Arhitektura, raziskave Architecture, Research mentorska dela / mentorial work ISSN 1580-5573 Ljubljana 2006 Uvodnik Pred vami je spet tematska številka, katere vodilna tema so mentorska dela, s poudarkom na magisterijih in na doktoratih. Predlagal sem, da mentorji v opisu omenijo tudi druge mentorske dejavnosti, ki so pomemben del pedagoškega poklica. Marsikdo se ukvarja z vzgojo in z vodenjem dela zunaj šole. Pri tem so vse pomembnejše povezave z drugimi univerzami, kar lahko prinaša dobre rezultate tako pri mentorjih kot pri nalogah, ki jih skupine v takih oblikah naredijo. Ne nazadnje smo na šoli resda arhitekti, a kot učitelji imamo na svojem področju prav edukativno vlogo. Revija prinaša tri članke: dr. Domen Zupančič je za nas vzel v Benetke skicirko in oči, da bi razčlenil Bienale arhitekture. Pripravil je dobro predstavitev. Sam sem si Bienale ogledal s študenti in ponekod smo se prav prisrčno zabavali, nismo pa mogli skriti razočaranja nad nastopom držav. Nekaterih paviljonov prav zares ni mogoče razumeti, niti kot provokacije ne. Res, vse okrog nas je arhitektura, lahko se norčujemo med sabo, a za predstavitev svojih idej, svojega videnja, svojega znanja in sposobnosti, svoje kulture je treba kaj več. Kakšen gag je vedno dobrodošel: po gradbenih odrih lahko hodiš le s čelado, ki so zložene pred vhodom. Ko vzameš zadnjo, se naslednjemu pokaže prisrčen napis: ni, ni več! Prisrčno, ni kaj. Ampak to je lahko le detajl, potem ko smo pokazali svojo resno plat dela in predvsem rezultate. Obratno pa sta nas presenetili postavitvi v Arsenalu, ena v postavitvi in druga z vsebino. Oboje je pomembno. Posebej smo bili navdušeni nad grafiko razstave Citta di pietra, mesta kamna. Z enotnim prijemom je razstava pokazala toliko podatkov, detajlov, izvedb in fines, pa še računalniška grafika je odlična (bolj teoretično, manj v praksi). Priznanje zaslužijo snovalci prvega in izvajalci drugega dela, tako da lahko žalostno predstavitev nekaterih posameznikov preprosto spregledaš. Brez škode. Bienale si je splačalo pogledati. Nekaj osebnih utrinkov je torej nanizal kolega Zupančič. Posebej zanimiv je članek, kjer kolegica Čerkezova, docentka na Pedagoški fakulteti, prikazuje estancio, gospodarsko postavitev 'domačije' Južne Amerike. Gre za postavitev v prostor, za urejanje okolja in oblikovanje osrednje zgradbe. Zaradi velikosti posestva, lokalnih razmer in seveda južne poloble so rešitve povsem drugačne kot pri nas. Kolega Doytchinov, profesor na graški Tehniški fakulteti predstavlja detajl iz arhitekturno vedno vznemirljivega Gradca. Tokrat predstavlja atelje ZT Arquitectos LDA iz Lizbone in Gradca. Predstavitev prinaša tri primere: Zvezni šolski center v Tamswegu (Avstrija), kampus graške višje strokovne šole in Ponte de Barca s Portugalske. V nadaljevanju so predstavitve mentorjev, ki so opisali svoje delo. Seveda je bilo mnogo naporov vloženih predvsem v to, kako na malo prostora spraviti čim več sodelavcev, del, podatkov, besedila, slik in kako svoje mentorsko delo čim bolj realno in korektno predstaviti. To izgleda preprosto, pa ni. Živa Deu: UDEJANJANJE CELOVITEGA VARSTVA STAVBNE DEDIŠČINE V RAZISKOVALNO APLIKATIVNIH NALOGAH Gre za tri seminarske naloge oziroma delavnice, ki posegajo na različna področja. Prva delavnica ima naslov Ulična oprema starih mestnih jeder Gorenjske in združuje staro in novo v opremi mest in trgov tega dela Slovenije. Druga delavnica je povsem konkretna in se ukvarja z Riko hišo za ohranjanje raznolikosti slovenskega prostora. Tretja seminarska naloga Jerneja Markiča z naslovom Lio Piccolo - kultura med laguno in morjem je svojevrsten izlet v nekoliko drugačno okolje arhitektovega dela. Peter Gabrijelčič, Alenka Fikfak: MOBILNOST IN TEHNOLOŠKI RAZVOJ V ARHITEKTURI, Matevž Frančič Diploma Matevža Frančiča odgovarja vsem načelom mobilne, tehnološko napredne arhitekture. Različne vsebine »samozadostnosti« in aplikacija na izbrano lokacijo - razvoj in optimizacijo takšnih sistemov razumemo kot proces, ki bo dosegel svoje optimalno delovanje šele v prihodnosti. Borut Juvanec: VERNAKULARNA ARHITEKTURA IN DEDIŠČINA, dr. Aleksander Homadovski Zagreb, Beatriz Tomšič Čerkez Pedagoška fakulteta Ljubljana, Christiane Rhodius Heidelberg Dr. Aleksander Homadovski (Studija virtualnog sveučilišta) je v podoktorskem študiju orisal možnosti študija na daljavo z 'virtualno univerzo', v okviru katerega je organiziral eno prvih konferenc na daljavo med Ljubljano in Zagrebom, v letu 1995, ko je bila celo nabava kamere prava umetnost. Beatriz Tomšič Čerkez (Izkušenjsko učenje prostorskega oblikvoanja) je v doktoratu obdelala izkušenjsko učenje mladih na primeru likovne vzgoje. Pri tem je uporabila izsledke skupnega, vodenega dela množice otrok, kar daje doktorski nalogi posebno težo. Naloga je bila nominirana za nagrado A. Trstenjaka 2006. Christiane Rhodius (Luminiszenzdatierung von Gesteinsoberflaechen am Beispiel der Glattjochkapelle) je na Raziskovalnem inštitutu Maxa Plancka na Univerzi v Heidelbergu razvijala metodo ugotavljanja starosti vgrajenega kamna pri arheoloških spomenikih, konkretno z metodo luminiscence. Metoda bi bila lahko koristna predvsem za arhitekturo, uporabna pa je le v tesnem sodelovanju z arheologi in s fiziki. Igor Kalčič: TRI DOKTORSKE DISERTACIJE, Peter Marolt, Rupert Gole, Špela Šeme Doktorat Pomen likovnosti za arhitekturni prostor Petra Marolta poudarja kompleksnost razmisleka o arhitekturnem prostoru in arhitekturno oblikovanje opredeljuje kot enovito, nedeljivo celoto. Na arhitekturo in na pomen likovnosti za njeno izoblikovanje gleda z zornega kota le navidezne ločenosti entitet, ki soustvarjajo arhitekturni prostor. Doktorska naloga Ruperta Goleta Uporaba digitalnih medijev v arhitekturi trdi, da sodobna arhitektura resničnega sveta postaja hibrid realnega in virtualnega, snovnega in nesnovnega, digitalnega. Naloga Vpliv potrošništva na sodobno arhitekturo Špele Šeme ugotavlja, da potrošništvo vpliva na vse aspekte življenja sodobnega človeka, da vpliva na arhitekte in na arhitekturno stroko in da splošen prepad med stroko in javnostjo že nekaj časa obstaja in se vse bolj poglablja. Jože Kušar: RAZLIČNOST ZNANSTVENIH RAZISKAV V ARHITEKTURI, Jasna Hrovatin, Tomaž Novljan, Petra Čeferin Jasna Hrovatin (Opredelitev kriterijev za vrednotenje konstrukcije sedežnega pohištva) se je ukvarjala s pohištvom, predvsem s teoretičnimi osnovami na področju konstrukcije. Tomaž Novljan (Fraktali v arhitekturi - struktura, tekstura, barva) posega na področje teorije grafike, kjer je za resno znanstveno delo še mnogo nedodelanega. Petra Čeferin (Contsructing a Legend: The international Exhibitions of Finish Architecture) je predstavila model predstavitve finske arhitekture med letoma 1957 in 1967. Ljubo Lah: INTEGRALNO VARSTVO STAVBNE DEDIŠČINE Prispevek predstavlja uspešnejše mentorske dosežke z različnimi skupinami študentov v obdobju zadnjih treh let. V prispevku so podrobneje predstavljeni rezultati dveh delavnic: Burgundija in Tržič. Tretja predstavitev - seminarsko delo študenta tretjega letnika - obravnava prenovo opuščenega kompleksa nekdanje gostilne v Dutovljah na Krasu v promocijsko središče Konzorcija kraških pridelovalcev terana. Jože Marinko: PRENOVA IN GRADNJA SAKRALNIH OBJEKTOV V SLOVENIJI, Leon Debevec Gre za raziskavo Leona Debevca, ki jo je leta 1997 izdelal kot doktorsko disertacijo. Kolega povezuje dve do sedaj ločeni raziskovalni področji ter pokaže vzročno povezanost razvoja bogoslužnih stavb s spremembami liturgije od začetka gradnje krščanskih kultnih objektov do danes. Tomaž Novljan: PRVE TRI DIPLOME, Klemen Tavčar, Katarina Prekovič, Katja Juvan Prva diploma govori o Muzeju zrakoplovstva na letališču Brnik, kjer razvija zasnovo, izvedbo in predstavitvene tehnike muzeja. Druga diploma je Stanovanjsko poslovni kompleks v Šiški, kjer razpršeno gradnjo v zadnjem času nadomešča kolektivna pozidava raznih oblik. Tretja diploma ima naslov Vzporedni prostori Ljubljane - povezava Aškerčeve, Zoisove in Trga francoske revolucije, kamor umešča novo značilnost - podzemski prostor. Naslednja številka bo spet redna. Objavili bomo kak članek, poročila o raziskovalnem delu FA v letu 2006, udeležbo naših pedagogov na kongresih. Druga številka 2007 pa bo tematska, kjer bomo predstavili knjige pedagogov, tudi tiste, ki niso izšle na Univerzi v Ljubljani. Ta nabor je kar zanimiv. Lep dan in prijetno branje, urednik Editorial Before you is a new thematic issue. The leading topic is mentorial work, with emphasis on masters and doctorate thesis. My proposal to the mentors was that in their descriptions they also mention other mentored activities, which are important in the teaching profession. Many are involved with education and operative management of work outside the school (herewith connections with other universities are gaining in importance), which can lead to good results, both for the mentors and for execution of other projects undertaken by groups in this manner. Moreover, we are architects, yet as teachers at the school our role in architecture is profoundly educational. The issue brings three articles. To analyze the Architectural biennale in Venice dr. Domen Zupančič took with him a sketchbook and his eyes. He prepared a good presentation. I visited the biennale together with my students, occasionally we were truly amused, but couldn't hide our disappointment by some of the national exhibits. Some of the pavilions really evaded comprehension: not even as provocations. Yes, everything around us is architecture, we can make fun of each other, but to present our ideas, opinions, knowledge, capabilities or culture, more is needed. A gag is always welcome: on scaffolding one can walk only helmeted, the helmets are provided at the entrance. But when the last helmet is taken, an amusing warning appears: none, no more! Truly amusing. But this is only a detail that can follow only when the seriousness of our work has been shown and above all the results. We were oppositely bemused in the Arsenali, some with the layout, others with the content. Both are important. We were especially enraptured by the graphics of the exhibit Citta di pietra, City of stone. With its uniform approach the exhibition showed superb data, details, execution and finesse, not to mention the exceptional computer graphics (more theoretical than practical). Mention has to be given to the authors of the first and second part, thus the sad representation of other exhibitors can simply be forgotten - without much discomfort. The biennale was worth seeing: some personal observations have been stringed by our colleague, Zupančič. An especially interesting article is written by our colleague Čerkez, an associate professor at the Pedagogic faculty, where she presents the estancia, the layout of a homestead in South America. It deals with spatial placement, design of the surroundings and the central building itself. Because of the size of the property, local conditions and of course Southern hemisphere, solutions are quite different than in our circumstances. Doytchinov, our colleague and professor at the Graz technical university presents a detail from the architecturally always thrilling Graz. This time he presents the atelier ZT Arquitectos LDA, from Lisbon and Graz. The presentation brings three cases: The Federal educational centre in Tamsweg (Austria), Campus of the higher vocational school in Graz and Ponte de Barca in Portugal. The issue continues with mentors presenting their work. Of course, a lot of their effort went into devising methods for cramming all the information about associates, projects, data, texts and images into the limited allotted space, which wouldn't infringe on realistic and correct presentation of the undertaken mentorial work - an apparently simple task, which it is not. Živa Deu: IMPLEMENTING COMPREHENSIVE PROTECTION OF BUILT HERITAGE IN RESEARCH APPLICATIVE PROJECTS The article is about three Studio tasks or workshops that deal with different topics. The first is a workshop titled Street furniture in old town cores of Gorenjska, which combines the old and new street furniture in towns and squares in that part of Slovenia. The second workshop stems from a real issue and deals with maintaining the variety of Slovene space with the "Riko House". The third is a studio project by Jernej Markič, titled Lio Piccolo - culture between the lagoon and the sea and is a specific excursion into a somewhat different architectural arena. Peter Gabrijelčič, Alenka Fikfak: MOBILITY AND TECHNOLOGICAL DEVELOPMENT IN ARCHITECTURE, Matevž Frančič The diploma work of Matevž Frančič responds to all principles of mobile, technologically advanced architecture with various contents of "self- sufficiency" and their application to a chosen site. Development and optimisation of such systems are understood as a process that will reach optimal operation only in the future. Borut Juvanec: VERNACULAR ARCHITECTURE AND HERITAGE, Dr. Aleksander Homadovski Zagreb, Beatriz Tomšič Čerkez Pedagogic faculty Ljubljana, Christiane Rhodius Heidelberg In his post- doctorial study dr. Aleksander Homadovski (Study of a virtual university) described possibilities for distance learning with a "virtual university", whereby he organised one of the first distance conferences between Ljubljana and Zagreb in 1995, when even the purchase of a simple camera demanded specific artistry. In her doctorate Beatriz Tomšič Čerkez (Experiential teaching of spatial design) dealt with the case of experiential teaching of young people in fine arts. She used the findings of common, lead work of a group of children, which give the doctorate special gravity. The work was nominated for the A. Trstenjak prize in 2006. Christiane Rhodius (Luminiszenzdatierung von Gesteinsoberflaechen am Beispiel der Glattjochkapelle), working at the research institute Max Planck at the University in Heidelberg, developed a method for establishing the age of stones used for building in archaeological monuments, specifically with the method of luminescence. The method could be useful in architecture, but utilised only in close cooperation with archaeologists and physicists. Igor Kalčič: THREE DOCTORIAL THESES, Peter Marolt, Rupert Gole, Špela Šeme The significance of art for architectural space, the doctorate thesis by Peter Marolt, emphasises the complexity of ideas about architectural space and defines architectural design as a unique, indivisible entity. He views architecture and the significance of art in its design as two virtually indivisible entities that mutually create architectural space. In his doctorate thesis The use of digital media in architecture, Rupert Gole claims that contemporary architecture of the real world is a hybrid of the real and virtual, material and immaterial - digital. Špele Šeme, in her doctorate thesis The influence of consumerism on contemporary architecture, finds that consumerism affects all aspects of contemporary living, influences architects and the architectural profession and that the general void between the profession and public has existed for a long time, but is becoming even wider. Jože Kušar: THE VARIENTY OF SCIENTIFIC RESEARCH IN ARCHITECTURE, Jasna Hrovatin, Tomaž Novljan, Petra Čeferin Jasna Hrovatin (Defining criteria for evaluating the structure of furniture for seating) dealt with furniture, mainly with theoretical foundations in the field of construction. Tomaž Novljan (Fractals in architecture - structure, texture, colour) deals with the field of theory of graphics, where serious scientific work still demands deliberations in many areas. Petra Čeferin (Constructing a Legend: The International Exhibitions of Finnish Architecture) presents the model used in representing Finnish architecture from 1957 to 1967. Ljubo Lah: INTEGRAL PROTECTION OF BUILT HERITAGE The contribution shows successful mentorial results achieved with various groups of students during the last three years. The results of two workshops are shown by detailed presentations: Burgundy and Tržič. The third case is a third year student's studio work - the renewal of an abandoned complex of a former inn in Dutovlje, Kras, which will be used as a promotion centre for the Kras Consortium of Teran producers. Jože Marinko: RENEWAL AND CONSTRUCTION O ECCLESIASTIC BUILDINGS IN SLOVENIA, Leon Debevec This is a research completed by Leon Debevc in 1997 as a doctorate thesis. Our colleague merges two until recently separate research fields and shows the causal connection between the development of places of worship and changes in lithurgical practises from the beginning of building Christian places of worship till today. Tomaž Novljan: FIRST THREE DIPLOMAS, Klemen Tavčar, Katarina Prekovič, Katja Juvan The first diploma is about the Aviation museum at the Brnik airport, where the author develops the museum's layout, execution and representation technique. The second diploma is about the Residential-offices complex in Šiška, whereby dispersed housing from the recent past is replaced with collective buildings of various forms. The third diploma, titled Ljubljana's parallel spaces - the linkage of Aškerčeva Street, Zoisova Street and the French revolution square, deals with a new feature - a subterranean space. The next issue will again be a regular one; we will publish some articles, reports of research work at the FA in 2006, participation of our pedagogues at congresses. The second issue in 2007 will be a thematic one, where we will present books written by our pedagogues, even those that weren't published by the University of Ljubljana. It is a fairly interesting selection. Have a good day and enjoy the reading, editor Miloš Bonča (1932-2006) Arhitekt Miloš Bonča je bil moj mentor in vzornik. Kot mlad asistent sem imel priliko spoznati njegovo osebnostno in strokovno držo. Sodelovala sva dve desetletji in do njegovega nenadnega slovesa ostala tudi prijatelja. Med vsemi kolegi je imel edinstven ugled in spoštovanje, saj je bil zadnji profesor na fakulteti, ki je s svojo akademsko držo znal ohranjati razmeija med kolegi. Razvojna smer, ki jo je fakulteta doživljala od njegovega znamenitega učnega načrta (za katerega je dobil kasneje leta 1988 Kavčičevo nagrado za izjemno kvaliteten vzgojno-izobraževalni program), s katerim je vpeljal vrnitev seminaijev in neposrednega kontakta med študenti in pedagogi, je še vedno v veljavi. Že takrat je bil sposoben prepoznati in konsolidirati vse razpoložljive energije fakultete. Idejo študija arhitekture je strnil v misel »Seminarje najvišje razvita oblika dela na naši šoli, s ciljem vzgojiti kompletnega arhitekta, usposobljenega za oblikovanje celovitega življenjskega okolja, okolja za človeka«. Ta humanistična nota je prevevala njegovo delo s študenti, ki so postajali v teku študija njegovi kolegi in sodelavci. Skozi seminar je združeval teorijo in prakso. Rekel je »Študent naj dnevno posluša eno dobro predavanje, potem pa dela z učiteljem«. Njegov pristop do študentov je temeljil na njemu lastni strogosti in obenem skrajni občutljivosti. Vse naloge pri seminaiju je študiral vnaprej, delo je potekalo brez nepotrebnega tveganja in z roko, kije lahkotno vodila študenta. S takim, neposrednim in odgovornim pedagoškim delom je zapustil naši arhitekturni sredini kopico imen. ki so danes že uveljavljeni strokovnjaki s področja. Za vsakega izmed nas je imel poseben, prilagojen dialog. Njegovo delo arhitekta je bilo utemeljeno na strogih profesionalnih kriterijih, zato so njegova dela pretanjeni zapisi v prostoru, ki nas še vedno poučujejo, kako se, kot bi sam dejal, »gradi prav«. Deloval je v najbolj kritičnem obdobju slovenske arhitekture, na prehodu iz moderne v postmoderno. Teoretično podlago za svoje delo si je zgradil sam in jo podal v manifestu: »Staro in novo kot integralni prostor«. Istočasno, ko je priznaval tradicijo kot podstat sodobnosti, je govoril, da staro brez novega ne more živeti. Njegove ideje, ki so utemeljene v delih: Prenova stare stavbe za poslovalnico Ljubljanske banke l. 1969, Trgovsko poslovni center v Mozirju l. 1972 ter Stavba Ljubljanske banke v Kočevju l. 1976, da ne naštevamo vseh, označujejo najnaprednejše poglede dobe. Dejstvo, da nobeno njegovih del v času ni zbledelo, temelji na naslonitvi na večno aktualne parametre, ki zmorejo arhitekturo konstituirati v konkretnem prostoru in dobi. Daleč pred sodobniki je v svojih projektih razvil arhitekturo konteksta, kraja, ambienta, arhitekturo kola, arhitekturo, ki je bila tako racionalna kot poetična hkrati, skrajno natančna, pa istočasno igriva. Kot eden redkih slovenskih arhitektov je bil poleg mnogih nagrad tudi nosilec Prešernove nagrade, ki jo je prejel za vrhunski deli: Tehnični center ljubljanske banke v Ljubljani leta 1978 in Poslovno stanovanjsko palačo v Celju leta 1984. Veliko razočaranje, pa ne le zame osebno, je, da ga Slovenska akademija znanosti in umetnosti zaradi lastnega samoljubja ni nikoli sprejela med svoje člane, čeravno smo vsi vedeli in veijeli, da si to zasluži. Tega priznanja ni doživel, četudi je bil aktiven do svojega zadnjega dne. V profesoiju Milošu Bonči smo veijetno videli zadnjega arhitekta, ki smo mu lahko rekli »gospod«, na njem je bilo prav toliko dostojanstva v njegovi neomajnosti kakor tudi neusahljivi sproščenosti. Miloš Florijančič Domen Zupančič 2oo6 / 2 AR PREDSTAVITEV IDEJE: BENETKE 2006 PRESENTATION OF IDEAS: VENICE 2006 UDK 72.01 COBISS 1.01 izvirni znanstveni članek prejeto 21.10.2006 izvleček Arhitekturni Bienale je ciklični dogodek na temo arhitekture, ki ga gosti čudovito mesto na morju - Benetke. Zapomnitev in ponovitev dogodka, ideje, projekta in trenutka je možna le v posebnih situacijah, ko se miselni vzorec avtorja predstavi na tak način, da opazovalcu posreduje kodo oz. drugo dogovorjeno ali nedogovorjeno posredovanje informacije, ki jo lahko razume. Sprejemanje impulzov okolice je za opazovalca dvojno, lahko jih zazna zavestno ali podzavestno. Kako ti impulzi vplivajo na opazovalca, verjetno nikoli ne bo popolnoma jasno. Informacije v današnjem svetu švigajo intenzivneje in bolj usmerjeno kot kdaj koli prej. Razmislek o človeku, družbi in aktivnosti človeka v prostoru opredeljuje sila preprost algoritem - razvoj potencialov bivanja, z upoštevanjem časa in možnosti lokacije. Članek opisuje Beneški bienale kot pregled načinov predstavitev idej in rezultatov v arhitekturi, načrtovanju mest in predstavlja tudi "parametrično" arhitekturo. Parametrizacija je novodobna skovanka, ki jo ustrezneje prevajam v številčno vrednotenje arhitekture in njenih vplivov. Preprosto povedano ne gre za nič novega, gre za statistično obdelavo arhitekture, kar je posledica sodelovanja različnih strokovnjakov, predvsem ekonomistov in sociologov pri načrtovanju in obdelavi podatkov v arhitekturi. Opisani in teoretično analizirani so načini predstavitve v obliki razstave (izbrani intervali razstave), predstavitev dogodka na svetovnem spletu, tiskana oblika pojavnosti in drugi načini predstavitev - blog. ključne besede: Beneški bienale, arhitektura, predstavitev, blog, prelom knjige, plakat, maketa, film, svetovni splet, risba. abstract The Architectural biennale is a cyclic architectural event, which is hosted by the wonderful coastal city of Venice. Memorising and repeating and event, idea, project or moment is possible only in special circumstances, when the thought pattern of the author is represented in such a way that the viewer perceives the given code or other agreed or otherwise delivered information, which he/she can understand. For the viewer perception of impulses from the environment is dual; it can be conscious or subconscious. How these impulses affect the viewer while probably never be quite clear. In the modern world information rushes ever faster and more directed than ever before. Reflections about man, society and human activities in space are defined by a truly simple algorithm - development of potentials for living with respect for time and potentials of location. The article describes the Biennale in Venice as a review of different ways of representation of ideas and architectural results, town planning and also "parametric" architecture. "Parametric" is a new-age term, whose more appropriate translation would be numeric evaluation of architecture and its effects. Put simply, it is nothing novel; it is merely statistical analysis of architecture, which is a consequence of cooperation of various experts, above all economists and sociologists, in design and data-processing of architecture. The article brings descriptions and theoretical analyses of representation in the form of an exhibition (chosen exhibition intervals), representation of the event on the World Wide Web, printed forms of manifestation and other representation modes - the blog. key words: The Venice biennale, architecture, representation, blog, book layout, poster, model, film, world wide web, drawing. Kot arhitekt v praksi in tudi v šoli se neprestano soočam z vprašanjem, kako predstaviti idejo. Kakšen je način predstavitve ideje naročniku, kako predstavitvi idejo študentom in kako usmeriti študente, da bosta ideja in misel, ki sta del projekta, evidentni in opazni, a hkrati vtkani v funkcijo arhitekture. Nemalokrat postane ideja ikona in zastre osnovno poslanstvo arhitekture kot oblikovanja prostora za uporabnika, reševanja bivanjskih problemov posameznika in omogočanja znosnega življenja celotni družbi in nenazadnje tudi prispevati h kulturnemu oplojevanju obstoječega prostora. V praksi je ples načrtovanja dokaj določen z zakonodajo in z utečenimi koraki; a predstavitev ideje ni podvržena oz. uokvirjena v kletko zakonov. Nedvomno drži teza, da bolj, kot je izčiščena, jasna in temeljna, bolje je razumljiva. Ni splošnega recepta, kateri načini so dobri in kateri ne, arhitektura je družbeno naravoslovna veda in temu primerne in ustrezne so predstavitve. Predstavitev preproste stanovanjske vile ne potrebuje več kot jasno risbo z načrti in maketo, vse ostalo je spleteno v dialogu med arhitektom in naročnikom. V urbanem okolju pa maketa z načrtom ne odtehta in ni verodostojna brez predhodne analize, simulacije, preveritve posameznih lokacij z vidika prometne obremenitve, razvojnih potencialov, vlaganj sredstev v infrastrukturo, vpetosti v socialno mrežo izobraževalnih in drugih ustanov, količine zelenih površin itd. Torej risba po principu Haussmanna že dolgo ne ustreza, bolj kot to se zdijo pomembne analize stanja in napovedi razvoja. Tu, prav v teh analizah se rodi ideja o razvoju in predstavitev ideje je v sodobni arhitekturi, ki je vpeta v kontekst, najtrši in najbolj slasten oreh. Bienale v Benetkah je zato s svojo mnogotero udeležbo arhitektov, urbanistov in prostorskih načrtovalcev tolikanj bolj zanimiv, saj je namenjen prav posredovanju idej, ki so zrasle na analizah konteksta in napovedih trendov razvoja. Letošnji bienale je nadvse zanimiva predstava arhitekture, urbanizma, demografije, ekonomije in sociologije na ravni globalnega in regionalnega. 10. bienale ni le arhitekturna razstava, kjer imata glavno vlogo maketa in risba, temveč je predstava o človeku in njegovih prostorskih vzorcih, načinu dojemanja bivanja in možnostih razvoja. Letošnja osrednja tematika je bila "Mesta, arhitektura in družba" - Cities, Architecture and Society, pridruženi sta bili še dve tematiki "Mesto v kamnu" - Cities of Stone in "Mesto - pristanišče" - City-Port. Slednja bo odprta med oktobrom 2006 in januarjem 2007 v Palermu. To je novost bienala in premik iz centra navzven, namen je približati teze in ideje praksi, tja kjer so tovrstne vzpodbude želene in potrebne. Strokovno so to potezo utemeljili z lepo tujko diseminacija rezultatov razstave - termin, ki je v uporabi pri evropskih projektih, kjer prijavitelj opredeli potenciale in strategijo širjenja rezultatov projekta. Nedvomno ima tak korak tudi politično zaslombo, saj je jug Italije v večini primerov zapostavljen, gospodarsko in kulturno odmaknjen od severa države. S prenosom dela razstave sta omogočena dialog in povezovanje med regijami. Zaradi širine tematike je bil k sodelovanju povabljen Richard Burdett s svojo ekipo z londonske School of Economics, ki je usmerjal celotne priprave bienala. Richard Burdett je priznan PREDSTAVITEV IDEJE: BENETKE 2006 'v w L" ' IIJ- r1-. '. ............'■ Slika 1: Pejsaž mesta na vodi. Landscape of the city on the water AR 2006/2 britanski strokovnjak na področju urbanizma. Vzpodbuda kustosom in vabljenim razstavljavcem je dejstvo, da polovica svetovnega prebivalstva biva v urbanem okolju. Pred stoletjem je bila ta številka znatno nižja le 10 % in po napovedih raziskav, opravljenih pri Združenih narodih, naj bi število prebivalstva v mestih (urbanem okolju) do leta 2050 naraslo na 75 %. V okviru te osrednje ideje so bili predstavljeni mesta in meta- urbane zgostitve (meta-urban agglomeration). Kompleksnost medsebojnih povezav v mestih in njihova krhkost, oblikovanje mest v odnosu do novih tehnologij, vplivi globalnih trgov na razvoj mest in vpliv klimatskih sprememb na arhitekturo so del vprašanj in razmišljanj, ki so bila podana v uvodnih napotilih razstave. Glavna lokacija bienala je območje Arsenalov, ki s svojo velikostjo in rigidnostjo oblikovanja industrijskega prostora ustrezajo predstavitvi obravnavane tematike. Grobost ostenja in skorajšnja dorečenost obdelave sten, stikov in spojev ter odprto leseno ostrešje s patino preteklega časa so dobra kulisa dogodku predstave o mestih. Izbranih 16 mest predstavlja multikulturna urbana središča, ki so vpeta v globalni medkontinentalni trg. Predstaviti mesto na razumljiv način in hkrati izpostaviti pereče probleme sodobnega sveta je težka naloga. Problematika zajema ljudi in njihov način življenja, delovna mesta, priseljevanje, gostoto naseljenosti, promet, rast mest in druge zahteve, izhajajoče iz urbanega načina življenja. Poleg raznovrstnosti problematike same je potrebna tudi uskladitev sodelujočih mest, da so podatki prepoznavni, primerljivi in jasno predstavljeni. Navkljub veliki količini vseh podatkov je predstavitev uspela in je bila razumljiva. Bila je več kot razstava, bila je predstava, ki ni poveličevala orodja (računalnik), temveč stanje in rešitve. Raznovrstnost sodelujočih pri predstavitvi mest je bila usklajena, mesta so bila predstavljena homogeno, shematsko, numerično, parametrično in tudi s fotografijami, prostorskimi vizualizacijami, skicami in drugimi risbami. Skupni predstavitvam so statistične obdelave podatkov, interpolacija regionalnih rezultatov na svetovni ravni, primerjava podatkov v okviru mesta, demografske krivulje - torej, vse je parametrično in zloženo po vsebinskih plasteh. Nenazadnje je skupni vtis predstavitve mest, da je človek vpet v dinamični socialni in fizični svet, v kontekst dogodkov, ki jih lahko delno spreminja ali sooblikuje, generalno pa jih vodi ekonomija ali bolje rečeno nadnacionalne korporacije. Korporativnost in politični vplivi na razstavi niso zaznavni, odstre jih branje prispevkov v končnem katalogu, kjer je uvodni prispevek avtorice Sarah Ichioka tudi podkrepljen z nazornimi grafikoni in skicami. Nedvomno so parametrizaciji arhitekture in mest botrovali sodelavci iz londonske School of Economics, kar spet potrjuje dejstvo, da smo arhitekti le del ustvarjalnega ustroja razvoja in oblikovanja mest ter drugega bivalnega prostora. Arsenal Mesta, arhitektura in družba Predstava o mestih se teatralno začne v temni avli in se konča po 300 metrih poti v medlo osvetljeni zadnji sobi z velikim vprašajem na rumeni steni. Namen je vzpodbuditi razmišljanje in zavedanje, da je svet samo en in da je vsaka kultura posebna ter da nas ljudi družijo biološke in socialne vezi, vse ostalo je le splet teh vezi. Zasnovo predstavitve sta izdelala Aldo Cibic and Luigi Marchetti - Cibic&Partners, v sodelovanju s ekipo Fragile. Predstavljenih je 16 mest: Barcelona, Španija; Berlin, Nemčija; Bogota, Kolumbija; Cairo, Egipt; Caracas, Venezuela; Istanbul, Turčija; Johannesburg, Južna Afrika; London, Velika Britanija; Los Angeles, ZDA; Mexico City, Mehika; Milano - Torino, Italija; Mumbai, Indija; New York, ZDA; Säo Paulo, Brazilija; Shanghai, Kitajska in Tokio, Japonska. Izbrana mesta predstavljajo središča globalnega trga, predstavljajo prometne zagate, osvetljujejo sodelovanje med različnimi strokami, da bi izboljšali mestne ambiente, predstavljajo statistične podatke o priseljevanju, migraciji, stopnji kriminala in druge podatke o načinu življenja, v odvisnosti do kulture naroda. Ključnega pomena je oštevilčenje mest, ki je podprto s fotografijami velikega formata in skicami PREDSTAVITEV IDEJE: BENETKE 2006 TW' ^ A- . V-L-rtiir'^--- ■ / f \ ■A trn.ir.'.,'!.^:-.: ■ aw r ^ 1 Tj JWvft-i^ ■ -fw-i,. > 1 1 V, Slika 2: Pogled na razstavni prostor. View ofthe exhibition space. AR 2006/2 konceptov. Oštevilčenje ni suhoparno tabelarično predstavljanje podatkov, ampak je vpeto v koncept predstavitve. Predstavitev je linijska, vstop v Arsenale je preprost, dodani so mu bučni zvoki pristajanja letal in tema z medlo osvetlitvijo poti. Stene so črne in tako vpijajo še tisti kanček svetlobe, ki bi utegnil razbliniti zlovešče pričakovanje. Obiskovalec vstopi v dvorano štirih toskanskih stebrov, med njimi so postavljene štiri ločne stene, v tlorisu tvorijo sekvence krožnice. Stene so projekcijska platna in skupaj tvorijo 360° projekcijsko dvorano, kjer se ciklično prikazujejo številke o rasti prebivalstva v mestih, odvija pa se tudi animacija pristajanja letal nad mestom. Skozi režo med stebri in steno se obiskovalec prerine v nadaljevanje razstave in tik pred začetkom predstave je na črni steni z belimi črkami zapisan naslov razstave. In nato se odkrivanje, zaznavanje in iskanje mest začne. Pripoved se začne s črno steno, kjer so navedene primerjalne številke gostote poseljenosti med mesti, če je enota za mesto Benetke. Linija ogleda je ravna in jasna, vodi naravnost od vstopa do izstopa. Linija je hkrati dovolj široka, da so možni odmiki od osi na levo ali desno, z ogledom posamezne tematike ali drugega dogodka. Zanimiva je vpletenost zvoka. Na osi gibanja so bili zaporedni ponavljajoči predstavitveni moduli, ki so zajemali: viseče panele, stenske panele, na tleh postavljene kvadre z nišami in interno osvetlitvijo, projekcijsko platno, ki je bilo položeno na pot gibanja obiskovalcev, viseče zvočnike in prostorske grafikone o gostoti prebivalcev. Predstavitveni moduli so bili smiselno postavljeni ob osi gibanja, projekcijsko platno (plošča) je bilo vedno na poti gibajočega, obdajala sta ga dva močna (likovno in tudi dimenzijsko) črna kvadra, ti elementi so bili postavljeni pravokotno na smer gibanja. Ti "razsmeijevalniki" so usmerjali pozornost na stransko ostenje, ki je gostilo panele, kubuse in druge elemente oz. medije za predstavitev. Vsebina na predstavitvenih elementih je bila usklajena po višini, med 130 cm od tal do 280 cm, izjemoma višje oz. v sobi, kjer so bile predstavljene gostote poseljenosti na 1 km2. Prav soba s predstavitvijo gostot prebivalcev je parametrično v arhitekturi in arhitekturo najbolje predstavila. Nadvse preprost način z velikim učinkom na opazovalca. Soba je imela planarno mrežno razpostavljene kubuse (dimenzijsko ocenjeni na 150/ 150/35 cm), na katerih so bili prostorski grafikoni. Grafikoni so zaradi svoje parametrične vrednosti dosegli višino do 400 cm in morda še kakih 10 cm več. Izdelani so bili iz gostega polistirena, ki je rezan v prerezu 3/3 cm. Dolžina ustreza dani vrednosti gostote na površino. Pogled prek grafikonov nezavedno vzbuja občutek pogleda na mesto. Poleg grafikonov so v predstavitev vključeni še posamezni barvni reflektorji, ki posamezne grafikone osvetljujejo. Pripovednost temelji na predstavi in vizualni primerjavi med različnimi mesti, vrednosti v obliki števil na tem mestu niso pomembne, pomembnejše je načelo primerjave. Primerjava in odnos med njimi omogočata zavedanje razlik v gostotah in posledično tudi povezovanje vzorcev. Po tovrstni predstavi so organizatorji vključili še kafeterijo, ki je bila na mestu, sprehajalci s kozarčkom kave v roki nenadoma postanejo izpričevalci lastne kulture. Nekateri so se posedli na visoke stopnice ob stenah in motrili množico, drugi so bili ležerni postopači med stebri in tretji smo opazovali vse skupaj. Poleg vonja kave, ki se je vil kot smog okoli omenjenih grafikonov, je bila še ena posebnost, galerija nas, kavopivcev, je bila v kričeči rdeči barvi. Znova torej barva vzpodbude, ki je brezglasno opozarjala, da kafeterija ni namenjena ležernosti, je osvežitev in vzpodbuda za naprej. Tako kot Alfa Romeo ali Ferrari. V nadaljevanju se ponovi vzorec predstavitvenih elementov, ki so jim uspešno pridajali nove. Zanimiva je bila kot likovno medijska sekvenca, kjer so bili v prostoru razmetani nizki kubusi, PREDSTAVITEV IDEJE: BENETKE 2006 ki so imeli zgornjo ploskev osvetljeno. Ploskev je bila medij, na katerem so se menjavale fotografije, posnete v urbanem okolju, a fotografije niso bile jasne. Bile so kontrastne in fotografirane pod različnimi koti, z namenom mimikrije dojemanja perspektive in tudi zavestnim odvračanjem prepoznavnosti motiva. Tako so te stroboskopske fotografije delovale kot vizualno bombardiranje z dogodki v mestnem kaosu, ki se odsevajo tudi na področju psihične zaznave impulzov. Sledenje osi razstave oz. predstave privede do končne sobe, ki je za spoznanje svetlejša kot predhodne in uporabi živahno rumeno barvo za osnovno barvo panelov. Da si na koncu označuje sama zasnova tlorisa prostora, ko se začetni krog vstopa ponovi in hkrati razpre. Krog, ki je ob vstopu zadrževal vse zvoke letal in vrveža mest v sebi, se je razprl. Temna lupina vhoda in ostenje razstave so se sprostili in razsvetlili. Na koncu je na steni velik vprašaj, ki vzpodbuja k razmisleku o videnem im možnem razvoju prihodnosti. Arsenal - Artilerija Mesto v kamnu Vstop v razstavne prostore je označen s kamnitim obeliskom in kamnitim obokom, del fasade vhoda je barvan z živo rdečo barvo, ki poudaija belino kamna. Obok je speljan po krožnici in debelina je v odnosu do razpona dokaj tanka. Privlačnega ga naredita dve strukturni posebnosti, gradniki so modularni kamniti elementi - prizme trapeznega preseka, ki so zaradi medsebojnega prileganja na koncih rezane v naklonu trapezne stranice. Druga posebnost je rezultat sestavljanja, na notranji strani oboka je površina luknjičava oz. v odnosu do sestavnih elementov se vzpostavita mrežna postavitev prisekanih tetraedrov in preplet kamnitih trakov. Poleg oboka kot arhetipa kamnite arhitekture je še kamniti obelisk, ki je bolj ali manj kvazi posnetek egipčanskega obeliska. Obelisk je sestavljen iz manjših elementov, ki se spajajo po principu zvončaste zveze, ki jo zasledimo pri vezavah lesenih brun v vernakularni arhitekturi. Oba opisana elementa sta označevalca vhoda, vertikalni element in horizontalni element. Nekdanja militantna vsebina razstavnih prostorov se povezuje z razstavo prek misli, daje razstavljena antična rimska arhitektura oz. posamezni objekti, ki predstavljajo reprezentanco nekdanje velike kolonialne sile. Kolonialna antična arhitektura je verodostojno predstavljena v belem ambientu, ki ima strop izveden iz bele tančice, izza nje je nameščena usmeijena razsvetljava, ki pa zaradi tančice deluje disperzno in ustvaija mehke sence. Razstava je organizirana v pregledni del izbrane antične rimske arhitekture, pregled kamnitih arhitekturnih elementov in dveh aplikativnih projektov, vezanih na lokacije v južni Italiji in Mediteranu. Predstavitvene tehnike so preproste in klasične, kar pritiče tematiki. Uporabljeni so plakati velikega formata in makete. Stroga antična arhitektura, urejena po kompozicijskem ključu z ritmom nizanja elementov, je predstavljena s plakati natisnjenimi v monokromatski tehniki. Dopolnjujejo jo makete, izdelane s prostorskimi brizgalniki umetnih mas. Tehnologija povezuje CAD risbo in tehnologijo izdelave kalupov oz. modelov. Makete so zaradi uporabljene tehnike dokaj natančne in mestoma filigranske (letve na ostrešju objektov). Umetna masa je bele barve, kar sovpada s celotno zasnovo razstave. V nadaljevanju "teoretičnega" dela razstave so predstavljeni arhitekturni elementi, kot so stopnišče, steber, stilizacija kanelet stebra in tudi predstavitev mostu, izdelanega po principu gradnikov vstopnega oboka. Predstavljena je tudi delovna maketa obeliska ob vstopu. Lahko povzamem, da so predstavitve natančne, poglobljene in grafično nazorno predstavljene. Teoretični del je podstat naslednjih dveh aplikativnih projektov, kjer so predstavljene posamezne interpretacije novih ambientov v nekaterih obmorskih mestih južne Italije in Mediterana. Ključ podajanja vsebine je utečen - plakat in maketa. Risbe so izdelane v različnih tehnikah, saj gre za avtorsko arhitekturo. Skupna lastnost jim je, da so zaradi uporabe tako temeljnega gradiva, kot je kamen, uporabljene grafične tehnike kičaste in statične. Materiali maket so različni od lesa, pravega rezanega kamna do plastičnih mas, kar je dobro zaradi spoznavanja možnosti predstavitve arhitekture. Vse so bolj ali manj posrečene. Izpostavil bi še eno ugotovitev, ki se dotika ambienta in organizacije prostora z vidika barvnih tonov in fizične višine stropa. Odprto razstavišče Arsenalov pri predstavitvi mest je bilo subtilno osvetljeno izza razstavnih elementov, s točkovno osvetlitvijo posameznih vsebin na panelih ter z zvoki, posnetimi v predstavljenih mestih. Vrvež obiskovalcev je bil zaznaven in glasnost vseh prisotnih je bila mnogo večja kot na tej razstavi kamna, kjer se je žuborenje ljudi približalo šepetu. Ambient razstavišča o kamnu je bil svetel in čist, brez katerega koli namiga o poševni konstrukciji ostrešja, vse je sledilo tektoniki kamnitih skladov - načelo vertikalnega in horizontalnega, torej steber in preklada. Temnejši prostor pri predstavitvi mest in dinamična postavitev predstavitvenih elementov sta vzpodbujala aktivnost ljudi in nista omejevala glasnosti, gibanja in komuniciranja. Prostor razstave o kamnu je bil očiščen, enovit v tlaku, ostenju in stropu; osvetlitev vsakega kotička prostora obiskovalcu ni nudila intime opazovanja. V £ ■ I I ■ ■ S 1?: F/.-/ //VM Slika 3: Lebdeči modeli nad tlorisi. Models floating above the layouts. AR 2006/2 PREDSTAVITEV IDEJE: BENETKE 2006 ,J C:. I .■■ Ločnica med dvema konceptoma, ki ju imenujem dinamični in statični, izhaja iz tega, daje razstava o kamnu pridana in ne sodi k osnovni tematiki bienala. Novo in omembe vredno na tej razstavi je to, da so predstavljeni modeli izdelani z dokaj novo tehnologijo prostorskih brizgalnikov umetnih mas, kar je nedvomno pozitivni doprinos k naši stroki. Verna Utopija o mestu prihodnosti "-'■■i*. ' ■■' M \ ■ T-b-1- i ■ - - V italijanskem paviljonu ob artileriji je predstavljeno novo mesto Vema. Mesto, ki naj bi nastalo na koridoiju Verone in Palerma, torej kjer koli na Apeninskem polotoku. Gre za utopično idejo o novem idealnem mestu, ki ga je zasnovalo 20 arhitektov, mlajših od 40 let. Ustvarili so t. i. "Tavola di Urbino", urbinsko mizo. Glavni motiv paviljona je belina kulise in temnega ostrešja (lupine), prostor je linijsko zasnovan. Obiskovalec lahko vstopa v posamezne lože, v katerih so predstavljeni posamezni deli urbinske mize. Poudarek ni na risbi, temveč na maketi, teksturi, prepletu oblik. Ob pregledu je zaznati vpliv različnih miselnih vzorcev in prenosa grafike v arhitekturno obliko, kot so Escherjev Mobiusov trak, Le Corbusierove vizije o stolpnicah in letalih ali pa vizije mladega Sant Elia. Opaziti je tudi druge stile, kot so kubizem, minimalizem in funkcionalizem. Vsebinsko je projekt raznovrsten, saj so zasnove delov mesta različne, diametralne in tudi nepovezane. Zvezna nit je načelo belo na belem - enotnost v barvi in materialu. Ob koncu prostora je še klančina, ki omogoča pogled z višje perspektive. Maketa mesta je velik ploščat kubus, ležeč na tleh, zato je dvig nad maketo nujen za dojemanje koncepta kompozicije. Na tej razgledni točki se prostor bere drugače, bolj jasno in zdi se, da so lože postale delavnice (manufakture) arhitekturnih umotvorov, maketa na ulici pred ložami se prelevi v prodajni pult idej in oblik. Belina vseh elementov, vključno s tlemi, sodeluje pri procesu mimikrije razlik med koncepti arhitekturnih vtičnikov urbinske mize. Bolj kot urbanizem se je izražala likovnost oblikovanja videnih in poznanih oblik. Giardini Nacionalni arhitekturni paviljoni v vrtovih Benetk Ob pregledu Arsenala, kjer je vsak prostor resnobna arhitektura, je ogled vrtov bolj ali manj rekreacijski sprehod med paviljoni. Zelenje okoli paviljonov zmehča trdoto in strogost arhitekture. Predstavitve arhitekture so tu bolj svojevrstne, niso utilitarno podvržene tematikibienala, temveč sledijo avtorskim prispevkom v obliki realizacij ali konceptov arhitekture mest. Najpomembnejši je italijanski razstavni prostor, vstopna fasada objekta ima nameščeno tapeto z motivom avtocestnega križišča, poleg nasičenosti motiva na dinamičnost dojemanja fasade dodatno vpliva njena arhitekturna členjenost s stebri, nišami in zalomi. Fasada izpričuje tloris hiše, je znano načelo, ki na tem mestu drži. Vsebinsko in arhitekturno je objekt tako raznolik, da se po nekaj sobah predstavitev moraš ustaviti in pogledati na načrt, da se morda ne izgubiš med nivoji, klančinami; in ovinki. Nedvomno ob prehodu labirinta prejmeš nagrado, kaj drugega kot omamo temne kave. Zasnova predstavitve spominja na AR 2006/2 AR 2006/2 Slike 4: Primerjava dveh konceptov razstave. Odprt, temen prostor nudi pre- senetljive poglede na strešno konstrukcijo - dinamika. Bel, sterilen prostor, brez grobih detajlov, tančica na stropu - eleganca antične ar- hitekture, brezčasnost. Comparison of two exhibition concepts. The open dark space offers sur- prising views at the roof .structure — dynamics. The white sterile space without rough details, veil below the roof— elegance of antique archi- tecture, timelessness. PREDSTAVITEV IDEJE: BENETKE 2006 Arsenale, prevladujejo črna, projekcije in fotografije v naklonu, zakrita osvetlitev, načelo radovednosti in načelo presenečenja, ko se znajdeš v sobi, kjer so gradbeni odri in se sprašuješ o smiselnosti zasnove. Tu so gostovali tudi Irci, ki so imeli zanimivo predstavitev posameznih konceptov v obliki modelov in načrtov. V črni sobi so bili črni kubusi z osvetljeno zgornjo ploskvijo z načrti oz. kartami, nad njimi so s stropa visele makete iz transparentnih umetnih mas. Pomembna je bila postavitev makete. Višina viseče makete je bila v višini oči opazovalca, omogočen je bil pogled od blizu v detajl. Pod maketo na kubusu je bil narisan tloris arhitekture, torej načelo projekcije telesa na ravnino n. Usmerjena ozkokotna svetilka na stropu je omogočala verodostojno projekcijo na ravnino - preveritev silhuete modela in tlorisa. Koncept iz opisne geometrije, predstavljen v realnosti. Učinkovito in didaktično. Ameriški paviljon je presenetil z dobro izraženo arhitekturo, ki je bila bioklimatska in funkcionalna, skoraj neameriška. Tematika predstavitve je bila poplava orkana Katarina v Mehiškem zalivu v preteklem letu. Koncept je bil preprost in klasičen, uporabili so plakate, fotografije, vizualizacije in makete. Fotografije so bile zanimive, posnete med in po poplavnem valu. Motivika je bila grotesknost bivanja revnejših slojev in navidezna varnost nekega samoniklega, neracionalnega urbanizma ter komercializacije montažnih enodružinskih hiš. Bolj kot načrti so bile zanimive makete objektov, načrtovanih na poplavnih območjih, ki so bile postavljene na visoke bele kubuse. Na osnovi gneče obiskovalcev je bil paviljon med bolj obiskanimi. Nasprotno od ameriškega paviljona je bil španski precej hladen in je spominjal bolj na medijsko hišo kot na arhitekturno razstavo. V precej gostem rastru so bile postavljene vitrine visokega sijaja, s plazmatskimi zasloni govorečega posameznika. Vsak zaslon drug človek. Ob odkrivanju vsebine in namena se porodi misel, da so to morda arhitekti, prostorski načrtovalci in urbanistke, ki nekomu (verjetno meni) razlagajo svojo vizijo o nečem. Žal je bila ovira pri jeziku, katalonsko oz. kastiljsko žal (še) ne znam, tam, kjer je bilo slišati angleščino, me pa ni mikalo poslušati, saj so poleg žgoleli tudi drugi tv-arhitekti. Verjetno so tako porabili najmanj papirja za predstavitev, vendar arhitektura je mnogo boljša če je v obliki knjige, opisa ali risbe. Najbolj odrezavo nečimrni so bili Madžari, ki jih žal nisem razumel. Ob vstopu so bile postavljene nekatere umetniške instalacije, ki so vodile do vhoda, kjer je bil manjši zid z mački v prozornem gelu. Nekateri obiskovalci so tolkli po teh mačkih, ki so od sebe spravljali zvoke kakršne oddaja pohojeni maček. Namen mi je žal ostal prekrit. Menim, da potrebujem še nekaj let zorenja, da bom doumel tovrstne ekshibicijske vzgibe madžarskega kustosa. Zanimiv je bil še pristop v danskem paviljonu, kjer je predstavljenih nekaj utopičnih urbanizmov, ki so plod sodelovanja z nekaterimi kitajskimi mesti in fakultetami. V ospredju sta parametrizacija arhitekture in vizualizacija oblik v urbanizmu. Koncept oštevilčenja je podoben kot v Arsenalih, vendar je prežet s svetlobo paviljona in drugotno barvno lestvico, uporabljeno pri plakatih in modelih. Predstavljen je sonaravni urbani razvoj območju na Kitajskem. Dobri predstavitvi bi PREDSTAVITEV IDEJE: BENETKE 2006 Si ' '' ■ -.j ■ ... 4 . . . " 1 "1 jrtfc! ■rf 1 = H ' y i*- ' ' T-1 H ■ ' h '■■ • : ■ ~ J .. . . li-.. "1 Slika 7: Temni valj z belim napisom vabi v notranjost razstave med svet mest, arhitekture in družbe. Malce Kubricka ne škodi. The dark cylinder with white writing ushers visitors to the exhibition's interior to the world of cities, architecture and society. A bit of Kubrick is fine. Slika 8: Tipični razstavni prostor v Arsenalih. Typical exhibition space in the Arsenali. Slika 9: Razstava kot linijska zasnova, film z vmesnim odmorom za kavo. The exhibition as a linear layout, film, with an intermediate break for coffee. Slika 10: Mesto in pogled od zgoraj. Pohodna lomljena ravnina postane medij projekcije mesta. Problemi od daleč so manjši in razpoznavni. The city and a view from above. The walkable broken plain becomes a media for the city's projections. From afar problems are smaller and recognisable. AR 2006/2 smiselno sledil dober tiskan izvod, kar pa se žal ni zgodilo. Pregled precej debele knjige o projektih je razočaranje, saj gre zgolj za repeticijo videnega. Besedila so kratka in zaradi likovnosti raztegnjena (pretegnjeni) prek dveh strani knjige, kar močno utruja. Grobo mešanje besedila in fotografij učinkovito vnaša zmedo, zato katalog kaj hitro konča na polici in čaka na svež prah. Presenetili sta še Francija in Nemčija. Obe sta imeli enak koncept, gradbeni odri se vijejo od vhoda do strehe, kjer je most z razgledom. Francozi so spuščali obiskovalce na streho, Nemci pa so žal imeli zaprto stopnišče. Francoski paviljon je predstavljal vrvež ustvarjanja, kreativni proces, ki se dejansko ne ustavi ob koncu delovnega dne, temveč se prelije v noč. Nemški koncept je predstavljal neznansko količino projektov v smislu, da sta arhitektura in gradnja izrazita tehnična konstrukcijska procesa, kjer so sanje omejene. Enak medij in različne zgodbe, kar dokazuje načelo kulture naroda in kulture odnosa do lastnega življenja. Opisovanje vsake dežele posebej ne bi imelo smisla. Zgoraj omenjene predstavitve so bile opaznejše in konceptno najbolj raznolike. Polegvrtov so bile posamezne predstavitve še na izbranih lokacijah v samem mestu Benetke. Čeprav pod okriljem nacionalne arhitekture, so bile to bolj ali manj avtorske arhitekture. Tako se je izven vrtov (raja) predstavila tudi Slovenija, in sicer tandem Sadar Vuga arhitekti. Naslov razstave je bil Formula Nova Ljubljana, lokacija razstave je bila Galerija A+A. Predstavitev je bila poznana, koncept je bil preprost, z uporabo fotografij velikega formata in načrti. Dostojno in korektno, morda bi znalo koncept razstave zastaviti drzneje in bolj temeljno, saj je namen bienala predstavitev konceptov, idej in razmišljanj. Tiskano gradivo in drugi načini predstavitev bienala Največje presenečenje je tiskano gradivo, ki zajema vstopnice, kataloge in usmerjevalno grafiko. Osnovna barva ovitkov je modra, z motivom prostorskih grafikonov. Katalogi so izdelani v treh serijah: prospekt s kratkimi povzetki in prostorskim zemljevidom razstav, kratki katalog s celotnimi povzetki PREDSTAVITEV IDEJE: BENETKE 2006 Slika 10: Viseči panel. Hanging panel. Slika 11: Steklo kot projekcijsko platno, prosojnost plasti podatkov in preproga z motivom celin. Glass as a projection screen, translucency of data layers and the car- pet with the continents motif. Slika 12: Koncept belo na belem. Oblike brez sence ni. The white on white concept. There is no form without shadows. in pregledom sodelujočih dežel in generalni katalog v dveh knjigah, kjer so celotni članki, eseji in predstavitve. Katalogi pokrivajo t. i. uradni del bienala, torej vrtovi niso vključeni. Generalni katalog vsebuje kakovostne članke z nazornimi predstavitvami oštevilčenja arhitekture in dejansko dopolnjuje razstavo (predstavo), le posamezne fotografije spominjajo na že videno na razstavi, vse ostalo pa je novo, poglobljeno in logično zbrano. Zanimivi so pogovori z izbranimi sodelujočimi arhitekti, ki sicer nastopajo zvezdniško, a še vedno dokaj racionalno in brez napuha veličine, kot npr.: Norman Foster, Zaha Hadid, Richard Rogers ali Rem Koolhaas. Arhitektom sledijo predstavitve mest v obliki esejev in šokantnih fotografij, ki dopolnjujejo dober uvodnik. Druga knjiga je namenjena družbi in mestom, vključuje socialno, kulturno ter ekonomsko problematiko, bežno pa opredeli še Mesto v kamnu in Mesto - pristanišča. Dvojni katalog je kakovosten pregled ustvarjalcev ikonografske arhitekture, razmišljanje o demokraciji, ekonomiji in totalitarizmu. Lahko bi ga uvrstil med literaturo bralne značke bodočih arhitektov. Največje razočaranje predstavlja predstavitev bienala na svetovnem spletu. Vsebinsko siromašna stran nima jasnega koncepta oz. boljkot to moti načelo vseje pomembno. Oblikovanje je tako tabelarično rastrsko brez jasnega vodilnega motiva, ki bi obiskovalca navduševal, da bi klikal naprej. Razvlečenost besedil na večje število podstrani je moteča in utrujajoča. Smiselno bi bilo uvesti, poleg on-line prodaje vstopnic, še virtualno knjigarno za nakup kataloga bienala. Nedvomno je to organizacijsko težje izvedljivo in bi trošilo prepotrebno energijo ter sredstva, namenjena pripravi in organizaciji razstave. Na spletni strani je povezava na Venice Super Blog, kar je svetla stran vseh strani, ne oblikovno, ampak vsebinsko. Sicer gre za osebna mnenja obiskovalcev in nekaterih sodelujočih na razstavi, a je lep besedilni dodatek razmišljanj o razstavi. Na strani so že kratki video intervjuji in fotografije z razstave. Blog je spletni dnevnik, ki izkorišča možnosti večmedijske tehnologije spleta. Sklep Tridelnost bienala se sprva zdi nepovezana zgodba, kot triptih, a se po celodnevnem sprehodu po razstavi zbistri odsev ideje, ki je morda le moje osebno videnje, a se mi zdi dokaj logično: sedanjost, preteklost in prihodnost. Mesta in meta - urbane zgostitve so podobe današnjega časa, arhitektura in mesta v kamnu so sentimentalni spomini na tradicionalno zasnovo mest in pristanišča so gospodarska transportna vozlišča. Tudi ta miselni vzorec ni nič novega, je že viden in poznan, torej predvidljiv in ponovljiv. Ob ogledu razstava Mesto v kamnu sicer vzbuja mnogo odobravanja in zanimanja, saj so makete antičnih arhitekturnih objektov izredno natančne in izdelane z računalniško tehnologijo. Risbe in vizualizacije predstavljajo templje, izginule arhitekture antike in njihove arhitekturne elemente. Gre za predstavitev arhitekturne abecede v kamnu, dobra edukacija študentov arhitekture in kamnosekov. Kasneje, ob sprehodu ob obali in opazovanju kupol v Benetkah se slika razstave bistri in pokaže se dokaj nenavaden vzorec - vsa predstavljena kamnita arhitektura ni grška - izvorna, ne! Je rimska, torej kopija originala in seveda tudi modificirana - kolonialna. Druga stopnja premišljevanja kaže še na drug možen AR 2006/2 PREDSTAVITEV IDEJE: BENETKE 2006 AR 2006/2 Slika 13: Fasada italijanskega paviljona, motiv povezuje steno in steber. Facade of the Italian pavilion, the motif joins the wall and column. možen način dojemanja razvoja mest. V primeijavi z ogledom predstavitve mest so negativni dejavniki razvoja izvorno praviloma izhajajoči iz vzorcev bivanja potrošniško naravnane zahodne družbe oz. na osnovi posledic globalizacije, kar ni nič drugega kot sodobni kolonializem nadnacionalnih korporacij. Iz rimske kolonialne arhitekture, ki je se je gradila po receptu a la Vitruvij, je zrasel ves zahodni svet. Pristanišča so poleg letališč in železniških vozlišč pomembni generatorji prostorskega in drugega ekonomskega, socialnega razvoja. Pristanišča so nujni del urbane ekonomije. Vsa človeška dela, pa naj si bodo še tako vrhunska ali slaba, so ponovljiva, le čas ponovitve je nedoločen. Zapomnitev in ponovitev dogodka, ideje, projekta in trenutka je možna le v posebnih situacijah, ko se miselni vzorec avtorja (oddajnik) predstavi na tak način, da opazovalcu (sprejemniku) posreduje signal, kodo oz. drugo dogovorjeno (socialno) ali nedogovorjeno (biološko, kemično, elektromagnetno ali kako drugače podzavestno) posredovanje informacije, ki jo lahko razume. Sprejemanje impulzov okolice je za opazovalca dvojno, lahko jih zazna zavestno ali podzavestno. Kako vplivajo ti impulzi na opazovalca, verjetno nikoli ne bo popolnoma jasno. Informacije Slika 14: Kava v rdeči galeriji. Coffee in the red gallery. v današnjem svetu švigajo intenzivneje inbolj usmeijeno kotkdaj koli prej. Razmislek o človeku, družbi in aktivnosti človeka v prostoru opredeljuje sila preprost algoritem - razvoj potencialov bivanja, z upoštevanjem časa in možnosti lokacije. Načini predstavitve na bienalu so bili mnogoteri, vzpodbudni in zanimivi. Povzamem naslednja načela: - načelo oštevilčenja v arhitekturi in urbanizmu (parametric city), - načelo enovite barvne kulise (rdeča kafeterija, črno ostenje), - načelo kontrasta (belo / črno), - načelo zvoka (Arsenali, Kitajska), - načelo teksture (iskrenost kulise Arsenalov in gladki razstavni paneli), - načelo belo na belem (bele makete na beli podlagi s posredno osvetlitvijo), - načelo radovednosti (odpiranje zaprtih predalov, Madžari). Opisani koncepti so jasni algoritmi, ki omogočajo transparentno, neposredno in učinkovito posredovanje informacij in idej. Žal pa zaradi obsežnosti količine podatkov nekateri deli predstavitev temu niso bili kos. Izrazito slabše kakovostije bila internetna stran AR 2006/2 PREDSTAVITEV IDEJE: BENETKE 2006 bienala, kjer koncept ni bil jasen, bil je sicer enotno oblikovan a brez poudarkov, ki bi obiskovalca napeljali h klikanju in iskanju novih informacij. Oblikovno se sicer zrcali delitev strani po vertikali in horizontali, a je zaslon vsebinsko zasičen in ne nudi razpoznavanja med nujnim, pomembnim in utilitarnim. Mnogo boljše je izdelano tiskano gradivo Bienala, ki zajema vstopnico, kataloge (pregledni, kratki, tematski), zemljevide in usmerjevalno grafiko v obliki plakatov na lokacijah. Vsebinska zasnova in načini predstavitev projektov v okviru Bienala so v večini primerov odlični, seveda obstajajo izjeme v obliki estetsko vprašljivih inštalacij in dvomljive pripovednosti, ki pa so lahko zanimive prav zaradi svoje grotesknosti in kvazi umetnosti. Bienale je vreden ogleda zaradi vsebine in njene predstavitve ter zaradi neizbežne odlične kave v Arsenalih, ko obiskovalec za trenutek postane opazovani primer dvonogega bitja, temelječega na organskih spojinah in s kozarčkom kave v rdeči galeriji! Viri in literatura Ichioka, S. et al (2006): Cities, Architecture and Society. 10, Mostra Internazio- nale di Architettura, Verona, Italija. Spletna stran 10. Beneškega bienala http://www.labiennale.org/en/<11.11.2006> Super Blog http://www.venicesuperblog.net/ <11.11.2006> Martinussen, K, (2006): Co - evolution: Tour 2006, Danish Architecture Centre, Copenhagen & Tongji University, Sanghai. Evers, B., (2003): Architectural Theory from the Renaissance to the Present. Taschen, Koeln, Nemčija. Munari, B. (2006/1964): The Circle, The Discovery of the Circle, Maurizio Corraini s.r.l., Mantova, Italija. dr. Domen Zupančič Fakulteta za arhitekturo, UL domen.zupancic@fa.uni-lj. si Beatriz Tomšič Čerkez 2nnfi /1 AR »ESTANCIA«: ZNAČILNOSTI PLANIRANJA PROSTORA »ESTANCIA«: CHARACTERISTICS OF SPATIAL PLANNING UDK 728.6 (82) COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek prejeto 30.08.2006 izvleček Ustanovitev naselij v obdobju španske »konkviste« Latinske Amerike (16. stoletje) je temeljila na značilni integraciji med urbanim središčem in ruralno okolico, ki je z mestom predstavljala skupno upravno enoto in bila tudi funkcionalna enota, na kateri je bila zasnovana ekonomija. V tem kontekstu so bile načrtovane »estancie«, ki so bile namenjene izključno gojenju živine. Estancia v Argentini tudi danes pomeni ruralno posestvo oz. veliko zemljišče, najmanj 400 kvadratnih hektarjev, v katerem se predvsem ukvarjajo z živino. Zgodovina »estancie« se začenja pri jezuitskih naseljih, posestva imenovana »reducciones«, ki jih je dobil še v 16. in 17. stoletju jezuitski red, v katerih so delali predvsem Indijanci. Vzporedno z »reducciones« se je razvijala »kolonialna estancia«, ki je uvažala živino in semena iz Španije in je postala izvor bogastva države. Po osamosvojitvi leta 1816 se je začela uveljavljati "estancia criolla". Razlika je bila predvsem v lastnini zemlje. V 19. stoletju je nastala »moderna estancia«: vpeljali so pojem "pedigree" živine. Tako se je začelo najbolj uspešno obdobje življenja »estancie«. V 20. stoletju je nastala »turistična estancia«, v kateri gostje lahko preživijo nekaj dni v tradicionalnem podeželskem slogu. »Estancie« imajo središčno bivališče, "casco", ki je običajno v središču zemljišča. Drugi elementi »estancie« so silosi, hlevi, konjušnice, mlekarne, shrambe idr. Danes nastajajo tudi druge oblike bivanja na podeželju: podeželski klubi, zelo podobni malim satelitskim mestom. abstract The foundation of settlements during Spanish conquest of Latin America (16th century) was based on a specific kind of integration between the urban centre and the rural neighbourhood. They both functioned as a integral unit on which economy was planned. In this context were planned also the estancias and their main activity: stockbreeding. Estancia in Argentina today still means a wide rural property, at least 400 square hectares, which are specifically meant for stockbreeding. The history of the estancia begins with the foundation of Jesuit settlements du- ring 16th and 17th centuries called »reducciones« and inhabited mostly by In- dians. At the same time developed the »colonial estancia« which imported ani- mals and seeds from Spain and soon became the principal origin of richness for the country. After the independence in 1816, the »estancia criolla« developed with a different structure of land ownership. 19th century, with the introduction of the concept »stock pedigree« means the beginnings of the most successful modern estancia. During 20th century developed also a new form: the touristic estancia, where guests can try the traditional life in the countryside. Estancias are organized basing on a central housing called "casco". Other ele- ments of the estancia are the silos, stables and horse stables, dairy farms, stores etc. Today we know new forms of life in the countryside: country clubs which are similar to small satellite cities. ključne besede: »Estancia«, nastanek in elementi »estancie«, bivanje na podeželju. key words: Estancia, origin and elements of the estancia, life in the countryside. Regionalno plianiranje v »Legislation de Indias Ustanovitev naselij v obdobju španske »konkviste« Latinske Amerike (16. stoletje) je temeljila na značilni integraciji med urbanim središčem in t. i. »campana« oz. ruralnim kontekstom, ki ga je zaokrožal; ruralno okolico, ki je z mestom predstavljala skupno upravno enoto oz. občino in je bila tudi funkcionalna enota, na kateri je bila zasnovana ekonomija, predvsem do 18. stoletja oz. v obdobju največjega naseljevanja. Takšna zakonodaja je bila izrecno sestavljena za »novo odkrita« območja in jo poznamo pod imenom »Legislation de Indias«. Natančno je opredeljevala nastanek, organizacijo in način funkcioniranja »novo nastalih« ameriških družb. V tisti enoti mesto-podeželje je bila uporaba zemlje strogo regulirana z natančnimi normami in režimom podeljevanja zemlje, ki je motiviral ljudi, da so se stalno naseljevali. To je bilo predvsem tako, ker so veleposestniki dobivali zemljo za obdobje pet let, v katerih so morali skrbeti za prebivalce. V nasprotnem jim je grozil odvzem zemlje in seveda ugleda. Po izboru lokacije naj bi načrt mesta izhajal iz opredelitve prostora za trge, predvsem položaj glavnega trga (»Plaza Mayor«), ceste in parcele. Načrt je nastajal v obliki šahovnice, središče je bil glavni trg, iz katerega so izhajale vse ceste do ■A .—v ■:■ Slika 1: Shema organizacije španskega kolonialnega mesta Buenos Aires. Organisational scheme ofthe Spanish colonial city Buenos Aires. Slika 2: Shema organizacije »estancie«. Organisational scheme of an »estancia«. AR 2006/2 mestnih vrat; načrt naj bi bil dovolj odprt, da bi dovoljeval rast mesta v vse smeri, v kolikor bi število prebivalstva naraščalo. Poleg glavnega trga so bili točno določeni položaj cerkve stolnice, ki je morala »biti videna« iz vseh zornih kotov trga, guvernerjeva palača in carinarnica. Zemlja se je delila na večje kvadratne enote (»manzana« oz. »cuadra«) med cestami in te v posamezne parcele (»solar«) točno določenih mer. Vsaka »manzana« se je delila na štiri kvadratne dele. V primeru Buenos Airesa so stranice parcel merile 60,66 m. Ob načrtovanem mestuje obstajal del, imenovan »ejido«, praznina, načrtovana za rast mesta. Za »ejido« je obstajala »dehesa« oz. skupna zemlja, kijo je vsaka hiša v mestu v tistih časih potrebovala za pašo manjše živine, sadovnjake idr. »Dehesa« je bila skupinska zemlja. Podeželje, ki je mejilo na mesto oz. »deheso«, se je delilo najprej v »chacras«, manjše produkcijske enote, kjer se je gojila zelenjava, žitarice idr. za potrebe prebivalcev mesta. Merile so do 180 kvadratnih hektarjev. Za tem so bile načrtovane »estancie«, zemljišča, ki so bila namenjena izključno gojenju živine. Merile so najmanj 2000 kvadratnih hektarjev in so bile dovolj oddaljene od mestnega središča, da živina ne bi v prosti paši uničevala pridelkov. Rezultat aplikacije tako natančnega načrtovanja prostora je bil nastanek polariziranih regij, ki se je tudi odražal v političnem in upravnem sistemu organizacije. Ob "odkritju novega kontinenta" so španski kastiljski kralji dali vso zemljo v last španske krone in ustanovili fevdalni način upravljanja. Med drugim so sami dodeljevali zemljo v zasebno last tistim, za katere so menili, da si jo zaslužijo. V to skupino so spadali predvsem konkvistadorji, prvi priseljenci in njihovi dediči. Praviloma so zemljo lahko dobili tudi bogati veleposestniki, ki so imeli najmanj 10.000 glav živine (Gonzalez, J. V, 99). Z ustanovitvijo mesta (»fundacion«) so zemljo takoj razdelili. Koncesija oz. dovoljenje je vključevala tudi vse Indijance, ki so živeli na določeni zemlji. To je pomenilo tudi oblast nad življenjem in smrtjo duš, ki so prebivale na tistih posestvih. Tisti dobitniki, ki so bili bolj izbranega porekla, so dobivali tri vrste zemljišč: parcelo oz. »solar« v mestu, »chacro« v »ejidu« in bolj oddaljeno in večjo »estancio«. Podatki kažejo, da je imel v letu 1774 »razširjen« Buenos Aires 6083 prebivalcev, od teh je bilo samo 186 so bili lastniki zemlje (Gonzalez, J. V.,101). Še danes je samo 1,5 % prebivalstva Južne Amerike lastnikov polovice zemlje, ki je primerna za obdelovanje in gojenje živine in proizvodnja je manjša kot pred petdesetimi leti (Galeano, E., 204). Nastanek »ESTANCIE« »Estancia« je torej ruralna ustanova, ki se nahaja v različnih regijah Južne oz. Latinske Amerike. V času španske kolonije je bil izraz izvirno uporabljen za označevanje prvotnih naselij - npr. za konkvistadorje, čeprav se je kasneje uporabljal izključno za ruralno naselje z vsemi odgovarjajočimi elementi. Ponekod jo imenujejo "hacienda". »Estancia« oz. »hacienda« je tipična oblika organizacije španskega kolonialnega sistema. V 17. stoletju je torej izraz »estancia« označeval velike posesti zemlje, ki jih je neka fizična oseba, družina ali verski red dobil v posest. V 19. stoletju so tudi nekatera podjetja postala Slika 3: "Chacra", manjša posest v bližini mesta. "Chacra", small property near the city. »ESTANCIA«: ZNAČILNOSTI PLANIRANJA PROSTORA AR 2006/2 lastniki estancij. Tako je estancia postala sinonim za latifundijo. Sistem veleposesti je sam po sebi pomenil simbol družbenega statusa. Pravzaprav estancie niso izvažale pridelkov, ampak so funkcionirale za samooskrbo tamkajšnjih prebivalcev (razen pri luksuznih izdelkih, ki so bili vedno rezervirani za lastnika (»patron«) in njemu bližnje). »Estancia« v Argentini tudi danes pomeni ruralno posestvo oz. veliko zemljišče, najmanj 400 kvadratnih hektarjev, kjer se predvsem ukvarjajo z gojenjem živine. Nahajajo se po vsej državi, od severa v provinci Salta do Ognjene zemlje, v Andih in v ravninah Pampe. Oblika in funkcija »estancie« sta se razvili skozi štiri stoletja in v določenih fazah: 1. Jezuitska naselja (»reducciones jesuiticas«): so posestva, ki jih je še v 16. in 17. stoletju dobil jezuitski red in na v katerih so delali Indijanci. Katoliška cerkev je dobila velika posestva, torej je takoj postala veleposestnik v prostorih »novo odkrite« zemlje. 2. »Kolonialna estancia«: vzporedno z »reduciones« se je razvijala »kolonialna estancia«, ki je uvažala živino in semena iz Španije. Skupaj z avtohtono produkcijo je ta vrsta postala vir bogastva države. Po letu 1816, ko se je država osamosvojila od Španske krone, se je začela uveljavljati nova oblika, ki jo imenujemo "estancia criolla". Razlika je bila predvsem v lastnini zemlje. Po zemljiščih brez ograj so se svobodno pasli govedo, konji in ovce. 3. »Moderna estancia«: nastala je ob uporabi ograj, prvič leta 1845, kar je omogočalo parcelacijo zemlje in kontrolo proste paše. Tako se je tudi vpeljal pojem "pedigree" živine. Tako se je začelo najbolj uspešno obdobje življenja »estancie«. 4. »Turistična estancia«: nekateri lastniki so svoje posesti preuredili v uspešna turistična središča, v katerih je možno prespati, poskusiti tradicionalno kulinarično ponudbo in sodelovati pri delu na posestvu: pri skrbi za živino, označevanju živine, v mlekarni, pri striženju ovac, krotitvi konjev oz. pri tradicionalnih prireditvah na deželi, kot so »doma« (krotitev konjev), sprehodi, lov, ribolov in športi, kot je polo. Elementi »ESTANCIE« »Estancie« imajo »casco« oz. središčno bivališče nadstandardno opremljeno. Obkrožajo ga parki, fontane in sprehajališča. Bivališče (»casco«) je običajno v središču zemljišča, do njega peljejo dolge poti, ki ga povezujejo z zunanjimi cestami. »Casco« je vedno vizualno ločen od ostalih delov »estancie«. Običajno je »skrit« za gostimi drevoredi in nedostopen za zaposlene na »estanciii«. Vsa zemljišča »estancie« so ograjena s kovinskimi mrežami ali lesenimi ograjami. To je zelo pomembno, ker je živina običajno na prosti paši, ne v zaprtih hlevih. Drugi elementi »estancie« so silosi, hlevi, konjušnice, mlekarne, shrambe idr. Običajno niso neposredno povezani s središčnim bivališčem, ampak funkcionirajo kot ločene enote. Najbolj bogate »estancie« so prava proizvodna središča, v katerih predelujejo hrano za lastno živino ter različne končne proizvode (predvsem gre za mlečne in mesne proizvode). Danes se pojavljajo tudi nove oblike bivališč izven urbanih središč, t. i. podeželski klubi (»clubes de campo«). Podeželski klubi so neke vrste satelitska zaprta mesta, z osnovnimi elementi za življenje: osnovno šolo, trgovinami, skupinskimi prostori idr. So ograjena, imajo vrata za vstop v klub in strog varnostni nadzor. Združujejo značilnosti življenja v naravi, v miru, izven vrveža in pomanjkanja varnosti velemesta, in potrebo po »družbenem življenju«, seveda v okviru skupine ljudi, ki (predvsem) finančno premore tak način življenja. Običajno se nahajajo v bližini mest (za razdalje v Argentini to pomeni do 100 km), kar prebivalcem omogoča opravljanje vsakodnevnega dela v mestu in tudi to, da se lahko vsak dan »vrnejo« na podeželje. »Casco estancie« je običajno prava palača v francoskem, angleškem ali kolonialnem stilu. Arhitektura podeželskih klubov v slogovnem smislu ponavlja splošno eklektično podobo »estancie«, ki združuje specifično in izvirno funkcionalno prostorsko ureditev in »evropsko podobo«.Arhitektura v Argentini ima več »obrazov«: od francoskega baroka, neoklasicizma, dunajske secesije in katalonskega modernizma do romantične neogotike angleškega porekla. T. i. »pintoreskizem« sega tudi po podobah alpskih koč in neokolonialnem »revivalu«. Družbeni sloji, ki so se zgodovinsko identificirali z Evropo, so vedno ohranjali romantično držo, s katero so skušali presegati podobo »barbarske Amerike« in ustvariti kopijo »civilizirane Evrope«. Arhitekturni zgodovinarji se danes strinjajo, da tak način razmišljanja postaja posebna tradicija z lastnimi oblikovalskimi zakonitostimi. »Estancie« tako predstavljajo pomemben del arhitekturne kulturne dediščine Argentine. Zato ni naključje, da podeželski klubi nikoli ne nastajajo z enotnim oblikovalskim posegom, ampak vsak lastnik daje svojemu bivališču individualni pečat. Primeri na sliki 8 kažejo izrazito raznoliko podobo arhitekture podeželskih klubov. Zanimivo je, da gre v vseh primerih za novogradnjo, ki v 21. stoletju slogovno ponavlja ustaljen model »pintoreskizma« in dosledno ohranja romantično podobo življenja na podeželju. Zanimivo je tudi to, da »urbanistična ureditev« celotnega kluba običajno ponavlja shemo šahovnice, ki je bila osnova pri oblikovanju novih mest v času španske kolonije. Sklepne misli Sodobna podeželska bivališča so zanimiv primer, kako se arhitektura prilagaja življenjskim potrebam in drugim družbeno- zgodovinsko-ekonomskim spremembam v določenem okolju. »Estancia«, ki je bila nekoč simbol socialnega statusa in ekonomske moči, je združevala romantično lepoto življenja na podeželju in je bila proizvodno središče ekonomskega bogastva v deželi, kjer je živinoreja ena najbolj pomembnih in dobičkonosnih dejavnosti. Danes sta ti dve funkciji estancie v veliko primerih razdvojeni: tehnološki napredek zahteva visoko specializacijo, ki je večkrat nezdružljiva s tradicionalnim življenjem v nekoč najbogatejših bivališčih. Tako so se nekatere »estancie« razvile v napredna, tehnološko odlična podjetja, v drugih pa se je ohranil mit o romantičnem podeželskem življenju in so postale zgodovinsko-turistična atrakcija, v katerih je možno oživeti tradicionalni način bivanja na podeželju. Na tak način ohranjajo »ESTANCIA«: ZNAČILNOSTI PLANIRANJA PROSTORA in dodajajo novo vrednost ustanovi, ki je postala pojem v Latinski Ameriki. Nastali so tudi t. i. podeželski klubi, ki so danes simbol statusa in ekonomske moči lastnika. Res pa je, da pri lastnikih največjih in najbogatejših »estancij«, ki so v glavnem ohranile prvotne značilnosti, še vedno srečamo stare znane priimke prvih priseljencev ... Zanimivo je tudi to, da zanesljivo lahko trdimo, da so mesta v Latinski Ameriki edinstven primer udejanjanja renesančnih načel urbanizma. Viri in literatura Galeano, E. (1989). Las venas abiertas de America Latina. Mexico, Madrid, Buenos Aires, Bogota, Siglo veintiuno editores. Gonzalez, J. V. (1957). Historia argentina - La era colonial. Mexico, Buenos Aires, Fondo de cultura economica. Gutierrez, R. e tal. (1984). Documentos para una historia de la arquitectura argentina. Buenos Aires, Ediciones Summa. Mendez Mosquera, L. (ur.) 1987. Latinoamerica: utopias y mitos. Buenos Aires, Ediciones Summa. Moreno, N. (1987). Metodo de interpretacion de la historia argentina. Buenos Aires, Ediciones Pluma. Tejo, D. G. (ur.) (2003). Arquitectura en clubes de campo. Buenos Aires, Industrias Saladillo in tejo ediciones. Slika 4, 5: »Estancia« Las Talas v bližini Buenos Airesa: »Tranquera« oz. vhodna vrata, poti, »casco«. »Estancia« Las Talas near Buenos Aires: »Tranquera« and entrance, paths, »casco«. Slika 4: Podeželsko bivališče, C. Bontempi, 2002. Rural dwelling, C. Bontempi, 2002. doc. dr. Beatriz Tomšič Čerkez Pedagoška fakulteta, UL beatriz.tomsic@pef.uni-lj.si AR 2006/2 2oo6 / 2 AR Grigor Doytchinov ZT ARQUITECTOS LDA., LISBOA/GRAZ - GONCALO BYRNE/THOMAS ZINTERL UDK 72.01 COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek prejeto 25.09.2006 abstract The architecture of ZT Architectos manifests on a convincing way, that regional architecture does not have anything to do with stylistic specifics, but with spatial organisations which take into account the use and meaning of the location. The architecture surprises with the poetic emphases on space sequences and light compositions and with the symbolic accentuation of some building tracts. Architecture is seen as an intervention in a broader surrounding field. Goncalo Byrne and Thomas Zinterl are bringing Nordic and southern European architectural traditions into a syntheses. Three described examples - the Tamsweg Federal School Centre, the Campus Building of the Graz Fachhochschule and the Courthouse in Ponte de Barca - are presenting the basic principals of the works - the organisation of the zones of access where the outer ways are being continuously developed further to the inner space organisation, the logic sequence and hierarchy of the spaces in which the visitor unconsciously finds orientation and not at least the light compositions reflecting on the meaning of the different spatial parts and contributing to their identification. With the means of the functional architecture formation principals of urban spaces are being transferred to the inner space organisation. Concrete functional statements for concrete locations are being answered, away from formal fashionable phenomenon and a pressure for self-portrayal. This is leading to a sustainable architecture of high surplus value. key words: arhitecture, theory, arh. manifests. ZT Architectos is an international architectural office working with success in Portugal and in Austria. A lot of significant buildings of the last years show the masters hand of the architects and illustrate the stimulating effect of international interweaving on local architectural scenes. The architecture created by ZT Architectos manifests on a convincing way the theses, that regional architecture of a high value does not have anything to do with stylistic specifics, but with spatial organisations which take into account the use and meaning of the location. A superficial glance on the architecture of ZT Architectos would leave the impression that the architects feel obliged to the functionalism. But this first impression of the clear and functional buildings deceives. The architecture surprises by a closer inspection with the poetic emphases on space sequences and light compositions and with the symbol contents in the order and accentuation of some building tracts. By that the architecture liPPf llllltf Figure 1: Ground floor plan. Figure 2: Section throw the inner court. AR 2006/2 v ..' '■■ ■' ■' -'-i Figure 3: General View. is not being seen as a limited object, but as an intervention in a broader surrounding field. The access zones, the network of ways and view lines, the sequence of space and light - these are the topics moving the architects. It's interesting to try to understand the way Goncalo Byrne and Thomas Zinterl are bringing the northern sensibility for natural surrounding and the southern tradition of clearly defined forms into syntheses. The architects confess by themselves to the ideas of both Alvar Aalto and Alvaro Siza. For a better understanding of ZT Architectos it seems to be appropriate to mention in advance three basic principals being present in their works. These are the organisation of the zones of access where the outer ways are being continuously developed further to the inner space organisation, the logic sequence and hierarchy of the spaces in which the visitor unconsciously finds orientation and not at least the light compositions reflecting on the meaning of the different spatial parts and contributing to their identification. The mentioned basic principals of design can be presented in the Tamsweg Federal School Centre. The school centre consists of a part existing since 1970 and an extension. The centre accommodates the Federal High School and since 1988 also the Trade Academy. The planning started 1997 with a competition and finished 2003 with the opening of the building complex. The separation of the two schools is being expressed in the buildings volume. The Federal High School is located in the renovated eastern building, while the Trade Academy is carrying out its functions in the new extensions, as well as in the storey added to the gymnastic hall. Already the solution of the double access to the building manifests a basic principal of the architects. According to the program the two schools have separated entrances. This wish has been complicated by the topography. The architects have been successful in developing the two entrances, laying on different levels as a continuous prolongation of the existing network of ways into the building. ZT ARQUITECTOS LDA., LISBOA/GRAZ-GONCALO BYRNE/THOMAS ZINTERL Figure 4: Common room with inner court. The addition of a storey to the existing gymnastic hall and the placement of the new hall underground the inner court are reflecting on the necessity to keep free spaces in the relatively narrow plot of land. This decision also aims at a goal the dissolving of the great volume silhouette on the natural terrain edge in the west. The gymnastic halls, the cafeteria, the library and the common room are situated in the seam of the schools. Especially the cafeteria and the two storied common room are creating a spatial and communicative central zone where the school life culminates. This zone is functioning not only as a connection between the two schools. The vertical connection of the two different levels of entrance is being achieved here and interlinks the interior with the terrace and the inner court. The information centre combining the library, the computer rooms and the art education room situated in the northern tract is planned to be a place of meeting and post-school education. Its shape as a tract that rises out of the main building volume underlines its meaning as a link to the public. The exteriors and interiors of the different building parts are fusing into a unit. The continuum is being boosted supplementary by the homogeneous outer skin of the building tracts and the unity of the interior design. Differentiated spatial identities are created by the means of the light insertions into the inner spaces and the wall openings. The interior is integrated with the outer space by the visual connections. On this way the prominent pilgrimage church St Leonard on the contrary slope, some neighbour houses and vegetation and the silhouette of a mountain massif far away are included into the interior. The internal ways are dividing the groups of classes into relatively independent volumes. The lines of movement are interpreting a changing urban situation - ways of different wideness, a connecting bridge, a staircase inviting to sitting and relaxing, places and courts. The changing space perceptions ZT ARQUITECTOS LDA., LISBOA/GRAZ-GONCALO BYRNE/THOMAS ZINTERL ;v. J - "C r-'.-?' = Figure 5: Situation of the Campus Building. Figure 6: Ground floor plan. Figure 7: Section throw the entrance hall. AR 2006/2 Figure 8: Entrance hall. make the user sensible and support the stimulating atmosphere of the school life. The existing building has also been enriched in the way of the renovation by new light insertions, from above inclusive. The urban circumstances of the Campus Building of the Graz Fachhochschule have been decisive for the clearness of the design concept. The building is situated in the core of the block on a way that it is nearly totally screened by the block random buildings. These buildings on the north, which now are being built up in a second phase have already been designed in the competition contribution of AZ Architectos. Their ground floor is transparent in the zone of access between the street and the Campus Building. The not exposed situation leaded to a very laconic and reserved building design being manifested in a compact shape with two volumes sliding into it on the south. The functional meaning and the visual dominance of the Campus Building is done by the design of the entrance zone, which reflects in its position on a small street in opposite and is being receipt as an urban foyer. It is the link between the urban public space and the inner space organisation. Beside it the separated building of the Air Space Laboratory is situated. The "urban foyef' is connected throw the building volume with the Campus Place in the block core. On this way the Campus building is accessed both from the north and from the south. The zone of access is designed very transparent and presents itself as a space for communication. It refers to the value of the public building. The foyer of the building becomes a kind of a filter between the outer "urban foyef' and the Campus Place in the block core. It offers visual contacts and accesses to these both spaces of a different meaning. It divides them delicate without demarcating them really. The transitional space of the building foyer opens to the top all over the five floors and connects the floor levels. An open space for communication comes into being, which presents itself as AR 2006/2 ZT ARQUITECTOS LDA., LISBOA/GRAZ-GONCALO BYRNE/THOMAS ZINTERL Figure 9: South elevation to the Campus Place. the core area of the building. Some top lights ensure the well- proportioned natural exposure. The subordinated common zones for group studies in the different levels are placed next to the foyer. The principal of the connection to the outer space inclusive to the roof gardens of the subordinated building volumes on the south extends over all the communication and common areas. Though the building ground plan is based on a laconic and clear scheme, a hierarchy is being identified, which is attributed to the meaning and frequency of the spaces. The simplicity of the ground plan surprises with the latent space qualities. The ground floor where the auditorium maximum and the students dining hall are placed is characterised by a strong relation to the outer space. In the first and second floor the intensive frequented spaces of the library are placed. The upper floors have a success to the terraces and are oriented to the Campus Place on the south. The terraces are to be seen as recreation areas for the building users. In difference to the very inviting foyer the building elevations are designed very plain. They react herewith very adequate on the subordinated position of the Campus Building in the urban composition. These are only the sliding volumes of the library and the auditorium maximum, and of the Air Space Laboratory, which have according to their importance a conspicuousness shape made by fibrous cement plates. The building is coloured inside brightly, what creates a friendly, but at the same time utilitarian atmosphere. The Courthouse in Ponte de Barca in Portugal has been finished 2004 after winning a competition 1996. It is situated on the eastern edge of the city centre with a view to the river Lima and the hilly area of the nearby national park. The narrow urban situation have not allowed the creation of a public space in front of the building, characteristic for such kind of public buildings. The architects have realised this limiting circumstance and have turned it into an advantage for an outstanding solution of the entrance to the building. The courtroom dominates in the shape of the building. It is placed in the first floor and underlines its importance in the middle, symbolically protected from the outer zones. The room is surrounded by corridors and kept in distance to the rest of the rooms. This distance underlines already in the ground plan of the building the position of the courtroom as the most important element. The above mentioned narrow situation has leaded the architects to an original solution of the entrance and the connection to the first floor, which gets to be the real foyer of the building. A staircase placed on the exposed corner connects inside and outside and fulfils the function of an anteroom. The entrance presents itself in the public with an overlong and heavy sliding portal, which opens on the street level. The visitor is being guided throw an eight meter high staircase to the first floor. The way to the courtroom is eventful. A great wall opening on the intermediate level is the source of light and is directing upstairs. On the intermediate level a panorama to the surroundings opens to the visitor. The emotional effect is being strengthen by the contrast between the marbled staircase and the wall opening. The second run of the stair in the opposite direction leads to the foyer. The access to the foyer is even here consequently not frontal, but from beside. The access can be interpreted as a medieval urban situation of a street entry into a place. The foyer has the character of an inner court and invites to stay a while. The lack of wall openings focuses on the door to the courtroom. The absence of wall openings to the outer space is compensated by the light inversion from above. Even in the courtroom there are no windows. The exposure happens over the reflection of the light inversion from the top on the back wall. On this way the position of the judge is given prominence. The utilitarian and axial organisation of the courtroom keeps the convention separation into three zones for visitors, lawyers and judge. The treating of the courtroom ZT ARQUITECTOS LDA., LISBOA/GRAZ-GONCALO BYRNE/THOMAS ZINTERL as a central and most important element of the court house is symbolically underlined in the third dimension - its volume rises above the building silhouette and makes independent in the elevation design. In difference to the massive shape of the entrance corner the elevations of the office tracts are simply functional. The contrast exposes the positions and meanings of the different inner spaces outside. The play with the walk directions, space sequences and light exposures is in the works of AZ Architectos not a self-purpose, but the result of logic consideration, which orientates the visitor imperceptible and emphasizes meanings secretly. With the means of the functional architecture well known formation principals of urban spaces are being transferred to the inner space organisation. The inviting zones of access and the easy orientation inside characterising the works of the team are own to this method. The architects react on the concrete logic of the use and mean and on the spirit of the location. During this process of adaptation they do not leave out of their sight the basic principals of their architecture. Concrete functional statements for concrete locations are being answered, away from formal fashionable phenomenon and a pressure for self-portrayal. This is leading to a sustainable architecture of high surplus value. Viri in literatura Fachhochschulzentrum Graz - Campusgebäude. In: Wettbewerbe Architekturjournal 255/256, Wien, April/Mai 2003, Jg. 27, 91-104. ISSN 1015-4477. Peter Blundel Jones: Gerichtsgebäude Ponte de Barca. In: Jahrbuch Architektur Graz. Haus der Architektur Graz 2005, 34-41. ISBN 3-901174-58-3. Figure 10: General view. Figure 11: Entrance portal. Figure 12: Staircase to the first floor. AR 2006/2 prof. dr. Grigor Doytchinov Techn. Universitaet Graz doytchinov@tugraz. at Živa Deu UDEJANJANJE CELOVITEGA VARSTVA STAVBNE DEDIŠČINE ACHIEVING COMPREHENSIVE PROTECTION OF BUILT HERITAGE UDK 719:378 COBISS 1.03 kratki znanstveni prispevek prejeto 25.09.2006 izvleček Prenova obstoječih grajenih struktur postaja s široko paleto njenih vrednot, od umetnostno-kulturnih do sonaravno-trajnostnih (ang. sustainable development), najširša projektantska dejavnost. Mednarodno oblikovana vizija sodobnega urejanja prostora je namreč usmerjena v izboljšanje in v dvig kakovosti obstoječega bivalnega okolja, ob polnem spoštovanju raznolikosti ter kulturne, religiozne in naravne dediščine (sonaravno-trajnostni razvoj). Kar pomeni, da prenova ni več vezana le na ohranitev stavbne dediščine najvišjih vrednosti (kulturna dediščina), ampak je vpeta v sanacijo vseh, tudi trenutno degradiranih stavb in naselbin. Še več, prenova vseh grajenih struktur mora biti ekološko in okoljsko prijazna. Doseči skladno združitev obstoječega, dediščinsko vrednega, s preoblikovanjem in dodajanjem novega, ki mora ustreči novim zahtevam in novim potrebam, pa je trdo in zahtevno delo. Študentje so v okviru izbirnega predmeta Celovito varstvo stavbne dediščine in usmerjenega seminarja podane metode dela, za dosego cilja, celovitega varstva stavbne dediščine, s pomočjo mentorjev udejanjili v izbranih mednarodnih arhitekturno-urbanističnih delavnicah in projektih v domačem in tujem okolju. abstract Renewal of extant built structures and their wide palette of values, from artistic-cultural ones to nature friendly-sustainable ones, is the widest design activity. The international design vision of contemporary spatial management is directed towards improvement the extant living environment and raising its quality, while fully respecting diversity, as well as cultural, religious and natural heritage (nature-friendly sustainable development). This means that renewal is not tied to preservation of built heritage of the highest value (cultural heritage) but is linked to improving all, even presently degraded buildings and settlements. Moreover, renewal of built structures has to be ecological and environment-friendly. The achievement of harmonious blending of extant, valuable heritage and redesigning with new additions, which have to comply with new demands and needs, is hard and tedious work. Within the elective course Comprehensive protection of built heritage and the studio work and aided by mentors, students learned about working methods for achieving goals in comprehensive protection of built heritage. They put their knowledge to practise in chosen international architectural-urbanistic workshops that were mentored in the international and domestic environment. ključne besede: mentorsko delo, celovito varstvo stavbne dediščine, urbanistične in arhitekturne delavnice, raziskovalni in aplikativni projekti. key words: mentorship, comprehensive protection of built heritage, urbanistic and architectural workshops, research and applicative projects. V tem kratkem sestavku nimamo namena posredovati neke širše, bolj zaokrožene in sistematične podobe vloge in pomena mentorstva v procesu učenja arhitekture kot umetnosti na eni in kot znanosti na drugi strani, ampak predstaviti nekaj uspešnih vodenj nalog, ki so jih izdelali študentje pri izbirnem predmetu Celovito varstvo stavbne dediščine in študentje izbirnega seminarja. Študentje so bili s ciljem približati in izkustveno obogatiti mlade z resničnimi problemi iz sveta urbanizma in arhitekture vključeni v naloge, ki so jih oblikovali različni pobudniki (uradi, zavodi, podjetja), vpeti v urejanje grajenih struktur na lokalni ravni. Izdelava nalog z izvirnimi, kakovostnimi, raznolikimi ter izvedbeno uporabnimi odgovori na vprašanja, ki jih urad, zavod ali podjetje zastavi v povezavi z urejanjem točno določenega arhitekturnega ali urbanega prostora, zahteva ne samo resno študentsko delo, ki pogosto presega študijske obveznosti, ampak pomeni tudi večplastno delo mentorja. Mentor mora, prvič, zaradi lastne odgovornosti do pobudnika (naročnika naloge), delovni proces oblikovati tako, da bo naloga zagotovo želeno in kakovostno končana. Drugič, oblikovati mora globalni tematski ovir za vodenje celotne skupine. Naloge so namreč v večini primerov oblikovane tako, da zaradi deleža skupnega, timskega dela zahtevajo vzpodbujanje kakovostnega dialoga med posamezniki. In tretjič, v skupini mora uspešno sodelovati z vsakim posameznikom, ga voditi in umevati njegovo delovanje; ne glede na to, ali gre pri tem za znanstveno misel ali za umetniško upodobitev. Kratko predstavljen način dela mentorja so zahtevale naloge z naslovi: Ureditev kapucinskega predmestja v Škofji Loki, Vizije razvoja naselij v občini Dubrovnik, Prenova trgov Kozje in Pilštanj, Prenova opuščenega industrijskega območja bombažne predilnice Tržič, Riko hiša za ohranjanje raznolikosti slovenskega prostora, Ulična oprema starih mestnih in trških jeder Gorenjske in »Lio Piccolo. Kultura in okolje med laguno in morjem«. Med naštetimi sodijo med posebej vredna mentorska dela, zaradi obsega, zahtevnosti in mednarodnega sodelovanja, izpeljave naslednjih nalog: - mednarodna arhitekturna delavnica Riko hiša za ohranjanje raznolikosti slovenskega prostora, 2004 / 2005; - projekt Ulična oprema starih mestnih in trškihjeder Gorenjske, 2005 / 2006 in - mednarodni projekt »Lio Piccolo. Kultura in okolje med laguno in morjem«, 2005 / 2006. Riko hiša za ohranjanje raznolikosti slovenskega prostora Študentje Katja Gavran, Martina Grižančič, Janez Grom, Nina Kolarič, Igor Kozorog, Jernej Markič, Maja Novak, Anja Premk, Katarina Snoj, Sara Štremfelj, Doris Umberger, Mateja Urh in Anže Zadel so v študijskem letu 2004 / 2005, na pobudo in s sodelovanjem podjetja Riko hiše iz Ribnice in Škrabčeve domačije v Hrovači, izdelali idejne projekte enodružinskih hiš. Posebnost naloge so bili splošno uveljavljeni zahtevi, da mora biti hiša prilagojena sodobni kulturi bivanja, dodani novi momenti. Stavbo je bilo namreč treba razviti v točno določeni tehniki lesene gradnje, z možnostjo prilagajanja dodanim zahtevam uporabnika (rastoča hiša) in vidno usklajeno z v prostoru gradnje AR 2006/2 ugotovljenim merilom in vrednotami obstoječih identitetnih grajenih struktur. Ker je bilo prav to usmerjeno načrtovanje - v nasprotju s principi globalne arhitekture, ki osvaja in briše razpoznavne značilnosti grajenih struktur v slovenskih kulturnih krajinah - vodilo naloge, so študentje v prvem koraku ustvarjalnega dela izbrali lokacije za gradnjo novega objekta. Nato so naravne in ustvarjene danosti izbranega prostora podrobno analizirali. Rezultati analiz - od ugotovljenih posebnosti naravnega do razpoznanih meril in vrednot v izbranem prostoru obstoječega identitetnega stavbarstva ter vedenja o izbrani tehniki gradnje -so v zahtevani nalogi namreč pomenili tisto individualno izkustvo, brez katerega ni bilo mogoče kakovostno izpeljati naloge; oblikovati vizijo izvirne, okoljsko in funkcionalno kakovostne stanovanjske hiše. Večini iz skupine študentov, ki so nalogo izpeljali do konca, je Slika 1: Polona Jakšič: Steklena večnamenska dvorana - idejna zasnova prenove vojaškega objekta Vettor Pisani na polotoku Cavallino. Multipurpose glass hall — idea proposal for the renewal of the military building Vettor Pisani on the Cavallino peninsula. Slika 2: Maša Prinčič in Polona Pirnat: Kopališče z dodano posebno nego za zdravje in vitalnost - idejna zasnova prenove vojaškega objekta Vettor Pisani na polotoku Cavallino. Bathing facility with extension for special care for health and vitality — idea proposal for the renewal of the military building Vettor Pisani on the Cavallino peninsula. UDEJANJANJE CELOVITEGA VARSTVA STAVBNE DEDIŠČINE uspelo oblikovali arhitekturo, ki je v leseni montažni tehniki oblikovana v skladu z vsemi novimi načeli in usmeritvami »trajnostnega« razvoja in se prilagaja kulturni krajini in v njej značilno oblikovanemu stavbarstvu. »Lio Piccolo. Kultura in okolje med laguno in morjem« V projekt celovite prenove okoljsko, urbano in arhitekturno degradiranega polotoka Cavallino (projekt je sestavni del programa INTERREG III A Italija - Slovenija 2000-2006), ozkega in dolgega jezika kopnega, ki razmejuje lagunski svet od odprtega morja ter ščiti Benetke, je vključena tudi prenova danes zapuščenih in propadajočih objektov posebnih dediščinskih vrednosti. Med njimi so tudi številni vojaški objekti (obrambni objekti, utrdbe, merilni stolpi in drugo), ki so jih zgradili vojaki v prvem desetletju 20. stoletja za zaščito mesta v ozadju. Skupina študentov (Polona Pirnat, Maša Prinčič, Polona Jakšič, Marija Ana Krajnc, Arijana Haskaj, Jernej Markič in Saša A. Aracki) s Fakultete za arhitekturo v Ljubljani je v okviru široko zastavljenega projekta oblikovala predlog razvojne vizije poljubno izbranih, a vrednostno zaščitenih objektov. V prvem koraku je bilo delo usmerjeno v analizo in vrednotenje. Sledilo je iskanje novih vsebin, in sicer vsebin, ki so morale biti združljive z že oblikovano sodobno (trajnostno) vizijo prostorskega razvoja polotoka Cavallino in jih je bilo mogoče umestiti v ostaline stavbne dediščine tako, da je s posegom prenove izboljšana paleta kakovostnih lastnosti te dediščine. Ali povedano drugače, izdelani so bili idejni projekti prenov izbranih objektov, ki so nato bile, prilagojeno novim izbranim vsebinam, izpeljane tako, da so ugotovljene kakovostne vrednosti stavbne dediščine v kar največji meri ohranjene in razvite v nadgradnjo, s ciljem vsebinskega, arhitekturnega in prostorskega doprinosa h kakovosti bivanja v okolju polotoka in tudi širšem okolju. Z novimi posegi, s prenovo, naj bi danes zapostavljena, zapuščena in propadajoča stavbna dediščina, ki je tudi v širšem okolju izjemna ostalina preteklosti, postala identitetno razpoznavna in prostorsko gledano orientacijska struktura ter poudarjeno privlačna tudi kot pomnik zgodovinskega - urbanega in arhitekturnega - razvoja, predvsem pa kot pomnik prve svetovne vojne in tehničnih dosežkov naroda v tem času. Viri in literatura Agenda 21 za Slovenijo. Ljubljana: Umanotera. Slovenska fundacija za trajnostni razvoj,1995. Agenda Habitat. Carigrajska deklaracija. Deklaracija Svetovnega zbora mest in lokalnih uprav. (Ur. Šarec, Aleš). Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor, Urad za prostorsko planiranje, 1997. Petrič, Magdalena. Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine. Konvencija o vastvu svetovne kulturne in naravne dediščine. Vestnik, št. XVII: Ljubljana: Ministrstvo za kulturo. Uprava RS za kulturno dediščino, 2000. Več avtorjev: Doktrina 1. Mednarodne listine ICOMOS. Ur. Grobovšek, Jovo. Ljubljana: Združenje za ohranjanje spomenikov in spomeniških območij, 2003. doc. dr. Živa Deu Fakulteta za arhitekturo, UL ziva.deu@guest.arnes. si Anja Premk, Martina Zrim 2oo6 / 2 AR Ulična oprema starih mestnih in trških jeder Gorenjske Street furniture for old cities and market towns of Gorenjska seminarska naloga mentor: doc. dr. Živa Deu Izhodišče Trgi, ki so predmet raziskave z aplikacijo v izdelanih predlogih ulične opreme, so se razvili v času, ko je bila gradnja mest vprašanje umetnosti v prvobitnem in najvišjem pomenu besede. So kulturna dediščina. Dopolnjevanje kakovostno oblikovanih trgov z novimi elementi ulične opreme zahteva domišljen pristop, ki temelji na odkrivanju meril in vrednot preteklega, na odstiranju vrednosti in pomanjkljivosti in na povezovanju le teh s sodobnostjo. Vse s ciljem, da bodo stari trgi naših mest spet postali prvorazredna življenjska nuja in atrakcija. Zato so regionalna razvojna agencija Gorenjske BSC, Poslovno podporni center, mesto Kranj, v sodelovanju z Občinami Kranj, Škofja Loka, Železniki, Žiri, Cerklje in Radovljica oblikovali raziskovalno-aplikativno nalogo z naslovom: Ulična oprema starih mestnih in trških jeder Gorenjske, ki smo jo v študijskem letu 2005 / 2006 izdelali študentje: Katarina Snoj, Sara Šremfelj (Kranj), Uroš Keršina, Aleksandra Ažman (Jesenice), Jernej Gartner, Brigita Babnik (Škofja Loka, Žiri), Petra Ahačič, Maja Gabrovšek (Radovljica, Cerklje), Martina Zrim in Anja Premk (Železniki). Cilj in metoda dela Cilj raziskovalno aplikativne naloge je jasno podan že v naslovu: Ulična oprema starih mestnih in trških jeder Gorenjske. V večini primerov današnja oprema trgov, ki so se v zgodovinskem razvoju do današnje oblike razvili že v srednjem veku in danes sooblikujejo kakovostna mestna in trška jedra, namreč ne vzpodbuja njihovega funkcionalnega, oblikovnega in socialnega pomena. Večina jih je namenjena parkiriščem, so monotono tlakovana in dopolnjena z raznoliko ulično opremo, ki ni v nikakršnem sozvočju z obstoječimi likovnimi elementi grajenih struktur, ki trge omejujejo in jih tudi oblikujejo. V nadaljevanju prostorskega razvoja naselij mora biti starim trgom, pogosto mestnim središčem, vrnjena zabrisana identiteta, delno tudi z domišljeno in dovršeno oblikovano ulično opremo. In kakšna naj bo ta oprema? V raziskavi obravnavani trgi so poleg tega, da imajo pomembne funkcije kot socialni prostori in odprte površine, tudi trgi prepleta zgodovinskih, umetnostno-zgodovinskih, urbanih, arhitekturnih, spominskih, etnoloških int. kakovosti, zato so posebej vredni in so nepremična kulturna dediščina. Podedovane vrednote oblikovanosti, materialov in izdelave se morajo v sozvočju z najširšimi usmeritvami varstva nepremične kulturne dediščine ohraniti v največji možni meri (Granadska konvencija, Mednarodna listina o ohranjanju zgodovinskih mest in urbanih območij, Priporočilo o integralnem varstvu stavbne dediščine, Priporočilo o dediščini kot dejavniku trajnostnega razvoja, Dediščina kot dejavnik Evrope, ki jo gradimo in druge). Oblikovanje ulične opreme se mora tako z vodilno idejo kot tudi z oblikovanjem podrediti razpoznani identiteti in jo v novih elementih kakovostno nadgraditi. Kakovostna urbana oprema je namreč del vseh potrebnih prilagoditev trgov sodobnemu življenju, ki je potrebno za njihovo obnovo, ohranjanje in zavarovanje. Zato je bila naloga razdeljena na dva dela: na raziskovalnega in aplikativnega. V prvem, raziskovalnem delu, sta na osnovi vsebinsko izbranih analiz (strukturne in analize kakovosti trgov in objektov, ki trge določajo) pridobljeni: - ocena stanja - vloge in pomena - trga v urbani strukturi naselja, - ocena identitetnih vrednosti trga in ocena identitetnih vrednosti grajenih struktur s posebej označenimi likovnimi podrobnostmi. Med slednjimi so namreč izbrani izhodiščni elementi za oblikovanje ulične opreme. V drugem, aplikativnem delu, so na osnovi oblikovanih uporabnih in likovnih izhodišč predstavljeni priporočeni predlogi ulične opreme. Nabor elementov (svetila, izveski, klopi, koši za odpadke int.), ki je prilagojen posebnim zahtevam trgov, je v Slika 1: Kranj, ulična oprema. Kranj, street furniture. AR 2006/2 sklepu raziskovalno-aplikativne naloge vpet v predstavljene vizije urbanih ureditev trgov v starih mestnih jedrih. Naloga je v iskanju odgovora na zastavljeno vprašanje razdeljena na dva dela: raziskovalni in aplikativni. Opisan pristop k nalogi je bil izbran na osnovi pregleda mednarodnih in domačih strokovnih gradiv o urejanju in dodanem opremljanju posebej vrednih trgov, spomenikov kulturne dediščine, mednarodnih in domačih usmeritev trajnostnega razvoja in domačih raziskav grajenih mestnih struktur. Rezultati Poleg izdelanih idejnih projektov urbane in arhitekturne ureditve trgov v starih jedrih so občine pridobile tudi podrobne analize obstoječega stanja z izpostavljenimi problemi in ugotovljenimi kakovostmi ter mapo z izbranimi, posebej razpoznavno značilnimi in za prenos v novo urbano opremo primernimi členi. Slednje smo izbrali z mentorjem in v sodelovanju z lokalno skupnostjo in Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Ljubljane in Kranja. Izvorne in vredne elemente smo nato vpeli v novo oblikovane elemente urbane opreme. Zasnove elementov urbane opreme smo nato predstavili širši javnosti in izdelovalcem. Sledila sta korekcija in končno oblikovanje idejnih rešitev. Kljub enotni metodi dela so rešitve raznolike, kar pomeni, da smo se s snovanjem novega dejansko prilagodili obstoječim vrednotam in sledili zapisani misli velikega evropskega arhitekta Adolfa Loosa (1870-1933): »Treba je opazovati oblike, ki so jih zgradili predniki, ker one izražajo modrost generacij, pretvoijeno v snov, vendar pa pri tem ne smemo pozabiti raziskati motivov za razvite oblike. Modifikacija tradicionalne tehnologije je sprejemljiva samo, če je doseženo izboljšanje. Sicer je bolje ohraniti tradicijo.« V okviru kulturnega osveščanja širše javnosti in s ciljem udejanjanja ustvarjenih rešitev in oblikovanih predlogov je bila natisnjena zgibanka in pripravljena potujoča razstava: Kranj (Mestna hiša, januar 2006); Železniki (Galerija Muzeja Železniki, marec 2006); Žiri (Občina, marec 2006); Cerklje (Občina, junij 2006); Radovljica (Galerija Avla, april 2006) in Fakulteta za arhitekturo UL (Galerija, september 2006). UDEJANJANJE CELOVITEGA VARSTVA STAVBNE DEDIŠČINE Slika 2: Cerklje, idejna zasnova preureditve Trga Davorina Jenka. Cerklje, idea proposal for the redesign ofthe Davorin Jenko Square. Slika 3: Radovljica, območje ureditve. Radovljica, area of intervention. Slika 4: Jesenice, območje ureditve starega industrijskega jedra Stara Sava. Jesenice, area of design of the old industrial core of Sara Sava. Nina Kolarič, Marina Grižančič, Jernej Markič 2oo6 / 2 AR Riko hiša za ohranjanje raznolikosti slovenskega prostora Riko hiša for preserving the diversity of Slovene space seminarska naloga mentor: doc. dr. Živa Deu Izhodišče Slovenska država je, s ciljem izboljšanja stanja v urejanju prostora in v sozvočju z mnogimi v okviru Združenih narodov, Evropske unije in Sveta Evrope sprejetimi normativnimi in vrednostnimi dokumenti o trajnostnem razvoju in ohranjanju kulturne raznolikosti, oblikovala nove usmeritve: Strategijo prostorskega razvoja Slovenije. V Strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor, 2004) je v poglavju, ki govori o razvoju mest in drugih naselij, zapisano: »Pri načrtovanju in razvoju naselij in vasi v kulturnih krajinah se upošteva razvojne trende in hkrati ohranja njihovo tradicionalno strukturo. Prenavlja, razvija, ohranja in posodablja se stavbni fond ter novogradnje urbanistično in arhitekturno prilagaja tradicionalni strukturi.« V dokumentu predstavljene usmeritve, ki niso nove in so vpete tudi že v številne druge normativne akte, so, tako kaže okoljska slika, premalo ali celo niso upoštevane. Cilj in metoda dela Ohranjanje kulture stavbarstva (v nasprotju z globalizacijo, ki vedno bolj uničuje kulturne krajine) in s tem raznolikosti prostora je tudi zaveza prostorskega razvoja sodobne Združene Evrope in trajnostnega razvoja. Trajnostno urejanje grajenih struktur usmerja v načrtovanje varstva, prenove in novogradenj, s katerim ohranjamo obstoječo spoznano tradicionalno krajinsko, urbano in stavbno identiteto ali oblikujemo novo enako ali bolj kakovostno. To pomeni, da moramo obstoječ gradbeni fond z varstvom in prenovo ohranjati in obnavljati ter ga funkcionalno, tehnično in likovno nadgraditi (ponovno vzpostavljanje pretrgane kontinuitete v urbanem in stavbnem razvoju). Novo pa moramo snovati tako, da z znanji in modrostjo sedanjosti oplemenitimo ugotovljene kakovostne in trajno uporabne vrednosti obstoječega (cilja naloge). Za izdelavo vzorčnih hiš, ki smo jih razvili z upoštevanjem meril in vrednot obstoječega stavbarstva, le-te smo pridobili z večplastnimi analizami, ki smo jih izdelali po vnaprej določeni metodi v manjših skupinah, smo izbrali leseno, natančneje leseno montažno gradnjo. In to z zavedanjem, da bo lesena montažna gradnja v bodočem razvoju, predvsem zaradi številnih prednosti, ki jih ima: okoljevarčna gradnja, zdrava gradnja, hitra gradnja, serijska gradnja, funkcionalno prilagodljiva gradnja in možna organizirana gradnja, zelo pripomogla k uveljavljanju novih okoljskih usmeritev. K odločitvi za izbor tehnike gradnje (lesena montažna gradnja) je pripomoglo tudi spoznanje, da je arhitektura montažnih lesenih hiš, kot jo predstavljajo mnogi slovenski proizvajalci montažnih hiš, globalna. Je brez tiste za individualno stanovanjsko gradnjo tako pomembne vezi med naravnimi danostmi, kulturnim okoljem in identitetno urbano in naselbinsko strukturo, tisto strukturo, ki v slovenskem prostoru sooblikuje razpoznavno različnost kulturnih krajin. Zato so Nina Kolarič, Marina Grižančič Slika 1: Tloris. Layout. Slika 2: Prečni prerez in vzdolžna fasada. Cross section and traverse facade. Slika 3: Umestitev v prostor. Spatial disposition. UDEJANJANJE CELOVITEGA VARSTVA STAVBNE DEDIŠČINE AR 2006/2 ponujeni objekti neuporabni kot sestavni del in nadgradnja (kontinuiteta identitete) naše, v šest tisoč naseljih oblikovane in tako zelo različne identitetne arhitekture. Arhitekture v kateri so objekti tako fantastično postavljeni v krajino in so z oblikovanjem tako iskreno predstavljeni avtohtoni materiali in je tlorisna razporeditev prilagojena delu in načinu življenja uporabnika. Enako so tako oblikovani montažni objekti neuporabni za preoblikovanje degradiranih urbanih območij (dopolnilna gradnja, dozidave ...) v mestnih naseljih ali za oblikovanje strnjenih sosesk v delih mest. Strnjene soseske imajo pred samostojno gradnjo po vseh novih usmeritvah urejanja naselij veliko prednost. In nazadnje se tudi z vidika estetike (lepotnih vrednot) montažne stavbe, takšne kot jih danes izdelujejo v našem prostoru, ne morejo vključiti v razvojno zahtevno mestno, še manj pa, zaradi oblikovanih meril celostnega varstva stavbne dediščine, v še bolj občutljivo podeželsko okolje. Rezultati V podani tehniki, ki jo je razvila proizvodnja Riko hiše, smo oblikovali enodružinske hiše z udejanjanjem normativnih in vrednostnih zaves trajnostnega razvoja in z upoštevanjem vrednot in meril v prostoru obstoječega, kakovostnega stavbarstva. Delo z iskanjem izvornega, v arhitekturi izbranega prostora in izvirnim vključevanjem izvornega (razpoznana stavbna merila in vrednote) v novo, sodobno arhitekturo je bilo trdo in zahtevno. Med projekti sta nalogi, ki sta v nadaljevanju tudi grafično predstavljeni, posebej pritegnili strokovno in laično javnost. Prvi zasnova enodružinske hiše (Jernej Markič) je umeščena v ravninski svet obcestnih vasi v severovzhodni Sloveniji, natančneje v naselje Strehovci. V razviti uporabnosti, tehniki gradnje in vseh stavbnih podrobnostih je stavba izvirna, z izvorno obliko (povzema identitetno obliko tu razvitih kmečkih hiš) in postavitvijo na parcelo pa se hiša kakovostno umešča v identitetno razvit urbanizem vasi. Drug projekt enodružinske hiše (Nina Kolarič in Martina Grižančič) je oblikovan za strnjeno gručasto gorenjsko vas Racovnik. Izziv novi obliki je bila značilna gospodarska zgradba - kozolec. V okviru analize naselja sva ugotovili, da je v vasi nekaj kozolcev, ki sooblikujejo razpoznavno podobo naselja, neuporabnih, in sicer zaradi spremenjenega načina dela. To in pa dejstvo, da se je v zgodovinskem razvoju domačij število streh neprestano spreminjalo, enako tudi njihova uporabnost, naju je napeljalo na zamisel preoblikovanja funkcije kozolca. V ovoj kozolca sva postavili novo leseno jedro, namenjeno bivanju. Sklep Zasnovi obeh stavb sta izvorni in izvirni hkrati, kažeta tako na poznavanje sodobnega v arhitekturi kot na dobro poznavanje obstoječih, identitetnih, grajenih struktur, pri tem, da ničesar ne oponašata. Študentje smo se z izdelano nalogo širši laični in strokovni javnosti predstavili z razstavama v Ribnici (Škrabčeva domačija) in Ljubljani (Fakulteta za arhitekturo), med projekti sta posebej izstopali rešitvi, ki sta v nadaljevanju tudi grafično predstavljeni. Jernej Markič Slika 1: Tloris dveh stanovanjskih enot. Layout of two housing units. Slika 2: Prerez. Section. Slika 3: Pogled na objekt s ceste. View of the building from the road. Slika 4: Pogled na objekt iz bivalnega prostora. View of the building from the living space. 2oo6 / 2 AR Jernej Markič »Lio Piccolo. Kultura in okolje med laguno in morjem« »Lio Piccolo. Culture and the environment between the lagoon and sea" seminarska naloga mentor: doc. dr. Živa Deu V okviru mednarodnega projekta z naslovom »Lio Piccolo. Kultura in okolje med laguno in morjem« je bilo naše delo usmerjeno v iskanje novih vsebin za izbrane prostore in objekte stavbne dediščine. Izbrane nove vsebine: akvarij, večnamenska dvorana, kopališče z dodano posebno nego za zdravje in vitalnost, urbani in rekreacijsko-sprostitveni park, znanstveno- izobraževalni center za odstiranje življenja v lagunah tako podpirajo izraženo potrebo lokalnih skupnosti po dodanih programih, potrebnih za dosego uravnoteženega razvoja turistične gospodarske dejavnosti. Razstava: Cavallino, Sala EX Centro Civico, julij 2006. Od tu se razstava seli v Benetke, na I.U.A.V. (Odprtje in predstavitev kataloga del sta bila novembra.) 1. Vettor Pisani - Aqua forte /Polona Pirnat, Maša Prinčič/ V trdnjavo Vettor Pisani, načrtovano in postavljeno za obrambo prostora in človeškega življenja, je umeščen center za izboljšanje njegove kakovosti. Progam, umeščen v obstoječo stavbno lupino, se na južni strani objekta razvije navzven, v veliko kompozicijo odprtih bazenov in zelenih ploščadi za počitek. Središčni notranji prostor trdnjave je oblikovan v vstopen atrij, v njegov osrednji del pa so umeščeni prostori, celice namenjene osebni negi. Tehnično je zidovje trdnjave skelet, v katerega so umeščeni od obstoječega ostenja ločeni in samostojni vsadki - celice. V stranska prostora je vpeta nova železna konstrukcija s steklenim ovojem, ki deluje kot podaljšek že obstoječega. Levi in desni "steklenjak" obdaja zelenje. Steklenjaka sta namenjena programu zdrave prehrane in programu prodaje naravnih izdelkov. Vsi dodani elementi so zaradi želene berljivosti časa poudarjeno novi, so pa tehnično in likovno izpeljani tako, da kljub vidni razliki med novim in starim objekt zaživi kot kakovostna harmonična celota, kot starega od včeraj in novega za danes in za jutri. 2. Vettor Pisani - Steklena dvorana /Polona Jakšič/ Prenova objekta temelji na skoraj nedotakljivi ohranitvi obstoječe grajene strukture ter v kar največji možni meri tudi ohranitvi v prostoru spominsko pomembne vidne podobe. Nov element, steklena streha, ki se razteza čez celotni notranji volumen, je namreč prosojna, tako da razpoznavna silhueta objekta, ki jo še posebej določata dva stolpa, ni zabrisana, uničena. Odprt prostor, ki ga oblikuje trdnjava, je preoblikovan v večnamensko dvorano z odrom v os objekta. Vse sekundarne funkcije (potrebna skladišča, garderobe za uslužbence in drugo) so umeščene v obstoječo strukturo trdnjave za »stekleno dvorano«. Oblikovanje notranjosti je podrejeno trdnjavskim ostalinam, ki so še posebej naglašene z izbrano opremo. 3. Stolp Vignoto - Akvarij /Jernej Markič/ V celotno višino stolpa (v obstoječe ostenje stolpa) je vložen akvarij, ki ga je s sprehajanjem po stopnicah in zadrževanjem na podestih mogoče opazovati od tal do vrha. Življenje v morju, ki se nam pri ogledu akvarija predstavi od globin do površine, lahko na zaključni ploščadi opazujemo še panoramsko, s pogledom na prostor polotoka, lagune in odprtega morja. Zunanja podoba stolpa je v celoti ohranjena. Vstopna veža, informacijski center s prodajo vstopnic, potrebne garderobe in sanitarije, usmerjena prodaja akvaristike in prostori AR 2006/2 z okrepčili so organizirani v novem objektu, ki leži vodoravno ob obstoječem stolpu z akvarijem. Prenova stolpa je usmerjena v izpeljavo ideje, ki je razvita na osnovi obstoječega volumna (ozka vertikala) in s katero bo preteklost ohranjena predvsem pomensko, ne pa funkcionalno. Nov objekt je stolpu dodan s ciljem, da ne ogrozi že razpoznavnih vrednot - dominanta v prostoru, ampak z obstoječim ustvari novo prostorsko kakovost, ki prerašča v simbolnost. Novi objekt tako metaforično predstavlja vojaka, ki je padel v vojni. Skeletna nosilna konstrukcija novega, ovita v kovinski fasadni plašč, dodaja simboliki čas in orožje. Obnovljen stoječ stolp stoji ob njem kot nagrobnik, ki skriva v sebi spomine na ljudi, ki so trpeli v vojni. UDEJANJANJE CELOVITEGA VARSTVA STAVBNE DEDIŠČINE cca. 35 hektarjev. Bolj natančno se nahaja med objektoma zgodovinske vrednosti: med utrdbama Treporti in Amalfi. Glof igrišče zaznamuje voda, tako kot voda zaznamuje tudi življenje tukajšnjih ljudi. 4. Lio Oiccolo - Thalasso center /Marija Ana Krajnc, Arijana Haskaj/ Nova vsebina, predstavitev, varstvo in raziskovanje lagunskega sveta ter razvijanje novih dobrin, pridobljenih iz tega sveta (alge), naj bi bila tista, ki bi propadajočo grajeno strukturo znova oživila. V palačo Boldu je umeščeno razstavno informacijsko jedro naravovarstvenega in raziskovalnega središča. To se povezuje s kulinarično hišo (nove morske jedi) na eni in manjšim prireditvenim prostorom na drugi strani (v objektu Teatro). Široko odprto stopnišče v jedru palače prostore pretočno povezuje in omogoča dvostranski dostop v objekt. Na lokacijo dotrajanega objekta osnovne šole postavljamo nov, manjši in usmerjen znanstveno raziskovalni inštitut s potrebnim programom (velika konferenčna dvorana, male konferenčne dvorane, pisarne in laboratoriji, knjižnica in uprava). V kompleks inštituta je vključen tudi manjši nastanitveni program (sobe in apartmaji za krajša bivanja raziskovalcev). 5. Urbani park ali rekreacijski park (golf) /Saša A. Aracki/ Z novo vsebino smo skušali na preprost in abstrakten način nakazati zgodovino utrdb Amalfi in Treporti, hkrati pa med njima zasnovati sodoben parkovni prostor z jasno programsko namembnostjo, ki je vezana na program obnovljenih historičnih objektov. Glede na stanje prostora in predlagane prostorske programe je zasnova celote parka sestavljena iz več manjših tematskih enot, ki so med seboj komunikacijsko povezane. Enote, ki so opredeljene glede na prostorske, zgodovinske, funkcionalne in programske značilnosti kompleksov, so povezane z vodilno sprehajalno in rekreacijsko komunikacijo - potjo. Pot pelje od utrdbe Amalfi na jugu, po drevoredu, mimo zračnega parkovnega parka do kanala, ki horizontalno ločuje območje razstavnega parka in parka igre ter omogoča prostor počitka. Naprej se pot dvigne nad glavno prometnico in nas pripelje do naslednjega dela razstavnega parka, ki ga lahko občudujemo z razglednega nadhoda. Pot se navzdol nadaljuje proti parku učenja in se čez valovito zasnovo preoblikuje v parterski park proti jarku utrdbe in konča na dvorišču utrdbe Treporti s spektakularnim razgledom po laguni in Benetkah. V parkovno urejenem okolju se lahko postavi tudi igrišče za golf, ki ga sestavlja 9 igralnih polj. Razprostira se na območju med morjem na severu in morjem na jugu, na zemljišču velikem Slika 3: Shema ideje projekta. Scheme ofthe project idea. Slika 4: Tloris obstoječega in novega objekta. Layout of the extant and new building. Slika 5: Pogled na vhod objekta. View ofthe entrance to the building. Peter Gabrijelčič, Alenka Fikfak 2006/2 JT AR MOBILNOST IN TEHNOLOŠKI RAZVOJ V ARHITEKTURI MOBILITY AND TECHNOLOGICAL DEVELOPMENT IN ARCHITECTURE UDK 72:378 COBISS 1.03 kratki znanstveni prispevek prejeto 25.09.2006 izvleček Za realizacijo dinamičnih urbanih sistemov svetovnih razsežnosti potrebujemo primerne odgovore tudi na področju arhitekturnih konceptov. Gradnja v jeklu predstavlja nedvomno pomemben odgovor za sodobni način bivanja. Potreba po fleksibilnosti in reciklaži arhitekturnih elementov, ki je sestavni del družbene realnosti, vsekakor zahteva sodobnemu - mobilnemu svetu primerne rešitve: mobilna arhitektura lahko pripomore k razvoju industrijske panoge z novimi materiali in metodologijami grajenja; letališki kompleks je lahko generator gospodarstva; hiter razvoj in širjenje mest - združevanje narave in prometnih vozlišč je v metropolitanskih strukturah izziv brez meja; številno ustanavljanje novih gospodarskih con odraža potrebe lokalnega podjetništva pri iskanju površin za vzpostavitev delovanja ... Naloga »Vidiki samozadostnosti: raziskovalna postaja na Antarktiki« odgovarja vsem načelom mobilne, tehnološko napredne arhitekture. Različne vsebine »samozadostnosti« in aplikacijo na izbrano lokacijo - razvoj in optimizacijo takšnih sistemov razumemo kot proces, ki bo dosegel svoje optimalno delovanje šele v prihodnosti. ključne besede: mobilnost, reciklaža, samozadostnost, fleksibilnost, individualnost, jeklo. Mobilnost v prostoru in času Na začetku stoletja se je zdelo, da je moč človekovega tehnološkega razvoja neomejena in da se bo lahko človeštvo s pomočjo tehnike znebilo večine svojih eksistenčnih in eksistencialnih problemov. Tako je Ford s svojim znamenitim modelom »T« napovedal in tudi uresničil novo kulturno dobo, ki je temeljila na avtomobilu kot idealnem transportnem sredstvu. Vzpodbujen z velikim uspehom modela »T«, je Ford načrtoval podoben razvojni prodor tudi s projektom industrijsko izdelane hiše pod sloganom: »Proizvajati hiše za vsakogar - kakor tudi avtomobile!«. Zgledoval se je tudi po ruskih konstruktivistih, ki so uveljavljali novo estetiko stroja - sinonim za modernost in napredek. Podobno kot konstruktivisti je verjel, da lahko ustvari novo utopično okolje, nov način življenja ljudi, tako kot je mogoče konstruirati nove zapletene stroje. Pričakovanja sodobnikov so bila vsekakor velika, vendar pa moramo pripisati ta neuspeh celi vrsti dejavnikov in okoliščin, hkrati pa je to postal izziv za reševanje vrste tehnoloških izzivov: problem oblikovanja večjih razponov, problem toplotne izolacije, problem stikovanja posameznih komponent in pa dejstvo, da so se stroški za izgradnjo eksponentno povečevali z velikostjo objekta. Načrtovani objekti so bili sicer tehnično izvedljivi vendar pa daleč predragi za namen, kot jim ga je prisodil njihov avtor. Nezavedno se je s temi in podobnimi neizvedljivimi rešitvami odprl svet tehnologiji in njenemu razvoju. Izoblikoval se je povsem nov, abstrakten svet arhitekture, ki se ne zgleduje več po emocijah tradicionalnih stilov in ne išče asociacij v tradicionalnih arhitekturnih elementih, pač pa sproža podobne abstract The achievement of dynamic urban systems with global dimensions necessitates search for suitable answers also in the field of architectural concepts. Steel constructions are undoubtedly an important response to contemporary lifestyles. The need for flexible and recyclable architectural elements, which is part of the social reality, is a definite imposition for finding solutions that correspond to the contemporary - mobile world: mobile architecture can condition development of industrial disciplines with new materials and building methods; airport complexes can become economic generators; rapid growth and expansion of cities - joining nature and transport hubs in metropolitan structures - is an endless challenge; establishment of numerous economic zones expresses the desires of local entrepreneurs in their quest for new spaces for their activities ... The project "Aspects of self-sufficiency: the research station in the Antarctic" responds to all principles of mobile, technologically advanced architecture. The various contents of "self-sufficiency" and their application to a given site and the development and optimisation of such systems, are understood as a process that will reach optimal operation only in the future. key words: mobility, recycling, self-sufficiency, flexibility, individuality, steel. emocije z novimi kompozicijskimi, barvnimi, teksturnimi in strukturnimi odnosi v prostoru. Za realizacijo dinamičnih urbanih sistemov svetovnih razsežnosti potrebujemo primerne odgovore tudi na področju arhitekturnih konceptov. Gradnja v jeklu predstavlja nedvomno pomemben odgovor na sodobne potrebe po fleksibilnosti in reciklaži arhitekturnih elementov, ki so sestavni del družbene realnosti, temelječe na individualnosti in fleksibilnosti, prav zaradi svojih lastnosti, ki so ekološka nevtralnost (ne obremenjuje okolja s fizikalnimi in kemijskimi lastnostmi), fleksibilnost (hitra montaža, postavitev in odstranitev), možnost totalne reciklaže (ponovna uporaba sestavnih delov ali ponovna uporaba osnovnega materiala), dobre gradbeno tehnične lastnosti (tlačna in raztezna trdnost, možnost velikih razponov). Hiša izgublja svojo fizično podobo, postaja bolj pojem kot stvarnost. V šestdesetih letih Bucky Fuller (Richard Buckminster Fuller, 1895-1983, ameriški vizionar, oblikovalec, arhitekt, pesnik, izumitelj,...) postavi znamenito vprašanje: »Ali veste, koliko tehta vaša hiša?« Mobilnost ter sodoben razvoj v študijskih nalogah V tem smislu so pod okriljem mentorskega dela nastale številne naloge, ki obsegajo velike ambiciozne projekte kot tudi teoretično zasnovane razvojne vizije. Naloge, ki hkrati nakazujejo pomen nacionalnega razvoja, po drugi strani pa presegajo meje teoretičnih znanj in posegajo v raznolika okolja. Med slednje štejemo naslednje prispevke: AR 2006/2 Mobilna arhitektura lahko pripomore k razvoju obsežne industrijske panoge, ki manipulira z novimi materiali, komponentami in metodologijami grajenja (Gerkšič, D., 2001: Mobilnost - kinetičnost v arhitekturi). Transferna tehnologija, alternativni logistični postopki in človeška dovzetnost do mobilne arhitekture so teme širšega zanimanja. Sestavljene prenosne konstrukcije imajo različne logistične strategije. Uporaba prefabriciranih, modularnih, suhomontažnih sistemov s ponavljajočimi komponentami je posledica zahtev po enostavni montaži in demontaži. Slika 1: Koncept razvijanja lupine sloni na naslednjih lastnostih: linearen proces odvzemanja, dodajanja, deformiranja. Močan dejavnik je objekt sam, saj kot mejna stavba med ruralnim in industrijskim območjem mora dopuščati določeno stopnjo transparentnosti, ki omogoča neprekinjeno komuniciranje med območjema (Blažko, E., 2006). The concept for developing the envelope rests on the following properti- es: linear process of removing, adding and deforming. The object itself is a major factor, since the building's setting on the edge between an industrial and rural area, has to enable a certain level of transparency that allows unhindered communication between the areas. Slika 2: Fleksibilna konstrukcija visoke kakovosti, enostavne oblike in čisti vo- lumni ponujajo posamezniku neskončen obseg možnosti pri izbiri in sestavljanju. Objekt je dvignjen od tal, kar še dodatno poudarja mini- malni vpliv na okolje ter omogoča skrito namestitev potrebnih instalacij v zračnem prostoru nad tlemi (Curk, J., 2006). The high quality flexible structure, its simple form and clear volumes provide the user with limitless possibilities for choice and assembly. The building is raised above the ground, thus additionally emphasising its minimal effect on the surroundings and enabling hidden installation of utilities in the air space above the ground. MOBILNOST IN TEHNOLOŠKI RAZVOJ V ARHITEKTURI Čeprav lahko sodobni človek večino svojega dela opravi s pomočjo izdelkov sodobne komunikacijske tehnologije, pa to ne more nadomestiti njegove fizične prisotnosti. Letališki kompleks je v določenem okolju generator gospodarstva, tako v njegovi ožji kot tudi širši okolici (Blažko, E., 2006: Mednarodni letališki terminal v Ajdovščini). Hiter razvoj in širjenje mest zahteva ta na določenih točkah, mestnih prelomnicah, nova prometna vozlišča (primer Milano, Rogoredo, novi center Montecity), ki naj bi v prihodnosti zadostovala potrebam okolice in novogradnji hitrih vlakov kot tudi predstavljala integrirano avtonomno enoto v komunikaciji s centrom (Gaser, M., 2006. Prometno vozlišče Rogoredo). Združevanje narave in prometnih vozlišč je v metropolitanskih strukturah vsekakor izziv brez meja. Številno ustanavljanje novih gospodarskih con (Čok, G., 2004: Razvoj regionalnega omrežja gospodarskih con v pogojih sodobne informacijske družbe) odraža določene potrebe lokalnega podjetništva pri iskanju površin za vzpostavitev ali širitev delovanja. Različne definicije ustanovljenih območij za proizvodnjo, trgovino, storitve in servise nakazujejo, da je trenutni podjetniški trend usmerjen v široko paleto dejavnosti, ki bi jih načrtovalci prostora radi postavili v isti okvir. Tudi ruralni prostor se sooča z ekonomsko in strukturno preobrazbo (Curk, J., 2006: Razvoj montažnega objekta za gospodarsko dejavnost na domu in umestitev v tri izbrane lokacije). Ustanavljanje malih podjetij na podeželju posledično povzroča preoblikovanje obstoječe arhitekture in urbanistične podobe. Številne hibridne kombinacije, prizidavanja kot posledica rasti podjetja in prevzemanja tipologije različnih objektov povzročajo veliko arhitekturno hibridnost in neskladnost vsebine z obliko ter povsem spreminjajo urbanistično podobo kraja V nadaljevanju je predstavljena naloga, ki je z vključevanjem različnih teoretičnih znanj in strokovnih ved presegla vsakdanje strokovno delo in potrdila zaupanje v naše mentorsko delo (Trimo nagrada za leto 2005). Viri in literatura Čok, G., 2004: Razvoj regionalnega omrežja gospodarskih con v pogojih sodobne informacijske družbe. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. Frančič, M., 2005: Vidiki samozadostnosti: raziskovalna postaja na Antarktiki. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. Gabrijelčič, P., Fikfak, A., 2002: Rurizem in ruralna arhitektura. Univerzitetni učbenik. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. prof. mag. Peter Gabrijelčič Fakulteta za arhitekturo, UL peter.gabrijelcic@fa.uni-lj.si doc. dr. Alenka Fikfak Fakulteta za arhitekturo, UL alenka.fikfak@fa.uni-lj.si Matevž Frančič 2oo6 / 2 AR Vidiki samozadostnosti, raziskovalna postaja na Antarktiki Aspects of self-sufficiency; the research station in Antarctica diplomska naloga mentor: prof. mag. Peter Gabrijelčič somentorji: asist. dr. Alenka Fikfak, doc. dr. Sašo Medved, prof. dr. Blaž Vogelnik V nalogi je predstavljen pojem »samozadostnosti« v smislu gradnje objektov, ki težijo k samozadostnosti od zunanjih virov, ter njihova uporaba pri načrtovanju. To so raznovrstni sistemi, ki s svojim delovanjem in medsebojnim učinkovanjem omogočajo samozadostnost. Temelj raziskovanja sloni na razumevanju kozmonavtike - panoge, ki je utemeljila sodobne principe pri razvoju tehnologij, ki omogočajo samozadostnost. Način delovanja sistemov, ki omogočajo samozadostnost in teoretska izhodišča, ki pojasnjujejo sam pojem, najlažje razloži ekologija. To je veda, ki proučuje naravne sisteme na Zemlji kot dele in kot celoto: kroženje snovi in energije znotraj in med posameznimi ekosistemi, delovanje posameznih sistemov in njihovo medsebojno učinkovanje. Vsak umetno ustvarjen sistem, ki omogoča življenje, oponaša delovanje oz. razmere naravnih sistemov in njihovih delov. Samozadostnost je torej stanje, v katerem lahko zagotovimo toliko energetskih, kemijskih in fizikalnih funkcij in na takšen način, da lahko živa bitja normalno živijo in se razvijajo neodvisno od zunanjih okoliščin. Popolna samozadostnost pa je stanje, ki ga zaradi fizikalnih zakonov pravzaprav ni moč doseči. Zato v povezavi s samozadostnostjo vedno govorimo o ravneh, ki pa so relevantne glede na širok splet okoliščin (od klimatskih, geografski do politično socialnih okoliščin itd.). Celostna zasnova teh sistemov je na področju gradnje v civilne namene pionirska in vključuje sodelovanje strokovnjakov z različnih področij. Zato lahko razvoj in optimizacijo takšnih sistemov razumemo kot proces, ki bo dosegel svoje optimalno delovanje šele v prihodnosti. Naloga je razdeljena v dva vsebinska dela: prvi del raziskuje teoretske okvire samozadostnosti, vidike za načrtovanje in analizo različnih sistemov in podsistemov, ki omogočajo samozadostnost, ter njihovih medsebojnih učinkov. Predstavljeni so tudi najpomembnejši primeri »objektov«, kjer so bili implementirani različni sistemi, ki omogočajo samozadostnost. Drugi del naloge je aplikativen: sestavljen je iz široke analize konteksta, kjer so predvideni načrtovani objekt in same zasnove objekta. Analiza zajema geografske, klimatske in okoljske vidike, oris političnih razmer ter kratek pregled načina obstoječe poselitve. Zasnova objekta temelji na parametrih, ki jih določa okolica in vzpostavitvi relevantne ravni samozadostnosti glede na notranje in zunanje dejavnike (skica konceptualne zasnove). Cilj raziskovanja je bila zasnova takšnega objekta, katerega načrtovanje je postavljeno v okolje, ki ima na površju Zemlje najekstremnejše pogoje za bivanje. Iz tega sledi, da pogoji okolja hkrati omogočajo in utemeljujejo zasnovo objekta, ki omogoča optimalno in relevantno samozadostnost od zunanjih virov. Tem kriterijem najbolje odgovarja Antarktika, ki v vseh pogledih ponuja najekstremnejše pogoje: kontinent z najnižjimi temperaturami in najmanjšo količino padavin, kontinent, kjer Slika 1: Samozadostna raziskovalna postaja na Antarktiki. Self-sufficient research station in Antarctica. Slika 2: Zasnova objekta in njegova konstrukcija: kompaktnost, modularnost, nepropustnost. Objekt je oblikovan kot dvoetažna montažna zgradba, dvignjena na podporno palično konstrukcijo - dotik nosilnih tal le v treh točkah. Layout of the building and its structure: compactness, modularity, impermeability. The object is designed as an assembled two-floor building raised on a supporting truss structure that touches the ground only at three points. AR 2006/2 razen vode (v trdnem agregatnem stanju!) ni nikakršnih virov, ki bi omogočali življenje, kontinent, kjer je edini stalen in zanesljiv naraven energetski vir veter, saj sonce sije le kakšnih 6 mesecev na leto ter nenazadnje kraj, kjer ni nikakršne infrastrukture in kraj, ki je izjemno težko dostopen. Zastavljena projektna naloga je bila zasnova in dimenzioniranje objekta in sistemov, ki omogočajo samozadostnost 10 stalnim članom posadke (prezimovalcem) in 10 obiskovalcem, i. e. 20- članski posadki, ki bi bivala in delala v objektu. Velikost posadke je določena glede na povprečno število ljudi, ki prezimujejo na posameznih majhnih in srednje velikih raziskovalnih postajah na Antarktiki (10) in število članov, ki lahko obiščejo, živijo in delajo na postaji med avstralskim poletjem (10). Pri načrtovanju in dimenzioniranju objekta so bili, ob upoštevanju različnih vplivov in njihovega medsebojnega učinkovanja, osrednjega pomena naslednji parametri: kompaktnost, modularnost in nepropustnost. Objekt, njegov osnovni modul je ladijski kontejner, je oblikovan kot dvoetažna montažna zgradba, ki je zaradi klimatsko- geografskih pogojev (taljenja in drsenja tal - neenakomernih posedkov ter zametavanja s snežnimi meteži - porušitve zaradi teže ledu) dvignjena na podporno palično konstrukcijo. Podporna konstrukcija se dotika nosilnih tal le v treh točkah, kar v primeru kakršne koli deformacije tal omogoča statično določeno konstrukcijo. Poleg osnovne zgradbe je hangar, ki služi kot skladišče in vstopni predprostor. Pot v glavno zgradbo vodi čez vstopno zapornico v prvo etažo, ki je namenjena različnim sistemom, ki omogočajo samozadostnost ter k shrambam. Druga etaža je v celoti bivalna. Na strehi objekta so vetrnice z vertikalno osjo vrtenja, ki predstavljajo osnovni energetski vir. MOBILNOST IN TEHNOLOŠKI RAZVOJ V ARHITEKTURI Celoten sistem, ki omogoča samozadostnost, je kompleksen sestav med seboj povezanih sistemov: - štiripartitni večstopenjski energetski sistem, zasnovan na osnovi proizvodnje energije in vetra, gorivnih celic, - dvodelni večstopenjski sistem za ravnanje z vodo, zasnovan na osnovi biološkega čiščenja odpadnih voda in obratni osmozi, - sistem za ravnanje z odpadki, zasnovan na osnovi ločenega zbiranja odpadkov in predelavi bioloških odpadkov, - dvodelni sistem za ravnanje z zrakom, zasnovan na osnovi rekuperacije in - evolucijski sistem za proizvodnjo hrane, ki zajema proizvodnjo rastlinske hrane na osnovi hidroponičnih in kasneje zooponičnih sistemov. Analiza računskih simulacij posameznih sistemov je v primerjavi z razpoložljivimi podatki za različne obstoječe postaje na Antarktiki pokazala tudi do 80 % prihranke pri porabi vode, energije iz zalog fosilnih goriv in hrane. Vpliv takšne postaje na občutljive ekosisteme, kakršen je Antarktika, je z vidika onesnaževanja zanemarljiv, saj so vsi organski odpadki predelani in znova uporabljeni, ostali pa pripravljeni za odvoz s kontinenta (običajna praksa!). S tem se bistveno zmanjša, v nekaterih primerih celo izniči, količina emisij in njihovih vplivov na okolje. Pomembni dejavniki v zvezi z Antarktiko so vsekakor tudi cena transporta snovi na Antarktiko in odvoz odpadnih snovi ter njihova kasnejša predelava. Slika 3: Objekt raziskovalne postaje - osnovni modul je ladijski kontejner. Celoten sistem je kompleksen sestav med seboj povezanih sistemov. The research station building — the basic module is a maritime container. The entire system is a complex composition of mutually connected systems. Borut Juvanec 2006/2 JT AR UDK 728 6'378 VERNAKULARNA ARHITEKTURA IN DEDIŠČINA