C. K. pošti! Nedobavljene številke je poslati administraciji „Eisenl>aliner‘*. Dunaj V. Zentagasse 5. štev. 1. 44511 V Trstu, v pondeljek 1. januarja 1912. Leto V. PROJTA ymu rOT R SVOBODI T »'v ZNiCnR GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVL3EHGEV nniiiinuiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiimi/ijm UREDNIŠTVO se nahaja v Trstu ulica Bosche ito 5, Telefon 1570. UPRAVNIŠTVO Dunaj V. — Zentagasse 5 Izhaja v Trstu 1 in 15 vsaki mesec Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, o o o Rokopisi se ne vračajo, o o o Naročnina: za celo leto..........4'40 K za pol leta...........2'20 K za četrt leta .... MO K Posamezna številka 18 vin. 1911 in za leto Ob novem letu. Pravkar smo zaključili kalendarično leto na steno pritrjamo nov koledar 1912. To delo je tako malenkostno, da je v navadnem življenju gotovo nihče ne smatra posebno važnim in nešteto število koledarjev se bo pribilo na razne stene, ne da bi si pribijalec pri tem mislil kaj posebnega. Toda vsi niso tako ravnodušni. Imamo namreč tudi ljudi, katere vsako delo spominja na kako gotovo stvar in ko to delo opravljajo mislijo na vse mogoče stvari, ki so z dotičnim delom v kakoršnikoli zvezi. V to vrsto ljudi spadamo tudi mi Nov koledar še ni pribit in že se nam vsiljuje misel na oni čas, ko smo ravno pred enim letom in na ravno istem prostoru obesili koledar, katerega zadnje ostanke smo ravnokar odstranili. Ob enem s to mislijo pa se nam pojavlja nešteto drugih misli, ki po največ padajo v dobo zadnjega leta, torej v tisto dobo, kateri je bil izrabljen koledar namenjen. Te misli pa so zelo ravnovrstne in v bistvu precej podobne bazarju v katerem je vse mogoče pomešano na razmerno omejenemu prostoru. Še bolje rečeno: naše misli so otvorile pred očmi dolgo predstavo kinematografskega filma in slike na tem filmu so precej natančen seznam onih beležk, katere smo v pretečenem letu skrbno beležili v dnevnik. V ozadju velikanske slike opažamo še vedno, kakor pred enim letom, žensko postavo dolge in suhe vnanjosti v spremstvu glada in bede in zdi se nam, da se je prizila že precej v ospredje. Novi davki in podražene življenjske potrebščine, pomnožena vojska in velikanski dridnavti, prenapolnjene bolnišnice in neštete množice brezposebnih, vse to se nam pokazuje znova in v veliko živejših barvah nego pred enim letom. Poleg tega pa vidimo še nekaj novega kar v lanski sliki vsled meglenega obnebja ni bilo vidno in kar se nam letos kaže kot pogubonomi bog vojske, ki je celo leto plaval nad našimi glavami čakajoč prilike, da nas prične obsipavati z vsemi blagodejstvi narode uničujočega militarizma in marinizma. Nehotč se nam vsiljuje čut rožljanja z orožjem, spremljajo ga pa neskončni potoki proletarske krvi, katero bi brez vsacega pomisleka žrtvovala poživinjena kapitalistična druhal svojemu zlatemu teletu, če bi se ne bala močne skupine odločnih mož in žena, ki hladnokrno svoje žuljave roke križaje, dajejo sliki vzvišen čut varnosti Krvavordeč prapor vihra nad njih glavami in iz pogleda vsakega posameznika švigajo iskre skrajne odločnosti, ki jemljejo vid onim, ki so združeni na nasprotni strani pod mogočno črno kuto nazadnjaštva. Tu krepke in čvrste postave žuljavih rok in napetih mišic — tam ogromni trebuhi na slabotnih nožicah in oveneli obrazi iz katerih gleda strah in bojazen. To je končni prizor / vrsti menjajočih se slik in ta nas živo spominja, da smo se z vstopom v novo leto zopet za korak približali tistemu cilju, po katerem hrepeni ves izkoriščani rod. -------------- 1913 ----------- smo zapisali na novo ->tran zgodovinske knjige, s tem pa nismo izbrisasli leto 1911. In ravno leto 1911. je, ki nam bo v bodočih bojih nudilo priliko, izpopolniti naše znanje in urediti naša bodoče delovanje, kajti pojavi, ki smo jih v tem letu doživeli, so bili povsem novi in so nam pokazali, da je nasprotnik pripravljen na /sc in da je tudi naša dolžnost izpopolniti naše- orožnice in se pripraviti za odločilni boij Tudi železničarji kot velik del izkoriščanega rodu, ne bodo pozabili na zadnje leto. Tudi njim je to leto pokazalo, da uma bistri meč v njih vrstah še ni zadobil tiste ojstrin- , ki je neobhodno potrebna če naj reši.tudi-j v i> gospodarskih spon v katerih še tiče. Obrusiti bo treba raz njega vse narodnostne in verske hibe in očistiti ga bo treba separatističnih rjavin, torej vseh onih znakov, ki onečiščajo njegovo bistrost. To delo sicer ne bo lahko, toda ker nam trdi brus socializma jamči uspeh, zato tudi ne smemo in ne moremo prej odjenjati, dokler orožje v naših rokah ni tako kristalno čisto, kakor mora biti. Ali je treba še dokazov, da nam manjka dobra in enotna organizacija? Mar nismo bili v zadnjih mesecih priče gnusne kravje kupčije, ki so jo sklepale meščanske stranske z vlado, ne da bi se ozirale na naše opravičene in utemeljene zahteve? Vemo sicer, da se bo po končanem tokratnem gibanju vsulo debelo kamenje laži in obrekovanj po naših glavah, in le malo jih bo, ki bodo pošteno priznali, da ni naša krivda če uspeh ni popolen. Naj-širje bodo seveda odpirali svoja zijala tisti, ki so zanesli v vrste železničarjev razdor in s tem razbili predpogoj zmage —- solidarnost. Vzlic temu pa ne postanemo malodušni, ker vemo, da je končna zmaga le nam odločena. Prag novega leta smo prekoračili s sveto prisego v srcih, da hočemo tudi v tem napredovati in se zopet za korak približati končnem cilju mednarodnega socializma. Akcija za železničarje v parlamentu. Predlog odseka za državne nastavljence sprejet. — Vlada obeta 21 milijonov kron. Poslanska zbornica se je dne 16. m. m. pečala s sklepom odseka za državne nastavljence, ki je kakor znano, zahteval 38 milijonov kron za zboljšanje dohodkov železničarjev in sicer enoglasno, kar se pač redko dogaja. Temu nasproti pa je potom železniškega ministra podana izjava vlade, po kateri je ista pripravljena z ozirom na državne finance sicer ne ves od odseka zahtevam znesek, pač pa 9/ milijonov kron uporabiti sn zboljšanje železničarskega položaja. Z letno svoto 21 milijonov kron hoče torej vlada za sedaj obremeniti železniški proračun, pri čemer namerava še nadalje železničarskemu osobju izkazati »blagohotno naklonjenost«. Ni treba še posebej zatrjevati, da socialno uvidevanje vlade, do katerega je prišla pod pritiskom gibanja v zadnjih tednih, ne more v nobenem oziru zadovoljiii. 21 milijonov skupaj je sicer lepa svotica, toda učinek, ki ga je mogoče ž njo doseči, izgine takoj, ko jo je treba razdeliti med celo armado uslužbencev. Niti njih najnujših želj ni mogoče s to svoto izvršiti. Z 21 milijoni na leto se ne more shajati in socialne potrebe, ki jih je mogoče s to svoto izvršiti v svrho zboljšanja položaja državnoželezniškega osobja, ne odgovarja potrebam, ki jih je povzročila beda zadnjih let. Tako bo tudi vlada kmalu morala priti do prepričanja, da s to svoto ne more zadovoljiti uslužbencev in da s tem še ne bo dosegla miru Pa tudi meščanske stranke, ki so z enoglasnim sklepom zbornice dale vladi navodilo, da želijo vporabo 38 milijonov kron za železničarje, se v bližnji prihodnjosti ne bodo mogle odtegniti dolžnosti, da zahtevajo tudi izvedbo ostalih minimalnih zahtev, katere so same priznale in sklenile. Kar nudi vlada, se more smatrati le kot prvi obrok tega, kar je zahtevala zbornica kot nujno potrebno. Ostalih 17 milijonov kron, ki jih ostane vlada še dolžna, se bode moralo na vsak način iztirjati na podlagi sklSpa zbornice. Iz tega stališča izhaja tudi sklep, ki ga je konferenca akcijskega komiteja sklenila v nedeljo 17. m. m. Kakor je brez dvoma, da ne more zadovoljiti to kar vlada sedaj nudi, tako se tudi ne da utajiti uspeh ali pa celo govoriti o neuspehu. Dejstvo je, da bi se brez organizacije ne bilo doseglo niti vinarja. Pred par meseci še nihče ni mislil, da bo vlada do konca leta morala ugoditi vsaj nekaterim željam uslužbencev. Ko je 3. septembra na Dunaju pričela akcija, so oživele tudi nasprotne organizacije in vlada je začela pojmovati, da bo treba zopet dati nekaj koncesij Pod pritiskom tega gibanja je prišla naprej predloga vlade, v kateri se je namenilo železničarjem 14 milijonov kron in še to le proti junktimu. Da je vlada morala zvišati svoto na 21 milijonov kron in opustiti junktim, ne bo nihče trdil, da se je vlada kar čez noč začela zavedati svoje socialne dolžnosti. A ne samo vlada, tudi stranke so morale računati z organizirano močjo osobja. V živem spominu nam je še, kako so isto meščanske stranke, ki so sedaj glasovale za 38 milijonov, še jeseni 1908 svoto 20 milijonov in maja 1910 celo 8.8 milijonov smatrale previsoki za železničarje in jih takrat odklonile. Brez pretiravanja torej lahko rečemo, da je socialno demokratična organizacija v tem oziru vzgojeralno vplivala. Naša bližnja naloga, ki jo tej gospodi že danes naznanjano, je ta, da prisilimo 'meščansko večino, da zahteva od svoje meščansho-rasredne državne vlade, da 38 milijonski sklep tudi izvede! Vsa dosedanja zgodovina železničarskega gibanja je dokument za dejstvo, da uspehi, ki jih izvojuje delavski razred, ne morejo biti večji kot je njegova realna moč. Tako nas uči tudi to gibanje, da nam je organizacija, ki nam je doprinesla že toliko uspehov, polrebnejša kot kdaj poprej. Zbrati in združiti je treba vse moči, da tekom časa to izpopolnimo, kar nam sedaj še manjka. Vsi do zadnjega v organizacijo, ki jo hočemo preobraziti v moč, s katero bomo napredovali od uspeha do uspeha! * * * V sledečem podajamo poročilo o seji zbornice: V nadaljevanju razprave o železničarskih zahtevah naglasa posl. Tomschik (soc. deni.), da je vlada s svojimi nejasnimi izjavami močno ovirala odsekovo delovanje. Najhujša napaka, ki bi jo mogla zagrešiti vlada, pa bi bila, če bi hotela skrčiti soglasne predloge odseka. Vladi je ležeče na tem, da je osobje zadovoljno; ampak dosedanji priboljški niso mogli zadovoljiti osobja, ker so jih morali železničarji vladi v trdem boju izsiliti. »Dobrohotnost« vlade železničarjem ni nič koristila; na lastne noge so se morali postaviti in z lastno močjo priboriti si to, česar jim »dobrohotna« vlada ni hotela dati prostovoljno. Vlada je izjavila, da ne more izvršiti v pododseku sprejeta načela, da je zboljšati dohodke predvsem nižjim kategorijam, delavcem in uslužbencem, češ da bi taka re- 1 gulacija zdražila ostale kategorije. Razmere pri železničarjih so povsem drugačne kot pri ostalih državnih uslužbene h: več se od njih zahteva, ker je od njihove službe odvisna varnost življenja. Zato pa morajo biti bolje plačani. Mezde železniških delavcev zaostajajo daleč za mezdami drugih delavcev, vsled česar je nujno potrebno, da se zvišajo osnovne mezde. Zvišanje delavskih mezd zahteva pri velikem številu zaposlenih železniških delavcev lepo svoto. V 1. 1908 dovoljeni trije j miljoni niso zadoščali niti za zvišanje osnov- j nih mezd, nikar za zboljšanje plač starejšim delavcem. Usodna zmota meščanskih strank bi bila, če bi glasovale za odsekove predloge v upanju, da bo vlada te predloge že ob-strigla. Tako postopanje bi bilo neodpustno in frivolno norčevanje iz železničarjev. (Pritrjevanje socijalnih demokratov.) Soc. demokratje pričakujejo od meščanskih strank, da pritisnejo na vlado in se z vsem vplivom zavzamejo za izvršitev odsekovih sklepov. (Živahno PODLISTEK. Rnton Čekov. Mladenič, svetlih obrvi in koščenega obraza, v razcefranem kožuhu in v suknje-nih čižmih je čakal okrožnega zdravnika; ko se je po končani viziti vračal iz bolnice domov, je boječe stopil predenj. Vaše blagorodje! je dejal. — Kaj hočeš? Mladenič je potegnil z dlanjo preko nosu, pogledal v nebo in potem odgovoril: Vaše blagorodje... V oddelku za bolne jetnike imate mojega brata Vaško, kovača iz Varvarina... Tako je, in kaj potem? Jaz sem torej Vaskin brat... Uvoje bratov: on Vaška in jaz Kirila. Razen naju je še troje sester, a Vaška je oženjen in ima otroke... Ust je obilo, a roke za delo nobene... Kovačnica je skoro dve leti ni videla ognja. Jaz delam v katunarnici, kovačiti ne znam. In kakšen delavec je oče? Kako naj dela, ko še jesti ne zna: žlico nosi mimo ušt. — Ali kaj pa hočeš od mene? Bodite milostljivi, pa izpustite Vaško! Zdravnik je debelo pogledal Kirila in brez besede odšel svojo pot. Mladenič ga je pretekel in mu padel pred noge. pritrjevanje). Nečem groziti, ampak prav resno opozarjam vlado, da čaka 220 tisoč državnih železničarjev na izvršitev odsekovih sklepov, da ti ljudje niso navezani na dobrohotnost parlamenta, temveč da po potrebi tudi z lastno močjo lahko dosežejo svoje zahteve. Socijalni demokratje bomo glasovali za predloge in gledali, da se prav nič ne skrčijo (Živahno odobravanje.) Železniški minister baron Fcrster priznava, da je z ozirom na odgovorno službo železničarjev opravičena posebna skrb državne uprave za to kategorijo državnih uslužbencev. Pokritje za zvišanje železničarskih dohodkov je dobiti le z zvišanjem ta-rifov; tu pa je treba posebne nežnosti, da se ne preobremeni privatna industrija ker bo regulacija železničarskih plač nedvomno uplivala tudi na mezde v industriji. Drugi, | nič manj tehten pa je ozir na slabe državne ! finance, specialno na finance drž. železnic. Posl. Lovv: Delavci jih niso zakrivili! Železniški minister baron Forster: Stanovanjsko doklado namerava vlada uradnikom zvišati za 23 in 25"/,,; poduradnikom in uslužbencem pa za 25 do 28% najnižjim štirim plačilnim stopnjam in za 10 do 20" „ višjim plačilnim stopnjam. Izdatnejše je treba ob tej priliki poskrbeti za uslužbence, ker šo se prejemki poduradnikov nedavno znatno zboljšali. Glede na oficiantke in manipulantke se vlada pridružuje odsekovim sklepom: ofi-ciantkam namerava podeliti približno 15" „no doklado, manipulantkam pa zvišati v nekoliko manjšem obsegu dnevno plačo. Tudi ublažitvi neenakosti, ki so jih povzročile prejšnje regulacije, obrača vlada i svojo pozornost, vendar na popolno izenačenje 1 po službeni dobi ni misliti, ker je iz finančnih ozirov neizvedljivo. Oddelek o povišanju delavskih mezd je najvažnejše poglavje nameravane reforme. Vlada bo gledala, da po možnosti uravna to zvišanje z ozirom na različne krajevne razmere, ker so mezde železniškega delavstva v resnici nezadovoljive. Zlasti bo bolj kot | doslej vpoštevat^Jelavca z daljšo službeno dobo. Poleg mezdne regulacije pa ima vlada v mislih tudi mezdno napredovanje. Vprašanje dopustov in dela čez čas je v tesni zvezi z delovnimi redi, ki se že iz-gotavljajo. Vkratkem bodo načrti predloženi centralnim odsekom, da se nastavljenci izrazijo o naših namerah. Vse te odredbe, ki sem jih naštel, stopijo večinoma že s 1. januarjem prihodnjega leta v veljavo. Posl. Habermann: Ali pa bodo veljale za nazaj ? — Dobri gospod doktor! — je zaprosil in oči so se mu zasvetile in z dlanjo je potegnil preko nosu. — Izkažite milost, izpustite Vaško domov. Do smrti bom molil za Vas! Doma od gladu vse umira! Mati plaka dan za dnem, žena pretaka solze... Smrt vsepovsod! Sicer bi mu ne bilo do belega dneva! Izkažite milost, izpustite ga, dobri gospod! Ali si neumen, ali ob pamet? — je vprašal doktor in ga srdito pogledal. — Kako naj ga izpustim? Saj je vendar jetnik! Kirila je zaplakal. — Izpusti ga! - Bedak! Kakšno pravico pa imam? Sem-li ječar, kali? Pripeljali so. k meni v bolnico, da ga zdravim, in zdravim ga, ali izpustiti ga smem prav tako malo kakor tebe zapreti. Buča nespametna! — Ampak brez vzroka so ga zaprli! Čakajoč na razpravo je pretičal skoro leto dni v preiskovalnem zaporu, a še sedaj ne ve, zakaj sedi? Ne bi rekel, če bi bil koga ubil, ali recimo, če li bil konje kradel, a vtaknili so ga v luknjo, da sam ne ve. Dobro, ali kaj imam jaz pri tem? — Kmeta so zaprli in sami ne vedo zakaj. Če se ga je navlekel, blagorodni gospod, tedaj je pozabil na vse: očetu je obrezal ušesa, sebi je lice razparal v pijanosti. Dvoje naših mladičev — zahotelo se jima je po turškem tobaku — ga je nagovarjalo, Železniški minister baron Forster: Ne, nazaj ne bodo veljale. Posl. Habermann: Za božič bi bilo treba kaj ukreniti! Železniški minister baron Forster: Božično obdarovanje bo obstajalo v tem, da bodo omenjene naredbe razglašene, če le pojde, še pred božičem. Odredbe, ki jih namerava vlada, zahtevajo več kot 21 miljonov na leto, torej mnogo več nego je vlada prvotno nameravala, ampak mnogo manj nego hoče odsek. Samoposebi se razume, da bo vlada tudi zanaprej posvečala finančnemu položaju železniških uslužbencev naj večjo pozornost. Pri tej priliki se obračam do osobja s prijateljskim, ampak resnim svarilom: železničarji naj upoštevajo blagohotnost vlade in njeno dolžnost, da v interesu celokupnosti varuje varnosti, red in gospodarnost v svojih oblastih. Enako dolžnost imajo vsi državni nastavljenci. Kričeče zglede za neenakomernost dosedanjih regulacij navaja posl. Marek (soc. dem.): Če čakajo uradniki in poduradniki, ki jim vsak privošči njih skromne plače, na 200 kronsko napredovanje dve leti, čakajo uslužbenci na 100 kron po tri leta, rokodelci na 60 kron tri leta in delavci na 30 kron tudi tri leta. (Klici: Čujte! čujte! s socialnodemokratičnih klopi.) Ce se vlada izgovarja na prazne državne blagajne, ni boljšega sveta kot ta, da se porabi prihodnjič za zgradbo vojnih ladij namenjeni obrok za državne železničarje. (Odobravanje socialnih demokratov). Potem govore še Vojna, Koerner, Kroj in German, nakar se razprava zaključi. Za generalna govornika sta izbrana: pro Ellenbo-gen, contra Buri val. Generalni pro-govornik dr. Ellenbogen (soc. dem.) navaja, da znašajo osebni stroški na nemških železnicah na vsak kilometer , 1 K 37 vinarjev, pri nas pa 1 K 94 vinarjev. Ker so mezde vzlic temu v Nemčiji višje, dokazuje to, da je uprava boljša. Vse plače in mezde na avstrijskih državnih železnicah znašajo 30(> milijonov kron, torej povišek za 38 milijonov kron ni velik. Ker je na drž. žel. 240.000 ljudi, je naravno, da znaša še tako majhno zboljšanje takoj več miljonov. Javnost se ne sme plašiti visokih številk, s katerimi operira železniško ministrstvo precej dema-goško. Železniško ministrstvo se boji, da se vsled mezdnih poviškov na državnih železnicah zvišajo tudi mezde v industriji. Česar pa se minister boji, to je naše upanje. Če pokaže država dober zgled, bo nemara to vendarle blagodejno vplivalo na marsikaterega umazanega podjetnika, predvsem pa na da vlomi ž njima ponoči v opaldo, po tobak. Vinjen ju je ubogal, bedak. Ždrobili so ključavnico in vlomili. Vse so prevrnili, šipe so pobili, moko raztresli. Pijanci, saj veste! Tačas pa je prišel orožnik, pa hajdi na sodnijo. Celo leto so sedeli v zaporu, a pred tednom, v sredo so sodili vse tri v mestu. Vzad vojak z bajonetom... ljudje so prisegli, da je Vaška med vsemi najmanj kriv, a gospoda so razsodili tako, da je on kolovodja: mladiča so poslali v zapor, a Vaška za tri leta v ječo. A zakaj? To vedi sam Bog! — Že spet; ali kaj imam jaz pri vsem tem... Obrni se na gosposko. Pri gosposki sem že bil. Na sodnijo sem šel, pa sem hotel vložiti prošnjo, a niti prošnje niso sprejeli. Potem sem bil pri okrožnem sodniku, pri preiskovalnem sodniku, a vsak pravi: to ni moja reč. Čigava reč pa jo? Tu v bolnici ga ni višjega nad vami. Kar hočete, se zgodi. Bedak! — je vzdihnil zdravnik. — Kjer so porotniki obsodili, tam zgubi gubernator. minister svojo besedo, nikar takov okrožni sodnik. Vse besedičenje je zaman. Kdo pa je sodil? Gospodje porotniki... Kakšni gospodje? Naši sosedje so bili! Andrej Gusjev je bil, Aljoška Fluk. Mene že zebe, ko se tu s teboj raz-govarjam... »poželjivost« delavcev v dotičnih podjetjih. Nemške in angleške izkušnje kažejo, da so visoke mezde znamenje procvitajočega gospodarskega življenja. Prijazno svarilo, ki ga je železniški minister adresiral na železniško osobje, ni utemeljeno. Socialni demokratje nismo prijatelji pasivnega odpora. Zavedamo se nevarnosti tega poslednjega in najhujšega orožja, ne le za javnost, za državo, temveč za železničarje same. Zmerom smo naglašali nevarnost tega orožja, prav kakor potrebo organizacije kot nujnega predpogoja: za rabo tega orožja v slučaju skrajne potrebe. Ampak od nas ni odvisno, da preprečimo rabo tega orožja. Drug faktor je, ki lahko prepreči izbruh pasivnega odpora. Ta faktor je vlada in železniško ministrstvo. Iz tega razloga priporočamo vladi, da do pičice izpelje sklep poslanske zbornico. (Viharno odobravanje soc. demokratov.) Po besedah eontra-govornika Burivala in zaključni besedi poročevalca Heineja je odredil predsednik glasovanje. Zbornica je sprejela predloge odseka za državne nastavljence, da porabi vlada 38 mi-Ijonov kron za zboljšanje gmotnega položaja uradnikov, poduradnikov, uslužbencev in delavcev na državnih železnicah. Prav tako je potrdila od odseka priporočene resolucije. Naša bilanca. Dne 16. m. m. je razpravljal državni zbor o poročilu odseka državnih nastavljen-cev glede železničarskih zahtev, šlo je za predlog odseka, po katerem naj bi vlada izdala 38 milijonov kron za zboljšanje gmotnega položaja železniških delavcev in nastav-ljencev, torej za svoto, ki je za 50% nižja kakor bi bila po predlogu socialno demokratičnih poslancev nujno potrebna, če naj bi se železničarjem res nekoliko zboljšali življenjski pogoji. Ta predlog je padel že v odseku po izključni zaslugi zastopnikov, meščanskih železničarskih organizacij, katerim pripada tudi »radikalna« Z. J. Ž. Sodr. Tom-schik, kot zastopnik naše organizacije, se je moral rad ali nerad udati večini in je to tudi takoj konštatiral rekoč: Ker vidim, da za naš predlog meščanski poslanci ne bodo glasovali in zato na večino niti misliti ni, se pridružujem predlogom večine, izjavljam pa ob enem izrecno, da predloga ne umaknem, temveč ga le začasno zapostavljam«. S tem je bila seveda usoda 69. milijonov zapečatena in v odseku se je odigral znan akt železničarske tragedije. Toda vlada tudi s tem še ni bila zadovoljna in. nje zastopniki so zavzemali v odseku tako nejasno stališče, da je bilo sploh nemogoče vedeti, kaj prav za prav misli. Upala je namreč še vedno, da zbornica odsekovega predloga ne bo sprejela in je tudi v tem smislu uplivala na posamezne skupine v državnem zboru. Prišlo je pa drugače. V zbornici je sodr. Tomschik v kratkem toda jedrnatem govoru še enkrat naslikal žalostno sliko železničarja - proletarca, ki pričakujoč odločilno aesedo državnega zbora nestrpno čaka rešitve, katere mu doslej »dobrohotna« vlada ni hotela dati. Dejal je, da bi bilo naravnost nezaslišno, če bi hotela zbornica od odsekovega predloga še kaj odstriči in je apeliral na meščanske poslance, češ: naj odkritosrčno glasujejo za železničarske zahteve in zastavijo tudi ves svoj vpliv, da se sprejeti predlog tudi do zadnje točke izvede. Njegova izvajanja so napravila viden utis na poslance in ko je za Tomschikoni povzel besedo železniški minister pl. Forster, je bila napetost v zbornici splošna. Priznati moramo, da nas je nastop gosp. žel. ministra iznenadil, kajti doslej smo bili raz tega mesta vajeni popolnoma drugih govoranc iz katerih je kar puhtela visokost.. Tokrat je bila stvar nekoliko milejša in minister je celo priznal, da so njegovi predniki res streljali strašanske kozle. Seveda je potem skušal zopet braniti stališče vlade in je polagal posebno važnost na to, da se v zadnjih osemnajstih letih dohodki železničarjev niso zvišali le za 17%, kakor je trdil odsek, temveč za 27°/0 kar je vsekakor precejšna razlika. Žalibog pa je gosp. minister pozabil, da so razun njega tudi še drugi ljudje v državnem zboru, ki tudi natančno poznajo razmere železnic in železničarjev in zato je nekoliko iznenaden sledil izvajanjem glavnega za-govornika sodr. dr. Ellenhogna, ki mu je na podlagi Statističnega materijala takoj dokazal, da se njegove trditve ne ojemajo povsem v resnico. Sodr. dr. Ellenbogen mu je namreč dokazal, da je med dohodki nemških in avstrijskih železničarjev precejšna razlika. Med tem ko stanejo pri nas osebni izdatki 1 krono 94 vin. na kilometersko dolžino, stanejo v Nemčiji le 1 krono 37 vin. Ker so pa vzlic temu v Nemčiji višje mezde dokazuje to, da je tam tudi uprava boljša. Če operira minister z visokimi številkami, je dejal govornik, potem naj jih tudi razloži in pove, da izplačuje uprava državnih železnic vsem svojim uslužbencem, katerih je 240.000, na leto 306 milijonov kron. Če bi se torej tej svoti pride-jalo še 35 milijonov, potem to gotovo ne bo preveč in posebno posamezniki ne bodo čutili nikakoršnih posebnih zboljšanj. Javnost naj' se torej ne da z visokimi številkami preslepiti, ker so tudi namenjene velikanskim masam ljudstva. Povdarjal je tudi še, da socialni demokratje niso prijatelji pasivnega odpora, če ni nujno potreben in če se da cilj doseči tudi z drugimi sredstvi med katere spada v prvi vrsti dobra in enotna organizacija. Oni namreč dobro vedo, da je pasivni odpor orožje za najskrajnejšo silo, ki ima gotovo težke posledice za vse gospodarsko življenje, ki pa lahko postane tudi usodno za železničarje same; zato si ga tudi ti v kolikor so pametno organizirani — ne žele. Ko je govorilo še več govornikov, se je debata zaključila in je bil odsekov predlog sprejet. S tem pa še ni zadeva rešena, kajti vlada tudi po sprejetem predlogu še ni izrazila obvezne izjave in je nje govornik pl. Forster le obljubil, da se s 1. januarjem 1912 reši kar je tehnično mogoče. Da se železničarji s takimi obljubami ne morejo zadovoljiti je pač umevno in zato je izvrševalni odbor sklical za nedeljo dnč 17. m. m. v delavski dom v Favoritnu na Dunaju konferenco zaupnikov, ki naj bi odločila o nadalj-nih korakih. Na konferenci so bili zastopani razun zaupnikov državnih in zasebnih železnic tudi še poslanci dr. Ellenbogen, Seits, Ska-ret in Tomschik ter tajnik avstrijske strokovne komisije sodr. Ilueber. Sodr. Tomschik je podal jako podučno poročilo o posameznih fazah zadnjega gibanja in je očrtal v živih barvah stališče meščanskih poslancev naprarn zahtevam železničarjev. Pozabil seveda tudi ni taktičnih potez nasprotnikih organizacij in je končno obrazložil ponudbe vlade. Navzoči so sprejeli poročilo na znanje in na podlagi poročevalčevih izvajanj sklenili enoglasno sledečo RESOLUCIJO. V delavskem domu v Favoritnu zbrani zastopniki koaliziranih železničarskih organizacij ter člani akcijskega komiteja kot zastopniki vseh kategorij železničarjev izjavljajo, da je vladina obljuba, po kateri misli dati samo 21 milijonov kron za zboljšanje dohodkov železničarjem, nezadovoljiva in da ne zadovolja niti posameznih kategorij železničarjev, pa tudi ne železničarjev v splošnem. Zbrani torej izjavljajo, da vstrajajo na popolni izvršitvi predloga, ki je bil v državnem zboru na predlog odseka za državne nastavljenec sprejet. Iver je pa iz razprav samih razvidno, da parlamentarična akcija sama v dosego železničarskih zahtev ne zadostuje, zato imajo koalirane organizacije dolžnost, da streme z vsemi sredstvi po ugodni rešitvi opravičenih zahtev in v to svrho vporabijo vsa razpoložljiva sredstva. Zastopniki koaliranih organizacij imajo takoj stopiti z vlado v stiko in od nje zahtevati obvezno izjavo če misli rešiti tiste zahteve katere smatral parlament opravičenim, ki pa Poslovivši se od starca je Kiril obstal sredi trga, pogreznil se v misli in zapustil mesto. Odpravil se je v Zlatovo. Čez pet dni je zdra\ nik po končani viziti domov grede zopet ugledal Kirila na dvorišču. To pot mladenič ni bil sam, ampak s suhim, bledim starcem, ki je neprenehoma kimal z glavo kakor z nihalom in gibal z ustni. Blagorodni gospod, že spet prosim milosti! — je začel Kiril. — Glej, z očetom sva prišla, bodi milostljiv, pa izpusti Vaško! Glavar se niti v pomenek ni spustil Rekli so mi: »je zdoma«! Visoki gospod, — je zagolčal starec dvignivši trepetajoče obrvi, - milosti! Reveži smo, vaše dobrote ne moremo poplačati, a če je vaši milosti prav, naj Kirjuška ali Vaška odslužita z delom. Naj odslužita z delom. Z delom odsluživa! —je dejal Kirila in vzdignil roko v prisego. — Izpusti ga! Doma od gladu vse mre! Iz vsega grla pla-kajo, gospod! Mladenič je bistro pogledal očeta in ga prijel za rokav, in oba sta kot na povelje padla zdravniku pred noge. Ta je zamahnil z roko, in ne da bi se ozrl, urno odšel k svojim vratom. Doktor je zamahnil z roko po zraku in naglo odšel proti vratom. Kiril je hotel za njim, ali opazivši, kako so zaloputnile duri, je obstal. Deset minut je stal nepremično na dvorišču bolnice z odkrito glavo in strmel v J zdravnikovo stanovanje, potem je globoko j vzdihnil, popraskal se in odšel k vratom. Kam pa sedaj V — je mrmral sto- | pivši na cesto. — Ede ’ pravi — ni moja j reč, drugi pravi — ni moja reč. Čigava reč pa je? Res, dokler ne mažeš, no dosežeš ničesar. Zdravnik je govoril, pri tem pa ves čas gledal na moj palec, kdaj mu kaj svetlega stisnem. No, brate, še do gubernatorja pojdem. Končno se je odpravil na pot; leno se je vlekel po cesti in razmišljal, kam sedaj... Hladno ni bilo in sneg je le slabo škripal. Kvečjemu pol vrste pred njim se je raz prostiralo na holmu okrožno mestece, kjer so nedavno sodili njegovega brata. Na desno je temnela jetnišnica z rdečim krovom in s stolpiči na vogalih, na levo je bil velik mestni gaj ves v ivju. Vse je bilo tiho, le nekov starec v veliki ženski ruti in z veliko kučmo na glavi je korakal pred njim, pokašlje-val in kričal na kravo, ki jo je gnal v mesto. Dober dan, oče! — je pozdravil Kiril dohitevši starca. Bog daj... Ženeš na sejem, kaj?... Naka... — je leno odgovoril dedec. — Si meščan, kali? Potem sta se domenila. Kiril'je pripovedoval, zakaj je bil v bolnici in o čem je govoril z zdravnikom Doktor pravzaprav ni veščak v tehle rečeh! -— mu je dejal starec, ko sta dospela v mesto. -— Dasi je gospod izučen v vsakovrstnem zdravljenju, a da bi tebi svetoval, ali da bi, recimo, napisal protokol, tega pa ne zna. Zato je posebna gosposka. Pri sodnikih si bil. Ampak tudi ti ne znajo pomagati. — Kam pa naj se obrnem? Za vaše kmečke reči je postavljen poseben glavar. K njemu pojdi. II gospodu Sinjeskovu. Kaj, ta je v Zlatovem? No, da, v Zlatovem. Ta je vaš glavar. V vaših rečeh izgubi celo okrožni sod- nik proti njemu svojo pravico. Daleč bo treba stopiti, brate!... Petnajst vrst in še čez. Kaj to, komur je sila, gre tudi sro vrst daleč. Prav imaš... Ali naj mu izročim prošnjo? Vse izveš tam. Prošnjo, če bo treba, ti brž napiše pisar. Glavar ima tudi zisarja. niso omenjene v vladni izjavi. Ker je bil predlog odseka za državne nastavljence v plenumu zbornice enoglasno sprejet, zahtevamo tudi od naših parlamentaričnih zastopnikov, da se z vsem svojim vplivom zavzamejo za ugodno rešitev sklepa in za uvrščenje ;potrebnih svot v 'proračun za leto 1912. Organizacijo in solidarnost uvaževaje obljubljajo zbrani, da bodo z vso eneržijo in pod vsemi pogoji vstrajali pri predlogu 38. milijonov in zagotavlje vodje gibanja popolnajo podpore. Iz tega kratkega poročila je torej razvidno, da so socialno-demokratični železničarji svojo nalogo v okviru današnjih razmer j rešili tako kakor se je pač dala rešiti. Da j z vspehom ni nihče zadovoljen, menda ni I treba posebej povdarjati, pač pa je treba pokazati vzroke nepovoljnega uspeha. Med te pa spada v prvi vrsti nezavednost še precej velikega dela železničarjev. Da je ta nezavednost veliko večja, kakor smo si jo še pred nedolgim predstavljali, nam dokazuje dejstvo obstoja žoltih organizacij, ki so do- | kazano kapitalistične tvorbe in ki imajo edini j namen padati zavednemu, po zboljšanju gmotnega položaja stremečemu delavstvu v j hrbet in izdajat njegove koristi. Naša naj- j bližja naloga bo torej zastaviti vse svoje sile. da popolnoma zatremo izdajalsko svojat, ki v svoji urnebesni hudobiji odnosno neumnosti ne škoduje le sama sebi, temveč vsem delavskim stanovom. Boj še ni končan in trnjeva je pot po kateri nam še bo hoditi. Premagali bomo pa tudi to težkočo v dobrem prepričanju, da nimamo kaj zgubiti, pač pa ves svet pridobiti. Naprej torej! brez ozira na levo in desno, po jasno začrtani poti do cilja! Zahtevajo, torta plačati nočejo. »Zahtevajo od države stvari, ki stanejo mnogo milijonov, davkov pa nočejo dovoliti in plačati!« To je kaj priljubljena pesem brezmiselnih proti socialni demokraciji. Laž pa ima kratke noge in argumenti naših nasprotnikov se ne vzdržujejo dolgo. Kdo res zahteva, pa noče plačati, se je pokazalo j pred kratkim v prav jasni luči. Ko se je meseca oktobra sešla zbornica, i je vlada predložila nekatere zakonske načrte, potom katerih naj bi se zvišalo nekatere davke. Osebna dohodarina posedujočih, ki imajo nad desettisoč kron dohodkov, naj bi se zvišala, velikim delniškim družbam naj bi se predpisalo višji dohodninski davek, upravnim svetnikom delniških družb naj bi se obdačilo njih deleže na dobičku, razkošni avtomobili, šampanjec, dirkalne stave, vse to naj bi se obdačilo. Iz dohodkov teh davkov naj bi se zvišalo dohodke državnih nastavljencev in delavcev. Te davčne predloge leže že nad dva meseca v zbornici, toda finančni odsek se še ni pričel o njih posvetovati. Kaj ga pa pravzaprav ovira'? Ali so zopet hudobni socialni demokratje zabranili državi, da bi prišla enkrat iz zavoženega gospodarstva z deficitom? O ne, socialni demokratje so celo objavili izjavo, v kateri naznanjajo, da ne bodo pri razpravi o teh vladnih predlogah delali nikakih težkoč, temveč, da bodo v svrho zboljšanja teh načrtov sodelovali in jih pospeševali, da bodo čimprej rešeni.. Ker smatramo potrebno zvišanje dohodkov državnim nastavljencem in delavcem, smatramo tudi pravično, da prispevajo posedujoči za te nujno potrebne stroške. Bili smo torej pripravljeni, da sodelujemo in da se najde pokritje za nujno potrebno regulacijo plač. Vkljub temu pa se finančni odsek še ne peča s lemi davčnimi predlogami. Zakaj? Te davčne predloge nalagajo večji del novih bremen na rame posedujočih. Ne morda da bi država nekoliko bolj trdo prijela kapitaliste. Nikakor ne! Ce gre za višje davčne nastavke, zna tudi gospod finančni minister biti jako obziren. Posedujočim pa je tudi to kar zahteva, še preveč. In če mora mož, ki ima desettisoč kron letnih dohodkov plačati za sedem kron - reci in piši: sedem kron — višji davek na leto, kriči kapitalistično časopisje, da hoče finančni minister »upro-pastiti srednji stan« in meščanu zapleniti, kar si je z marljivostjo pridobil. Ker torej posedujoči nimajo volje plačevati novih davkov, torej meščanske stranke raje kar ne pričnejo z razpravo o teh davčnih predlogah. Gospodje od zemljiškega in drugega kapitala sicer jako mnogo zahtevajo od države, toda plačati nočejo nič. Vlada je kasneje vložila še dve drugi davčni predlogi. Slavni vladi se namreč sedanji čas draginje zdi jako primeren, da zviša davek na pivo in žganje. Tu pa vidimo takoj drugo sliko: meščanskim strankam se je jako nudilo, da so spravili tudi te predloge v odsek in jim kar nič ne ugaja, če socialni demokratje pravijo naj se finančni odsek prej peča z davki na posest, ki so mu že zdavnaj predloženi, predno se razpravlja o davkih na pijačo delavca. In takoj slišimo, da je zelo nujno razpravljati od teh predlogah, ker njih dohodki imajo služiti v svrho zvišanja uradniških plač. Gospodje so seveda pozabili, da so bili v ta namen že določeni davki na posest. Toda gospodom se ne mudi zahtevati višjih davkov od pivovarjem in žganjavskih baronov; nujnejše je naložiti nova bremena pivo- in /,'ganjepivcem. Gospodje namreč niso nasprotni novih davkov; oni le želijo, da jih drugi plačajo! Sodr. poslanec Diamandje predlagal naj se v proračunski provizorij sprejme določba, da so žganjarskim baronom naj ne plačuje ljubavnih daril v obliki premij. Država bi s tem prihranila polovico zneska, ki ga rabi za zvišanje učiteljskih plač. Meščanske stranke temu ne morejo ugovarjati, ker so v dra-ginjskem odseku glasovale za resolucijo, ki zahteva od vlade, da ustavi vsa ljubavna darila žganjarjem. Vkljub temu pa že raje pokopljejo take predloge, kakor pa da bi se zamerili žganjarjem. Torej žganjarjem subvencije, dninarjem pa podraženje žganja. Za plačevanje je gospoda — če zadene druge! Meščanska gospoda je toga že vajena. V tovarnah zahteva od nas da porabimo zanje vso našo moč in vse naše znanje. Ne privoščijo nam pa poštene plače, da bi mogli naše družine pošteno preživeti. V državi zahtevajo od nas' davek na vsak grižljej kruha, j kri in življenje za moloh militarizem. Ako pa se od njih zahteva davke, pa nočejo plačati. To je značilno za celo kapitalistično družbo, za razredno državo, ki jo brani in za stranke, ki jo podpirajo. Zahtevajo, toda plačati nočejo! Razredni boj v bližnji bodočnosti. Da se razredni boj vsak dan bolj poo-struje, o tem med nami menda ni več dvoma. Saj je to tudi naravna posledica kapitalističnega razvoja, ki mora v svoji ekspanziji premagati vse kar se mu protivi in se v to svrho poslužuje vseh sredstev od katerih pričakuje , željenega uspeha. Kapitalistični razred pa tudi prav dobro ve, da mu resna nevarnost preti le. s strani delavskega razreda in da njegova denarna moč ne bo na vse veke mogla paralizirati naskokov združujočega se nroletarijata. Ve pa tudi, da združevanje delavskih množic ne bo imelo le posledic v gospodarskih bojih, temveč, da se bo ta združena moč prej ali slej pojavila odločilno v zakonodaji od katere je pa seveda odvisen tudi razvoj kapitalizma in sicer še toliko časa, dokler se naš današnji družabni red ne odpravi, odnosno ne nadomesti s takim družabnim redom, katerega smatra velika večina ljudstva boljšim in po katerem z vsemi silami stremi. To je dejstvo o katerem bi bila vsaka debata odveč, kajti utemeljeno je v neizprosnih naravnih zakonih, ki se še nikoli niso ozirali na želje posameznikov ali pa posameznih razredov. Res je sicer, da se naravni razvoj nekoliko lahko otežkočuje in se mu umetno vsiljuje povsem nasprotne smeri. Toda vsi dosedanji zgodovinski dokazi nam jasno dokazujejo, da vsi taki poskusi niso nikoli imeli trajnih uspehov, temveč da je naravno določena smer | še vsikdar podrla z elementarno silo vse kar se ji je umetno postavljalo na nje strogo začrtani poti. Tudi to vč kapitalistični razred odnosno njegovi predstavitelji, ali vzlic temu se ne vda usodi, temveč izumlja vedno novih sredstev, ki naj mu umetno podaljšajo dobo njegovega tuzemskega hiranja. Ne straši se pred nikomur in najbolj zavrženih sredstev se oprijcmlje z vsemi svojim strastmi, če pričakuje in se nadeja, da mu ta sredstva podaljšajo življenje. Najbolj opazujemo to v državah, kjer je kapitalizem že prispel na vrhunec svojega razvoja in je vse njegovo mišljenje osredotočeno le na eni točki: se ohraniti na vrhuncu. Kakor smo že gori omenili, denarna moč zato ni dovolj zanesljiva sila. Treba je torej iskati še drugih moči in kapitalistični razred upa, računajoč na svojo denarno moč, s pomočjo slednje pridobiti še drugih, ki naj ga ščitijo v njegovem roparskem gnezdu najn-am napadom vstajajoče nove moči. Dokler razvoj še ni bil na višku in je imel kapitalizem poleg gospodarske premoči tudi usode držav v svojih krempljih, je bila stvar zanj kaj lahka. Meščanske vlade in zakonodajni zastopi so mu bili brezpogojno podložni in so imeli I absolutno dolžnost skrbeti za njegovo vse-J stransko varnost. Toda časi so se spremenili j in vzlic temu, da do danes proletarijat še 1 nima nikjer odločilne moči, je vendar njegova moč že tako narastla, da vsaj lahko energično vrši svojo nadzorovalno nalogo in stem otežkočuje tiste hlapčevske posle, ki jih je meščanstvo, na svojo lastno škodo, vedno opravljalo v korist kapitalističnemu razredu. Kapitalistični razred torej čuti, da njegove koristi niso več dovolj varno čuvane, če naj jih čuvajo le države in meščanstvo in zato se pripravlja na samoobrambo. Ta pojav sicer ni nov, kajti v Ameriki, ki je priznano najbolj razvit svetovni del in poleg tega do kosti prepojen z demokratizmom, je pot samoobrambe že stara. Važno za nas pa je, da so se začela tudi že v staro Evropo im-portirati sredstva, ki so nam bila doslej neznana, ki so pa vsekakor uvaževanja vredna. Tozadevno nam prihajajo z Angleške poročila, ki se pečajo s sklepom tamošnjih oderuhov in naznanjajo, da so le ti sklenili, da si poleg vladno orgazizirane »policijske rezerve«, ustanove še po izgledu Amerikan-cev takozvano »prostovoljno policijo«. Naloga te policije bi bila, da v bodoče pri velikih stavkah posreduje in jih s silo uniči. To dokazuje, da so se na Angleškem socialna nasprotstva že silno poostrila. Ta prostovoljna j policija«, sije dala ime »narodnih konsta-blerjev« in izjavlja, da ima namen podpirati regularno policijo v časih industrijalnih nemirov. Sestoji iz službujočih in častnih članov in imajo službujoči člani dolžnost v delavskih bojih direktno posredovati. Častni člani pa imajo dolžnost skrbeti za potrebna sredstva in pokrivati izdatke za službujoče člane. Stroški bodo baje znašali 42 šilingov (1 šiling — K 1.20J za moža. Osebe, ki bodo oskrbovale celo stotnijo 120. mož, (všterši kapitana, 2 poročnika in deset seržantov) dobč poseben naslov in se bodo imenovali »špecijelni varnostni gospodje«. Izdatki za opremo ena stotnije bodo znašali 250 funtov (1 funt 24 kron). Poleg naloge »vzdrževati mir« v časih gospodarskih bojev, se bo pa lahko take člane, ki v to privolijo, uporabljalo tudi kot stavkokaze in to posebno v železniški in transportni službi ter pri izdelovanju plina, elektrike in vodnih naprav. Tako organizirana zasebna policija bo imela torej, kakor razvidimo iz načrta, jako obsežen delokrog in da jo bode meščanska I vlada v vsakem oziru podpirala, o tem pač ni dvoma. Saj nam je vendar znana posebna ljubezen, katere so stavkokazi že danes deležni. Vprašanje le nastane: Iz katerih krogov pa se bo ta banda rekrutirala? Popolnoma gotovo je, da .vsaj »službujoči člani« ne bodo kapitalisti in njih sinovi. Ravno tako gotovo je pa tudi, da se bo taka organizacija izpopolnjevala iz vrst še nevednega delavstva, katero se že danes teoretičuo pripravlja v raznih »žoltih« organizacijah za svoj bodoči »poklic«. Iz današnjih prometnih, jugoslovan- skih, Siidbaherskili in kaj vera še kakšnih zvez, bodo nastali pripravljalni kurzi »Pin-kertonov« in ti bodo tvorili telesno stražo ogroženega kapitalizma. Torej tudi na tem polju se nam potrjujejo naše trditve, da so nameni in cilji žoltih organizacij nečedni in skupnemu delavskemu razredu skrajno škodljivi. Nevarnost je blizu in anončni oddeki meščanskega časopisja na Angleškem že vabijo v prikritih inseratih »večje število delavcev za nekaj dni v ta ali oni industrijalni kraj «, kjer jih bodo z odprtimi rokami vspre-jele izdajalske organizacije kapitalističnih apačev. Kar je na Angleškem že dejstvo, to tudi nam ne izostane in zato je naša najsvetejša naloga, da naše organizacije izpopolnimo in jih zavarujemo proti upadom tudi s te strani. —p—č. Kapitalističen 3ločin. Približno pred- poldrugim letom smo v našem listu pisali, da je braziljska vlada svoječasno nakupila velike množine kave, da vzdrži cene na višku. Ker pa je bila dobra letina, se je vso to kavo sežgalo, da ja ne bo treba znižati cen. Da pa uničevanje blaga in naravnih pridelkov ni za kapitalizem nič novega, nam priča vest, ki kroži sedaj po ameriškem časopisju in ki se glasi: » Borza je dobila poročilo, da so vrgli ob brazilijski obali v morje šest milijonov vreč kave (2400 milijonov funtov). In sicer zategadelj, da ohranijo visoko ceno kavi na ameriškem trgu«. Ameriško časopisje je to nezaslišano početje različno presojalo. Navesti hočemo sodbo lista »Chicago Daily Journal«: Kava je tako draga kakor še nikdar v zadnjih letih. Od leta 190!). se je podražila za 110 odstotkov. Najboljša kakovost velja na debelo 35 centov (okoli 1.50 mark) za funt. Ko so ceno tako notirali je bila kava draga kakor bi ne bilo niti oddaleč nikdar pričakovati. Vsled tega so poskočili papirji kavnih špekulantov na trikratno vrednost, kakor so jo imeli pred tremi leti in ta dan pomenja silno poskočitev tržnih manevrov, ki so jih uganjali to leto brazilijska vlada in denarni mogotci s Francoskega, Angleškega, Nemškega in iz Združenih držav.« Zakaj uganja brazilijska vlada kavne špekulacije? Omenjeni list nam to razjasnjuje takole: »Morganova banka v Novem Jorku je posodila brazilijski vladi 50 milijonov dolarjev. Glavno jamstvo za posojilo je bilo, da je vlada zastavila banki svoj delež na kavni letini Brazilije. Ker so veliki deli kavnih nasadov last države, znaša ta delež približno tretjino vse kavne žetve. To leto je bila kavna letina nenavadno bogata. Delež, ki ; ga je morala izročiti vlada Morganovi banki, ! so uradno cenili na šest miljonov vreč po 400 funtov kave. Ta množina bi zadostovala, da preskrbi slehernega človeka v Združenih državah s 2ti funti kave. Ako bi hotela banka teh 2400 miljonov funtov kave vreči na trg, bi padla cena kavi zelo, da bi dobilo ljudstvo kavo skoraj zastonj. Potem pa bi ne imela banka nikakega pokritja za isposojenih 50 miljonov dolarjev. Morganova banka je torej uvidela, da na ta način ne dobi izposojenega denarja. Njej kaže najbolje, ako izdaja in prodaja cikorijo in posušena svinjska jetra za kavo. Pogosto se ne da preprečiti borzna panika, ako so delavci v velikih množinah nagrmadili izdelke in so obenem sami prerevni, da bi porabili nadprodukcijo svojih moči. Tu pa je slučaj ponudil banki sredstvo, da prepreči borzno paniko in obenem poviša ceno kavi. Imela je nalogo, da razpošlje 240 miljonov funtov kave s parniki. Banka je porabila to ugodno priliko, namenoma je dala pokvariti vso ogromno množino kave na ladjah in jo tik braziljske obale pometati v morje. Poročilo o tem početju je avtentično in čeprav bi ne bilo, bi bila njega resničnost razvidna. Kajti kljub ogromni množini kave cena ni padia, ampak je celo poskočila tako zelo, kakor ni niti ob najslabši letini.« Tako poroča ameriško časopisje. Težko, da je že kedaj videla javnost jasnejši in strašnejši zgled zavoženega kapitalističnega gospodarstva. Vest, da se je uničilo 2100 milijonov fnntov kave se glasi kakor ame-rikansko pretiravanje. A če bi tudi bilo pretiravanje in recimo, da so nesramni kapitalistični izkoriščevalci dali uničiti samo 24 milijonov funtov kave, je to vendar zločin prve vrste nad človeško družbo, kajti glavna stvar pri tem je značaj zločina. Zemlja rodi kave v veliki množini in posebno letos je bila letina kave tako bogata, da bi je imeli dovolj vsi siromaki, ki se morajo sedaj zadovoljiti s cikorijo in raznimi drugimi pridatki. Toda kapitalizem hoče le profit, vse drugo mu ni nič mar. Kjerkoli si osvoji monopol, določuje ceno blagu. Potem pa skušajo denarni mogotci na tako blazen način nakupičiti milijone na milijone, da utešijo svojo požrešnost po zlatu in uničijo velikanske množine živil, mesto da'bi jih prodali na svetovnem trgu. Kapitalisti uničujejo v svojem pohlepju po zlatu ogromne množine živil, bedno ljudstvo pa strada in mre gladu. Ali se še nahaja kje blaznejši sistem kakor je kapitalistično gospodarstvo? Ako zve ves svet, da je iskal ameriški trust, ki ga financira mednarodni — tudi avstrijski — kapital, svoj dobiček v progrez-njenju na milijone kilogramov kave v globino morja, tedaj se morajo odpreti tudi najhujšemu slepcu oči pa mora spoznati, da je kapitalizem zločinec. Kapitalizem rajše pokončava živila, ker jih ljudje ne morejo kupiti za visoko ceno, kakor pa da bi jih scenil. Kdo se drzne trditi ob tem dogodku, da revščina mora bitiv Zemlja je bogata, ljudje delajo preveč. Revščina ima svoj izvor samo v tem, ker zlorablja kapitalistični sistem bogastva zemije in delavne moči ljudi za koristi posameznika proti koristim splošnosti. Ta krivični sistem hoče odpraviti in ga bo odpravila socialna demokracija. Kdor hoče torej pravične uredbe človeške družbe, kjer take vnebo vpij oče krivice ne bodo možne, mora biti socialni demokrat. Ifoeia posmrtne odpravnine v naši organizaciji. Na raznih shodih, ki so se vršili tekom minolega meseca, smo našim članom že razložili in pojasnili bistvo in korist uvedbe posmrtne odpravnine v naši organizaciji. Razposlali smo tudi vsem krajevnim skupinam in vplačeval n icam tozadevne okrožnice, v katerih smo natančno opisali namen in korist te uvedbe in navedli določbe. Priporočamo članom, da še enkrat vzamejo dotično okrožnico v roke in da jo ponovno prečitajo. Vabimo torej sodruge, da v čim večjem številu pristopijo temu skladu. Današnji številki smo priložili pristopne izjave, katere naj člani natančno izpolnijo in jih oddajo vodstvu skupine ali vplačeval-nice kateri pripadajo, da jih to pošlje centrali. Isti člani pa, ki so včlanjeni naravnost pri centrali, naj pošljejo pristopne izjave na naslov: Administration des »Eisenbahner«, Wien V/l, Zentagasse 5. Ako morda kak član slučajno ni dobil dotične okrožnice, navajamo v sledečem določbe glede uvedbe posmrtne odpravnine še enkrat: /. Podpora zaostalim se uvede fakultativno s I. januarjem 1912 le za člane Spl. pravovarstvenega in strokovnega društva za Avstrijo. 2. Prispevek Za ta sklad je enoten in znaša za vsacega člana .30 vinarjev na mesec. 3. Delež podpore zaostalim znaša v slučaju smrti člana: uku je pristopil v starosti do 30 let: a) po preteku predpisane karenčne dobe 100 kron; b) po nadaljni dovršeni dveletni deležni dobi 200 kron; c) po nadaljni dovršeni dveletni deležni dobi 300 kron; d) po nadaljni dovršeni dveletni dobi 400 kron. ako je pristopil v starosti od 30 do 40 let: a) po preteku predpisane karenčne dobe 100 kron; b) po nadaljni dovršeni dveletni deležni dobi 200 kron; c) po nadaljni dovršeni dveletni deležni dobi 300 kron. ako je pristopil v starosti 40 do .">0 let: a) po preteku predpisane karenčne dobe 100 kron; b) po nadaljni dovršeni dveletni deležni dobi 200 kron. ako je pristopil v starosti nad 50 let;: a) po preteku predpisane karenče dobe 100 kron; Najmanjši dopustni podporni znesek za člana bi bil torej enoten 100 kron. Najvišji dopustni znesek se ravna različno po pristopni starosti in sicer: v pristopni starosti do 30 let 400 kron; v' pristopni starosti od 30 do 40 let 300 » » » » » 40 » 50 » 200 » » » » nad 50 let 100 » 4. Kot pristopna starost velja listo leto, katero je pristopivši ob svojem pristopu podpornemu skladu že dovršil. 5. Za člane, ki sedaj že pripadajo Spl. pravovarstvenemu in strokovnemu društvu za Avstrijo in za vse tiste, ki pristopijo Spl. pravovarstvenemu društvu še do 31. decembra 1911., se smatra kot pristopno starost ako pristopi podpornemu skladu za zaostale do najkasneje 31. marca 1912, tisto katero je dovršil ob pristopu v Spl. pravo-varstveno in strokovno društvo. Primer: Sodr. Ilofer je pristopil s I. julijem 1908 organizaciji in je bil takrat v 28. letu svoje starosti. Ilofer pa pristopi v času do 31. marca 1912 podpornemu skladu za zaostale in si torej lahko pridobi pravico do podpore 400 kron. To pa vsled tega, ker je bil ob času pristopa organizaciji šele 28 let star. Ako bi pa Ilofer pristopil šele po 31. marcu 19*2, bil za isti prispevek imel pravico le do podpore v znesku 200 kron, ker je že 41 let star. Iz teh primerov je razvidna ugodnost pristopa podpornemu skladu za zaostale do 31. marca 1912. 6. Vsi člani Spl. pravovarstvenega iil podpornega društva, ki so v tem društvu včlanjeni s 1. januarjem 1912 že tri mesece, in pristopijo podpornemu skladu najkasneje do 31. marca 1912, nimajo karenčne dobe, to se pravi, da imajo takoj pravico do podpore zaostalim, ki pride nanje. 7. Osebe ki pristopijo Spl. pravovarstvenemu društvu in podpornemu skladu za zaostale do 31. marca '1912, imajo trimesečno karenčno, dobo to je, ■ da imajo pravico do podpornega deleža šele takrat, ko so že tri mesece člani podpornega sklada za zaostale. 8. Isti, ki pristopijo Spl. pravovarstvenemu. in strokovnemu društvu in podpo-nemu skladu za zaostale šele po 31. marcu 1912., imajo dveletno karenčno dobo, to je, da jim pritiče podporni delež šele po dveletnem članstvu v podpornem skladu. 9. Za člane, ki umro vsled železniške nezgode še pred dovršeno karenčno dobo, se smatra karenčno dobo z dnevom smrti kot. dovršeno. 10. Upravičene člane, ki izstopijo iz železniške službe, se na njih lastno željo ob odreki vseh pridobljenih pravic odpravi s 50 odstotki v sklad vplačanih prispevkov. Pri tem se odtegne eventualno že izplačano podporo zaostalim. Ako pa je dokazano, da dohodki doličnih članov po izstopu iz železniške službe ne presegajo letnih 600 kron, si lahko ti člani ohranijo s\oje pravice s tem, da nadalje vplačujejo le še prispevke za sklad. 11. Prispevke je vplačevati vnaprej. Kdor zaostane s svojimi prispevki za Spl. pravovarstveno in strokovno društvo (§ 9 pravil), kakor tudi s prispevki za podporni sklad za zaostale, tri mesece, zgubi pravico do podpornega deleža za zaostale. 12. Člani, ki prestopijo iz kake bratske organizacije v Spl. pravovarstveno in strokovno društvo, so glede podpore zaostalim enaki novopristopivšim članom. 13. Ako članu umrje žena, se izplača polovico dotične podpore, do katere ima član pravico ob času ženine smrti. A ko seje v slučaju smrti članove žene izplačalo podporo zaostalim, se ta znesek v slučaju smrti člana odtegne od podpore zaostalim, ki jo je izplačati. Ženo, s katero je član v zadnjem času živel v gospodarski skupnosti, je smatrati enako zakonski ženi. 14. Te določbe more spremeniti le občni zbor Spl. pravovarstvenega in strokovnega društva. Kdor torej koče za slučaj smrti zagotovili podporo svojim zaostalimi, naj pristopi temu skladu. Vodstvo Spl. pravovarstvenega in strokovnega društva za Avstrijo. Z južne železnice. Zapisnik seje personalne komisije skupine postajnega. prometnega in progovzdrže-valnega osobja, sekcija slug. (Dalje.) 7. točka. Boljša kakovost službenih oblek in skrajšanje nošne dobe. Podelitev uniformne suknje in čuvajem na jugu platnene hlače, prožnim obhodnlkom razven dežnih ovratnikov tudi suknen plašč, vsem čuvajem prevlečene kožuhe (zatvorniškim Čuvajem dolge, ostalim pa kratke), čuvajkam pa suknene jope ali pa dežni ovratnik. Čuvajem na postajališčih je podeliti službeno obleko iste vrste, kakovosti in z isto nošno dobo kakor vlakovodjem izvzeinši kožuh, ki bodi kratek. To pa zaraditega, ker morajo ti čuvaji občevati z občinstvom. Član personalne komisije Ilerzig utemeljuje te zahteve in povdarja, da se tudi teh zahtev ne stavi šele sedaj prvič. Član personalne komisije Wagner podpira zahteve, ki jih je navedel Ilerzig glede službene obleke. Ob tej priliki navaja tudi tozadevne želje premikalnega osobja in sicer: Vsako leto sukneno bluzo, Vsake tri leta dežni plašč, Vsake štiri leta uniformsko suknjo, Vsako leto službeno čepico, Vsako leto platneno bluzo, Vsake tri leta kratek kožuh s črno [kožuhovino, Vsake štiri leta suknen plašč. Vsako leto platneno bluzo in platnene hlače (na jugu namesto dežnega plašča obleko in nepremočljivega platna). Lampisti zahtevajo kožuh. Ilerzig zahteva,' da se prožnim vrav-navalcem skrajša nošna doba službene obleke kakor čuvajem. Inšpektorja Pollerilzer in Berger izjavljata, da bosta svojim ravnateljstvom predložila želje glede oblek, na katere se bo po možnosti oziralo. Član personalne komisije Stocklinger se pritožuje, da mora v celovškem inšpektoratu prožni obhodnik prepustiti dežni plašč in kožuh svojemu namestniku, če gre na dopust, ali pa če je bolan. Za namestnike naj se pripravi rezervne obleke, kakor je bilo to poprej glede plašča. Inšpektor Berger odgovarja, da mu je to kaj novega. Stavbno ravnateljstvo ni odcedilo, naj se čuvajem odjema službene obleke in jih daje namestnikom. Vsak nastavljen čuvaj dobi svojo obleko. Razven tega je za 25 odstotkov službenih mest v sekciji zaloga rezervnih službenih oblek, ki se jih podeljuje namestnikom. Pri teh oblekah se seveda more vršiti izprememba. 8. točka. Vsemu čuvajskemu osobju je podeliti enotno inštrukcijo glede na celokupno čuvajsko službo kakor n. pr. zatvorniške, vla-kojavne, bločne in ogibne čuvaje, progne ob-hodnike, bločno signalne sluge in kontrolne čuvaje. Član personalne komisije Ilerzig izjavlja, da je tudi to urgenca. Vsemu čuvajskemu osobju naj se podeli inštrukcije, ki naj vsebujejo vse tozadevne predpise. .9. točka. Izpremembo naslova »čuvaj" v »nadzornik". Član personalne komisije Ilerzig povdarja, da ima kvečjemu zatvorniški čuvaj kaj čuvati, vsi drugi pa so pravzaprav nadzorniki ; isto velja o ogibnih čuvajih. 10. točka. Vsa postajna, prožno-bločna in vlako-javna mesta je imenovati signalna mesta in jih podeliti starejim čuvajem, ki so dobro prestali izpit v vseh službenih panogah; po enoletnem dobrem službovanju na takih mestih naj se dotičnega imenuje bločno-signalnim slugam, odnosno nadzornikom. Po doseženi plačilni stopnji 1200 kron je bločno-signalne sluge imenovati poduradnikom. Član personalne komisije Ilerzig navaja k temu, da se pri prometnem ravnateljstvu uvrsti v listo vse sprevodnike F, ki so napravili izpit in da ti potem po vrsti postanejo nadsprevodniki. Tako naj bi bilo tudi pri čuvajih. Čuvaji, ki bi prestali izpit iz vseh inštrukcij, naj bi prišli v vrstilni red. Ostali pa, ki napravijo izpit le za svojo službeno panogo, naj bi ostali pri svoji enotni službi. Iz vrstilncga reda naj bi bilo možno premeščati čuvaje na sledeči način: Vsa postajna, prožno-bločna in vlakojavna mesta je smatrati kot signalna mesta in imajo priti na ta mesta le čuvaji, ki so prestali izpit iz vseh inštrukcij. Inšpektor Berger opozarja, da bi se od člana personalne, komisije Herziga zahtevan vrstilni red raztčzal na dva službena oddelka. Takih izprememb pa se ne more izvršiti, ako tega ne stori tudi c. kr. državna železnica. Ilerzig: Tudi tam se zahteva. Inšpektor Berger odgovarja, da se temu pri državnih železnicah ni ugodilo. Če so inštrukcije v eni knjižici ali njih več, je pač vse eno; glavno je, da morejo čuvaji prestopati od stavbnega ravnateljstva k prometnemu. Predsednik je mnenja, da bi morda niti vsem čuvajem ne bilo prav, če bi se vse čuvaje skupaj spravilo. Ilerzig odgovarja na izvajanja inšpektorja Bergerja, da je v prvi vrsti mariborska konferenca južnoželezniških čuvajev sklenila in postavila to zahtevo. Pozneje se je na konferenci čuvajev vseh avstrijskih železnic na Dunaju sprejel isti sklep. Marsikateri seveda ne more vsega doseči. Enotno inštrukcijo se zahteva le raditega, da se more vsakdo učiti kar se hoče. Kdor se noče ali pa ne more učiti, ostane pač kar je. Ako pa se kaj uči in prestoji izpit, naj mu bo omogočeno tudi napredovanje. To se vendar ne more reči, da izhaja ta želja le od posameznikov. Član personalne komisije Wagner zahteva, naj se uvede kategorijo kontrolnih čuvajev kakor je to pri c. kr. drž. žel., če se že noče izpremeniti naslova. Pri južni železnici so sicer čuvaji, ki se imenujejo kontrolni čuvaji in imajo ob nezgodah in v drugih slučajih odgovornost, ne da bi dobi-i vali ugodnosti kakor njih tovariši pri c. kr. i drž. žel. V slučaju dopusta ali bolezni kon-! trolnega čuvaja se postavi na njegovo mesto dostikrat premikača, kar povzroča nezadovoljnost čuvajev, ki prosijo, da se temu odpomore. Inšpektor Pollerilzer obljublja, da se bo na to željo oziral. (ilede na imenovanje kontrolnih čuvajev navaja, da so ti ljudje le ogibni čuvaji, ki začasno opravljajo službo kontrolnih čuvajev; ko bodo dovršene varnostne priprave, jim ne bode treba te službe opravljati. Ilerzig navaja, da izgovor skorajšnjega ponehanja te kategorije ne velja, ker se je še v zadnjem času na novo nastavljalo kontrolne čuvaje. Oprema cele proge z varnostmi napravami se more izvršiti le po-malem in kontrolne čuvaje se potem lahko vporabi kot bločnosignalne sluge. Pri c. kr. drž. žel. so kontrolni čuvaji in bločnosignalni sluge v obrazcu B in se tudi enako ž njimi postopa. Inšpektor Pblleritzer izjavlja, da v slučaju bolezni kontrolnega čuvaja pokliče po-stajenačelnik pripravnega čuvaja na to mesto. Pri novem nameščanju pa posredujejo inšpektorati. On bo dal inšpektoratom navodila, da se bo pri nameščanju kontrolnih čuvajev oziralo na kvalifikacijo in službeno starost čuvajev. Dopisi. Ljubljana drž. žel. Da mora imeti vsak železničar dober želodec je tako stara stvar, da o njej sploh ni treba govariti, toda zahteve, ki jih stavi naš dični rodoljub in posebej še prometni kontrolor gosp. Batagelj, na želodce sprevodnikov na kamniški železnici, pa vendar presegajo že vse meje. Ker hoče na vsak način zaslužiti zlati križec, ali kako drugo temu podobno stvar, obrača vso svojo pozornost le na to, kje bi upravi kaj prihranil. V zadnjem času jo je ta veleum »pogruntal" in določil, da imajo sprevodniki dajati strojnemu osobju znamenja z rogom. Ker pa bankerotna drž. žel. nima vsaj v Ljubljani več kakor en rog na razpolago, zato mora trinajst sprevodnikov dajati znamenja s tem edinim inštrumentom Če bi gosp. Batagelj vzrastel med kulturnimi ljudmi potem bi morda vedel, da uporaba enega sredstva za trinajst različnih ustnic vsaj ni higijenična in da vzlic dobrim sprevodnišklm želodcem obstaja nevarnost okuženja, katere pa gosp. Batagelj gotovo ne bi hotel zagovarjati. fJosp. dr. Illner kje ste? Iz Celja se nam piše: Z dopisom, priobčenim v številki 24. z dne 15. decembra ste zadeli v črno. Ko bi bili le videli, kako sta se g. načelnik in Soršak penila jeze ter ugibala kdo neki je bil toli predrzen, da je razkril tajnosti celjskega kolodvora! Pa tudi Graf in (iolob sta bljuvala ogenj in žveplo, toda prav jasno si pa le nista upala z barvo na dan. Ker pa je g. načelnika le preveč j grizlo, se je izrazil: „Kot postajenačelnik 1 moram biti za vse enak“. Da, da, g. načelnik, to bi že bilo prav, ko bi bilo tudi resnično. Toda mi Vam moremo ravno nasprotno dokazati. 10. decembra so imeli Reichsbiind-lerji v nemški hiši svojo božičnico, ki so se je vdeležili tudi službujoči »nemški" premi-kači. Ako bi se jih bilo nujno rabilo, bi se jih bilo moralo iskati šele v nemški hiši. Toda zato je bil g. načelnik na obeh očeh slep. Čepa priredijo naši sodr. kaj podobnega, tedaj pa g. načelnik vedno »kontrolira", ker meni, da bo katerega zasačil, da se je odstranil od službe. Da si poklicati zdaj enega zdaj druzega, da se prepriča so-li vsi na svojem mestu. V takih slučajih g. načelnik jako dobro vidi. Vide! pa ni, da se g. Kompanu 11. dec. ni kdovekaj tožilo po službi in da svojega dela isti dan niti pogledal ni. Ravno tako je bilo drugi dan. G. načelnik pa tudi ni videl, da je Reichsbiindler Dobrajc, ki je vrhutega železniški čuvaj, v službi pri mizi zaspal, ker gaje premagal alkohol. Ko bi bil.moral postaviti ogibo, so ga morali sprevodniki šele zbudit. Vsega tega g. načelnik ni videl, ker so dotični včlanjeni v žolti organizaciji. Nekemu skladiščnemu delavcu, ki je član železničarske godbe, pa je odpovedal službo, ker je igral pri soc. dem. in bil potem bolan. Ni še dolgo tega, ko seje neki delavec, član »Reichšbunda" tako napil, da je na platorm zaspal, pa ga g. Soršak ni videl in tudi načelnika ni obvestil o tem, dasi kaj rad denuncira. Ko pa je eden naših sodrugov neko nedeljo 5 minut po 12. uri po vsej pravici šel z 'dela, ga je dični gospod precej odpustil, Iz teh slučajev je torej razvidno, kako postopata g. načelnik in Soršak „z vsemi enako". Reichsbiindlerje pa prav uljudno opozarjamo, kadar bodo imeli zopet kakšen shod pri Krellu, naj zapišejo kar na vabila, da dajo dva sodčka pive zastonj, da bode bolj vleklo, ker eden sodček je pač zares že premalo. Morda dodajo še kakšne klobasice? Že veste, take, ki se jih drži par skupaj! Morda potem vsaj ne boste govorili praznim mizam. Sodrugom pa polagamo na srce, naj delujejo neustrašno naprej za našo organizacijo. da bomo tudi naše tirane lažje poučili kako imajo postopati z ljudmi. Rdeča straža. Domače vesfi Umrl je za pljučnico sodr. Ivan Perčič, kurilniški delavec v Nabrežini v najlepši dobi svojega življenja. Bil je 25 let star. Krajevna skupina Nabrežina je ž njim izgubila enega svojih najboljših pristašev. Kako je bil ranjki priljubljen, je pričal pogreb, ki se je vršil 26. m. m. v Šempolaju. Več kot tristo sodrugov je spremilo pokojnika na njegovi zadnji poti. Vsi so imeli rdeče znake. Da to g. župniku Švara ni bilo všeč, se samo ob sebi razume. Da pa župnik pokopališče izrablja v politične svrhe, je naravnost škandal, (iovoril je, da je pokojnik prisedel k mizi božji, četudi je bil v družbi, ki je protikrščanska. vendar pa mu bode bog te grehe odpustil. Katoliški pop, ki se predrzne izrabljati slučaj žalosti v politične svrhe, ne zasluži drugega kot krepki „fej“ od vsakega poštenega človeka. Železniška nezgoda v Logatcu. Dne. 15. m. m. je vlak št. 833 vozil z majhno zamudo proti Logatcu. Dri varnostnem znamenju je zadel ob prožni voziček, ki ga je popolnoma razbil. Dri tem se je tudi stroj nekoliko poškodoval, tako, da so morali dotičnemu vlaku drugega pripeti. Da se je primerila ta nezgoda, je krivo priganjaštvo. ker se predpostavljeni gospodi vedno premalo opravi. Ko pa se prigodi nezgoda, se išče krivce vedno le med uslužbenci, namesto da bi se cenjena gospoda enkrat pošteno prijela za nos in odpravila zlo s korenino vred. Dolenjski vlak ga je zadel. Ko ie vozil v soboto dne 16. t. m. popoldanski osebni vlak iz Ljubljane v Novo mesto je zadel stroj na Hudem blizu čuvajnice med Novim mestom in Mirno pečjo precej vinjenega kmeta, ko je hotel iti preko tira in ga vrgel par metrov na stran, kjer je obležal nezavesten. Vlak so takoj ustavili in ponesrečenca močili z vodo. Drišel je kmalu k zavesti in odšel... Krivda zadene ponesrečenca samega, ker je vzlic čuvajevi prepovedi z dvema fantoma. ki pa sta še srečno utekla, hotel steci preko tira, ko je ravno vlak prihajal. Smrt na železniškem tiru. V Celovcu si je skladiščni delavec Jurij Obid iz obupa končal življenje. Med Rudolfovim in glavnim kolodvorom se je vrgel na tir v tistem hipu, ko je prihajal vlak iz Št. Vida. Nesrečniku je vlak odrezal glavo od telesa; bil je takoj mrtev. Obid jc izvršil samomor, ker so mu odpovedali službo. Državnoželezniška uprava je za I. 1912 naročila 115 lokomotiv, za katere jena razpolago 19 milijonov kron. Ob enem se bo za nabavo železniških voz porabilo 50 milijonov kron. INOZEMSTVO. Železniška nezgoda na Ogerskem. V noči od 24. na 25. decembra sta na postaji Tata Tovaroš skupaj trčila tovorna vlaka št. 76 in 43. Oba stroja in več voz je poškodovanih. Od osobja je en strojevodja težko, druga dva pa lahko ranjena. Delavski dom v Sarajevu. Hi. december je pomemben dan za bosansko delavstvo, Ta dan se je namreč socialno-demokratično delavstvo preselilo v svoj lastni nov dom, ki si ga je po šestletnem obstanku stranke z veli I