Izaa.a.3«, dvakrat na mesec ter stane za vse leto 1 K 60 vm.( za pol leta 1 K. Naročnina in inserati blagovolijo naj se poslati upravnistvu .(Rodoljuba" v Ljubljani, vsi spisi in dopisi pa uredništvu „Rodoljuba". Za ©zxxaa_l«. plačuje se od Stiri-stopne petit-vrste 16 vin. Ce se enkrat tiska; 24 vin. Ce se 2krat,yn 30 vin. če se 3krat ali večkrat tiska. Pisma izvolijo naj se frankirati. Rokopisi se ne vračajo. 9. štev. V Ljubljani, dne 7. maja 1903. XIII. leto. Škofov dolg. Ljubljanski škof ima v rednih razmerah prav lepe dohodke in če denarja ne meče proč, izhaja lahko prav prijetno. Ti dohodki znašajo kakih 56000 K na leto. 56.000 K — to niso mačje solze. Toda sedanji ljubljanski škof jo je korenito zavozil in ker mu je sedaj vlada še dovolila, najeti posojila 4Q0.00Q 1£, smo v opravičenem strahu, da bodo ljubljanski škofjodolgo let v velikih denarnih stiskah in da ||odp morali iz prebival S t v a iz prešati velike svote, če bodo hoteli svojemu sjang p r t w e v n o $ i v e U Vslecl škofove neprevidnosti so se dohodki iz gornjegrajskega pose-: Itva le itak znatno sfcrčili. Ko si je namreč škof vtepel v glavo, da mora imeti zavode v {§ Viclu in prevdaril, kako dobi potrebnega denarja za zgradbo, uredbo in vzdržavanje zavodov. Računal je morda, da nabe-rači kaj izdatno prispevkov med prebivalstvom, aH t* račun se. nI obr nesel. Jpandjanes je tako težko za denar, da se ljudje kmalu naveličajo darovati vedno in vedno za tako nepotrebno napravo, kMgr so škofovi zavodM. Tudi lov na testamente se ni obnesel, ker so ljudje postali precej nezaupni in tako je moral škof veliko večino vsega za stavbo potrebnega denarja sam založiti, oziroma plačati. Znano je, kako ne« spretno si je v ti ttftli pomagal in kako grdo ga je oskubil tiati laiki Žid, kateremu je škof prodal svoj les iz gornjegrajskih gozdov. S k o f je pri ti kupčiji silno oškodovan in so sevsled te kupčije njegoviredni dogodki t n a f n o s k r č i 1 i. Oi strokovnjakov v gozdarstvu in natančnih por znavalcev gornjegrajskih razmer vemo, da bo gornjegrajsko posestvo kakih 2 0 do 30* let neslo za dobro tretjino manj, kakor je neslo do» se daj, Sedaj pa še ta dolg, ki ga mora obrestovati in plačevati škof iz dohodkov, ki so mu še ostali. Obrestovati bo moral škof svoj dolg vsaj po 41/«. Že obresti znašajo lepo svoto. Povrh pa bo moral še kapital odplačevati tako, da bo povrnjen v 60 letih. Škofbo moral za 41/9% gbresji j n a q 4 p 1 a # i 1 o glavnice odšteti vsako leto 19.868 K 80 h. Ker so se, kakor rečeno škofovi dohodki vsled ome-pjene kupčije znatno skrčili, ker ima dalje ie precej drugega dolga, ki ni vknjižen, ki pa ga je moral narediti, da je mogel zidati zavode v Št. Vidu, je očividno, d a pride škofv velike denarne stiske in da z dohodki, ki mu ostanejo, ixe. bo mogel izhajati, tudi če bi ga vzdržavanje njegovih nepotrebnih zavodov ničesar ne veljalo. Zato pa se nam vidi jako nerazumno in malo prevdarjeno, da je vlada dovolila škofu obremeniti gornjegrajsko graščino. Dežela je preveč revna, prebivalstvo živi v preslabih gospodarskih razmerah, da hi moglo poleg itak ogromnih stroškov za cerkev tudi še škofa živeti. In škof bo prisiljen iz prebivalstva dobivati sredsiev zase in za svoje naprave, ali pa bo država primorana mu dati kake nove dohodke ali subvencionirati njegove zavode. V tem, da se je škofu dovolilo najeti posojila 400.000 K, tiči pa tudi velika krivica za naslednike sedanjega škofa, Anton Bonaventura ne bo 6Q let škof v Ljubljani, nt? bo toliko Časa škof, da bo to posojilo plačano. Večji del tega dolga bo zapustil svojim naslednikom, njegovi nasledniki — in teh bo tekom 60 let že nekaj — bodo morali vsako leto 193,6$ K 80 h plačati na račun tega dolga. Celih 60 let ne bodo ljubljanski škofje mogli vživati tistih dohodkov, kakor jim gredo, celih 60 let bodo nosili težko breme in — če ne bodo izhajali — nalagali bodo prebivalstvu svoje posebne davke in naklade, Da vlada tega ni premislila, je obžalovanja vredno. Dolžnost vlade je bilo čuvati korist ljubljanskih škofov in obdarovati prebivalstvo novih bremen, a s tem, da je vlada škofu dovolila napraviti kar 400.000 kron dolga, se je hudo pregrešila proti svoji dolžnosti in proti javnim interesom, ______ Italija in Avstrija. Odkar so se zamotale razmere na Balkanu, piha v italijanskih političnih krogih, in to tudi v oiioialnih, čimdalje ostrejše sapa proti Avstriji. Dolii se tudi črnogorskega kneza, tasta italijanskega kralja, da neti proti-avstrijsko mnenje, ker mu je Avstrija zoperna. V istini pa so temu vzrok italijanske aspiracije na albansko primorje. Italija namreč računa, ako ji izpodleti v Albaniji, zahtevala bo od Avstrije za odškodnino južno Tirolsko, takozvani Trentin. Morskega nabrežja v Albaniji namreč ne sme Avstrija niti i» pet prepustiti, ker bi bila sicer od morja ločena in s tem tudi izključena iz gospodarskega svetovnega prometa. To ve seveda prav dobro tudi Italija in ravno zato se na vse načine trudi, da si izposluje od odločujočih velesil nekako zgodovinsko pravioo do albanskih morskih bregov. Sicer bi ta svet ne imel za Italijo tolike važnosti, dokler nima sveta na Balkanu sploh. Toda za samo nabrežje ji tudi ni toliko, te-muč potrebuje le ta svet, oziroma potrjeno pravico do njega za zame njavo napram Avstriji. Značilno je, da italijanska iredenta posega vedno le po Avstriji. Saj so kraji kakor francoska Nizza in Korsika, angleška Malta, švicarski Veltlin itd., kraji, do katerih bi imela Italija, ako se že sklicuje na zgodovino, mnogo več prava, kakor na tirolski Trentin in naše Primorje. Zakaj pa tam ne po-vdarja Italija svojih pravic? Ker je bila Avstrija tista država, ki je Italijanom še vedno odnehala, jim popuščala kos za kosom svojega ozemlja, ako se je le vztrajno zahtevalo. A zahtevati s tako prepričevalno pravico pa zna malokdo tako kakor Italijani. Proti nadškofu Kohnu. Že cele tedne straši vso javnost takozvana »Rectus«-afera, v kateri se tako osvetljuje vsemogočnost cerkve v klerikalni državi, kakršna je Avstrija. V zadnji seji državnega zbora je prišla ta afera v javno razpravo. Sprožil je zadevo poslanec dr. Stranskv, ki je navedel marsikaj značilnega iz kraljestva nadškofa dr. Kohna. Ta Kristusov apostelj ne pozna lepše zabave, kakor še to-žariti z malimi posestniki in s svojim podrejenim duhovništvom. V svoji brezmerni skoposti in brezsrč-nosti je dal v najem celo listje, gobe in jagode v svojih gozdovih. Svoje podrejene duhovnike preganja in šikanira na vse načine, posebno ako so češki rodoljubi. O njegovi maščevalnosti najbolj priča njegovo samovoljno postopanje zoper duhovnika O čaše k a in Hoferja. Interpelant je zahteval, naj vlada ta slučaj strogo preišče ter izroči akte državnemu pravdništvu, da začne nadškofa kazensko zasledovati. Vladni zastopnik, sekcijski načelnik dr. Neubauer je priznal, da je način, kako je prišel nadškof do brzojavnega rokopisa, kazniv za uradnika ter se bo postopalo proti istemu zaradi kršitve uradne dolžnosti. Posl. duhovnik dr. Schei-cher je razpravljal o nevolji duhov-ništva pod nadškofom dr. Kohnom. Duhovniki so pretrpeli že veliko krivic. »Ako bi Iaveličar prišel zopet na svet, bi bilo prvo, kar bi storil, da bi zgrabil vrv ter izgnal iz cerkve marsikoga, ki ne spada v njo.« Da si je upal nadškof po nedolžnem zapreti kaplana Očašeka, to dokazuje, da je v olomuški nadškofiji pravioa že davno šla spat. Državni zbor mora ta slučaj obsodili. »Obžalujemo, kar se je zgodilo ter izrekamo nad nadškofom svojo obsodbo,« Posl. Schuhmeier je navajal razne tožbe, ki jih je že imel dr. Kohn. Enkrat je bil obsojen na 90 K sodnih stroškov ter se je pustil ru- biti. Plačal je šele potem, ko je prišla sodna komisija na njegovo posestvo. Nadškof je celo odpovedal plačati 816 K cerkvenega prispevka, dasi ima 1,600.000 K letnih dohodkov. Posl. Eldersch: »Umazanec!« — Posl. Iro: »Morebiti mora zdrževati mnogo otrok.« — Posl. Schalk: »Mnogobrojno družino!«— Posl. Sohuhmaier: »Ofi-cialno se o tem nič ne ve. Mož, ki zna tako varčevati, kakor nadškof, ni ravno natančen s svojimi državljanskimi dolžnostmi. Dohodnino je tako smešno malo napovedal, da mu je davčna oblast vrnila napovedno polo z opazko, naj r*esnično napove. Vkljub svojemu bogastvu pa je tako brezsrčen, da pusti celo starčke in matere-dojilke zapreti, ako jih zasači v svojih gozdovih pri pobiranju dračja.« Govornik je zaključil svoja izvajanja z zahtevo: Ločitev cerkve od države. Napad v Solunju. Sedaj šele se je izvedelo, zakaj so dohajala o atentatu v Solunju tako nejasna poročila. Brzojav je bil razdejan. Razun otomanske banke je bila razdjana tudi nasprotna metilinska banka, nadalje klub tujcev, kjer je bil ravno ta čas tudi nemški konzul, ki je ranjen, nadalje mestni restavrant in še nad 40 drugih poslopij. Orožniki in policaji so preganjali napadalce ter se je razvil po celem mestu boj. Puške so pokale do polnoči. Seveda je vsaka trgovina in vsak promet ustavljen. Tudi na turško glavno pošto se je izvršil napad, ki pa ni napravil dosti škode. V nemškem klubu so bile tri osebe ranjene, ena pa ubita. Na nemško šolo se je streljalo z bombami. — Avstrijska es kadra v Smirni je dobila ukaz, odpluti v Solunj. Ladje »Ilabs-burg«, »Wien« in »Magnet« so že dospele v Solunj pod poveljstvom kontreadmirala K n e i s s 1 e r j a. Istotako ladja »Budapeet«. Ruski poslanik je izročil sultanu nekak ultimatum, v katerem se grozi, da bo A vstrij a izkrcala svojo mornarico v Solunju ter zasedla »Novi bazar«. Množica v Solunju je baje linčala nekatere napadalce z dinamitom. Po drugih virih so uprizorili Turki strašno klanje med Bolgari, več sto oseb je mrtvih. — Albanci v Ištipu so izdali po celi deželi sledečo proklamacijo: »Čujte vsa mesta in vsi kraji! Ljudski sklep pravi, da morate biti vsi pripravljeni na vojsko. Ko bodo izklicatelji se drugič oglasili, prihitite vsi od 17. do 70. leta skupaj. Vsi pridite pod zastave, ki so že pripravljene. Vsaka krvna osveta med vami se tedaj odpusti. Vseh 7 kraljev (velesile) se je združilo proti nam, toda mi nočemo ničesar o njih vedeti, četudi bi jih ne bilo samo sedem, temuč sedem-desetkrat sedem.« Kakor vse kaže, je odločitev sedaj pač neizogibna. Turška vlada se je končno le odločila ter proglasila v Solunju naglo sodbo. Predsednik temu sodišču je bivši vali Edip paša. Polom v konsumu v Vitanju. Pred celjskim okrožnim sodiščem se je odigrala 5. t. m. žaloigra, ki so jo vprizorili prvi kranjski klerikalci, a se je prenesla po nekaterih posebno razboritih in nevednih du hovnikih tudi na Štajersko. Državni in deželni pos'anec, bivši župnik vi tanjski, Josip Ž i č k a r je mislit, da bo najhitreje dosegel svoj ožlindrani uzor, ako ustanovi v Vitanju kon-sumno društvo. Dasi se na gospodarsko organizacijo toliko razume kot zajec na boben, ustanovil je s svojima kaplanoma konzum, vtaknil v odbor z voljo ali proti vol|i duševno najmanj nevarne kmetice, do čim je sam s kaplanoma vred ostal lepo v ozadju, od koder je vlekel mehanične možičke na niti. Kmetici odborniki so vsi močno zadolženi, ter so verjeli, da bodo v par letih že obogateli. Toda mesto tega imajo sedaj »omejeno poroštvo« za 17 309 kron, vsak po teden dni poostrenega zapora in sramoto. Bogatejši pa so za britko izkušnjo, da sladkim duhov niškim besedam ni nič zaupati. Brezvestni zapeljivci pa so se pravočasno rešili na suho. Obtožnica se je glasila: C. kr. državno pravdništvo Celje vloži proti: Janezu Pokliču, 43 let star, oženjen posestnik v Lubnicah, Pavlu Brodeju, 59 let star, oženjen posestnik v Spodnjem Doliču, Florijanu Jeseničniku, 52 let star, oženjen posestnik v Breznem, Jožefu Gor nj a ku, 52 let star, oženjen posestnik v Breznem, Jerneju Jevnišeku, 53 let star, oženjen po sestnik v Spodnjem DoliČu, Matiji Stimulaku, 62 let star, oženjen posestnik v Breznem, Matiji Kran-čanu, 45 let star, oženjen posestnik v Vitanji, Kancjanu Moletu,27 let star, trgovski pomočnik, samičen, sedaj v zaporu, KaroluSeliškarju, 29 let star, oženjen, revizor »Gospo darske zveze« v Ljubljani — Žabjek štev. 5. Navedeni so, in sicer Kancjan Mole kot poslovodja, Matija Stimulak in Matija Kranjčan kot uda nadzor-ništva, ostali pa kot udi načelništva »kmetijske zadruge v Vitanji«, pro-vzročili, da je leta zabredla v nezmožnost, svoje upnike poplačati, ne da bi zamogli dokazati, da je ta nezmožnost nastopila brez njihove krivde in samo vsled nezgod ter so dalje, ko jim je že bilo znano, da dolgovi presegajo imetje, opustili konkurs napovedati, temveč še dalje dolgove napravili in plačila podali. Vsi imenovani in še Karol Seli-škar kot od zadruge poklicani revizor, so leta 1902. v letnem poročilu in bilanci za upravno leto 1901. vedoma neresničnosti navedli in potrdili. Storili so s tem: ad I. vsi pregrešek zoper varnost imetja v smislu § 486. k. z. ad II. vsi pregrešek v smislu § 89. postave od 9. aprila 1873 št. 70 d. z. — kažnjivo po §§ 486. in 267., oziroma pri Seliškarju po § 80. omenjene postave. V razlogih obtožnice je med drugim rečeno: Po nasvetu duhovščine, posebno tedanjega g. župnika Žičkarja v Vitanju, ustanovilo se je leta 1899. v Vitanju konsumno društvo pod naslovom »Kmetijska zadruga«. Poslovala je do 12. oktobra leta 1902, katerega dne je zadruga vse svoje blago in upravo prodala poslovodji Kancjanu Moletu. Mole je še skušal pri tej kupčiji zadrugo opehariti in vsled tega se je prodaja razdrla in je vitanjski trgovec Vodu-šek prevzel vse blago za 1800 K; ob tej priliki prišlo je sodniji na znanje, da se je zgodil pri zadrugi popoln polom, kateri je za prizadete tako občutljiv, da zadruga nima več v sebi moči, niti konkurs napovedati, niti likvidacijo pravilnim potom upeljati; edina želja ji je, da bi okrožno sodišče le zadrugo iz registra izbrisalo, kateri želji sodnija seveda brez likvi dacije ali konkurza ugoditi ne more; in vendar bi kazalo, eno ali drugo čimpreje storiti, kajti zadruga ima še nekaj tirjatev zoper odjemalce, ki bi se morale v izogib večje izgube, kakor hitro mogoče iztirjati. Ljudstvo je pa tako potrto, da kakor načelnik Janez Poklič poroča sodniji, nobeden ne pride k zborovanju, tem manj, da bi se kateri upal zapisnik pod pisati; umevno je to, ,ker načelni-štvo in nadzorništvo sestoja iz Ijudij, ki kot priprosti kmetovalci, se na take reči prav nič ne zastopijo, deloma ne znajo ne brati ne pisati in katerih tožbam, da so jih prvi ustanovitelji in nasvetovalci zadruge pustili na cedilu, se skoraj ne da opravičene podlage odrekati. Končno stanje zadruge je sle deče: I. Aktiva, a) Skupilo za prodano blago 1800 K. b) Tirjatve naj so iz tirljive ali ne 1805 K. c) Se ne vplačani deleži zadružnikov 1129 K. Sku paj 4734 K. II. Paasivn. a) Dolg posojilnice v Vitanju 19 370 K 29 vin. b) Dolg na blagu 2673 kron 55 vin. Skupaj 22 043 K 84 vin. Izguba torej 17.309 K 84 vin. V pokritje te izgube jamčijo v smislu postave in pravil zadružniki še enkrat do visokosti svojih deležev, ki znašajo 1560 K, ki pa deloma niso iztirljivi, v obče pa jih Se nikdo ni iztirjal. Največjo škodo bo trpela vitanjska posojilnica; da pri takem nečuvenem polomu ni nobe den upnik zahteval otvoritev konkurza, se pojasni s tem, da je načel-ništvo zadruge v puplačanje dolga na blagu pridno segalo po denarju vi-tanjske posojilnice, tako, da sicer ni prišlo do tožb in izvršb, pač pa je krepko narasel dolg pri posojilnici; ker so pa v načelstvu posojilnice deloma tisti udje kakor pri zadrugi, tudi posojilnica ne sili na napoveda nje konkurza; jeli s tem prav storila, je seveda drugo vprašanje. Oškodovana je torej v prvi vrsti vitanjska posojilnica, in sicer — postavimo, da se bodo vsi drugi dolgovi izplačali, in da so vse tirjatve zadruge za prodano blago in na opravilnih deležih iztirljive z a znesek po 17.309 K 84 vin, oziroma 15 749 K 84 vin. Kakor poroča revizor Jo št, bode posojilnica to izgubo prestala, odreči se pa mora za celo vrsto let vsakemu čistemu dobičku in to je gotovo za tak denarni zavod neugodno. Da bi se ta izguba nekako pokrila, odločila sta se Florjan Jese-ničnik in Janez Poklič, ki sta v na-čelstvu posojilnice, da bosta zanaprej tam brezplačno poslovala; jasno je, da se bode na ta način izguba le bore malo zmanjšala, pri čemur je še dvomljivo, kako dolgo bode posojilnica na tako vspešno delovanje Je-seničnika in Pokliča še reflektirala. V ostalem pa se v pokritje te izgube, kar ničesar ni poskrbelo; nihče se ni zavezal to ogromno svoto poplačati in od strani udov »kmetijske zadruge« tudi nihče do tega nima resne volje, posojilnici se torej ta dolg ne bode nikdar povrnil. Status cridae je torej nedvomno uprizorjen. Kot vzroke tega poloma se navajajo nevednost in neizkušenost načelništva, katera je povzročila, da se je nabavilo veliko nekurantnega blaga, nasprotno blaga, ki bi se dalo lahko spečati, pa ne, tako, da še zadružniki niso pri zadrugi kupovali — to tudi radi tega, ker se je pri drugih trgovcih blago dobavljalo ravno tako ali še cenej e kak or pri zadrugi; vprašati se mora, čemu se je potem ustanovila zadruga? Kazalo se je, da blago še niti numerirano ni bilo, tako, da prodajalci še vedeli niso za pravo ceno; izkazala se je tudi gorostasna nerednost,popolnomapo-manjkljivo knjigovodstvo in zelo neugoden lokal, tako, da se je veliko blaga p o p a č i 1 o ali uničilo. Ako bi načelstvo in nadzorništvo pri zadrugi količkaj se brigalo za poslovanje, ne bi prišlo do takega poloma. Ker pa vsi obdolženci priznavajo, da se kar nič niso brigali za svoje dolžnosti, se jim mora to šteti v zlo, in so torej odgovorni v smislu § 486. kaz. zak.; njih zagovor, da so bili za ta posel kot neveščaki čisto nespo sobni, ne more nikako obveljati, kajti potem se ne bi smeli lotiti takih opravil; ravno tukaj tiči njihova krivda, če bi s tem zagovorom utekli svoji odgovornosti, bi se izpodrinila tla zadnjim garancijam za redno poslovanje zadruge, in bi to bilo v za-smeh postavi kakor vsemu zadružništvu. Obdolženci so pa tudi v drugem obziru grešili zoper postavo. Kakor pravi blagajnik Fiorjan Jeseničnik, je bila zadruga že leta 1900 pasivna in se je izkazalo, da ne bode šlo naprej; v spomladi leta 1902 poklicali so revizorja gospodarske zveze iz Ljubljane Dragotina Seliš k ar j a, in ta jim je razodeval, da imajo že 8429 55 K primanjkljaja, in da morajo konkurs napovedati; žalostno stanje zadruge je torej prišlo zadružnikom — posebno tudi obdolžencem na znanje; vsled tega že pri rednem občnem zboru dne 20. apr. 1902, kakor pričuje dotični zapisnik, pri točki »volitev načelništva«, tudi ni prišlo do sporazumljenja; v pis mih zadruge nahaja se vloga na trgovinsko sodišče s prijavo novih odbornikov; ta vloga se ni odposlala, ker izoljenci niso hoteli izvolitve sprejeti; vse kaže jasno, da so vedli vsi za polom, ki se je zgodil; vendar še tedaj niso konkurza napovedali, temuč so poslovanje zadruge nadaljevali, so nova posojila vzeli iz posojilnice, novo blago nabavili in plačila vstavili, končno vso blago in upravo prodali Moletu oziroma Vo-dušku — kar gotovo tudi ni bilo pravilno, ker bi se to smelo zgoditi le potom likvidacije ali pa konkursa. a d II. Za leto 1901 odposlala se je oblastniji bilanca in letni račun, ki izkaže še čisti dobiček 16 27 K. Ko je okrajno glavarstvo zahtevalo drugi eksemplar te bilance, poslal je Mole po pomoti, eno bilanco, katera i z k a že namesto dobička, zgubo za 8453 28 K; obe te bilanci napravil je revizor Šeliškar; namreč prvič je izračunil omenjeno zgubo, tega uspeha pa zadruga ni hotela objaviti, in radi tega je Šeliškar dolg posojilnici pristrigel in namesto 16326K — katere je bil postavil v prvo bilanco, kakor pravilno — postavil samo 7896 45 K dolga v račun, in je seveda tudi druge postavke pre naredil, da se račun strinja v sebi. To se je torej zgodilo ne po pomoti, nego vedoma, v namenu pravo stanje prikrivati; ta lažnjiva bilanca se je prednašala pri rednem občnem zboru dne 20. aprila 1902. Seveda pravijo zatoženi udi načelništva in nadzorništva, katerih imena stoje pod to bilanco, tudi sedaj, da ne znajo računati, in da pri tej bi lanci niso prizadeti; Šeliškar pa pravi, da je drugo bilanco napravil vsled zahtevanja zadruge, in ker se mu je reklo, da bode ta zguba plačana; po tem takem imamo vedoma neresnično sestavljeno bilanco, kateri pa nihče noče biti kriv. Kakor pa je že zgoraj razodeto, je bilo v splošnem pasivnost zadruge že vsem znana. — Šeliškar sam pravi, da je izračunjeno izgubo objavil zadružnikom; popolnoma umevno in nedvoumno je tudi ^o, da zadruga, če je že bila poklicala revizorja, je tudi hotela od njega izvedeti, kako da stoji! Ako se je torej bilanca tako napravila, da je celo izkazala čisti dobiček, med tem ko je slabo stanje bilo že znano, vedelo se je, da bilanca mora biti neresnična, pri čem je seveda nepotrebno, da bi vsaki vedel točno za vse postavke v računu. Vsi zatoženci priznavajo, da so to izvedeli od Šeliskarja. Šeliškar je pa tudi odgovoren, ker je tako neresnično bilanco sestavil; že zgoraj se je omenjalo, da se dosjhmal še nikdo ni zavezal zgubo plačati; tako se torej tudi niso zavezali pred Šeliškarjem, in za njega je bil torej izrek, da se bo zguba plačala, brezveljaven, ker on kot izkušeni revizor, bi se moral poprej zadostno prepričati, na kak način bi se ta zguba poravnala. Omeni se naj še, da je Mole, ki je bil pri sestavljenju bilance tudi prisoten, enkrat trdil, da je vse le samo Šeliškar napravil, in da je on — Mole — imena načelništva in nadzornikov sam podpisal; temu oporeka pa že dejstvo, da se je bilanca dne 20. aprila 1902 pri občnem zboru prednašala; če bi pa zares bilanca ne bila potrjena, kar tako odposlana na glavarstvo, bi prizadeti tudi v tem — glede potrjenja računa — kaj neresničnega bili poročali, pa tudi v tem slučaju ostanejo drugi obdolženci odgovorni, ker jim je bilo v splošnem znano, da je zguba pri zadrugi, in da se hoče to prikrivati. Mimogrede naj bode še omenjeno, da je že takrat morala biti zguba veliko večja, ako se primerja s končno zgubo 17.309 84 kron. Šeliškar je namreč blago previsoko cenil, on sam prizna, da je le povprečno vrednost blaga izračunil; postavil je za vrednost blaga y račun 11.950 K, končno so pa vso blago prodali za 1800 K. Obtožba je torej povsem utemeljena. Zapeljani kmetje - odborniki so skoz in skoz neuki. Saj pa drugega tudi od njih zahtevati ni mogoče. Tako je povedal Brodej, da je .hodil 2 leti po enkrat na teden v šolo; p i -sati pa da se takrat niso učili. Jeseničnik sploh ni hodil nikdar v šolo, ko so ga izvolili v občinski zastop, naučila ga je žena ime podpisati. Tudi G o r n j a k ni nikoli videl šole od znotraj. Stimulak je šel šestkrat v šolo. Ni čuda, da so take možioeljne imeli duhovniki popolnoma na vrvci. Pa tudi poslovodje so delali z njimi in ž njihovim denarjem in blagom, kar so hoteli. V par letih obstanka kon-zuma je bilo pet dvomljivih komijev za poslovodje, nekaj časa celo mlad trgovski učenec. Vsi so na razne načine sleparili, najbolj obtoženi Mole, katerega jim je poslala »Gospodarska zveza« iz Ljubljane. Ta je imel v mestni hranilnici 20 K, iz katerih je napravil v knjižici 2000 K ter ž njimi kupil — konzum, ko je prišel ta v zadrege. Dobil je zato 4 meseca zapora. Predsednik Poklič je izpovedal, da jih je župnik t i č k a r sklical leta 1899. na nekak shod ter predlagal ustanoviti konzum. On je imel pomisleke, a Žičkar jim je vse mogoče obetal ter jim rekel, d a bodo le na papirju ter pristavil: »Saj je posojilnica tu, ki bo dala denar. In res se niso odborniki nič brigali, blago sta naročala kaplana ter plačevala iz posojilnice. Podpisali so tudi menice, pa ne vedo za koliko. »Pravila so nam Žičkar pač prebrali, pa jih nismo prav nič zastopili. Župniku smo tudi prepustili vodstvo in denar. Prvi poslovodja Lakner je bil ves dan pijan. Njegov naslednik P i r n a t je tudi samo pil. Za njim je prišel S c h w a b , ki je bil Še slabši. Delali so po svoji volji, naročali blago in prodajali po svoje. Fakturo sem pač včasi gledal, pa nisem nič za stopil«. Na vprašanje predsednika, zakaj niso napovedali konkurza, ko so videli, da so popolnoma v dolgeh, je odgovoril: »Ko pa ne vemo, kaj je to.« Brodej je izpovedal: »Zdi se mi, da sem načelnikov namestnik. Žičkar so rekli, da ne bo nič hudega. Ko je Šeliškar račune napravil, smo zvedeli, da smo »pri žlehtnem«. Na vprašanje, ali ni poznal svoje odgovornosti, je odgovoril: »Kako bom odgovoren, ko se pa nič ne spoznam v take reči!« Blagajnik Jesenic je povedal, da ni nikoli videl ključev od blagajne niti denarja. Na vprašanje drž. pravdnika, kdo je pravzaprav kmetijsko zadrugo potreboval, je odgovoril: »Mi kmetje že ne!« Na račune se nič ne spozna, ne ve, kaj je bilanca, konkurz itd. Zaključil je: »Vsega tega nam je duhovščina kriva. Žičkar nas nikoli niso vprašali.« Jos. Gornjaka vpraša državni pravdnik: »Kako ste izpolnovali svojo odgovornost kot odbornik ?« — »Nič nisem vedel; ko vsega nič več ni bilo, sem od drugih zvedel« — »Ali veste, kaj je bilanca?« — »Nič, nič ne vem o vsem tem.« Odbornik Jernej Jevnišek: »Kako ste skrbeli kot odbornik?« — »Kako bom skrbel, ko sem pa tako daleč proč. Žičkar je kriv, da smo društvo naredili, ki ga nismo nič potrebovali. Jaz sem raj še drugje kupoval, kjer je bilo cenejše in bolj pošteno« Matija Stimulak, mali zakrk njen možiček, se je delal zelo hudega, se hudoval nad Zičkarjem in konzumom, češ, da do poloma sploh ni vedel, da je pri konzumu, a bil je celo načelnik nadzorstva. Kdo ga je volil, kdaj in zakaj, o vsem tem nič ne ve. Tudi podpisal ni nikoli nič, njegove podpise so ponarejali. Namestnik nadzorstva, Matija Krančan, islotako nič ne ve ter ni bil nikoli zraven. Revizor Šeliškar se zvija na vse načine ter govori le, da je bilanco »popravil«. V sumljivo zadrego pride, ko ga vpraša drž. pravdnik, ali ni služil pri 7. topničarakem polku v Ljubljani. Zaslišanih je bilo več prič, ki so iBto potrdile, kakor obtoženci. Revizor posojilnic, Fr. J oš t, je bil zaslišan kot strokovnjak glede vi tanjske posojilnice ter izjavil, da za posojilnico ni nevarnosti, ker ima rezervnega zaklada. Seliškarjev zagovornik doktor Schweitzer je predlagal, naj se zaslišijo izvedenci, ali ni bil Šeliškar pravzaprav primoran, napraviti napačno bilanco. Predlog se odkloni, češ, da zato, kaj je pošteno in kaj nepošteno, ni izvedencev. Drž. pravdnik pl. K oče v ar je v svoji obtožnici primerjal Seliškarja ključavničarju, ki napravi tatu ve-trihe. četudi ve, da jih bo rabil za krasti. Zatožene kmete je zagovarjal dr. Brenčič, ki je poudarjal, da ima zadružništvo blag namen, da pa je bilo neodpustno, da je ustanovitelj zapustil nevedne kmete pri konzumu brez voditelja. Dr. Schweitzer je svojega Seliškarja prav klaverno pral. Na to se je izrekla obsodba, in sicer je obsojenih 5 na 1 teden, 2 na 5 dni, poslovodja pa na 14 dni. Kmetje so bili skrajno ogorčeni ter preklinjali svoje zapeljivoe. Ne da se tajiti, da so v Vitanju potrebni slovenske trgovine, ker je trg ves ponemčen, a zato je potrebno poštene konkurence, podjetnega narodnega trgovca. Duhovniki pa so s ponesrečenim konzumom zbudili skrajno nezaupnost ter slovenski stvari grozno škodovali. Domače in razne novice. — Z ozirom na notico „Župnik Franc Hoenigman pri delu" v 7. štv. „Rodoljuba" se nam piše: Ni res, da sem grozil, da bom skušal rabiti najskrajnejša sredstva, ugonobiti tako hišo in gostilno, kjer se bere „Slovenski Narod", res pa je, da tega ne grozim. Tudi ni res, da v našem župnišču vodi uradni posel tajnik v ženskem krilu. — Kropa, dne 8. aprila 1903. — Fran Hoenigman, župnik. — Zakaj pa župnik tega kilavega popravka ni poslal „Siov. Narodu", iz katerega smo mi dotično notico posneli? — Odvetnik dr. Brejc se preseli — kakor je razvidno iz uradnega razglasa odvetniške zbornice — v Celovec. S tem je končan tih, a zato vendar hud boj, ki se je že dolgo časa vršil v klerikalni stranki. Brejc je visoko letal, ali dasi je imel v klerikalni stranki zvestih prijateljev, le ni mogel doseči svojega cilja. Brejcu je bil na potu Šusteršič — Šusteršiču pa Brejc, drag druzega nista nikdar marala, četudi nista tega svetu kazala. Šu-steršič ni Brejca nikdar pustil do korita, nego povsod protežiral Schweitzerja, ki hodi za njim brezpogojno, čez drn in strn. Tako je bil Brejc navezan na klijentelo, ki si jo je sam pridobil in klerikalna klijentela ni dosti prida. Susteršičeva frakcija bi se bila Brejca že davno rada odkrižala in ga je nagovarjala, naj se preseli v Radovljico ali v Celovec. Brejc se dolgo ni mogel od ločiti. Slovenec je pač vsak najraje v Ljubljani, tudi klerikalni Slovenec, čeprav ta v socialnem oziru nima v Ljubljani nič prijetnega, ker v na-rodno-napredno družbo ne more, primerne klerikalne družbe pa nima. Končno se je Brejc vendar odločil in prepusti bojišče Šusteršiču in Sohweitzerju, sam pa pojde sreče iskat v Celovec. Da bo v Celovcu v političnem cziru delal zdražbe, to se ob sebi razume in se kmalu pokaže. — Iz občine Jurjevica pri Ribnici se nam piše: Iz »posla nega« v »Slovenskem Narodu št. 94 smo zvedeli, da imamo že zbranega župana gosp. Drobnica. — Gosp. Drobnič je Bicer vse časti vreden mož in se nam ne zdi prav nič čudno, da se je naveličal trobiti v Brešarjev rog in bi ga mi čisto radi sprejeli za župana, če bi hotel ter bil naš občan. Povdarjati pa moramo, da imamo tudi pri nas, hvala Bogu še nekaj takih mož, kateri zaslužijo županski stol. Imamo pa, žali-bog, tudi take, katerim županske časti toliko pristojajo, kakor Jakliču deželnozborski mandat. Županovali pa bi ravno ti posebno radi in tudi Brešarju so ti najbolj po volji. Vam, g. Brešar, se najsrčnejše zahvaljujemo za preveliko skrb, katero nam izkazujete, še bolj pa za prijaznost, da ste zapustili Hibnico in šli v So dražico osrečevat ljudi, da bo vsaj vsa ribniška dolina videla in spoznala, s katero vnemo okrnite za razdiranje miru, v družinah v celi občini. U ver jeni pa bodite, g. Brešar, da Brežanom ravno tako gotovo ne bo nikdar županoval tisti, katerega boste Vi za to določili, kakor gotovo Vi ne boste nikdar sodraški župnik. — Župnik Perinčič — žrtev celibata. »Soča« piše: Kdo ne pozna njegove preteklosti v Soči in Pliskovici? — Ker nismo marali škandalov, smo poslali iz uredništva obširneje poročilo o Perinčiču nadškofu. Takrat so ga prestavili v Pli-skovico, kjer je — nadaljeval tako, kakor je slikala »Soča«. Prišlo je tako daleč, da je bil že na pragu zapora radi — posilstva. Ali konec je bil ta, da je moral zapustiti službo v Pliskovici. Od tedaj je pohajal po Gorici in tu Bogu in ljudem čas kradel — ter pomagal uganjati klerikalno politiko. Kamor e prišel, v kavarne in gostilne (nalašč v več njib, saj je imel 24 ur prostih na dan!), je zahteval »Prim. List« in »Gorico«; vedno je imel »sveto vero« in »krščanstvo« v ustih. V naše uredništvo je došlo že lani sporočilo iz hiše, kjer je bival, o ba-kanalnih orgijah, katere je uganjal v družbi mladega dekleta. Po cele t večere sta plesala in se podila po sobah v kostumu Adama in Eve pred grešnim grižljejem prepovedanega jabelka. — Mi smo molčali. Kar je počenjal med štirimi stenami, nas ni brigalo. Od včeraj pa je Gorica polna novega škandala, kateri je prvi 'objavil »Gazzettino« in se bavi ž njim državno pravdništvo. Ni izključeno, da ne bo župnik Perinčič še danes pod ključem. — Reč je ta le: Perinčičeva kuharica, prav fletno dekle, se ima poročiti. Za sv. zakonski stan se je izborno izšolala pri Perinčiču. Ali predno zapusti svojega učitelja, sta bo domenila, da mu dekle preskrbi vredno naslednico. Došlo je v hišo 17 letno dekle, čvrsto, sveže, polno življenja. — »Gazzettino« je dejal, da je Perinčič posilil to dekle v njeni spalnici, kamor je zahajal vsak večer; ker se ni udala sladkim besedam, je rabil silo. — Druga verzija pravi, da Perinčič in že izšolana nevesta sta v Adam-Evinem kostumu plesala in se pre-kucovala, a dekle da ni marala kostuma prvih starišev. Zato sta oba, ko je Perinčič bil najbolj divji, planila na njo, in nevesta je pomagala tiščati dekle v primerni poziciji, da je Perinčič lahko izvršil zločin. — Tako je prišlo po dekletu na dan in je bila podana ovadba od tretjih oseb, menda od matere same. Tretja verzija pa pravi: Dekle je že več časa v hiši in ... vsi trije so sporazumno uganjali reči, katerih ni mogoče popisati. Vsak večer so bili vsi trije v Adam-Evinem kostumu, tako igrali — tombolo, plesali, pili .. . itd. Da dekle, trdi ta tretja govorica, ne priznava svoje proste volje, marveč da se slika kot žrtev, je navadna prikazen v podobnih slučajih. Katero je resnično, dožene preiskava. Kaj smo pisali v »Soči« svoječasno?! Proglašali so nas za obrekovaloe du-hovskega stanu! Zdaj pa imajo škandal, kateremu ni kmalu para! -~ Ali ni bilo mogoče tega zla zabraniti? -o« Župnik Perinčič in njegova kuharica sta bila dne 5. t. m. zvečer aretirana. Zapeljano dekle je bilo pred poldne zaslišano pred preiskovalnim sodnikom, na kar je sledil ukaz, da zapro Perinčiča in njegovo zvesto pajdašico. Imela sta že vse pripravljeno za beg z večernim vlakom v Italijo, ali polioija je došla še O pravem času. — Iz gornjegrajskega okraja se nam piše: Sobotni »Na* rod« nam je prinesel tudi nekaj novic iz našega okraja, tičočih se kne-zoškofa Bonaventura iz Ljubljane Kakor nas je dopis iz M. Nazareta razveselil, tako nas je ona vest o dovoljenju posojila 200.000 gld. ogorčila. O tej stvari bo res treba še govoriti, — temeljito govoriti. Treba bo pojasniti, kako pride naš okraj do tega, da se zaradi nepotrebnih, pogubnih, novih zavodov v Št. Vidu popolnoma opustoši in vremenskim nezgodam izpostavi. Treba bo povedati, da Bonaventura ni večen in da bo čez 60 let že lahko njegov tretji ali četrti naslednik dolg 200 000 gld. plačeval in najbrž z nevoljo. Pojasniti bo treba, da grajščina Gornjigrad s časoma ne bo dajala nikakih dohodkov, ako se c. kr. uradi presele v Mozirje. Ravno tako gozdovi ne dajejo čistih dohodkov, čeprav se vsevprek seka, kajti po izjavi uslužbencev samih, ni od sku-pička za les treba knezoškofu nika-kega mošnjička, ker sekanje in spravilo lesa stane toliko, kolikor Lah plača. Pogodba je za tuje čifute silno ugodna, za Bonaventurovo bi-sago pa nič vredna. Kje je tedaj garancija, da se bo na leto svota 12.000 do 15.000 gld. vračala? Pod sedanjimi razmerami je gornjegrajska grajščina no more dati. Škof še sedaj ne more delavcem sproti izplačevati krvavega zaslužka, kako ga bo potem, ko bo moral vsak mesec šteti tisočak za obresti. To bo polom! In še tožbe — o katerih smo ravnokar slišali, bodo Bonaventuro tudi stale tisočake. Spravili so se namreč štirje pohabljeni delavci skupaj, ki so delali v škofovih gozdih, ter se tam ponesrečili. Ti bodo — kakor se sliši — po nekem ljubljanskem odvetniku tožili knezoškofa za visoko odškodnino in to gotovo z uspehom. Pričakujemo v kratkem in z zanimanjem temeljitih člankov o posojilu 200.000 gld. — Sodnijsko zasledovan župnik. Okrožna sodnija v Gorici zasleduje katoliškega duhovnika Cesarja Zamitta iz Mortegliano v Italiji zaradi hudodelstva nečistosti zoper naravo in zaradi hudodelstva oskrumbe. Zamitta je nazadnje služboval v Cervignano. — Ogenj v Pollakov! tovarni. V noči od 2. na 3. t. m. ob 2 uri nastal je v Pollakovi tovarni na sv. Petra cesti ogenj, ki je uničil šupo za čreslo in več vagonov čresla. Ogenj so prvi opazili policijski stražniki, ki so po St. Peterskem predmestju in po Poljanah patruljirali. Stražniki so poklicali hišnika Gregorja Zora, da je odprl tovarniška vrata, obvestili požarno brambo in vojaštvo. Požarna bramba, ki je bila s svojim načelnikom gosp. Ferd. Štriceljnom takoj na licu mesta, je z velikim trudom in naporom ogenj omejila na šupo za čreslo in rešila drugo tovarniško poslopje, ki stoji tik navedene šupe. Vojaštvo, policija in žandarmerija, ki je tudi došla na pogorišče, zastražili so tovarno in zaprli Št. Petersko cesto, odkoder je požarna bramba iz hidrantov jemala vodo. Ogenj je nastal najbrže na ta način, da je prišel s čreslom v stroj, v katerem se melje čreslo kak kamenček, ki se je pri mlenju okresal in dal iskre od sebe, ki so čreslo zanetile. Ogenj je v čreslu tlel, dokler ni dobil duška in se razširil. Na prosto vdaril je približno na strehe in takoj vpepelil celo streho. Skoda se ceni na približno 40.000 kron. Pogorela šupa s čreslom vred je bila zavarovana pri banki „Slaviji". — Ogenj na Glincah. V stanovanju delavke v tobačni tovarni Helene Pogačarjeve na Giincah je včeraj popoJurln* nastal ogenj, ki je uničil pohištvo. Oi*»r>j j« nastal na ta način, da se je pri luči pred Marijino podobo vn^l prt in začel goreti. Ogenj se je razširil tudi na posteljno opravo, ki je skoraj popolnoma zgorela. V hiši ni bilo takrat nikogar in ljudje, ki so op&zili ogenj v hiši, morali so vdreti v Pogačarjevo stano vanje, da so ogenj pogasili. * Lurikšh čudležev vendarle ne bo konec. V tolažbo vsem trcijal-kam bodi zabeleženo, da se je francoski ministrski predsednik Combes dal preprositi in pusti lurško cerkev še nadalje odprto, ker imajo trgovci, obrtniki in poljedelci od mnogoštevilnih romarjev veliko korist. * »Napredek" časnikarstva« V Parizu obstoji skrivna dru žba roparjev in morilcev »Apehi«. Veliki pariški dnevnik »Le Journal« je hotel pisati o početju družbe posebno zanimivo ter zajemati iz »prvotnih« virov. V ta namen je sprejel za poročevalca najintelegentnejšega — Člana družbe. Njegovi tovariši so ga nazivali »doktor«. V uredništvu so bili z novim »sotrudnikom« zelo zadovoljni, le zdajpazdaj je izginilo kaj iz uredništva, enkrat suknja, drugič cilinder itd. Ravno ko je hotel šef uredništva novega repoterja zaradi tega izprašati, prišla je policija ter odvedla »doktorja«, ker je bil vpleten v najnovejši roparski umor. * Vino razvezuje jezik. Iz Bieline javljajo hrvatski listi nastopni dogodek: Leta 1894. je bil v neki šumi pri Cordačini umorjen neki Salko Skrobanovič. O zločincu ni bilo sledu do nedavno, dokler ni stvar goli slučaj spravil na svetlo. Dne 9. t. m. se je logar Ilja Gospovič v pijanem stanju hvalil, da je že enega spravil s sveta in da bi mogel še koga. Navzoče so te besede osupnile in vzbujati se je začel v njih sum. Naznanili so stvar sodišču. Preiskava je že opravičila sum in je ubijalec ed leta 1894. izročen sodišču. Loterijske srečke. Brno, 29. aprila. 20, 75, 23, 25, 4. SNmaj, 25. aprila. Tnrt, 2, maja. Chr&deo, 25. aprila. Praga, 6. maja. kino, 2 maja Tržne cene v Ljubljani. Gk>v. meso I. kg n n II* n , n IH- . Telečje,,. . • . „ Prašičje in. sv. „ Ko&trun.ineao „ Maslo.....„ Surovo maslo„ Mast prašičja „ Slanina sveža „ prek. „ Salo.....„ Jajce...... Mleko, liter . . Smetana si. lit. n kisla „ Med.....kg Piščanec..... Golob...... Raca....... Zajec....... ;K| h j 1;32 ce pšenic. ICO kg 1J12J o koruzna „ „ ll 4;S ajdova „ „ 1 60;Fižol, liter 1180 Grah, „ 180 Leča, „ 1- Kaša, „ 2:50|Ricet, „ 2|20 Pšenica 100 kg ljfiORŽ. . . . „ n 180 2 140 -- 5 -18 -40 — !40 1 50 1140 - 50 Iv h Ječmen. „ Oves . . ,, Ajda . . „ Proso, bel. „ „ nav. „ Koruza. „ Krompir „ Drva, trda „ meh. „ Seno . . 100 kg Slama . „ „ Stelja. . „ 70 24 35 25 20 60 60 HO 5 50 7 50 Red Star Line, Antvverpen ^^WMOB^iTT|jj||j ¥ Ameriku.. Prve vrste parobrodi. — Naravnost brez prekladanja v New York in v Philadelphijo. — Dobra hrana. — Izborna oprava na ladiji. — Nizke vozne cene. Pojasnila dajejo: Red Star Line, 20, Wiedener'fliirtel, na Dunaju ali (2073—36) Karel Robek, ta. apnf v Ljubljani, Kolodvorske ulice 32. Povsod po Slovenskem in še čez mejo razširja se od dne do dne poraba prave in najboljše (klinčke) o izdelane HT kupujeta ~Wf v vsakej množini in plačujeta po najvišji ceni pfzl iti Rozina jani, Breg štev. 20, I. nadstropje. Samo lepo blago se vsprejema! * Zarezane strešnike l vštricne (Strangfalzziegei) in francoske (gepreste Falzziegel) zidarsko opeko I Cement roman in portland glinaste peči in štedilnike plošče za tlak samotne in cemetne kakor tudi (854—7) M vse drugo stavbinsko blago H ponujajo po najnižjih cenah v poljubnih množinah F. P, Vidio & Comp., Ljubljana. 1 Največje, najhitrejše ter najvarnejše vrste velikanskih par-nikov, ki vozijo Ta i o Hamliurg-f!ew York le Vozne karte po najnižjih cenah za vse razrede prodaja ter daje Pojasnila točno in brezplačno «Mttw*v«»(M«» potrjena Hamburg-Ameriške linije Ljubljana Dunajska cesta St. 31 °o južnega kolodvora takoj na desno. Odgovorni urednik Valentin Kopitar. lastnina in tisek »Narodne Tiskarne« v Ljubljani.