825
Nataša Kastelic
Pesmi
HEUREKA
zasmej
zaziblji se v bokih lic
iz te zapeljivosti mogoče obrodiš
mogoče tiho petje ob večerih tihih ni res
ni res da sovražiš če si človek ni res da si bežen če si človek
zasmej
zaziblji se v bokih lic
Nataša Kastelic
ŽRTEV    zvečer sem bila žalostna mislila sem da me je sonce zapustilo
prižgala sem vse luči
okna samote so se zableščala
nebo
se je upognilo
in vdihnilo veselje odprtih oken
čisto tiho
je streslo na moj prag
črepinje sonca
MISEL    kdor je šel kdaj čez nebo ima skoraj zdrobljene steklene pesti vrnil se je slep zeleno oblečen v travnike in kdor je šel tudi čez jezera pijan in čist
kdor je šel kdaj čez nekoga
ki ga je ljubil
je postal orel
skale in zvezde mu bodo oprostile
SPET DAJMO
NAROČILO
PETI JE TREBA
vam
vam hočem reči
sonce je včasih toliko pomenilo
pesnikom
ljudem ki so hodili po bregovih reke
to je več kot si mislite
ljubezen je
sprejmimo jo spet
nežnost je
sprejmimo jo spet
priznanje je
včeraj sem jokal v blazino
hotel sem
hotel sem nekaj imeti v rokah
826
827                                                                                                            Pesmi
sonce je včasih toliko pomenilo
pesnikom
ljudem ki so hodili po bregovih reke
nam ki smo odcveteli
kakor kostanji prehitro
nam
ki smo se bali iskati
potrgane dlani
in spet nam
ki smo porušili nebo
da je padlo sonce
in nas ljubilo —
vam
vam hočem reči
upajte si
MOLK    ustnice se mi raztresajo po licih kakor pesek neugnan za besedo ali le za dih se stepem z njimi
spregovorim
s peščenim zrnjem o mehkobi
in jo ranim
spregovorim
s prgiščem peska o resnici
in jo pogubim
in o stvareh pripovedujem kako je zeleno nastajalo kako je živo nastajalo kako je veselo nastajalo kako je hitelo
kako je hitelo
spregovorim
moje kot pesek raztresene ustnice
ranijo vse
za kar vedo
o čemer vedo pripovedovati
tisto malo kar opazim ko grem svojo pot