List 11.
Od gospodarstva v natori kaj.
I. Človek gospodar natore.
Dva mlada prijatla A. in B., ktera sta oba terdnih misel , svoje življenje posebno preiskavam natore darovati, sedita zimskega večera v nepregorki sobici in se pogovarjata. Oba sta ukaželjna in polna veselja do natoroslovja, pa oba sta se novinca in nobeden se ni svoje naloge prav razumel. Bila sta si velikokrat nasprotnih misel, ktere pretresovati je bilo nju največje veselje.
Sledimo nju današnjemu pogovoru. Začetek smo sicer zamudili,   pa ravno pravi
A.: Človek je, reci karkoli češ, gospodar natore.
B.: To ti vendar ne more resnica biti! Ko bi bil on natore gospodar, bi mu mogla cela natora s svojimi močmi podložua biti. Al on si mora v potu svojega obraza kruh služiti, se mora bojevati z vsemi natornimi močmi, nikoli je ne more gospodariti. Koliko nevarnosti pa mu v tem ne preti od zibeli do groba! Na suhem in na vodi je v vedni smertni nevarnosti. Vse natorne moči so mu sovražne
42
in žele pokončati ošabnika. Ne le žive stvari, temuč cela zemlja s svojimi strašnimi močmi mu je sovražna. Tu ga čaka moker grob v globočini morja; saj revež ne ve, ali se ne bo morja poljubilo, njega, ki se mu je zaupno izročil, vreči iz svojega bereta v globočino. Tam na stermini je pripravljena teživna moč vsaki trenutek, kadar bi ga nepazljivega našla, potegniti v prepad. Še celo zemlja, ktero samo si terdno mislimo, se strese pod njegovimi nogami, kadar se ji poljubi, in požre cele mesta z vsem, kar v njih leze in grede. Tu se mu je bati strupenih rastlin, tam divjih žival. To ti je prav gospodar! — Nobena stvar se ne zmeni za-nj, kakor da bi ga ne bilo. Kakor vse živali, se mora tudi on bojevati za potrebni živež. Živali zamorejo le živeti, če druge životnice morijo; je li mogoče človeku drugače delati? Ima tedaj človek kaj predstva pred drugimi stvarmi ?
A.: Ima ga, dragi! ima ga. Njegovo veliko predstvo pred drugimi stvarmi — saj ti tega ni treba še le dokazovati — je njegov duh in njegov um, s kterim on gospoduje natoro. Le en sam izgled mi pripusti, prijatel! Lev v svoji divjosti ni prijatel človeku, pa divjašnice gospodar gre brez nevarnosti v levovo kletko, ker žertna stvar se boji njegovega pogleda. Oči človeške ukrote divje živali, ker v njih se lesketa duh — človeško predstvo pred drugimi živali. Duh in um človeški vladata čez živali. Pa tudi vse mertve natorne moči gospodari človek. Se ve da jih ne more preobračati po svoji volji in ž njimi delati kakor trinog s svojimi podložni. Pa rabiti jih vendar more, da njegove namene spolnujejo in tedaj jih zamore v svoj prid obračati. In kolikor bolje pozna natorne moči, toliko mo-gočniši vlada čez-nje in toliko večje je blagostanje njegovo. Telegraf ali daljnopis, kteri njegove misli v enem trenutku (sekundi) 61.000 avstrijanskih milj deleč nesti more,— hlapon in parobrod, ki naglo naglo nosita od kraja do kraja dela človeške , ktere si je on vsled njegove vlade čez natoro pridobil, ti pričajo najbolje veljavo človeškega uma, tedaj njegovo predstvo in vladarstvo čez naravo. Da so daljni kraji si sosedni, da ni skorej nikamor več deleč, to je storil človek s svojim umom. Mislim, da si že prepričan svoje krive misli.
B.: Kar mi tukaj praviš, sam vem, pa vendar ne boš tcrdil, da bi bilo vse zavolj človeka vstvarjeno?
A.: Se ve da je Gospod nebes in zemlje z marsiktero stvarjo gotovo višje namene imel, kakor stvariti le sužnje človeške. Saj tudi človek mora služiti občinstvu in pripomoči, da se potrebni red v stvarjenji ohrani. Odkar smo prepričani, da ne stoji zemlja v sredi sveta, in da se ue sučejo vsi drugi veliki svetovi krog naše pičice, smo tudi prepričani, da ne služi brezštevilna množica svetov, veliko večjih od naše zemlje, le nji, ki je proti celemu svetu manja, ko kapljica v morji. Svitlo solnce ni le zatega voljo na nebu, da bi le nam delalo dan in s svojo gorkoto izkiicavalo iz mertve zemlje mnogoverstno življenje; bledi mesec in brezštevilne zvezde se ne valijo le zato po neizmernem prostoru, da bi le nam razsvetljevali noč in nam služili v snovo praznih vraž. Mi slabotne stvarice ne smemo ošabno misliti, da le nam na naši pičici služi ves neizmerni svet. Tedaj ne segajmo ne na to ne na uno stran predeleč! Ne tajimo svojega predstva pred drugimi stvarmi, pa ne povzdigujmo se tudi v svoji ošabnosti previsoko; saj so zvezdogledi že zdavnej zemljo iz vladavnega sedeža, kterega si je bila prisvojila,  vergli med drugo množino potovajočih svetov.
B.: Da ves svet ni zavolj nas, si mojih misel, pa mislim, da si tudi prepričan, da še naša zemlja ni samo zavolj človeka stvarjena? Pomisli le, da ni povsod na zemlji bilo ljudi in jih še sedaj ni. Čemu tedaj toliko stvari, kte-rih rabiti človek ni mogel in na mnogih krajih še zdaj ne more? Dolgo, dolgo časa se je valila zemlja po več krajih brez živih stvari. Potem so se prikazale na njej živali in rastline. Čez dolgo časa njih življenja so se morale vmak-niti popolnišim stvarem, ktere so na njih mesto stopile. Tako
ae je godilo, dokler se ni človek razširil po svetu. Čemu to, če je vse le zavolj človeka stvarjeno?
A.: Ljubi prijatel, da je človek v stanu natorne moči v svoj prid obračati, sem ti že povedal. Kar pa tvoje zadnje mnenje zadene, pa le pomisli, da tudi ta dolgi čas zgodovine zemeljske ni brez prida za človeka. V tem dolgem času so se naredile tla, na kterih se zdaj snuje človeška zgodovina. Ako bi v tistem davnem času, ko še nobena čveteronogata žival ni zamogla živeti na zemlji, ne bilo rastlinstvo tako bogato in čversto in ako bi se ne bilo na-kupičilo v velikih kupih, kjer ga je blato zasulo, in ako bi se ne bilo po tebi dobro znanih kemiških postavah spremenilo v premog, kaj bi zdaj počeli ljudje? Kje bi bilo obert-nijstvo? Le pomisli, da Augležko mora pripisovati svoje blagostanje le premogu, kterega ima v tako obilni meri. Pa tudi se kaže celi dolgi čas zemeljske zgodovine občudljivi red med vsemi stvarmi. Vse ima namen, občinstvu služiti. Izderi ud iz verige in raztergala se bo. Vzemi le eno samo stvar iz stvarjenja in občudljivi red se bo zgrudil v neredovnost. Vse stvari so potrebne za občinstvo, akoravno je ta ali una stvar ti ali uni nevarna in neprijetna; prid posameznega se mora ukloniti pridu občinstva.
Kadar preti nevarnost domačii, vladar ne bo poslušal jokanja vsake matere, ktere sin se mora podati v vojsko, ker bi potem nobenega vojaka ne dobil in domovino sovražniku v roke dati mogel; ampak če on hoče domovino nevarnosti rešiti, mora marši kterega ljubljenca zalo vaj očih mater darovati v smert, da zamore občinstvo, domovino, rešiti.
Gotovo si se že prepričal, ljubi prijatel, da mnogo veselja in zadovoljnosti vzrokuje človeku, če najde, da so vse stvari med sabo v tesni zvezi, da nobena ni preveč, nobena premalo, nobena brez posebnih namenov in dobrotljivih nasledkov za občinstvo. Naj bo slinasti červ ali orjaški slon, — vsaka stvar mora, se ve da brez svoje vednosti, po svojem pripomoči, da se vse po redu godi. Na pervi pogled se nam zdi sicer, kakor da bi bile brezštevilne živali z muogoverstnimi rastlinami, od kterih še žive, brez posebnega reda skupej zmetane; pa po uatanjčnejši preiskavi se lahko prepričamo , da povsod vlada red in občeveljavne postave, ki jih je dal Stvarnik celemu svetu. Sicer vidimo, da se močnejši od šibkejšega živi, da le močnejši pravico ima; pa vendar tudi močnejšega zmaga in slabšega pogin služita namenom vredovavue roke. Pri vsem tem se pa nobeni stvari ue krati samostalnost in veselje, ktero vživati je pripravna po svojih dušnih in telesnih lastnostih. Samo človek si zamore sam uamene snovati, prostovoljno voliti, na levo ali na desno se obračati; toliko večja pa sramota za-nj, če pot zapusti, ki mu jo že um veleva. Ni nam mogoče vselej pregledati Stvarnikovih namenov s to ali uno stvarjo; pa če se ne moremo vselej prepričati njenega prida, vendar ne smemo reči, da bi bila brez dobrotljivih nasledkov za občinstvo, ali le v kazen drugim zemeljskim prebivavcem. Sicer sva enacih misel, da ni vse le zavolj človeka stvarjeno, pa tudi mu nobeden ne brani, se tega ali unega po-služiti v svoj prid ali zgubo, kakor mu je drago. — Stvari so zavolj občinstva, da se vse po redu godi, da se najmanjši stvarici ne dela krivica. Saj je tudi červ v zemlji Božja stvar, ki ima pravico od Boga, življenja svojega se veseliti po svoje.     (Dalje sledi.)
List 12.
Od gospodarstva v natori kaj.
Ker imava navado vsako nedeljo popoldan si kak so-stavek brati, kterega sva med tednom zložila, ti hočem jez. dones povedati nekaj:
II. Od rastlinstva in mercesov.
Kdor si misli, da vse je le zavolj človeka na svetuy pravi: ^nadležnih muh in škodljivih mercesov bi pa vendar ne bilo treba ; muhe niso za ničesa drugega, kakor da nas
46
in našo živino ob hudi vročini nadležujejo ,   in   drugi merčesi , da nam sadove poškodujejo".
Ako bi bila una misel resnica, gotovo bi ne bilo mogoče razumeti, koma v prid je vstvaril Stvarnik toliko mer-česov , ki nam žito v shrambah, sadje na drevji in les po gojzdih pokvarjajo. V spoznanje, da ima modri Vladar druge namene z merčesi in tako tudi z drugimi nam škodljivimi stvarmi, kakor le ljudi kaznovati, hočemo tesno zvezo med rastlinstvom in merčesi enmalo premišljevati.
Vsaka rastlina živi svoje merčese. Tesna zveza med njimi se že vidi iz tega, da razun nekterih ptičev le merčesi v svoji živobarvani obleki dosežejo lepoto krasnopisa-nih rastlin. Tudi je skorej ravno toliko merčesov znanih, kolikor rastlin, namreč okoli 80.000 plemen. Vsaka rastlina ima svoje merčese, ki se le od nje živiti zamorejo. Povsod, kjer zeleni in cvete rastlinstvo, je tudi veliko merčesov , ki pri lepših barvah svojih reditelje (rastlin) tudi dobijo krasnišo obleko. V vročih krajih letajo nad bogato z rastlinami obdarovano zemljo neštevilne trume metuljev, muh, osa, kebrov; vse te živali imajo veliko lepšo obleko kakor naši merčesi. V merzlih krajih letajo nad revnimi in slabotnimi zeliši tudi le tamnobarvani ostanjki drugod tako lično in različno pisanih živalic. Zemlja na polji in v gojzdu ima svoje gostove, v koreninah, v deblih in še celo v Ustji orjejo merčesi ; v gobe, ki gnjijejo na mokri zemlji tamne gošave , so zalegli merčesi svoje jajčika. V drevesih , zdravih in bolnih , v smerdljivi merili — povsod so te stvarce, ki tudi naše hrame obiskujejo in nam pokvarjajo živež, grizejo obleko in bukve , votlijo in vertajo tramove pod streho, mize in stole po sobah, še celo v želodec, pod kožo, v čepinjo k možganom in v oči se zarijejo ti roparji.
Zakaj tedaj toliko škodljivih stvari?
Na to vprašanje hočemo kratko odgovoriti. Vse živali, ki se žive od rastlinstva, so le zato , da varujejo , da se rastlinstvo preveč ne razširi in ne zatare življenja drugih stvari, ki so tudi Božje stvarce. Da orjaški sloni le v vročih krajih žive , je po vsem naravno, ker le tam, kjer solnčna gorkota in mokrota izbujate toliko rastlin iz zemlje, je treba takih velikanov , da varujejo vse stvari prevelikega razširjenja zemeljskega kinča. Pri nas bi te orjaške živali ne imele kaj živeti. V onih časih, ko še ni bil človek razširjen po svetu in ko je obilniše rastlinstvo rastlo v naših krajih, so živeli tudi v naših krajih taki požeruhi rastlinstva. Zdaj pa človek sam le predobro varuje, da ne pokrivajo gojzdi celega kraja.
Pomislimo, koliko semenskih zern osuje leto za letom eua verba, bukev, jelka ali kteri koli plevel ali trava , in vendar se ne pomnoži njih število. Res, da marsiktero zerno pade na kamen, pa bi se vendar število rastlin neizrečeno pomnožiti moglo, ako bi jih ne zaterali merčesi.—
Drugi namen merčesov je ohraniti snažnost v stvarjenji. Mertva stvar bi dolgo ne strohnela in bi dalj časa okuževala zrak, ako bi se ne naselili merčesi v njo, je ne izvertali in iz pota spravili občinstvu škodljive stvari. Položi mertvo miš pod kamen v gojzd, in gotovo jo bo zakopal v kratkem keber, ki se res sme pogrebec imenovati (Necrophorus), in bo položil va-njo svoje jajčica. Spod-jedel bo namreč zemljo, da bo padla merha v napravljeno luknjo. Potem jo bo zasul s perstjo in bo položil va-njo jajčica.
Rastlinstvo zaterati v preobilni rasti in ohraniti snažnost v naravi, ste velike nalogi merčesov, ktere potrebujete pridnih rok, in vendar so stvarce, ki to delo dopernašajo , le majhine.
Kjer je tedaj pripraven prostor za življenje kaki živali, tam tudi živi. Vsi ti prikazki slede le iz natornih potreb in uzrokujejo le natorne nasledke brez poprejšnih namenov. Natora redi na svojih persih toliko stvari, kolikor ji je mogoče brez škode drugih stvari.
Gotovo je mikavno in vredno človeškega truda, slediti
tem namenom veličanske natore in iz njenih del se učiti zares človeško živeti in ne z zaničevanjem svojih zemeljskih soprebivavcov sebe čez vse stvari povzdigovati.
B.: Precej dolgo sem te mogel poslušati. Od marsiktere stvari, ktero si omenil, bi se mogla še pogovarjati, pa nocoj je že pozno, toraj moram iti, da mi vrat ne zaprejo. — Lahko noč, prijatel!
A.: Z Bogom.    (Dalje sledi.)
List 13.
Od gospodarstva v natori kaj.
(Dalje.)
Temu pogovoru hočem pa se jez nekaj pristaviti, kar kaže, da veliki požeruhi rastlinstva tam žive, kjer je naj rodovitnejša zemlja in naj vlažnejše podnebje, kjer se je namreč najbolj bati, da bi se rastlinstvo preveč ne razširilo. Pri vsem tem pa se te živali ne zmenijo nič za človeka , če bi tudi po njih pojedini mogel lakote umreti, kakor tudi reka mirno dalje teče kakor poprej, čeravno je človek v nji utonil. Sledimo sedaj v naših mislih v kraje, kamor sami iti ne moremo, popotnikom, ki so priložnost imeli opazovati navade in razvade
potovajočih kobilic, kakor nam jih je popisal Grube.
Ime kobilice izrekši mislimo nehote na kobilo, kteri je res enmalo podobna, posebno nje butica ima konjsko podobo. Ima pa tudi dolga rožička, s kterirai tipaje čutijo nekteri merčesi, in se zato tipavnice imenujejo. Nje noge so prav za skok stvarjene. Kakor keber ima tudi kobilica štiri perutnice, kterih sprednje dve ste usnjate, zadnji se pa v po-koji ne zložujete počez skupej, ampak podolgoma. Ce pogledamo kobilico, se gotovo ne bomo zavzeli preveč njeni lepoti, in spomnili se bomo ne samo nje konjske podobe, te-
50
V
muc tudi nje nenasitljive požrešnosti. Ze cela nje podoba kaže roparco. Posebno so pa nje čeljusti vedno pripravljene ugrizniti. Pa tudi te roparce niso brez vse lepote, Ker veliko jih je, ki imajo lepšo podobo, kakor naše rujave in zelene kobilice, ki po travi skačejo.
Ne bomo popisovali drugih kobilic, ampak samo govorili od potovajočih, ktere imajo med vsemi največji pomen za človeštvo.
Popotna kobilica (Acrvdium migratorium) je včasih dva palca dolga, ima debelo sivo-višnjevo glavo; nje zgornje perutnici ste sivo-rumenkaste in imate rujave maroge, spodnje ste zelene,   zadnji konec trupla in noge so jim rudečkaste.
Popotne kobilice so že od nekdaj strah in groza človeškemu rodu. Posebno v jutrovih deželah so velika nadloga, in velikokrat se bere, da so žugali preroki s to kaznijo judovskemu ljudstvu.
Pridervijo se kobilice iz puste Arabije čez Palestino in letijo vedno dalje proti večernim krajem, ne na desno ne na levo se obernivši, da na zadnje na bregu srednjega morja v vodo počepajo in poginejo. Tako okužujejo zrak njih gnji-joče trupla. Znamenita je vraža Arabcov, kteri pravijo, da roje kobilic vodi vodja, kterega imenujejo sultana. Pravijo, da je vodja-sultan nenavadno velik, da ima višnjevo, zeleno, belo in rudeče pisano podobo, da ima oči, kakor bisere, da na glavi nosi pokrivalo v vozel zavezano , kakor Arabke, nad perutnicami pa ima rese (franže), ki se blišijo kakor zlato. Njegovi dvorniki niso sicer tako lepi, pa se vendar razločijo od druge trume. Dan poprej ga napove trop njegovih dvornikov, in ko se enkrat ti prikažejo, ni več dvomiti, da bi jim ne sledila cela vojska.
Naj bolj si prizadevajo Arabci vjeti sultana kobilic. Velikega travna 1849 je vjei rod Uled Urieš po svojih mislih enega takega sultana kobilic. Po sklepu starašin so poslali dvanajst poslancov , kteri so ga nesli k morji, tam ga pa izpustili s prošnjo, naj bi ne prišel več in ne nadlegoval dežele.
Prava domovina popotnih kobilic je menda velika Ta-tarija, od kodar se podajo berž ko so jim zrastle perutnice, v brezštevilnih trumah v druge dežele. Pozuajo jih tudi v južni Evropi; pridervile so se pa tudi že na Poljsko, v Sle-zijo, Holandijo, še celo do orknejskih otokov so prišle. Da pa morejo tako deleč leteti, se dvignejo visoko v zrak, da jih veter (sapa) dalje nese; imajo pa tudi moč same precej hitro leteti. Prišle so bile 1747 in 1748 čez Moldavo in Valahijo na Nemško. Vse černo jih je bilo. Marsikteri roj je bil 4 ure dolg in več sto sežnjev širok , tako, da je bil kraj, čez kterega so letele, otamnjen tako, kakor takrat, ko eolnce merkne. Leta 1828 in 1829 so privrele te roparce nad primorje černega morja in so pokončale setev več va-5em. Ljudje niso vedili kaj in kako, in so blodili od sodnega dne. Mislili so , da so maroge na perutnicah kobilic čerke in skrivnosti besede nebeške. Pa kmali jih je primorala nadloga se boriti s sovražnikom in oborožili so se z zvonci, kotli, pušami, biči, bobni in z drugo šaro, s ktero so ropotali, da bi sovražnika iz polja pregnali ali da bi mu branili vsesti se. Včasih jim je šlo po volji, včasih pa ne.
Še manj kakor ropot zamorejo prenesti kobilice dim, zatorej navlečejo ljudje slame, suhega gnoja in vsega, kar veliko dima da, in skušajo jih pregnati z več manjšimi ger-madami. Tako se večkrat zgodi, da se perve trope ognejo ognja, zadnje pa rijejo naprej, sferfrajo va-nj in ga pogase, ker jih toliko va-nj pade. — Ce je morje blizo, skušajo zapoditi kobilice v vodo, kar jim včasih obvelja, če je pripraven veter. Pa znamenito je, če hud veter zapodi kobilice v morje, da se ne razprostijo po vodi, ampak da padejo vse na kup, tako, da ravno tje, kjer se jih je kak milijon potopilo , se jih vsede še več in da tako le počivajo kakor na suhem otoku. Ti živi otoki, nakupičeni iz kobilic, plavajo po morji; so pa ti kupi poldrug ali dva čevlja visoki, ker se živali z nogami in z gobcem skup derže.
Ce vleče veter neprenehoma od suhega na morje, mo-
rajo poginiti živali; je pa veter lahen, se pa kmali vzdignejo na verhu sedeče kobilice in lete vetru nasproti na suho nazaj. Kterim so se pa perutnice zmočile, pa skušajo pla-vaje se rešiti, in če se jim je po volji izšlo, se vidijo na pesku kraj morja brezkončne trume kobilic, ki otresajo in suše svoje perutnice. V deževnem vremenu težko lete, torej ostanejo pri miru na tleh in se komaj ogibujejo človeka, ki memo gre.
Po vertih jih pokončavajo, kakor je mogoče; vse kar ima roke, je pripravljeno pokončati poženihke. Po njivah lih skušajo z valarji pomečkati. Na 10 čevljev dolgi hlod navežejo toliko ternjevih vej , kolikor je mogoče, in oblože še vse to s kamnjem. Potem vprežejo dva konja, ktera to pripravo vlačita sem ter tje po njivi, da se kobilice ne po-mečkajo samo, ampak tudi raztergajo. Se ve, da ni misliti pri takih okoljšinah na žetev. Bog! če morejo rešiti soseda in prihodnje leto, ker umorjene kobilice ne morejo žaleči jajc.
Babica leže 50 do 70 jajc v luknjo, ki jo je zvertala v zemljo z nalaš zato stvarjenim svedricom, kteri kakor šilo luknjo ubode, potem pa še pritisne truplo, da se naredi dosti prostorna luknja. Jajca so bele, kakor mravlinčje ia zlepljene so vse z belim ali rumenim lepom (Kitt). Te jajčne kepice leže celo jesen in čez zimo v tleh , in konec malega travna ali začetka velikega travna se izvale mladi. Pri enem plemenu leže babica še celo 100 do 150 jajc na kamnje, na korenine ali v rušo. Ce nista mraz in mokrota prevelika, se vse izležejo. Mislimo si stoterno in stoterno pomnoženje! Kaj bi bilo, ako bi ne bil dal Stvarnik tem stvarem veselja popotovati, ko bi tedaj živele zmiraj le v enem kraji! K sreči žive kobilice le malo časa; saj je že vse mertvo v sredi kimovca, ko so štirje mesci njih življenja pretekli. Babica pogine koj potem, ko je zalegla jajca. V merzlejih krajih se slabo godi tem živalim, torej se nam jih ni treba preveč bati. (Konec sledi.)
List 14.
Od gospodarstva v natori kaj.
(Konec.) Kobilice ne letajo   samo podnevi,   ampak tudi  ponoči, posebno če   luna   svitlo   sveti   in   če ni prehladno.    Al  po
54
polnoči jih se niso vidili, — slišali, hočem reči. Delajo namreč zavolj svoje tolike množice s perutnicami toliki šum, da je slišati kakor veršenje vetra skoz jagnjeda ali topole. Včasih lete tudi vetru nasproti, akoravno ne naravnost, ampak napošev. Zjutraj se vzdignejo še le ob osmih ali devetih od tal, ko se je že posušila rosa na travi in na njih perutnicah. Leteči roj ima podolgasto podobo, pa v vsakem trenutku se mu pridružujejo novi roji ali se pa tu ali tam kak trop odloči in spet združi. Večja derhal vendar ostane vedno skup, in še celo zaostali se počasi jim pridružijo.
Kjer so kobilice kosile in počivale, je polje razdelano kakor po vojski. Kadar se grizejo med sabo zavolj paše in ako niso preveč lahno cepale ena na drugo na tla, se pohabijo mnogim perutnice ali se ranijo kak drugače ali pa poteptane celo od svojih tovaršic obleže. Pozneje prišlim ne ostane veliko več, in te pomulijo le še to, kar je unim ostalo. Nazadnje ko ni več listja, se pa spravijo še nad veje. Se celo zgornji končki mehkih korenin zginejo pred njimi in sicer prav hitro kakor vse. Travo pomulijo tako dobro, da je za njimi vse černo in da se ne vidi, kje da je rastla. Posebno dobro jim diši turšica, in čudno je viditi, kako brijejo njivo, da je kmali ni viditi. Koj pose-dejo roparce velike zelene turšične peresa in začnejo svojo pojedino. Koj je list luknjast čez in čez, in čez trenutek ga ni več. Kobilice počepajo na tla in lezejo spet nazaj po steblu ena čez drugo tako, da se vse tare. Kmali ni tudi stebla več.
Tu ne pomaga nič. Naj letajo vkup ljudje in naj jih skušajo poditi kakor koli — vse zastonj , ker na vrat na not* pokončajo poženihinje vse. V malo minutah se turšične stebla, njiva za njivo, pogreznujejo ua tla s kobilicami vred. Več sto jih sferči v zrak vsakikrat, ko pade kako steblo, in na vsakem peresu se začne škripanje in hrustanje. Ce je turšica bila že malo dozorila, še ostane kmetu sem ter tje kak štor; če je pa bila še zelena, gre pa vse pod zlo. Ce prileti roj na kak vert, so kmali mladike dreves in ger-mov brez lubja. Od požeriihinj obložene veje se pripogu-jejo k tlam. Njih hrustanje, škripanje veršenje in brisanje brezštevilnih perutnic se tako sliši, kakor šum v delavniš-nici, kjer sekajo , vertajo , steržejo in druge tesarske dela opravljajo. Ko so kobilice stran letele, se komaj pozna več, kje je bil vert.
Akoravno so kobilice tako požrešne , se vendar volku enake dolgo časa lahko postijo. Zaperli so enkrat tri kobilice v prazno steklenico, in niso jim dali 11 dni nič jesti. Ko je enajsti dan ravno drugi roj meino letel, so jih spustili; bile so zdrave vse in niso šle na tla jest iskat, ampak letele so koj v zrak k svojim tovaršicam in ž njimi v ptuje dežele.
Rusi imajo prav, ki pravijo: Kobilica ima zobe, kakor kobila, lakot kakor volk in prebavljivost kakor ne vem kdo.
Kobilice so kakor potresi in viharji človeku sovražne natorne moči, pa so vendar v Božji roki, in kdo bi hotel dvomiti, da niso kakor viharji vendarle občinstvu v prid? Saj pripoveduje tudi sveto pismo, da niso bili z njimi samo Egipčani kaznovani, ampak da so smeli tudi Izraeljci več njih plemen kakor čisto jed vživati (3. Mos. 11. 22.) Janez Kerstnik je živel od kobilic in divje sterdi. Eno pleme kobilic jedo tudi v jutiovih deželah, včasih zavolj potrebe, včasih iz sladkosnednosti. Odtergajo jim perutnice in sprednje noge, posušejih na solncu, potem jih zmelejo in pečejo kruh iz njih. Kadar prilete kobilice v severni del Afrike, posebno v Maroko, je živež koj bolji kup, ker ga je toliko priletelo po zraku. Hotentoti v južni Afriki kuhajo iz njih juho, in kakor pravijo, se po nji dobro odebelijo. Odrašen človek je v stanu 200 kobilic na enkrat pozobati. Dober tek!                                                                               Tušek.