Srečo Dragoš POLITIČNA ZGODOVINA REVŠČINE NA SLOVENSKEM I. DEL Spremembe v Sloveniji v zadnjih letih so izrazito prehodne narave in se dogajajo na štirih ravneh. Zato je precejšnja poenostavi- tev, če govorimo o tranziciji (v ednini), saj dejanske spremembe potekajo na nacional- ni, politični, ekonomski in socialni ravni. Pri prvi vrsti tranzicije gre za nastanek nacionalne države, druga vrsta tranzicije je sprememba političnega sistema v smeri parlamentarne demokracije, tretja tranzi- cija je spreminjanje ekonomskega sistema (zlasti rehabilitacija privatne lastnine in tržnih zakonitosti), s socialno tranzicijo pa merim na družbeno razslojevanje, ki je bistveno drugačno kot v prejšnjem režimu. Te štiri tranzicije potekajo v enakem vrstnem redu, kakor sem jih omenil: prvo smo začeli in končali najprej in pri tem dosegli največji družbeni konsenz, medtem ko se je zadnja šele prav začela, poteka najmanj regulirano ter sproža največ nesoglasij. Glavni učinek socialnega razslo- jevanja (ta je za socialno delo najbolj zanimiv) so tiste spremembe življenjskih razmer, ki jih eni doživljajo kot prikrajšanje, poslabšanje, odvzem ali celo »oropanje« možnosti, ki so jih imeli prej (deprivacija), medtem ko si drugi vse bolj izboljšujejo dostop do različnih dobrin. UVOD Gotovo je treba »deprivacijo in privilegi- ranost razumeti kot dva komplementarna termina, kot dva nasprotna odklona od nor- malnih življenjskih razmer«; v tem smislu npr. J. Scott zatrjuje, da sta deprivacija in privilegiranost odsev »blagostanja in revščine [...]. Vzrokov revščine ne moremo ločevati od vzrokov blaginje« (c/. Bilton 1996: 154-155). To je tipična značilnost razrednih družb, kjer je obogatenje enih v neposredni zvezi z obubožanjem drugih, kar še danes velja npr. za Veliko Britanijo (ibid?}. Toda ali gornja trditev pomeni, da moramo — če hočemo odpraviti revščino spodnjih slojev—odpraviti bogatenje zgor- njih slojev? Je izključenost revnih iz social- ne, ekonomske in kulturne participacije enoznačno (obratno sorazmerno) poveza- na z večjo participacijo bogatejših na teh področjih? Je treba onemogočiti ene, da omogočimo življenje drugim? Iz napačnih vprašanj izhajajo napačni odgovori. Spomnimo se npr. polemike v slovenskem parlamentu ob izvolitvi pred- sednika vlade (v začetku januarja), kjer je bilo veliko govora o bogatenju in siroma- šenju, o liberalizmu in protiliberalizmu, o »zgodbi o uspehu«, ki da je koristna le za manjšino in škodljiva za večino (eden iz- med poslancev je celo zatrjeval, da naspro- tuje politiki prejšnje vlade v imenu kar 90% Slovencev, saj da je prejšnji liberalizem koristil samo 10% bogatim itn.). Politično- strankarske polemike res nimajo zveze s socialnim delom; imajo pa zvezo s socialno politiko, ki je pomembno okolje za socialno delo. Strankarska politika ni isto kot social- na (državna) politika, in ta je nekaj drugega kot socialno delo, kar pa ne pomeni, da kljub različnosti ta področja niso med sabo povezana. Dogajanje na eni ravni vpliva na vse druge in narobe. Zato ni vseeno, na kakšen način mislimo prej omenjeno zvezo med blaginjo in revščino. 125 SREČO DRAGOŠ Da Utegne postati revščina tudi v Slove- niji aktualen pojav, potrjujejo tako raziskave kot statistika. Socialno izključenih^ je več kot 13% vsega prebivalstva, pri čemer je potencialno ogroženih še nadaljnjih 17%, medtem ko je hkrati samo 17% takih, ki niso deprivirani po nobenem od upoštevanih kriterijev (Trbanc 1996). Tudi če primer- jamo število ljudi samo po dohodkovnem merilu, ki ga upošteva statistika (SL/95: 171), dobimo skupaj z brezposelnostjo (jbid.: 196) očiten trend rasti: Tabela 1 Materialno ogroženi in brezposelni Delež materialno ogroženih se povečuje v vseh prikazanih letih (razen 1994, ko ne- koliko upade), po letu 1990 pa je v porastu tudi delež tistih, ki so zaradi neznatnih oz. nikakršnih življenjskih sredstev upravičeni do minimalne denarne pomoči. Ob tem se hkrati povečuje tudi delež brezposelnih^. Izjema je samo leto 1994, kjer je opazen rahel številčni upad registrirane brezposel- nosti, kar pa ne velja za brezposelne inva- lide (teh je čedalje več); tega leta je opaženo tudi statistično zmanjšanje materialno ogroženih, hkrati pa dve različni raziskavi ugotavljata, da je bila prav v letu 1994 najbolj ogrožena »kategorija« staršev s predšolskimi otroki, ki so bili »v najslabšem položaju tako glede stanovanjskega stan- darda kot povprečnega dohodka na člana gospodinjstva« (Černigoj-Sadar, Brešar 1996: 283). Čeprav teh pokazateljev ne moremo enačiti z revščino (njeno ugotavljanje je odvisno zlasti od tega, kako jo definiramo; cf. Giddens 1993:245 ss.), pa navedeni tren- di kljub temu opozarjajo, da na revščino tudi pri nas nismo »imuni«. Razmere — ko je neformalnih virov preživetja čedalje manj, pri čemer je kar 30% prebivalstva dejansko ali potencialno izključenih, in ko se delež materialno ogroženih in brezpo- selnih povečuje — take razmere povečujejo verjetnost, da postane revčina problem znatnega deleža prebivalstva. Vendar to nikakor ne pomeni, da je treba vzroke tega trenda iskati pri (naj)premožnejših slojih. Bogatenje enih in obubožanje drugih sta res sočasna pojava, kar pa še ne pomeni, da bogatenje enih povzroča revščino dru- gih — politika, ki izhaja iz takih poenosta- vitev, je nevarna politika. Zadnjo trditev bom ilustriral na sloven- skih razmerah pred drugo svetovno vojno. Gre za čas, ko je bila revščina izrazit pojav večine prebivalstva v obdobju (med obe- ma vojnama), ko se je utrjeval kapitalizem in so se hkrati intenzivno iskale nekapi- talistične sistemske alternative (zlasti mar- ksistične in katoliško-korporativistične). Videli bomo, da nastanek revščine ni bil enoznačen produkt razrednega struktu- riranja družbe — »enoznačen« v tem smislu, da bi morali odpraviti razredno delitev, če hočemo odpraviti revščino — pač pa so za nastanek revščine pomembnejši drugi faktorji. Med njimi poudarjam zlasti: , • politično moč strankarskih akterjev, • pogajalsko moč sindikalnih akterjev, • socialnopolitično funkcijo države. Nastanka revščine (zlasti pred drugo voj- no) ni mogoče pojasniti brez klasičnega konflikta med delom in kapitalom, po drugi strani pa rvščine tudi ni mogoče reducirati zgolj na ta konflikt. Še zlasti, ker je konflikt- nost med delom in kapitalom večkrat ob- ravnavana preveč ozko. Reducirana je zgolj na delavske štrajke in prekinitve dela, ki jih izvedejo delodajalci (lock-outs). Namesto tega mnogi opozarjajo, da je treba industrij- ske spore obravnavati širše, saj je za njihovo razumevanje pomemben »celoten razpon vedenja in stališč, ki izražajo nasprotja in razhajanja med industrijskimi lastniki ter poslovodnimi strukturami na eni strani in med delavstvom ter njegovimi organi- 126 POLITIČNA ZGODOVINA REVŠČINE NA SLOVENSKEM I. zacijami na drugi strani« (Hyman, Buchner- Jeziorska 1994: 225). Zato poglejmo, kdo so sploh bili naj- pomembnejši politični akterji na Sloven- skem pred drugo svetovno vojno, kako so nastali in kaj je bilo zanje značilno. Na ta način bo razumljiva logika njihovega de- lovanja in uporaba politične moči, kar opisujem v naslednjem poglavju. S tem pa bo pojasnjena tudi neposredna zveza med sindikalno uspešnostjo in stopnjo takratne revščine (kar bo vsebina drugega dela tega članka, ki bo objavljen v naslednji številki). POLITIČNI DEJAVNIKI Ker je nastanek sindikatov pri nas nepo- sredno povezan s politično diferenciacijo, naj na začetku opozorim na strankarske delitve pred sto leti na Slovenskem. Zanje je bistven obroben položaj slovenskega prostora na Avstro-Ogrskem, ki je bila tudi sama obrobnega pomena glede na indust- rijsko razvite dežele. Pri nas se je razmerje zaposlenosti v agrarnih panogah počasneje spreminjalo v prid neagrarnim kot v nemškem delu habsburške monarhije, hkrati pa se je zaostroval socialni položaj kmetstva vso drugo polovico prejšnjega stoletja (tudi kot posledica odškodnin za zemljiško odvezo). Zato je industrijski proletariat (rekrutiran iz propadajočih kmetov in neuspešnih obrtnikov) šele na- stajal, pravica do njegovega organiziranja, ki je bila v razvitejših družbah izbojevana že v osemnajstem stoletju, pa je bila pri nas dodeljena šele v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so oblasti dovolile ustanavljanje izobraževalnih društev za delavce (1867) in ustanavljanje delavskih strokovnih organi- zacij (1870). Značilno za ta čas je zlasti troje: nastanek prvih mezdnih gibanj in stavk, preganjanje delavskih voditeljev in nestabil- nost delavskih strokovnih organizacij (gl. Stiplovšek 1989:9-12). Proti koncu prejšnje- ga stoletja pa se ob tem institucionalizira še temeljni politični razcep z ustanovitvijo klerikalne, liberalne in socialdemokratske politične stranke. Ker je ta politični (strankarski) razcep v neposredni zvezi s pojavom prvih sindi- katov, si poglejmo (v naslednji shemi) profil političnih strank, kakršnega so imele v svoji začetni fazi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej takoj po ustanovitvi, in ga pri- merjajmo z njihovo podobo v prvem deset- letju dvajsetega stoletja. Iz odnosa, kakršne- ga so imele te stranke do kulture, politike (zlasti do volitev in narodnostnega vpraša- nja) in gospodarstva, lahko sklepamo na nji- hovo profiliranost in na politično težo, ki so jo dosegle v tistem času. V nadaljevanju zaznamujem stranke s temi kraticami: SLS: katoliška politična stranka, nastala iz Katoliškega političnega društva (ustanov- ljenega 1889/90), iz katerega se razvije Katoliška narodna stranka, ta pa se 1. 1905 preimenuje v Slovensko ljudsko stranko. NNS: liberalna politična stranka, ki je nastala kot odgovor na politično organi- zacijo katolikov; v ta namen so obudili k življenju Slovensko društvo (iz 1. 1889), ki so ga 1. 1891 preimenovali v Narodno na- predno stranko, formalno pa je bil konsti- tuirana 1. 1894. JSDS: Jugoslovanska socialnodemokrat- ska stranka, ustanovljena leta 1896 (kot del avstrijske socialnodemokratske stranke). Primerjava obravnavanih političnih strank kaže, da je v drugem obdobju (za- četek 20. stol.) na političnem prostoru triumfirala SLS, ostali dve pa sta bili ne- uspešni, kar je ravno narobe od njihovega prvega obdobja (konec 19. stol.). V prvih letih strankarskega življenja je bila SLS (do 1.1905 Katoliška narodna stranka) v kultur- nih in političnih vprašanjih ekskluzivno katoliško reakcionarna, na gospodarskem področju pa neprofilirana. Odgovor na to je bila ustanovitev Narodno napredne stranke, ki se je profilirala iz nekaj desetletij starejšega razcepa, v katerem so t. i. mlado- slovenci (F. Levstik, J. Vošnjak, V. Zarnik) »zahtevali strogo načelnost, v narodnem pogledu največjo radikalnost, v verskem in gospodarskem oziru so pa zagovarjali ideje prodirajočega liberalizma« (Erjavec 192 3b: 82). Prav te ideje, ki se pozneje neposredno odrazijo v programski usmeritvi NNS, so popularizirale stranko in prisilile tudi ostali dve stranki, da formulirata svoj odnos zlasti do narodnega in gospodarskega vprašanja. 127 SREČO DRAGOŠ Tabela 2 Slovenski politični akterji pred sto leti Tak nastop NNS ji je prinesel sredi devet- desetih let prevlado v mestih, medtem ko je na podeželju zmagala SLS. To ravnovesje moči je (1.1895 v deželnem zboru) izrabila NNS tako, da je sklenila pakt z nemškimi veleposestniki in si na ta način pridobila prednost pred SLS, ki je prešla v opozicijo (vse do 1. 1907). Od tu naprej pa je razvoj drugačen. Iz prejšnje tabele je razvidno, da se na kultur- nem področju NNS pusti zaplesti v kulturni boj, ki ga je sicer začel Mahnič, a ga je NNS speljala v pritlehno protifarško gonjo. Na ekonomskem področju je zvesta lastnim (kapitalističnim) interesom in je usmerjena vse bolj protidelavsko, medtem ko ob poli- tičnih vprašanjih postane reakcionarna, da bi obdržala oblast (od tod nasprotovanje vo- lilni pravici). Hkrati se je njena konkurenca, opozicionalna SLS, notranje organizirala, razvila aktivnost na vseh področjih ter for- mulirala krščansko-socialni prenovitveni program (zlasti po Krekovi zaslugi), name- njen tako kmetom kot delavcem. Zaradi to- vrstnih uspehov je zmagala z veliko pred- nostjo tako na državni kot na deželni ravni'. Socialdemokratska stranka pa se kljub svoji zrelosti ni mogla politično uveljaviti, ker je v nasprotju z oblastniško in kapita- listično usmerjeno NNS zastopala malo- številno delavstvo, v nasprotju s katoliško SLS pa je zanemarjala kmečko vprašanje. V takih razmerah so imele vse tri stranke dobre razloge za nastanek sindikatov. So- cialdemokratska stranka se je lahko obdr- žala v politični konkurenci le z dobro orga- niziranim proletariatom. Njena prednost pred ostalimi strankami je bila (v sindikal- nem smislu) v tem, da se je lahko oprla na obstoječo in močno avstrijsko socialdemo- kratsko sindikalno centralo (Strokovna ko- misija), ki je na pobudo JSDS ustanovila 1. 1905 v Trstu posebno strokovno tajništvo za organiziranje slovenskega delavstva. Čez nekaj let so tako strokovno tajništvo usta- novili tudi v Ljubljani, kar je neposredno vplivalo na povečanje sindikalnega članst- va, hkrati pa je centralistična povezanost z dunajsko Strokovno komisijo pomenila po- membno gmotno oporo v primerih stavk. Ta krepitev socialdemokratskih sindika- tov in s tem stranke JSDS je bila pomemben razlog za sindikalno organiziranje tudi na katoliških temeljih; naslednji najpomem- bnejši razlog nastanka katoliških sindikatov pa )^ krščansko-socialni program katoliške stranke (Krekova aktivnost). Krek je prvo katoliško delavsko društvo ustanovil že leta 1894. Čeprav naj bi to društvo postalo te- melj katoliške stranke, se je že čez nekaj let odnos med stranko in društvom zaostril do te mere, da je celo grozil popolen razkol med njima, do česar pa po Krekovi zaslugi ni prišlo. Z utrjevanjem krščanskega delav- skega gibanja pride do ustanovitve pravih sindikalnih organizacij katoliškega delav- stva v številnih krajih (prva je ustanovljena 1. 1903 v Idriji), te pa se 1. 1909 povežejo v 128 POLITIČNA ZGODOVINA REVŠČINE NA SLOVENSKEM I. Jugoslovansko strokovno zvezo GSZ), ki v nekaj letih postane zelo močna zlasti na Kranjskem. Katoliškim sindikatom se torej posreči tako zaradi Krekove aktivnosti kot zaradi jasnejše politične profiliranosti katoliške stranke. Tega dvojega ni mogoče ločevati, saj sta se katoliška stranka in cerkev znašli v politični opoziciji do liberalcev na način, ko je postalo vse bolj jasno, da se je treba aktivno prilagoditi na nove razmere, to pa so v stranki še vedno počeli na star način (tj., znotraj mahničevske paradigme). Zato se na drugem slovenskem katoliškem shodu učinkovito združita dva paradoksna poudarka: črnobelo poenostavljanje dru- žbe, glede organizacije pa zgledovanje po socialdemokratih: Nasproti si stojita samo še katoliška cerkev in očitno brezverstvo. Kar je vmes, ne more ostati brez barve, stopiti mora na desno ali na levo. Od tod sklep, da je treba združiti vse dobro misleče Slovence, utrditi naše bojne vrste, treba je oživiti med ' v nami složnega duha celokupnosti, kateri je vedno priklil iz katoliških idej, kadarkoli so , prodrle v javnost (Poročilo 1901: 6). vu, V organizacijskem smislu je gornji sklep napovedal ustanavljanje stanovskih organi- zacij, ki po eni strani »ne smejo imeti pole- mično-političnega značaja« (kot npr. politič- ne stranke), po drugi strani pa morajo imeti katoliškega »duha«. Tu ni šlo za leporečje, pač pa za tipično krekovsko rešitev, ki bi obvarovala sindikate pred politiziranjem in jih hkrati obdržala v cerkveni navezi, oboje skupaj pa bi povzročilo, »da postane delovanje katoliške stranke intenzivnejše in popularnejše« v boju za oblast. Ker je bila tovrstna delitev dela na politične in sin- dikalne zadeve takrat najbolje izpeljana pri socialdemokratih, je Krek v resoluciji »organizacijskega odseka« (omenjenega shoda) izrecno poudaril, da so na ta način že »organizirani socialni demokratje, in ravno s tem so tako razširili svoje ideje« {ibid.: 71). In imel je prav. V kratkem času po ustanovitvi je v katoliški JSZ članstvo zelo naraslo in postala je povsem konkurenčna socialdemokratskim sindikatom, čeprav vpliv JSZ ni bil sorazmeren z njenim član- stvom. Razlogi, da JSZ ni postala še moč- nejša, so bili predvsem organizacijski: po eni strani JSZ ni mogla povezati vseh katoliških strokovnih društev zato, ker so nekatera že razpolagala s solidno gmotno osnovo za delovanje in so lahko shajala brez povezave z JSZ, nekatera pa so bila že povezana z državnimi centralami svoje stroke (npr. železničarji in tobačni delavci); po drugi strani pa se sami JSZ ni posrečilo povezati na državni ravni z drugimi krščan- skimi sindikati, ker se ni strinjala s politiko nemških krščanskih socialcev, kar je zmanj- ševalo njeno moč v primerjavi s socialde- mokratskimi sindikati, povezanimi z avstrij- sko SK. Poleg tega se tudi ni uveljavila med rudarji in železničarji kot najpomem- bnejšimi kategorijami delavstva (več o tem gl. v Stiplovšek 1989). Liberalci se zagrejejo za sindikate šele, ko zgubijo oblast (1907). Ustanovijo Narod- no delavsko organizacijo (NDO), ki uspeva predvsem na narodnostno mešanih območ- jih (Trst), ker zavračajo internacionalistično usmerjenost socialdemokratov in zagovar- jajo stanovske interese na narodnostni podlagi. Kmalu propadejo tudi poskusi liberalcev, da bi povezali vse narodno usmerjene strokovne organizacije in že 1. 1909 se iz NDO izloči Zveza jugoslovanskih železničarjev (ZJŽ), nato se 1. 1912 še ljubljanski liberalci organizirajo v poseben sindikat NSZ (Narodno socijalna zveza). Od teh postane najmočnejša ZJŽ. V času pred prvo vojno so bila torej sindikalna gibanja že povsem vzpostavljena in močno dejavna, hkrati pa, v skladu s političnim prostorom, jasno razcepljena v tri konkurenčne tabore. Temu sledi onemo- gočanje sindikalnih dejavnosti zaradi militaristične avstroogrske zakonodaje, ki je pripravljala gospodarstvo na vojno. Zato pride do prve oživitve sindikatov šele po koncu prve svetovne vojne (zlom Avstro- Ogrske in revolucija v Rusiji). Potem se socialdemokratski sindikati, pred vojno najmočnejši, odrečejo revolucionarni 129 SREČO DRAGOS opciji ter se, ko se komunisti osamosvojijo, razcepijo; krščanskosocialna JSZ se vse bolj konfrontira s klerikalno stranko SLS, od katere je JSZ finančno odvisna; liberalno narodnjaška NDO in ZJŽ pa doživita udarec z italijansko okupacijo Primorske (obe imata sedež v Trstu). ZJŽ in NSZ izgubljata vpliv tudi zaradi tega, ker se vse bolj oddaljujeta od liberalne Jugoslovanske demokratske stranke ter se navezujeta na Narodno socialistično stranko^, zaradi česar prva ustanovi nove sindikate (SSDU — Samostojno strokovno delavsko unijo), ki sicer nimajo večjega uspeha, a postanejo konkurenca ZJŽ in NSZ; slednja postane režimsko usmerjena. Po prvi vojni so udarno jedro sindikal- nega gibanja na Slovenskem komunisti, ki s svojo krepitvijo skoraj dosežejo številčno najmočnejšo socialdemokratsko SK, vendar pa oblasti prepovedo njihovo delovanje (z Obznano 1. 1920 in Zakonom o zaščiti države 1. 1921). Zato mora Komunistična partija v ilegalo, njihovi sindikati, ki se od takrat imenujejo »neodvisni«, pa ponujajo enotno sindikalno fronto s socialdemo- krati. Ko se jim to končno posreči, sicer dobijo organizacijsko pokritje znotraj SK, a se njihovo delovanje izkaže za izrazito sektaško. V takih razmerah pričakajo dikta- torski režim 1. 1929, ki izloči komunistični vpliv iz sindikalnih gibanj. V vsem tem času najbolje uspeva JSZ, tako organizacijsko kot konceptualno (v smislu jasnejšega profili- ranja in osamosvajanja od klerikalne SLS); od srede dvajsetih let začne JSZ tudi izrecno razglašati svojo krsča.nskosocialistično usmeritev. Od druge polovice dvajsetih let naprej se sicer sindikati vse bolj zanimajo za vpra- šanja socialne politike, vendar pa sovpada- nje neugodnih političnih in ekonomskih dejavnikov povzroči upad njihovih akcij (osnovna značilnost stavk je njihova neus- pešnost). Zato je za ta čas značilna splošna stagnacija sindikatov, saj so (po podatkih Delavske zbornice za 1927/28) vsi obstoječi sindikati na Slovenskem zajeli le dobro desetino vsega delavstva, kar pomeni, da se je sindikatom posrečilo včlaniti le od tre- tjine do polovice vseh svojih smpatizerjev, pri čemer je obstajala tudi občutna razlika med številom formalno včlanjenih v sin- dikate in tistih, ki so dejansko plačevali članarino, delež slednjih pa se je še zmanjšal (gospodarska kriza). Nazorno sliko moči posameznih sindikatov v tem obdobju podaja zastopanost sindikatov v skupščini Delavske zbornice za Slovenijo, kakršna je bila ob volitvah v Delavsko zbornico leta 1926 in ob naslednjih volitvah 1933 (podat- ki so povzeti po Stiplovšek 1989: 55). Tabela 3 Volitve v skupščino ' Delavske zbornice za Slovenijo Problem SK in JSZ kot najvplivnejših sindikatov je v tem, da se SK zaradi mono- poliziranja sindikalnega prostora konfron- tira z JSZ, hkrati pa se prva znotraj sebe konfrontira s komunisti.^ Medtem se JSZ, ki se edina na Slovenskem kontinuirano zavzema za sindikalistično usklajenost delavstva, dokončno razide z režimsko klerikalno SLS, ki zdaj postane njen odkrit nasprotnik. SLS, ki je s tem izgubila vpliv nad katoliškim delavstvom, najprej usta- novi svoj sindikat Združenih zasebnih in trgovskih nameščencev (1933), ki pro- gramsko temelji na korporativni ideji iz enciklike Quadragesimo anno (1931), to pa je JSZ odkrito zavrnila. Čeprav ta or- ganizacija zasebnih nameščencev ostane sindikalno nepomembna, je konceptualno »zametek klerofašističnega strokovnega gibanja na Slovenskem« (Stiplovšek 1989: 52). Resnejšo konfrontacijo znotraj kato- liškega delavstva vnaša Zveza združenih delavcev (ZZD), to je drugi sindikat, ki ga ustanovi SLS 1.1935 kot konkurenco JSZ. 130 POLITIČNA ZGODOVINA REVŠČINE NA SLOVENSKEM I. Delovanje ZZD sovpada s časom, ko se država zaradi ponovne okrepitve sindikal- nih gibanj (po končani gospodarski krizi) odloči za avtoritarno korporativistični pri- stop. To je bil tretji državni poseg v urejanje delovnih razmerij in v nasprotju s prvima za delavstvo škodljiv (več o tem gl. v Kresal 1968/69: 159 ss). Prva intervencija je nam- reč v začetku dvajsetih let omogočila teme- lje delavske zaščite^ in omejila čezmerno izkoriščanje delavcev; naslednji poseg države^ je uzakonil minimalne standarde v zvezi s splošnimi delovnimi pogoji, ki jih ni smela kršiti nobena od pogodbenih stra- ni, kar je pomenilo, da individualne delov- ne pogodbe niso smele biti manj ugodne za delavce od splošno-obveznih standardov. V nasprotju s tema intervencijama pa je tretji državni poseg (leta 1937) vpeljal za primere konfliktov v delovnih razmerjih obvezne poravnalne postopke; vodi jih or- gan, v katerem so skupaj zastopani delavci, delodajalci in država (državni predstavnik je hkrati predsednik). V času obvezne po- ravnave so bile stavke prepovedana (za državne uslužbence že od 1931), tako da sindikati niso smeli uporabiti te vrste pritiska ob začetku mezdnih akcij, ampak šele, če bi se dolgotrajna pogajanja končala neuspešno. Značilnost tega zakona^" ni bila v tem, da bi določal minimalno mezdo (ki je bila postavljena prenizko že za takratne razmere), pač pa, da je državno normiral celotno tarifno skalo, reguliral vse pomem- bnejše odnose v delovnih razmerjih in bistveno omejil pravico do stavke. Ob tem je bilo značilno še to, da si je država vzela pravico, da kar sama izdaja kolektivne pogodbe, obvezne za obe strani. Prav v tem času pa je država favorizirala tudi režimske Jugorasove 0ugoslovanski radnički savez) sindikate, ki naj bi po italijanskem zgledu postali edini predstavnik delavstva. V svoji kongresni resoluciji (1938) so ti sindikati zahtevali naslednje: • da se vsa socialna politika vlade izvaja samo prekjugorasa, • da se ustanove delavske zaščite (de- lavske zbornice ipd.) izročijo Jugorasu, • da se onemogoči delovanje delavskih strokovnih organizacij, ki so članice med- narodnih zvez (Kresal 1991: 1463). V to smer je deloval tudi minister za socialno politiko Dragiša Cvetkovič, ki je bil (skupaj s Stojadinovičem kot ministrskim predsednikom) osebno navzoč na kongre- su, kjer je Jugoras sprejemal to resolucijo. V skladu s tem je Cvetkovič najprej imeno- val posebnega državnega nadzornika nad poslovanjem delavske zbornice, potem je zamenjal nekaj članov njene skupščine, 1. 1939 pa je razrešil kar vse izvoljene člane in namesto njih v skupščino zbornice ime- noval prej omenjene (od SLS ustanovljene) sindikate: predstavnike ZZD in predstav- nike zasebnih in trgovskih nameščencev. To se je zgodilo v času, ko se je ZZD v jugo- slovanskem okviru tudi formalno povezala v Jugorasove sindikate. Delavska zbornica kot najpomembnejša ustanova slovenskega delavstva je bila torej v rokah ZZD, čeprav je imela ZZD neprimerno manjši vpliv od ostalih sindikatov. Ta vpliv je razviden npr. iz volitev delavskih zaupnikov 1. 1939 po obratih, kjer so iz delavske zbornice iz- ločeni sindikati (SK, JSZ in NSZ) skupaj dobili skoraj petkrat več delavskih glasov kot sama ZZD: Tabela 4 ,^ Moč ZZD oh uzurpaciji Delavske zbornice Korporativistični koncept države se je torej jasno izražal v težnji po reguliranju vseh delovnih razmerij od zgoraj navzdol, v od države oktroiranih kolektivnih po- godbah, v skrčenju stavkovne pravice na minimum in v protežiranju enih sindikatov na račun drugih. Pri tem ni zanemarljivo niti to, da je profašistično ZZD močno podpirala pr2iv ljubljanska škofija, medtem ko je mariborska simpatizirala bolj z JSZ." 131 SREČO DRAGOŠ Neposredna reakcija na tako stanje je bila ustanovitev enotnega Medstrokovnega odbora med vodstvi SK, JSZ in NSZ. S tem se je realizirala komunistična usmeritev (od srede tridesetih let naprej) in uresničil dol- goletni cilj JSZ, medtem ko je NSZ, ki je bila dolgo režimska, k temu odboru pristopila zato, ker je oblast s favoriziranjem ZZD zapostavila tudi njo. S tem je bila prvič for- malno vzpostavljena sindikalna enotnost delavstva v samih vodstvenih vrhovih najpomembnejših sindikatov. Na podlagi te sindikalne enotnosti, pozneje združene z bojem proti okupatorju, je 1. 1942 nastala Delavska enotnost (v okviru OF). Iz nje so pod komunističnim vodstvom nastali Enotni sindikati, v katerih pa je izginilo vsako razlikovanje med njimi in državo. (Literatura bo priložena k drugemu delu) Opombe ^ Tli mislim socialno izključenost na enak način, kot so jo raziskovali pri nas, tj., kot kombinacijo deprivacije na več kot treh (merjenih) področjih izmed naslednjih šestih: stanovanjske razmere, dostop do najpomembnejših storitev, izobrazba, materialno stanje (deprivacija na področju potrošnje, opremljenosti gospodinjstva in dosegljivosti ekonomskih virov), področje zaposlitve in področje socialnih stikov. Pri tem je zelo verjetno, da bi z vpeljavo več kriterijev (oz. področij) merjenja dobili tudi večji odstotek socialno izključenih. ^ Kot »upravičenci do pomoči« so tu zajeti samo koristniki edinega vira preživljanja in denarnega dodatka. ' Tu so vštete naslednje (registrirane) brezposelne osebe z manjšo delovno zmožnostjo: vojaški mirnodobni invalidi, invalidi dela, kategorizirana mladina in ostali invalidi. ^ Brezposelnost se povečuje tudi znotraj vseh izobrazbenih kategorij, tako pri nekvalificiranih kot pri tistih z visoko izobrazbo (številke v navedeni tabeli pomenijo vsoto v vseh izobrazbenih kategorijah). i ' Uspešnost SLS v primerjavi z NNS v drugi, zrelejši fazi strankarstva nazorno ilustrira število poslancev v državnem zboru, ki sta ga stranki dosegli na volitvah 1.1907 in 1911 (vseh slovenskih mandatov je bilo 23; prim. Erjavec 1923b: 89): • leto 1907: SLS 17 poslancev, NNS 4 . • leto 1911: SLS 19 poslancev, NNS 2. ^ Ta stranka je zagovarjala neko svojevrstno varianto narodnega socializma in je bila po političnem profilu nekje med socialdemokrati, ki so bili zanjo preveč levi, in med preveč desnimi liberalci. Po politični moči pa je povsem na dnu: leta 1921 ima v Sloveniji najslabši volilni rezultat, saj ji pripada samo 1% vseh odbornikov. ^ Komunisti nehajo sektašiti šele 1. 1934 (z novo politiko delavske enotnosti KPJ), ko se jim tudi začenja jasniti razlika med fašizmom in katolicizmom OSZ je takrat že razredno-socialistično opredeljena). Vendar se konfrontacija med komunisti in socialdemokrati znotraj SK nadaljuje. Ko splošna delavska strokovna zveza Jugoslavije izključi komuniste iz svojih vrst, to 1. 1937 zmanjša članstvo slovenske SK za polovico (s 4.045 na 2.100), hkrati pa oslabi komuniste v njihovi usmeritvi za delavsko enotnost. 132 POLITIČNA ZGODOVINA REVŠČINE NA SLOVENSKEM I. 133 ^ Gre za tri okvirne zakone: za sprejem zakona o inšpekciji dela (1921), za zakon o zaščiti delavcev in zakon o njihovem zavarovanju (oba 1922). ^ Sprejem Zakona o obrtih leta 1931. Gre za Uredbo o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsodništvu. " Kar se kaže tudi v tem, da je ljubljanski škof Rozman — drugače kot mariborski škof Tomažič — že od vsega začetka vodil izrazito pristransko politiko »sprave« med ZZD in JSZ, ki je bila v korist prve in v škodo drugi, saj je bil namen, da bi z združitvijo obeh uničili JSZ in okrepili novo ZZD (c/. Prunk 1977: 151).