POŠTNI N AZ AVS AKOŠTE VI L KOPL AČANAVGOTO VIN I
n
KRIŽ
VSEBINA motto...........33
problem naše vernosti............34
o izvedbi katoliške akcije pri nas ... 40 katoliška cerkev v duhovnem življenju
sedanjosti.....................44
viri novega življenja...... ........50
o svetih znamenjih ...............54
ocene..........................58
3+4
MAREC + APRIL 1929
IZHAJA DESETKRAT NA MESEC
Stane za dijake 30 — Dinarjev, za vse druge 40 — Dinarjev, za Italijo 15-— Lir. List izdaja konzorcij „Križa"; za konzorcij in uredništvo oblastem odgovoren Dr. Stanko Gogala v Ljubljani. Urednik: Jakob Šolar, profesor. Tiskajo J.Blasnikanasledniki v Ljubljani. Zatiskamo odgovarja: Mih. Rožanec. Uredništvo: Ljubljana, Miklošičeva cesta 5. Uprava ravno tam. Pri plačevanju lista prosimo naročnike, naj plačujejo v Jugoslaviji le po čekovnih položnicah, JCriža" št. 10.815; v Italiji pa po položnicah »Katoliških misij ono v", Trieste št. 11 /1670. Kdor izpremeni naslov, naj takoj javi upravi.
Vsa p. n. založništva in upravništva prosimo, da nam pošiljajo v oceno in zameno svoje publikacije.
ni iv
JE PA VERA ostvarjanje tega, kar
kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Po njej so namreč stari dosegli hvalo. Po veri spoznavamo, da je bil svet urejen z božjo besedo, da je iz nevidnega nastalo, kar se vidi. ... In kaj bi še dalje govoril? Zmanjkalo bi mi namreč časa, ko bi pripovedoval o Gedeonu, Baraku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in o prerokih, ki so po veri premagali kraljestva, delali pravico, prejeli obljube, zamašili levom žrela, pogasili silo ognja, ubežali ostrini meča, okrevali od bolezni, se ojačili v boju, v beg zapodili tuje vojske. Žene so dobile svoje mrtve obujene. Nekateri so bili mučeni, ker niso marali oprostitve, da bi dosegli boljše vstajenje. Drugi so trpeli zasmehovanje in bičanje, povrh še vezi in ječo. Bili so kamnani, mučeni, raz-žagani; umrli so z mečem umoijeni, hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah; bili so ubožni, stiskani, zatirani; tisti, katerih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah in gorah in votlinah in podzemeljskih jamah. PAVEL, HEBREJCEM 11,
1-3, 32-38.
Problem naše vernosti
in.
Z rastočim demokratičnim mišljenjem je seveda tudi pri nas raslo zanimanje za preprosto ljudstvo, ki je postajalo vedno važnejši politični činitelj. Pri nas je šlo to zanimanje vzporedno z narodnostnim gibanjem, ki je dobivalo vedno izrazitejši pečat liberalno materialističnega nazora. Ne bom trdil, da bi bili takratni naši narodni prvaki širili te ideje kot nujen in edino trden temelj svojemu narodnemu delu, tudi ne trdim, da bi jih bili širili iz prepričanja, da je tak življenjski nazor našemu narodu koristnejši in potrebnejši kakor dosedanji verski, katoliški. Trdim pa: z našimi tedanjimi viso-košolci se je tedaj dogajalo po tujih univerzah to, kar doživljamo še vedno pri naših izseljencih: veren je z vernimi, neveren z nevernimi, vse pa radi pomanjkanja osebnostne vernosti, osebnostnega nazora o Bogu in življenju. Če še dodamo ono nelepo in pri Slovencih tako značilno občudovanje tujega in sramovanje pred lastnim, imamo domala dosti jasno sliko, kako so mogli naši izobraženci zanašati k nam nazore, ki so začeli razdirati eno najvažnejših in najbistvenejših potez našega naroda: vernost. Njihov duševni organizem je bil odločno prešibak, da bi se mogel ustavljati idejnim tokovom svet preplavijajočega liberalnega materializma, ki so ga v dobri veri modernosti zanašali domov. Ko se je ta katolištvu sovražni miselni tok pri nas začel vedno jasneje uveljavljati, je s katoliške strani zrastel odpor, ki nam je rodil tako zvano „katoliško gibanje".
Ta prvi odpor proti naraščajočemu materializmu je bil naravnost izzvan in je dokaz zdrave čuječnosti, izraz pravega verskega osve-ščenja. Vendar pa je za vse „kat. gibanje" značilno, kdaj se je začelo. Vzbudila se je ta katoliška zavest v dobi, ko je politična borba pri nas dobivala vedno večjo važnost, v dobi rastočega demokrati-zma, ko je politika začela segati s svojo usmerjenostjo med preprosto ljudstvo, ko je šlo za to, kdo bo ljudstvo vodil, koga bo ljudstvo poslušalo, kdo bo ljudstvo imel za seboj. V tem času je bila pač naloga zavednih katoliških krogov tudi s čisto verskega stališča jasna: braniti ljudstvu njegovo vero in ga varovati pred modernimi zmotami in krivimi narodnimi preroki, ki bi s svojim vplivom in časopisjem zanašali medenj naši verski poplitvelosti prav laskave nazore materializma še v veliko večji meri, kakor se je zgodilo tako. Zato je bil klic po verski zavednosti in poziv k obrambi domače vernosti takrat najmanj, kar so mogli napraviti katoliški vodilni krogi.
Nas zanima sedaj zlasti eno vprašanje: zakaj se je upadanje vernosti javljalo tudi še v času močnega in obširnega katoliškega gibanja, zakaj je vernost v teh desetletjih hirala marsikje tako hitro in temeljito? Še težje narave pa bo drugo vprašanje: kako je mogoče, da celo v rodu, ki je že sad „kat. gibanja", ni opaziti nikakšne izrazite in močne po ekspanziji hrepeneče vernosti? Kako je daljnji vzrok janzenizma zrahljal osnove, na katerih bi bili mogli začeti z obnovo verskega življenja, o tem smo že govorili. Vendar pa ne moremo trditi, da bi bil vsemu vzrok ta zgodovinski pojav. Ali imamo izven „kat. gibanja" tako mogočne protiverske vplive, ali je pa morda kaj krivo tudi pojmovanje kat. gibanja samega?
Gotovo je, da se je s katoliškim osveščenjem pri nas osvestila malodane istodobno tudi nasprotna struja. Iz pohlevnih liberalcev 70-ih in 80-ili let, ki so ob vsaki priliki hiteli zatrjevat svojo vernost (prim. Hribarjeve Spomine) in tajiti svojo sovražnost veri, so nam ob prelomu stoletja zrasli izraziti svobodomiselni nasprotniki, ki svojega protiverskega programa sicer niso upali nikoli javno razglasiti, a so ga zato tem pridneje uveljavljali v praksi. Če pomislimo, da so prevzeli dedščino stare narodne stranke, v kateri so bili po veliki večini še verni ljudje, ki so pa odslej dobivali čisto drugačno vzgojo v brezversko materialistični smeri, bomo razumeli, da so z voditelji vred evoluirali tudi oni proč od cerkve in vere. Tako se je odtujila zlasti ona velika plast srednjega izobraženstva, ki za vsako ceno, tudi za ceno svoje vernosti, katere globlji pomen prav radi premajhne duševne izobrazbe ni nikdar doumelo, hotelo veljati za moderno; naj bo tudi vpliv teh ljudi majhen, po trgih in prometnih krajih so le prodrli s svojo vnanjo materialno civilizacijo in njeno masko modernosti.
Pravtako je z industrijo rasla po naših krajih materializaeija našega delavstva. Bog ne daj, da bi imenoval borbo delavcev za izboljšanje svojega življenja materializem; ne, to pravico jim vsakdo, ki pošteno misli, mora priznati toda zametavanje verskih podlag življenja, zametavanje duhovnih vrednot in čisto snovno gledanje ter presojanje vsega življenja, imenujem materializem, ki je v strahoto fizične bede zanesel še strahoto moralne zablode. Pri nas je materialistični marksizem deloma nasilno, deloma radi trhlosti naših verskih temeljev imel silno lahko stališče in se zajedal vedno globlje med delovne sloje. Doživeli smo doma isto, kar doživljajo naši delavci drugod v tujini: ko se oprosti vezi domače navade, se mu zdi, da je padla dolžnost verskega življenja. Le poglejte v Ameriko,
gokrat malo dosledni. Gotovo je, da pri nas ni moglo roditi sredstvo, ki smo ga obsojali pri nasprotnih društvh znatno boljših uspehov kakor tam — in vendar smo šli za njimi in ustanavljali po vrsti vse, kar so imeli nasprotniki. Manjkalo nam je močnih osnov, iz katerih naj bi se počasi organično razvila samosvoja, neposredno namenu služeča organizacija, ki bi živela iz močnega idejnega pokreta in razživljala v posameznikih celotno osebnost v nov verski odnos do življenj in Boga. Namesto da bi z svojim delovanjem poglabljale smisel za poglabljanje verskega gledanja na življenje, so v tej konkurenčni mrzlici zanašale med ljudi vnanjo civilizacijsko navlako, ki ji nismo znali dati pravega duha in je ne zvezati v organično rast članov. Tako je na primer vse gledišče po kmetih; nikakor nisem mnenja, da gledišče tudi na kmetih ne bi moglo biti kulturno pomembno, da ima svoje močne vzgojne momente. A pravtako trdim, da v daleko pretežni večini teh vrednot gledišča nismo dvignili, nismo izrabili, da je gledišče postalo gola civilizacijska zabava in društvu vir dohodkov, a obenem igravcem in gledavcem največkrat šola moderne plitvosti.
Iz konkurenčnih začetkov so se seveda razvile izrazite strankarske strasti, ki so se v svojem času stopnjevale do sovraštva, a ne le abstraktnega, marveč čisto osebnega. Tako je bilo že naprej izključeno, da bi mogla naša društva znatno vplivati na družbo in njen prerod. Nasprotno pa vemo, da jih je mnogo osebna užaljenost s strani društva ali duhovnika potisnila na čudno pot „maščevanja": z odkritim vezirjem je prešel v nasproten tabor. Kdo bi tajil, da smo si v polpretekli dobi ustvarili na ta način celo vrsto „liberalcev". Prevelika strankarska gorečnost nam je v verskem pogledu mnogokrat škodovala. Dasi se načelno to ni nikdar zgodilo, se je dejansko vendarle mnogokrat presojala vrednost posameznikov po strankar-stvu, mnogokrat smo se celo vdajali zelo napačnim iluzijam, da se strankarska moč krije z vernostnim stanjem v narodu. Ta prevelika strankarsko politična orientacija nam je jemala moč za kulturni in obenem seveda resnični verski smisel svojega udejstvovanja. S tem pa so seveda naši ljudje s hvaležnostjo sprejeli neasimilirano civilizacijo, a so se v življenju začutili z njo prazne in podobne ljudem, ki so zrasli v drugem taboru, to se pravi, neodločnost in nezanesljivost se je pojavila celo tam, kjer se je najbolj bojimo: v stranki.
Tretje, kar nam je, mislim, vzrok marsikakega neuspeha, je dejstvo, da so mnogokrat postale organizacije same sebi namen. Gotovo
za vse kraje in vse razmere niso primerne enake organizacije. In vendar smo morali iste organizacije zanesti v kar mogoče vse vasi, če naj dobimo dovoljno število manifestantov. Tudi tu nam je mnogo škodovalo dejstvo: da so bile naše kmetske organizacije mnogokrat bolj potrebne ljubljanskim centralam v konkurenčne svrhe kakor pa ljudem v versko vzgojne. Naj nihče ne meče farizejsko kamenja nanje, kajti v tem smo grešili pri nas domali vsi, le da se je po čisto kmetskih krajih ta napaka bolj opazila kakor pa po industrijskih in obrtnih krajih. Tako smo dosegali neki vnanji organizacijski uspeh, pri katerem so sodelovali bolj iz ljubezni do dobrega namena vodstva kakor iz lastne potrebe navadno najboljši fantje, najboljša dekleta, dočim je velika večina ostajala izven tega gibanja. Namesto da bi prekvašali naravne načine domačnostnega življenja na vasi, smo ustanavljali novo kraju malo primerno organizacijo, ki prav zato ni posegala globlje v življenje naših ljudi.
Tako prav za prav do danes nismo prišli iz prvotne obrambe pri svojem delu, tako se neprestano borimo navzven, ob tem nam pa usihajo neprestano notranje sile, ki jih še nismo začeli buditi k novemu močnemu osebnostnemu verskemu življenju. To je edini temelj, pa ne le temelj, tudi sredstvo, s katerim moremo preprečiti popolno materializacijo našega ljudstva. Vsa še tako močna vnanja organiziranost nam tu nič ne pomaga, če ne bomo iskali preko te v notranje prepričanje, ki ostane kljub užaljenosti, ki ostane tudi izven organizacije in izven družinskih in domačih navad v tujini. Če v tem pogledu primerjamo začetke naših organizacij z današnjim stanjem, bomo kljub začetni večji obrambni nuji našli več smisla za ta namen nego danes. Čemu? Zato ker danes že v teku let poplitvelo članstvo marsikje prerašča vodstvo in ustvarja iz organizacij in društev zabavišče, ki je marsikdaj v nasprotju z nameni in smermi društev.
Če povzamemo: iz versko obrambnih zahtev zrasla društva in organizacije niso bila dovolj močna, da bi gradila močne temelje osebnostne verske prepričanosti, vsled česar je ostajala njihova akcija prevnanja, da bi dograjala našo že itak omajano vernost, čeprav radi in pohvalno priznamo, da jo je vsaj branila pred večjimi napadi s strani močnih nasprotnih miselnih tokov.
Jakob Šolar.
O izvedbi katoliške akcije pri nas
Misel papeža Pija XI. o katoliški akciji se mi zdi za njegovo duhovno veličino silno izrazita, ker kaže, da je naš veliki papež sredi toka današnjega kulturnega življenja in da je uvidel nujno potrebo po duhovni pomoči vsebinsko tako zelo obubožanemu ljudstvu. Njegova misel pa se mi zdi zelo podobna in sorodna tudi osnovnim težnjam današnjega splošnega mladinskega katoliškega gibanja sploh in našega slovenskega križarstva prav posebej. Zato pa je treba, da se z njo samo in z načinom nje praktične izvedbe pri nas podrobno in z vso ljubeznijo pečamo tudi mi.
Osnovna misel katoliške akcije je izražena v tem. da naj v dobi pomanjkanja duhovnikov ali pa vsaj v dobi, ko duhovnik vsled prekomplicranih kulturnih, gospodarskih, socialnih in drugih prilik ne more povsod in vedno izpolnjevati Kristove zapovedi: „Pojdite in učite vse narode sveta", v kateri je zapopadena tudi duhovnikova dolžnost učiti vse člane različnih narodov in jih voditi k Bogu, nastopijo aktivno v tej službi tudi oni, ki so se doslej neupravičeno smatrali le kot pasivni del mističnega telesa Kristusovega. V misli katoliške akcije je namreč izražena silna želja, da naj poleg duhovnikov tudi laiki nastopajo v Cerkvi aktivno in da naj na ta način posebno tam, kjer duhovniki tega ne morejo, apostolsko delujejo z zgledom, z besedo, z željo in z opominom in naj tako s svojim sodelovanjem prekvašajo človeško družbo, da bo postala res krščanska in da bo zavladal nad njenimi dušami in nad njenim praktičnim udejstvovanjem Kristus Kralj.
Po vsem krščanskem svetu razmišljajo sedaj, kako naj se ta velika misel katoliške akcije izpelje. Tudi pri nas se peča poseben odbor, ki je sestavljen iz odličnih znanstvenikov in globoko religioznih mož, z važnim vprašanjem, kako praktično udejstviti katoliško akcijo, da bo odgovarjala ciljem njenega avtorja. To vprašanje postaja pri nas še prav posebno važno vsled tega, ker je ustvarila izvedba katoliške akcije na Hrvaškem zelo zamotane in gotovo nezaželene in bistvu akcije celo nasprotujoče razmere. Zato bi k izvedbi katoliške akcije pri nas rad omenil par misli.
Prvo in najvažnejše, kar moramo pri izvedbi katoliške akcije upoštevati, je po mojem mnenju dejstvo, da katoliška akcija nikakor ni organizacija poleg ali nad drugimi verskimi in kulturnimi organizacijami, temveč, da je to silno važna in globoka misel ali
ideja, da naj pri delu Cerkve sodeluje tudi laični element in da naj tudi ta poleg duhovnikov pomaga narediti današnjo družbo zopet res katoliško. Da se mora katoliška akcija res smatrati za idejo in ne za neko novo vrsto organizacij, kaže formalno že dejstvo, da velja vendar zahteva, da naj pri versko-kulturnem delu Cerkve sodeluje tudi laik, ne samo za posameznega laika, temveč v isti ali mogoče celo povečani meri tudi za skupino takih posameznikov, ki se združujejo v katoliške organizacije. V tem smislu pa bi veljala zahteva katoliške akcije tudi za organizacijo katoliške akcije same. Iz povedanega torej jasno sledi, da je katoliška akcija ideja in ne organizacija poleg ali tudi nad drugimi organizacijami, ker bi tudi za to organizacijo še vedno veljala zahteva izražena v ideji te akcije. Zato moramo v tem smislu razumeti tudi papeževo misel, da je katoliška akcija „socialna" tako, da gre pri nji za aktivno delo duhovnika in laika pri izpreminjanju in izboljšanju miselnosti in delovanja drugih subjektov, torej kot socialno delo, ne pa za neko socialno obliko realizirane katoliške akcije, ki naj se kaže v neki organizaciji. Zato pa se mi zdi važno poudariti, da se moramo pri udejstvitvi katoliške akcije pri nas pečati v prvi vrsti z vprašanjem: kako naj posamezen laik ozir. kako naj posamezne katoliške verske ali kulturne organizacije sodelujejo pri delu Cerkve in s tem postanejo res aktivni člani mističnega Telesa, ne pa, da nas ovirajo pri tem važnem problemu postranska vprašanja, ali naj ostanejo v smislu katoliške akcije že obstoječe organizacije, ali pa naj se mogoče ustanove nove in kakšno formo naj dobi pri nas katoliška akcija. Kajti mislim, da s tem, da se ustanovi poleg in nad drugimi katoliškimi organizacijami le še nek meddruštven odbor, ne bo katoliška akcija pri nas še uresničena. Če namreč hočemo, da bo ta akcija pri nas zaživela, potem je treba, da misel laičnega apostolata prekvasi vse naše organizacije, tako da bo misel katoliške akcije živela v teh organizacijah in da bodo te organizacije same ozir. člani teh organizacij delali v smislu ideje katoliške akcije. Katoliška akcija mora dobiti pri nas torej to formo, da bo živela kot ideja v vsaki organizaciji in da jo bo vsaka organizacija res tudi uresničevala.
S to mislijo pa sem pokazal obenem, kako blizu je velika ideja katoliške akcije — če smem tako avtoritativno in vesoljno Cerkev zadevajočo misel sploh primerjati — ideji našega mladinskega gibanja, ki hoče osnovno le to, da v posamezniku in v vseh organizacijah zaživi živ Kristov duh. Katoliška akcija pri nas torej ne sme obstajati le iz nekega odbora, v katerega bi posamezne organizacije
dirigirale svojega zastopnika in ki bi te organizacije zgolj organizacijsko združeval, temveč mora zaživeti kot ideja v vseli organizacijah, mora narediti te organizacije za živa orodja Boga in mora biti po teh organizacijah uresničena. Vprašanje je pri tem le to, ali sploh morejo obstoječe organizacije — verske in kulturne — prevzeti nase to nalogo. Po mojem mnenju moramo na to vprašanje pozitivno odgovoriti, ker so to misijo organizacije že do sedaj v obilni meri izvrševale, ali ker so bile vsaj v ta namen ustanovljene. Vendar pa je treba, da se zdaj znova vse katoliške organizacije zavedo svoje naloge, da prevzamejo prelepo misel laičnega apostolata nase in da v tem duhu prenovljene začno z ognjem novo delo. Seveda pa bo za to delo treba ljudi, ki bodo v posameznih organizacijah začeli v tem smislu svoje osebnostno široko apostolsko delo, ki se bo potem preneslo tudi na druge. Zato vidim veliko in lepo ter res vsebinsko nalogo odbora katoliške akcije v tem, da bo našel pota za prekvasitev naših organizacij v ideji katoliške akcije in da bo tudi pozneje, ko bo ta ogenj apostolskega delovanja že nekoliko ponehal, še vedno dajal novih osebnostnih spodbud in novega ognja. Poleg tega pa vidim pri tem delu važno pomoč tudi v današnji mladini, ki v svojem idealizmu to že poskuša in se ji bo sedaj gotovo v še večji meri tudi posrečilo. Katoliška akcija in križarstvo gresta v tem pogledu skupno pot in se v svojem cilju in tudi v sredstvih zlijeta v eno.
Vendar pa se mi zdi važno poudariti še nekaj. O katoliški akciji namreč po mojem mnenju ne velja le, da ni organizacija, temveč tudi to, da po svojem bistvu in vsaj principielno ni direktno vezana na razne organizacije. Kajti ideja katoliške akcije mora pronikniti v dušo vsakega posameznika, ker mora brez izjeme vsak član katoliške Cerkve delovati v njenem smislu. Zato ne sme biti ali postati katoliška akcija le program različnih organizacij ali osnovna misel nekaterih voditeljev teh organizacij, temveč mora biti živa in delujoča vsebina vsakega člana te ali one organizacije, tako da ne bo, mogoče celo samo navidezno, delovala organizacija, to je irealna skupnost teh članov, da bodo marveč v resnici delali člani te organizacije, t. j. realni fundamenti organizacij. Katoliška akcija mora živeti v duši vsakega posameznika. Gotovo pa je res, da bodo z delom za udejstvovanje katoliške akcije po posameznikih začeli najprej najboljši in najvnetejši voditelji posameznih organizacij, toda njihovo prizadevanje mora preiti s časom na vse poedince teh organizacij, tako da bo res vsak član Cerkve njen aktivno delujoč element in da bo postala Cerkev res mistično telo Kristusa, kjer so vsi njeni
člani aktivni udje tega telesa. Poleg tega pa za razmerje med katoliško akcijo in med organizacijami velja še nekaj.
Cilj katoliške akcije je namreč, da se po sodelovanju laičnega elementa v Cerkev doseže kmalu „en hlev in en pastir". Zato pa delo v smislu katoliške akcije ne sme ostati le v okvirju katoliških organizacij, temveč mora iti preko njih tudi do duš onih vernikov ali nevernikov, katere je treba približati Bogu. Velika večina teh ljudi pa ni v katoliških organizacijah, zato je treba, da se delo katoliške akcije razvije tudi izven teh organizacij. Pri tem delu pa seveda lahko odlično sodelujejo katoliške organizacije ali še boljše rečeno posamezni temelji teh organizacij, ki bodo potom osebnostnega dela pripeljali marsikatero izgubljeno dušo nazaj k Dobremu pastirju. Baš pri tem delu med ljudmi izven organizacij se mi zdi tlelo posameznikov, ki pa v obilni meri zavisi od njih sposobnosti, notranjega ognja in preudarnosti, prav zelo važno. Organizacije morejo pri tem apostolskem delu opravljati namreč le neko več ali manj formalno funkcijo, ki obstoji v tem, da enotno urede in po-razdele delo med poedince in da v teh poedincih bude vedno znova apostolskega duha, glavno in efektivno ter materialno delo pa bodo opravljali poedini člani teh organizacij, ker se mi zdi, da se da priti do notranjega dobrega jedra tavajočih in nekatoliško mislečih ter delujočih subjektov le potom intimne osebne zveze dveh subjektov ali potom osebnega vpliva subjekta na subjekt. To delo pa lahko izvršujejo poedinci kot člani katoliških organizacij ali kot člani katoliške Cerkve, ki so doživeli v sebi klic katoliške akcije.
Še nekaj besedi o področju katoliške akcije. Katoliška akcija se bo morala udejstvovati prav povsod, t. j. subjekti prežeti od apostolskega duha bodo našli priložnost za svojo aktivnost na vseh poljih kulture in javnega udejstvovanja. Samo primeroma naj opozorim tuka j na priložnost apostolskega dela na ulici, na izprehodu, v gorah, pri športu, v železnici, v družini, pri obisku, v raznih verskih, kulturnih, socialnih in gospodarskih organizacijah, pri koncertih, v glediščih, v umetnosti, v znanosti, pri vzgoji, v šoli, v uradu, v kasarni, na trgu, v trgovini, na borzi, v cerkvi, v občini itd. in ne v najmanjši meri in kljub različnim izgovorom tudi pri javnem političnem udej-stvovanju, ker sem prepričan, da se mora duh apostolske aktivnosti in s tem duh katoličanstva zanesti tudi v metodo in vsebino politike same. Potrebnost in aktualnost katoliške akcije v vseh navedenih in v neštetih drugih prilikah pa bomo občutili šele takrat, ko bo ideja katoliške akcije res zaživela v vsakomur izmed nas.
ki so nagnjene k enostranosti in s tem k utesnitvi resnice in spoznanja; četrtič daje vsej znanosti neizrekljiv notranji pogon: v tvarnem poznati nadtvarno. Končno pusti, da se vsa znanost dobe izliva v njeno zveličavno znanost, ki iz večnosti izhaja. Priznava vso znanost, kjer sluti zadnje resnice, vendar pa jo vedno dvigne iz čutno-končne omejitve k zveličavnemu znanju, ki izhaja iz vere.
Naša zadnja in odločilna stališča do sveta, življenja in do resničnosti sploh določajo v veliki meri občutki, nagoni in odločitve volje. Brez dvoma je za vsako svetovno naziranje spoznanje dejstev jako važno. Največjo vlogo pri končni odločitvi pa igra pravzaprav vrednotenje, ki ga zvežemo z dejstvi in ki bistveno določuje tudi stališče spoznanja do dotičnih stvari. Zato se pa tudi čisto logična analiza v duhovnem boju tako često izkaže kot malo uspešna. Silneje kakor pa izključno logično uravnavanje vpliva kot korektura svetovnega naziranja višje doživetje sveta. Naša sedanjost je brez rešitve raztrgana po najrazličnejših in deloma nasprotujočih si vrednotenjih dejstev notranjega in zunanjega življenja. In ravno razcep glede pogleda na svet in vrednote je najgloblji vzrok notranjega razprtja na gospodarskem, političnem in duhovnem polju in sicer v internacionalnem kakor nacionalnem smislu.
Tudi priznavanje k Cerkvi ima značaj krepkega poudarjanja vrednot. Kaj bi pač ta poudarek mogel v duhovnem smislu pomeniti naši razdrapani sedanjosti? V Cerkvi vsi priznavajo oni važni stavek Tomaža Akvinskega: „Vse, kar je, je dobro". Opisati bi se dalo tako-le: Vse pozitivno je v svoji naravni zvezi dobro. Če pa hočemo razumeti tako vrednotenje, se moramo vrniti na najgloblje in zadnje doživetje vrednot. To je doživetje Boga, kot notranje srečanje z živim Bogom kot najvišjo vrednoto, kot izhodiščem in smotrom vseh vrednot. Ker pa nam je Bog vedno dostopen le nekako skozi medij ustvarjenega, prostorno - časovnega sveta, odseva nekako v njem božja svetost in popolnost. Ne toliko v posameznostih kakor v njegovi sklenjeni celoti, ki je ustvarjena, da se v njej razodene Bog in da ima delež na Njem. Katoliško stališče glede sveta označujejo te-le točke: Nadzemski Bog mu je absolutna osnovna vrednota. Vse svetno mu je le v toliko vrednota, v kolikor odseva v njem božje bistvo in njegovi smotri in v kolikor služi božjim ciljem. Zato dobi vse zemsko svojo vrednost šele v zvezi skupnosti in vključenju v celoto. Končno pa ni nobeno zemsko področje v tem smislu avtonomno oziroma absolutno. In tu se pojavi zopet nova stran pri gledanju na sodobno važnost Cerkve. Vse pozitivne vrednote, ki so ute-
lesene v posameznih življenjskih sistemih ali pa jih šele iščejo, priznava mirnodušno. Vendar pa jih v marsičem korigira. Opominja vsak sistem o svetu vsako dejansko ali pogojno delo na to, da ne stoji samo zase, nego da je člen v celoti, ki ji je brezpogojno dolžan služiti. Predvsem pa opominja vsak sistem na to, da je tudi v okviru celote in v zvezi z njo končno vendarle samo slika in nebistvena prispodoba osnovne in izhodiščne vrednote, ki je Bog. Ravno v tem je zveličavna moč Cerkve, da osvoboja voljo vseh individualističnih, egoističnih in enostranskih predpostavk, da ga obrača k celoti, ga dviga nad prostorno-časovni svet ter mu da korenine v Bogu samem. S tem bi duha sedanjosti, ki sam sebe trapi in uničuje, izločila iz razbitega poudarjanja individua in cenitve tvarnega sveta kot absolutne vrednote in bi ga umirila v Bogu.
S poudarjanjem doživetja vrednot, o katerem smo ravnokar govorili, pa začnemo že tudi slutiti važnost čuvstvenega in razpoloženjskega življenja za odločilno življenjsko pojmovanje človeka. Bolestne, bridke izkušnje in razočaranja, ki jih je v zadnjih letih doživel človek in ki so razkrajale njegovo notranjost z morečo boljo, so jim odkrile silo človekove čudi. Radi tega iščemo oblike in način življenja, ki bi mogel rešiti našega duha iz raztrganosti sveta in ga prestaviti v sfero pomirjenja. Odtod vsi napori za tem, da bi dobili prosti čas, odtod je tudi postanek tolikih religioznih struj, gibanj in krožkov, odtod tudi močno poudarjanje osebnega doživetja religije. V religioznem čuvstvu išče človek odpočitek od življenja in njegove raztrganosti, zmago nad razdori in sploh smisel življenju. Toda ta presilno in skoro ekskluzivno poudarjanje osebne note, čudi in doživetja je na drugi strani zopet vir notranje razcepljenosti, razdora in nesporazumi jen ja. Razen tega je pa nevarno, da bi subjektivno, često iz nerazjasnljivih podlag izvirajoče čuvstvo prevladalo kot odločilen faktor.
Tudi do te časovne smeri njenega duha stoji Cerkev v bistvenem odnosu. Zaveda se, da je človekova notranjost jedro osebnosti, odkoder izhajajo vse odločitve, in da ima čuvstvo in čud jako močen vpliv v človekovi notranjosti. Cerkev se bori ravno za to notranjost človekovo. Najbistvenejši nauk. ki ga oznanja, je vendar odrešenje, t. j. osvoboditi hoče človeka vsega, kar njegovemu življenju, njegovemu razvoju in njegovi miselnosti škoduje, ovira in uničuje, in sicer tako, da ga hoče napraviti deležnega izključno nadzemskega življenja Boga. S tem mu je podana zmaga nad grehom, smrtjo in nad vso materielno in duhovno sužnostjo. Da bi to zmago čutili kot
sigurno in jo slutili že tu na zemlji kot resnično doživetje in jo resnično občutili, to hoče in ta smisel ima cerkveno liturgično življenje; to doživetje odrešenja od nesreče in od zla, ki se nam tukaj že nekako oživotvorjeno kaže, je skupna točka Cerkve in mnogih religioznih smeri sedanjosti, ki temelje na doživetju. Toda nikoli se ni v celoti prepustila izključni sferi čudi in doživetja, kar bi jo dovedlo v nevarnost čiste subjektivnosti in s tem tudi dvoma in neresnice. Odrešuje subjektivnejše duhove iz njihove izoliranosti in enostranosti in jih uravnava v smislu velikih dogodkov v zgodovini, greha in zmage nad njim, odrešenja. S tem ureja, poglablja in razširja svet čuvstev in ga označuje kot živo dejavnost božjega zveličavnega vpliva v zgodovini.
Dasi torej Cerkev s posameznimi izžarevajočimi vplivi sega v vsa duševna področja človekova, vendar se odkrije v vsej svoji polnosti, veličini in važnosti le tistemu, ki se ji odpre s totaliteto svoje duše, z razumom, voljo in čudjo obenem.
Vpliv Cerkve v subjektivnem duševnem področju pa sega tudi v objektivnejše duhovno življenje človekovo, v področja kulture. Ta temelji na izkoriščanju svetovnih sil, na njihovem čim večjem oblikovanju in ureditvi. Vedno pa kaže kultura z ozirom na to, da ima resničnost mnogo oblik in da se duh udejstvuje na mnogih straneh. tudi mnogo področij in oblikovnih načinov. Kultura se pojavlja kot politika, gospodarstvo, znanost, umetnost, osebni in družabni življenjski stil itd. Vsa ta področja postavljajo, kakor n. pr. danes, razna medseboj si nasprotujoča načela; pa ne samo to, nego često ne najdejo niti tistega medsebojnega razmerja, ki jim je po njihovem bistvu določeno.
Cerkev pa s svojim naukom, svojimi nravnimi zakoni in svojimi prazniki, slavnostmi in zveličavnimi silami je živo vtelešenje ono-stranskega sveta Boga. ki se hoče poglobiti v naš zemeljski svet življenja. da bi ga rešil boja in grešno-egoističnega zakrknjenja ter ga očiščenega dvignil k zveličan ju, t. j. dal mu delež v življenju Boga. Tu se zemski svet priznava, toda le v zvezi z nadnaravo božjega sveta in z organskim vključen jem vanj. Saj nosi Cerkev sama kot zunanji zgodovinski pojav na sebi obleko zemlje. Vse stvari, materija in duh, je porabila pri svoji zgradbi. Toda prav vse so podrejene nekemu višjemu smislu in neki globlji resničnosti. Pa naj bo potem politika oblikovanje socialnega življenja, gospodarsko izkoriščanje in ureditev sil, ki služijo ohranitvi, naj bo znanstvo racionalno pojmovanje in umetnost stvariteljsko oblikovanje življenja, nikoli
si v območju Cerkve ne bodo mogle nasprotovati ali pa se popolnoma osamosvojiti. S tem, da vrše svoje njim bistvene funkcije, ostajajo v neki večji enoti sil in življenja, ki nikoli ne dopusti, da bi materija prevladala nad duhom, in ne prepusti tvarnega sveta nikoli samemu sebi, kakor da bi bila to že končna resničnost. Kakor v subjektivnem področju se razrešijo tu napeta kulturna nasprotstva v polju luči in sil nadnarave.
Iz tega se razvidi važnost Cerkve za razne in spreminjajoče se dobe. Če ima tudi morda zunanja oblika Cerkve do te ali one dobe ali kulturne oblike kak poseben odnos, nikoli ni identična s kako kulturo ali dobo. Nasprotno se dobro zaveda, da ima za vsako dobo in vsako kulturo posebno poslanstvo in da mora poseči v vsako epoho kot nov princip. Kakor vsako kulturno področje, kakor smo ravnokar videli, so tudi posamezne kulturne faze nagnjene k temu, da se izdajajo kot končne in permanentne, da se smatrajo kot nekaka za-ključitev, kot suverena celota, in da se branijo predora in zmage nad svojim bistvom. Vsaka kultura skuša vse sile, ki živijo in delujejo v njenem območju, docela podvreči zakonom svojega stila, svojim bistvenim posebnostim. Vsaka zakrknjenost kake kulturne oblike v sebi sami brez stalne obnove in delnega žrtvovanja pa vodi nujno do okorelosti in s tem postane razen tega življenje in kultura enostranska. Cerkev kot taka ne išče kulture, nego zveličanja. In cela kultura ji pomeni vrednoto le v toliko, v kolikor more kakorkoli služiti posredovanju zveličanja. To je torej poslanstvo Cerkve, poseči v vsako epoho kot princip, odgovarjajoč njeni svojstvenosti, razširjati njene horiconte in jo navajati na svet večnega in božjega.
Cerkev druži ljudi v eni točki, ki se tiče človekovega najbistvenejšega, kar gre preko vse zemeljske relativnosti in deljenosti. Ta skupna točka je Bog, absolutna osnova in izhodišče vsega, kar obstaja. V njem in v njegovi zveličavni ustanovi ni onih razdorov in razprtij, ki se vidijo v našem prostorno-časovnem svetu; tu obstaja le enota vere, upanja in ljubezni.
Mi katoliki imamo dovolj nujnega razloga, da sodelujemo pri delu Cerkve, da se njeno bistvo razvije do polne dejavnosti in se izoblikuje do polne veljavnosti v naši sedanji dobi. Po ljudeh vpliva Cerkev na dobo. In le takrat, če se ji ljudje odpro in se dado od nje prestaviti v sfero večnostnega, odkoder potem prepojijo dobo, svet in življenje in ga preustvarijo z božjimi silami, le takrat more Cerkev vplivati na zunanje življenje s svojim bistvom. To je velika odgvornost, ki leži danes na katolikih. Usoda sveta in Cerkve je v
gotovem smislu v njihovih rokah. Zato drži beseda: »Razpolagajo z življenjem in smrtjo, z blagoslovom in prokletstvoin," in to ne samo za nje same in njihovo lastno usodo, temveč tudi za usodo sveta.
(Referiral na katoliškem shodu v Magdeburgu 1928 univ. prof. dr. Steffes; poslovenil Mirko Avsenak.)
oglavitni vir novega življenja v osebnosti je Bog, „duh — zankar
na sredi vsemirja: iz tvojega srca, iz tvoje postave kar je, se
rodi in rodeč te razširja —." Zato je prva beseda mladinskega gibanja: Ad Deum, qui laetificat iuventutem meam! K Bogu, ki razveseljuje mojo mladost. Bog jo razveseljuje našo mladost, ker Bog je veselje, polnost veselja, ker je popoln, ker ima v sebi polnost modrosti, lepote, harmonije, čednosti. Veselja hočemo, zato moramo hoteti, da eno iskro od neizmernega plamena božjega veselja tudi v svojih prsih ohranimo. Veselja hočemo, zato hočemo vase zajeti od božje modrosti, lepote in čednosti.
Veličastvo vsemogočnosti božje nam govori predvsem in najpreje iz božjega stvarstva in božje narave. Božja je narava. Ustvarjena od Vsemogočnega, delo njegovih rok, govori o Njem. Ko gremo preko naših gričkov in hribov, preko naših polj in dolin, ali se zavedamo tega? Da si je v naravi Bog oblekel „slavo in lepoto" (Psalm 103)? Naša pot, življenje naših izletov in izprehodov mora iti za tem, da bo naša duša priznala Bogu: „Razpenjaš nebo kakor odejo ... oblake narejaš za svoj voz ... vetrove za svoje poslance in žgoči ogenj (bliskov) za svoje služabnike. Zemljo si ustvaril... Morje je bilo njeno ogrinjalo kakor oblačilo in črez gore so stale vode. Pred Tvojim pretenjem so bežale ... Vzdignile so se gore, posedle so doline na kraj, ki si ga jim ustvaril... Studence izlivaš po dolini, da pije vsa zverina ... gore namakaš ... travo daješ ... Luno si naredil, da meri leto in solnce ve za svoj zahod. Kako veličastna so dela Tvoja, o Gospod. Vse si naredil v svoji modrosti, zemlja je polna Tvoje lastnine" (Ps. 103). Božja je narava in po svojem telesu smo mi del narave; iz prsti zemlje smo vzeti. Zato moramo čutiti to. Iz narave pa govori tudi veličastvo smrti in groze. Si že občutil grozno nevihto, ko „Bog veličastni gromi"? Nevihta. Saj je „Gospodov glas,
Viri novega življenja
(Pismo našim bratom.)
ki lomi cedre... jih zdrobi kakor tele...; ,,Gospodov glas je, ki pretresa puščavo."
Človek, ki stoji z odprto dušo v božji naravi, ko gleda, posluša, misli in občuti v duhu Frančiška Asiškega, zazna vso veličino božjo, ki ji tu govori. Zazna pa tudi za razkol, ki je v človeški naravi. Poje narava božjo slavo; nepremakljiva je v tem, kot so skale gore trdne; čista je kot je čista voda rek in morja. Človek nima trdnosti, nima čistosti. Kolikokrat išče čast in slavo, ki ni v skladu z božjo slavo. Greh prvega človeka je zapisal v nas razdor, ki ga nosimo vse življenje. Zato je usmiljenost božja zapela novo pesem, pesem odrešenja po Kristusu.
Bog „nas je iztrgal moči teme in nas postavil v kraljestvo svojega ljubega Sina. V njem imamo odrešenje ... On je podoba Nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva; v njem je bilo namreč ustvarjeno vesoljstvo ... On je glava telesu, C e r k v i" (Pavel, Pismo Kološanom 1, 13 si.). Cerkev, ki odpira svoja vrata vsem narodom in vsem ljudstvom, nam mora biti najvišje in najpopolnejše občestvo, združenje vseh verujočih v enem telesu, čigar glava je Kristus. Saj je on njen učitelj, pastir in duhovnik, ki živi nevidno v duhovništvu Cerkve. Kakor so v hlebu zbrana pšenična zrna, tako so v Cerkvi strnjene posamezne osebnosti v občestvo. Ljubezen mora vezati ude med seboj, vse pa z glavo, ki je Kristus. Po Cerkvi se razliva iz živega, z nami vsemi trpečega in veselečega se Kristusa, milostno življenje v naše duše. Zato, bratje, bodimo živi člani Cerkve! Naslonimo se tesno nanjo, živimo z njo in v njej, ljubimo jo z vsemi silami svojimi, z razumom, ki vidi in presoja madeže, ki pa dela nato z vso silo, da jih pomori in odstrani. Sodehijmo pri mističnem življenju Cerkve: v zakramentih in liturgiji, pri njenem apostolskem poslanstvu, šireč s svojim bitjem, dejanjem in nehanjem kraljestvo božje. Le v življenju Cerkve, ki v njej živi Kristus, le v tem občestvu najdeš vse, kar rabiš za rast svoje osebnosti. Ob Kristusu moraš rasti. On, naš Odrešenik, naj ti kaže pot do Boga, do narave, do sočloveka. Vzemi Njegovo knjigo, sv. pismo novega zakona, zlasti evangelije. Vsaka beseda v njej je prav tebi in meni zapisana, za tvojo rast, tvoje boje, tvojo pot. Tu ti govori On, tvoj Bog. Ali, zavedaj se, da si stvar in stojiš ob virih božje modrosti. Beri sv. besede v sv. duhu ponižnosti. Vedi, da je sv. pismo izročeno Cerkvi, ona ti mora biti učiteljica. Zato išči v nejasnosti pri njenih služabnikih, pri duhovnikih, ki so božji namestniki, pojasnila. Izvoli si
osebnega duhovnega voditelja in izpovednika. Moliti moraš, da ti ga božji prst pokaže.
V občestvu Cerkve stojimo zvezani z vsemi ljudstvi in narodi, ki je nad njimi Kristusova nevesta že razgrnila svoje peroti. Zato hočemo ljubezen med narodi. Zavedajmo se pa, da nismo iztrgani iz občestva svojega naroda. Po družini, ki si v njej rojen, si vsajen v občestvo svojega ljudstva. Družina je vir življenja, je občestvo: vsak ud ima posebno mesto v njej, poseben položaj, svojstveno funkcijo, vse pa veže ljubezen v eno telo, v občestvo. Kristus je posvetil družino s svojim zgledom in s sv. zakonom, zato morajo teči od vsakega srca v krščanski družini tokovi ljubavi k srcem vseh drugih udov. To se pav kaže tako, da služeč in žrtvujoč se zanje ra-stemo, notranje rastemo. Znamenje novega človeka je, da druži, da z ljubeznijo, ki gori v bogopodobnem srcu, združuje občestvo. Ljubezen, to je ono, kar ti mlademu da moč, da preneseš žrtev pokorščine. Rasteš še, zato moraš biti pokoren. Le v pokorščini sprejemaš vase bogastva božje modrosti in znanja, usmerjaš svojo bit na pota božja. Toda tudi tu velja: Sveto je človeško življenje, ravno naj raste, nobenemu krivičnemu nasilju naj se ne vdaja, pa naj nasilje pride od kogarkoli! Tu velja: Salus animae suprema lex! Ravna rast duše, da se razvija svojstveno in po lastni vesti, to je najvišja pravica mladega človeka. To je meja med avtoriteto in svobodo, to je globoki jarek, ki naj loči katedralo moje duše od polj občestvenega življenja.
Po družini, ki ti je dala življenje, si vezan na svoje ljudstvo : na jezik, ki ga govori, na prostor, ki v njem živi, na kulturno življenje, ki ga je živel in ki ga živi. Naj ti bo življenje družine, soseščine, domačije, domovine gorko in živo. Opazuj, misli, delaj in živi v teh občestvih. Črpaj iz njih vrednote, ki naj krepijo tvojo rast. Živi z ljudstvom. Študiraj njegovo modrost v narodnih pravljicah in rekih, veseli se z narodno pesmijo. Naj zažive, kolikor je še možno, v nas narodne šege, običaji in noša.
Glejmo zlasti na prvake našega ljudstva, na dozorele osebnosti njegove. Prvak med njimi nam je Slomšek, izoblikovana katoliška osebnost našega rodu, verski genij, znanilec božjega življenja in veselja, ki oznanja, da je naš pravi dom v otroškosti srca, pripro-ščini, gorki ljubezni, naravnosti, iskrenosti. Bodi rad sam s tem našim skupnim vodnikom, opazuj ga in zatopi se vanj. Morje življenja je v njem, morje, kakor ga suhe znanosti ne morejo dati, morje
življenja, ki se preliva v druge duše, dela, govori, se daje v polnosti svoje duše in se daje na naš, slovenski način.
Družina — občina — domačija — domovina — Cerkev in nad vsem tem in v vsem tem Bog kot vir življenja in moči! Kdo jih ne zre z ogromnih višin? Nihče ni v njih polni posesti. Rasti mora vsak vanje. Rasti mora predvsem mladina. Ob vseh teh virih, predvsem pa v Boga, ki je vir vseh občestev.
Ob tem živem viru novega, veselega življenja hoče mladi človek rasti, rasti v pravo veselje. Mladost je rast, je nova, edina, nikoli se ne povracajoča rast. Mladost je razvoj: ko se mlada klica i zvije iz osrčja zemlje, ko mladika vzbrsti in poganja, ko se mlado drevo v solncu, luči in pomladnem dežju pokrije s cvetjem. Mladost ni čas polnosti, ni polnost življenja, je rast v polnost; mladost nima še polne vsebine veselja in življenja, ampak mora veselje šele iskati.
Odkod gre tvoja rast? Iz tvojega bitja samega. Tvoja duša, to je globočina korenin tvoje mladosti. Od tu mora vsa tvoja mlada moč rasti. Tu čutiš, kako drgeta tvoja bit v mlado rast življenja, veselja. Tu v duši čutiš tudi viharje in rane; strasti, slabost, greh. Proti zadnjemu kličemo mi: poduhovljenje v vsem. Najprej samega sebe. Duša je globočina mladih sokov. Hočeš veličino življenja, hočeš morja veselja, hočeš, da boš ko mlado drevo, ki poje v pomladnem solncu in ima korenine globoko v zemlji, v rodišču sokov in življenja? Zato se skloni najprej vase, povračaj se v notranjost, zlivaj svoje moči v središču svoje osebe, v duši-telesu. Ne trosimo, bratje, mladih moči v svet, v reči, ki so zunanje, in ki naše moči le požirajo. Vsak divji poganjek na drevesu jemlje moči, oslabi rast, skrivi drevo. Vsako razsipanje mladih moči v svet, kamor še ne spadaš, je suša za tvojo rast. Hrani v sebi svoje moči. da izobraziš svojo osebnost, da vtisneš svojemu življenju podobo božjega življenja in veselja.
Zato imej vsak mladi človek svojo delavnico, kjer se ne pustiš motiti od mojstrov-skaz, od koder odvrneš vse radovedne gledavce. Samota je ta delavnica. To je šola močnih. Najdeš jo v prosti naravi, iskati jo pa moramo tudi v družbi: v molku. Tišino — notranjo zbranost — s katero gledaš rast svoje duše, upodabljaš z molitvijo, pO podobi Boga, ki je življenje in veselje; daš jo obžarevati božjemu Solncu: v sv. zakramentih; ruvaš iz nje plevel; skušaš odstraniti vse, kar te ovira pri oblikovanju lastne osebnosti.
V globočini svojega bitja pa občuti vsak človek moč teme in greta. Da zopet združiš, kar je Adamov greh razdružil, stremi za tem, da uravnovesiš dušo in telo. Zavedaj se, da nimaš duše in telesa, ampak da s i duša in telo. Ah, rasti i po telesu! Kar je umetniku glasbilo, v katerem izliva globočino svoje duše, to je duši telo. In kakor umetnikova duša ob snovanju novih melodij raste v nove globočine, tako raste tudi naša duša ob rasti telesa. Rasti harmonično. Rasti v poduhovljenost telesa. Ukloni telo volji poduhovljene duše, da bo pelo po njenem ritmu. Uravnovesi ga. Vežbaj ga. Ritmična telovadba, kopanje, dihanje, sproščenost ritma, planine. Tako rasti, duša-telo, v polnost harmonične osebnosti otroka božjega!
Kriza modernih dni je narekovala te besede. Kriza modernih dni sili mladino k ustvarjanju novega občestva: hočemo zvezo katol. mladine. Ne borimo se proti nobeni organizaciji, proti nobeni stari obliki življenja. Novo življenje hočemo: življenje božjega kraljestva, poduhovljenost snovi in telesnosti, v preprostosti in naravnosti povsod. Vsak je naš, ki z notranjim prepričanjem in odkrito nastopavvsem svojem življenju zavzore našega življenja.
Isto življenje in veselje naj zacvete v prsih nas vseh, skupaj rastimo in se z božjo ljubavjo v pobratimijo zvežimo. Vsi se pri-znavajmo za enake, bodimo si odkriti, polni ljubezni, prožimo eden drugemu pomoč, da bomo skupno živeli iz božjega veselja in življenja.
Pozdravljen brat, v solncu, delu in rasti!	Joannes
O svetih znamenjih
O klečanju.
Kaj stori, kdor postane prevzeten? Vzravna se, dvigne glavo in rame, vso postavo. Vse na njem govori: večji sem kot ti! Več sem kot ti! Kdor pa je ponižnega srca, nagne glavo, upogne svojo postavo. Poniža se. Poniža se tem globlje, čim večji in višji je tisti, pred katerim stoji, čim manj velja sam v njegovih očeh.
Kje pa čutimo jasneje, kako majhni smo, kakor tedaj, ko stojimo pred Bogom? Veliki Bog, ki je bil včeraj kot danes in bo čez sto kakor čez tisoč let! On, ki napolnjuje to sobo in vso hišo in vse mesto in širni svet in neizmerni nebesni svod; ali ni pred njim vse kot majhen prašek?!
Sveti Bog, čisti, pravični, neskončno vzvišeni, veličastni. Kako .je velik... In jaz tako majhen! Tako majhen, da se z njim niti primerjati ne morem; da sem pred njim kakor velika ničla. Tu pride vsakemu kar samo od sebe, da ne sme in ne more stati pred njim prevzetno. Človek postaja majhen, nizek; svojo postavo bi rad skrčil, znižal, da ne bi bila videti tako oblastna — in glej že žrtvuje polovico svoje višine: človek kleči. Če njegovemu srcu še ni dovolj, se še skloni povrh. In sklonjena postava govori: „Ti si veliki Bog, jaz pa sem nič pred teboj."
Če torej upogneš svoje koleno, naj ti ne bo to površno, hitro, prazno opravilo. Daj mu dušo! Duša klečanja pa je, da se tudi v notranjosti ukloni srce z velikim spoštovanjem pred Bogom. Če prideš v cerkev ali greš iz nje, ali če greš mimo oltarja, poklekni globoko, počasi, in vse tvoje srce s teboj, ki naj pri tem govori: „0 moj veliki Bog . .."
To je ponižnost, to je resnica, ki bo vsakikrat dobro dela tvoji duši.
Rekli smo, da spoštovanje pred neskončnim Bogom zahteva gotovo, usmerjeno vedenje. Tako velik je in mi pred njim tako neznatni, da se zavedanje tega pokaže tudi na zunaj: napravi nas majhne, vrže nas na kolena.
Spoštljivost pa se more razodeti še drugače. Misli si, da bi sedel, počival ali kramljal s kom. Pa bi prišel kdo, ki je častivreden in bi se obrnil k tebi. Takoj bi vstal in ravno stoje bi poslušal in odgovarjal. Kaj pomeni to?
Stoja pomeni predvsem, da se zberemo. Mesto udobnega položaja pri sedenju zavzamemo obvladujoč, strumen položaj. To pomeni, da smo pazljivi. V stoji je nekaj napetega, čuječega. Končno pomeni, da smo pripravljeni; kajti kdor stoji, lahko takoj nastopi pot in gre. Nemudoma more izvršiti naročilo, začeti delo, kakor hitro mu je odkazano.
To je druga stran spoštovanja pred Bogom. V klečanju je bila poudarjena molitev, mir; tu pa je čuječnost, dejavnost. Tako spoštovanje ima postrežljiv služabnik, opremljen vojak. Očituje se v stoji.
Vstanemo, ko zaslišimo veselo oznanilo; k evangeliju pri sv. maši. Stoje otroci, ko ponavljajo krstno obljubo pri prvem sv. obhajilu. Stoje poročeni, ko se pred oltarjem zavežejo z besedo zvestobe v zakon. Tako je še pri marsikaterem drugem dejanju.
O stoji.
Tudi poedincu more biti včasi močan izraz notranjosti, če stoje moli. Prvi kristjani so delali radi tako. Gotovo poznaš sliko „Orante" iz katakomb: vzravnana postava z lepo zgubanim oblačilom in razprostrtimi rokami. Prosto stoji, polna jasne umerjenosti, mirno slu-šajoča besedi in pripravljena za veselo dejavnost. Včasi človeku ni prav mogoče, da bi klečal; čuti se pri tem omejenega, vezanega. Tedaj mu stoja dobro de, ga osvobodi. Toda samo pravilna stoja; na obeh nogah, brez naslanjanja, z ravnimi koleni; nobeno ni nemarno upognjeno. Vzravnana, usmerjena stoja!
V njej se vzpne molitev in hkrati postane svobodna v spoštovanju in pripravljenosti.
Misliš, da zna veliko ljudi hoditi? Hoja ni drevenje in ni tekanje, ampak mirno gibanje. Tudi ni plazenje, ampak krepak „naprej". Kdor hodi, gre s prožno nogo, se ne vleče megleno. Svobodno vzravnan je, ne sklonjen; ni negotov, ampak poln trdne umerjenosti.
Nekaj plemenitega je v pravilni hoji. Svobodna je, a vendar polna lepega obvladanja. Lahka je in krepka, pokončna in zmožna, da nosi; mirna in polna silne moči. Odvisno od tega, ali je hoja moža ali žene, dobi ta moč borben ali pa ljubek značaj; nosi zunanjo težo ali pa notranji svet jasnega miru.
In kako lepa je, če se vrši pobožno! Da, čisto bogoslužje more postati. Že kot sama hoja pred Bogom, vedoma in spoštljivo izvršena: recimo, če hodiš po cerkvi, po hiši najvišjega Gospoda in si na poseben način pred njegovimi očmi. Ali pa je spremljanje Boga, ako n. pr. gremo v procesiji — se spomniš pri tem na neredno prerivanje, na zoprno vlačenje in zijanje pri marsikaterem obhodu? Kako nekaj svečanega, veselega bi moglo biti to, če bi spremljali Gospoda skozi mestne ulice ali čez livade, „njegovo last" in bi vsi hodili z molitvijo v srcu: stopajoči možje s ponosnim korakom, in žene z materinsko častjo in vesele deklice v mladosti čiste miline in mladeniči, ki znajo krotiti svojo moč ...
Tako bi mogel postati spokoren in prošnji obhod resnična, živa molitev. Vtelešena zavest krivde in stiske bi mogla biti hoja in vendar obvladana od krščanskega zaupanja, ki ve in čuti: kakor je v človeku ena moč, ki je nad vsemi drugimi močmi, mirna in sama sebe gotova volja, tako je tudi ena moč čez vso stisko in vso krivdo: resnični, živi Bog.
O hoji.
Ali ni hoja izraz plemenitosti človeškega bitja? Pokončna postava, gospodarica same sebe, samo sebe noseča, mirna in gotova, ta ostane izkl jučna človekova predpravica. Pokonci hoditi se pravi, biti človek. Toda mi smo več kakor samo ljudje. „Božjega rodu ste," pravi sv. pismo. Iz Boga prerojeni k novemu življenju; Kristus živi v nas na posebno globok način po oltarnem zakramentu. Njegovo telo živi v našem telesu, njegova kri kroži po naši krvi, kajti „kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem," je rekel sam. Kristus raste v nas in mi rastemo v njem, vedno naprej, navznoter, vseskozi in navzgor, dokler ne dozorimo v popolnega človeka v Jezusu Kristusu, dokler se 011 popolnoma ne izoblikuje v nas in ne postane vse naše delo in nedelo, „pa naj jemo ali spimo ali karkoli delamo," delo in igra, veselje in solza, vse kar je v nas, Kristusovo življenje.
Zavest te skrivnosti bi mogla najti tako vesel z lepoto in močjo prežet izraz v pravilni hoji! Mogla bi postati v globoko in pomembno prispodobo spremenjeno izpolnjevanje zapovedi: „Hodi pred menoj in bodi popoln!"
Toda v preprosti resničnosti! Le iz resnice, ne iz nečimerne volje
sme priti njena lepota.	_	,. .
Romano Guarduu.
Katoliška akcija se bo med nami le tedaj razvila, če bo skušala v svojih vrstah združiti vse verne katolike, ki se zavedajo svojega poslanstva med našim narodom, in bo vse svoje sile posvetila le verskonravni obnovi vsega našega življenja v duhu Kristusovega evangelija.
OCENE
SLOVENCI V DESETLETJU 1918 DO 1928.
Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Uredil dr. Josip M al. Ljubljana, 1928.
Ta obsežni zbornik je 1. zvezek publikacij, ki jih namerava izdajati Leonova družba pod naslovom: Znanstvena izdanja ,Leonove družbe" v Ljubljani. Po izjavi uredništva (v predgovoru) naj bi bil to „vreden dvojnik raziskavanja gradiva slovenske srednjeveške zgodovine" s sledečim ciljem: „Na podlagi kolikor mogoče izčrpnega in v vsakem oziru verodostojnega, po nobenih stranskih vidikih motenega pričevanja, naj bi se ob tej prilki (sc. desetletnici osvobojenja izpod tujega gospostva) razgledali nazaj in ugotovili, kako in v kaki smeri smo se razvijali v posameznih panogah celokupnega narodovega žitja."
Če vzamemo resno to izjavo, sodimo, da namera uredništva ni uspela. Že iz naslova in še bolj vsebine zbornika je razvidna razlika od Kosovega Gradiva, je pa tudi po svojem namenu drugačnega značaja, skupno imata samo zgodovinsko snov. Enako velja glede ..izčrpnosti"; zbornik ni izčrpal ne snovi in ne problemov, ker tega ni niti mogel nameravati niti doseči; je pa tudi iluzorno misliti na to. Med razpravami ni najti študije o inozemskih virih za desetletja 1918—1928, nikjer ni govora o socialnem razvoju našega naroda, še manj o notranjem cerkvenem in verskem življenju. — Sodeč dalje po naslovu, bi morale biti na prvem mestu razprave iz kulturne zgodovine, a tudi to ni uspelo in v zborniku stojijo na prvem mestu drugi problemi. Za več spisov v zborniku je naziv „znanstvena razprava" previsok, laže bi jih imenovali ..statistični in kronološki pregledi"; prvi članek (Naša Koroška) je odločno preveč ..poljuden", časnikarsko nestrokovnjaški
(opis meje, str. 21, 22 in 61, jezikovna razmišljanja, str. 29 ss. itd.).
Kljub tem nedostatkom bi mogel še doseči svoj namen, da namreč ugotovi razvoj našega narodnega žitja brez ..stranskih vidikov", t. j. iz enotnega življenjskega vidika. Samo tak zbornik bi imel zmisel. — Pod kakšnim vidikom je sestavljena naša edicija? Zdi se, da je brez skupnega enotnega gledišča; še največ je očiten nekak politično-pravno-gospodarski vidik brez idejnega ozadja, kar je delu v največjo kvar. Na ta način je šla večina avtorjev mimo živega narodnega življenja. — Seveda je onemogočila uspeh edicije v isti meri tudi p o -zitivitistična metoda, na kateri so zgrajeni članki skoro po vrsti. Kaj izvemo o cerkvenem življenju Slovencev na pr. iz spisa: Cerkvene zadeve (str. 423—37)? Pripetil se je tudi obenem morda neljub, a zgovoren slučaj, da je članek zašel — med pravosodje in zdravstvo! Ali se morda s tem razkriva vidik, na podlagi katerega je sestavljen zbornik?
Poleg pomanjkanja pravega vidika za presojo splošno narodnih, morda najbolj političnih problemov, je velika pogreška dela tudi v izberi snovi, kolikor zadeva celotno koncepcijo. Zbornik daje prednost političnim in gospodarskim, pa tudi upravnim problemom in jim odkazuje največ prostora. Sama področja, kjer je na razpolago statistično gradivo, material v številkah ali pravnih predpisih. Najbolj značilno je, da so izostali članki idejno-kritične vsebine. Ako je govor o učinkih, manjka vedno vsaj poglavja o vzrokih: tako beremo o socialnem skrbstvu in soc. zakonodaji (437 ss., 461 ss.), ne pa tudi o proletarizaciji ljudstva in stanju delavskih množic, o izobrazbi (691 ss., 744—758) brez ozira na vzgojo, o cerkve-
nih zadevah brez ozira na religiozno življenje.
Podobno kot urednik, so svojo nalogo doumeli tudi avtorji posameznih člankov, ki jih moramo tu oceniti le z načelne strani. Pozitivistična zamisel zbornika je povzročila vrsto lepo zaključenih gospodarskih člankov, tudi z u -n a n j i opisi političnih in zakonodajnih dogodkov so dobri, v kolikor se člankar-jem ni bilo treba poglobiti do sinteze ali vsaj do kritike z narodnega ali kulturnega s|tališča, zaradi katerega — sodimo — so članki nastali. Avtorji se boje zadnje jasnosti, ali pa je — ne poznajo. Poleg člankov brez globlje ambicije (na pr. oba članka dr. M. Pivec, str. 357 ss„ 758., članek o časopisju, 659 ss. in gospodarski članki) zlasti razočara dr. J. H o h n j e c s pismom: O ustavi naše države (str. 295—359), kjer se vzdržuje vsake kritike; navaja ekscerpte iz skupščinskih zapiskov in se ne ozira niti na to, če je bilo delovanje strank v skladu z govori v zbornici, še manj pa pove o slovenskem stališču nasproti ustavi. Nejasno ostane, kako je realno ustava nastala, koliko škodila in koristila, članek je ostal na idejni višini časnika (uvod govori splošno). Škoda, da je delo izšlo pred 6. jan. 1929! — Pri razpravah o Slovencih izven države pogrešamo odgovora na najbolj važno vprašanje: koliko so to še živi udje narodnega telesa (zl. v Ameriki!). (Sploh velja, tudi o ostalih člankih, da razpravljajo ob živ e m narodu, kakor študirajo me-dicinci ob mrtvem truplu; dušo so prezrli, po naše objektivnosti na kvar.) — V podrobnostih se gotovo k ediciji še povrnemo, v kolikor to zasluži. Za. enkrat sodimo le načelno, da je zbornik stal mnogo več truda in denarja, kakor je prinesel pozitivnih rezultatov v z mislil svojega namena, ker ni zavzel izrazitega stališča do desetletja 1918—1929. Delo je neenotno, brez idejne trdnosti,
pa tudi zgodovinskih dokumentov svoje dobe in izčrpalo. Praktično je težko uporabno, ker nima stvarnega in imenskega kazala.	M. M.
FRAN ERJAVEC, ZGODOVINA KATOLIŠKEGA GIBANJA NA SLOVENSKEM.
V Ljubljani 1928. Izdala in založila Prosvetna zveza.
Matica naših prosvetnih organizacij obhaja tridesetletnico svojega plodonos-nega dela in je za to priliko naprosila urednika Erjavca, da napiše njeno zgodovino. G. Erjavec pa je pri zbiranju gradiva spoznal za potrebno, da meje dane naloge preKorači in skuša očrtati vse slovensko katoliško gibanje sploh. Tako je čisto priložnostno nastala Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, ki „skuša le začasno pokriti zevajočo vrzel v naši politično-zgodovinski publicistiki in tvori predvsem nekak kronološki pregled dogodkov" (Predgovor). S temi besedami je že avtor sam v priznanja vredni skromnosti označil pomen in tehtnost svojega dela. Zato pri naslednjih izvajanjih ne gre za to, da se zasluge pisatelja, ki se je prvi lotil te težavne naloge, kakorkoli zmanjšajo, marveč hočem poudariti le nekaj misli, ki jih je po mojem mnenju pisatelj premalo upošteval. Navajam jih ob treh naravnih delih, v katere lahko razdelimo snov te knjige.
1. Zgodovina katoliškega gibanja. Katoliško gibanje v pravem pomenu besede nikakor ni istovetno z delom in boji te ali one politične stranke in se v marsičem loči istotako od obstoječih gospodarskih, socialnih, kulturnih in telovadnih organizacij ter ustanov. Radio in stadion za katoliško gibanje nimata neposrednega pomena, četudi moreta to gibanje pospeševati. Katoliško gibanje torej ni vse to, kar imajo katoličani v rokah in kar so katoličani
storili, ni celokupno udejstvovanje katoličanov v politiki in prosveti, ni le gibanje katoličanov, marveč katoliško gibanje. V tem gibanju ne gre za politično moč in zmago, ne za gospodarske koristi, ne za izvežbanost v upravnih poslih, ne za telovadne rekorde. Katoliško gibanje hoče v prvi vrsti katoliških ljudi, njegovo jedro tvori delo za versko kulturo poedinca in družbe, delo za ostvarjanje katoliške miselnosti v besedi, pismu in življenju.
Na to razliko je E. premalo pazil, ko je dajal naslov svojemu delu, ki v pretežni meri obravnava le politično življenje in udejstvovanje slovenskih katoličanov in tako res pokriva „zevajočo vrzel v naši politično-zgodovinski publicistiki." V katoliškem gibanju pa politika ne zavzema prvega mesta in ni glavno merilo uspehov. Kako široko in obenem netočno pojmuje E. katoliško gibanje, nam nazorno kaže poglavje o kat. gibanju od tretjega kat. shoda do prevrata (str. 239 si.), ki obenem dovolj glasno priča, kako nesrečno je vsa tvarina razporejena. V tem poglavju razpravlja pisatelj o agrarnem značaju SLS, o organizaciji SLS, v boju za socialno zavarovanje, o dr. Šu-šteršiču in začetku njegovega boja s Krekom, o stikih SLS s Hrvati in omenja v isti sapi četrti katoliški shod: skratka E. istoveti SLS s katoliškim gibanje m. In da bi bila ta usodna zmota še bolj nesmiselna, razpravlja v nadaljnjem (petem) poglavju posebej o katoliškem prosvetnem in ljudsko-prosvetnem gibanju (str. 310), kakor da tega ne smatra za katoliško gibanje. In kakšen pomen naj imajo pisateljeve besede, da je ..o priliki ogromne zmage, ki jo je dosegla SLS tisto leto pri državnozborskih volitvah,... „Slovenec" spodbujal še na nadaljnje enako intenzivno 1 j u d -sko-prosvetno delo" (str. 315)? Ali naj bo to intenzivno ljudsko-prosvetno delo katoliško gibanje?
In vendar smo Slovenci imeli in še imamo tudi pristno katoliško gibanje, ki se seveda ni vedno enako močno in v isti obliki javljalo. Pisatelj bi se bil moral neprimerno bolj poglobiti v miselnost našega starejšega katoliškega pokolenja (Slomšek, Malinič, Ušeničnik, Krek, Gri-vec, Terseglav), ki je imelo zelo jedrno vsebino. Naj bi bil vzel v roke naš ideološki standardwork „Zlato knjigo", s katero nam je Terseglav že 1. 1910 dal delo, ki daleko prekaša vse naše tozadevne publikacije do danes. Naj bi bil izčrpneje in bolj kritično proučil delo naših katoliških shodov. Naj bi se bil ozrl na veliko karitativno delo Vincencijeve in Eli -zabetine konference, ki ju pisatelj komaj mimogrede omenja. Prav karitativno delo zavzema morda najvažnejše mesto v katoliškem gibanju, ker se v njem duh pravega krščanstva najlepše razodeva. Prevažen in gotovo bistven del slovenskega katoličanstva tvori ciril-metodijsko gibanje (Slomšek, Grivec, Terseglav), ki nas tesno druži z drugimi Slovani in se uveljavlja tudi med neslovanskimi narodi, gibanje, ki je obenem v notranji zvezi z novodobnim versko - obnovitvenim gibanjem. Ali vse to in podobno ne spada v zgodovino slovenskega katoliškega gibanja? In kaj misli pisatelj o našem mladinskem in delavskem gibanju?
Zato se mi zdi naslov knjige in način izvajanja močno zgrešen. V kolikor je v tem delu katoliško gibanje zajeto, je gledano le iz periferije izključno po-litično-strankarskega vrednotenja in njega nositeljev. Ena sama neznatna podčrt-na opomba ne more pojmom dati drugačne vsebine. Tako bi knjiga enim utegnila ustvariti čisto napačen pojem o katoliškem gibanju v pravem pomenu besede, drugim pa vse naše katoliško gibanje kompromitirati. Eno in drugo bi bilo usodno.
2. Politična zgodovina slovenskih katoličanov. Če gledamo
Erjavčevo delo s tega vidika, mu moramo priznati, da je prvi zbral izredno obilico gradiva in ga tudi skušal urediti v enotno sliko. Škoda le, da tega gradiva ni dovolj kritično uporabljal, marveč ga je često brez podrobne vsebinske analize prevzel iz dnevnega časopisja. Točna navedba virov in njih vešča analiza spadata med prve zahteve zgodovinske kritike. Še prav posebej velja to o časnikih, ki so v svojih poročilih in sodbah često skrajno pristranski, in lahko danes obsojajo to, kar so poprej desetletja hvalili. Zato mora zgodovinar skrajno previdno uporabljati tako gradivo, zlasti če to izhaja iz časov strastnih političnih bojev in je enostransko gledanje stvari in osebnosti le preveč očito. In končno ima tudi politična zgodovina svoj ethos in svoje kriterije, kar je pri politični zgodovini katoličanov še posebno važno.
Kar zadeva overovljenja raznih izjav, naj čitatelj pogleda, kako E. dokazuje pristnost besed, ki jih je baje dr. Krek izgovoril proti dr. šusteršiču (str. 246). Dva udeleženca tiste seje te besede odločno zanikujeta, ostali udeleženci, se zdi, ne vedo ničesar o njih, le dva sodobnika jih potrjujeta. Te vsaj sporne besede uporablja E. v besedilu brez vsake omejitve kot dejstvo. Na več drugih mestih te potrebe sploh ni čutil in je več spornih mnenj in časnikarsko-po-litičnih šumenj prevzel v svoje delo, ne da bi skušal dokazati njih osnovanost (prim. str. 265). Zato zveni razprava večkrat bolj časnikarsko kakor stvarno, četudi se je pisatelj trudil, da ohrani samostojno in trezno sodbo.
Duhovni liki naših velikih politikov so očrtani le v glavnih, včasih le površnih obrisih in njih miselnost je E. premalo samostojno proučil. In vendar je že čas, da vse naše velike može pravičneje in globlje ocenimo. Zgodovina namreč ne more slediti političnim in strankarskim strastem, ki poznajo le shemo „pridnega
Janezka in hudobnega Mihca" in na račun enega povzdigujejo drugega, ki take hvale pač ne potrebuje. In kar zadeva politično miselnost, sem uverjen, da bi moral Erjavec zaunje izjave dolgoletnega voditelja SLS bolj upoštevati in jih stvar-neje oceniti kakor z oznako, da so le plod fanatičnega strankarstva in konjukturizma (str. 245). S tem da se problemom izogibamo ali jih skušamo prezreti, stvari pač ne bomo koristili.
5. Zgodovina Prosvetne zve-z e. Delo, ki ga je ta važna ustanova skozi trideset let med nami vršila, je tako obsežno in mnogolično, da zasluži posebno monografijo. E. si te naloge zaenkrat še ni upal izvršiti in je zato le v celotno zgodovino ..katoliškega" gibanja vpletel tudi kronološki pregled postanka in dela PZ. Pri tem se je seveda omejil le bolj na zunanje lice Prosvetne zveze, ni pa posegel globlje v idejno vsebino, v probleme, v smernice in težnje njenega ljud-sko-prosvetnega dela. Kaj je hotela in hoče PZ? Ali je njena glavna zasluga, da je sodelovala pri politični in narodni organizaciji slovenskega ljudstva in ga je usposobila za boj proti germanizaciji? V koliko je ona res sodelovala pri resničnem preporodu našega ljudstva, v koliko je bila res katoliško gibanje? Niti najmanj ne dvomim o njenih resničnih zaslugah tudi na tem polju, a zdi se mi, da bi njenemu bodočemu delovanju veliko bolj koristila podrobna analiza in kritika, kakor pa vsesplošna hvala in priznanje.
Pri tem bi bilo seveda treba globlje seči v njen ustroj in delo, kakor ga razodeva dnevno časopisje. Treba bi bilo izdatneje uporabljati ^.ruštveni arhiv, treDa bi bilo zbrati mnenja iz izkušnje voditeljev in delavcev, treba bi bilo izdelati natančno in razsežno statistiko. Le taka zgodovina bi mogla biti učiteljica na sedanjih in bodočih potih Prosvetne zveze.
Nehote se mi h koncu vsiljuje misel, da sem pisatelju delal krivico, ko sem
v njegovem delu oporekal marsičemu, čemur morda sam ni bil kriv. Stari duh časa je pisal zgodovino: morda tega pisatelj niti zapazil ni. Saj je slika dobe v zrcalu njegove knjige včasih še preveč verna, da ne rečem fotografično posneta. Priznavam pisatelju naporno delo, marljivost in vestnost, le mesto blagohotne hvale in priznanja bi želel več odkrite kritike, ki je nihče ne more zameriti, če je iskrena in le dobro hoče. Naj bi zato pisatelj v drugi izdaji to vse zbrano gradivo res kritično prerešetal in kritično uredil in naj bi se skušal oprostiti enostranske duševne urav-nanosti, v kateri je gledal katoliško gibanje le v minljivih, prehodnih političnih in često pravo bit katoličanstva izpakujo-čih oblikah.	Dr. M. D.
VITAL VODUŠEK: PESMI.
Samozaložba 1928.
V tej prvi zbirki mladega duhovnega sholarja je na vsa.* način podana zanimiva podcba. Človeka hvaležno preseneti njena nenavadno mirna vsebinska pre-močrtnost, zgrajena na logiki čisto in dobrotno ustvarjajočega srca.
Voduškova svojskost je točno zarisana v Frančiškovein in božičnem cikiu ter deloma v ciklu Luč. Njegova bistvena tvorna sila ni niti eruptivna, niti meditativna, marveč naivna. Duša, ki diha iz pesmi, je ponižna in zadovoljno-nemirna, nagnjena k domačnosti, zaupnosti, celo k idiličnosti (Luč). In to njeno izrazito naravno nagnjenje se spaja z izrazito duhovno usmerjenostjo v temeljno naivno religioznost. Iz pesmi zgoraj omenjenih ciklov govore religiozno uglašeni motivi, ki sicer niso izraz pojočega mučenika in vesoljnega borca, obsegajočega s pračlove-ško nujnostjo čas in prostor, svet in človeka, zlo in dobro, marveč so izraz umirjene in zveste otroške vere.
Zato ni nič čudnega, če njegova stva-riteljska energija ni egocentrično kričeča,
da bi z neuklonjivo nujo trgale motive iz lastnega elementarno-individualnega življenjskega kroga in se borile z angelom božjim kakor JaKot), marveč razodeva v svojem inspiracijskem naponu potrebo po občestveno-ljubezenskem uveljavljanju s tem, da daje podzavestno prednost mistično pregneteni religiozni snovi. Dejstvo, da teži V. po neki sekundarni snovi posredno doživetih motivov nekega obče-stveno-odrešilnega procesa, določuje vso njegovo postavo. Kot tvorec stoji mirno sredi katoliških vrednot. Ni neodvisen od svoje otrooivo-mirne vere, marveč se z neko religiozno pieteto celo popolnoma preda njeni življenjski objektivnosti, ki se v času na svetem človeštvu razodeva in na njem iz preteklosti mitičen niinb dobiva. Odtod ciklus o svetem Frančišku, božični ciklus in domačnostni spomini iz cikla Luč. Posebno v prvih dveh se jasno odražata neko kultično razmerje in obenem zaupno osebno bližanje osrednji vrednoti. Vsa ta usmerjenost ni torej vesoljno-za-nosna, odkrivajoča in drzna, marveč tiho-ljubeča in dobrotno-šepetajoča, vendar je nevarna: lahko najprej zaide v nepristnost, kajti tista bistvena naivnost, ki mora človeka vreči na kolena, mora biti tukaj tako neposredna, resnična in živa, da prepriča brezpogojno in jasno. Zdi se mi, da v V. zbirki obstaja ta bojazen. Ustvarjajoča pieteta do religioznega lika Franči-škovega, otroško praznikovanje božične blagovesti in splošna ponižna uklonljivost pod avtoritativno aristokracijo notranjega katolištva vzbujajo pri nekaterih pesmicah slutnjo preslabo odgovarjajoče strogosti njegove tvorne sile.
Najelementarnejši je morda Frančiškov ciklus. Posrečene so pesmice, ki jih je njegov tanek liričen čut najbolj prožno ubral v samoniklo nastrojstvo in ki je v njih iz osebno-mistične združitve nad-vladal snov ter ji dal pečat mirnoljube-čega srca (Umbrija, Assisi, Ljubezen. Sestra, Pismo, Večer na gori). Neposrečene
so tiste, ki so zgrajene na zgodovinsko konkretnin dogodkih in podane z epičnim patosom (lierač, Gradnik) in ki jih je v. oudelal najbrž radi celotne zaključenosti in motivne važnosti. O nekaterih se zdi. da so nepesniško prepesnikovanje (Na pot), kultična podrejenost sili v tem ciklu marsikje iz osebnega razmerja do ljubečega motiva v oblikovno manijo zaimkov in samostalnikov (str. 10, 12, 17, 24, 26, 31) in v nek patos, ki povzroča nenaraven konec s pointiranim, samostojno stoječim verzom (18, 31, 53). Božične pesmi na splošno niso več na isti višini, nekatere so zopet nepoetične (Pa povejte, zakaj, tako se godijo čudeži, pri meni je kakor v Nazaretu). Pač pa je res lepa, priprosta in samonikla lirika v ciklu Luč (Pričakovanje, Veter, Zlato, Marija Snežna). Morda so to poleg iskreno-priprostih (Molitev, Prošnja, Prošnja pesem, Romarska pesem) sploh najlepše pesmi cele zbirke.
Poleg teh pesmi pa obsega zbirka v ciklu Večer še pesmi, ki so morda najnovejšega datuma, pa niti ne spadajo v celoten okvir, niti niso enako dobre. To so pesmi, ki je v njih V. prestopil svoj lasten okvir. Če gre ta neprepričanost na račun socialne manije, ga moramo grajati. Zdi se, kakor da jih je ponudil za nameček kot dokaz sodobnosti. To bi bila krivica, kajti socialna pesem je ravnotako roža čudovite sorte kakor religiozna. Priznati moram, da so vse V. socialne pesmi neresnične in zato neumetnisKe (Nesreča, Pesem moža, Pesem žene, Vračanje). Tudi okvir zbirke (končno priporočilo, posvetilo in opombe) vpliva umetniško neprimerno. Trdim torej, da obsega zbirka preveč pesmi. Ko bi V. obdržal najlepše, bi skondenzirane zbirke bile najbolj resnične, enotne in intimne.
Vital Vodušek je veren in veder, dober in bogat. Z radostjo ga gledamo, ko stopa svojo pot. Ali bo glasnik občestva, ali mistično tih služabnik njegov? Iz zbirke zveni zadnje.	Edvard Kocbek.
„ ILUSTRACIJ A".
Sredi posta nam je pust rodil novo revijo, ki se je hrupno naznanjala in priporočala — pozneje pa marsikoga razočarala. Edini program revije je njen naslov: prinašati življenje v slikah. Ob takem programu človek nehote pomisli: biblia pauperum, izraz, ki mu je prva številka dala še posebno nelaskavo vsebino.
Naj nihče ne misli, da sm o pri „Križu" tako farizejsko nedolžni, da bi nas ..Ilustracija" pohujševala. Smo pa kljub svoji mladosti toliko resni, da na vsa usta izjavljamo: taka ilustracija" tudi predpustom Slovencem ni potrebna, še manj koristna, najmanj pa je v skladu z resničnim katoliškim gibanjem. Od prve do zadnje strani (od naslovne maske pa do reklame Peko) je številKa izraz obžalovanja vredne plit-vosti naših meščanskih krogov; kar je samo na sebi neoporečno, je oskrunjeno po razporeditvi. Če je revija zrasla iz resničnega poželenja naših meščanskih krogov po taki hrani — je samo silen dokaz, kako neizmerno plitva je ta družba v svoji notranjosti. Živi namreč iz mode, plesa in čisto samo vnanjih dražljajev, ker nima v sebi ničesar, kar bi ji mogio vzdrževati duševno življenje. Če naj sodimo po slikah — oprostite mi iskrenost — se v tej plitvosti danes odlikuje zlasti ženski svet. Če pa je revija zrasla iz misli, da z vzgajanjem potrebe po taki hrani vrši važno narodno-vzgojno in morda celo kulturno delo, potem se čudim resnosti njenih očetov.
Spet poudarjamo: „Križ" noče nikomur škodovati in nikogar uničevati, a h grehu molčati ne more. Ker naloge našega časa razumevamo čisto resno, zato pribijamo: v dobi, ko si vsi resni krogi prizadevajo za obnovo posameznika in družbe, nam taka revija ruši še tistih malo temeljev in trdnih opor, kar
nam jih je še ostalo. Mar je kdo res tako naiven, da vidi rešitev družbe v rafinirani modi, elegantnem plesu, pustni maškeradi, kar je menda vse vzgojno nujno potrebno in priporočljivo že nežni mladini! Saj priznamo osnovi plesa tudi mi neke vrednote (Pino Mlaker je že marsikaj zdravega o tem napisal v našem listu, kar so mu kljub resnosti nekateri zamerili, in pokazal te vrednote na jesenski akademiji!). A da bi radi teh osnov in radi tistih drobtin dobrega, ki jih nudi ples, posebna revija morala propagirati vse izrodke moderne plesne umetnosti s še bolj neresnimi kostumi, tega ne priznamo. Če morda misli, da bo s tem naše navadne plese, ki si jih itak dovolj privoščijo ljudje brez priporočanja in plesne šole, dvignil na višjo etično stopnjo in jim vdihnil pozitivne vzgojne vrednote, se seveda temeljito moti. Telesni lepoti priznamo visoko vrednost, a ne priznamo, da bi bila kakorkoli sama sebi namen. Zato smatramo tozadevno tekmovanje, razstavljanje in premovanje za ponižanje človeškega dostojanstva, ki more sloneti na čisto poganskem kultu telesa kot najvišjega vira življenjskih užitkov, ali pa na trgovsko kupčijskem temelju.
Tretje, kar na ves glas izpovedujemo: v dobi, ko je v družbi toliko socialne bede, ko postaja kmetsko delo vsak dan trše, ker vse beži v mesta, je razkazovanje meščanskega razkošja izzivanje, vzbujanje želja po telesnem kultu pa brezvestno odvajanje od resnega dela. Le poglejte naše kmetske matere in naša kmietska dekleta! Nerodna so, težka in zdelana, gotovo ne
primerna za razne „miss" — in vendar morajo spričo oboževanja vnanjosti in telesne lepote imeti trpek občutek podrejenosti, zapostavljenosti, čeprav so prav one specificum slovenske žene, čeprav one vzdržujejo slovenskost naše žene in ne pariško ljubljanske dame. Lahko je biti „miss", če 24 ur na dan skrbi le za svojo lepoto in morda še za svojega psička — a delati v potu obraza po 16 ur v največji vročini in skrbeti za celo kopico otrok, ki si jim mati, je pač nekaj drugega. In vendar buržujska družba danes više ceni lepo krilo, vitko postavo in elegantno kretnjo kakor v mučeni št vu posvečeno mater in v delu iz-mozgano delavko.
Končno trdimo: tudi ilustriran list more in mora izhajati iz neke miselnosti in mora imeti svojo orientacijo, ki jo skuša uveljavljati tudi pri drugih, če naj ima svojo kulturno upravičenost. Ne-orientiranosti in plitve hrane je pri nas že davno preveč, da bi ju morali množiti tudi tisti krogi, od katerih resni ljudje upravičeno pričakujejo več smisla za resna sodobna vprašanja kakor od drugod. Zato obžalujemo, da je iz katoliških krogov izšla revija, ki se je s svojo prvo številko predstavila v kričečem nasprotju z zahtevami in potrebami časa. Mar naj bi bilo to glasilo odgovor na občo sodobno zahtevo laiškega apostolata katoliške akcije? Mar naj nas opravičijo morda kupčijsko reklamni nameni? Mar je našim podjetjem manj prepovedano, kar obsojamo pri drugih?! Plaža je plaža, le da je v salonu še vidnejša kakor v ulevu, v cerKvi bolj kričeča kakor na plesišču.
J. Š.
PREJELI SMO V OCENO:
1)	Fran Erjavec: „ZGODOVINA KAT. GIBANJA NA SLOVENSKEMU
Izdala Prosvetna zveza. 1928.
2)	Anton Boštele: „PESMI". Samozaložba. 1929.
3)	Vita I Vodušek; „PESMI". Samozaložba 1928. (Prinašamo v tej
številki.)
Slovenska religijozna
lirika.
Pesmi izbral in uvod napisal Fr. Vodnik.
je ena redkih naših knjižnih novosti, ki je tudi izven Slovenije našla jako ugoden odmev. Znana srbska literarna kritičarka I s i d o r a S e k u 1 i č zaključuje svojo obširno
oceno s takim-le laskavim priznanjem: „Je v tej mali zbirki še mnogo omembe vrednega. Anto-logičarju kakor posameznim pesnikom brez razlike je v čast, da o tej knjižici lahko izrečemo zelo zadovoljivo sodbo v smislu umetniške vrednosti; a v smislu religiozne vrednosti tale končni zaključek: knjiga je vsakemu dostopna; pesmi z najboljšim v človeku veljajo najboljšemu v njem; dokazale so, da se moreta spraviti v sklad filozofsko in religiozno mišljenje; dokazale z iskrenimi izpovedmi in umetnostjo, da mora biti v našem notranjem življenju tudi princip, ki se mu ne sme bližati individualna analiza; prepričale so nas, da je nekaj, kar ustavl ja neprestano razkrajanje duše, kar umiruje nasprotja, da ga dviga do višine, kjer je miren, cel, urejen."
Srpski književni Glasnik knj. XXV./599.
Križev pot
priznanega Vseučil. prof. Romana G u a r d i n i j a na berlinski filozofski fakulteti za svetovni nazor je v svetu našel tako v literarnem kakor še mnogo bolj v duhovnem pogledu toliko pohvale, da je vsako nadaljnje ponujanje in priporočanje odveč.
Obe knjižici se dobita v založbi „Križa", Miklošičeva c. 5. Slov. religiozna lirika stane 20— Din (broš.). Križev pot pa broš. 5 Din, vez. 12 Din. Pri konzorciju „Križa" popust.
Najboljši prejem domačih in inozemskih radijskih oddajnih postaj imate le s kvalitetnimi sprejemnimi aparati znamke
„Radione",
ki se odlikuje po svoji selektivnosti ter jakem in čistem glasu.
RADIJSKA POSTAJA
v Ljubljani
Vam nudi te aparate,* kakor tudi aparate vseh drugih znamk [ v svoji trgovini
v Ljubljani, na Miklošičevi cesti štev. 5
(telefon 3190), pod najugodnejšimi plačilnimi pogoji.
Jugoslovanska knjigarna v LJubljani
priporoča:
PREGEL) IVAN, zbrani spisi:
1.	zvezek: Štefan Golja in njegovi. Tolminske novele.
2.	zvezek: Bogovec Jernej. Balade v prozi.
Vsak zvezek stane nevezan Din 45"—, elegantno v celo platno Din 60"—.
Izmed vseh sodobnih slovenskih književnih izdaj so Pregljevi spisi tako po vsebini kakor po zun. obliki med prvimi.
Doktorja FRANCETA PREŠERNA:
ZBRANO DELO.
Uredila dr. Avgust Pirjevec in dr. Joža Glonar.
Cena brošuri Din 40-—, v celo platno Din 55'—, elegantno v
celo usnje Din 90*—. Edina popolna slovenska izdaja, ki obsega vse, kar je izšlo izpod peresa našega pesnika — genija.
Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani