sD©^@ds&i© taOO-airn© (3(kQ00©
L. XII. 7 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 15. IV. 1965
MAUSERJEVE TRILOGIJE DRUGI DEL
Naši naročniki in prijatelji bodo te dni začeli prejemati drugi del Mauserjeve trilogije: LJUDJE POD BIČEM, še letos bo izšel tretji, to je zaključni del, kakor nam je sporočil pisatelj, ki rokopis še pregleduje v končni redakciji.
Pisatelj Karel Mauser je delo posvetil žrtvam Turjaka ob dvajsetletnici naše narodne tragedije, ki se je leta 1945 zaključila z zasužnenjem našega naroda komunističnemu režimu. Tokrat ne gre za navadno pietetno dejanje. Mauserjevo delo pomeni mnogo več! Bistvo izida trilogije je pač v tem, da je slovenski pisatelj v emigraciji v obširnem literarno izdelanem tekstu predstavil in ohranil našemu narodu podobo trpljenja in nesreč, ki so se zlile na nas vse, na one doma kakor na vso emigracijo. Če že ne vpoštevamo samo literarnega pomena, moramo torej zlasti pribiti narodni pomen knjige: sodobni slovenski pisatelj je prav za dvajsetletnico poklonil žrtvam in nam, ki njih spomin ohranjamo, naj lepše, kar je imel — ustvaril je zgodbo, ki jo je pisal s svojo srčno krvjo, kakor je zapel pesnik, ko je hotel povedati, kaj je literatu in narodu ustvarjena umetnina.
Resnica se spet izpričuje v vsej svoji veljavi: pisatelj s svojim delom služi narodu in svojemu poslanstvu. To delo opravlja pisatelj Mauser z velikimi žrtvami. Daši mu nikakor ni rožnato, je napisal med nami na j več je število del.
In kaj bi mu moralo biti zasluženo plačilo? Vso pravico je imel terjati vsaj drobec honorarja, a je vse odstopil naši ustanovi za na-daljni razmah našega slovenstvu posvečenega delovanja.
Pisatelj Mauser pa ni edini primer, kako se slovenski pisatelj preda delu za svoj narod. Slovenska kulturna akcija je po dobroti mecena mogla tudi za letošnjo dvajsetletnico razpisati posebno Velikonjevo literarno nagrado. Že ime nosilca nagrade pove, kaj naj to dejstvo pomeni: Velikonja ni daroval narodu samo svojih stvaritev, svojih del, ampak je moral darovati svoje življenje za zvestobo idealom resnice, pravice in svobode. Smrt je bila njegovo plačilo.
Ko se bomo letos spominjali vsega tega, se zavedamo dolžnosti, ki jih imamo do takih služabnikov lepote, ljubezni za naš narod. Ustvarjajo, da bi nam zasijalo sonce pravice in resnice! Nam ostaja samo naloga, da jim ostanemo zvesti in da v vsem podpremo njihove napore.
JUBILEJNA ZBIRKA
Leto 1965 bo slavilo celo vrsto jubilejev iz analov slovenske slovstvene in narodne zgodovine. Jubileji so kakor mejni kamni, ob katerih se ustavimo, da pregledamo prehojeno po\ in se ozremo po obzorjih v bodočnosti. Pot gre naprej, gradnja mora rasti navzgor. Brez sodelovanja in pomoči ne bo šlo in mnogo nam bo pomenil sleherni JUBILEJNI DAR.
Darovali so: g. prof. ALOJZIJ HORVAT, Bs. Aires, 2.000 pesov; g. N. N., Castelar, 2.000 pesov; g. N. N., Bs. Aires, 2.000 pesov. Najlepša hvala!
„Če pogledamo v čas ob Prešernu, se nam pokaže rojevanje velike dobe, ki vedno rodi velike klicarje... Šele s Prešernom se je začelo prelivanje naše besede, žuborenje, ki traja in bo trajalo, dokler bomo svojo besedo ljubili.
Umetnik ie človek, ki visi med nebom in zemljo, žene ga sila, ki ga zdaj dvigne visoko nad vse telesno pa ga zopet trešči nizko k tlom. Ti strašni prehodi, ki spremljajo pot velikih umetnikov, tudi Prešernu niso prizanesli. . . Umetnik je človek, ki svoje življenje preliva v druge in drugi svoje življenje prelivajo vanj. S tem postaja iastnina vsega naroda in kadar se dvigne tako visoko, da vidi čez meje svojega ljudstva, kadar je tako močan, da zajame bistvo človeške duše kot take, postane last vsega človeštva, v nekem pomenu nesmrten in večen. Čeprav je vsak umetnik svoj svet, govore iz njegovih vzorov in vrstic misli in čustvovanja množic, v plamenu njegove plamenice so plamenčki tisočih. Vsak veliki umetnik je zavolj tega glasnik svojega naroda, svoje vrste prerok, ki vidi bodočnost svojega ljudstva že v lastnem srcu veliko prej, preden se narod svoje bodočnosti zave. . . Zatp ie najvažnejše, kaj nam je Prešeren povedal, kako globoko seže v nas, v koliko ga razumemo. Samo umetniki, ki so pognali svoje korenine v ljudstvu, morejo tudi po smrti vršiti svojo nalogo in svoje poslanstvo. Kje je ostal grmeči Koseski, ki so ga v Prešernovi dobi poviševali nad Prešerna?... Preišeren pa je rastel po svoji smrti in živi še danes. . . Res je, da je 8. februarja 1849 nehalo biti njegovo srce, res pa je tudi, da njegove pesmi bijejo od tistega hipa v srcih vseh Slovencev. . . Brez pomena pa je, da svoje velike može postavljamo na svetilnik, če večina izmed nas pogleda v ta svetilnik samo takrat, kadar nam kdo pokaže s prstom nanj. Brez pomena je trkati na velike prerokbe svojih umetnikov, če je v nas vse votlo in vse prazno. Dokler se misli, želje in upi naših velikanov znova ne rojevajo v nas, pokopavamo delo teh vidcev, ki so gledali na nas, preden smo odprli oči...“
(Na Prešernovi proslavi v Clevelandu govoril pisatelj Karel Mauser)
O	TARIFA REDUCIDA
Sl-0	
“ Š u	
& £ 5	CONCESION 6228
<	R. P. 1, 847847
'kroniko
ebrasi in ebserj«
Nekemu Prleku
(za 1. april 1965)
SENCE CESARSKEGA DUNAJA
Rada
kulturo ustvarjala bi skupnost mlada.
Reda
pa treba je: kipar naj pisca gleda lepo in pevko, pa pevca seveda.
Rida
kulturni voz kdo naj? Glej, že golida
izliva se na druščino. „Ni prida,
kar kvasi in piše se iznad Krištof Šmida!"
Roda
slovenskega simbol naj bo prismoda?
Prizna naj v vsem le rdečega gospoda?
Ruda
je vstal. Vzcvela tedaj duha je gruda.
Alojzij Gerzinic
(Prebrano na prijateljskem družabnem večeru dne 3. aprila ob šestdesetletnici predsednika SKA).
Branko Rozman:
OBSODILI SO KRISTUSA
Branko Rozman je v sodobni slovenski dramatiki prehodil že lepo pot. Že začetek z Roko za steno je marsikoga presenetil. Pot je šla poslej vztrajno navzgor, ko se je zavzel za slovenski delež v oblikovanju sodobne dramske umetnosti. Daši pri krstni predstavi nisem mogel biti prisoten, sem prepričan, da je v tem moderniziranem pasionu mnogo novega, kar se je uveljavilo s pozitivnimi elementi. Če je zunanjega dogajanja malo, pa je drama ponesena na razplet v notranjost duše in se delo zato primerno vzporeja s sodobnimi podobnimi napori v svetovni literaturi, ko se danes tudi na odru vse usločuje v borbo za človeka. Igrati je bilo torej treba psihološko igro iz notranjosti navzven, kar terja dvoje: globoko notranjo kulturo ter močno igravsko naravo. — Režiser Nikolaj Jelomik (igral je tudi vlogo Ane) je znova potrdil močno predanost umetniški sili, ki se od nastopa do nastopa krepi in jasneje izraža. Režija in odlična igra sta v obilni meri oboje potrdili. Maks Borštnik (Kajfa) je grebel v analizo z elementi grotesknosti in zato podal v Kajfi lik brezciljnega slabiča, kakor je bil najbrž v avtorjevi zamisli. Lojze Rezelj se je predal podajanju v čezmernosti, novi obliki sodobne plehkosti, ko vsakdo v naglici skuša rešiti bremena trenutnih idejno težkih nalog. Frido Beznik je spet pokazal, kako je gospodar odra in vloge, brž ko stopi na deske. Njegov Nikodem je bil lik miline in ljubezni, ki črpa sile iz srčne preprostosti. — Kreacija zase je bila scena Ivana Bukovca, ki nakazuje vedno širše zamisli in resno stremljenje za čistost lastnega izraza v harmoniji z vsemi silnicami danosti. — Sodelovali so še Janez Zorc (in-špicient), Alenka Jenko (šepetalka) in Lojze Modic (osvetljava). — Uprizoritev je bila v okviru Slovenskega gledališča in na odru Slovenske hiše. Vodstvu gledališča čestitamo k dobremu začetku sezone ter želimo mnogo srečne roke in uspeha pri sestavljanju repertoarja in pri organizaciji sil in sredstev za poslanstvo, ki ga stremi opravljati ob pomoči
Sodobni knjižni trg je poleg bogate produkcije, ko izhaja dnevno na stotine knjig literarne in znanstvene vsebine, zanimiv tudi zaradi tega, ker so se med pisatelje in kulturne delavce „ponižale“ tudi — kronane glave. Kot sodelavka vodilnih francoskih revij se že dolgo uveljavlja bivša italijanska kraljica Marija - Jožefa, soproga zadnjega kralja Umberta, s katerim deli sedaj tegobe v begunstvu. Marija-Jožefa, bivša belgijska princesa je tudi tašča sina princa Pavla Karadžordževiča. V njegovi familiji pa ni sledov v knjižni aktivnosti, pač pa se je z zgodovinsko monografijo uveljavila žena bivšega jugoslovanskega kralja Petra II, ki se je kot avtorica jasno podpisovala kot njeno veličanstvo Aleksandra, kraljica Jugoslavije. Marija - Jožefa tudi ne opušča pred svojim imenom znakov vladarskega veličanstva.
Vedno bolj pogosto pa se na nemškem trgu zasledi ime poglavarja habsburške vladarske hiše, pretendenta na avstrijski cesarski prestol — Otona Habsburškega. Toda na zunaj se je zadnji avstrijski prestolonaslednik zelo demokratiziral. Svoje sestavke podpisuje kratko: Otto Habsburg - Lothringen. Pariški listi so med sporedi javnih predavanj o žgočih evropskih socialnih problemih že pogosto navajali med predavatelji ime Otona Habsburškega; bil je tudi med predavatelji na mednarodnih kongresih katoliških intelektualcev. Revija ugledne nemške katoliške založbe Herder v Freiburgu Wort und Wahrheit pa prinaša njegovo oceno o knjigi Friedricha Engel - Janosija: „Die politische Korrespondenz der Papste mit den dsterreichis-chen Kaisern 1804 -1918." Toda uvod v oceno že dokazuje, da Oton trdno ohranja vse nazore o poslanstvu stare habsburške monarhije. Tisto, kar se iz habsburških krogov širi z Dunaja, to je, da so mali narodi Srednje Evrope zgolj folklorne skupnosti, nesposobne za samostojno življenje, je seveda tudi njegov aksiom. Na habsburške cesarje povezuje Oton vse delo bivših cesarjev, ki so z Dunaja na političnem polju uveljavljali tisto, kar je papeški Rim učil na idejnem in socialnem polju. Papeži so cesarju dajali avtoriteto, cesar pa je nudil papežem zaščito pravega reda. Ustanova cesarstva je bila — po njegovem — v bistvu mednarodna, celo nadnarodna; vse to je uresničevala bivša habsburška monarhija. Mali narodi so cesarjem v roke polagali svojo narodno samostojnost, zato pa so jih cesarji varno vodili v svet zapadne evropske kulture, ki je bila bogata, kolikor je bila katoliška... V Srednji Evropi se je za zapadno krščansko kulturo rešilo tisto, kar je stoletje rastlo pod okriljem dunajskih vladarjev habsburške dinastije. Lahko se reče, da so zgodovino Evrope ustvarili papeži skupno s cesarji. Kjer so se v sodobnosti porušili stebri cesarstva, tja je vdrla anarhija z zhoda, danes najbolj izražena v boljševizmu.
Princ Oton opozarja zato na tisti del Janosijeve knjige, kjer se analizira korespondenco med cesarjem Francem Jožefom in četverimi papeži. Franc Jožef bi naj bil likvidator jože-finizma — tako meni Janosi —, in je bil na delu, da reši Cerkvi, kar se je rešiti dalo. Zanimivo je, kaj pravi Oton o zvezah njegovega očeta, zadnjega cesarja Karla s papežem Benediktom XV. Ker je nemška špionaža Karla zelo nadzirala, je tajne stike med papežem in njim vzdrževal kardinal Bisleti, vendar je moral kardinal obljubiti, da bo ob koncu vojne vsa pisma
— Uradne proslave sedemsto-letnice Dantejevega rojstva se bodo v Italiji začele aprila 1965. Za uvod bo velik mednarodni kongres danteologov v Firencah, ki se bo preselil tudi v Verono in Raven-no, kjer je Dante 1321 umrl. Ob šeststoletnici so v nekem samostanu Ravenne našli Dantejeve posmrtne ostanke. Tokrat pa upajo,
da bodo odkrili rokopis „Božan^ komedije".
— Nemška knjižnotrška bor# v Stuttgartu podeljuje vsako le*, literarno nagrado, ki nosi naslo^ „Nagrada miru". Letos so nagč do podelili pesnici Nelly Sachso';! ki je židovskega rodu. Nagrado ) bodo v oktobru podelili v fraiL furtski katedrali sv. Pavla.
uničil. Janosi obžaluje, da ni mogel do vseh dokumentov, ker so v lasti cesarske družine. Oton priznava, da so pri njem, vendar namiguje, da so še mnogotere listine o skupnih načrtih Benedikta XV in cesarja Karla tudi na varnem. Listine naj bi nakazovale, da sta se oba družno zavzemala za nagli konec vojne; Karel je obljubljal teritorialne spremembe v korist narodov, ki ne bi hoteli ostati v okviru monarhije... Vendar bi naj skupno delo cesarja na Dunaju in papeža v Vatikanu omogočilo zgraditev velike federacije narodov v Srednji Evropi, da bi se ohranila krščanska civilizacija. Oton pravi, da je bil glavni nasprotnik Benediktovih načrtov italijanski nacionalizem, ki se v svoji zagrizenosti ni zavedel, kako je kratkoviden, ko je dejansko vabil v Podonavje sile, ki so obetale postati zelo nevarne, ko so prišle na obale Jadrana. Napake ob koncu prve so se pokazale šele ob zaključku druge svetovne vojne, ko so boljševiki na meji Italije.
Dunajska dinastija se je po Otonovo vedno bolj zavedala, da se bo mogla rešiti samo, če bo znala le sprejeti ustavne omejitve cesarske oblasti. Cesarji so to tudi res želeli, pa jim izvedbe načrtov v tej smeri ni dopustil naraščajoči nacionalizem vseh vrst, ker so si v novih ustavah vsi narodi želeli zavarovati samo svoje pravice in privilegije, ne da bi pri tem pomislile, da rušijo skupnost, ki bi jih edina mogla zavarovati pred modernimi oblikami imperializma.
Kakor da bi bilo treba takoj odgovoriti na nekatere Otonove trditve, je dunajska Europa Verlag izdala zbrane spise enega najuglednejših avstromarksistov stare šole — Karla Rennerja. Kako so si takratni modemi socialisti zamišljali reformo monarhije, je bilo že razloženo v treh debelih knjigah zbranih spisov Maxa Alderja. Konec 1964 pa je izšel še prvi zvezek Rennerjevih spisov pod naslovom: „Die Nation: Mythos und Wirklichkeit“. Rennerjeva dela so že s prvo knjigo zažarela v luči privlačnosti, polni spoštovanja. Uvod je napisal sedanji voditelj avstrijskih socialistov Bruno Pittermann, založnik Hannak pa na čelu knjige poudarja, da se naj vsi mladi rodovi zavedo, kolikšno duhovno dediščino je zapustil Renner, prvi predsednik avstrijske republike v 1. 1918.
Veličino Rennerja — misleca pa podajajo stavki: »Socialna demokracija ni niti gospodarsko niti politično praktično izdelala programa o mednarodnosti... Ni bila sposobna, da bi razčistila pacifično miselnost meščanstva in ni posvetila dovolj pozornosti evropski povezanosti za unijo vseh narodov. Zakaj se unija ni uresničila... Renner meni, da se je to zgodilo, ker smo vsebino prava teoretično preveč zanemarjali..."
Ko bi se pri Herderju spomnili, da bi bilo prav izdati še zbrane spise msgr. Seipela, velikega kanclerja prve avstrijske republike — zlasti njegovo delo »Volk und Staat“, bi mogli premeriti vsebino duhovnih tokov, ki so skušali zaobrniti razvoj v drugačno, tudi za nas zanimivo pravično usmerjenost.
Vsekakor: tokovi zgodovine se širijo in oplajajo., Bog daj, da ne bi vsi šli mimo nas, da se nam zgodovina ne bi spet maščevala!
R. J.
dosedanjimi nagrajenci so bili Albert Schweitzer, Romano Guar-dini, Jakob Burckhardt, Hermann Hesse, Thorton Wilder, Karl Jaspers in Gabriel Marcel.
-— Med glavnimi prevajavci v Ljubljani je prof. Janko Moder. Pred kratkim sta izšla kar dva prevoda in sicer je iz norveščine
prevedel Envesma Sigurda: Hoteli so na Angleško (Englandfar-rere), iz nemščine pa Liona Feuchtvvangerja:	Lažni Nero
(Der falsche Nero). — Pri tem bi bilo omeniti, da so se knjige na ljubljanskem trgu nenadno zelo podražile. Knjiga povprečnega obsega, izvirnik ali prevod, stane okr. 3 do 4 dolarje.
vseh sodelavcev. Zmoglo pa bo le ob pravem odzivu in podpori cele slovenske skupnosti.
R. J.
— Za sklad GLASA so darovali: g. Ciril Markež, Merlo, 50 pesov; g. dr. Celestin Jelenc, Capital, 150 pesov; ga. N. N., Capital, 90 pesov. — Vsem najlepša hvala!
— Henry de Montherlant je po sodbi člana akademije Thierry Maulniera, dramskega kritika pri „Revue de Pariš" največji sodobni francoski dramatik. Napisal je tragedijo „La Guerre civile", kjer obravnava konflikt med Pompejem in Cezarjem na predvečer bitke pri Farsalu. Pompej je bil tam poražen, ne zaradi vojaških okolnosti, ampak zato, ker je bil v sebi razklan. Tako se tragedija odigra v dveh urah tri dni pred odločilno bitko in se konflikt razveže v dvogovorih, kjer dejanja pravzaprav ni, a je dramatična napetost prignana do viška. Seveda je imela premiera za glavna igralca Pierra Fresnaya in Pierra Duxa, danes najboljša francoska igravca. — TNP, kjer je včasih kraljeval Pierre Vilar, pa uprizarja Johna Osborna delo »Luther", ki je — čudno izzvala v Londonu izredno velik uspeh —, v Parizu pa je po prvih predstavah morala z odra, dasi se je režiser Wilson zelo potrudil, da bi rešil glavne vrednote dela, ki Lutra kaže zlasti kot junaka vesti in doslednega izpolnjevavca zahtev svoje notranje svobode.
— Jean Guitton, osebni prijatelj pokojnega papeža Janeza XXIII in prvi laik na II. Vatikanskem koncilu, je izdal knjigo meditacij »Luči in sence". Delo ima štiri poglavja: Razmišljanja o temi, Soočenje (Claudel in Heidegger), Povzdigovanje (razmišljanja o freskah v Emausu) Meditacije (človeška in božja skrivnost). Avtor meni, da se konec koncev vse združuje v teologijo, ki pa do konca vseh zadnjih skrivnosti ne bo razsvetlila, ker je vsebina religije neizčrpna.
— Francoska Akademija je v teku stoletij nabrala nad 1.000 mecenskih volil, ki skupno nudijo sredstva za vsakoletne velike nagrade za umetnost, književnost in znanost. Vojvoda Aumale je bil zadnji veliki mecen, ki je daroval akademiji nad 6.000 ha zemljišč z gradovi, polnimi umetniških zbirk in knjižnic. Med ostalimi volili pa so tudi taka, ki so zaradi inflacij izgubila skoraj vso vrednost — eno najbolj slavnih volil prinaša sedaj samo 15 sodobnih frankov na leto. Če so posestva in gradovi vojvode Aumala ogromna, pa stane njih vzdrževanje toliko, da ni skoraj nobenega dohodka. Temelje mecenskih darov bo treba spremeniti, meni generalni ge-rent vseh volil pri Akademiji. Gre za to, da bi bile nagrade vsaj približno enake ame-rikanskim: Ford, Rockefeller in Carnegie. Toda tega posamezne evropske države več ne zmorejo. Zato bi bilo treba povezati skupine evropskih držav in nizozemski princ — soprog Bernard je imel pred kratkim v Berlinu predavanje, kako naj članice Evropske trgovske skupnosti (šest držav) skupno ustanove mecenske nagrade, ki bi vsaj nekoliko bile v skladu z onimi v New Yorku.
— Literarni kritik »Le Monda" in profesor sodobne književnosti na univerzi v Fri-bourgu Pierre Henri Simon je izdal drugo izdajo svojega dela „L’homme en proces". Knjiga je bila že v prvi izdaji pred desetimi leti naglo razprodana. Avtor postavlja vsebino človekove pogojenosti v prerezu idej Mal-rauxa, Sartra, Camusa in Saint Exupery v osvetlitvi vrednot krščanstva.
Prvi kulturni večer
Slovenske kulturne akcije bo v soboto 8. maja v prostorih Slovenske hiše (prvo nadstropje! ob 19. uri, ko bo predaval gospod
dr. Vinko Brumen:
KREKOVA OSEBNOST IN SKRIVNOST NJEGOVIH USPEHOV
Prireditev bo v okviru filozofskega odseka in bo prvi delež Slovenske kulturne akcije za proslavo stoletnice rojstva Janeza Evangelista Kreka.
Kakor vsako leto, tako bodo tudi letošnji kulturni večeri SKA vsako prvo soboto v mesecu, le v maju bodo izjemoma prvi v soboto 8. in drugi v soboto 22. maja. — Uprava SKA.
TISKA SE:
Milan KOMAR POT IZ MRTVILA
Zbirka esejev o sodobnih problemih slehernega izmed nas.
V PRIPRAVI:
MEDDOBJE IX. štev. 1-2
— Predzadnji teden februarja je v New Yorku niz konferenc obravnaval mir po naukih joha-nejske enciklike „Pacem in te-rris“. Predavali so pomembni politiki in znanstveniki vseh nazorov in političnih taborov. Tako P. Nenni, Paul - Henri Spaak, Arnold Toynbee, Carlo Schmid, lord Caradon, S ir Zafrullah Khan, tajnik ZN Thant, sovjetski akademiki in celo osebnosti iz Vzhodne Nemčije, Amerikancev kar cela vrsta. Tudi poslušalstvo ni bilo nič manj bleščeče, posebno opazen je bil močan obisk katoliških duhovnikov, rabinov in zastopnikov komunističnih dežel, tako da je nek diplomat mogel duhovičiti, da se je srečal „zgolj z duhovniki, rabini in komunisti". (Kongres je ustanovo Ford stal 250.000 dolarjev). Mnogi so upali, da bo ta kongres pomenil odločilen začetek splošnega svetovnega gibanja za mir. Toda pričakovanje, da bo na njem prišlo vsaj do dialoga med „buržoaz-nim“ Zahodom in komunističnim Vzhodom, se ni uresničilo. Na komunistični strani je manjkal tisti za dialog nujni minimum prostosrčnosti, volje do priznanja lastnih napak in do razumevanja nasprotnih stališč, ki so ga pokazali Amerikanci, kot G. Kennan. Glavni urednik „Pravde“ Ino-zjemcev, akademik Žukov, poljski marksistični teoretik Adam Schaff so samo ponavljali uradne teze svojih vlad o koeksistenci v miru, niso pa hoteli niti najmanj dopustiti možnosti, da bi mogla
politika njihovih držav sopovzro-čati hladno vojsko in ovirati nje odstranitev. Posebni dopisnik pariškega „Le Monde" (23.2. Go) je po vsej pravici mogel svojemu poročilu dati naslov „Kongres ‘Pacem in terris’ ni omogočil, da bi prišlo do resničnega dialoga med ‘meščanskim’ Zahodom in komunističnim taborom."
— Pisatelj Artur Koestler je pred desetimi leti ustanovil literarno nagrado za umetnostno delo, ki je nastalo v ječi. V letu 11164 je prejel nagrado Don Robson, ki je sedel v ječi štiri leta, ker je kradel avtomobile. Leta 1963 je naslikal portret Churchilla (seveda po fotografiji), pa je pri žiriji propadel. Nato se je vrgel na pisanje romana „Young and sen-sitive" o ljubezni mladostnika. Vodstvo zaporov mu je dovolilo pisanje samo ponoči. Pisal je skozi šest mesecev vsako noč pet ur. Ko je prejel nagrado, mu je potekla tudi kazen in je sedaj spet mehanik brez namenov posvečati se literaturi.
— Berlinska filarmonija je na svoji koncertni turneji po Združenih državah doživela prodoren uspeh. Predsednik filarmonije dr. Stresemann je izjavil, da je orkester izvedel v celoti 24 koncertov na turneji, ki je trajala od 15. januarja do 17. februarja in sta jih dirigirala Herbert von Karajan ter Eugen Jochum. Prireditev se je udeležilo nad 100.000 poslušalcev, dasi so vse koncerte prenašali tudi po televiziji.
— Radijska in televizijska postaja v Beogradu je v letu 1962/ 1963 izdelala 76 gramofonskih plošč in jih izdala pod naslovom „Pesmi in plesi narodov Jugoslavije". Kako si v Beogradu predstavljajo sodobno Jugoslavijo, pa je možno ugotoviti iz naslednjega: srbskih pesmi je bilo 41, druge pa so porazdelili po pokrajinah Bosna, Vojvodina, Metohija, Ko-smet in se na ta način izognili npr. imenu Hrvatska, ki je v celoti zastopana s 6 pesmimi. Slovenije pa tudi po imenu Štajerske ali Kranjske ne omenjajo, ker je Slovenija zastopana samo z eno pesmijo in kakor da bi hoteli še bolj zakriti njeno prisotnost v Jugoslaviji, pri slovenski pesmi niti ne navajajo, da je slovenska in iz Slovenije.
CENJENI NAROČNIKI
so te dni s pošiljkami Karla Mauserja trilogijo LJUDJE POD BIČEM, drugi del in Meddobje VIN, štev. 5-6 prejeli izpis o še dolžni ali zaostali naročnini. Lepo prosimo, da bi vsi zaostalo čimprej poravnali, da bomo mogli kriti stroške!
VELIKONJEVA LITERARNA NAGRADA
se letos razpisuje za dvajsetletnico pisateljeve smrti in v skupno proslavo spomina padlih za lepšo bodočnost slovenstva. — Ponovno opozarjamo vse slovenske ustvarjavce, da se nam v tej tekmi pridružijo in pri nagradnem natečaju sodelujejo pod pogoji, ki so objavljeni tudi v Meddobju Vlil, 5-6, ki je pravkar izšlo. — Opozarjamo, da poteče rok za dospelost rokopisov konec oktobra 1965.	—
Uprava SKA.
— Louis Fischer je napisal novo biografijo, tokrat o Leninu in je izšla v založbi Nicolson v Londonu. Avtor odkriva nove strani ustanovitelja sovjetske komunistične republike in poudarja, da je bil Lenin slab sociolog, zlasti pa se ni znašel v ekonomskih znanostih. V bistvu je bil človekomrz in je v revoluciji uspel, ker je bil zagrizen sistematik in organizator. Nekatere strani Leninovih spisov dokazujejo, da je bil šibak v filozofiji.
—- Slovenski tisk je tudi zajel val inflacije in dviganje cen. Kako hude so razmere v tiskarni-štvu, dokazuje dejstvo, da so ^Naši razgledi" prav zaradi zvišanja cen tisku morali prodajo posameznih izvodov in naročnino lista zvišati kar za 100 odstotkov.
— Tržaški „Novi Lit" je konec januarja objavil dve kritiki o 4. štev. „Mosta“; ugodno je napisal E. Z., neugodno pa neki O. B., ki je zapisal, da je „če-trta številka v celoti nezanimiva". V štev. z dne 11. februarja pa se je z novo kritiko oglasil neki R. V. z Dunaja, ki brani Detelovo literaturo in meni, da O. B. ni doumel bistva njegovega pisanja.
Karel M a u s e r
LJUDJE POD BIČEM,
M. del
CENA: Argentina, broš. 370 pesov, vezana 460 pesov; Južna Amerika: 400, 500 pesov; Italija: 1.700, 2.300 Lit; Francija: 14, 18 NF; Nemčija: 12, 15 DMK; Avstrija: 75, 100 Šil.; Kanada, U.S.A. in ostale države: 3.50, 4.50 dolarjev.
El Vocero de la cultura eslovena” — Registra Nacional de la Propiedad Intelectual N? 847847 __________________ Editor respon-
sable: Rodolfo Jurcec — Redaccion y Administracion: Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. — Tel. 69-9503