KOMUNISTIČNI MANIFEST IN SLOVENSKA PREDVOJNA NEUMETNIŠKA VERZIFIKACIJA
Za slovensko revolucionarno verzifikacijo, ki je nastajala ob marksistično usmerjenem delavskem gibanju, je značilno izredno jasno, enotno in ponavljajoče se idejno sporočilo, ki se na kratko glasi: delavski razred, vrzi kapitalistični družbeni red! Zaledje tega sporočila je najti v glavnem v Marx-Engelsovem Manifestu komunistične partije, ki je bU od vsega marksističnega tiska najprej in najlaže dostopen teoretično večinoma nepodkovanemu delavskemu pesniku.' Manifest je bil delavskim ver-zifikatorjem v veliki meri idejna podlaga. Za več pesmi je lahko dokazati, da so verzificirana oh>nova popularnih mest tega besedila. Naloga sestavka je to odvisnost dokumentirati, pokazati, katera mesta Manifesta so imela najpomembnejšo vlogo, jih tematsko razvrstiti in pregledati njihov izraz.
' J. Munda, Prevodi Marxa in Engelsa v slovenščino. Knjižnica 11, Ljubljana 1967. '
Prvi slovenski prevod Manifesta je izletal902 (KarlLinhart v Rdečem praporju), sledili so 1908., 1911., 1919., 1920., i 1921., 1926., 1934. Prvo naslednje marksistično delo (Engels, Marx in balkansko vprašanje) je izšlo šele po treh iz- | dajah Manifesta leta 1913. Marksistične misli v delavski poeziji niso spodbudile samo te izdaje; idejno podobo so , pesmi lahko zajemale iz številnih citatov iz Manifesta, ki so jih vrinili uredniki delavskih časopisov, da bi z njimi j napolnili straa i
70
Analiza od zunaj preverja literarna (leposlovna) besedila. Metoda, ki bi bila v primeru estetsko vredne literature vredna graje, se mi zdi tu upravičena, ker gre z izjemo redkih primerov za estetsko nedoraslo verzifikacijo in ker se ta verzifikacija sama opredeljuje kot družbo spreminjevalno početje, ne pa kot nekaj avtonomnega. Pesmi s pesniško tematiko vlogo poezije v revolucionarnem gibanju jasno določajo:
Kujte kladiva, poj, vedro čelo, pesem proletarsko v novi svet, dan nastaja in nam kaže sled v svobodno obljubljeno deželo.
(Franič, Naša pesem. Svoboda (S) 1919, str. 12.)
Še jasneje zahteva družbeno angažiranost od poezije marksistična literarna publicistika ali literarna kritika socialnega realizma. Zahteve po progresivni tendenci (graditeljstvu) in kolektivizmu so znane,^ zato jih ni treba obnavljati. Bolj kot hriki se je teorija proletkulta posvečala dramatiki in romanu (epopeji), ki pa nista uspevala tako, kot bi ta hotela. Čeprav o poeziji niso veliko načelno razpravljali, predstavlja verzifikacija dobro polovico literarnega ustvarjanja v periodiki.^ Avtorji pesmi so večinoma pozabljeni, precej se jih je pojavilo samo slučajno v rubrikah, ki so jih odpirale revije za delavske pesnike (npr. Delo in Svoboda).
Za boljšo preglednost obsežnega verziflkatorskega gradiva naj služi tale tematska razpredelnica, ki bo pojasnila tudi kriterije, po katerih so pesmi prihajale v poštev za pričujočo obravnavo (preglednica je kompozicijsko kazalo članku):
'F. Zadmvec, Zgodovina slovenskega slovstva 6, Obzorja, Maribor 1972, str. 100-116.
' Od preglednih 470 enot literature in literarne publicistike jih je kar 243 v verzih. Ce ne upoštevam prevodov in pesmi brez izrecne marksistične ideje, zavzema poezija 41 % naslovov literarne produkcije. Izbor periodike, iz katere črpa članek gradivo, še zdaleč ni popoln, niti v pregledanih listih niso bile izpisane vse tovrstne verzifikacijo. CiUrane pesmi so iz Prvih majnlkov (1898-1828), Delavsko-kmetskoga lista (1924-1926, ur. Albert Hlebec, Fran Pe-terkovič, Dragutin Gustinčič, Dušan Kermavner; proti Bernotovim in Stukljevim marksistom naperjen list), Prole-tarske mladine (1922-1923, ur Kusold Alojz in Ciril Stukelj, izd. ur. odbor S. M. 1. D. Iskra), Svobodnih glasov (1897, 1898, poučno zabaven list za slovensko ljudstvo, ur. in izd. RokDrofenik, Celje), Napreja (1903-1911, ur. A. Kristan, izd. Fr Rinaldo, Idrija), delavskih koledarjev (1902-1929), primorskega Dela (1920-1935, glasilo SocialisUčne zveze v Julijski Benečiji / glasilo Komunistične stranke Italije / skupno glasilo Komunistične stranke Jugoslavije in Komunistične stranke Italije / in še drugače, ur Ivan Regent), Neodvisnosti (1936,1937, ur S. Hiti, Maribor), Svobode 1896-1898, 1919-1936, družinski list / delavski kulturni mesečnik / ilustrirana kulturna in družinska revija / marksistični mesečnik / marksistični kulturni in izobraževalni mesečnik / in še drugače, ur. J. Ošlak / Fr. Albrecht / R. Golouh / idr.). Kresa (1923, kulturni mesečnik, ur. A. Cerkvenik, izd. Splošna delavska izobraževalna zveza »Svoboda« za Slovenijo), Delavca (1893-1898, glasilo slovenskih prometnih služabnikov in obrtnijskih delavcev, Dunaj), Književnosti (mesečnik za umetnost in znanost, ur. B. Kreft, 1932-1935).
71
Prvi dve tematski skupini z Manifestom nimata neposredne zveze, tu sta zaradi sistematičnosti. Tema junakov, ki so padli za vrednoto, ni posebnost delavskega pesništva, je pa v njem pogosta, zlasti v partizanski poeziji. V širših socialnih okvirih je krvno zavezanost, ki je poleg kulta mrtvih mogoče izvor te tematike, nadomestila ideja kot združevalni princip skupine. Osnovna misel pesmi tega tipa je: vaše telo je umrlo, a vaša misel živi naprej. Smrt somišljenika je dejansko poraz, saj zmanjša moč skupine enakomislečih. Vendar mitična, skupinotvoma misel obrne tudi primanjkljaj v svojo korist. Skupino okrepi šele nasprotnik, ljudje se združujejo zaradi sovražnika, zaradi skupne nevarnosti. Ko sovražnik ubije člana skupine, to še trdneje poveže ostale. Smrt enega svojih je vedno obveza za preživele, da nadaljujejo njegovo delo. Smrt ni zanikanje, ampak je potrditev ideje. Z besedami pesnikov:
stoletja pol Te krije zemlja črna, a duh Tvoj vliva v nas idejo boja
(Fr. Podrepšek, delavec v Celju, Ob 50-letnici Karla Marxa, S 1933, 182.)
telo Ti v hladnem grobu spi, duh Tvoj pa v nas le še živi.
(Fr. Škodnik, V spomin Aliji Aliagiću, Delo (D) 1922, št. 128.)
Veliki mrtveci so Kari Marx (4 krat), Kari Liebknecht, predvojni proletarec Alija Ahagič (2 krat), padli na Zaloški cesti in tako dalje. Mrtvi apelirajo na žive, naj nadaljujejo njihovo delo, živi pa tolažijo mrtve, da tega ne bodo pozabili. V preprostejših pesmih je glavna misel ob mrtvih maščevanje, v idejno prefinjenih pesmih pa je nov mrtvec samo znak, da je delavski razred za korak bhže usodnemu zgodovinskemu trenutku, ko bo kvantiteta družbenih krivic pripeljala do skoka v novo družbo. Propad vladajočega razreda je zgodovinska nujnost, prav tako je zgodovinska nujnost, da delavski razred prevzame oblast; zato sovražno dejanje reakcije ne potrebuje direktnega povračila, maščevanja posameznika. Podobno kot pri krščanskem zaupanju v boga, ki vzdržuje moralno ravnotežje na svetu (dobro plačuje in hudobno kaznuje), tu prevladuje zaupanje v zgodovinsko nujnost, ki bo z enim samim zamahom poravnala vse krivice. Poleg mitičnega principa, ki smrti podeljuje predznak vrednote, v ozadju deluje še psihološki: igralec ki igra zares, po izgubi ne bo nehal igrati, ampak ga bo ta spodbudila, da bo igral naprej in si pridobil nazaj ne samo izgubljeno, ampak tudi to, po čemer je hrepenel, ko je šel igrat Delavec nima nič izgubiti, ker nič nima, zato je še bolj upravičen, da se bori naprej. Smrt posameznika ni tragična, ker je nujna. Vsak delavec je na tem, da prezgodaj umre: ali zaradi prenapornega dela ali v razrednem boju. Nov družbeni red se lahko doseže samo z žrtvami. Zato je vsaka nova žrtev le znak, da je pričakovana družbena sprememba že bliže.
Drugačna obveza in spodbuda so revolucionarni prazniki in dogodki. O prvem maju je bilo nekaj povedanega že v lanskem JiS-u." Metaforično povezovanje pomladi in revolucionarnega osveščanja mladega proletariata ni nekakšno pesniško udobje, ampak ima svoje korenine v razsvetljenski naravni filozofiji. Oktobrska revolucija kot primer uspešnega revolucionarnega boja je na naše delavsko gibanje spodbudno vplivala.' Največ pesmi jo omenja v reviji Proletarska mladina in časopisu Delo. Delo je imelo nekaj časa posebno rubriko Pisma rdečih vojakov, v kateri so te pesmi našle svoje mesto. V njih so verzi kot živela Rusija svobodna, živel Lenin, naš glavar, večinoma pa gre za takele me-taforizacije (skušal jih bom razporediti v čim preglednejšo shemo - Glej str. 73, zgoraj!).
Zarja, svit, sonce niso samo naravna dopolnila ponavljajočega se vzhoda, ampak imajo še pomen optimizma in progresivnosti. Shema je dokaz za klišeiziranost
Tri progresivne stopnje revolucionarne aktivnosti, ki tvorijo tri zaporedne skupine pesmi z osnovno revolucionarno problematiko, imajo svoje zaledje v treh ciljih komunistov, kakor so opisani v Manifestu: »Najbližji cilj komunistov je isti kakor vseh ostalih proletarsklh strank:
formiranje proletariata v razred, strmoglavljenje buržoaznega gospostva, osvojitev pohtične oblasti po proletariatu.«*
Večina pesmi izhaja iz opisa trpljenja delavskega razreda, ki samo po sebi ne pomeni nič revolucionarnega. Zavzema količinsko večino besedila, v koncu ali v sporočilnih konicah pa se mu pridružuje zdaj ena, zdaj druga tema, zdaj kombinacija dveh ah celo vseh treh tem. Teme so si v razmerju stopnjevanja. Poenostavljeno lahko te tri stopnje imenujemo stopnja združevanja (I), stopnja boja (II) in stopnja vizije bodočnosti (III). Kjer gre za ponovitev cele trojice, lahko upravičeno govorimo o ne-
'M. Hladnik, Leposlovje Prviii majnikov, JiS 1979/80, št. 4/5, str. 134-137.
' O tem več F. Zadravec, Oktobrska revolucija in slovenska literatura. Pomurska založa. Murska Sotxjta 1968. ' Marx-Engels, Manifest Komunistične partije, Cankarjeva založba, Ljubljana 1947, str. 29.
72
Idiktatura proletariata
I sovjetska
nam je spodbuda
vidiš li zarjo, kako        se blesti
glej zarja vzhaja na vzhodu
ti zarja rdeča izza vzhodnih       zasij nam
tam gor
da sijalo solnce prostosti iz daljnega vzhoda in ogrevalo bo
širno zemljo
in glej žar svobode na vzhodu nam jasno kaže pot na-
ko rdeč pramen    žamo lije        izza vzhoda prej
svobode
vidiš, prijatelj svit na vzhodu
ko zavel bo        drug veter od vzhoda daljnega,
rudečega
zastava plapola tam na vzhodu      kliče vsemu svetu v boj
glej tam je nov val na pohodu ki se za tvojo svobodo
bori
prebujenje        dejstvo je že     tam na vzhodu
vzhod je ki duše nam in srca
drami
že na iztoku je brizgnil signal
da iz vzhoda        izšla bo svoboda glej zmagoslavno je vstal rod teptani tam na skrajnem
iztoku
obroč svetovni zdaj je zlomljen na vzhodu
posredni odvisnosti od Manifesta. Delni zgled verzifikacijam so bile v tem pogledu gotovo prevedene mednarodne delavske pesmi in himne.
Nocoj je v meni blazno hrepenenje ...
... ti povedati, moj obešeni brat, da smo se zbrali od vseh strani sveta, da bomo razbili mejnike držav, da osvobodimo naš suženjski rod.
(Joško Krošelj, Mojemu bratu. Kres 1923, 81.)
Ni težko uganiti, da imajo izjave prve skupine (I) - o združevanju - za osnovo zaključno geslo iz Manifesta:
PROLETARCl VSEH DEŽEL
ZDRUŽITE SE!
vsi trpini združite se
sužnji združite se v mogočni bojni roj
trpini / vsi združite se (2-krat)
beda (da) se skupno združil
kmeU, sužnji, delavci (ko) združimo se vsi
brat združi se
(da) v        združitvi moč je zgolj j
proleti z vseh dežel naše zemlje ,
podajte si svoje roke
73
PROLETARCI VSEH DEŽEL
ZDRUŽITE SE!
proletarec dragi in sotrpin ti kmet ,^
podajte žuljave si roke
masa trpeča se zbira
(da)        smo se zbrali od vseh strani bratje strnimo se
vsi za teboj se v goste strnejo vrste
socialisti (hej) v vrste smelo
uvrsti se k nam vzgoji nas v sodruge proletariata soUdarnost naj živi
Kakor je videti, se je drugi del parole bolj ohranil, prvi pa je bil v večji meri izpostavljen pesniškim (sinonimnim) transformacijam. Ce grem po Toporišičevem seznamu modifikacij' preverjati, kako sta se spreminjala ali ohranjevala predikat in aktant, pridem do naslednjih zaključkov: kolikost (istovetnost) je večinoma ohranjena - gre za množinska aktanta; ohranjen je skladenjski naklon, velelnost povedi - gre za poziv; tudi oseba največkrat ostaja ista, tj. druga; opazne so na izvor nevezane okrepitve (strnimo se trpini, masa trpeča, sužnji, tlačani), če take otalike še lahko štejemo za modifikacije.
Za drugo (II) tematsko skupino (razrednega boja) sta izhodišče citata: »Komunisti ne morejo skrivati svojih nazorov in namenov. Odkrito izjavljajo, da se dajo njihovi cilji doseči le z nasilnim prevratom vsega dosedanjega družbenega reda.«' in »Proletariat, najnižja plast sedanje družbe, se ne more dvigniti, se ne more zravnati, ne da bi pognal v zrak vso vrhnjo stavbo plasti, ki tvorijo oficialno družbo.«' Klišejskost pesniških interpretacij bo najlepše vidna iz preglednice.
hajd v boi
zdaj (za dela čast) v bo|
pojdimo vsi v v bo)        veselo
kliče vsemu svetu v boj
(bodočnost) kliče vas v odločilni bo|
bode vaš poklic boj
to dela sveti bodi boj
to delo mora biti boj
ko sleherni korak nameri v tx)j
drami dušo sleiiemega trpina do boja
duti tvoj vliva v nas idejo bo)a
v boju s tem svetom ki se (za tvojo svobodo) bori
mi se iiočemo boriti
vzpodbuja nas vsekdar (za svobodo se) boriti
vzdrami se in ^ačni borbo
^ore^'^els.ci pokleü svet ^e^^r^vprah
En sam zamali
prokleti svet se se zruši v prah gradove zlate v prah
nam besedo reci, da zruši se v sovrag moreči
in gremo, da zrušimo carstva in nasilje
in mi smo mšitelji vsega, kar je
da hromo razbili mejnike držav
pomagaj razbiti svet robslva
v nas pa tedaj vžgal se je upor
'J. Toporišič, Slovenska slovnica. Obzorja, Maribor 1976, str. 423-437. * Manifest, str. 51. ' N. d., str. 27.
74
vstani        suženj                     in se upri
naj vas prevzame srčen odpor
vstani                                     in udari
mi                 kujemo že dan za dnem udar na udar
in sleherni udar - vihar
seme krvi je seme viharja
se vojskujemo
da ob tla buržuj bo poteptan (2x)
zlato telo bo padlo z višin
ko vstane rudar iz črne globine
se zakleli, da v metež bomo potegnili svet
še mnogo bo krvi prelite
Iz sheme razberemo označen skladenjski naklon (velelni - poziv, želelni), ki je včasih nadomeščen s hotenjskim kvalifikatorjem (moram). Opazna je k čustvenosti povedi prispevajoča elipsa (gradove zlate v prah) in za to vrsto poezije nepričakovano pogost pasiv (se zruši v prah, buržuj bo poteptan itd.). Časovno določata poved v glavnem sedanjik in prihodnjik. Slaba šestina izjav je v odvisnih stavkih. Proletarsko nasilje je dveh vrst Prvič je pogojeno z vizijo bodočnosti in bo tam (pod III) tudi obravnavano. Formula zanjo bi bila lahko osvoboditev za.
Druga pa bo v obliki sheme prikazana tu - formula zanjo bi se glasila osvoboditev od.
raztrgajmo okove
raztrži verige
pomagajte nam strgati verige gorja
stresi s silnih ramen okove
strese s pleč okove sam
vrzimo proč okove
ko bo /.../ odvrgel vse verige in okove
sprostimo se okov in zmot
da zruši se nam moč okov
ki prebije okove sedanje sužnosti in solz
da zažgejo moč okov
sledove zabrišimo suženjskih dni
razbiti svet robstva
konec tlačanstvu
Drugi del sintagme izkazuje vehko stalnost, dalo pa bi se ga navezati na stavek iz Manifesta: »Vladajoči razredi naj trepetajo pred komunistično revolucijo. Proletarci nimajo v njej nič izgubiti razen svojih verig. Pridobiti pa jim je svet.«'"
Na neposredno interpretacijo stavkov so navezane pesniške izjave:
Vstani suženj in se upri
Izgubil boš verige, a zadobil prostost!
(Mladi komunist. Delavcem, D 1921, 12).
Nedolžna bitja se trpinčijo proletariatu zavest dajejo, da bodočnost je njegova in z njo ves svet...
(A. S., Zavest, D 1922, 127.)
Svobodnejše prepesnitve so:
nas, ki borimo se za zore nove, nas, pred katerimi vesoljstvo trepeče
(Mile Klopčič, Plamteči okovi, PMl 1923, 40.)
Izjemni so bolj prefinjeni, bolj zastrti sporočilni konci:
In mi nimamo več solza.     /= V nas je samo še upor./
(Brnčič, Delavski otrok je umrl. Književnost 1934, 235.)
in metafore: šum narašča kakor vihar, molitve dela brne kot nabrušeni noži tolažbe, beli možje hite kakor požar skozi noč, beda - srd ji srši iz oči, dokler ne prebije oklepa zlata, ki jo redi (VI. Premru, Sneg naletava. Književnost 1934, str. 127). Omejeni so na revijo Književnost in na kvaUtetnejše avtorje, ki pa se izmikajo pričujoči klasifikaciji.
"N. d., str. 51.
751
še bolj abstraktno racionalni so verzi, ki jih lahko strpamo v tretjo tematsko skupino (III) - k vizionarskim izjavam. Teh je tudi največje število. Že neizčrpen pregled je ponudil 77 tovrstnih verzov, tj. - ena tretjina pesmi premore perspektivistično, optimistično, progresivno ali vizionarsko tematiko. Kljub številnosti je le kakih osem produktivnih označevalcev komunističnega najstva. Inovativnih poimenovanj ni. Variantnost dosegajo besedila z več ali manj poljubnimi kombinacijami med produktivnimi centri. (Zanimivo bi bilo primerjati, kakšne vrste kombinacij nastopajo v kakšnem drugem tipu nekonformistične poezije, npr. v partizanskem pesništvu.)
(nova družba, nov val, veter drug, pomlad)
76
Iz preglednice so izpuščeni sicer pogosti izrazi, ki pa se uporabljajo nepovezani z drugimi: pravica (4 x), stara pravda (5 x); vstajenje, prebujenje (sodita bolj k tematski fazi II), naš dan, naš veliki, večni, rdeči dan, bratstvo, enakost ipd.
V tej skupini je nekaj pesmi, ki so natančnejše obnove nekaterih mest Manifesta. Njihovo potitično funkcijo kaže že pomenljiv nepesniški naslov ene izmed njih - Diktatura proletariata je proletarski absolutizem (Hugo Sonnenschein, D 1923, 147.). Za primerjavo naj bodo tele:
in solnce za katero se vojskujemo in željno pričakujemo, bo na naš obzor prišlo in ne bo nikdar več zašlo.
(J. F., Naša pesem, D 1922, 132.)
takrat se bo iz rdečih zarij rodil naš veliki, večni, rdeči dan.
(Hrastoj, Pošast na tronu, PMI 1923, 125.)
Manifest pa pravi takole: »/.../ da pa je ta boj dosegel zdaj stopnjo, ko se izkoriščani in zatirani razred (Proletariat) ne more več osvoboditi izkoriščujočega in zatirajočega razreda (buržoazije), ne da bi hkrati vso družbo za vedno osvobodil izkoriščanja, zatiranja in razrednih bojev.«"
Zanimiva je razporeditev aktantov (delovalnikov). Enakomerno se izmenjujeta delavski razred, ki si aktivno prizadeva za nov družbeni red, in najstvo, ki po logiki zgodovinske nujnosti samo prihaja, je samo sebi zadostno.
vzide (4 x) vlada (3 x)
vstane (2 x), se zbudi se rodi (2 x) pride (2 x) živi, je gori, ogreva vodi (2 x)
osvobodimo (2 x)
se borimo (2 x), se vojskujemo
zgradimo (2 x)
hočemo, terjamo, zahtevamo pridobimo, zadobimo ustanovimo
Prva skupina z zgodovinsko nujnostjo kot aktantom je, kakor je opaziti, bolj klišeizirana. Vzrok je med drugim gotovo tudi udobje, na katero v nasprotju z drugo skupino asociira slovnična forma.
Slaba polovica delovalnikov (najstev) se nahaja v odvisnih stavkih. Najproduktivnejša je med njimi skupina namenilnih odvisnikov (12). Poraja se iz obrazca
(poziv) v boj + da bi dosegli najstvo /= nam. odv./:
(Mladina le naprej, da se svetovni Proletariat osvobodi,
pojdimo vsi v boj veselo, da na svetu vladalo bo delo,
vzdrami se in začni borbo, da pridobiš si z njo svobodo,
ko sleherni korak nameri v boj, da vzide soj, iskreč, plamteč, rdeč itd.).
Najpogostejše sredstvo za izražanje prihodnosti je v odvisnikih sedanjik. Pri neodvisnih stavkih so za modifikacijo propozicije najopaznejše prvine skladenjski naklon (velelnik, želelnik z naj), volun-tativnost (hočem terjam, zahtevam)", od časov pa označeni prihodnjik. Produktivne so tudi predložne zveze: za (svobodo) 7-krat do (svobode) 4-krat
k (svobodi) 4-krat
v (svobodo) 2-krat
Za različno modifikacijo propozicije je krivo razlikujoče se razumevanje Marxovih stavov: »Buržoazija proizvaja predvsem svojega lastnega grobarja. Njen propad in zmaga proletariata sta enako neogibna.«" Propad razrednega sovražnika je zgodovinska nujnost, torej bo samo prišlo do nje (od tod prihodnjiške in sedanjiške oblike in najstvo kot subjekt akcije). Manj udobno in idejno zrelejše pa je nadaljnje sklepanje: ker je subjekt zgodovinske nujnosti družba, se mora za svojo zmago Proletariat sam potruditi (od tod velelniške in želelniške oblike ter odvisniki).
Besedila se dajo po stopnji apelativnosti razvrstiti v lestvico. Spodaj so tista, ki opozarjajo na izko-riščevalno razmerje dveh razredov (eni delajo, drugi trpijo):
"N. d., str. 7.
Toporišič modifikacije v tem smislu nima; Tzvetan Todorow (Die narrativen Transformationen, v: Poetik der Prosa, Athenäum, Frankfurt am Main 1972) bi to imenoval transformacija načina in oblike. " N. d., str. 28.
77
Ti raja delavska, ti ustvarjaš vse, kar nosi krasni svet,
in glej /kdo/ uživa vso krasoto:
to nenasitni je lakomni gospod. In venomer reži se ü buržuj.
(Mladi komunist. Delavcem, D 1921, 13.)
Sledijo besedila, katerih sporočilo je v vprašalnem skladenjskem naklonu: ali mora vedno ostati tako, i kdaj drugače? (Davorin, Mora našim krajem vlada, PMl 1922, 40; J. J., Naša svoboda, PMI 1922, 10.) i Naslednja stopnja je nikalna modifikacija povednega naklona: ne, tako ne more biti vedno. Četrta ; stopnja ugotavlja zgodovinsko nujnost zmage delavskega razreda in se vživlja v vizijo bodočnosti. \
Ampak
zgodilo se bo, da bo tudi nekoč berač prodrl v bogato hišo. (Horvat Drago, Sneg, S 1934, 12.)
Zadnja stopnja so pesmi, ki odkrito pozivajo v boj.
Domovinska tematika je v revolucionarih pesmih obdelana po vodilu iz Manifesta: »Delavci nimajo domovine.«'" :
Doma nima proletar.
(E. K., Kje je moj dom, Svoboda 1896, 11. okL)^
Spozna trpin, da domovina beseda le je za kalina,
ljudi
da bi prevarali.
(Jugovic, VI., Vojna, DKl 1926, 1. maj.)
Tudi iz nastovov pesmi se da potegniti za proletkult značilne sklepe. Malo jih je, ki se ne dajo uvrstiti v obširno paradigmo gramaučno ali pomensko podobnih.
S klic ali pozdrav se začenjajo Klic proletarca. Klic iz duše proletarca. Klic, Klic žene človeštvu. Klic i večera; Pozdrav živim. Pozdravljen rdeči prapor. Pozdravljeni! Delavski pozdiav. Na vprašanje komu ] odgovarjajo Proletarcu, Proletarcem, Delavcu, Delavcem, Vsem, ki trpe. Vsem, ki trpijo. Vsem sta- \ novom dela. Vam omladincem. Mladini za prvi maj. Mladinskemu dnevu, V januarju zaprtim sod- : rugom. Briškim kolonom. Današnji družbi, Proletarski knjigi. Narodu, Padlim, Karlu Liebknechtu, Majski svetlobi. Njim. Več kot polovica se jih obrača na množični subjekt Na naslovnika apelirajo s pozivom: Poziv, Vprašanja delavki, Na plan, trpin! Bratje! Luči! Svet naj bo proklet! Delaj - počivaj! \ Besed! Ne sanjajte! Pomni! Zapoj si pesem! Pripovedni naslovi imajo tipično rodilniško zvezo: Pesem j proletarca. Pesem proletarca iz devete dežele. Pesem revolucionarjev. Pesem brezposelnih. Pesem tr- i pinov. Pesem o delu (2-krat), Pesem rudarjev. Pesem rudarja. Budnice rudarja, Kovačeva balada. Koračnica, Socalistična koračnica. Mladinska, Tožba ubogega. Tožba brezdomcev. Množični subjekt je poudarjen tudi v pesmih z mi - in naš -: Mi hočemo. Mi, kar nas je kovačev. Mi, proletarska mladina, Mi vojska svobode smo. Mi kopljemo. Oni in mi; Naša pot, Naše hrepenenje, Naš vzor. Naš rdeči maj, Naš praznik. Naš panteon. Naša svoboda, Naše božično drevo. Naša pesem (5 krat). Najstvo, ki ga i označuje drugi del sintagem z naš -, je poimenovano tudi samostojno: Solnčna dežela, Solnčna mo- j litev. Upanje, Vizija, Plameneče mish, V bodočnost. Svoboda, Rusija, Rdeča zvezda. Precej je zgolj ¦ opisnih, tematskih naslovov, ki pa ne povedo velikoj Delo, Delavec, Proletarec, Duša delavca, delav- : ski otrok; Mučenik, Vajenec - trpin. Kovač, Rudar, Čistilec parnih kotlov. Upornik, Kmetski stan itd. ; Trije omenjajo v naslovu Marxa, drugi naslovi so posebnosti. i
V članku je šlo v glavnem za iskanje podobnosti, za rekonstruiranje klišejev, ki so botrovali nastanku \ verzifikacij. Zato je moralo izpasti nekaj kvalitetnih posebnosti (zlasti iz revije Književnost-npr. Br- \ nčič), ki se od obdelanih razlikujejo toliko, da bi bila njihova uvrstitev v zgornje obrazce preveč špe- \ kulativna. '[
'1 N. d., str. 35.
78
Vplivnosti med Manifestom in delavskimi revolucionarnimi pesmimi ni bilo težko dokazati, saj so bile za obdelavo pregledane samo take, ki tej odvisnosti ustrezajo. Tu je bilo podanih nekaj tipičnih ubesedovalnih modelov. Seznam bi lahko razširili z iskanjem stičnih točk med pesmimi in drugim, marksističnim tiskom ali s primerjavami s prevedeno nemško delavsko poezijo. Neobdelano ostaja vprašanje strukture, tj. tipičnih povezav med posameznimi tematsko-idejnimi žarišči in nöizgovor-jeni kulturološki ali politološki sklepi, ki bi se jih iz članka dalo potegniti.
Prikazani so bih klišeji za izražanje dosežkov oktobrske revolucije, za poimenovanje komunističnega najstva, izrazni klišeji za načine dosege tega najstva, shematičnosti v pesmih, posvečenih mrtvim, ter v naslovih verzihkacij.
Miran   Hladnik Filozofska fakulteta v Ljubljani