32 ■ Proteus 83/1 • September 2020 33 Medicina • Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo • Medicina Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija vsaj pri nekaterih oblikah zdravljenja doseči velik uspeh. Kadar znamo tehniko hipno- ze vključiti v ostale oblike terapije, je lahko uspešnost zdravljenja bistveno višja in zdra- vljenje bistveno bolj prijetno. Seveda pa se je treba zavedati tudi omejitev hipnoze in ne is- kati v njej čudežnega sredstva, pač pa realno dokazljive koristi. Medicinska hipnoza je po- dročje, ki bo v prihodnosti zahtevalo še veliko več raziskovanih potrditev. O fiziologiji hipnotičnega stanja in o meha- nizmih njenih pozitivnih učinkov vemo od- ločno premalo, zato upam, da bodo mnogi zdravniki, ki imajo odklonilno mnenje do te strategije pomoči pri psihoterapiji, uvideli, kakšne pozitivne učinke lahko z njeno upora- bo dosežemo pri ljudeh in da lahko mnogim bolnikom, katerim življenje otežujejo razne psihosomatske in psihične bolezni, spremeni- mo življenje na bolje. Viri: Aronoff, G. M., Aronoff, S., Peck, L. W., 1975: Hypnotherapy in the treatment of bronchial asthma. Annals of Allergy, Asthma, & Immunology, 34(6): 356-362. Derbyshire, S. W., Vogt, B. A., Jones, A. K., 1998: Pain and Stroop interference tasks activate separate processing modules in anterior cingulate cortex. Experimental Brain Research, 118 (1): 52-60. Devinsky, O., Morrell, M. J., Vogt B. A., 1995: Contributions of anterior cingulate cortex to behaviour. Brain, 118 (1): 279-306. Ewin, D. M., 1992: Hypnotherapy for warts (verruca vulgaris): 41 consecutive cases with 33 cures. American Journal of Clinical Hypnosis, 35 (1): 1-10. Faymonville, M. E., Boly, M., Laureys, S., 2006: Functional neuroanatomy of the hypnotic state. Journal of Physiology (Paris), 99 (4-6): 463–469. Faymonville, M. E., Fissette, J., Mambourg, P. H., in dr., 1995: Hypnosis as adjunct therapy in conscious sedation for plastic surgery. Regional Anesthesia & Pain Medicine, 20 (1): 145-51. Fink, G. R., Markowitsch, H. J., Reinkemeier, M., Bruckbauer, T., Kessler, J., Heiss, W. D., 1996: Cerebral representation of one’s own past: Neural networks involved in autobiographical memory. Journal of Neuroscience, 16 (13): 4275-4282. Herrero, A. S., 1891: El hipnotismo y la sugestión. Valladolid: Establecimiento Tipográfico de Hijos de J. Pastor. Horton-Hausknecht, J. R., Mitzdorf, U., Melchart, D., 2000: The effect of hypnosis therapy on the symptoms and disease activity in Rheumatoid Arthritis. Journal of Health Psychology, 14 (6): 1089-1104. Jones, A. K., Brown, W. D., Friston, K. J., Qi, L. Y., Frackowiak, R. S., 1991: Cortical and subcortical localization of response to pain in man using positron emission tomography. Proceedings of the Royal Society B: Biological Sciences, 244 (1309): 39-44. Kaplan, H. I., Saddock, B. J., 1998: Synopsis of Psychiatry. 8th edition. Philadelphia, Baltimor, New York, London, Buenos Aires, Hong Kong, Sydney, Tokyo: Lippincott Williams & Wilkins. Med, J., 1968: Hypnosis for asthma, a controlled trial. A report to the Research Committee of the British Tuberculosis Association. British Journal of Tuberculosis, 4 (5623): 71-6. Montenegro, G.,  Alves, L., Zaninotto, A. L.,  Falcão, D. P., de Amorim, R. F. B., 2017: Hypnosis as a Valuable Tool for Surgical Procedures in the Oral and Maxillofacial Area. American Journal of Clinical Hypnosis, 59 (4): 414-421. Moret, V., Forster, A, Laverrière, M. C., 1991: Mechanism of analgesia induced by hypnosis and acupuncture: is there a difference? Pain, 45 (2), 135-140. Pajntar, M., Jeglic, A., Stefancic, M., Vodovnik, L., 1980: Improvements of motor response by means of hypnosis in patients with peripheral nerve lesions. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 28 (1): 16-26. Paus, T., 2001: Primate anterior cingulate cortex: where motor control, drive and cognition interface. Nature Reviews Neuroscience, 2 (6): 417-424. Potié, A., Roelants, F., Pospiech, A., Momeni, M., Watremez, C., 2016: Hypnosis in the Perioperative Management of Breast Cancer Surgery: Clinical Benefits and Potential Implications. Anesthesiology Research and Practice, 2942416. Rainville, P., Duncan, G. H., Price, D. D., Carrier, B., Bushnell, M. C., 1997: Pain affect encoded in human anterior cingulate but not somatosensory cortex. Science, 277 (5328): 968-971. Rosen, G., 1953: Hystory of hypnosis. V: Schneck, J. M., (ur.): Hypnosis in modern medicine. Springfield: Charles C. Thomas, 3-27. Rousset, L., Halioua, B., 2018: Stress and psoriasis. International Journal of Dermatology, 57 (10): 1165-1172. Schnur, J. B., Bovbjerg, D. H., David, D., Tatrow, K., Goldfarb, A. B., Silverstein, J. H., in dr., 2008: Hypnosis decreases presurgical distress in excisional breast biopsy patients. Anesthesia and Analgesia, 106 (2): 440-4. Schnur, J. B., Kafer, I., Marcus, C., Montgomery, G. H., 2008: Hypnosis to manage distress related to medical procedures: A meta-analysis. Contemporary Hypnosis, 25 (3-4): 114-28. Seeman, W., 1960: Hypnotic wart treatment: a report of treatment of warts in an eleven year old child. Journal of the Kansas Medical Society, 61 (1): 151. Spiegel, D., King, R., 1992: Hypnotizability and CSF HVA levels among psychiatric patients. Biological Psychiatry, 31 (1): 95-8. Tausk, F., Whitmore, S. E., 1998: A pilot study of hypnosis in the treatment of patients with psoriasis. Psychotherapy and Psychosomatics, 68 (4): 221-225. Ullman, M., Dudek, S., 1960: On the psyche and warts. II. Hypnotic suggestion and warts. Psychosomatic Medicine, 22 (1): 68-76. Vogt, B. A., Hof, P. R., Vogt, L., 2004: Cingulate gyrus. V: Mai, J., Paxinos, G., (ur.): The Human Nervous System. San Diego: Academic Press. Yapko, M. D., 2003: Trancework. 3rd edition. New York: Brunenner-Routledge. Maks Tušak, rojen leta 1999, prihaja iz Ljubljane in je študent drugega letnika medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Predvsem ga zanimata kirurgija in psihiatrija. Zanima ga preučevanje psihičnih procesov človeka, saj ima njegova družina tradicijo v psihološkem poklicu in je tako že veliko prej neformalno spoznaval značilnosti vedênja, dejavnikov, ki so povezani z različnimi boleznimi psihične narave, same psihične bolezni in procese njihovega zdravljenja. Človeška duševnost in vedênje ga še vedno zanimata, vendar pa je prevladala želja biti zdravnik kirurg. Vseeno pa poskuša svoje znanje o človeški duševnosti vkomponirati v spretnosti, ki jih pridobiva v okviru študija medicine. Zanima pa ga tudi medicinska hipnoza, zato se izobražuje pri prof. dr. Marjanu Pajntarju, pionirju medicinske hipnoze v Sloveniji. Tam postopno odkriva, kako lahko z vključevanjem hipnoze svojo pot v medicini tlakuje v smeri še večje učinkovitosti in usmerjenosti k bolniku. V prejšnji številki smo začeli obujati spomin na rudnik Sitarjevec v Litiji, v katerem je pridobivanje rude s prekinitvami trajalo več kot štiri stoletja. Sitarjevec je polimetalno rudno nahajališče z izrazito oksidacijsko cono v obliki železovega klobuka in z nižje ležečimi, bolj ali manj oksidiranimi rudnimi žilami in rudnimi telesi. Mineralno parage- nezo tega rudišča sestavljajo primarne rude in žilni minerali ter sekundarni minerali, ki nastajajo zaradi oksidacije primarnih mine- ralov. Trenutno je določenih petdeset raz- ličnih mineralov, vendar večina le v mikro- skopski obliki. Zaradi tega se v prispevku osredotočamo le na najbolj pogoste minerale in na tiste, ki nastopajo v makroskopskih kristalih. Aragonit Ta mineral je tukaj dokaj redek. Pojavlja se v do 2 centimetra debelih prevlekah, ki jih sestavljajo igličasti kristali. Prevleke imajo žametasti sijaj ob ustrezni osvetlitvi, kar je posledica tisočerih odsevov na mikroskop- Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec (drugi del) Mirjan Žorž, Igor Dolinar, Miha Jeršek, Mirijam Vrabec 34 ■ Proteus 83/1 • September 2020 35 Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija Mineralogija • Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec sko majhnih terminacijah kristalov. Precej redki so posamezni kristali, ki so do 3 mi- limetre dolgi. Barit Barit je najpogostejši makroskopsko krista- lizirani mineral v Sitarjevcu. V plasteh li- monita in kremenovega peščenjaka v gornjih delih rudnika so dokaj pogosti enostavni kristali, ki so kombinacija le dveh kristal- nih likov. To sta kratka prizma k 2 {210} in široki pinakoid c{001}. Večina kristalov tega tipa je zato sploščenih po ploskvi pinakoida in ne presežejo velikosti enega centimetra. Redkejši so prizmatski kristali, ki lahko dosežejo do 2 centimetra v dolžino. Včasih lahko na kristalih iz tega dela rudnika opa- zimo majhne ploskve drugih kristalograf- skih likov. Beli in rumenkasto beli kristali barita so pritrjeni na rjavi limonitni podlagi, kar poskrbi za lep barvni kontrast in s tem za atraktivnost teh primerkov. Ti kristali so pogosto barvno conirani vzporedno s plo- skvami prizme k 2 . Na njih se izmenjujejo vzporedne prozorne in mlečno bele cone, kar odraža ponavljajoče se spremembe kri- stalizacije iz bolj ali manj nasičenih razto- pin. Kristali iz spodnjih delov rudnika so bolj čokati, vendar mnogo bogatejši s kri- stalografskimi liki. Tudi pri teh so prevla- dujoče ploskve prizme k 2 , ki pa jih obču- tno modificirajo ploskve prizem d 1 {101} in w 1 {011}. Ploskve pinakoida c so še vedno dobro razvite. Ti kristali so bele do ru- menkasto bele ali sive barve. Brezbarvni in prozorni kristali so redki. Najpogosteje jih najdemo v masivnih žilah barita, pogosto pa v družbi s kristaliziranim kremenom ali ci- nabaritom. Prevleke in drobne rozete aragonita na limonitni podlagi. Velikost primerka iz zbirke D. Preisingerja je 62 milimetrov x 55 milimetrov. Foto: Igor Dolinar. Oblike sitarjevških kristalov barita. Kristali iz zgornjih nivojev so enostavne nizke prizme (A in (001)-projekcija spodaj) z izrazito coniranostjo. Kristali iz nižjih nivojev pa so čokati, z bolj razvitimi ploskvami prizme in dokaj močno modificirani s ploskvami prizem d 1 in w 1 (B - E). Dolgoprizmatski kristali (F) so precej redkejši. Kristalni liki: b{010}, c{001}, d 1 {101}, d 2 {102}, k 2 {210}, k 3 {120}, k 4 {130}, r 1 {111}, r 2 {211}, r 3 {212}, r 4 {221}, r 5 {211} r 6 {522}, w 1 {011}, w 2 {012} in w 3 {021}. Coniranost je značilna lastnost kristalov barita iz limonitnih plasti v zgornjih delih rudnika. Kristali so enostavne sploščene oblike, ki jo definirajo le ploskve širokega pinakoida c in ozke prizme k 2 . Premer skupka na fotografiji je 4 milimetre. Zbirka: Igor. Dolinar. Foto: Igor Dolinar. 34 ■ Proteus 83/1 • September 2020 35 Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija Mineralogija • Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec sko majhnih terminacijah kristalov. Precej redki so posamezni kristali, ki so do 3 mi- limetre dolgi. Barit Barit je najpogostejši makroskopsko krista- lizirani mineral v Sitarjevcu. V plasteh li- monita in kremenovega peščenjaka v gornjih delih rudnika so dokaj pogosti enostavni kristali, ki so kombinacija le dveh kristal- nih likov. To sta kratka prizma k 2 {210} in široki pinakoid c{001}. Večina kristalov tega tipa je zato sploščenih po ploskvi pinakoida in ne presežejo velikosti enega centimetra. Redkejši so prizmatski kristali, ki lahko dosežejo do 2 centimetra v dolžino. Včasih lahko na kristalih iz tega dela rudnika opa- zimo majhne ploskve drugih kristalograf- skih likov. Beli in rumenkasto beli kristali barita so pritrjeni na rjavi limonitni podlagi, kar poskrbi za lep barvni kontrast in s tem za atraktivnost teh primerkov. Ti kristali so pogosto barvno conirani vzporedno s plo- skvami prizme k 2 . Na njih se izmenjujejo vzporedne prozorne in mlečno bele cone, kar odraža ponavljajoče se spremembe kri- stalizacije iz bolj ali manj nasičenih razto- pin. Kristali iz spodnjih delov rudnika so bolj čokati, vendar mnogo bogatejši s kri- stalografskimi liki. Tudi pri teh so prevla- dujoče ploskve prizme k 2 , ki pa jih obču- tno modificirajo ploskve prizem d 1 {101} in w 1 {011}. Ploskve pinakoida c so še vedno dobro razvite. Ti kristali so bele do ru- menkasto bele ali sive barve. Brezbarvni in prozorni kristali so redki. Najpogosteje jih najdemo v masivnih žilah barita, pogosto pa v družbi s kristaliziranim kremenom ali ci- nabaritom. Prevleke in drobne rozete aragonita na limonitni podlagi. Velikost primerka iz zbirke D. Preisingerja je 62 milimetrov x 55 milimetrov. Foto: Igor Dolinar. Oblike sitarjevških kristalov barita. Kristali iz zgornjih nivojev so enostavne nizke prizme (A in (001)-projekcija spodaj) z izrazito coniranostjo. Kristali iz nižjih nivojev pa so čokati, z bolj razvitimi ploskvami prizme in dokaj močno modificirani s ploskvami prizem d 1 in w 1 (B - E). Dolgoprizmatski kristali (F) so precej redkejši. Kristalni liki: b{010}, c{001}, d 1 {101}, d 2 {102}, k 2 {210}, k 3 {120}, k 4 {130}, r 1 {111}, r 2 {211}, r 3 {212}, r 4 {221}, r 5 {211} r 6 {522}, w 1 {011}, w 2 {012} in w 3 {021}. Coniranost je značilna lastnost kristalov barita iz limonitnih plasti v zgornjih delih rudnika. Kristali so enostavne sploščene oblike, ki jo definirajo le ploskve širokega pinakoida c in ozke prizme k 2 . Premer skupka na fotografiji je 4 milimetre. Zbirka: Igor. Dolinar. Foto: Igor Dolinar. 36 ■ Proteus 83/1 • September 2020 37 Mineralogija • Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija Kalcit Kristalizirani kalcit smo opazili le na nekaj primerkih. Kristali imajo večinoma prevla- duječe motne ploskve strmega negativnega romboedra {021} in so rjavo-rumenkasto obarvani zaradi vključkov oziroma prevlek železovih oksidov. Največji so veliki do 6 milimetrov. Cerusit V obdobju od leta 1880 do leta 1895 so na- šli večje število velikih primerkov kristalizi- ranega cerusita v velikih stebričastih krista- lih svilnatega sijaja, kar je vzbudilo veliko zanimanje med naravoslovci tistega časa. Primerki iz zgornjih rudniških horizontov so merili do 20 centimetrov. Sestavljali so Večji čokati kristali barita na podlagi kristaliziranega kremena. Največja motna ploskev na posnetku pripada pinakoidu c. Nekaj kristalov je na robovih pokritih z manganovimi oksidi. Premer kristala na sredini je 6 milimetrov. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Foto: Igor Dolinar. Obliko kalcitovih kristalov iz Sitarjevca najbolj določajo ploskve negativnih romboedrov. Risba A predstavlja kristal s prevladujočimi ploskvami negativnega strmega romboedra t. Pogostejši so kristali (B), pri katerih prevladujejo ploskve negativnega romboedra p. V zadnjih kristalizacijskih fazah pa se razvijejo še ploskve skalenoedra s in negativnega položnega romboedra l ter posledično bolj čokata oblika (C). Kristalni liki: n{101}, l{011}, p{021}, s{211} in t{041}. Dolgoprizmatski kristali barita so nekoliko redkejši. Največji kristal na posnetku meri 12 milimetrov v dolžino in je kombinacija pinakoida c ter izrazito razpotegnjene prizme k 2 . Zunanje plasti kristalov so prosojne in brezbarvne. Pod njimi je plast železovih oksidov, ki sicer snežno bela jedra obarvajo rumenkasto. Zbirka: G. Schmidt. Foto: Igor Dolinar. 36 ■ Proteus 83/1 • September 2020 37 Mineralogija • Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija Kalcit Kristalizirani kalcit smo opazili le na nekaj primerkih. Kristali imajo večinoma prevla- duječe motne ploskve strmega negativnega romboedra {021} in so rjavo-rumenkasto obarvani zaradi vključkov oziroma prevlek železovih oksidov. Največji so veliki do 6 milimetrov. Cerusit V obdobju od leta 1880 do leta 1895 so na- šli večje število velikih primerkov kristalizi- ranega cerusita v velikih stebričastih krista- lih svilnatega sijaja, kar je vzbudilo veliko zanimanje med naravoslovci tistega časa. Primerki iz zgornjih rudniških horizontov so merili do 20 centimetrov. Sestavljali so Večji čokati kristali barita na podlagi kristaliziranega kremena. Največja motna ploskev na posnetku pripada pinakoidu c. Nekaj kristalov je na robovih pokritih z manganovimi oksidi. Premer kristala na sredini je 6 milimetrov. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Foto: Igor Dolinar. Obliko kalcitovih kristalov iz Sitarjevca najbolj določajo ploskve negativnih romboedrov. Risba A predstavlja kristal s prevladujočimi ploskvami negativnega strmega romboedra t. Pogostejši so kristali (B), pri katerih prevladujejo ploskve negativnega romboedra p. V zadnjih kristalizacijskih fazah pa se razvijejo še ploskve skalenoedra s in negativnega položnega romboedra l ter posledično bolj čokata oblika (C). Kristalni liki: n{101}, l{011}, p{021}, s{211} in t{041}. Dolgoprizmatski kristali barita so nekoliko redkejši. Največji kristal na posnetku meri 12 milimetrov v dolžino in je kombinacija pinakoida c ter izrazito razpotegnjene prizme k 2 . Zunanje plasti kristalov so prosojne in brezbarvne. Pod njimi je plast železovih oksidov, ki sicer snežno bela jedra obarvajo rumenkasto. Zbirka: G. Schmidt. Foto: Igor Dolinar. 38 ■ Proteus 83/1 • September 2020 39 Mineralogija • Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija jih preraščeni kristali tako imenovanega slamnatega cerusita. Ta različica je dobila ime po izdolženi obliki kristalov, ki zaradi značilnega leska spominjajo na slamnate bil- ke. Cerusitovi kristali so bili priraščeni na galenitu, na tektonsko zdrobljenemu baritu ali pa na kremenovem peščenjaku in v njem. Kristali so bili dolgoprizmatski in pravilo- ma zdvojčeni po (110). Nastali so kontaktni dvojčki, trojčki in najpogosteje večkratno zdvojčeni kristali. Druga generacija cerusi- ta je bila v manjših igličastih in stebričastih kristalih, ki so pogosto prozorni (Brunnle- chner, 1885; Zepharovich, 1885). Cerusito- vi primerki iz tega časa, ki so shranjeni v inštitucijskih zbirkah, so pogosto razpadli v več manjših kosov. To lahko pripišemo tako mehansko nestabilni peščenjakovi podlagi, ki z izsušitvijo razpade, kakor tudi vključ- kom železovih sulfidov, ki razpadajo zaradi oksidacije. Kristali cerusita sicer v tem pro- cesu niso poškodovani, zato obdržijo svo- jo obliko in značilni sijaj. Docela podobne primerke so našli še v obdobju med letoma 1919 in 1924, ko je rudnik ponovno zaži- vel, zato jih skoraj ni mogoče ločiti od pr- vih. Zanimivo je tudi, da so na primerkih iz obeh obdobij enako oblikovani in obarvani kristali piromorfita. Na tej podlagi lahko zaključimo, da so oboje našli v istih prede- lih rudnika. Podlaga tega primerka je satasti kremen, ki pa je mehansko in kemično stabilen. Na tej podlagi so se razvili kristali slamnatega cerusita. Nekateri so rumenkasto obarvani zaradi vključkov železovih oksidov. Primerek je velik 20 centimetrov x 17 centimetrov. Zbirka Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Foto: Igor Dolinar. Nezdvojčeni kristali cerusita so sploščeni po prevladujočih ploskvah pinakoida b in precej bogati s kristalnimi liki (A). Igličasti kristali mlajše generacije so podaljšani v smeri njihove kristalografske a-osi (B). Pogosti so kontaktni dvojčki po (110) (C) in po pinakoidu c sploščeni trojčki preraščanja (D). Trojčki, pri katerih so bolj razvite ploskve bipiramide o, pa so bipiramidalne oblike (E). Veliki kristali slamnatega cerusita so podaljšani vzdolž (110) dvojčičnih ravnin in sestavljeni iz množice zdvojčenih kristalov (F). Kristalografski liki: a{100}, b{010}, c{001}, d{112}, k{011}, k 1 {021}, l{110}, l 1 {120} in o{111}. To je značilni primerek slamnatega cerusita, kakršni so bili najdeni v Sitarjevcu v obdobju med letoma 1880 in 1925. Kristali preraščajo plasti kremenovega peščenjaka, v katerem je tudi precej manjših kristalov pirita. Oksidacija pirita je povzročila razpad peščenjaka in s tem celotnega primerka. Ta na posnetku meri 8 centimetrov x 7 centimetrov in je bil nekoč del mnogo večjega kosa. Zbirka Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Foto: Igor Dolinar. 38 ■ Proteus 83/1 • September 2020 39 Mineralogija • Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija jih preraščeni kristali tako imenovanega slamnatega cerusita. Ta različica je dobila ime po izdolženi obliki kristalov, ki zaradi značilnega leska spominjajo na slamnate bil- ke. Cerusitovi kristali so bili priraščeni na galenitu, na tektonsko zdrobljenemu baritu ali pa na kremenovem peščenjaku in v njem. Kristali so bili dolgoprizmatski in pravilo- ma zdvojčeni po (110). Nastali so kontaktni dvojčki, trojčki in najpogosteje večkratno zdvojčeni kristali. Druga generacija cerusi- ta je bila v manjših igličastih in stebričastih kristalih, ki so pogosto prozorni (Brunnle- chner, 1885; Zepharovich, 1885). Cerusito- vi primerki iz tega časa, ki so shranjeni v inštitucijskih zbirkah, so pogosto razpadli v več manjših kosov. To lahko pripišemo tako mehansko nestabilni peščenjakovi podlagi, ki z izsušitvijo razpade, kakor tudi vključ- kom železovih sulfidov, ki razpadajo zaradi oksidacije. Kristali cerusita sicer v tem pro- cesu niso poškodovani, zato obdržijo svo- jo obliko in značilni sijaj. Docela podobne primerke so našli še v obdobju med letoma 1919 in 1924, ko je rudnik ponovno zaži- vel, zato jih skoraj ni mogoče ločiti od pr- vih. Zanimivo je tudi, da so na primerkih iz obeh obdobij enako oblikovani in obarvani kristali piromorfita. Na tej podlagi lahko zaključimo, da so oboje našli v istih prede- lih rudnika. Podlaga tega primerka je satasti kremen, ki pa je mehansko in kemično stabilen. Na tej podlagi so se razvili kristali slamnatega cerusita. Nekateri so rumenkasto obarvani zaradi vključkov železovih oksidov. Primerek je velik 20 centimetrov x 17 centimetrov. Zbirka Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Foto: Igor Dolinar. Nezdvojčeni kristali cerusita so sploščeni po prevladujočih ploskvah pinakoida b in precej bogati s kristalnimi liki (A). Igličasti kristali mlajše generacije so podaljšani v smeri njihove kristalografske a-osi (B). Pogosti so kontaktni dvojčki po (110) (C) in po pinakoidu c sploščeni trojčki preraščanja (D). Trojčki, pri katerih so bolj razvite ploskve bipiramide o, pa so bipiramidalne oblike (E). Veliki kristali slamnatega cerusita so podaljšani vzdolž (110) dvojčičnih ravnin in sestavljeni iz množice zdvojčenih kristalov (F). Kristalografski liki: a{100}, b{010}, c{001}, d{112}, k{011}, k 1 {021}, l{110}, l 1 {120} in o{111}. To je značilni primerek slamnatega cerusita, kakršni so bili najdeni v Sitarjevcu v obdobju med letoma 1880 in 1925. Kristali preraščajo plasti kremenovega peščenjaka, v katerem je tudi precej manjših kristalov pirita. Oksidacija pirita je povzročila razpad peščenjaka in s tem celotnega primerka. Ta na posnetku meri 8 centimetrov x 7 centimetrov in je bil nekoč del mnogo večjega kosa. Zbirka Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Foto: Igor Dolinar. 40 ■ Proteus 83/1 • September 2020 41 Mineralogija • Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija Kristali slamnatega cerusita so stebričasti. V dolžino dosežejo do 4 centimetre, v premeru pa do 1 centimetra. Prizemske cone imajo izraziti svilnati sijaj, ki je odraz večkratnega dvojčenja. Kristale sestavlja množica ozkih ploskev, ki pripadajo pinakoidom a{100} in b{010} ter prizmama l{110} in l 1 {120}, na katerih se odbija svetloba. Ploskve pinako- ida c{001} odrežejo terminacije, na katerih je dobro viden vzorec dvojčenja. Novej- še najdbe so osredotočene na rov Alma in njegove limonitne plasti, ki gostijo majhne, toda kristalografsko lepo razvite kristale. Ti so prozorni do beli z izrazitim diamantnim sijajem. Pojavljajo se v obliki enostavnih ozkih prizem, sploščenih do čokatih priz- matskih dvojčkov, preraščenih trojčkov in agregatov večkratno zdvojčenih kristalov, ki spominjajo na snežinke. Največji dosežejo do 20 milimetrov v premeru in so do 5 mi- limetrov debeli. Cinabarit Cinabaritna ruda je leta 1874 omogočila za- četno dobičkonosnost rudnika. Danes lahko le ugibamo, ali je bil v rudnih žilah, ki so bile odkrite na Alminem obzorju, prisoten cinabarit v lepih kristalih ali pa so vsebova- le le masivno rudo. Cinabarit lahko še ve- dno najdemo v poroznih limonitnih plasteh v zgornjih delih rudišča Alma. Večina cina- baritovih primerkov, ki smo jih preučili med pripravo tega članka, so masivni vzorci rude brez makroskopskih kristalov. Samo nekaj primerkov je pokritih z drobnimi kristali, ki niso večji od 2 milimetrov. Mikroskop- ski kristali prekrivajo limonitno podlago, včasih pa jih opazimo kot vključke v krista- lih barita. Cinabarit se na Sitarjevcu redko pojavlja v do 5 milimetrov velikih radialnih agregatih. Poleg cinabarita se je pogosto po- javljalo kapljičasto samorodno živo srebro v žilah barita, v manjših geodah in v žilah v kremenovem peščenjaku. Dejstvo je, da bi bil cinabarit iz Sitarjevca dokaj vsakdanji pojav, če se ne bi ohrani- lo nekaj primerkov z velikimi in zelo lepo razvitimi kristali, ki postavijo sitarjevške kristale cinabarita v docela drugo luč. Pov- sem mirno lahko zatrdimo, kar bomo v na- daljevanju tudi pokazali, da je kristalizirani cinabarit iz Sitarjevca po razvitosti, velikosti in redkih kristalografskih likih, ki se poja- vljajo na njih, nekaj posebnega v svetovnem merilu. Brunnlechner je že leta 1885 zapisal, da je bil kristalizirani cinabarit v tem nahajališču redek, toda njegovi kristali so bili omembe vrednih velikosti, poleg tega pa so bile na njih prisotne ploskve redkih kristalnih li- kov! Voss je imel leta 1889 v Ljubljani pre- davanje, ki je bilo kasneje objavljeno v obliki članka. Ob tej priložnosti je navedel, da je videl v zbirki Rudarske akademije (Bergaka- demie) v Leobnu 3 centimetre x 2 centime- tra x 1 centimeter veliki kristal cinabarita. V naslednjem članku iz leta 1895 je ome- nil še 1 centimeter velik kristal z debelino 2 milimetra. To so bili v tistih časih med največjimi znanimi kristali tega minerala in povsem primerljivimi s kristali iz Idrije in španskega Almadena. Naslednica takratne akademije je Montanistična univerza v Le- obnu, ki še danes hrani kristal sitarjevškega cinabarita, ki meri 15 milimetrov x 8 mi- limetrov, in enega manjšega na kremenovi podlagi, ki meri 7 milimetrov. Oba sta raz- stavljena v javnosti dostopni zbirki. Usoda primerka, o katerem je leta 1889 poročal Voss, pa ni znana. Obliko kristalov cinabarita določajo ploskve prizme a{100} in pinakoida c{001}, ki jih modificirajo ozke ploskve različnih rombo- edrov. Kristali so večinoma čokate prizme z ravnimi terminacijami. Manj pogosti so tanki kristali z ozkimi ploskvami prizme a, ki pa je na posameznih kristalih lahko sploh ni. Cinabarit ima enako simetrijo kot kremen. To simetrijo opredeljuje kristalografska točkovna skupina 32, za katero je značilna glavna trištevna os in tri dvoštevne osi, ki so pravokotne nanjo. Kristali te točkovne skupine nimajo nobene ravnine simetrije, Majhni, a lepo razviti enostavni in zdvojčeni kristali cerusita na kremenu. Skupek na posnetku meri 13 milimetrov x 9 milimetrov. Zbirka: Igor Dolinar. Foto: Igor Dolinar. Lepo oblikovani stebričasti kristali cerusita z značilnim svilnatim sijajem na kristalnih ploskvah. Vsi kristali so večkratni preraščeni dvojčki po (110). Dvojčenje je dobro opazno v obliki tako imenovanih vpadnih kotov oziroma zarez na terminaciji osrednjega kristala. Kristali piromorfita deloma preraščajo kristale cerusita, kar je dokaj redek slučaj na sitarjevških primerkih. Izrez na posnetku meri 17 milimetrov x 17 milimetrov. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Foto: Igor Dolinar. 40 ■ Proteus 83/1 • September 2020 41 Mineralogija • Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija Kristali slamnatega cerusita so stebričasti. V dolžino dosežejo do 4 centimetre, v premeru pa do 1 centimetra. Prizemske cone imajo izraziti svilnati sijaj, ki je odraz večkratnega dvojčenja. Kristale sestavlja množica ozkih ploskev, ki pripadajo pinakoidom a{100} in b{010} ter prizmama l{110} in l 1 {120}, na katerih se odbija svetloba. Ploskve pinako- ida c{001} odrežejo terminacije, na katerih je dobro viden vzorec dvojčenja. Novej- še najdbe so osredotočene na rov Alma in njegove limonitne plasti, ki gostijo majhne, toda kristalografsko lepo razvite kristale. Ti so prozorni do beli z izrazitim diamantnim sijajem. Pojavljajo se v obliki enostavnih ozkih prizem, sploščenih do čokatih priz- matskih dvojčkov, preraščenih trojčkov in agregatov večkratno zdvojčenih kristalov, ki spominjajo na snežinke. Največji dosežejo do 20 milimetrov v premeru in so do 5 mi- limetrov debeli. Cinabarit Cinabaritna ruda je leta 1874 omogočila za- četno dobičkonosnost rudnika. Danes lahko le ugibamo, ali je bil v rudnih žilah, ki so bile odkrite na Alminem obzorju, prisoten cinabarit v lepih kristalih ali pa so vsebova- le le masivno rudo. Cinabarit lahko še ve- dno najdemo v poroznih limonitnih plasteh v zgornjih delih rudišča Alma. Večina cina- baritovih primerkov, ki smo jih preučili med pripravo tega članka, so masivni vzorci rude brez makroskopskih kristalov. Samo nekaj primerkov je pokritih z drobnimi kristali, ki niso večji od 2 milimetrov. Mikroskop- ski kristali prekrivajo limonitno podlago, včasih pa jih opazimo kot vključke v krista- lih barita. Cinabarit se na Sitarjevcu redko pojavlja v do 5 milimetrov velikih radialnih agregatih. Poleg cinabarita se je pogosto po- javljalo kapljičasto samorodno živo srebro v žilah barita, v manjših geodah in v žilah v kremenovem peščenjaku. Dejstvo je, da bi bil cinabarit iz Sitarjevca dokaj vsakdanji pojav, če se ne bi ohrani- lo nekaj primerkov z velikimi in zelo lepo razvitimi kristali, ki postavijo sitarjevške kristale cinabarita v docela drugo luč. Pov- sem mirno lahko zatrdimo, kar bomo v na- daljevanju tudi pokazali, da je kristalizirani cinabarit iz Sitarjevca po razvitosti, velikosti in redkih kristalografskih likih, ki se poja- vljajo na njih, nekaj posebnega v svetovnem merilu. Brunnlechner je že leta 1885 zapisal, da je bil kristalizirani cinabarit v tem nahajališču redek, toda njegovi kristali so bili omembe vrednih velikosti, poleg tega pa so bile na njih prisotne ploskve redkih kristalnih li- kov! Voss je imel leta 1889 v Ljubljani pre- davanje, ki je bilo kasneje objavljeno v obliki članka. Ob tej priložnosti je navedel, da je videl v zbirki Rudarske akademije (Bergaka- demie) v Leobnu 3 centimetre x 2 centime- tra x 1 centimeter veliki kristal cinabarita. V naslednjem članku iz leta 1895 je ome- nil še 1 centimeter velik kristal z debelino 2 milimetra. To so bili v tistih časih med največjimi znanimi kristali tega minerala in povsem primerljivimi s kristali iz Idrije in španskega Almadena. Naslednica takratne akademije je Montanistična univerza v Le- obnu, ki še danes hrani kristal sitarjevškega cinabarita, ki meri 15 milimetrov x 8 mi- limetrov, in enega manjšega na kremenovi podlagi, ki meri 7 milimetrov. Oba sta raz- stavljena v javnosti dostopni zbirki. Usoda primerka, o katerem je leta 1889 poročal Voss, pa ni znana. Obliko kristalov cinabarita določajo ploskve prizme a{100} in pinakoida c{001}, ki jih modificirajo ozke ploskve različnih rombo- edrov. Kristali so večinoma čokate prizme z ravnimi terminacijami. Manj pogosti so tanki kristali z ozkimi ploskvami prizme a, ki pa je na posameznih kristalih lahko sploh ni. Cinabarit ima enako simetrijo kot kremen. To simetrijo opredeljuje kristalografska točkovna skupina 32, za katero je značilna glavna trištevna os in tri dvoštevne osi, ki so pravokotne nanjo. Kristali te točkovne skupine nimajo nobene ravnine simetrije, Majhni, a lepo razviti enostavni in zdvojčeni kristali cerusita na kremenu. Skupek na posnetku meri 13 milimetrov x 9 milimetrov. Zbirka: Igor Dolinar. Foto: Igor Dolinar. Lepo oblikovani stebričasti kristali cerusita z značilnim svilnatim sijajem na kristalnih ploskvah. Vsi kristali so večkratni preraščeni dvojčki po (110). Dvojčenje je dobro opazno v obliki tako imenovanih vpadnih kotov oziroma zarez na terminaciji osrednjega kristala. Kristali piromorfita deloma preraščajo kristale cerusita, kar je dokaj redek slučaj na sitarjevških primerkih. Izrez na posnetku meri 17 milimetrov x 17 milimetrov. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Foto: Igor Dolinar. 42 ■ Proteus 83/1 • September 2020 43 Mineralogija • Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija zato pri njih razlikujemo levo- in desnosuč- ne oblike. Za potrditev tega dejstva morajo biti na kristalih razvite ploskve levih oziro- ma desnih trapezoedrov, ki pa jih na kri- stalih cinabarita iz večine svetovnih nahaja- lišč ni opaziti. Če so prisotne, pokažejo na sučnost posameznega kristala cinabarita. In ravno to loči nekatere sitarjevške kristale ci- nabarita od vseh ostalih. Na teh so namreč razvite ploskve trapezoedra δ{1.2.14} v obli- ki majhnih trikotnikov, ki jih opazimo na terminacijah in imajo dve tako imenovani kiralnospecifični konfiguraciji, ki določata njihovo levo oziroma desno orientacijo. Edi- no drugo znano nahajališče, v katerem lah- ko makroskopsko ločimo levo- in desnosuč- ne kristale cinabarita, je bil rudnik živega srebra Avala v Srbiji, le da so bili tamkajšnji kristali mnogo manjši (Schmidt, 1888). Kristali cinabarita iz Sitarjevca so čokati. Njihovo obliko določajo ploskve prizme a in pinakoida c. Najbolj značilne so ploskve trapezoedra δ z desno (A) in levo (B) orientacijo. Te ploskve so na risbah rdeče obarvane. Večina cinabaritov iz tega nahajališča ima manj kristalografskih likov (C). Manjši kristali so sploščeni zaradi popolne prevlade ploskev pinakoida c; njihovi robovi pa so nekoliko prisekani z ozkimi ploskvami romboedrov (D). Spodnja vrsta prikazuje kristale v (001)-projekciji. Kristalografski liki: a{100}, c{001}, n{011}, n 2 {012}, n 3 {105}, r{101}, r 2 {103}, δ’{1.3.14} in ’ δ{1.2.14}. Kristalizirani cinabarit ni redkost v rudniku Sitarjevec. Drobni, živo rdeče obarvani in preraščeni kristali so pritrjeni na podlagi kristaliziranega kremena. Kristali so kombinacija kristalnih likov pinakoida in romboedrov, zaradi česar imajo terasasto obliko. Izrez: 12 milimetrov x 9 milimetrov. Zbirka Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Foto: Igor Dolinar. To je repatriirani primerek z najlepše razvitimi znanimi kristali cinabarita iz Sitarjevca. Našli so ga v obdobju med letoma 1880 in 1895. Ne vemo, kdo je bil njegov prvi lastnik, vemo pa, kod se je gibal zadnjih šestdeset let. Dunajski zbiralec R. Metzger ga je leta 1970 prodal nemškemu zbiralcu G. Schwelthelmu. Od njegove vdove ga je leta 1997 kupil dunajski zbiralec P. Huber in ga kasneje prodal znani angleški firmi Crystal Classics. Od slednje ga je leta 2015 odkupil slovenski zbiralec J. Lenič. Kristali cinabarita, ki merijo do 8 milimetrov, so priraščeni na podlagi kristaliziranega kremena. Na primerku so tudi kristali barita, ki so za to nahajališče tako značilni, da smo lahko na tej podlagi zanesljivo potrdili Sitarjevec kot izvorno nahajališče. Primerek meri 86 milimetrov x 62 milimetrov. Zbirka: J. Lenič. Foto: Igor Dolinar. 42 ■ Proteus 83/1 • September 2020 43 Mineralogija • Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija zato pri njih razlikujemo levo- in desnosuč- ne oblike. Za potrditev tega dejstva morajo biti na kristalih razvite ploskve levih oziro- ma desnih trapezoedrov, ki pa jih na kri- stalih cinabarita iz večine svetovnih nahaja- lišč ni opaziti. Če so prisotne, pokažejo na sučnost posameznega kristala cinabarita. In ravno to loči nekatere sitarjevške kristale ci- nabarita od vseh ostalih. Na teh so namreč razvite ploskve trapezoedra δ{1.2.14} v obli- ki majhnih trikotnikov, ki jih opazimo na terminacijah in imajo dve tako imenovani kiralnospecifični konfiguraciji, ki določata njihovo levo oziroma desno orientacijo. Edi- no drugo znano nahajališče, v katerem lah- ko makroskopsko ločimo levo- in desnosuč- ne kristale cinabarita, je bil rudnik živega srebra Avala v Srbiji, le da so bili tamkajšnji kristali mnogo manjši (Schmidt, 1888). Kristali cinabarita iz Sitarjevca so čokati. Njihovo obliko določajo ploskve prizme a in pinakoida c. Najbolj značilne so ploskve trapezoedra δ z desno (A) in levo (B) orientacijo. Te ploskve so na risbah rdeče obarvane. Večina cinabaritov iz tega nahajališča ima manj kristalografskih likov (C). Manjši kristali so sploščeni zaradi popolne prevlade ploskev pinakoida c; njihovi robovi pa so nekoliko prisekani z ozkimi ploskvami romboedrov (D). Spodnja vrsta prikazuje kristale v (001)-projekciji. Kristalografski liki: a{100}, c{001}, n{011}, n 2 {012}, n 3 {105}, r{101}, r 2 {103}, δ’{1.3.14} in ’ δ{1.2.14}. Kristalizirani cinabarit ni redkost v rudniku Sitarjevec. Drobni, živo rdeče obarvani in preraščeni kristali so pritrjeni na podlagi kristaliziranega kremena. Kristali so kombinacija kristalnih likov pinakoida in romboedrov, zaradi česar imajo terasasto obliko. Izrez: 12 milimetrov x 9 milimetrov. Zbirka Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Foto: Igor Dolinar. To je repatriirani primerek z najlepše razvitimi znanimi kristali cinabarita iz Sitarjevca. Našli so ga v obdobju med letoma 1880 in 1895. Ne vemo, kdo je bil njegov prvi lastnik, vemo pa, kod se je gibal zadnjih šestdeset let. Dunajski zbiralec R. Metzger ga je leta 1970 prodal nemškemu zbiralcu G. Schwelthelmu. Od njegove vdove ga je leta 1997 kupil dunajski zbiralec P. Huber in ga kasneje prodal znani angleški firmi Crystal Classics. Od slednje ga je leta 2015 odkupil slovenski zbiralec J. Lenič. Kristali cinabarita, ki merijo do 8 milimetrov, so priraščeni na podlagi kristaliziranega kremena. Na primerku so tudi kristali barita, ki so za to nahajališče tako značilni, da smo lahko na tej podlagi zanesljivo potrdili Sitarjevec kot izvorno nahajališče. Primerek meri 86 milimetrov x 62 milimetrov. Zbirka: J. Lenič. Foto: Igor Dolinar. 44 ■ Proteus 83/1 • September 2020 45 Mineralogija • Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija Galenit Preseneča, da galenit v Sitarjevcu ni bil ni- koli najden v makroskopsko razvitih krista- lih. Vedno se je pojavljal v masivni obliki, ki zapolnjuje rudne žile, ki ne presegajo 10 centimetrov v debelino. Ker pa ima odlično razkolnost po ploskvah kocke {100}, ga vča- sih najdemo v obliki aglomeratov, ki jih se- stavljajo kocke, ki merijo do 2 centimetra in so prekrite s cerusitom. V takih primerih ne gre za kristale, temveč za razkolne fragmen- te, ki so nastali zaradi tektonskih premikov. Pri tem je prihajalo do drobljenja kristali- zirane masivne rude. Nastali razkolki so se ob mehanskem transportu vzdolž rudnih žil sprijeli zaradi oksidacije galenita do cerusi- ta in tako so nastali primerki, ki samo na videz spominajo na kristalizirani galenit v obliki kockastih kristalov. Sitarjevški galenit vsebuje do 25 ppm (delov na milijon) srebra, kar je ugodno vplivalo na dobičkonosnost rudnika. Viri: Brunnlechner, A., 1885: Beiträge zur Charakteristik der Erzlagerstätte von Littai in Krain. Wien: Jahrbuch der k.k. geol. Reichanstalt, 35. Band, Heft 2: 387-396. Dolinar, I., Zrnec, M., 2011: Minerali rudnika Sitarjevec v Litiji. Društvene novice, 44: 17-22. Tržič: Društvo prijateljev mineralov in fosilov Tržič. Fabjančič, M., 1972: Kronika Litijskega rudnika. Tipkopis, 854 str. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana. Grafenauer, S., 1963: O mineralnih paragenezah Litije in drugih polimetalnih nahajališč v posavskih gubah. Ljubljana: Rudarsko-metalurški zbornik, 3: 245-260. Grošelj, F., 2011: Čebelarska pravda. 300 str. Litija: Čebelarsko društvo Litija. Herlec, U., Dolinšek, M, Geršak, A., Jemec, M., Kramar, S., 2006: Minerali žilnih rudišč v Posavskih gubah in rudnika Sitarjevec pri Litiji. Scopolia – Supplementum, 3: 52-65. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Kolar - Jurkovšek, T., Jurkovšek, B., 2007: Zgornjekarbonska flora Grajskega hriba v Ljubljani. Geologija, 50: 8–19. Mlakar, I., 1987: Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub in njihovega južnega obrobja. Geologija, 28/29: 157–182. Mlakar, I., 1994: O problematiki Litijskega rudnega polja. Geologija, 36: 247-338. Mohorič, I., 1978: Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem. 1. Knjiga. Ljubljana: Založba Obzorja. Müllner, A., 1903: Das Bergwessen in Krain. Laibach: Argo, No. 6. Peskar, J., 1976: Dolenjski odred. 573 str. Ljubljana: Knjižnica NOV in POS. Preisinger, D., 2010: Opuščeni rudniki v Sloveniji. 149 str. Golnik: Založba Turistika. Ravnateljstvo, 1905: Kranj: Izvestje mestne nižje realke v Idriji. Rečnik, A., Daneu, N., Herlec, U., 2014: Die Blei- und Zinkerzlagerstätte Sitarjevec bei Litija, Slowenien. Mineralien Welt, 25 (3): 56-69. Salzhemmendorf: Bode Verlag. Riedl, E., 1886: Littai. Wien: Oesterreichische Zeitschrift für Berg- und Hüttenwessen, No. 21: 333-343. Schmidt, A. 1888: Zinnober von Serbien. Zeitschrift für Kristallographie, 14: 433-448. Tornquist, A., 1929: Die Blei-Zinklagerstätte der Savenfalten vom Typus Litija. Wien: Berg und Hüttenmänische Jahrbuch, 71. Valvasor, J. V., 1689: Die Ehre des Herzogthums Krain. Cap. XXVII, 189-190. Laybach. Voss, W., 1889: Das Mineralvorkommen von Littai in Krain. Laibach: Mitteilungen des Musealvereins für Krain, 351-357. Voss, W., 1895: Die Mineralien des Herzogthums Krain, 101 p. p. Verlag von Ig. Laibach: V. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Weiss, A., 2015: Die Mineraliensammlung der ehemaligen Berghauptmannschaft Klagenfurt und ihre Bestände. Der steirische Mineralog, 30-35. Graz: Vereinigung Steirischer Mineralien und Fossiliensammler. Wiesthaler, F., 1893: Izvestje c. kr. Državne nižje gimnazije v Ljubljani. Zepharovich, V. v., 1880: Baryt von Littai in Krain. Idealna oblika kristalov cinabarita z značilnim ploskvami trapezoedrov je razvidna na tem posnetku. Široke ploskve trikotne oblike pripadajo pinakoidu c, ki ga omejujejo ožje poševne ploskve romboedrov. Majhne, svetleče trikotne ploskve, ki odrežejo oglišča med ploskvami pinakoida in romboedrov, so kiralnospecifični trapezoedri δ. Njihove pozicije razkrijejo, da sta kristala na sredini in tisti na njegovi levi levosučna, medtem ko je kristal na desni strani desnosučen. Največji kristal meri v premeru 8 milimetrov. Foto: Igor Dolinar. To je značilni skupek sprijetih razkolkov galenita. Na ploskvah so dobro vidni sledovi raztapljanja v obliki značilnih zajed in vzdolž razkolnosti po ploskvah kocke {100}. Galenitni odlomki so sprijeti s cerusitom, ki je nastal ob oksidaciji galenita. Velikost primerka: 44 milimetrov x 37 milimetrov. Zbirka: D. Preisinger. Foto: Igor Dolinar. 44 ■ Proteus 83/1 • September 2020 45 Mineralogija • Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija Galenit Preseneča, da galenit v Sitarjevcu ni bil ni- koli najden v makroskopsko razvitih krista- lih. Vedno se je pojavljal v masivni obliki, ki zapolnjuje rudne žile, ki ne presegajo 10 centimetrov v debelino. Ker pa ima odlično razkolnost po ploskvah kocke {100}, ga vča- sih najdemo v obliki aglomeratov, ki jih se- stavljajo kocke, ki merijo do 2 centimetra in so prekrite s cerusitom. V takih primerih ne gre za kristale, temveč za razkolne fragmen- te, ki so nastali zaradi tektonskih premikov. Pri tem je prihajalo do drobljenja kristali- zirane masivne rude. Nastali razkolki so se ob mehanskem transportu vzdolž rudnih žil sprijeli zaradi oksidacije galenita do cerusi- ta in tako so nastali primerki, ki samo na videz spominajo na kristalizirani galenit v obliki kockastih kristalov. Sitarjevški galenit vsebuje do 25 ppm (delov na milijon) srebra, kar je ugodno vplivalo na dobičkonosnost rudnika. Viri: Brunnlechner, A., 1885: Beiträge zur Charakteristik der Erzlagerstätte von Littai in Krain. Wien: Jahrbuch der k.k. geol. Reichanstalt, 35. Band, Heft 2: 387-396. Dolinar, I., Zrnec, M., 2011: Minerali rudnika Sitarjevec v Litiji. Društvene novice, 44: 17-22. Tržič: Društvo prijateljev mineralov in fosilov Tržič. Fabjančič, M., 1972: Kronika Litijskega rudnika. Tipkopis, 854 str. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana. Grafenauer, S., 1963: O mineralnih paragenezah Litije in drugih polimetalnih nahajališč v posavskih gubah. Ljubljana: Rudarsko-metalurški zbornik, 3: 245-260. Grošelj, F., 2011: Čebelarska pravda. 300 str. Litija: Čebelarsko društvo Litija. Herlec, U., Dolinšek, M, Geršak, A., Jemec, M., Kramar, S., 2006: Minerali žilnih rudišč v Posavskih gubah in rudnika Sitarjevec pri Litiji. Scopolia – Supplementum, 3: 52-65. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Kolar - Jurkovšek, T., Jurkovšek, B., 2007: Zgornjekarbonska flora Grajskega hriba v Ljubljani. Geologija, 50: 8–19. Mlakar, I., 1987: Prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub in njihovega južnega obrobja. Geologija, 28/29: 157–182. Mlakar, I., 1994: O problematiki Litijskega rudnega polja. Geologija, 36: 247-338. Mohorič, I., 1978: Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem. 1. Knjiga. Ljubljana: Založba Obzorja. Müllner, A., 1903: Das Bergwessen in Krain. Laibach: Argo, No. 6. Peskar, J., 1976: Dolenjski odred. 573 str. Ljubljana: Knjižnica NOV in POS. Preisinger, D., 2010: Opuščeni rudniki v Sloveniji. 149 str. Golnik: Založba Turistika. Ravnateljstvo, 1905: Kranj: Izvestje mestne nižje realke v Idriji. Rečnik, A., Daneu, N., Herlec, U., 2014: Die Blei- und Zinkerzlagerstätte Sitarjevec bei Litija, Slowenien. Mineralien Welt, 25 (3): 56-69. Salzhemmendorf: Bode Verlag. Riedl, E., 1886: Littai. Wien: Oesterreichische Zeitschrift für Berg- und Hüttenwessen, No. 21: 333-343. Schmidt, A. 1888: Zinnober von Serbien. Zeitschrift für Kristallographie, 14: 433-448. Tornquist, A., 1929: Die Blei-Zinklagerstätte der Savenfalten vom Typus Litija. Wien: Berg und Hüttenmänische Jahrbuch, 71. Valvasor, J. V., 1689: Die Ehre des Herzogthums Krain. Cap. XXVII, 189-190. Laybach. Voss, W., 1889: Das Mineralvorkommen von Littai in Krain. Laibach: Mitteilungen des Musealvereins für Krain, 351-357. Voss, W., 1895: Die Mineralien des Herzogthums Krain, 101 p. p. Verlag von Ig. Laibach: V. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Weiss, A., 2015: Die Mineraliensammlung der ehemaligen Berghauptmannschaft Klagenfurt und ihre Bestände. Der steirische Mineralog, 30-35. Graz: Vereinigung Steirischer Mineralien und Fossiliensammler. Wiesthaler, F., 1893: Izvestje c. kr. Državne nižje gimnazije v Ljubljani. Zepharovich, V. v., 1880: Baryt von Littai in Krain. Idealna oblika kristalov cinabarita z značilnim ploskvami trapezoedrov je razvidna na tem posnetku. Široke ploskve trikotne oblike pripadajo pinakoidu c, ki ga omejujejo ožje poševne ploskve romboedrov. Majhne, svetleče trikotne ploskve, ki odrežejo oglišča med ploskvami pinakoida in romboedrov, so kiralnospecifični trapezoedri δ. Njihove pozicije razkrijejo, da sta kristala na sredini in tisti na njegovi levi levosučna, medtem ko je kristal na desni strani desnosučen. Največji kristal meri v premeru 8 milimetrov. Foto: Igor Dolinar. To je značilni skupek sprijetih razkolkov galenita. Na ploskvah so dobro vidni sledovi raztapljanja v obliki značilnih zajed in vzdolž razkolnosti po ploskvah kocke {100}. Galenitni odlomki so sprijeti s cerusitom, ki je nastal ob oksidaciji galenita. Velikost primerka: 44 milimetrov x 37 milimetrov. Zbirka: D. Preisinger. Foto: Igor Dolinar. 46 ■ Proteus 83/1 • September 2020 47 Mineralogija • Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec Naše nebo • Mars v opoziciji Mars v opoziciji • Naše nebo Mars doseže opozicijo približno vsaki dve leti. Letos se je to zgodilo 13. oktobra. Mars je tokrat še posebej svetel, saj dose- že magnitudo -2,62. To pomeni, da je med najsvetlejšimi objekti na nebu. Tako ugodne razmere, kot so letos, se bodo ponovile šele leta 2035. Planet je v opoziciji takrat, kadar se nahaja na nasprotni strani neba kot Sonce, zato je to tudi najboljši čas za njegovo opazovanje. V času, ko je planet v opoziciji, je nam tudi najbližje. Se pa ta čas, ko je planet Zemlji najbližje, po navadi ne ujema natančno z opozicijo. Če je planet bližje Zemlji, ga vi- dimo večjega in svetlejšega. Letošnja opozicija Marsa je resnično vredna opazovanja. Mars je 6. oktobra dosegel Ze- mlji najbližjo točko, od nje je bil oddaljen le 62,07 milijona kilometrov. Najbližje je bil Zemlji leta 2003, ko je bil od nje oddaljen le 55,7 milijona kilometrov. V opoziciji se je letos nahajal 13. oktobra, takrat je bil tudi najsvetlejši in je njegova magnituda znašala kar -2,62. Letos Mars najdemo v ozvezdju Rib. No- vembra vzhaja v popoldanskem času in ga lahko opazujemo vso noč. Na nebu ga je to- krat resnično skoraj nemogoče zgrešiti, saj je izjemno svetel in izrazito oranžne barve. Mars je približno pol manjši od Zemlje. Ima zanimivo in razgibano površje, ki je se- Mars v opoziciji Mirko Kokole Prag: Lotos – Zeitschrift für Naturwissenschaften, 30: 67-68. Zepharovich, V. v., 1885: Cerussit von Littai in Krain. Prag: Lotos – Zeitschrift für Naturwissenschaften, 34: 81-85. Zepharovich, V. v., 1893: Mineralogisches Lexicon für das Kaiserthum Österreich, Band III., 478 p. p. Wien. Žorž, M., Jeršek, M., Dolinar, I., 2018: Oblike kristalov nekaterih mineralov s Sitarjevca, 26-33. I. strokovni simpozij o rudniku Sitarjevec in srečanje rudarskih mest, Litija. Žorž, M., Jeršek, M., Dolinar, I., Vrabec, M.: Sitarjevec – ein fast vergessener Bergwerk bei Litija in Slowenien. München: Lapis. V tisku. Zahvala Mnogo ustanov, strokovnjakov in zbiralcev nam je pomagalo s podatki o zgodovini ru- dnika, z dokumentacijo in s primerki mi- neralov. Na tem mestu se zato prisrčno za- hvaljujemo Claudiji Dojen (Landesmuseum Kärnten v Celovcu), Moniki Feichter, Fran- ku Melcherju in Johannu Raithu (Montau- niversität v Leobnu), Uweju Kolitschu (Na- turhistorisches Museum na Dunaju), Bern- du Moserju (Joanneum v Gradcu), Biserki Radanović - Gužvica (Hrvatski prirodoslov- ni muzej v Zagrebu), Jiříju Sejkori (Národni Museum v Pragi), Mateji Golež (Zavod za gradbeništvo v Ljubljani), Francu Habiču (Ljubljana), Matjažu Kirmu (Litija), Gre- gorju Koblerju (Ljubljana), Ivanu Kramžarju (Litija), Francu Krivogradu (Prevalje), Mati- ji Križnarju (Prirodoslovni muzej Slovenije v Ljubljani), Jožetu Leniču (Ihan), Davorinu Preisingerju (Kranj), Viliju Rakovcu (Kranj), Goranu Schmidtu (Ljubljana), Tini Šušter- šič (Mestni muzej v Litiji), družini Vidrih (Studeno) in Blažu Zarniku (Občina Litija). Članek se bo nadaljeval. Datum: 15. 11. 2020. Čas: 22:00. Kraj: Ljubljana. stavljeno predvsem iz bazaltnih kamnin. Je poleg Zemlje edini planet, ki ima vse šti- ri letne čase. Na obeh tečajih ima polarne kapice iz zmrznjenega ogljikovega dioksida. Mars ima tudi razgibano vreme z oblaki iz ogljikovega dioksida in vode ter močnimi vetrovi, ki so pogosto pomešani s prahom. Kljub temu, da je Mars že dosegel opozici- jo, je še vedno v izjemno ugodnem položaju za opazovanje in ga lahko opazujemo vse do spomladi prihodnjega leta. Najboljši čas za opazovanje pa bo do konca leta. V tem času bo magnituda počasi upadala, do konca leta približno za eno magnitudo vsak mesec.