— 109 —
G o v e d o.
mu opravlja govedo ter mu pomore, da se kmetija povzdigne in v bolji stan pripravi. Pa to še ni vse. Govedo mu daje tudi lep kos zdravega ia teč-nega živeža, kakor: meso, mleko, surovo inaslo, sir itd.. kar se gotovo vsa-kemu želodcu prav dobro prilega. Verhi tega mu daje govedo tudi potrebno obutal in obleko, kakor tudi marsiktere druge v vsakdanjein življenji neob-hodno potrebne snovi. — Med govedoin pa zasluži krava gotovo pervo mesto. Krava je tista domača žival, od ktere dobivamo toliko dobrega in sladkega mleka, iz kterega si pripravljamo sir in surovo maslo; daje nam tudi sočno in tecno meso, iz kterega pripravljajo mati mastao in okusno juho, ktera se posebno bolnikom in drugiin slabotniin ljudem priporoča; daje nam loj za svece, kožo za usnje, in rogove, iz kterih izdelujejo strugači raznoverstne stvari, n. pr.: glavnike, rožene žlice, gumbe, nožne platnice itd. Erava je pokrita z dlako, ki je razliene barve. Na dolgej in širokej glavi nosi dva okrogla, gladka in votla rogova, ki sta nekoliko vkrivljena. Čelo ima močno, ploščnato in obokano z majhno grivo na verhu. Oči so sicer velike, ali pravega ognja nimajo; malomarno in nekako topo gleda žival pred se in ta serpi pogled jo dela neumno. Gobec ima širok, gol in moker s širokimi odpertimi smerčki. Ušesi ima veliki in viseči, pa dolg na koncu čopast rep, s kterini se muham brani. Trupla je debelega in težkega, je širokih lepo zbočenih pers in kratkega vratu, izpod kterega jej visi ohlapna mahadrava koža, ki jej podvratnik pravimo. Na vsakej nogi ima dva velika parklja, po kterih krava hodi, zadej pa ima še dva manja bulj v viš stoječa parklja ali kčrneka. Krava je sploh nekako okorno, pocasuo, štorasto in ne-ukretno živinče, ki je pa vendar pri vsein tem sterpljivo in terpežno tudi pri najtežem delu. Krave poznajo prav dobro svojega pastiija in njegovega psa, kakor tudi vsakega človeka, ki se ž njimi peča. — Proti živalirn, ki jim
- 110 -
niso nevarne, so goveda krotka in prijazna, svoje sovražnike pa termasto in serčno napadajo  ter se tudi proti največej  zveri dobro in vspešuo branijo.
Govedo je najrajše zelžnje, bodisi opresno ali suho, posebno pa rado muli bohotno inlado travo, tudi listje, zlasti pa ljubi vsakoršno koreflje. Nektera zelišča so mu škodljiva, kakor n. pr.: laa, trobelika, ušivec, loč, mleček, podlesek, mlada hrastovina in orehovina, mokra opresna detelja in se več drugih. — V hlevu se poklada govedom rezanica z otrobi, sen6, surovo ali kuhano korenstvo in tudi žito.
Učenjaki štejejo v Evropi petglavnih govejih. verst, natnreč: dolinsko, planinsko, holandsko, stepno in škotskopleme, ktero vsako razpada zopet v več ali manj podplemen. — Naši kmetovalci itnajo najvec dolinsko govedo.   Plauinsko govedo rede posebno na Švicarskem ia Tirolskem,
Goveja živina se derži najraje po planinah. Oisti planinski zrak jej bolje dč, nego stnerdljiri in zaduhli hlevi. Na plamnah živina je, kedar se jej poljubi, v višavah tudi ni nikoli take vročine, kakor po doliuah, iu sitae inuhe in obadi je tolikauj ne nadlegujejo. Zat<5 pa je goveja živina ua pla-ninali bolj čversta, zdrava ia vesela, uego ona po doliuah. Plauinska krava pozua na planini vsak gerni, vsako inlako; tudi dobro ve, kje je najboljša paša; ve, kedaj je čas molžnje, pa tudi pastirjer glas že od daleč pozna. Njej je znano, kedaj je čas iti h. koči ali na vodo, razločuje škodljiva ze-lišča od dobrib. in sluti nevihto. Plaainska krava poznd vse nevarne kraje in se jih marljivo ogiblje, al vendar se večkrat zgodi, da pade kaka krava čez sterino skalo, ali da po kakej melini zderči v prepid. — Največi sov-ražnik planiuskih krav je medved, ki se nahaja še povsod po planinah, zlasti na švicarskih. Pri suhem vremenu živina koj zavoha kervoločnega kosma-tina že od daleč in se rau krepko postavi v brau; v deževji in v inegli ga pa krave m zavohajo tako lehko, ia pri takem vremenu se je že dogodilo, da je medved izmed črede pograbil in odvlekel kravo, medtem ko druge v gostej megli sovražaika še čutile uiso.
B i v o I.
Z govedo v najbližem rodu je bivol, ki je iz vzhodne Indije doma, pa se je pozneje zaplodil tudi po Turškem, Vlaškem, Ogerskein in Laškem. Bivol je veči in moč-nejši od našega vola in tehta navadno po 10 centov. Glavo ima debelo in kratko z zbo-eenim in kaštravim čelom. Bogovi so močni, t korenu ploščati in nagerbani, na koncu pa robati, ter so najpred nazaj, potem narzgor in naposled zopet naprej zakrivljeni. Dlake je navadno černe in zelo redke; po herbtu, trebuhu in nogah je pa skoraj popolnoma gol. — Bivol je jako močna in koristna žival; vpregajo ga v vozove in orala; on vozi, orjo, vlači in nosi težke tovore. Berž ko je svoje delo opravil, mora ga človek v miru pustiti, da ugaja svojej prirojenej strasti, to je, da se zapraši v vodo ali pa, da se vleže v blato, ter se valja po njem kakor prešič, kar inu neznansko dobro de. Bivol je zelo zadovoljna žival; za sladka in sočna zelišoa se ne zmeni veliko, ampakrajesipoiščekislih in močvirnih trav, rezne osfcrice, terstja in ločja, sploh taka zelišča, za ktera nobena druga živina ne mara. Bivolovo meso pa ni tako tečno in okusno, kakor od naših pravih goved; terdo in žilavo je, pa tudi diši po mošku ali pižinu. Od telet in mladih juncev je pa meso noki prav dobro in ga povsod radi jedo.