JLisš IS.
184tO.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 3 gold.
- Austrija v letu 1848.
(Iz Slavenskiga Juga.)
V versto deržav, ktere je burja pomla-danjske prekueije stresla bila, gre tudi Austrija. Če prav Austrija na kraju zapadnocv-ropejskiga sveta leži, in clo po mestu in po nekterih svojih narodih že v krilo iztočniga sega, — če prav jo je stoglavi zmaj punta in meteža, de tako rečem — samo pri kraju zadel, vender ni v nobeni deržavi leta 1848 take liomatijc, zmešnjave, taciga vrenja bilo, kot v Austrii; zakaj po pravici govoreč — de le na eno spomnim — nikjer ni lani toliko kervi teklo, kolikor v Austrii. In ne samo de je vlani tekla, ampak noter do današniga dne teče, prelita v kervaviin boju brata proti bratu, naroda proti narodu, kterim je Austrija dozdaj bila ali je biti imela ena zveza, in ena domovina; Austrija bi mogli reči, je bila jagnje na kervaviin žertveniku leta 1848. Vse skorej dežele cesarstva austrijanskiga, in vse skorej glavne mesta njegove so obrosene z kervjo in pobite od strašne toče bomb, granat in raket. Krakov, Prag, Levov, doljni Karlovci, Milan, Dunaj itd. so tega žalostne priče in izgledi.
Tudi dozdaj je že bila, — kakor nam zgodovina pove, — Austrija večkrat v veliki stiski in revi; večkrat ji je že osoda svoj smer-tonosni nož k vratu prinesla; večkrat ji je že viselo življenje — prav govoreč — na dlaki; vendar še nikoli tako kakor leta 1848. Zakaj kar je dozdaj bilo, je prišlo večidel od zvunaj, bolezin je bila v udih in členih — serce pa je zdravo bilo in mozg (jezgra) v kosteh nepokvarjen in nenagnit. Ali leto 1848 se loti bolezen serca in mozga po kosteh. Poprej je imela Austrija delo le z posameznimi udi, ki so se od telesa odtergati hotli, ali jo je pa zvunajn sovražnik v stiske pripravil. Ali leta 1848 nista samo punt in od-padaželjnost in zvunajni sovražnik na Austrijo planila, temuč njima se pridruži še tretje straš-nejši zlo z itncnani „revolucija in popolna anarhija", ktera ji je začela hujši od arsenika in aque tofane drob zajediti, serce in žile tergati.
Austrija se je vila leta 1848 nad strašnim breznam, solnce ji je potamnelo bilo. Vendar ni poginila. Ravno na koncu 1848 ji je zasijala zora tolažbe, z to tolažbo je zopet oživela.
Ni čuda, de je osoda Austrije v letu 1848 bila, kakoršna nikjer drugej. Telo in lice ima po tem.
Austrija je stečiše — ali de tako rečem — zbor vseh imenitniših evropejskih narodov. Tu se stekajo vse plemena evropejskiga človeštva, in de je ta zmešnjava še popolniši, se ji je pritisnilo in priljubilo tudi eno pleme aziatsko. V Austrii najdeš Nemca zraven Slavjana, Laha zraven Nemca in Slavjana, Madjara zraven Slavjana, Rumunja in Nemca. Tode ne celi ti narodi, .ampak samo kosi, odlomki, kerhli teh narodov so se tu zlili v eno deržavno celotnost, za tega voljo se nam zdi Austrija pribežališe različnih sirot in za-pušenih otrok, kterim so se starši in žlalitniki ob času nevarnosti na vse kraje razkropili, misleči samo na sebe in na svoje življenje in ne pečajo se za zapušene deteta. Taka se Austrija vsakimu pokaže, ki jo bolj na tanjko
pregleda. Za to ni čuda, ako se navadno za ključ derži, ali za teme zidovja evropejskih deržav. Pa kot ključ je tudi ob enim vganj-ka politiškimu svetu. Zakaj samo tam, kjer se stečejo in v eno zvežejo nitke in vejce vseh evropejskih — svetovladnih — plemen, kjer se njih konci v eno edinstvo zrašajo in v eno steblo deržavniga života, — samo tam more biti hram (veža) skrivnost deržavno-evropejskih, zato se tudi lahko sprevidi, kar se pravi, de je sedajni sostavi evropejskih deržav potrebno enako zidovje, kakoršno je Austrija. Zruši Austrijo ali odtergaj ji le en ud njeniga telesa, si z tem podkopal sostavo evropejskih deržav in si z tem v svet izsul seme vrenja in majanja brez konca in kraja. Vzemi p. r. Austrii Italio, kakšen nasledik bo iz tega? Italii se bo premenilo sedajno lice — ona se bode ali zlila v eno deržavno telo, ali bo pot napravila eni izmed laških deržav, de vmnoži prostor in moč svojo in postane velika in važna deržava. Z tem bi se prevergel red med evropejskimi deržavami, in prišlo bi viharjenje, čigar valovi bi narpopred oslabljeno Austrijo požei-li, in razvaline Austrije bi bile podlaga za čisto novo zidovje. Ravno tiste skrite niti, tiste nevidljive zveze, ktere evro-pejske deržave eno z drugo sklepajo v so-dajno sostavo in stoletno vterjeni venec — ravno te niti so ena od tistih skrivnih, jakih moči, od kterih teče Austrii življenje, in v nesreči rešenje. Dokler ta vencc obstane; ostane tudi Austrija vkljub vsem domačim viharjem in nevihtam. Za to se ni čuditi, de se je Austrija leta 1848 bojevala za Italijo kot za življenje, in zraven toliko drugih nadlog tam vedno puntu glavo streti skušala.
Austrija, ta gomila, ta venec nagnenih ene k drugi dežela, deržav in narodov, in zvezanih med sabo v eno deržavno celotnost, Austrija, pravim, kakoršna je zdaj, je porod posebne osode in plod posebniga dolgiga sledu zgodovine. Dolgo časa je preteklo, dokler se ji je današnje lice in telo zlilo in obra-zovalo v skritim kalupu veka; ali izvir ji je bil od nekdaj. Austrija je morala poslati, bodisi z tem ali z drugim imenam. Ostanki in odlomki narodov, odtergani z silovito reko dogodeb od njeder svoje matice, preslabi, de bi z lastno močjo premagali bor, v kteriga so jih niti osode zapletle, so se morali steči okoli drugiga ognjiša, ktero jim je narbliži bilo, in ktero je imelo moč jih k sebi potegniti. Zato vidimo v zgodovini le ali une dobe veliko prizadetje in napenjanje v posameznih deželah in narodih, ki so zdaj austrijanski, de bi leto ognjišč postali; zato najdemo v zgodovini velike može, zdaj pri tem zdaj pri unim od teh narodov, kteri so se trudili, vslva-rili z drugim imenam ravno to, kar je zdaj Austrija in morde še kaj več. Glavni trije narodi v današnji Austrii so se v ti reči poganjali — narod češki, nemški in madjarski. Otokaru II. velikimu českimu kralju, in Matiju Korvinu, ti zvezdi Ungarije, če prav sla v početku z mečem v roki močna in slavna bila — na zadnje vendar sreča ni pomagala. Mala nadvojvodina „Austrija", odlomik nemškiga naroda, nadvlada, postane ognjiše, za ktero je pred toliko trudenje bilo, in stori današnjo Austrijo in kersti jo z svojim imenam.
Zavoljo tega je bila Austrija osnovana na nemškim življu, in dežele in narodi so se
sklenile in nagnile okoli Dunaja in nemšine in so žile svojiga življenja dobrovoljno ali prisiljeni osnuli okoli nemškiga ognjiša. Ali temu se tudi čuditi ni. Ni se čuditi de so Nadvojvode male Austrije vzdignili glavo med vsemi bližnjimi deržavami in de so sebe in svoje dedinske dežele storili za ognjiše velike Austrije. Zakaj za njimi je stala Nemška dežela, takrat Solnce v okrogu zapadno-evro-pejskih deržav v veliki moči in slavi', in sami Nadvojvodi austrijanski so bili v začetku nekterekrat, pozneje zaporedama nemški cesarji, in odtod jc bila njih in njihovih nemških dežela slava in mogočnost.
Čigava slava in moč se je mogla meriti z veliko nemško veljavo? Ali Češka, obkoljena od Nemcov in navdana z nemškim kvasam, ali Madjarska, ki je v Evropi ptuje in neznano zeliše, ktera v zraku in duhu evropej-skim vehne, in v sebi podpore nema ? Nemec je bil takrat nar močnej, on je napravil Austrijo, zato se nam tudi čuditi ni, de še dan današnji dinastia austrijanskiga cesarstva nekako željno pogleduje na Nemško, kot na znane, obljubljene kraje.
Austrija, kakoršna je dozdaj bila, je bila nemško gospodarstvo, in sicer v pravim pomenu „gospodarstvo" (Wirthschaft). Narodi so bili koze, gospodar Nemec jih je molzel. Nemšina je bila železna spona, železno žezlo, ki je vse v berzdah deržala.
Ali ravno zato , ker je spona železna bila, ni nigdar postati zamogla životvorna, orga-nična zveza. Nemec je gospodaril, ali vladati ni umel. Njegovo gospodarstvo se je samo po verhu širilo, vbivaje in zatiraje vsako drugo samolastno moč — ali ni zamoglo prodreti v globočino duše narodov in prestvariti in naviti jih na svoj kalup (Form). Ni zamoglo, raznim plemenam in rodovam vcepiti en čut, eno zavest, eno misel, in v eno živo deržavno celino zložiti; z eno besedo: ni moglo v Austrii osnovati ene narodnosti. Ilcs je, znalo je zatirati in na križ razpenjati dušo in narodnost posameznih plemen, življenje jim izpivati in jemati, ali več ni znalo. Spanje, oterpnenost narodov in njihovih prirojenih moči, lastnost in darov — in preobračanje narodov v slepo, poslušno orodje njegovih namenov — to je bilo poglavitno prizadetje nemškiga gospodarstva v Austrii.
To gospodarstvo v sebi nečimerno, — je vladalo, ako izvzamemo dobo umniga in bla-goserčniga cesarja Jožefa II., kteri je iz mer-tve Austrije živo, gibčno in oživljajoče telo storiti hotel,—je vladalo notar do leta 1848. Ta vlada je našla v našim veku narterdniši steber v možu, slavovitim na svetu zavoljo njegove diplomališke modrosti — v knezu Met-ternihu. V Metternihu je lako rekoč gospodarstvo in vlada nemško-austrijanska svojo narvikši stopnjo dosegla in in to v dvojnim zmislu (Sinn): enkrat zato, ker se jc v njie-mu dognala, in popolnama razsnovala, in drugič za to, ker se v njem in po njem, pridši do verha, prekucnila, razpadla in razbila.(?)
Silni vihar leta 1848 preverže nenadano ta terdni steber vlade in gospodarstva, in ž njim pade tudi vlada in gospodarstvo nemško-austrijansko , znano z imenam „Metternihoviga sistema." Narodi so se oddahnili in radosti zaukali, de seje to gospodarstvo z svojim nožem zaklalo; zakaj Dunaj nemškiga gospo-
darstva, od kodar so se okovi narodam pošiljali, je Metterniha poderl.
Dan 13., 14., 15. in 16. Sušca lanjski ga leta so novo dobo pripeljali, novo življenje v Austrii. Ustava — ali bolje reči — obljuba ustave, dana od cesarja do zdaj samooblast-niga, je razterla uno železno spono, ktera je toliko narodov v uzdi sužnosti deržala; — razterla tisto gospodarstvo, ktero je v narodih zavest, duh in vrednost morilo in vduševalo. Z tem je zakopana stara Austrija, in zdaj bi se imela nova vstvariti in vravnati, ne po enim kopitu, na korist in slavo samo eniga, ampak na korist in slavo vseh narodov, modro in sprevidno zlagaje, kar je razločniga, v pristojno in svobodno celost.
Znane so dogodbe, ktere so na to, — po ustavi — v Austrii nastopile. Zveza stara, sovražena od vseh in vsakiga, edinstvo staro, preklinjano do nebes, — je bilo po dani ustavi razvezano, in Austrija je ostala kot ladja na sredi jezniga, valovitiga morja, brez izurje-niga vodja. Na vseh straneh hrup, vrejš, hoinatije in nered; vse je jelo na svojo stran vleči in natezvati. Vse kar je moglo je jelo odpadati, povsod razsip in razdor, nikjer sloga sprava. Skorej vsi narodi niso nič več slišati liotli od Austrije, in od njeniga edinstva. Nar-popred se vzdignejo Lahi, zagrabijo za orožje, začnejo boj kervavi proti Austrii: Madjaram gre od rok, po poti zvijač cesarju veliko svobodo iztisniti, in so se lepo čisto odtergali od Austrije in tako ji odvalili polovico njeniga telesa.
Ali to še ni bilo zadosti. Malo po tem se pokaže tudi pri Nemcih in clo na Dunaju,
—	pri teh gospodarjih dozdajne Austrije, kteri so narodam sok in mozeg izpijali; pri Niyn-cih, pravim, se pokaže zlo nevarna, napčna želja. Ali, ker se jim je berž zdelo, de proti odkovanim in oprostenim narodam ne morejo več gospodarji biti v Austrii, ali ker jih je slavni spomin, in živa nada potegovala k njih-nimu nemškimu rodu; tudi njim se pristudi na mah Austrija in tudi oni začnejo vekati: razpadi Austrija, mi hočemo veliko Nemčijo, ta naj nam za naprej bodi domovina!
Vse je bilo sovražnik Austrii; njeni veliki trije narodi: laški, madjarski in nemški so se poganjali zato, kater bi jo popred razderl. Zraven tega je bil Dunaj, gnjezdo nemšine, Austrii brezen ognjeni, od kodar so stanovitno potresi izhajali čez vse dežele njene. Tak potres prisili 15. Velkiga Travna taistiga leta cesarja, po tem ko je preklical svojo dano ustavo od 25. Mali travna, in odstopil narodu okorej vse svoje pravice, dal mu oblast, si sam sebi napraviti ustavo po svoji volji in želji, prisili ga — pravim — pobegniti iz Dunaja in poiskati pribežališe med gorami tirolskimi, in punt SŽ6. Velkiga Travna je izderi ostavšimu ministeriju na Dunaju zadnjo senco moči in oblasti iz slabotnih rok njegovih.
Vsled teh velikih dogodeb je bila Austrija na koncu mesca Velkiga Travna tako obnemogla in revna, de se skorej ni več vedilo, ali je še kje na svetu Austrija. Na Dunaju je vladala popolna brezpostavnost, — Madjaria je bila samsvojna in je po svoji poti hodila, in v Lombardii je po dobljeni terdnjavi Pes-chiera piemontezko orožje v slavi bilo. Austrii— se je zdelo,—je že zvonilo, tako, de je že Palmerston, minister zvunajnih zadev Britanije, videč razpad Austrije, mislil z Madjari v diplomatiško zvezo stopiti.
Zares: ako bi v Austrii bili le ti trije narodi: madjarski, nemški in laški, bi ji več zdravila ne bilo, ona bi se bila razpadla in razrušila, kakor de bi je nikoli na svetu ne bilo. Kdor koli pregleda, z nekalnim očesam dogodbe leta 1848, mora spoznati, de resnico govorim. Ali k sreči Austrije bil je zraven unih treh narodov tudi četerti narod — slav-janski, razdeljen na tri poglavitne plemena,
—	na pleme češko, — slovaško, poljsko-ru-sinsko, — in nahervaško-serbsko-slovensko, —
narod, pravim, kterimu je do zdaj Austrija terda mačoha bila, in ne skerbna, rahločutna mati.
(Konec sledi.)
Slovenskim poslancam
v Kromerižu.
V	Dunajskih Novinah (listu 24. dne 28 Prosinca t. 1.) se je bralo oznanilo ministerstva pravice, v kterim je povedano od so-stavljene komisije za prekladanje postav rusinski jezik, in zraven tudi rečeno: „de se je ob enim poskerbelo, de se ti potrebi tudi glede ilirskiga in slovenskiga jezika z ena kini podvizanjem zadosti." To je bilo napovedano, ali pri nas se od kake naredbe mini-sterske v ti reči kar nič ne sliši; je sicer družba rodoljubov, ki se dragovoljno z pre-stavljenjem postav peča, ali ona ni od vla darstva nikakoršne naročbe ali oblasti prijela
Naj tedej kak slovensk poslanec g. ministra, če bode Kromerižu še kedaj čast ska zal, bodi si v zboru očitno ali osebno pobara kaj de je ministerstvo za poslovenjenje postav storilo, in to še toliko več priporočimo, ker je vpornost nižih, sosebno srednih sodništev zoper slovenšino čez in čez znana.
Deržavni zbor.
V	seji 6. Svečana je bila volitev Lo-gaškiga poslanca g. Ovijača za dobro spoznana in na znanje dano, de je goriški poslanec Spangher poslanstvo iz rok dal. Nato je bilo prebrano v nemški jezik prestavljeno zahvalno pismo Hanakov, (od kteriga je bilo
zadnjim listu povedano). Na to je nastopilo posvetovanje čez 11. in 12. razdeli k načerta podstavnih pravic ktera sta bila brez premembe prijeta, in se tako vverstita:
„§. 9. Austrijanski deržavljani imajo pravico, mirno in brez orožja se shajati; vendar se morajo shodi ljudstva pod milim nebam po pred oblastim za varnost naznaniti, ali prepovedati se smejo le v primerlejih silne nevarnosti za javni red in varnost.
Nobeden oddel narodove hrambe se ko tak — čez politiške reči posvetovati ali sklepov delati ne sme."
„§. 10. Austrijanski deržavljani imajo pravico, brez vsiga uradniga privoljenja družtva napravljati, ako nameni in pomočki združenja irivični ali deržavi nevarni niso.
Vravnanje te pravice se sme Ie z postavo zgoditi."
V	seji 7. Svečana je bilo samo sklenjeno, po predlogu g. Ivaučiča čez tri naslednje razdelke v načertu podstavnih pravic (13. 14. 15.) narpopred skupej, po tem pa čez vsakiga posebej se posvetovati in skleniti.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska <lexela.
Ljubljana 11. Svečana. Kakor smo )ili napovedali, je včeri v Krajnju bil pogreb našiga brezsmertniga pevca Prešerna. Tu so se kakor pri več priložnostih zopet Krajnci skazali iskrene in dobro spoznavajoče domorodce, koliko zgubo je smert tega moža slovenski domovini naklonila. Cela narodna stra-ža ga je spremila k pokojišu. Tudi iz Ljubljane in drugih slovenskih krajev se je bilo nekoliko častivcov rajnciga sošlo, vendar njih množica z njegovimi visokimi zaslugami za slovensko pismenstvo v nikakoršni primeri ni lila. Imenovani častivci so se zgovorili pri-lodno saboto na osmi dan po rajnkim se zopet v Krajnju sniditi, de se zmenijo, kako bi se slavnimu pesniku pristojin spominik napravil in v ta namen tudi poseben odbor zbral. Na ta shod se zopet rodoljubi povabijo. Mi-
slimo za res, de imajo dela rajnciga toliko ceno, de bi v vsakim slovenskim selu, tergu, mestu brez vse opombe podpise za prineske v ta žlahtni namen pobirati imeli. Sicer pa je nezrušljivi spominik Prešerna v njegovih pesmih samih, spominik, ki bo stal, dokler bodo človeške usta besedo „Slovenec" glasile!
*	Slovensk o družtvo v Ljubljani bo napravilo v gledišu v četertek 15. tega mesca vsim rodoljubam vesel večer s petjem, govori, in s predigro „Divice Orleanske".
*	Kakor slišimo, ste v Kopri tako razdražene slovenska in laška narodnost, de Lah in Slovenec več pod eno streho prebivati ne moreta.
Vpeljanje slovenšine v pisarnice in učilnice v slovensko krajih je Laham v nebo pi-joča krivica; ali Slovenci se čedalje bolj zavedajo in pravica bo premagala.
Ako se modrovanje teh Lahov sliši, človek ne ve ali bi toliko zabitost objokaval, ali bi se nad hudobijo tako jezil. „Bes je" trobijo v en dan, „de je ljudstvo v Istrii večidel slavjansko, pa vendar je cela Istrija laška — je — je."
Takšno pesem žene sosebno Teržaški časopis „11 Costituzionale", De bi se saj slavjansko družtvo kaj vperlo!
Iz Černe na Koroškim. Dopis mojiga soseda g. S. v K. me opomina, de naj se tudi jcx oglasim, in gnanje alj nemarnost v slo-venšini svojih krajev razodenem bratam Slo-venain.
Na tedej, draga mati Slovenija! razglasi ti svojim sinovam njih bratov vedenje. — Če od zgorej ne pride pravi duh, ga drugod za-stojin išeš, tudi ne smeš za zlo vzeti, če ga ne najdeš. To dobro spoznavši so že bivši gospod namestnik, verli krajnec za slovenšino zlo vneti, nekimu pametnimu kmetu Novice opravili, kteri časnik je bil v naših krajih celo neznan do teh dob. Kar pa zatirana Slovenija po visokim dovolenji po vsih krajih je jela se vzdigovati in krepko na svoje noge stopati (Bog je tud Sloveniji noge zato stvaril, naj se jih posluži), tud pri nas ni pri starim ostalo , marveč duh slovenski precej med nami se vžiga in živi. Napravil sim nekaj kmetov za branje Slovenije in Zgodnje Danice, oblubši jim, potroške z njimi vred nositi. Bere se tedej zdaj pri nas Slovenija v dveh, Novice treh iztisih, Danica, in zanesljivo se nad-jam, de boste še dve soseske za Zgod. danico se oglasile. — V čast naših kmetov moram pa tukaj opomniti, de oni so za slovenšino in sploh za izobraženje bolj vneti kot vešani. Slednjih akoravno 400 na števili, in ves precej tergu podobna , vunder nobenimu ni mar za ak časopis, kmetov pa v fari bere krez 10, in ta množica bo gotovo še rasla. Mojga ter-denja spričba je tudi to, ker nedelsko šolo večdel kmetiski otroci objiskujejo, vešanskih sim komaj deset zapazil. Duhovnim knjige slovenske zmajnkujejo, bratiželnim kmetam vselej postreči, ker je malo hiš, v kteri bi ne znal kdo brati. — Veroznanstvo vsakdaj-niin učencam v maternim jeziku razlagam, in vidim več pazlivosti, krepkejiga znanstva občutim in torej nadepolin boljšiga sadu priča-ujein. Vselej namreč se premalo prevdari ta resnica, de slovenski učenci, kar so se v otroških letih nemškiga prilastili, že v dover-šeni mladosti pozabiti morajo, slovenšine pa, v kteri se nikolj vadili niso, ne znajo, ko bi jo vender narveč potrebovali, in to je uzrok, de dostikrat se vpije: Moj deca pet let je v šolo letal, zdaj mi še kak list ne zamore spisati, nar ložeje rajtenge ne striti! — In v tem iši večdel izvir občniga nesočutja za šole na deželih. — Enakopravnost vsim jezi-kam, slehernimi! narodu pa vzajemno iripoinoč — in Slovenija živi!
Jur černski. Zavoljo dopisa iz Stajerskiga v 52. listu Slovenije lanjskiga leta je prijelo vreilništvo že dva pisma od Dr. Budolfa Puffa iz Mar-
borga, kakor se podpiše, profesorja, polna bledenja in grobosti, de se človek, ju pre-biraje, zjokati mora, če pomisli, kakim ljudem je naša mladost izročena!
*'f Čast je od nekterib ljudi in v nekterih časopisih nepohvaljen biti. Zatorej je Slovenija zlo hvaležna gospodu magnetizerju z imenam Lipov šek, de je v Pravimu Slovencu ni pohvalil.
Hcrvaika In slavonska dežela.
Novine h. si. d. prineso naslednji dopis od jadranskiga morja. Ako so kedaj morali Slavjani paziti na vsaki korak vladarstva, morajo to zdaj z dvojno skerbnostjo, zakaj naše stvari tako store, de narmanjši zgre-šivna stopnja vlade nas v narvcči nevarnost pripraviti zamore, sosebno glede zedinjenja z Germanijo. Res je scer, de je vlada jasno rekla, de je »Austrie obstoj potreba nemška in evropejska", ali je tudi dalje rekla: „še le kadar boste pomlajena Austrija in Nemčija za stanovitno vravnane, bo moč njune vzajemne razmere deržavne ustanoviti. Do tistihmal bo Austrija svoje zvezne dolžnosti zvesto izpol-novala."
Leta 1815 so krone nemške (ne narodi) in med tistimi tudi austrijanska krona, storile med sabo neko nemško zvezo, kteri je austrijanska krona predsednik bila. Ta zaveza kron je po narnovjih dogodbah popolnama moč svojo izgubila, ker take zaveze po pravilih ustavnih samo narodi sklepati smejo, ne pa krone brez narodov. Pri vsem tem pa austri-jansko vladarstvo obeča, de bo zvesto izpol-novalo svoje dolžnosti, kar toliko pomeni, de ono stoji na čelu nemške zveze. In de je to tako, nam poterduje ministerialni načert postave za občine, kjer je rečeno, de je vsak deržavljan iz cele nemške zveze tudi austri-janski deržavljan, torej tudi hervaški, zakaj ministerstvo hoče »edinstvo Austrije", kar tudi mi hočemo, z tem razločkam, de ima biti Austrija samostalna in v nikakoršni zvezi z Nemškim ne politiški ne kupčijski, kakor Francija ali Rosija, — zakaj vsaka izmed teh zavez bi nam bila pogubna in škodljiva, zlasti pak kup-čijska, — kakor so to že naši Čehi stanovitno dokazali, in ako bi morala Austrija stopiti v ožji zvezo z kakim drugim narodam, bi ji bilo narkoristniši z Turško, Rusko, Serbsko, Vla-ško in Moldavsko deržavo.
Zatorej, bratje, pazimo dobro in sprem-ljajmo vsaki korak vlade in kromerižkiga zbora z nevtrudljivim očesam, sosebno pak to storiti morajo novinarji; in potrebno bi bilo, de bi
se tudi slavjanski časopisi vsaki dan razdajali.
Opomnil sim popred na ministerski načert prihodniga opravništva dežel, mi moramo vse take načerte ojstro pregledati, zakaj tudi nas zadevajo. Po tistim načertu bi se cela dežela razdelila v županije, dc po naši navadi govorim (Kreisregierung); osebe bi bile predsednik in dva svetovavca in druge potrebne. Vsaka županija bi se delila v več p. r. 4—5 okro-gov ali podžupanij (Bezirke) in vsaki bi imel okoli 50,000 duš. Na čelu okrogov bi bil okrožni glavar z dvema pomočnikama, Okrogi bi se delili v kotare, okolice (Cantone; Gaue) in občine; — na čelu bi bil biirgermeister .ali kakor ga Francozi imenujejo Maire, Lahi pa Podesta. Vse služabnike teh poglavarstev imenuje minister, kadar tedej minister pade, morajo ž njim tudi ti uradniki pasti. Več dežel p. r. dežele južnih Slavjanov bi imele na čelu eniga ministra poglavarja z svetovavci, kteri bi tudi z ministerstvam stali in padali. Duša tega vladanja bi bila „Kreisregierung" kakor na Francozkim Praefecturrath, Ako bi se to na nas obernilo, bi imeli naslednje kreisre-gierunge: 1) Koroška, 2) Krajnska, 3) Mali Štajer, 4) Istrija in Goriško, 5) Dalmacija; 6) Hervaška civilna, 7) Hervaška vojniška, 8) Slavonia civilna, 9) Slavonia vojniška.
Iz Zagreba. Ko je naša vojska odšla nad Madžare, in Pešto slavne zmage osvojila, navdala nas je terda nada, de je „Magya roszagu" odzvnilo, de smo za vek oslo-bodjeni od madžarskiga jarma, od madžar skiga jezika, od madžarskih zapoved. Mislili smo, de je madžarska krona ztnervena in razsuta, kolikor je sveta, na vse štiri strane Austrijansko ministerstvo zmiraj na vse usta vpije od ravnopravnosti narodov, prizna velike zasluge Slavjanov, po imenu Hervatov: nadjali smo se tedaj, de če Hervatom, ako ne poverniti zasluge, vsaj pravico odsoditi Ljuto smo se prevarili (goljufali)! Vse to je bila le prazna nada, svetla senca. Madžarska hy-dra, komaj pokorjena, dviga še le zdaj svojo glavo oholiši, kakor popred nikoli. Nečemo vsiga na tanjko razlagati: kako je sv. banu odvzeta čast kr. polnooblastenca v Ogerski in podeljena \Vindischgratzu, kako je ta po celi Ogerski deželi imenoval za komisarje vse same madžarone, kako je ravno to včinilo tudi Austrijansko ministerstvo; kako se Slovakom branijo narodne skupšine itd., kdo bo soštel nebrojno grehov vlade! — Al nekaj ne moremo molčaje memo pustiti, ker nam kri kipi, kadar le na to pomislimo. Austrijansko ministerstvo imenovalo je za opravnika ne »finan cialnih" ampak »komorskih" zadev nekiga Al-masy-a, plesniviga konservativca in naduše niga madžara.
Taprcderzni človek, misleč de so sami madžarski liberalci pokorjeni, konservativci pa k polnim loncem sopet povabljeni, sanjajoč vse jedno o nekaki madžarski supremacii, se je podstopil v svoji puhli oholosti nekimu kri inšpektoratu (opraviteljstvu) tridesetnic (Drei-sigstamter) v Zagreb iz Budima od 23. Pro. senca (Januara) z neslišano nesramnostjo za povedati, de neha plačevati plačo naši narodni straži, čuvajoči kordon na Dravi. To še ni vse, ampak to je včinil memogrede bansko veče (svetovavstvo); to še ni vse, ampak to je včinil v madžarskim jeziku; to še ni vse, ampak to je včinil v mestu, ktero se zdaj hervaškimu banu vklanja. —
Mi tedaj slobodni, z svojim sercam, svojim delam slobodni Hervati bi prijemali zapovedi od ponižaniga, osvojeniga, pokorjeniga, pod gospodarstvam hervaških sere stoječiga mesta, ktero je ko spokorni grešnik pred her-vaškiga bana došlo, de se mu pokloni ? — Ne znamo še, je li ta zapoved plod puhle glave Almasy-eve, ali je to včinjeno po nalogi az-strijanskiga ministerstva; ako je pervo, treba je de ministerij zapre Almasyda v ječo, ako je, drugo, treba je, de ministerij zve, de se mu lepo zahvalimo za to ravnopravnost.
To je tedaj povračilo za toliko kervco, ki so jo Hervati prelili? Tako plačuje dyna-stija taistim, ki so ji prestol oteli (rešili)? Tako se zahvaljuje ministerij taistim, brez katerih bi nikol ne bil do te časti prišel? Pa ti ljudje mislijo, de se jim čemo že od samiga vdati in pokloniti, ali de nas bodo zdaj z pomočjo Madžarov, kakor za plačilo, na ujzdi deržali in onda brez vpora s svojim nemškim »Einheitom" težili?
To naj si gosp. Schwarzenberg in vsi ostali ergeri, bergeri zbijejo iz glave, ali bodo se, bogme, v svojim računu ljuto prevarili (goljufali). In bansko veče (svetovav-stvo), se nadjamo, bo vsako enako derzovi-tost odbilo na tisti način, kteri pristoji vladi slobodniga naroda.
— Zavoljo občne želje bo od zdaj za zaprej »Danica" izhajala vsako saboto na celi
poli.	(Nov. dalm. herv. sluv.)
Zagreb 6. Svečana. Včeraj sta prišla v naše mesto gg. profesor Laureani in vi-cearkidjakon Ivan Popasu rumunjska domorodca in poslanca rumunjskiga naroda iz Er-delja, na poti k novimu cesarju v Holomuc, poklonit se mu v imenu naroda rumunjskiga.
Slavenski Jug zaroti vse Jugoslavjane in zlasli Serblje, naj se po bratovsko zložijo,
zakaj nar beržeje bo še le zdaj pravi boj za narodnost začel.
Sloge nam je zdaj bolj treba, kot kedaj. Brez nje je po nas in sužni zarod naš bo preklinjal pepel svojih očetov v grobu. _
Slavj anska Lipa je v Zagrebu 8. Svečana imela mimoredno, očitno sejo in v taisti sklenila po predlogu g. Matiča; ki ga je z lepim govoram podpiral, naprositi nj. prevzvi-šenost bana Jelačiča, de bi nevtegama deržavni hervaško-slavonski zbor poklical, na kterim se ima domovina preroditi in po terjanju sedajniga časa vravnati, de bo prevzet-nimu Madjarstvu in nenasitljivimu Nemstvu v okom priti zamogla. —
Sei liska vojvodina.
Govori se za nekiga dvorskiga komisarja, ki ima le dni v vojvodino iti, de jo regulira. — Zahvalite se bratje za to dobroto, samo glejte, de vas ne zregulira na nemško ali madjarsko kopito.	(Slav. Jug.)
Karlovci v Banatu so v stan obsede djani in vsi politiški časopisi prepovedani; kdo de je lega vzrok se še ne ve; Slavenski Jug misli, de zvijače Slratimiroviča.
v
Ceska dežela.
Slav. Centr. BI. od 7. Svečana povedo de je v ministerskim posvetovanju zastran pristopa Austrije k Nemcam, za ktere sta se Bruk in Stadion nekoliko potegovala, minister Kulmer dvomljivo vprašanje odločil in tehtnico na slavjansko stran nagnil, tako de se Au-srija z Nemčijo drugači menila ne bode, kakor deržava z deržavo po pravdi narodov (Volkerrecht). Bog daj, de bi res bilo!
Ali to ne kaže biti resnica, ker so se pri nas zopet volitve za Frankobrod razpisale, kakor se v razglasu pove, za to, ker važni deržavni interesi to tirjajo in ker mora Austrija v Nemčii mesto ohraniti, ka-tero ji gre. Bog odpri Slovencam in vsim Slavjanam austrijanskim oči, de bi vidili, kaj se jim plete!
Moravia In Silczia.
Holomuc 4. Svečana. K veličanskim obhajanju na dan sv. Slavjanskih apostelnov Cirila in Metoda 9. Sušca se delajo tukej velike priprave. Sosebno se bodo mende staro-slavjanske svete pesmi pele. Slavjanski poslanci v Kromerižu so sostavili za vravnanje te slavnosli lasten odbor. Eni tudi pravijo, de se bodo vse Slavjanske Lipe povabile, se vdeležiti tega slavjanskiga obliajanja. —
Galicia in Tladimiria.
Ministerstvo pravice je vkazalo, de bi se na praznike Businov iztočne vere v sodništvih kakor na katolške gledalo. —
Iz Lvova 31. Pros. (Zorja gal.) Lvov-ski general komando je vkazal po oficirju predpostaviti glavnimu rusinskimu zboru v seji njegovi IG. Pros. vojaka Busina Kipriana Kocana v Nužanovim polku, ki se je v laški vojski skazal; zakaj de si težko ranjen se vendar naskoku močniga sovražniga oddela ni vdal, temuč je odločeno mesto silno branil.
V ravno ti seji je sklenil zbor poslati odborstvo k novimu deželnimu poglavarju Age-noru Goluchovskimu, poklonit se mu v imenu družtva in rusinskiga ljudstva; deputacija ga pozdravila 27. t. m. serčno in odkrito, iz njegovih besed smemo vse dobro pričakovali, zato bo zbor zahvalno pismo cesarju za noviga poglavarja poslal. —
Ogerska dežela.
Madjarski beguni se zopet zbirajo pri Se-gedinu in se zopet tako ravnajo, kakor de bi se tam postaviti liotli. V Debrečinu in Sege-dinu so še zmiraj honvedi in sicer narbolj razkačeni.
N c 1» o 1 i t i & k i del.
Slovenske pripovestlce.
L
Černošolc.
(Gorenska.)
Ne deleč od Radolce sreča kmet mladig gospoda. Ta ga prosi, de bi ga peljal k ne kim jezercu na gori tam in tam, in mu oblju bi dati plačilo. Kmet jc koj pri volji ga tje kej spremiti. Se napravi in gresta. Prideta tje. Zdej mu da gospod plačilo, kakor mu je obljubil, ter mu reče, de se zna verniti. Se zahvali in gre. Pa si misli in reče: Šembrej ta človek ima gotovo kej v mislih. In stop na stran in skrije se za neko debelo drevo brez de bi ga bil gospod vidil. Gospod, kc ga zgreši, misli, de kmetje že Bog ve tje Uzame černe čudne bukve iz suknje, in brati začne stoje na kraji jezerca. Kar pride iz vode čern kozel in se vstopi pred gospoda. Gospod zapre bukve, jih spravi v suknjo. Se vsede na kozla. Kozel pa plane v vodo in zgineta oba. Kmet izza drevesa to viditi, gre scer k jezercu, ker pa ni nič taciga vidil in najdel se verne domu, brez de bi bil kterikrat komu kej povedal, kaj se je zgodlo in kako Preteče let in dan. Primeri se, de je tisi kmet blizo tistiga jezerca nekej opraviti imel Kar zagleda ravno tistiga gospoda, ki gaje dans leto vidil se v jezerce pogrezniti. Približa se mu. Se mu odkrije ter ga po domač šegi serčno pozdravi. Gospod kmeta ravno tako, ker je bil prijazin gospod, ne tako oša-bin, kakor so dandanašni le prcradi vsi gospodje. Pobara ga zdej kmet od kod in kam „lz jezera pa k vam;" reče gospod, in pripoveduje na dalje takole: „De si me dans leta vidil v jezero planiti, vem, in vem, de si izza drevesa gledal za mano. Takrat sim šel v černo šolo, se učit vsake verste koristnih reči. Kozel meje prinesel doli skoz vodo v neko prostorno poslopje. To poslopje pa je bila černa šola fu so mi vsake verste mnogo bukev navlačiji ki sim jih mogel v let in dnevi vse prebrati in gorje meni, če bi jih nc bil vse prebral javalne bi bil še kdej verh zemlje hodil, Rog ve kaj bi se bilo z mano zgodlo. Torej, de sim jih mogel vse prebrati, sim bral noč in dan v eno mer naprej in naprej, brez dc bi bil od tistiga časa kej zavžil. K sreči pa sim vonder vse prebral, in izučen učenosti vsake verste, de skor bolj ne morem biti, pridem zopet verh zemlje. Vem za zaklade pod zemljo, vem za rudo zlato in sreberno in veni več drujih reči, ki pa niso, dc bi se povedale. Ker ste pa vi molčali, de niste nobenimu povedali, kaj se je zgodilo z mano, vas čem sabo vzeti, in greva, če čte, po rudo zlato in sreberno. Rlizo je, ne deleč od tod." šla sta in prišla sta do gore. Tu se vstavita. Gospod nekej pomermra in odpre se v goro noter v skalo luknja. Pred luknjo pa je stala na straži neka pošast (ali grozovit velikan, ali neka prečudna divja zver). To zver ne-kakošno odpravi gospod in šla sta brez overe v jamo. V jami pa je od stropa viselo zlata in srebra, de ga je bilo le lepo viditi in škoda škoda, de d alej ne vem.
Kdor kej več ali bolj popolnama ve od tega , nej pove prosim, ako ga je volja.
2.
lluda sreberna.
(Gorenska.)
Prijezdari v Smokuč Lah. Prosi kmeta Smokučana, de bi mu pokazal kraj ta in ta za Verliam pri gori Zelenici. Kmet je prec pri volji, mu tjekej pot pokazati. Napravi se in gresta. Prideta na mesto. Tu stopi Lah raz konja. Reče kmetu Smokučanu, de nej mu prime konja. In Lah nekakšno po svoje poskoči in naredi se nakrat jama pod njim — ker je hitro, brez dc bi ga bil kmet vidil, neki kamen premaknil.
V to luknjo gre Lah. In hodi vun in noter in izlačuje rudo sreberno, de jc dovolj nanosi. Potlej pa urno , brez de bi ga kmet vidil, lepo s skalico luknjo zadela, de je Smo-kučan menil, de se je jama sama zaperia. Lah zasede konja in gresta s kmetam proč od tod. Kmetu pa je po poti zažugal, de gorje mu, če kterimu le besedico čerhne od tega, kar je vidil in česar .jc bil sam priča; pove, de gorje mu, če bi kdej šel sam tje rude iskat, ker bo gotovo zvedel; če se kaj' taciga primeri. Dal mu je nekej precej plačila in ločita se. Kmet je molčal in ni povedal živi duši besedice od tega, kar je slišal in česar je bil sam priča.
Dolgo časa seje ogibal tud tistiga kraja, kjer je hali toliko srebra nabasal. Iše,iše,pa ne more nič dobiti. Dobi na zadnje vonder le kos sreberne rude. Pa ker je ni poznal jo verže proč in več ni prišel iskat. Primeri se pa, de je šel ta kmet na Laško. Pride v neko mesto. Tu hodi gor in doli, sem in tje, kakor so bili opravki. Kar ga skoz okno neki gospod pokliče, in kmet ga koj spozna, de je tisti Lah, ki je takrat nabasal srebra, de de. Gre k njem. Ta ga vpraša, če je kej šel tje na tisti kraj rude iskat. Kmet pa je tajil, in djal, de ni nikoli tje šel. Lah pa postavi predlij veliko zerkalo (špegel) in pravi: Poglej tu noter. Ali vidiš, veš kaj tvoji zdej doma delajo. Kmet pogleda v zerkalo in pravi: Vidim, ravno pri kosilu sede. Lah. Vidiš svojiga psa? Kmet. Vidim, pod mizo leži. Nato pa uzame Lah samokres (pištolo), pomeri in vsterli in zverne se pes noter pod mizo. Reče kmetu: Vidiš, de vse vem, lc škoda, de bi tajil. In če se še kdej priderzneš tjekej po rudo iti, se Ihi s tabo ravno taka zgodila, kakor s psam Zdaj pojdi in čuj. Šel je in ko je v mestu o-pravil, kar je opraviti imel, se verne domu. Domu pride v Smokuč. Pobara po psi in pra-ša, kdaj dc je poginil. Domači mu povedo dan in uro, in on pa tudi pove, kaj in kako. Se večkrat poleni so vidli Laha po rudo priti. Od nekoliko časa sem pa ga več ni. Kmetje so večkrat potem šli tjekej rude iskat, pa niso nikoli nič dobili. Iu dandanašni zmerej še mislijo, de blizo tam okrog kje mora bili ruda, in mende ravno iz tega tudi' izvira
3.
Prerokovanje od Begun. (Gorenska.)
Pravijo, dc bojo Begunci rudo sreberno dobili, jo kopali za Jamarskim verliam v Dragi ali za Luknjo. De bojo sčasam tako obogateli, de bojo hiše z bakram (kufram) krili. De bojo imeli sreberne kegle in sreberne krogle. De bojo neizrečeno ošabni, prešerni in prevzetni. Prišla bo vdova z otročicem v Beg-ne. Bo v bogaime prosila, ali namest de bi seji kej podelilo, bo zgrabil Begune nje otro-čiča, mu bo odrezal glavo ter jo zakatalil med kegle. V lini hipcu pa bo voda iz rudne jame butila. Hriba Jamarski verh in Begunšca se bota pogreznula. Begnc in bližne vasi do blatne lese se bojo potopile, in jezero se bo čez in čez razlilo, tako de se bojo na Rodne k sv. Frančišku, in na goro k sv. Petru v čolnih vozili. — Toliko sim jest zvedel. Znabiti je še kej več? Kdor ve, naj pove.
Valjavec.
Hogoslo*je
malikovavskih Slovenov.
(Poleg Jana IIolIyta in Dobrovskiga.)
(Dalje.)
S vat ovit: Bog moči, vojske, miru in hrabrosti ; je bil pervi za Perunam.
Njegova podoba je bila velike postave, in z šterimi glavami na šterih vrateh, tako, de
c na vse strani vidil. Brado je imel počesano, lase ostrižene, v desni roki je deržal meden rog, kteriga je njegov duhovnik vsako leto z vinarn nalil; in iz njega se je prihodna letina prerokvala; v levi je imel lok. Oblečen je bil z sukno do kolena. Ne daleč od njega je viselo sedlo, in velik meč z lepim sreber-lim deržajem. Blizo cerkve je bila štala, v eteri je Svatovitov konj stal.' Na tem konju je Svatovit vsako noč jezdaril in se z sovražniki vojskval; zato pa de bi bili ljudje to verjeli je njegov duhoven vsako no« na njem jahal, in zjutrej vsiga oprašeniga in trudniga v štalo postavil. Slovesnost temu Bogu na čast se je na nasledni način praznovala. Vsako leto po dokončani žetvi sc so zbrali ljudje iz vsih strani v njegov tempelj, se mu za letino zahvaliti in za prihodno prositi. Pred cerkvijo so bile velike gostije napravljene. Nar-višji duhoven z dolgo brado in lasmi je ta dan pred slovesnostjo svetišč lepo omedil, pri kom se je pa pridno varoval de se ni oddehnil, dc bi nc bil z umerjočim diham boga kaj oskrunil, v ta konec je vedno k d urim letal se oddeh-nit. Drugi dan ko so ljudje že pred vratmi zbrani čakali, je šel v tempel, vzame bogu rog, in začne prerokvati. Če se jc vino anskiga leta vsušilo prerokuje slabo letino, n opominja ljudi ši kaj prihraniti za prihodno hudo leto; ako se pa ni nič vsušilo, je pro-rokval rodovitno letino. Potem jc iz lil staro vino k nogami Boga, in prazni rog zopet na-
polni. Zdaj začne moliti in priporača bogu sebe, svojo družino in celo deželo, in prosi za zdravje, srečo, dobro letino i. t. d. Po dokončani molitvi popije v enim dušku vino, ga z noviga nalije in bogu v desno roko rog postavi.
Ko je bilo vse to končano so darovali z medam polit kolač, ki je bil tako velik kakor zrašen človek; ta kolač je duhoven med sebe in med ljudstvo položil, 'in pričjoče prašal, če ga vidijo, na kar so mu odgovorili, de pač duhovna, ampak kolača ne vidijo. Zdaj se verže duhoven na kolena, in prosi v goreči molitvi, de bi bila ob leti taka dobra letina, de bi se on lahko cel za kolač skril. Kar je še dneva od te božje službe ostalo, so ga z jedjo kolačev, pojtic in posvečeniga mesa, z pijačo, plešam, igrami dopernesili.
Nekteri tempeljni tega boga so bili posebno dragoceno okinčani; pomalani so bili z rudečo barvo, lesenina z različnimi rezbami izdobljena, okolo svetiša so bile žlahtne ogrinjala razpete, ktere so bile na velikih praznikih razgernene, de je ljudstvo zamogio boga viditi. Arkonski Svatovit na Rugenskim otoku je imel tri sto konjev in ravno toliko vojšakov za vojsko. Zastava Svatovita je bila posebno imenitna (v Arkoni stanica imenvana); v voj-sko jo je vikši duhoven nesel, in pod njo so imeli pravico ropati, požigati, postave prestopati, z eno besedo vse pojčenjati, kar se jim je zdelo. Njemu je bil bel konj posvečen, z kterim so prihodne reči na nasledni način pre-rokvali: duhovni so položili po zemlji tri verste kopj med ktere so ravnomerno žehtarje poveznili. Potem duhoven malo pomoli, in iripelje konja z celo opravo na mesto. Če je conj z desno nogo versto prestopil, je bilo dobro znamnje, ako je pa z levo storil, slabo znamnje, in če so se na vojsko ravnali, so jo opustili.
(Dalje sledi.)
Knjiga splošnih ricrzavljanskili postav.
§. 32.
Zguba deržavljanstva z izselitvo v ptuje, ali z omoženjem deržavljanke z ptujcam se v izselitnih postavah odloči.
§. 33.
Ptujcam gredo sploh enake deržavljanske pravice in dolžnosti kot domorodcam, ako za vžitek teh pravic ni izrečno tirjana lastnost deržavljana. Tudi morajo ptujci, ako hočejo z domorodci enako pravico vživati, v dvomljivih primerlejih dokazati, de deržava, iz etere so, z deržavljani teh dežela glede pravice, od ktere je prašanjc, tudi kakor z svojimi ravna.
§. 34.
Osebna zmožnost plujcov k pravnim opra-vilam se ima sploh po postavah kraja presoje-vati, kterim je ptujec po svojim stanovaljšu ali če praviga stanovaljša nima, po svojim rojstvu kot podložnik podveržen, ako ni za posamezne primerleje v postavi kaj druziga zapovedano.
§. 35.
Opravilo , od vunajnika v ti deržavi počelo , po kterim drugim pravice nakloni, brez e bi nasproti jih k čemu zavezal, se ima ali jo teli postavnih bukvah , ali po postavi pre-sojevali, kteri je ptujec kot podložnik podveržen , po tem ko je ena ali druga postava veljavnosti opravila vgodniši.
36.
Ako vunajnik v ti deržavi z deržavljanam vzajemno vezajoče opravilo sklene, se brez izjeme po teh postavnih bukvah; če ga pa z vunajnikam sklene , le takrat po njih 'presodi, če se ne dokaže, de se je pri sklepanju na drugo pravdo mislilo.
§. 37.
Kader vunajniki z vunajniki ali z podložniki te deržave v ptuji deržavi pravne opravila predvzamejo, se imajo presojevati po postavali kraja, kjer je opravilo sklenjeno bilo, če pri sklepanju ni očitno druga pravda za podlago vzeta bila in predpis v 4. <sj. zapopa-deni nasproti ni.
g. 38.
Poslanci, javni opravilniki in osebe v njih službi stoječe vživajo oprostenja vterjene v pravdi narodov in v deržavnih pogodbah. §. 39.
Različnost vere nima na privatne pravice nobene moči, razun kolikor to postave za nektere reči posebno zapovejo.