iz Benetk ter vrže pisanje v »levje žrelo«, to je v nabiralnik za anonimne pritožbe in ovadbe- Gioconda pa prisluškuje
170
tej sceni in spozna, da ima v neznani ženi nevarno tekmovalko. Razposajena Furlana prekine dogodke na odru. Ob zvokih sledeče večerne molitve pa si mati in hči dasta duška v svoji žalostni zapuščenosti.
2	dejanje: Enzova jadrnica je zasidrana na obrežju nekega otoka. V ribiča preoblečeni Barnaba daje svojemu tovarišu naskrivaj navodila za zasedo, medtem ko se Enzo pripravlja na odhod. Moštvo pošlje počivati, kajti ponoči namerava dvigniti sidro, sam pa ostane na straži. Po dogovoru mu Barnaba v čolnu pripelje ljubljeno ženo. Za Lauro pa prihiti tudi Gioconda z namenom, da bi razkrinkala tekmovalko in rešila zase Enza. Toda v usodnem trenutku se Laura zateče k rožnemu vencu. Gioconda jo spozna kot rešiteljico slepe matere ter jo v lastnem čolnu reši pred soprogom, ki jo zasleduje. Ko se Enzo vrne, da bi Lauro vzel s seboj, stopi pred njega Gioconda in	mu vse	pcve. Enzo	se hoče pognati v valove,
da bi dohitel svojo	ljubico,	toda beneške	galere se že bližajo, da	bi
zaplenile njegovo jadrnico. Enzo pa jo hitro zažge.
3.	dejanje: Praznično vrvenje v Ca d’ oro. (Zlata hiša). Alvise pripravlja smrt svoji nezvesti ženi Lauri; ukaže ji izpiti steklenko strupa, še preden izzveni serenada v sosednjih prostorih. V tem se pojavi Gioconda in naglo zamenja strup z neko uspavalno tekočino. Laura izpije in pade v globoko nezavest. Alvise je svojim gostom priredil presenečenje: ples ur. Toda veselje prekine Barnaba, ki privleče slepo	starko	v dvorano.	Starka izjavi: prišla	je
molit za umirajočo. Enzo	izve, da je Laura mrtva. Sedaj mu	je
vseeno, strga si z obraza masko, da ga inkvizitor lahko spozna. Inkvizitor Alvise ga ukaže prijeti, Gioconda se Barnabi približa in mu zašepeče, da bo njegova, če bo Enza spravil na varno. Barnaba sprejme ponudbo. Alvise odgrne zagrinjalo, ki loči slavnostno dvo-
171
rano od sosednje sobe in pokaže gostom na mrtvaškem odru belo oblečeno Lauro ter izpove, da jo je usmrtil sam.
4.	dejanje: Gioconda skrije doma, na otoku »Židov« omamljeno Lauro. Še vedno upa, da si bo osvojila Enzovo ljubezen; po težkem duševnem boju pa zmaga poštenost preproste žene: pomagala bo zaljubljencema k begu. Toda še enkrat jo obišče skušnjava. Enzu, ki ga je Barnaba po dogovoru rešil, prikrije prisotnost navidezno mrtve Laure. Sama se obdolži, da jo je mrtvo odnesla iz groba. Skoraj ji uspe, da bi jo brezumni Enzo zabodel, ko se oglasi Laura. Prebudila se je ter kliče svojega ženina. Enzo obstane. Na kolenih prosi Giocondo oproščenja. Zaljubljenca se ganljivo in s čustvom hvaležnosti poslovita od Gioconde ter odideta v lepšo bodočnost. Gioconda ostane sama; odločila se je, da rajši umre, nego bi se udala Barnabi. Zadržuje jo le neizvestnost, kje se nahaja slepa mati, ki jo zaman išče. Tedaj se pojavi Barnaba in zahteva od Gioconde, da izpolni pogodbo. Gioconda mu je obljubila svoje telo — sedaj mu ga izroči, toda mrtvo. Zavratni Barnaba zabrusi umirajoči Giocondi v obraz strašno vest, da je njeno slepo mater zadavil, ker ga je žalila.
V--';
; 'j • 5
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Matija Bravničar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
y
172
GIOCONDA
Dirigent: M. POLIČ
muzikalna drama v štirih dejanjih (5. slikah). NapiS^ ^ Gorrio, prevedla R. Petelinova, uglasbil A. Ponchielli.
Scenograf: 'n&- E. FRANZ.
lje
Gioconda, pevka .	.	.	.
Laura Adorno, Genovežanka, ?t?i.Alvisa Alvise Badoero, načelnik drž. 1,1 Vl^;ci Slepa mati Gioconde .	.	•, j
Enzo Grimaldo, knez genovesk1 * Barnaba, ljudski pevec Zuane, mornar
Pevec .................
Isepo, ljudski pisar .
Menih..................
Režiser: prof. O. ŠEST
0. Oljdekopova M. Kogejeva
F. Schiffrer-Navigin k. g.
N. Španova
J. Franci
V.Janko
A. Orel
F- Hvastja
1. Sladoljev L. Dolničar
Suličarji, vojščaki, senatorji, bogataši, P^’ plemkinje, maske, ljudstvo, mornarji.
Plese naštudiral baletni mojster P. GOLO^f ^J. dejanje ples: Furlana. III. dejanje: ples ur.
Dckoracije naslikal ^ s*karne V. SKRU2NY.
Ojačevalno napravo je dobavila tvrdka R^'°! x- z. z o. z. v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7.
Blagajna se odpre ob pol 20
Zače*ek ob 20.
Konec ob 23*30
> »»s. 'Si