251Jezikoslovni zapiski 23  2017  1
Janez orešnik
moj stik z jeziki in z jezikoslovjem  
v oBdoBju 1947–1958
Cobiss: 1.04
V mojih dijaških letih se je gimnazija delila na nižjo (ki je obsegala prvi do 
tretji razred) in višjo (četrti do osmi razred). Nižje razrede sem obiskoval v letih 
1946–1949, in sicer na klasični gimnaziji (ki je bila umeščena v sedanji osnovni 
šoli Prežihovega Voranca). Nekako v drugem razredu me je že motilo, da se 
sošolci norčujejo iz moje izgovarjave glasu r. Zgodaj me je bil zdravnik pri 
otorinolaringološkem pregledu poučil, da je moj jezik narobe pripet na čeljust, 
in predlagal preprosto operacijo, a se za tak poseg nisem nikoli odločil. Pač pa 
sem se zaradi svojega r-a pričel zanimati za izrazno stran jezika in sem dolga 
leta posvečal pozornost vsemu, kar se je dotikalo govoril. Hkrati so me pritego-
vali jeziki, ki smo se jih učili v šoli: slovenščina, srbohrvaščina, ruščina in la-
tinščina. Slovenščino je v našem razredu poučeval Lino Legiša in eno leto pisa-
teljica Mira Mihelič. Oba sta bila usmerjena v književnost; pogosto smo morali 
dijaki posamič in na glas brati leposlovna besedila iz čitanke. Srbohrvaščino je 
poučeval starejši profesor, in sicer na način latinščine: spraševal je besede, pre-
verjal prevod srbohrvaških stavkov v slovenščino, ukazoval »Pretvori ta stavek 
v trpnik« itd., nikoli pa nas ni uvajal v govorjeni jezik. Ruščino je poučeval ru-
ski emigrant, dober pedagog. Prva pesem sploh, ki sem se je v gimnaziji naučil 
na pamet, je bila ruska otroška Barabán ‘boben’. Latinščina nam ni kdove kaj 
koristila; v pričakovanju upokojitve profesor ni več zmogel napornega dela s še 
precej otročjo mladino.
Ko je mama opazila, da me mikajo jeziki, mi je kupila nekaj predvojnih 
šolskih učbenikov tujih jezikov; spominjam se italijanskega in francoskega ter 
Šturmove francoske slovnice. (V knjigarnah so namreč stare zaloge prodajali za 
majhen denar.) Po teh knjigah sem sicer listal, a se nisem odločil za učenje kakega 
dodatnega jezika. 
Vstavljam vložek o francoski slovnici profesorja romanistike Franca 
Štur ma, namenjeni za pouk v višji gimnaziji. Šturmova slovnica je izšla leta 
1929, tj. v obdobju, ki ga je zaznamoval prehod iz Kraljevine Srbov, Hrvatov 
in Slovencev v Kraljevino Jugoslavijo, in takrat so po majhnih korakih začeli 
 Besedilo je bilo predstavljeno 19. decembra 2016 v Lingvističnem krožku Filozofske fakul-
tete v Ljub ljani.
252 Janez Orešnik  Moj stik z jeziki in z jezikoslovjeM v obdobju 1947–1958
vsiljevati srbščino kot edini uradni jezik. Recimo na vseh železniških postajah 
so na izvesku z imenom postaje dodali še enako ime, izpisano v srbski cirilici. 
Knjige za slovenske šole so imele naslove poglavij in podpoglavij tudi v srb-
ščini. Šturmova slovnica je bila spisana v francoščini (čeprav bi v učbeniku za 
gimnazije pričakovali slovenski razpravni jezik; vendar o razpravnem jeziku te 
slovnice tu ne bi duhovičil). Avtor je francoskim naslovom dodajal še slovenske, 
očitno pa je moral navesti celo srbske, resda v latinici. Npr. poglavje o samoglas-
nikih se je glasilo Voyelles. Samoglasniki. Samoglasnici. (Vendar avtor niti 
pri prevajanju francoskih zgledov v slovenščino niti pri prevajanju francoskih 
naslovov v srbščino ni bil dosleden.) Dalje so nekateri francoski zgledi delali 
propagando za Srbijo, npr. »srbska vojska je uresničila sanje Jugoslovanov«. 
Konec vložka o Šturmovi slovnici.
Šolanje sem nadaljeval na Gimnaziji Poljane, ta je bila namreč mojemu stal-
nemu bivališču najbližja. Jezikovni predmeti so bili slovenščina, angleščina, ru-
ščina in dve leti latinščina. Na voljo je bil izbirni pouk francoščine, ki sem se ga 
udeleževal, a je trajal premalo časa, da bi bilo kaj koristi. Slovenščino je eno leto 
poučevala Silva Trdina. Doživljal sem jo kot odlično pedagoginjo; marsikatere-
mu učencu, tudi meni, je posvečala pozornost, tako da sem tisto leto zaradi nje-
nega pristopa postal samozavesten dijak z resničnim zaupanjem vase. Nekje sem 
staknil priročnik o govorništvu, preveden iz angleščine, ga navdušeno prebral in 
na pobudo profesorice z navodili o javnem govorjenju sošolce dolgočasil med 
nekaj urami slovenščine. Preostala leta je slovenščino poučevala Olga Sterle, ki 
je bila kakor Silva Trdina dobra pedagoginja, a je delovala na drug način, žal 
nekam brezbarvno. Obe profesorici sta namenjali največ pozornosti slovenski 
književnosti. Pri angleščini, kjer je tekel pouk za začetnike, je v četrtem razredu 
sodelovalo samo pol razreda (druga polovica je namreč ločeno imela nemščino); 
tisto leto smo pridobili res veliko, kajti profesorica je bila sijajna. Žal je kmalu 
po tem letu preminila in v petem razredu je angleščino prevzela druga profeso-
rica, manj dobra. Ruščino je poučevala ruska emigrantka, verjetno pedagoško 
usposobljena že iz Rusije, kajti bila je izjemna. Ker smo bili osnove slovnice 
predelali že v nižji gimnaziji, nas je seznanjala s klasično rusko književnostjo; 
doma smo brali ruske romane in o njih med urami po rusko poročali. Do ruske 
književnosti smo čutili prav posebno spoštovanje. (Ko sem čez leta kaj iskal po 
prvi izdaji ruske akademijske slovnice, v kateri je, kot znano, večina ponazoritev 
iz ruskega leposlovja, sem ob zgledih užival na način, ki ga pri drugih slovnicah 
nisem bil deležen. Tudi francoski jezikovni priročnik Grevisse vsebuje mnogo 
zgledov iz književnosti, a ker sem žal prebral premalo francoskega leposlovja, in 
sploh ne v izvirniku, mi ob Grevissovih zgledih čustva ne zaigrajo.) Latinščina 
na moji neklasični gimnaziji ni bila posebno pomemben predmet in je nismo 
usvojili veliko. Vzporedno s poukom v višji gimnaziji sem na plačljivi večerni 
šoli, imenovani Ljudska oz. Delavska univerza, pet let obiskoval španščino in 
tri leta nemščino.
253Jezikoslovni zapiski 23  2017  1
Kot pravo razsvetljenje me je nekega dne preblisnilo, da je na videz netvor-
jena beseda razum sestavljena iz raz in um. Še danes pomnim, da me je preblisk o 
razumu spreletel med hojo po mestu, natančneje pred glavno pošto.
Ker sem bil v gimnazijskih letih deležen pouka nekaterih tujih jezikov, sem 
vedel, da je slovenščina samostojen jezik, a to je bil meni kar jezik mojih profe-
sorjev, vse odklone od tega jezika pa sem štel za napako. Kolikor se spomnim, o 
narečjih ni bil govor, še manj o čem drugem neknjižnem. Izraz knjižni jezik se je 
rabil v vseh letnikih gimnazije, a brez kake poglobitve v ta pojem. Takratni učite-
lji slovenščine med svojim univerzitetnim izobraževanjem najbrž niso bili slišali 
prav veliko o knjižnem jeziku, poudarek je bil na historični slovnici, na zgodovini 
jezika in na književnosti. Prav gotovo so bili seznanjeni z narečjeslovjem, a je 
bilo najbrž razumljeno izključno kot del historične slovnice. Ko sem se v starosti 
nekako 15 let srečal s knjižico Antona Bajca o rasti slovenskega knjižnega jezika, 
se mi je odprl nov svet. Knjižico sem predelal od platnice do platnice in sem si 
glavne podatke vtisnil v spomin. (Zato sem se odtlej pri pouku slovenščine pete-
linil z izjavami kot »jamstvo je izposojena beseda, domače je poroštvo«, kar je na 
prof. Sterletovo naredilo nekaj vtisa.) Zlagoma sem tudi spoznal, da za nekatere 
pre vzetke sploh ni domače ustreznice, npr. za besedo skromen (ki je bila v 19. sto-
letju prevzeta iz zahodnoslovanskih jezikov). Doumel sem, da knjižni jezik ni dan 
od Boga, temveč da so ga bili oblikovali stoletja. Za Bajčevo stališče sem sodil, da 
je o knjižnem jeziku zadnja beseda. Ko sem pozneje kot asistent na Filozofski fa-
kulteti poizvedel pri Bredi Pogorelec, ali mi lahko ponudi kakšno honorarno delo, 
je predlagala, da bi obdeloval razločke med navideznima sopomenkama, npr. na-
tančen nasproti točen. Odvrnil sem, da vem samo, da je natančen domača beseda, 
točen pa prevzeta, in da ne bi znal določati razločka med njima (kaj šele med enak 
in isti, cel in ves). Pogovor z Bredo se je tukaj končal. Breda je takrat vedela, jaz 
pa sem šele precej pozneje razumel, da prevzete besede jezik, zlasti knjižni jezik, 
bogatijo, da jih torej načeloma ni treba preganjati, temveč izkoristiti za ustvarjanje 
novih pomenskih tančin. Poroštvo in jamstvo se v pravu rabita vsako na svojem 
področju in ne vidim več, kako bi shajali brez tega para.
Leta 1950, torej v petnajstem letu mojega življenja, mi je sošolec iz vzpo-
rednega razreda zaupal, da deluje v Zagrebu ameriška knjižnica (in sicer pri 
generalnem konzulatu ZDA) in da izposoja knjige tudi po pošti, le da si je treba 
najprej priskrbeti za neko področje popis publikacij, ki so v knjižnici na voljo, 
in potem naročati zaželene enote. Res sem pisal tja po knjige o jezikih in kmalu 
prejel tipkopis z naslovom Linguistics, urejen po abecedi avtorjev. (Da linguis-
tics pomeni ‘jezikoslovje’, ne jezikov, sem dojel šele pozneje.) Naročil sem prvo 
delo na spisku in poslali so mi obširno poročilo, kako so med drugo svetovno 
vojno po kratkem postopku vcepljali ameriškim vojakom jezike, ki so se govorili 
na ozemljih pod ameriško zasedbo. Precej podrobnosti je bilo o povsem prak-
tičnih prijemih, na katere so se naslanjali učitelji teh jezikov. Prvič sem bral, da 
se v ustni francoščini ženski spol pridevnikov ne tvori nujno iz moškega spola 
254 Janez Orešnik  Moj stik z jeziki in z jezikoslovjeM v obdobju 1947–1958
(in torej z dodajanjem različnih soglasniških končnic), temveč da je za tujce 
lažji obratni postopek, namreč da se ženskemu spolu odpahne končni soglasnik, 
kateri koli že je; npr. iz blanche ‘bela’ se dobi po tej poti blanc ‘bel’. Tako sem 
mimogrede spoznal, da obstaja veda o poučevanju, to je seveda didaktika in širše 
pedagogika. Ker sem si bil v tistih letih že nabral nekaj izkušenj z inštruiranjem 
šolskih predmetov, sem takoj uvidel pomembnost didaktike in se v poročilo res 
poglobil; odtlej sem vse življenje posvečal pozornost didaktičnim oz. pedagoš-
kim vidikom poučevanja. Ko sem knjigo vrnil v Zagreb (poštnina nazaj je bila 
v tej zvezi moj edini strošek!), sem si zaželel prvo enoto seznama pod B, to 
pa je bila incredibile dictu Bloomfieldova knjiga z naslovom Language ‘jezik’ 
(Bloomfield 1933). Ko je pošiljka prispela, nisem niti slutil, da držim v rokah 
tedaj najpomembnejšo predstavitev ameriškega jezikoslovja. Vendar mi je bilo 
dano, da sem po nekaj urah skrbnega branja doumel, da me Bloomfield uvaja v 
nekaj popolnoma novega, to novo pa je veda po imenu jezikoslovje. Sprva res-
da nisem razumel vsega, saj mi je bilo izrazje preveč tuje, vendar sem na srečo 
vztrajal. Knjigo je bilo treba sicer vrniti v Zagreb, a izposodil sem si jo ponovno, 
morda večkrat, in jo študiral. V poznejših, malo boljših časih sem si kupil svoj 
izvod in zanj mi je oče priskrbel zaščitni karton, v katerem hranim dragoceni 
vademekum še zdaj. Pri Bloomfieldu me je, ne vem, zakaj, najbolj pritegnilo 
poglavje o indoevropskih jezikih in o njihovem razvoju iz indoevropskega pra-
jezika. Prof. Sterletova mi je povedala, da je študij o tem na voljo na Filozofski 
fakulteti, in takrat sem se odločil ter oznanil mestu in svetu, da se bom po gim-
naziji vpisal na ta študij.
Leta 1950 je bilo ljudi, ki so živeli v skromnih razmerah, veliko, tudi naša 
družina, in država je bila za marsikoga in za marsikaj neprepustno zaprta. Vendar 
sem leta 1950 z lahkoto dostopal do pomembnih publikacij ameriškega jezikoslov-
ja. Tudi sošolec, ki me je bil opozoril na ameriško knjižnico, si je od tam izposo-
jal knjige, verjetno s področja naravoslovja; poklicno pot je namreč zaključil kot 
redni profesor na Fakulteti za farmacijo. Ameriška knjižnica v Zagrebu je tako že 
kmalu po drugi svetovni vojni igrala res pomembno izobraževalno in povezovalno 
vlogo. Kolikor vem, deluje še vedno.
Okoli leta 1955 so se po obisku sovjetskega voditelja Hruščova v Jugoslaviji 
takoj izboljšali meddržavni odnosi s Sovjetsko zvezo in stekel je promet s tiskom. 
Prek založbe Meždunarodnaja kniga so se dale naročati tudi jezikoslovne publikaci-
je, in celo po nizki ceni. Nekateri so si ustvarili knjižnico iz vsega, kar se je tiskalo 
v Sovjetski zvezi, a zdaj ni več toliko ljudi, ki bi brali rusko, in žal ta knjižna bera, 
dobra in manj dobra, konča med odpadnim papirjem. Nekateri so se nad rusko stro-
kovno literaturo zmrdovali, toda v resnici je po tej poti postalo širše znanih kar pre-
cej majhnih jezikov Sovjetske zveze. V spominu sem ohranil ruski opis sodobnega 
indoevropskega (določneje iranskega) jazguljamskega jezika; opis je izšel leta 1966. 
Kot berem na Googlu, je jazguljamskih govorcev okoli 4000, delo iz leta 1966 pa je 
še vedno tudi na Zahodu priznani temeljni vir o jazguljamskem jeziku. 
255Jezikoslovni zapiski 23  2017  1
Vložek, ki se navezuje na razmišljanja o jazguljamskem jeziku. Osredinimo 
se na osebek neprehodnega stavka, na osebek prehodnega stavka in na predmet 
prehodnega stavka. Te enote so po jezikih kodirane bodisi enako (npr. v angleš-
čini razen pri nekaterih zaimkih) bodisi sta dve enoti kodirani enako, preostala 
pa drugače (npr. v slovenščini, kjer sta oba osebka v imenovalniku, predmet pa v 
tožilniku). Znani so samo trije ali štirje jeziki, ki oblikovno ločijo vse tri naštete 
enote. Sem spada ajnujščina, manjšinski jezik na Japonskem, ki je zaradi ome-
njene izjemnosti še bolj poseben jezik kot japonščina. (Želim si, da bi se vsak 
prihodnji japonski cesar naučil govoriti ajnujsko in bi s svojo velikansko avtoriteto 
ajnujščino obvaroval pred stapljanjem z uradnim jezikom.) Ajnujščini dela družbo 
jazguljamščina, a slednja je unikum, saj loči naštete tri vrste osebkov samo v pre-
tekliku. Konec vložka.
V osmem razredu je prof. Sterletova uredila, da sem lahko šel po nasvet o 
svojem prihodnjem študiju k njenemu znancu prof. Milanu Grošlju, klasičnemu 
filologu. Prvič sem vstopil v poslopje NUK-a. Profesorja sem počakal pred nje-
govo pisarno v najvišjem nadstropju in kar pred pisarno sva tudi opravila pogo-
vor. Prof. Grošelj mi je navedel nekaj znanj, ki pridejo prav pri indoevropeistiki, 
in posebej poudaril pomen grščine. Pričakoval sem, da mi bo dovolil obiskovati 
pouk grščine na oddelku za klasično filologijo, a je svetoval, naj si poiščem 
zasebnega učitelja.
Vložek. Še iz časov pred mojim vpisom na Filozofsko fakulteto je izvira-
la napetost med profesorjem primerjalnega jezikoslovja Karlom Oštirjem, prof. 
Milanom Grošljem in mladim indoevropeistom Bojanom Čopom. (Nisem doživel, 
da bi mi kdo od vpletenih vsaj bežno omenil to napetost. Iz nje je izvirala tudi 
zadržanost prof. Grošlja med pogovorom z menoj.) Napetost je bila res huda. Na 
primer, Bojana Čopa je Oštir odklanjal, po krivici odklanjal do te mere, da ni hotel 
sprejeti v obravnavo niti njegovega doktorata. Bojan Čop je doktoriral šele po upo-
kojitvi Karla Oštirja in postal njegov naslednik, pozneje tudi član SAZU. S prof. 
Grošljem sem se zbližal šele v zadnjih letih njegovega življenja. Kar nekajkrat sem 
ga obiskal na domu in pogovarjala sva se o jezikoslovnih temah po njegovi izbiri. 
Sam sem bil najbolj podprt z znanjem o germanskih jezikih in sem občudoval 
vednost prof. Grošlja na tem področju. Konec vložka.
Od znanja, ki ga v gimnaziji nisem bil deležen, sem pozneje najbolj pogrešal 
osnove matematične logike. Dokler se s to snovjo nisem vsaj malo seznanil, sem 
nekatere novejše jezikoslovne publikacije komaj razumel. Koristila so mi predava-
nja prof. Nika Prijatelja in njegove poljudno strokovne knjižice.
Jeseni 1954 sem se vpisal na Filozofsko fakulteto. Vpisovala nas je starejša 
uradnica. Presenetila me je s podatkom, da moram poleg indoevropskega primer-
jalnega jezikoslovja vpisati še drugo študijsko smer, in sicer pod B, kot se je takrat 
reklo. Česa takega nisem bil niti slutil in se nisem takoj znašel. Ker je bila za 
menoj dolga vrsta čakajočih, je uradnica prekinila moj nekam dolg molk z odloči-
tvijo, da me bo pod B vpisala na anglistiko. In pri tem je ostalo.
256 Janez Orešnik  Moj stik z jeziki in z jezikoslovjeM v obdobju 1947–1958
Na anglistiki sem se znašel med zelo številnimi študenti (pretežno dekleti) in 
precej manj številnimi učitelji. Pouk je potekal v angleščini, le ostareli profesor 
Jakob Kelemina, tik pred upokojitvijo, je angleško historično slovnico predaval 
slovensko. (Ko sem mnogo pozneje sam prevzel angleško historično slovnico, sem 
obdržal slovenski metajezik in bil v tem na oddelku ves čas bela vrana; ko sem 
še pozneje nekaj let predaval teorijo prevajanja, sem prav tako vztrajal pri mate-
rinščini. Za slovenščino se nisem odločal iz načelnih razlogov, temveč sem svojo 
praktično angleščino ocenjeval – in jo še vedno ocenjujem – kot neprimerno za 
rabo v predavalnici.)
Vstavljam vložek o prof. Jakobu Kelemini. Med drugo svetovno vojno je pre-
živel nekaj časa na ženinem posestvu v Kostanjevici na Krki. Po nekem bojnem 
dogodku so vojaki izbirali po vasi talce in so mednje uvrstili tudi prof. Kelemino. 
Pred odhodom na morišče so talce postrojili na glavnem trgu. Mimo se je pripeljal 
nemški oficir, izstopil iz avtomobila in si talce ogledal. Očitno ga je nekaj pritegni-
lo v drži ali videzu prof. Kelemine. Stopil je k njemu in ga vprašal, kdo ali kaj je, 
in Kelemina je odgovoril, da je univerzitetni profesor nemščine. Nato mu je oficir 
ukazal, naj gre domov. Kolikor se spomnim, mi je o tem travmatičnem dogodku 
pripovedoval asistent prof. Kelemine dr. Janez Stanonik. Konec vložka.
Literarni del pouka mi ni dišal. O angleški književnosti nikoli nisem vedel 
veliko, še manj o ameriški. Nekaj malega sem odnesel o Shakespearju, ker je lektor 
Britanskega sveta med svojimi urami prirejal glasno branje iz Shakespearjevih iger, 
in sem tudi jaz bil kdaj pa kdaj na vrsti za podajanje katere izmed vlog. Pri diplom-
skem izpitu pod B mi je izpraševalec književnosti, asistent Janez Stanonik, zastavil 
vprašanje o prvem angleškem romanopiscu Johnu Lylyju; na to vprašanje sem znal 
odgovoriti, ker sem bil o Lylyju bral prav na dan pred izpitom, in sicer v prostoru 
oddelka; to ni ušlo očesu dr. Stanonika in me je iz kolegialnosti pri izpitu vprašal 
prav to snov. Ko bi bilo vprašanje drugačno, najbrž ne bi zvozil. Član komisije je 
bil tudi indoevropeist prof. Oštir. Njegovo vprašanje je bilo o besedi rebro, a mu je 
zadoščalo že, da sem pojasnil dolžino p-ja v nemški ustreznici die Rippe.
Pri jezikovnem pouku sem zavzeto poslušal predavanja in sodeloval pri vajah 
iz angleške fonetike, malo kasneje tudi predavanja in vaje o angleški skladnji. Kot 
vemo, jezikoslovne šole še niso posvečale pozornosti skladnji, in niti iz Bloomfielda 
nisem mogel dobiti vtisa, da bi bila skladnja kaj pomembnega. (Svetla izjema je bil 
Danec Otto Jespersen, a njegovih doneskov takrat še nisem poznal.) Praktični pouk 
angleščine zajema le malo oblikoslovja, zato pa toliko več skladnje. Med učenjem 
angleščine v gimnaziji sem bil najbrž podzavestno usvojil marsikatero skladenjsko 
pravilo, a teoretično sem skladnjo spoznal šele med univerzitetnim študijem; prav 
presenetila me je njena razvejenost in zapletenost. K sreči je bil ta del pouka siste-
matičen in natančen, tako da mi je anglistika prispevala dobro podlago za naprej.
Moje znanje angleščine se je utrjevalo že v gimnaziji, saj sem inštruiral tudi 
ta predmet, in še bolj med univerzitetnim študijem, ko sem honorarno poučeval na 
ljubljanskih osnovnih šolah. Takrat je bila zadnji krik mode naravna metoda, tj. 
257Jezikoslovni zapiski 23  2017  1
pri pouku naj bi se slišal samo tuji jezik. Metodo sem preizkusil tudi sam. Dokler 
sem učencem z vpadljivim kazanjem na svinčnik dopovedoval, da se angleško 
imenuje pencil, ni bilo težav. Malo se je zapletlo, ko sem moral v šolo prinašati 
kokošja jajca, solato in drugo, da sem po naravni metodi predstavil te besede. 
(Stenskih slik nismo imeli.) Še sploh pa je postalo nerodno, ko so prišli na vrsto 
glagoli kot skakati in plesati. Ko sem pred tablo uprizarjal ustrezne gibe, so učenci 
ponoreli; krohota ni bilo ne konca ne kraja. Uvidel sem, da ob naravni metodi 
nikakor ne morem vzdrževati reda. Naravno metodo sem opustil in se vrnil k tradi-
cionalnemu načinu poučevanja. Še zdaj se spominjam nekaterih učencev iz tistega 
časa in se ob naključnih srečanjih na cesti z njimi pogovarjam. A še nobeden ni 
rekel lepe besede o mojem pouku, iz česar sklepam, da takrat nisem bil posebno 
uspešen. Poučeval pa sem tudi večerni tečaj za zdravnike in medicinske sestre v 
Zdravstvenem domu Vič, menda več kot deset let. Ko sem zaradi vedno obilnejših 
obveznosti na Filozofski fakulteti s tečajem prenehal, je prišla k meni medicinska 
sestra Zdravstvenega doma Vič in me prosila, da bi še nadaljeval. Iz tega sem 
sklepal, da sem vsaj v tem tečaju naredil kaj dobrega. Vendar se zaradi drugih 
dolžnosti nisem dal preprositi.
Vzporedno z anglistiko naj bi tekel pouk iz indoevropskega primerjalnega jeziko-
slovja. Profesor in sploh edini učitelj na Oddelku (takrat Seminarju) za primerjalno 
jezikoslovje je bil od leta 1922 Karel Oštir. V letih 1954–1958 sem bil njegov edi-
ni študent, zato je odločil, da samo zame ne bo imel posebnih predavanj. To je bil 
hud udarec, ne najmanj zato, ker je bil Oštirjev seminar popolnoma brez strokovne 
literature, saj je v celoti zgorela, ko je leta 1944 padlo na streho NUK-a nemško 
letalo in je bilo v požaru uničeno najvišje nadstropje. V petdesetih letih je bilo na-
kupovanje zahodnih strokovnih publikacij šele v povojih, še celo pa na trgu ni bilo 
predvojnih tujih publikacij. Tako sem bil pri študiju primerjalnega jezikoslovja 
skoraj povsem prepuščen samemu sebi. Nekaj knjig sem si resda lahko izposodil v 
drugih oddelčnih knjižnicah, a vse so bile precej starega datuma. Udeleževal sem 
se Oštirjevih ur za študente germanskih in slovanskih jezikov. Želel jim je posre-
dovati vpogled v tisti del indoevropeistike, ki se je dotikal njihovega osnovnega 
študija. Npr. študentom angleščine in nemščine je predstavil germanski premik 
soglasnikov in Vernerjev zakon – za kaj več je zmanjkalo ur. Študentom slavistike 
je približal zakon o odprtih zlogih in nekaj podobnih stvari. Meni je vse koristilo, 
drugim pa je bilo odveč, saj to znanje nima nobene praktične vrednosti v poklicu. 
Metoda poučevanja je bila sokratična: profesor je vsakič s kredo napisal nekatere 
ključne jezikovne podatke, nato pa skušal s primernimi vprašanji doseči, da bi štu-
denti sami dognali jezikovni razvoj, ki je bil ponazorjen na tabli. Študenti so bili 
kljub odporu do snovi izzvani k sodelovanju. Enak način sem pozneje pri angleški 
historični slovnici posnemal sam, a kakor Oštir študentov nisem zmogel zares pri-
tegniti. Verjetno je bila angleška historična slovnica v mojem času na anglistiki 
najbolj osovraženi predmet. Ne pravim, da so bila ta predavanja brez smisla, saj 
258 Janez Orešnik  Moj stik z jeziki in z jezikoslovjeM v obdobju 1947–1958
so razlagala celo tako temeljni vidik, kot je angleška pisava; a anglistom je malo 
mar, zakaj se piše, kot se piše. Drugi vidiki mojih izvajanj so bili študentom še 
bolj odvratni.
Kot sem bil omenil, mi je prof. Grošelj posebej priporočil grščino. Zasebno 
me je poučeval znani latinist Silvester Kopriva. Po dvakrat na teden sva se sesta-
jala v klasični gimnaziji (tam je bil namreč nastavljen), v knjižnici, pred rednim 
poukom, in v dveh letih me je tako oskrbel z osnovami, da sem nato nadaljeval 
brez učitelja. Silvester Kopriva mi je ostal v najlepšem spominu. Po dveh de-
setletjih sem grščino ponovil, tako da sem predelal neki učbenik, vaje pa mi je 
tovariško popravljala Erika Mihevc Gabrovec, profesorica klasične filologije na 
Filozofski fakulteti.
Vložek o Bojanu Čopu. Ob neki priliki sem ga prosil za nasvet; svetoval mi 
je Meilletovo študijo o metodologiji raziskovanja v okviru primerjalnega jeziko-
slovja (Meillet 1925). Drugače pa se me je Bojan Čop izogibal. Domnevam, da je 
v meni videl osebo, ki sedi na tistem stolu v Oštirjevi pisarni, na katerem bi po vsej 
pravici smel sedeti on. Pozneje, ko je bil že profesor, pa sva bila z Varjo večkrat 
na obisku pri njem in njegovi soprogi Metki in bila vedno prijazno sprejeta. A 
prof. Čop je trpel od tolikih izgovarjalnih težav, da se pravi pogovor z njim ni dal 
uresničiti. Da mi zaupa, se je pokazalo, ko je bil v Lingvističnem krožku na spo-
redu njegov zadnji nastop. Prišel je na tisti sestanek krožka in me kar tam prosil, 
naj namesto njega preberem njegovo predavanje. Seveda sem rad privolil. Vendar 
nadaljevanje ni bilo preprosto; v rokopisu namreč ni manjkalo kratic in okrajšav, 
zlasti za imena jezikov in za naslove znanstvenih časopisov, tudi ugrofinskih, in 
med branjem sem moral krajšave razvezovati, kadar sem se pač znašel pred katero. 
V dobro sem si štel, da mi je razvezava uspela prav v vseh primerih in brez zatika-
nja, četudi mi snov Čopovega predavanja ni bila blizu. Konec vložka.
Prof. Oštir mi je bil človeško naklonjen in je dosegel, da sem pri njem opravljal 
polovico demonstratorske službe (drugo polovico pa pri germanskih jezikih). Rad se 
je pogovarjal z menoj, vendar ne o strokovnih vprašanjih, temveč o vsem drugem. 
Kadar ljudje iz obzirnosti molčimo, on ni molčal. Ko sem se te njegove lastnosti 
zavedel, sem ga začel poslušati zelo pazljivo. Kot sogovornik je bil včasih neprije-
ten, zabavljaški in celo neokusen. Zaradi odkritosti je bil priljubljen le pri redkih, 
večinoma so ga odpravili kot čudaka. V vlogi njegovega polovičnega demonstra-
torja sem bil malo pred diplomo nekoliko udeležen, ko je leta 1958 izstopil iz 
SAZU. Tega dogodka mi sicer ni omenjal, mi je pa narekoval pismo predsedniku 
SAZU Josipu Vidmarju, da se prof. Oštir ne bo odzval vabilu predsednika, naj 
pride pojasnit razloge za izstop. Prof. Oštir je pismo podpisal; zdaj mora ležati v 
katerem izmed arhivov SAZU.
Glede indoevropeistike sem se torej moral znajti sam. Oprl sem se predvsem 
na Brugmanna, medtem ko za anatolske jezike in za laringalno teorijo še vedel 
nisem. Prof. Oštir je pred prvo svetovno vojno objavil o laringalni teoriji tako opa-
zen prispevek (Oštir 1913: 165sl.), da je citiran v Puhvelovi bibliografiji laringalne 
259Jezikoslovni zapiski 23  2017  1
teorije (bibliografija sega do leta 1959; Puhvel 1960: 2) in je v Lindemanovem 
priročniku o laringalni teoriji naveden med pionirji (Lindeman 1970: 22), a meni 
Oštir te ključne teorije niti omenil ni. Za hetitščino in laringalno teorijo sem izve-
del šele leta 1962, ko sem bral Apophonie (Kuryłowicz 1956). (Natančneje sem se 
z laringalno teorijo seznanil leta 1972, iz že omenjenega priročnika o laringalni te-
oriji – Lindeman 1970.) Čez leta sem na Harvardu obiskal znanega indoevropeista 
Calverta Watkinsa in on je spregovoril o neki podrobnosti hetitskega jezikoslovja. 
Ko se je ustavil, da bi kaj dodal še jaz, sem mu priznal, da povedano slišim prvič. 
Odtlej sva se z Watkinsom srečevala samo v družabnem okolju.
Obžalujem, da me Oštir vsaj v pogovoru ni opozoril na ključno vlogo filologije 
pri raziskovanju starih jezikov. Tako sem se s filologijo ukvarjal šele v povezavi 
z islandščino. Islandska filologija je sicer tudi conditio sine qua non, a filologija 
starih indoevropskih jezikov je vse kaj hujšega. Pri islandščini je v ospredju pre-
oddaja (tradiranje), pri zares starih indoevropskih jezikih pa se je treba nasloniti na 
filologijo v vsej njeni razvejenosti. Mnogo filoloških orehov je sicer že strtih, še več 
vsaj načetih, a v ocenah del iz indoevropskega primerjalnega jezikoslovja berem 
pogosten očitek, da je avtor zanemaril to in to filološko zadrego svojega gradiva.
V mojem drugem ali tretjem letniku mi je prof. Oštir rekel, da se bo takoj 
upokojil. (Domnevam, da so profesorja izzvale tedanje čistke na Oddelku za slavi-
stiko, kjer je imel tesne vezi s krivično upokojenim prof. Antonom Slodnjakom.) 
V obupu, da brez prof. Oštirja študija ne bom mogel dokončati, sem zbral pogum 
in zaprosil za sprejem pri dekanu Filozofske fakultete prof. Antonu Ocvirku s 
primerjalne književnosti. Sprejel me je, me poslušal in mi obljubil, da bo poskusil 
prof. Oštirja pregovoriti, naj upokojitev odloži na čas po moji diplomi; če to ne bi 
uspelo, mi je dekan obljubil pomoč pri nadaljevanju študija v Zagrebu. Dekan je 
bil do mene očetovski in uglajen. Res mu je uspelo Oštirja odvrniti od takojšnje 
upokojitve, a Oštir je odtlej vztrajal, naj diplomiram čim prej. Pri njem ni bil pred-
viden noben vmesni izpit, tudi moja morebitna diplomska naloga mu ni bila mar. 
Jeseni 1958 sem diplomski izpit pod A opravljal pred komisijo Oštir, arheolog (ne 
pravnik!) Korošec in slovenist Anton Bajec. Sestavo komisije sem prvič videl šele 
med izpitom. Na arheologovo vprašanje nisem odgovoril, saj se na to snov sploh 
nisem bil pripravljal. Prof. Bajec (takrat morda še lektor Bajec) me je vprašal, kako 
si je izumitelj telefona Američan Alexander Bell zapisoval glasove govorjenega 
jezika. Tudi tega nisem vedel in sledilo je milostno vprašanje, kako se izgovarja 
samoglasnik a; na to sem znal odgovoriti. Vsega, kar me je kot zadnji izpraševal 
Oštir, se žal ne spomnim, a precej časa sem razpredal o etimologijah za sestavne 
dele hiše, npr. za besede stena, zid, okno, vrata, streha. Zapletlo se je, ko me je 
Oštir vprašal, kateri del hiše je v etimološkem sorodstvu z besedo streha. Ker sem 
molčal, je on povedal za strop. Nato sem znal pojasniti samoglasniški prevoj pri 
streha in strop, saj sem za povezavo med besedama v resnici že od prej vedel, a 
enote strop v živčni napetosti nisem zmogel priklicati. Zaradi te polomije se mi 
je zveza streha – strop za zmeraj vtisnila v spomin. Komisija mi je prizanesljivo 
260 Janez Orešnik  Moj stik z jeziki in z jezikoslovjeM v obdobju 1947–1958
podarila devetko, de iure sem torej izdelal, a devetko sem pri sebi – poznavajoč 
Oštirjevo logiko – ovrednotil kot negativno oceno. Za prof. Oštirja sem bil pač lu-
zer, zguba. Diplomiral sem, ker je profesor na podlagi mojega ukrepanja po pretnji 
z upokojitvijo uvidel, da se me brez diplome ne bo znebil. Zaradi indoevropeistike 
je bil dodiplomski študij med najtežjimi obdobji mojega strokovnega življenja. 
Vendar sem sklenil, da bom potrpel vse, da bi ostal v jezikoslovju. S prof. Oštirjem 
sva se srečevala še vrsto let, a ne takoj po obdobju, ki sem ga pravkar opisal.
navedenke
Bloomfield 1933 = Leonard Bloomfield, Language, New York: Holt & Co, 1933.
de Saussure 1879 = Ferdinand de Saussure, Mémoire sur le système primitif des voyelles dans les 
langues indo-européennes, Leipzig: Teubner, 1879.
Kuryłowicz 1956 = Jerzy Kuryłowicz, L’apophonie en indo-européen, Wrocław: Zakład im. Osso-
lińskich, 1956 (Prace językoznawcze 9).
Lindeman 1970 = Fredrik Otto Lindeman, Einführung in die Laryngaltheorie, Berlin: de Gruyter, 
1970.
Meillet 1925 = Antoine Meillet, La méthode comparative en linguistique historique, Paris: Édouard 
Champion, 1925.
Oštir 1913 = Karl Oštir, Das Verhältnis des indogerm. x-Lautes zu den semitischen Kehlkopflauten: 
ein Beitrag zur indogermanisch-semitischen Sprachwissenschaft, Anthropos: internationale 
Zeitschrift für Völker- und Sprachenkunde 8 (1913), 165–180. (Bibliografija je na začetku član-
ka; urejena je po zaporedju nastajanja, na prvem mestu je de Saussure 1879.)
Puhvel 1960 = Jaan Puhvel, Laryngeals and the Indo-European verb, Berkeley – Los Angeles: 
University of California Press, 1960 (University of California publications in linguistics 21).
Sturm 1929 = F. Sturm [tako!], Grammaire française à l’usage des classes supérieures des écoles 
secondaires: phonétique, morphologie, syntaxe, Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1929.