18
Za poduk in kratek čas.
Mertvaška glava.
Po navadi nekterih zdravnikov (jsakaj? ne vemo) je imel tudi neki doktor v Kothen-u na Nemškem v svoji stanici na mizi mertvaško glavo. En dan ni bilo zdravnika doma — kar zasliši na večer žena njegova, ki je v bližnji izbi s svojo hčerko opravilo imela, neko prekucevanje in ropotanje v doktorjevi izbi. One greste z lučjo gledat, kaj daje; kar vidite po tleh se metati mertvaško glavo. Ko bi bila gospa tistih vražnih žen ena, ktere verjamejo, da duh nazaj hodi, in ktere omedle pred vsako senco, gotovo bi jo bila popihoila kot blisk iz izbe in tudi hčer svojo prestrašila za vse njene žive dni. Kaj pa je storila? Luč da hčeri iz rok, ona pa zagrabi čepinjo —- in ferk! smukne podgana ven« pri tisti spodnji luknji, po kteri se je noter zmuzala, ven pa ni mogla, ker glava ni terdno stala, ampak se okoli valila in zatega voljo tudi z mize padla.
Tako se je tudi hčerka prepričala, da se ima strah vselej zagrabiti, da se zve: kaj je. — Naj bi ta resnična prigodba, ki se je nedavno primerila, bila plahim ljudem v poduk. Sto druzih na mesti pogumne žene bi bilo z vpitjem pobegnilo in terdilo, da je duh mertvega, čigar glava je bila, nazaj prišel strašit!
Kako nekdo na železnici dvakrat voinino plača*
pa vendar zad ostane.
Neki jud se je hotel po železnici v Lipnico peljati. Pri kaši plača vožnino za tretji klas, prejme listek, da je plačo odrajtal, in gre na voz. Ko lepo sedi v drusini več druzih in se že veseli vožnje, pride kondukter in poprašuje vsacega, ali ima vozni listek. wSeve, da ga imam" — reče naš judiček — seže v žep, da bi ga pokazal, pa ga ne najde; iše in iše povsod, pa ga le ni. „Ce nimate listika, mož, vam ne morem pomagati; morate z voza iti, ali hitro po druzega skočiti, pa hitro, da ne bote zamudili". Ves čmeren se poda jud z voza, leti po drug listek, in pride se ob'pravem času nazaj. Ko se spet vsede in pokaže kondukterju listek, da je plačal, seže po cigamico, da bi eno za kratek čas zasmodil — in najde pri cigarah listek, na kterega je pozabil, da ga je tu sem vtaknil. To viditi skoči, kakor da bi ga bilo božje verglo, z voza; •— kondukter ga praša: kam ? ?)bom koj koj nazaj", in leti h kaši, da bi dal najdeni listek  nazaj  in  po nepotrebnem v
19
drugo plačani doar se mu povernil. Komaj je jud na pol poti, kar zapiska hlapon in voz odrine« Naš jud ga ni mogel več dohiteti, — vidili so ga še, kako je hropil za vozom, pa nič več ni pomagalo. Ostal je z dvema listikoma nazaj in milo gledal za vozom.
Naj bi se iz tega vsi učili, da na železnici se ni obotavljati!
Kako se vraka splača*
V Predvoru na Marskem je imel krojač fžnidar) H..# vražno vero, da kri prestrašenega kozla pomaga zoper bodljaje. Da bi dobil take kervi, s ktero bi si znal marsikalr groš skupiti, je redil delj časa kozla in na sv. 3 kraljev dan je hotel ^zdravilno kria prestrašenega kozla vjeti. Na večer pred sv. 3 kralji tira tedaj kozla na pod pod streho, od kodar ga je namenil doli pahniti in tako prestrašenemu kozlu potem pušati iu kri shraniti. Ko krojač kozla prime, da bi ga pahnil z odra, se res ta tako prestraši, da podstavi krojaču roge in ga verze spod atrehe, da se je tako pobil, da je še zdaj na smert bolan.
Neumna vraža se je spet hudo splačala.