141
Vid Pečjak, Tatjana Lamovec
Marca tega leta je umrl znani tržaški psiholog in profesor na univerzah v Trstu in
Milanu Gaetano Kanizsa. Zgodovina se ga bo spominjala kot "poslednjega (ve-
likega) gestaltista", pripadnika psihološke šole, kije v temeljih zamajala mnoga psi-
hološka pojmovanja, čeprav je po nekaj desetletjih kot šola postopoma odmrla. Ven-
dar je pustila močne sledove: vplivala je na kognitivno, humanistično in
fenomenološko psihogijo, na Piagetovo razvojno psihologijo, na nekatere sodobne
smeri behaviorizma, na gestalt terapijo in še mnoge druge psihološke smeri in šole.
Čeprav se je gestalt psihologija rodila in razvijala v Avstriji (Gradcu) in Nemčiji
(Berlinu in Frankfurtu), je zgodaj prodrla tudi v Italijo (italijanska veja gestaltizma).
Njen spodbudnik je bil Vittorio Benussi, kije bil na zečetku stoletja profesor na uni-
verzi v Gradcu, kjer je bil sodelavec predhodnika gestaltistov Ehrenfelsa. Benussi,
ki sicer še ni bil pravi gestaltist, je prenesel gestaltistične ideje v Padovo, kjer se je
zanje navdušil Cesare Musatti, začetnik italijanske šole gestaltizma. Njegova štu-
denta sta bila dva znana italijanska psihologa, Tržačana Fabio Metelli in Gaetano
Kanizsa. Slednji je prenesel gestalt psihologijo v Trst. Po zaslugi Kanizse je gestal-
tizem v Trstu cvetel še dolgo potem, ko ga na svetu kot posebne šole ni bilo več.
Gaetano Kanizsa je bil tudi po krvi kozmopolit. Rodil seje v Trstu leta 1913, nje-
gov oče je bil madžarski Žid iz Zrenjanina, njegova mati pa Slovenka iz Bovca.
Filozofijo in psihologijo je študiral v Padovi, v doktoratu leta 1939 je proučeval ei-
detsko predstavljivost (ena od značilnih gestaltističnih tem). Zaradi židovskega
porekla ni mogel poučevati v Trstu, zato seje umaknil v Rim in delal v psihološkem
inštitutu pri psihologu Meschieriju. V tem času je proučeval zaznavanje s pomočjo
takrat nove, tahistoskopke tehnike (ki je bila zelo priljubljena pri nemških
gestaltistih). Po koncu vojne je odšel v Musattijev inštitut v Ivreji, nato pa na uni-
verzo v Firencah. Tam je proučeval gama gibanje, ki je kasneje postalo psihološka
"klasika".
ODŠEL JE POSLEDNJI
GESTALTIST
142
PSBHaOŠKA OBZORJA - HORIZONS Of PSYCHaOGY 93/1
Leta 1953 je prišel na univerzo v Trstu, kjer do tedaj niso imeli posebne psi-
hologije. V novoustanovljenem psihološkem inštitutu je proučeval spreminjanje
fenomenoloških kvalitet barv zaradi različnih figuralnih dejavnikov, kromatične
kontraste, fenomensko transparentnost, geometrične iluzije idr. probreme zaznavan-
ja. V zadnjih desetletjih je poučeval psihologijo tudi na univerzi v Milanu, toda
tržaški inštitut je ostal njegova matična institucija. Leta 1988 seje upokojil.
Pokojni Kanizsa je imel mnoge stike s slovenskimi psihologi in oddelkom za psi-
hologijo v Ljubljani. Leta 1971 je na 4. kongresu jugoslovanskih psihologov na Ble-
du predstavil poslušalcem italijansko in še posebej tržaško psihologijo. Na njegovo
povabilo so nekajkrat prišli na tržaško univerzo slovenski psihologi, leta 1978 pa je
v sklopu simpozija, ki sta ga priredili ljubljanska in tržaška univerza v Ljubljani,
govoril o svojih odkritjih na področju zaznavanja.
Gaetano Kanizsa ni bil zgolj nadaljevalec gestaltistične tradicije, ampak je vnesel
v gestalt teorijo nekaj izvirnih idej. Po klasični gestalt psihologiji so psihični
fenomeni imanentni organizmu, zato ni čudno, da so mu očitali subjektivizem in na-
tivizem. Kanizsa je priznaval tudi vpUv izkušenj, predvsem pa strukturne dejavnike
samega gradiva; s tem se je delno približal objektivizmu (čeprav nikakor ne v smis-
lu teorije odražanja). Paolo Regrenzi in Paolo Bozzi (1979) sta njegov vidik ilustri-
rala z naslednjim primerom: "Medtem ko se večina psihologov strinja, daje določen
predmet rdeč, ker ga 27 od 30 ljudi imenuje rdeč, pa je na podlagi pojavov, ki jih
proučuje Kanizsa, mogoče reči, da 27 od 30 ljudi imenuje predmet rdeč, ker je
rdeč."
Posebno zanimivi so njegovi eksperimenti, s katerimi je v šestdesetih letih
proučeval "amodalno dopolnitev" oziroma zaznavanje likov z manjkajočim delom,
do česar pa pride šele po določeni stopnji dopolnjevanja. Kanizsova razlaga nas
spominja na "princip minimuma", kot ga je formuliral eden od očetov gestaltizma,
Kurt Koffka.
V sedemdesetih letih se je Kanizsa lotil eksperimentov "modalne dopolnitve", na
primer zaznavanje trikotnika ali kvadrata z manjkajočimi stranicami. Pojav je ra-
zložil z mnogimi elementi zaznavnega polja (na primer stabilnostjo in ravnotežjem).
Njegova razprava "Triangle", ki je izšla v Scicentific American, je bila ena od na-
jbolj citiranih del ob koncu sedemdesetih let.
ODŠa JE POSLEDNJI GESTAITIST
V zadnjem desetletju se je Kanizsa ukvarjal tudi z mišljenjem. Po njegovem
mnenju klasična gestalt psihologija ne razlikuje dovolj med obojimi procesi. To je
dokajšnje odstopanje od rigidnega gestaltizma in do tega je prišel na podlagi eksper-
imentov nekaterih svojih mlajših sodelavcev, kar dokazuje njegovo miselno širino
in odprtost. V zadnjih letih je razlikoval dve vrsti kognitivnih procesov: primarne
(percepcija) in sekundarne (višji spoznavni procesi), kot so na primer prepoznavan-
je, kategorizacija in pripisovanje pomena. S tem je Kanizsa zbližal klasično gestalt
teorijo s sodobnim kognitivizmom in obenem poudaril nekatere razlike.
Kanizsovi prispevki so zbrani v več knjigah, med najpomembnejše in najpopolne-
jše sodi knjiga "Organization in vision" s podnaslovom "Essays on gestalt percep-
tion" (Praeger 1979). Knjiga je prevedena celo v japonščino. Kanizsa je bil in ostal
eden od najpomembnejših raziskovalcev vizualne percepcije.
Kanizsa je bil eden od pionirjev italijanske psihologije (morda primerljiv z vlogo
Rostoharja pri nas). Leta 1973 je z nekaterimi sodelavci ustanovil prvo italijansko
revijo za psihologijo (Giornale italiano di psicologia). Organiziral je številna srečan-
ja italijanskih psihologov in mednarodna srečanja. Zadnjikrat je nastopil pred tremi
leti v Trstu na srečanju psihologov regije Alpe-Adrija, kjer je predstavil svoje nove
poglede na človekovo spoznavanje.
Pri nas je manj znano, da je bil Kanizsa tudi slikar. Slikati naj bi začel slučajno
pred 15 leti, sprva različne strukture v obliki različno grupiranih točk. Pravijo, da
imajo mnogi veliki znanstveniki umetniške konjičke. Gestalt psihologu, ki se ukvar-
ja s percepcijo, pač najbolj ustreza likovna umetnost. Vendar Kanizsa ni bil slab
slikar; dobil je številna priznanja in imel številne razstave, poleg drugega je razs-
tavljal na beneškem bienalu.
Smrt je prišla takorekoč sredi njegovega znanstvenega in umetniškega dela.