JANEZ ROTAR: PISMA PROFESORJA FRANA RAMOVŠA DR. ŽELMIRI GAŠPARIKOVI
Razprave Xn. razreda zaßoloske in literarne vede SAZU. IJubyana 1989, str. 129-172.
To je v zadnjem času že druga publikacija, ki nam približuje prvega profesorja slovenskega jezika na naši univerzi, Frana Ramovša, v njegovem zasebnem, malo ali nič znanem življenju. Za knjigo B. Lopamlka o Primožu Ramovšu, profesorjevem sinu, ki nam—poleg nekaj hudili napak, npr. da Ramovš ni bil imenovan v Ljubljani 1919 za profesorja slavistike, marveč za Indoevropske primerjalno jezikoslovje — odkriva očetovo izredno skrb in požrtvovalnost za sinovo glasbeno vzgojo, smo pred kratkim doblU objavo 29 profesorjevlli pisem, kl jo je z veliko skrbnostjo in obzirnostjo oskrbel Janez Rotor.
V uvodu pojasnjuje Rotar ozadje nastanka teh pisem (hrani jih SAZU) slovaški slavistki Želmiri Gašparikovi v Turčićinskem Sv. Martinu med 15. X. 1929, po koncu prvega mednarodnega slavističnega kongresa v E'ragi, Brnu in Bratislavi, pa do razpada ČSR 30. XII. 1938. Urednik v petlli točkah opravičuje In utemeljuje celotno objavo teh sicer zasebnih pisem, iz katerih "se bo ...nazorno zrcalila notranje razgibana, močna osebnost enega utemeljiteljev modeme slavistične znanosti v Evropi" (132). To nI navadna objava, le z najpomembnejšimi stvarnimi pojasnili, marveč (z urednikovimi povezavami med njiiTil, v katerih so večkrat tudi odlomki iz doplsničlnlh odgovorov — njena oliranjena pisma namerava Rotar še objaviti) kar zaokrožena razprava o tem desetletju profesorjevega življenja in snovanja, sega pa tudi nazaj v njegovo prejšnje življenje. Tako je Rotarjeva objava dragoceno dopolnilo k strokovnim in žlvljenjepisnlm oznakam; posebno dragocena vsem. ki jun je Ramovševo znanstveno delo blizu, posebej pa še njegovim učencem, katerih rodovi so se že skoro docela skrčlh, saj bistveno dopolnjuje njegovo podobo.
Urednik je v uvodu že sam navedel teinatiko RamovševUi pisem In po le-tej naj označimo njih vsebino, saj je objava v Razpravah SAZU žal večini slavistov skrita.
1. Osebno življenje in oznake samega sebe. Čeprav vsebujejo že RanMvševa pisma Rajku Nahtigalu (SR V-VIII) mnogo bistvenih podatkov o znanstvenikovi življenjski poü, le-to tu objavljena pisma bistveno dopolnjujejo predvsem z intimnimi Izjavami o samem sebi, svojem značaju, mišljenju. Nekaj tega najdemo skoraj v vseh pismih, v nekaterih pa posebej značilne stavke, npr. da je "malo temperamenten" (131), sem zelo kritičen (132), ...šele navsezadnje...in le tako mimogrede sem filolog (132); "razigranost pri meni nI nič drugega kakor cinizem (133), to moje trdo življenje (ib.), želja po smrti In miru (134). Nasprotno pa izjave: življenje, kl ga živim, je lepo (143); dva načrta: discipliniranost samega sebe In delo (144); mnogo je pri njem bilo razmišljanja o smislu življenja in smrti. Posebno pomembna je "globoko doživeta in kataizična samoizpoved" (Rotar) v pismu z dne 17. XI. 1931 (146-7); izjava; "ko sem miren in srečen" nasproti lahkotni samolronljl v več pismih.
Slovenlste nas posebej zćmlmajo Ramovševe izjave o predavanjih na fakulteti, ki mu nekoč "nič nI bilo zanje", kar je pač trenutno slabo počutje, sajje bil najsijajnejšl predavatelj, kije o zamotanih vprašanjih akcentologije, dlalektologije itn. večinoma govöril na pamet Ne drži pa za vse primere, kot pravita on In F. Jakopin v nedavno objavljenih spominih: "...nimam za predavanja skript; kar pred uro si na listič napišem par besed, pa o tem potem govorim" (str, 137, v marcu 1930, ko lahko rekonstruiram, o čem je predaval: vokallzem in akcent). Včasih je imel izdelan rokopis (četrtino pole), v katerega je za katedrom stoje ali pišoč (pri dialektologiji, akcentu) na tablo na vogalu mize pogledal. Tudi nI mogel npr. kar na pamet govoriti vrste strani v citatih v predavanju o zgodovini slovenske slovnice. O tem "lovu za seboj" (Ramovševe besede Beliču 1932) bi bilo moč napisati karakterološko in psihološko razpravo In v to smer je urednik Rotar napisal povzetek in oznako na zadnjih straneh objave teh pisem.
2. Posebna stran profesorjeve zasebnosti so bila njegova doživela na fronti In njihova "neodstranljlva navzočnost v Ramovševi zavesti" (Rotar str. 129). O teh je pisal že NaliUgalu, v tej objavi pa posebej naravnost hterarno močno v pismu z dne 5. X. 1932: "...Tam je ubito moje življenje..."(str 152), pa tudi že prej (142, 148). Vseh teh grozot tedaj v letih 1928-1933 njegovi "slušatelji" nismo nlU slutili, saj se nam je profesor dozdeval kljub svoji krhkosti ves zdrav, hodil je pozimi brez šala in rokavic, ko smo se sami zamo tavali...
3. O svojem znanstvenem delu je v pismih slovaški slavistki poleg nekaterih ironičnih in ciničnih izjav zapisal pomembne Izjave, kl pričajo ne le o njegovem odnosu do dela. marveč tudi, kaj je pripravljal v tistem času. "Pridno delam" (137) in podobne izjave dokazujejo, daje bila delavnost njegova stalna usmeijenost potreba in kar strast Za strokovnjaka je zanimiva njegova primerjava značaja s
245
slovanskimi akcenü (144). Posebna zanimivost, ki pa jo je treba vzeti dokaj relativno, je pismo, v katerem poroča o Dialektološki karti slovenskega jezika (1931). To izdajo in hitro, ne do konca urejeno izdajo zadnjega letnika ČJKZ v istem letu smo tedaj imeli za Ramovševo In slovenske slavistike tllio, pa odločno demonstracijo proti unltarisočnlm prizadevanjem proti slovenščini z juga države (prim, tedanja Ramovševa pisma Beliču!).
4. O Ramovševem prizadevaiyu za slovensko znanost za njeno organizacijo v Akademiji in delno tudi na univerzi, je tudi moč najti v teh pismili nekaj gradiva, predvsem misli o snovanju Akademije znanosti v pismu z dne 21. XII. 1929, v katerem je v obrisih razvil nekaj svojega načrta za slovenlstična raziskovanja, pa še marsikaj o nasprotovanju njeni ustanovitvi v Zagrebu in Beogradu, kar je tesno povezano tudi s korespondenco z Beličem
Rotar je v sklepnem poglavju tako posrečeno označil značaj in pomen objavljenih pisem Frana Ramovša, da k njegovim besedam ni treba dodati drugega kot misel, da bi morali čimprej ¦— dokler so še živi njegovi znanci — nadaljevati tako z Izdajo še morebitne korespondence tudi zunaj Slovenije kot z objavljanjem spominov nanj, pa tudi z vrednotenjem njegovega dela, za kar bi bil pogoj: nadaljevanje izdaje njegovega Zbranega dela po več kot dvajsetih letih — kar je velika in neopravičljiva zamuda tako naše Akademije kot celotne slovenlsüke.
Vilko Novak Ljubljana