X
380                                                                      Književnost
Druga povest: „Sve sa zaboravlja" . . . Omer-beg — Aiša, glavni osebi, si obljubita zvestobo. Ali Omerbeg zapusti Sarajevo, domačo zemljo, ker hoče ohraniti vero nasproti tujcem, in gre sam v tujino, kakor toliko drugih. Delali niso nič drugega kakor sklepe o bodočnosti, mineval je Čas in denar in veČina jih je obubožala. Omer-beg, poprej imovit in častit mladenič, na tujem zapravi, ker brez dela živi, vse, in umrje zapuščen kot vslužbenec bogatega trgovca. Aiša joka dalj časa za njim, ko je odšel. Pozneje se uda volji materini, poroči se z bogatim trgovcem ter je srečna Žena in mati. Sve se zaboravlja.
Tretja „Medju dva svieta" — mi je najbolje ugajala in res prav milo se bere dogodba Muha-med-efendija. Razborit mladenič in ukaželjen gre k hodžam —¦ tuiškim duhovnom — v šolo; pride v Sarajevo in v sam Carigrad. A povsod vidi, kako pomanjkljivo je vse njihovo znanje, kako so sploh neredni in nevredni duhovniki turški, in njegov duh želi višje in višje izobrazbe. Hodi po svetu, pro-učava šege in naravo ljudstev, uči se in bere tuje knjige, kar je v turški veri nezaslišno, in želi koristiti res ter oblažiti narod. Ali bolezen se ga poloti — sušica in v najboljši dobi umrje. Čita-telju je ta povest prav poučna, ker marsikaj zve' o naravi turškega mišljenja. Muhamed je spoznal, kako nespametno delajo ljudje, ko zapuščajo domovino, ne uče se nič, ne delajo nič in tako propadajo. Ali videl je tudi, da govori brezuspešno. Ne da bi se ljudje učili ali izkušali porabiti zmožnosti vsak po svoje, žive brez dela, posedajo po kavarnah pijoč kavo in pušeč, in tako žive življenje lenobno v škodo sebi, v propast narodu. Blag značaj, pravim, je ta Muhamed-efendi in sočutje se mi je nehote vzbudilo zanj in za ljudstvo, za katero je Čutil i  on.
„Sna mladiča" je fantazija. Mladenič gleda v preteklo detinstvo, v dobo mladeniško —- v lepoto rajsko; sanja o Allahu, katerega moli: „Bog je velik" . . . prosi ga za srečno bodočnost. In kakor iz lahke megle mu zašepeče: „ držati se vjere, naroda i napredka, jedino je sigurno utočište."
Kar sem rekel o lanski „Bez nade" — ponavljati moram i letos: Pisava je živa, — slike, prizori krasni, značaji pogojeni in jezik lep! Izostale so „tujke" in, na kar jih še čitatelj naleti, so „tu-mačene" brez posebnega „tumača", ampak kar mimogrede. To dela berilo prijetno in ne moti, tako da je res zabavno. Pisatelja sta si vzela menda v spomin  lanske besede  in  opomnjo.
Le na jedno sliko ali prizor bi namignil na straneh 4 1. in 42. Ne vem, ali bi smel tisto sliko razložiti slikar na ogled. Tista Fata „v mjese-čini — razkošnim tielom itd." pa Alija ob oknu! Česar ne slikaj s čopičem, tudi ne s peresom!
M. Bulovec.
Ban Berislavič. Spjevao Ivan Trnski. Dio-nička Tiskara. 3o novč. — Neumorni starosta hrvaških pesnikov je obogatil hrvaško knjigo zopet z večjim delom in sicer z epskim. Vsebina je posneta iz krvave zgodovine hrvaške šestnajstega stoletja. Berislavič, vladika in ban, je junak v Trnskega spevu. Pripovedujejo se njegova slavna dela in junaška smrt „za krst častni i slobodu zlatnu". Namera, da zjedini navadno in umetno poezijo, uspela mu je dobro in pesniška oblika mu je povsem lahka.
Život Svete Lucije, djevice i mučenice, opjevan prostim pučkim stihom od N. Batističa. Cijena i krunu. Zadar i8g6. — Z veseljem poročamo o tej knjigi, katera je danes res izjema na polju pesništva, — ker nam v njej profesor-pesnik opeva življenje svetnice božje (sv. Lucije). Spev je zložen v navadnem narodnem verzu, brez olepšave in pesniškega poleta; vsebina se ozira na življenje sv. Lucije po rimskem brevijarju, na ustno sporočilo in na legendo, katera je še danes dobro znana med narodom na Siciliji. Knjigo bo gotovo narod dobro sprejel, ker je pisana po njegovem duhu in mišljenju. Danes se sicer veliko piše in peva —, no malo za ljudstvo. G. profesor završuje predgovor: „Dao Bog, da ovaj pokušaj potakne i druge valjanije sile, eda mjesto erotičnih pahuljica i zvonjelica, proslave po kojega od božjih ugodnika, koje naš narod štuje i časti cesto kao kakve abstraktne pojmove, jer o njihovu životu nežna nista izvjestna. Stalan sam, da bi se takov trud naplatio tim, što bi se tako budilo i živo vdržalo religiozno Čuvstvo, koje, na žalost, svagdan pada i  medju prostim pukom."
Milovanka. Pjesan u slavu starca Milovana. Prikazana kao ugodni razgovor narodu. Skitio Vla-dislav Ve^ič. Potporom »Matice Hrvatske". Zagreb 18g6. Ciena 80 nov. — Te pesmi sta izdala prof. dr. Fr. Markovič in Iv. Milčetič kot zadnje delo znanega pesnika Vežica, na željo njegove vdove. Glavna vspodbuda za te pesni je bila pesniku slavnost odkritja spominika Kačičevega v Makarski leta 1890. Zato so pesmi zložene na način Kačičevega „Razgovora Ugodnoga". Vezič je osnoval svojo „Milovanko" kot narodno delo, in  zato  ima posebno  vrednost.
Od novega leta so začeli izhajati nekateri novi listi. Na prvem mestu omenjam novi pedagogiško-poučni časopis »Krščanska škola", kateri izhaja v Zagrebu, da v Čisto krščanskem duhu deluje za hrvaško šolstvo. Z veseljem pozdravljamo ta novi list, in z nami ga pozdravljajo vsi, katerim je do prave krščanske odgoje. Ta list je vzbudil kate-hetski odbor v Zagrebu, kateri je lani na sestanku v Spletu sklenil izdajati časopis. Urednik mu je Ante Jagar, duhovnik usmiljenih sester v Stenjevcu pri Zagrebu.   Naročnina  je   2  for. in naj  se po-
Književnost.
381
Šilja na veleč. g. Matijo Seigerschmieda v Zagreb. (Samostan usmiljenih  sester.)
Lovor. List zabavi in pouči. Urednik Rikard Katalinič-Jeretov. Ta list je jedini beletristični v Dalmaciji. Uredništvo je v dobrih rokah; med so-trudniki nahajamo znana imena kakor dr. A. Tresič-Pavičiča, P. Kumičiča, N. Ostojiča, D. Karamana in drugih. Izhaja v Zadru dvakrat na mesec in mu je cena 4 gld. (S št. 1 1. je list zamrl. — Uredn.)
Hrvaški velikošolci bivajoči v Pragi izdajejo političen list z imenom „Hrvatska Misao". Urednik mu je Čeh Franjo Hlavaček. Izhaja vsak mesec in stane 3 gld. Naročnina in vsa pisma pošiljajo se na adreso: Fran Poljak, Praga, Kral. Vinohrady, Korunni trida  č.  841.  III.  poschodeni.
Aeskulap. Ljekarnički časopis. Izhaja 1 o. in 25. vsakega meseca na jedni poli. Stane na leto 4 for.  Vrednik Fileus  pl.   Praunsperger.
Balkan, jedinstvu i bratskoj slogi. Izdao u% sudjelovanje mnogih prijatelja sjedinjenja crkava. Dr. Aleksander pl. Bresztyenszky. Namestu poročila naznanjamo vsebino 2. zvezka: I. Devet viekova. Dr. Bonaventura: Zar papa nije nasljednik sv. Petra? Lector: Leo XIII. i sjedinjenje crkve na istoku. Putna črtica (Jedinstvo starih liturgija [Svršetak].) Palunko: Bratski razgovor o grčkome odijelenju ili Poziv na sjedinjenje. B. B. Bogo-javlenje u istočnoj i zapadnoj crkvi. Poslanica knževačkoga vladike Julija na svoje vjernike . . . Grkveni razdor i socijalna demokracija . . . Tristo-godišnjica sjedinjenja rusinske crkve sa rimsko m u Lavovu ... I. Dictionnaire grec-francais des noms liturgiques en usage dans 1'eglise greque par Leon  Cluguet licencie es lettres.
Sbornik za narodni život i običaje južnih Slavena. Na svijet izdaje Jugoslav. akademija znanosti i umjetnosti. Svezak I. Uredio Prof. Ivan Milčetič. Zagreb. i8g6. Cijena 2 for. 5o novč. 0 namenu tega odličnega zbornika smo že poročali.
V tem prvem zvezku nahajamo doneskov od vseh stranij HrvaŠke, Slavonije, Dalmacije, Bosne in Hercegovine. Akademija se nadeja za drugi zvezek doneskov tudi od Slovencev, kateri v tej smeri že delujejo v Letopisu Matice Slovenske.
Razven omenjenega Sbornika je izdala akademija še:
1.   Rad knjiga CXXVII. razred, filol.-hist. i filos.-jurid.
2.   Rad knjiga CXXVIII. razred, matemat.-prirodoslovni.
3.   -Rad knjiga CXXIX. razred, filol.-hist. i filos.-juridički.
4.  RjeČnik hrvatskoga ili srpskogajez^ika, svezak 16.
5.   Starine knjiga  XXVIII.
Hrvaška znanost je izgubila koncem minulega in začetkom tega leta dva vrla zastopnika, učenjaka duhovnika in ta sta Sime Ljubic in dr. Ivan Crnčič.  (O  Crnčiču glej   Dom  in svet str. 191.)
Sime Ljubic, porojen je 24. vel. travna 1. 1822. v Starem Gradu na otoku Hvaru v Dalmaciji. Ljudsko šolo je dovršil doma, gimnazijo, filozofijo in bogoslovske nauke deloma v Dubrovniku, Spljetu in Zadru. Dijak se je pečal s pesništvom, narodno zgodovino in jezikoslovjem in pri-občeval doneske v hrvaški „Zori Dalmatinski". Tedaj je napisal tudi svojo prvo numizmatično razpravo. V četrtem letu bogoslovja 1. 1846. je izdal v Zadru »Običaji kod Vlaha u Dalmaciji" in „Riba-renje i ribarsko prigovaranje Petra Hektoroviča", in to sta bili prvi knjigi natisnjeni v Dalmaciji v Gajevem pravopisu. Kot kapelan je imel v svojem rodnem mestu privatno gimnazijo in ob jednem marljivo zbiral grŠko-latinske stare denarje in napise. Tudi pozneje, ko je bil prestavljen zaradi odločnega narodnega mišljenja i odstavljen od službe, delal je marljivo in spisal »Pjenezoslovje dalmatinsko". L. 1852. ga vidimo župnika v njega rojstvenem mestu. Zbiral je tvarino za bijografični zbornik dalmatinski in za arheologijo. Ko je uvidel, da za arheologijo nima dovolj pomoČkov v rodnem mestu, šel je v svet in sicer na Dunaj, kjer je bil 1. 1854. potrjen za učitelja slovanskega slovstva. Čez dve leti je neumorno deloval v raznoternih arhivih in prepisaval jugoslovanske spominike. Seznanil se je tukaj tudi s Theodorom Mommsenom. Arheološke sestavke je priobčeval v Bulletinu arheološkega zavoda v Rimu. Na Dunaju dovršil je tudi delo: Dicionario biografico degli uomini illustri della Dalmacia" in pošiljal sestavke slovstvene, kritične, arheološke in politične v dalmatinske časopise. L. 1857. se je vrnil v domovino in bil v Spljetu nastavljen za učitelja na gimnaziji. Njegovo delovanje in njegov ugled nista dala miru njegovim nasprotnikom; zopet so ga zatožili na Dunaj, kamor se je sam Šel opravičevat. Predno pa je dobil odlok v svoji pravdi, došla mu je ponudba, katera je povsem odločila o njegovem poznejšem delovanju. Minister Bach mu je ponudil podporo, ako hoče iti v Benetke, da ondi najde neke diplomatske dokaze za turško posest v Dalmaciji pri Kleku in Suturinu. Ljubic je seveda vesel sprejel to ponudbo in odšel v Benetke, kjer je čez tri leta svojega bivanja zopet iz raznoternih arhivov nabral neprecenljivega blaga za jugoslovansko zgodovino. Od tega je izdala akademija doslej že pet zvezkov, a ima ga Še veliko. V Benetkah je izdal tudi več italijanskih knjig, tičočih se zgodovine slovanske. Vojska 1. 1859. ga je prisilila, da je odšel iz Italije in sicer v Osiek za profesorja. Leta 1863. so ga nastavili na predlog Račkega na Reki. Tukaj je nadaljeval svoje slovstveno delovanje. Kot profesor hrvaščine   je   izprevidel,  da   učenci   nimajo dobre