CVETJE Z VRTOV SV. FRANČIŠKA Vsebina 7.—8. štev.: Nova Štifta na Štajerskem 97. — O sveta skrivnostna večerja 97. — Dve, tri stvari za življenje 99. — Mar pozabljaš tudi ti? 101. — + P. Va-lerijanu v spomin! 102. — Prošnja 104. — Pobožnost sv. Frančiška 105. — Marija je bila vzeta v nebo 107. — Srce naše vere — sv. maša 108. — Confiteor 110. — Frančiškanski misijoni (priloga) 111—114. — Pika, mati našega očeta sv. Frančiška 115. — V zarji 116. — Katekizem tretjega reda sv. Frančiška 117. — Frančiškova mladina 119-— Kako se gibljejo tretjeredne skupščine 120. — t P- Kerubin Tušek O. F. M. 121. Albanska mladenka 123. — Iz moje celice 126. — Pax et bonum! 127. — In naj molijo za mrtve ... 128. Celoletna naročnina 15 lir. Posamezna številka 3'— lire. Za Nez. Hrvatsko 50 kun. Izhaja dvomesečno. Z dovoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti izdaja frančiškanska provincija sv. Križa. — Zastopnik dr. p. Stanko Marija Aljančič OFM, prov. prokurator. — Urednik p. Odilo Hajnšek OFM. — Uredništvo in upravništvo „Cvetja“, Ljubljana, Frančiškanski samostan. — Številka ček. računa 11.495. Natisnila Ljudska tiskarna, Ljubljana (Jože Kramarič). Rimsko serafinski koledar za 1.1943-XXI Julij - M a 1 srpan 1 Č Osmina presv. Rešnjega Telesa 16 P Karmelska M. B., kanon. S.N.O.F. 2 P V0.P0.X Presveto Srce Jezusovo 17 S čm. S. Aleš sp., Molitve za naše rajne 3 S Predrag.Kri Jezus.. S.Leon II.p. 18 N Si-pob.ned., S. Kamil sp., S. Sim- 4 N 3. pb. n. (med. osm.), B. Rajni. L. m. foroza in sinovi m. 5 P PO. Sv. Ciril in Met. šk., S. Ant. M. sp. 19 P S. Vincencij Pavelski sp. 6 T Obiskanje Marije Device, 20 T S. Hieronim Em. sp. Mar. dm. Osmina sv. Petra in Pavla 21 S PO. S. Angelina vd., Osm. sv. B., S. Pr. 7 S VO. Med osmino 22 C S. Marija Magdalena spok. 8 C PO. S. Elizabeta Port. kr. vd. 23 p PO. S. Lavrencij Brund. sp., S. Apoli' narij škm., S. Liborij šksp. 9 P PO. Osmina presv. Srca Jezus., S. Nikolaj in tov. Gork. m. 24 s B. Kunigunda d., S. Kristina dim 10 S B. Emanuel in t. m.. Sedem br. m. 25 ■N 6. pb. n., S. Jakob ap., S. Krištof m- 11 N PO. 4.pb.n.,S.Veron.J.d.,S.Pij I.pm. 26 P PO. S. Ana mati M. D. 12 P S. Janez G v. op., (Sv.Moh. in Fort.) 27 T PO. B. Marija Magd. d., S. Pantal. m- 13 T P0.X S. Frančišek Sol. - zavetnik FMZ., 28 S Cm. S.Nazar.,Celz,Vikt. m.in Inoc.sp- S. Anaklet pm. 29 C Čm. S. Marta d., S. Feliks in tov. m- 14 S PO. S. Bonaventura šk. in c. uč. 30 p Čm. B. Simon, Peter in Arhangel sp-. 15 C Praznik presv. božjega groba, S. Abdon in Senen m. S. Henrik sp. 31 s S. Ignacij Loj. sp. Avgust — Veli ki srpan 1 N 7. pb. n., Vezi sv. Petra, S. Pavel, S. Makabejski bratje m. 16 p PO. S. Joahim oče M. D. 17 T PO. S. Rok sp., S. Hijacint sp. 2 P PO. Porcijunkula, S. Alfonz Mar. 18 S PO. B.Beatrik.in Pavla d.,S. Agap.m- šk. in c. uč., S. Štefan I. pm. 19 c PO. S. Ludovik šk.,S. Janez Eudes sp- 3 T Cm. Najdba sv. Štefana 1. muč. 20 p S. Bernard c. uč. 4 S PO. S. N. O. Do m i n i k sp. 21 s S. Ivana Fr. Šantalska vd. 5 C Marija Snežna 22 N V O. PO. 10. pb. n., 7 veselj B. M. D., S' Timotej in t. m. 6 p Sprem. Gosp.,S.Sikst II.p.in t.m. 7 s PO. B. Agatangel in Kasijan m., 23 P S. Filip Benicij sp. S. Kajetan, S. Donat šk. m. 24 T S. Jernej apostol 8 N 8. pb. n., S. Cirijak in tov. m. 25 S VO. PO S. Ludovik kralj, zavetnik lll.r- 9 P PO. S. Janez-Mar.Vian. sp., S. Roman 26 C PO. B.Timotej in Bern.sp.,S.Zef.pim 10 T S. Lavrencij mučenec 27 P S. Jožef Kalasanski sp. 11 s Čm. B. Ludov. vd., S. Tiburc.in Suz. m. 28 S S. Avgušt.šk. in c.uč.,S.Herm.jm 12 13 C P V O. PO. Čm. S. Klara d e v., ustanovitelj. B. Janez, Vincenc, in Novelon sp., 29 N 11. pb. n., Obglavljenje S. Janeza Krstnika, S. Sabina m. S. Hipolit in Kasijan m. 30 P S. Rozalija Limanska d., S. Fe- 14 S B. Sankt, in Franč. sp., S. Evz. sp. liks in Adankt m. 15 N VO.PO. X 9. pb. n.,Vnebovz. Marije Dev. 31 T S. Rajmund Non. sp. Razlaga kratic: VO. = vesoljna odveza. PO. = popolni odpustek. Čm. = črna maš8i ki je dotični dan dovoljena. X = popolni odpustek le za člane Frančiškanske misijonske zveze. Nova Štifta na Štajerskem Narodna pesem. Klast voličem hlapci šli, hlapci aj Tomanovi. Ugledajo tam lučico, grozno se prestrašijo. Gredo klicat Tomana, gospodarja starega: »Gori, gori, Toman stari! V našem gozdu luč gori, tamkaj čudo se godi.« Toman kliče Tomanko, in pove ji zgodbo to: »Hitro gori, Tomanka!« Tako reče Tomanka: »»No stari, stari Toman ti, gotovo čudo se godi!«« »Torej pojmo v Gornji grad zgodbo to na znanje dat tje do škofa svetlega in gospod namestnika.« »»Čakaj le, moj Toman ti, naj odbije polnoči!«« Toman komaj čakal je, da ura polnoč bila je. Hitro doli zdaj gredo, daleč notri v Gornji grad, škofu to na znanje dat. K svetlemu škofu pridejo, ga pokonci skličejo: »V našem gozdu luč gori, tamkaj čudo se godi.« S škofom se vsi vzdignejo, daleč nazaj pridejo, notri v gozde Tomanove. Tam svetlobo vidijo, kakor govoriti slišijo. Tako je rekel svetli škof: »Cerkev bomo tu zidali, ime ji Nova Štifta dali.« t ANASTAZ: O sveta skrivnostna večerja Leto, ki ga preživljamo, nam je podarilo izredno redkost, da smo prazno%7ali ^Uko noč najkasneje, kar je mogoče. Častilci božjega Zveličarja pa bodo doživeli ptos še drugo posebnost. Skrivnosti njegovega presvetega Telesa, dalje pre-Jubeznivega Srca in predragocene njegove Krvi bodo kakor v zakramentu pre-svetega Rešnjega Telesa obhajali prav blizu skupaj. Prvega julija bomo slavili °®*nino praznika presvetega Rešnjega Telesa — in kaj je osmina drugega kakor °bnovitev praznika samega —, drugega julija bomo zadoščevali njegovemu pre- svetemu Srcu in naslednji dan, tretjega julija, bomo v duhovskih in mašnih molitvah ponižno molili predragoceno Rešnjo Kri. Pa ta posebnost, o kateri je bil pravkar govor, je samo nekaj slučaj' nega, nekaj zunanjega; koledar pač tako nanese. Mi katoličani smo tako srečni) da vse te tri praznike obhajamo vsak dan oziroma tolikokrat, kolikorkrat pri' stophmo k sveti večerji, v kateri se prejema Kristus. Saj vepio iz naukov svete vere, da tista bela hostija, ki jo pri svetem obhajilu zauživamo, ni navaden, pa tudi ne mrtev kruh, ampak sam Jezus, torej Bog, kakor živi zdaj v nebesih. Ta podoba kruha torej ne krije več kruha, ampak Jezusa samega, njegovo človeško in božjo naravo v eni sami božji osebi. Iz tega sledi, da je v sveti hostiji pričujoče živo Jezusovo telo. Toda kako naj bi bilo telo živo, če bi p° žilah ne krožila zdrava človeška kri. Kadar človek izkrvavi, umre. V tem živem Jezusovem telesu je torej pod podobo kruha tudi živa Jezusova kri. Mi vsi P® vemo, da ob smrti človek »dušo spusti«; samo mrtvo truplo je brez duše. Vera nas uči, da je v podobi kruha tudi Jezusova človeška duša; vse skupaj: Jezusovo poveličano telo (in srce) s krvjo in dušo je Jezusova človeška narava. Toda sveta vera nas tudi uči, da je Sin božji človeško naravo samo privzel in da je od tistega trenutka tako trdno povezana z božjo, da to združenje ni in ne bo nikoli prenehalo. V sveti hostiji je tedaj pričujoča tudi Jezusova božja duša. V sveti hostiji je, če kratko ponovimo, Jezus Bog in človek. Mislimo še dalje; kdo pa sploh je Jezus? Jezus je Sin božji, druga oseba presvete Trojice. In vsa presveta Trojica je pa zopet tako tesno povezana; da ne more biti navzočna kje samo ena božja oseba, ne da bi bili prisotni tud* ostali dve. Vse tri božje osebe imajo eno in isto nerazdelno božjo naravo! in k njej si je Sin božji privzel človeško. Če je tedaj v sveti hostiji pričujoč Jezus Kristus, ali je pričujoč sam? Nikakor ne. Vsa presveta Trojica je pod skromno podobo kruha. Če to resno premislimo, ali nas ne bo prevzelo vse spoštovanje pred skrivnostjo? Ali bomo potem res za pripravo in zahvalo še tako hladni i° brezskrbni? Ne bi bilo na mestu, če bi koga to razmišljanje tako prevzela da bi dejal: ne pojdem k svetemu obhajilu, ker nisem vreden. O Bog, kdo j® pa sploh vreden? Potrudi se za pripravo in zahvalo, pa boš »vreden«. Pa tudi če bi bil v srcu led in mraz, pristopi k svetemu obhajilu. (Ne razumevaj napak: ta led in mraz ne sme biti stanje smrtnega greha.) Nič ne daj na to, če pobožnosti in ljubezni do Jezusa ne čutiš. Solze in obilna tolažba, ki jo »čutiš«, 01 glavnega, marveč postranskega pomena pri prejemanju svetega obhajila. Glavi*® stvar je volja. Če bi imel rad Jezusa, je že dobro znamenje in zadosti »pobožnosti« za sveto obhajilo. Potrudi se imeti pred to skrivnostjo svet strah, ki te od svetega obhajila ne bo odvračal, marveč te bo odvračal samo od malomarnega uživanj® presvetega Rešnjega Telesa. Tak svet strah je imel sam in ga je skušal vlih tudi mladim bogoslovcem sobratom, ki so se pripravljali na sveto duhovnišk® službo* pokojni p. Regalat Čebulj. Kadar je govoril o tem, je z besedami i*1 kretnjami in potezami v obrazu izražal, kako globoko doživlja sam to, o čen*®r govori drugim. Ob obhajilnem spevu za praznik svetega Rešnjega Telesa: »Kol*' korkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate smrt Gospodovo, dokler ne prid®-Kdor koli bo torej nevredno jedel ta kruh ali pil kelih Gospodov, bo greš*’ nad Gospodovim telesom in njegovo krvjo, aleluja,« je vzkliknil nekako takol®-»Moj Bog, in na koncu še aleluja, ko se človek kar strese ob sami taki misli-* Dragi moj bralec, bralka! Tudi ti si bil že kdaj navzoč pri pripravah-ki so bile potrebne za sprejem kakšnega svetnega mogočnjaka. Koliko dela i*J truda za človeka, grešnika, kako malo za samega Boga! Če pride k tebi Kralj vseh kraljev, Gospod vseh gospodov, Jezus Kristus, pa naj bo priprav® hladna in kar moč kratka! In tvoj Gost ne posluša samo, kaj mu poroči o stanju svoje duše, potrebah, ki jih imaš, ampak se za tvoje razmere tudi zanima, ti skuša pomagati, ne reče samo dobro besedo, ampak te s svojo mogočno milostjo krepko podpre. Ali takšnega obiskovalca človek ne bo vesel? Naj ob zaključku spregovori sv. Janez Krizostom: »Kolikorkrat torej uživamo sveto Rešnje Telo in okušamo sveto Rešnjo Kri, se spominjamo, da uživamo Njega, ki sedi na nebeškem prestolu in ga v vsej ponižnosti molijo čisti angeli.« P. SALEZIJ: Dve, tri stvari za življenje Verska dvomljivost — nalezljiva bolezen naše dobe. To je po pravici Povdaril dr. France Ušeničnik v svojem pastoralnem bogoslovju. Nato navaja tudi več vzrokov, ki so kužno moderno bolezen povzročili. 2e v osnovnih šolah, Še bolj pa v višjih, da ne rečem v visokih, se skuša v mladem človeku omajati vera naših staršev. (Mimogrede povem, da na ame-< riških javnih šolah takega učitelja ali profesorja, ki v tem pogreši, takoj odstranijo!) Protiversko čtivo, nemoralna gledališča in opolzki romani to delo uadaljujejo. Slaba družba, ki se iz vsega verskega in nravnega norčuje, pa temu delu daje svoj pečat. Kaj že pravi nekje Kristus Gospod? »Po njih sadovih jih boste spoznali!« Kakšni so sadovi vsega protiverskega in nenravnega početja, Oti ni treba naštevati. Dovolj jih čutimo na lastni koži. Potem pa naj pride še kak tako imenovani učenjak in nam zagode kako o »temnem« srednjem veku. Kakšen pa je toli prosvitljeni novi vek? Ali bi morebiti smeli reči o njem, da je nekulturen, barbarski in nadvse krvav? — — Najbolj trdovratni v verskih dvomih pa so tisti, ki se predajajo duhu časa, t- j. posvetnosti, oholosti in trmi. Medtem ko modri Sokrat ni nehal ponavljati, da samo to ve, da nič ne ve, le-ti vse vedo ter se sklicujejo na znanstvo, ki bo baje vse rešilo. Kako to znanstvo dandanes ljudi rešuje, ko z vsemi sredstvi Pokončuje tisto, kar se je nekdaj z največjim trudom gradilo (seveda večkrat °b nedeljah in praznikih!), je znano. Do zlorab je prišlo zaradi tega, ker pri vsem svojem napredku človeka nismo izboljšali, človeka, največjo neznanko, ter smo zanemarjali njegovo dušo in srce. Zato pa izrablja marsikatere še tako koristne iznajdbe sebi v škodo in je podoben otroku, ki smo teu dali oster nož v roke. Nekdaj so imeli učenje in znanje po večini sužnji v svojem zakupu in jih je bilo lahko krotiti. Sveta Cerkev je iz najboljšega kamena pospeševala svobodo znanstva in učenja, pa se je zgodilo tako, kakor včasih z deklo, ko postane gospodinja. Kakor se taka prevzame, tako se je prevzelo tudi znanstvo v svojih nositeljih ter nam zrastlo čez glavo. Omenimo lahko, da je isto storil^ premnogokrat tudi ženska na splošno, ki ji je krščanstvo priborilo svobodo. Kam nas je vsa ta zloraba svobode privedla, sami vidimo. Zato pa nazaj k veri, nazaj v svobodo božjih otrok! Pri mnogih je vzrok verski dvomljivosti lenoba; preleni so, da bi se v verskih resnicah poučili. Tako polni so predsodkov, da se kar ne morejo iz njih izkopati ter>vzeti versko knjigo v roke ali pa se udeleževati nedeljskih govorov. Zato tudi brezskrbno zanemarjajo druge verske dolžnosti. Gorje, če so taki starši! Kakšen rod bo iz tega zrastel! Edino verska vzgoja more otroka obvarovati pred hudim in če o tej nočejo več slišati, kaj. nas vse še čaka, zakaj Slomšek pravi: »Ne pozabite, da je sreča in nesreča prihodnjih dni v vaših rokah in to so vaši otroci. Kakor jih boste vzgojili, take čase, slabe ali dobre, bomo imeli mi; krvavo šibo ali zlato krono pa vi — po svojih otrocih. Le za trojno suknjo skrbite: za poštenost, delavnost, pobožnost, vse drugo jim bo navrženo.« Še dva vzroka verskih dvomov bi lahko navedli: nervoznost in nenravno življenje. Da je najgloblji vzrok tem dvomom slednje, je znano in tudi Kristusov blagor čistim to nekako potrjuje. Manj znano je, da je tudi nervoznost našega časa pospeševateljica verske dvomljivosti. Nervoznosti vdani ljudje se ne dajo voditi od razuma, ampak od domišljije in čustva. »Hude nesreče jih zbegajo in potarejo, pa se jim vzbujajo dvomi o božji previdnosti, božji dobroti, vsemogočnosti.« Lahko rečemo, da se nervozni vdajajo verskim dvomom iz slabosti. Naj le odkrito spoznajo in priznajo ta vir dvomljivosti ter se obenem ogibljejo vsega, kar bi jim živce še bolj slabilo, zlasti posvetne druščine in razburljivih spisov. Naj rajši čitajo življenjepise velikih in plemenitih oseb ter s takimi osebami tudi občujejo. Ker so sami slabotni in omahljivi, skoraj brez volje, jih bodo take osebe dvignile in se jim bo v duši zbudila nova moč in pogum (prim. Fr. Ušeničnik). Čim večji praznik, tem manj obhajil. Ne vem kako da se je pri nas ustalila navada, da je n. pr. za božič, za veliko noč, za praznik sv. Rešnjega Telesa najmanj obhajil. Drugod ni tako. Spominjam se, da sem pred leti v Ameriki pred veliko nočjo zelo mnogo spovedoval in jih je lepo število drugi dan pristopilo k mizi Gospodovi. Za božič pa sem nekoč imel polnočnico v našem leinontskem samostanu. Nepričakovano dosti ljudi je prišlo k maši in k obhajilu je hotela vsa cerkev. Ker tega nismo predvideli, so mi kmalu začele pohajati svete hostije; najprej sem jih razdeljeval na pol, potem pa še s težavo lia četrt, da sem tako mogel vsem postreči. V tem pogledu bi se tudi pri nas moralo izboljšati. Tudi za praznik sv. Rešnjega Telesa! Tedaj se je samo gledalo na zunanjo parado in še tista je bila marsikje bolj v slavo ljudem kakor Bogu; zato pa so prišli taki težki časi. Paradni ljudje so ob prvi priliki odpovedali- V zarji novih maš. Nepozabni so trenutki nove maše, ne menda toliko ža novomašnika, zlasti na zelenem Štajerskem ne, kjer ga proslavljajo več dni zaporedoma, ampak veliko bolj za ljudi, ki so pri novi maši. Vendar se tak novomašnik, ki je že z novo mašo začel postajati ves ljudski, tem rajši spominja tistih dni. So veseli in turobni spomini. Če sta bila oče in mati navzočna, je menda veselje bilo popolno. Če ni bilo enega ali drugega, ali če ni bilo celo obeh, je veselje bilo s pelinom pomešano. Pri meni je manjkala draga mama-tista zlata »mamika«, kakor sem jo klical, ki je znala narediti, da so desetice čudežno izvirale iz miznice in mi jih je potem kot študentu dajala na p°^ V šolo. Več let pred novo mašo smo jo položili v hladni grob in na tisti grob gein z novomašnimi gosti pohitel ter ji ponesel novomašno podobico. Blago1" fiovomašniku, ki mu te poti ni treba iti! P. KAREL: Mar pozabljaš tudi ti? (Letošnjim novomašnikom.) P. Ciril Becck, rojen 12. okt. 1912 pri Sv. Trojici v Slov. nor., stopil v red Manjših bratov u. avg. 1935, posvečen v Rimu 11. julija 1913. P. Bruno Korošak, rojen 18. marca 1920 v Mariboru, stopil v red 14. avgusta 1935, posvečen v Rimu 11. julija 1943. V dneh meseca junija in julija pristopajo mladi novomašniki pred oltar Gospodov. Povej mi, ali so ti novomašniki tudi sad tvojih molitev ? Ali sploh kaj moliš za duhovniške poklice? Ali moliš za duhovnike? Ali morda ne pozabljaš na veliko željo in ne samo željo, ampak tudi na veliko Jezusovo naročilo: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev“. (Mat 9,, 38.) Bog sam hoče, da Ga prosimo vsega, kar potrebujemo za dušo in telo. Toda izrecno nam naroča, naj bi Ga prosili, da pošlje apostole, oznanjevalce sv. evangelija. Gospodova želja je, da bi ljudje prosili za duhovniške poklice, da bi prosili za dobre duhovnike in molili za svoje duhovnike. In ti morda pozabljaš na naročilo svojega Gospoda in svojega Boga? Molili naj bi za poklice v duhovniški stan, molili naj bi za dobre duhovnike* molili za svoje duhovnike, ker to je želja tvoje Matere sv. katoliške Cerkve. Ob tolikih prilikah in na toliko načinov nam naroča moliti za dobre duhovnike in za prave duhovniške poklice. Ali slišiš ta klic? Ali ne greš preko vseh prošenj, pa čeprav hočeš veljati za dobrega katoličana? Molili naj bi za dobre poklice in za dobre duhovnike, to pa že zaradi nas samih. Prav vsaka mati si želi, da bi njenega otroka učil dober katehet, dober duhovnik. Vsakdo izmed nas si želi dobrega spovednika, dobrega pridigarja, ki bo učil, ne samo z besedo, ampak tudi z življenjem. Vsaka župnija je vesela dobrega dušnega pastirja. Kako hudo pa je župljanom, ako njihov dušni pastir ni dober duhovnik. Ali torej ni Prav, da prosiš v pogosti molitvi Boga za dobre duhovnike? Ali je nisi do sedaj pozabljal? O, bodimo prepričani, da bo Gospod dal dobrih duhovnikov ljudstvu, ki si jih želi in zanje prosi. Molili naj bi radi za svoje duhovnike, da jim tako vsaj malo povrnemo tolike in lolikšne dobrote, ki jih prejemamo iz njihovih posvečenih rok. Ali se da katera koli milost, ki smo jo prejeli po duhovnikovih rokah, primerjati tudi najlepšemu daru, ki nam ga more dati svet? Ali ni torej prav, da moliš za tiste, ki so tvoji dobrotniki v življenju milosti? Ali pa ne pozabljaš moliti tudi za slabotne duhovnike? Molimo za grešnike, tem bolj pa še za padle duhovnike! Toda koliko imajo katoličani povedati o slabem duhovniku. S tem pač ne bodo spreobrnili služabnika božjega, ki je zašel. Zato pa vpleti v svojo dnevno molitev in svoje namene tudi molitev za duhovnike! O, kako lepa more biti pred Bogom prav ta molitev I O, kako bogate sadove bi začela roditi prav ta molitev, ko bi vsi katoličani molili za dobre duhovniške poklice in za dobre duhovnike. Razlil bi se pravi blagoslov na nas, na duhovnike in na našo Mater sv. katoliško Cerkev, pa tudi na naš tako preizkušeni narod. Molimo torej odslej radi za prave duhovniške poklice I Molimo za vse novo-mašnike! Molimo za vse duhovnike, da bi bili duhovniki po presvetem Srcu Jezusovem! P. Robert Mazovec, rojen 19. aprila 1919 v Ljubljani, stopil v red Tt. avgusta 1937 kot Frančiškov kriiar, posvečen v Rimu 11. julija 1943. G. Ciril Lavrič, rojen 16. marca 1918 v Zabnici, posvečen 4. julija 1943 v Ljubljani. Prvi Frančiškov kriiar, ki je bil posvečen v mašnika. Smrt je posegla s kruto roko v družino frančiškanske provincije Sv. Križa. Vzela je najstarejšega po letih in najbogatejšega po zaslugah. Nismo si mogli misliti, da se bo tako naglo poslovil od nas, ko smo dobivali poročila o nevarnosti njegove bo-lezpi. Pa je bilo tako določeno v božjih, nam nedoumljivih sklepih in p. Valerijan se je presilil v večnost dne 15. maja, V Marijinem mesecu in na Marijin dan — v soboto. Tako je lahko vzkliknil s svetim Bernardom: »Še nikdar ni bilo slišati, da bi ona zapustila njega, ki je pribežal pod njeno varstvo, njo prosil pomoči in se njeni prošnji priporočal.« Pred petdesetimi leti je prihitel k Materi Milosti, petdeset let je goreče in vneto poveličeval njeno čast in se njeni priprošnji priporočal; zato je bilo njegovo življenje tako bogato, zato je umrl v Marijinem naročju. P. Valerijanu je tekla zibelka v najlepšem kraju Slovenskih goric, pri Sv. Trojici. Dne 18. novembra 1870 so ga Landergottova mama vzeli v naročje in naročili, naj mu pri krstu dajo ime sv. Frančiška Ks., da bo imel mogočnega vzornika. Mali Franček je delal staršem veselje z bistroumnostjo in nadarjenostjo in vzbujal najboljše upanje. Moral je na gimnazijo v Ptuj. Po dovršeni nižji gimnaziji se je odločil za redovniško pot skozi življenje in odšel na Tirolsko, kamor je takrat spadal tudi frančiškanski samostan v njegovi rojstni župniji. Enoletno preizkušnjo je odlično prestal in nadaljeval gimnazijske študije vedno z najboljšim uspehom. Komaj 23 let star je tudi že v bogoslovni znanosti toliko napredoval, da je bil dne 28. decembra 1893 v mašnika posvečen in je kot maziljenec Gospodov poln svetega ognja zapel novo sveto mašo v čudovito lepem svetišču Sv. Trojice v Slovenskih goricah, kjer je prejel tudi milost svetega krsta. Leta 1895. je nastopil svojo redovniško in duhovniško službo pri Materi Milosti v Mariboru in jo tam tudi dokončal. V svojih službah kot kaplan, katehet in župnik je prehodil neštetokrat župnijo in jo poznal do zadnjega kotička in do zadnje številke. Če bi hoteli podati vsaj bežno sliko njegovega delovanja, bi morali napisati debelo knjigo. Človeško nerazumljivo je, koliko je zmogel telesno majhen in slaboten, kakor je bil. V vsem življenju ga je spremljal vedri mladostni idealizem, zgrajen na močno realno podlago; zato je imel povsod uspehe, kamor koli je segla njegova vešča roka. Naravna postrežljivost in ljubeznivost, požlahtnjeni z redovnim in duhovniškim sijem, sta mu osvajali srca in le malo je redovnikov in duhovnikov, ki bi bili povsod tako priljubljeni, kakor je bil on. P. Valerijan je bil glasbenik in je vodil vsa leta slovesnosti v veličastni baziliki Matere Milosti. Daši samouk in vsestransko zaposlen tako, da je imel le malo časa za vežbanje, je vendar obvladal orgle tudi v najtežjih skladbah z lahkoto in v vseh potankostih; njegov posluh je bil tako izbrušen, da ni nikdar položil roke na napačno tipko, čeravno je odgovarjal najrazličnejšim pevcem in nepevcem pred oltarjem. Orglal je vsak dan dvakrat, zjutraj pri sveti maši in zvečer pri litanijah. Ob nedeljah in praznikih pri treh svetih mašah in dvojnih večernicah. Pri izrednih pobožnostih in svečanostih, ki jih pri Materi Milosti ni bilo malo, je dvigal božjo in Marijino čast z orglanjem štiri- do petkrat dopoldne, tri- do štirikrat popoldne. In vmes je še spovedoval in pridigal. Zares njegova spovednica! Nikjer razen v pisarni ga nisi videl toliko kot v spovednici. Maševal je redno ob pol petih, da je lahko spovedoval do orglane maše ob šestih. Med litanijami je tudi za pet minut prihitel v spovednico; vsak večer je ostajal dolgo, dolgo pri grešnikih, jih tolažil in ozdravljal. In kolikokrat s° ga klicali v teku dneva, zdaj meščan, zdaj vaščan! Zanimivo je, da so mnogi grmeli ob neki dediščini za baziliko Matere Milosti iz oddaljenega kotička na Pohorju in se je nazadnje izkazalo, da si je hodil pohorski bogataš lajšat svojo ^Ušo k p. Valerijanu, ki ni nikdar odrekel in ni bil nikoli nejevoljen, četudi je 'Klel še toliko dela. Prav njegova težko dosegljiva potrpežljivost z dušnimi bolniki je imela čudovito moč do zakrknjenih src in mu je pomnoževala spoštovanje pri vseh. Kakšnega bogaboječega ženina je prijel v pisarni pod pazduho *n ga odpeljal; ko sta se vrnila, si lahko obema bral iz oči zadovoljnost in srečo. Posebno poglavje v njegovem življenju pa tvorijo bolniki. Iz splošne bolnišnice so ga klicali v sanatorij, iz sanatorija na skrajne meje mesta in to Večkrat na teden. Ce je res, da moremo duhovnika meriti po njegovi ljubezni d° grešnikov in spovednice, potem je bil p. Valerijan najboljši duhovnik. Saj se Pfi priljubljenem duhovniku-spovedniku najlepše izraža ves duhovniški zaklad 'n bogastvo v znanju prednosti, modrosti in razsodnosti. Posnemal je Je-Zusa, dobrega pastirja, iska-Jočega izgubljene ovčice. Poleg spovednice je P- Valerijan daroval vso svojo duhovniško ljubezen Prižnici. Kadar koli in *dr koli je bilo treba natopiti, je bil pripravljen Jo to mu je v posebno vost. V baziliki je bila dvojezična služba božja, Poleg rednih pridig raznih slovesnosti in devetdnevno s pridigami izredno dogo. Ko so drugi omagovali, je on vztrajal. Ve-sJen in natančen v spolne vanju svojih dolžnosti le v pridigovanju hodil po stopinjah Jezusa-učenika z milo, prosečo, pa tudi odločno besedo. Morda bi kdo rekel, da je bila to njegova dolžnost, a dolžnost spolnjena s posebno ljubeznijo in gorečnostjo je vsekakor hvalevredna in zasluži P°vdarek. Njegovo delo je pač močno presegalo povprečnost in ga odlikovalo *°t odličnega vrtnarja Gospodovega; zato je zapisoval v svoj dnevnik življenja ^ko bogate sadove. Včasih smo rekli, da bo p. Valerijan umrl v pisarni; toliko je delal v njej. Marsikatero jutro ga je našlo za pisalno inizo. Vse, kar je storil na zunaj vidnega pomembnega, je dozorelo v pisarni. V teku dneva je sprejemal stranke v najodličnejših življenjskih zadevah, jim svetoval, jih vodil in tolažil. Ponoči je Pisal, urejeval; takoj je opazil najmanjšo napako, ki jo je naredil kaplan, ko mu je pomagal v pisarni. Kako so se zatekali k njemu ljudje od duhovnika do z®dnjega berača, je bilo treba samo videti. Bazilika Matere Milosti je neprestano zajemala in sprejemala iz njegove bogate miselnosti in dragocene požrtvovalnosti. Olepšal jo je z novim križevim Potom, odprl nova okna blizu stropa in ji s tem oskrbel močnejšo svetlobo, toniki so dobili novo bakreno streho in žlebove je kot preostanke iz svetovne v°ine nadomestil z novimi. Župniji je priboril lastno pokopališče. Koliko prošenj, vlog, potov je naredil, bi nam mogel povedati pač le on sam. In ni bilo malo °vir. A njegova žilavost in vztrajnost sta vse pfemagali. Od kod je jemal za vse P. Valerijan na mrtvaškem odru ogromno dragoceno delo, ve le dobri Bog, ki je blagoslavljal njegova pota i8 dela. Največji njegov ponos, če ga je sploh imel v svoji skromnosti in ponižnosti: pa so bili novi zvonovi, največji in najlepši daleč naokoli. Ena se želja je njem1} izpolnila, katero je baje imel, da je prej umrl, preden so se zadnjič oglasil' zvonovi iz lin. Ker je bil p. Valerijan ves čas pri gradnji bazilike, desna roka graditelja f p. Kalista, je iz vidika povedanega in le kratko omenjenega jasno, kako neprecenljive so njegove zasluge za baziliko. Škofijski ordinariat je pre' gledal vse njegovo ogromno delo v verskem, moralnem in gospodarskem pogledu, ga ocenil in imenoval p. Valerijana za konzistorialnega svetnika. Pri vsem tako plodovitem dušnopastirskem delu pa je bil p. Valerijan tud' dober redovnik. Bil je vedno resen, a ljubezniv. Malo je govoril, a to preudarno in je mnogo zaleglo. Bil je tako skromen in z vsem zadovoljen, da mu kakšne usluge sploh nisi mogel storiti. Tudi pri razvedrilu, še tako potrebnem P° mnogem delu, se je pomudil le kratek čas, ker ga je še čakal brevir. Ce je hotel ljudem postreči in ustreči, so mu navadno vzeli ves dan. Njegova izveŽ-banost v vseh vprašanjih redovnika-duhovnika ga je vodila do najvažnejših i" najodgovornejših služb v frančiškanski provinciji Sv. Križa. Bil je dvakrat iz' voljen za namestnika p. provinciala, štirikrat za definitorja provincije, več le* je bil namestnik krajevnega predstojnika, ker mesta predstojništva ni mogel sprejeti zaradi prevelikega župnijskega in drugega dela. Njegovi besedi, ožarjeni z bogatimi izkušnjami dolgih let, so vsi prisluhnili in se oprijeli njegove misli’ njegovega nasveta, njegove sodbe. Noči je žrtvoval, da je prišel pravočasno zjutraj ob napovedani uri k seji, a bil je svežih misli, kakor da je vso noc mirno prespal. Večkrat smo rekli, da spi le med potjo, od dela do dela, ali P8 je svojo naravo tako okrotil, da jo je odvadil počitka. Naravnost čudno j®’ kolike sile so bile v tem majhnem, slabotnem, koščenem možu. Kako je kol redovnik mislil in delal, je razvidno tudi iz tega, da je prav mariborski samo* stan in cerkev priključil provinciji Sv. Križa, ko je s skrajno modrostjo pridobil parcelo od verskega zaklada. P. Valerijan bi bil letos obhajal zlato mašo, a je božja previdnost določil8 drugače. Nedvomno jo bo praznoval na veličastnejši način na božjem Srcu Jezusovem, ki ga je proslavljal vsak mesec skozi ena in dvajset let s tako pri' srčnimi pridigami, in na Srcu Marijinem, ki ji je pripravljal proslavo kronanj8 in mu je Ona izprosila zlato krono za plačilo. P. Valerijan! Vdani v nedoumljive božje sklepe, ko bi te po naših mislih še tako zelo potrebovala bazilika, ti kh' čemo: Z Bogom! Odpočij se^v svojem Bogu po neumornem delu za čast božjo in Marijino in na nas ne pozabi. Naša ljubezen v molitvi, ako bi jo potreboval’ bo s teboj! s B : Prošnja Tod hodil naš Gospod je krvavet. Stoletja mimo so že preoihrala, a Bog je poveličal sneto sled. Nocoj — ne slutiš? — je pri nas obstala. * Kot potnik trka n uri naši: Ljubezen cvete o rani prebodeni, kri sneti kakor hostija pri maši, a duri n duši ne odpro nobeni. Če dal si nož mi, Bog, daj mi še več! Daj roko mi, da bona vkup hodila, da bom oproda Tnoj, daj mi svoj meč, Ljubezen Tvoja bo do zmage me vodila. DR. P. HILARIN FELDER O. MIN. CAP. — ATOM: Pobožnost sv. Frančiška Kljub temu so tovariši marsikaj zvedeli o njegovi molitvi v samoti. Včasih so se splazili za njim, da bi ga skrivaj opazovali in mu prisluškovali. Tedaj so mogli videti in slišati, kako je gozd ali pustinjo napolnjeval z vzdihi, s solzami močil tla, z roko trkal na Prsi in se s svojim Gospodom kakor s kakim zaupnikom pogovarjal. Tam je odgovarjal svojemu Sodniku, tam je molil k svojemu Očetu, tam je občeval s svojim Prijateljem. Z vročimi solzami je prosil božjega usmiljenja za grešnike in glasno obžaloval trpljenje Zveličarje-vo, kakor da bi stalo pred njihovimi očmi. Tam so ga opazili, kako je bil z rokami, razprostrtimi v obliki križa, dvignjen nad zemljo in kako ga je obseval oblaček, priča njegovega čudežnega notranjega razsvetljenja. Pogosto je tudi govoril le v notranjosti, medtem ko so njegove ustnice ostale nepremične, in ko se je popolnoma sam vase umaknil, je poslal duha proti nebu. Vse svoje mišljenje, hotenje in ljubezen je uravnaval edinole na Boga, in sicer tako, da se molivec ni zdel več, kakor da moli, ampak da je v celoti sam postal molitev, kakor krasno Pravi Tomaž Celanski: »Cel je postal ne toliko molivec, ampak molitev sama.« (Totus non tam orans quam oratio factus.) Posebna ljubezen svetega Frančiška do samotnih krajev molitve in bogo-združenja je prešla tudi na njegove brate. Mnogi izmed njih so stanovali začasno, drugi celo stalno v samotah. Ustanovitelju se je zato zdelo primerno, da predpiše zanje poseben način življenja. Glasi se takole: »Oni, ki hočejo v samotah živeti bogoljubno življenje, naj bodo trije ali kvečjemu štirje bratje. Dva od njih bosta tako rekoč materi in dva sinova ali vsaj eden od njih. Oni ?aj žive življenje Marte in oba druga življenje Marije Magdalene. Oni, ki žive življenje Marije, naj imajo svoj kraj in v njem vsak svoj prostor, tako da niti skupno ne stanujejo, niti spijo. In vedno naj molijo kompletorij ob dnevu, ko je Frančišek sprejme Klaro v red sonce blizu zatona. Natančno naj spolnjujejo molčanje, molijo naj svoje duhovne dnevnice in vstanejo naj k polnočni molitvi ter naj iščejo najprej kraljestvo božje in njegovo pravico. In ob primernem času naj molijo prvo in tretjo uro in po tretji uri morejo prekiniti molčanje. Nato smejo govoriti ter iti k svojim materam in če hočejo, si morejo od njih zaradi ljubezni Gospoda sprositi miloščine kakor siromašni ubožci. In potem naj ob primernem času molijo šesto in deveto uro ter večernice. In naj ne dovolijo, da bi kdo v kraj, v katerem stanujejo, vstopil ali v njem jedel. In oni bratje, ki izvršujejo službo mater, naj se skrbno odtegnejo od vsakega in v pokorščini do svojega predstojnika naj tudi svoje sinove od vsakega odstranijo, tako da nihče ne more z njimi govoriti. In sinovi naj z nikomer ne govorijo, kakor s svojimi materami in s svojim kustosom, če se mu bo zdelo, da jih obišče z blagoslovom božjim. Sinovi pa naj menjaje se prevzamejo službo mater, kakor se bodo vsakokrat med seboj pogodili. Vse tu povedano naj se trudijo skrbno spolnjevati.« Frančišek se je na glas veselil, če je slišal od bratov, da so zvesto živeli tako življenje nepretrgane zbranosti in stalne molitve. Večinoma pa se Frančišek in njegovi sinovi niso smeli ločiti od sveta glede na svoje apostolsko delovanje. Skušali so torej delovnemu in pre-mišljevalnemu značaju svojega poklica na ta način zadostiti, da so se naseljevali v bližini mest in vasi, vendar izven njih. Že 3. decembra 1224 jim je podelil Honorij III. privilegij, »da smejo v svojih krajih in molivnicafi na potniškem oltarju obhajati sv. mašo in druge svete skrivnosti, da se ognejo šumu ljudskih množic, ki nasprotuje njihovemu poklicu, in ker rajši žive v skriti zapuščenosti, da se v sveti tihoti toliko laže posvete molitvi.« Ubertin Kazalski je nedvomno pravilno pojmil tozadevni vzor ustanovitelja, ko piše: »Frančišek nikdar ni opustil navade, da bi se umaknil od časa do časa v samoto, četudi se je, kolikor je le bilo možno, živeč noč in dan z ljudmi, predajal samoti in premišljeval. To je bil način življenja in pridiganja, ki ga je vedno predpisoval svojim bratom. Zato je hotel, naj bodo naselbine bratov v bližini človeških bivališč, da bi bližnjemu lahko goreče pomagali. Da bi jih pa obvaroval pred preveč tesnim občevanjem s svetom ter jim ohranil nagnjenje do mirnega premišljevanja in molitve, je želel tako biti sosed ljudi, da je vendar ostal tujec. Hotel je, da se naselijo poleg ljudstva, vendar tako, da so kljub temu stanovali izven naselbin na krajih mirne samote. Pri vsem poudarjanju apostolskega delovanja je bila glavna skrb ustanovitelja vendar le ta, da bi njegovi učenci v prvi vrsti gojili življenje molitve. Po milosti molitve, tako je poudarjal, mora redovnik predvsem hrepeneti in ker je bil prepričan, da brez nje nihče ne more napredovati v službi božji, je zato podžigal svoje brate na vsak možen način h gorečnosti v molitvi. Osebno jih je poučeval v molitvi, strogo jih je navajal k temu, naj se ogibljejo vsega, kar bi moglo zmanjšati pripravljenost duš za molitev, pa naj bi bil to le kak nepotreben razgovor izven ur molitve. Posebej jih je podžigal še z lastnim zgledom, naj se neprestano bore za milost molitve. Tako je vzgojil ono zbrano družino pobožnih molivcev, o katerih pripovedujejo vsi viri frančiškanske prazgodovine. Marija je bila vzeta v nebo Na koncu poletja, takrat, ko na vrtovih in na Poljih zore sadovi, obhaja sv. Cerkev najveličastnejši Praznik žetve, ki nas vpelje v cerkveno jesen. Dragoceni sad, ki je dozorel na njivi kraljestva božjega, je ta dan spravljen v nebeško žitnico: Marija . Preblažena. Sveta Cerkev obhaja la praznik predvsem spomin na smrt Marijino. Saj Vedno s posebno ljubeznijo slavi smrtne dneve svetnikov kot njihove rojstne dneve za nebesa. Toda ' sv. Cerkev ne ostane samo pri smrtnem dnevu Marijinem, temveč slavi ludi Njeno vnebovzetje. Sv. maša praznika je kot slovesen vhod božje Matere v nebeške dvore, kjer je Marija kronana kot Kraljica nebes in zemlje. Misli pa mati Cerkev tudi na telesno vnebovzetje božje Porodnice. 0 smrti Marijini nimamo dosti poročil, niti kraja natančno ne vemo. Navajajo dva kraja: ali Efez ali Jeru- Padovanino: Marijino vnebovzetje zalem. Praznik Marijinega vnebovzetja je eden najstarejših Marijinih praznikov. Prvotno so ta spomin slavili 18. januarja. Šele cesar Mavricij, ki je vladal °d 582—602, je prestavil ta praznik na 15. avgust. Že v starih časih so na ta dan blagoslavljali razna zelišča. Marijo namreč v dnevnicah imenujejo kot dišeče zelišče in duhteče cvetlice. Legenda pravi tudi, da so v Njenem grobu mesto telesa našli vse polno najžlahtnejšega cvetja. Mi pa se na ta veliki god nebeške Kraljice obrnimo k njej ter jo prosimo: »Ko zemsko zaprla si čisto oko, so angeli nesli te v nebo. O Mati, naj angeli tudi nas po smrti odpeljejo v rajski kras!« *%ifiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiroii^^ Širite misijonski tisk i * Berite Katoliške misijone I P. ODILO: Srce naše vere — sv. maša Molitve pred povzdigovanjem. Kristus prihaja. Angeli ga spremljajo s svojim trikratnim Sanctus. Cerkev Kristusa sprejme. Njegov prihod naznani zvonček, ki se pri Sanctusu oglasi. Vse mu kliče »Hosana«! Gospod zaseda prestol sv. Križa. K temu svojemu prestolu pritega Jezus vse. Prva, ki jo pritegne, je njegova sveta nevesta: Cerkev na zemlji. S papežem in s škofom stopi pod križ. — Drugi so okoli stoječi. Oni imajo posebno pravico na sadove sv. daritve. — Tretji so svetniki, ki nam s svojim zasluženjem in priprošnjo odpirajo vir odrešenja. Molitev za Cerkev. Prva molitev sestoji iz dveh delov, ki sta nastala v različnih časih. Prvi del prosi nebeškega Očeta za milosten sprejem darov, drugi del pa naklanja prvi sad sv. daritve za uspeh sv. Cerkve. Molitev se začne s črko T (Te igitur ...). Črka T ima obliko križa, zato je bila v starih mašnih knjigah ta črka posebno okrašena. Tudi naš oče sv. Frančišek je posebno ljubil črko T kot podobo križa Kristusovega. Ko je pisal svoj blagoslov, je prišla črka T posebej do izraza. Zdaj je prišlo v navado, da je v začetku kanona velika slika sv. križa v misalu. Nebeškega Očeta imenuje molitev najboljšega, najmilejšega. V tej molitvi pride do izraza posebno posredništvo Kristusovo: vse naše molitve gredo k Očetu po posredovanju božjega Sina Jezusa. Prav zato duhovnik poljubi oltar, ki pomeni Kristusa. Med molitvijo darove trikrat pokriža. Križi pred povzdigovanjem pomenijo blagoslov, križi po povzdigovanju pa pomenijo, da je daritev oltarja ista, kot je .bila daritev na križu. Prvi sad daritve pripada Cerkvi. Kanon jo imenuje sveto in katoliško. Zanjo prosi duhovnik štiri velike dobrine: mir, varstvo, edinost in vodstvo. »Po vsem svetu ji podeli mir, jo varuj, zedini in vodi!« Te dobrote so v cerkvi vedno najbolj ogrožene. Cerkev vzamemo vedno kot občestvo zdaj živečih kristjanov, zato molitev omenja ime vladajočega papeža in ime domačega škofa, nato pa se spomni vseh pravovernih, ki delajo za katoliško in apostolsko vero. Ko duhovnik izgovori ime papeža, iz spoštovanja do poglavarja sv. Cerkve prikloni glavo. Pod pravovernimi, ki delajo za katoliško in apostolsko Cerkev, je razumeti v prvi vrsti vse katoliške duhovnike. — Naj sledi molitev v celoti: »Tebe torej, najmilejši Oče, po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ponižno molimo in prosimo, sprejmi in blagoslovi te darove, ta darila, te svete in čiste žrtve. Darujemo ti jih predvsem za tvojo sveto katoliško Cerkev; po vsem svetu ji podeli mir, jo varuj, zedini in vodi: skupno s svojim služabnikom našim papežem I., našim škofom I. in vsemi, ki so pravoverni in ki delajo za katoliško in apostolsko vero.« Spomin živih. Obe molitvi spomina živih in spomina mrtvih sta gotovo najstarejši v kanonu. Postavljeni sta vzporedno — spomin živih pred povzdigovanjem, spomin mrtvih pa po povzdigovanju. V starih časih je diakon na tem mestu glasno prebral imena tistih, ki so se jih pri sv. maši spominjali. Danes napravi duhovnik gib z rokami,' jih sklene, malo preneha in misli na žive, ki jih hoče vkleniti v daritev ter jim nakloniti sadove sv. maše. Isto naj store tudi verniki pri spominu živih. Po kratkem presledku duhovnik nadaljuje molitev, ki se v njej spominja okrog stoječih, to je tistih, ki so pri sv. maši pričujoči. Izraz »okrog stoječih« Pove, da so včasih verniki pri sv. maši stali in ne klečali. — Naj bo tu omenjeno tudi to: kaj je bolj primerno, ali da pri sv. maši klečimo, ali da stojimo? Nekateri silijo, naj med vso sv. mašo, razen med evangelijem, klečimo. To prav gotovo ne odgovarja liturgiji, ki zahteva dejansko udeleževanje ljudstva. Klečanje Pa ni stanje dejavnega udeleževanja. Nič ni hudega, se razume, če vso mašo klečiš, nikar pa ne obsojaj onega, ki med sv. mašo stoji kot vojak Kristusov Ua straži! Spodobi se seveda, da vsaj med povzdigovanjem poklekneš, ako moreš. Če ni preveč gneče v cerkvi, ali če ni ob slabem vremenu tlak preveč umazan. Če iz malomarnosti ne poklekneš, ali ker omalovažuješ najsvetejši trenutek sv. maše in katoliške službe božje, potem si kajpada obsojanja vreden. Ako pa jz katerega koli vzroka poklekniti ne jnoreš in imaš v srcu pravo razpoloženje in mišljenje, je vse v redu. Pri nedeljski skupni službi božji se drži običajnega reda in predpisov, da ne boš vzbujal pozornosti. Od vernikov zahteva sv. Cerkev dvojno krepost, če hočejo biti prav pri sv. maši: vero in pobožnost. To sta splošni zahtevi pravega krščanstva: vera in izpolnjevanje božje volje. Sv. Pavel bi rekel: Vera, ki se kaže v ljubezni! (Gal. 5, 6.) Molitev se spominja tudi dragih domačih, in sicer, da bi bile njih duše rešene vezi greha. Iz tega namena so verniki prinašali tudi svoje darove. Molitev za žive se glasi: »Spomni se, Gospod, svojih služabnikov, in služabnic N. in N. in vseh okrog stoječih, katerih vero poznaš in veš za njih pobožnost, za katere ti darujemo, ali kateri ti darujejo to hvalno daritev zase in za vse svoje: da rešijo svoje duše in si zagotove neminljivo zveličanje; in dajejo svoje darove tebi, večnemu, živemu in pravemu Bogu.« Spomin zmagoslavne Cerkve. Tudi zmagoslavne Cerkve, svetnikov božjih, se spomnimo med sv. mašo dvakrat: pred povzdigovanjem in ravno tako vzporedno tudi po povzdigovanju. Sv. Avguštin in sv. Janez Zlatoust omenjata, naj se spominjamo pri evharistični daritvi svetnikov, v prvi vrsti sv. mučencev, katerih smrt je podobna smrti Gospodovi. Med sv. mašo se vedno bolj zraščamo v sveto občestvo. In posebno zdaj na višku daritvenega dejanja postajamo vedno bolj eno skrivnostno telo, mi, živi s papežem, škofom in duhovniki in s svojimi domačimi. Zdaj pa moramo stopiti v zvezo tudi s svetniki in njihov spomin častiti. Beseda »memento« doni skozi ves kanon. Svetniki so nam blizu po svojih zaslugah in po svoji priprošnji. V lepem redu so tu našteti mnogi svetniki: najprej s posebnim poudarkom Bogorodica Marija, potem dvanajst apostolov, nato dvanajst mučencev prvih stoletij, ki so pokopani v Rimu in ki tam uživajo veliko češčenje. Iz poznejših Časov ni v tej molitvi nobenega svetnika po imenu, v splošnem so pa vsi svetniki vključeni vanjo. Zelo pomenljiv je poudarek, da smo božjega varstva deležni Po zaslužen ju in priprošnji svetnikov. To je tudi cilj te molitve: da postanemo Pa priprošnjo svetnikov deležni obilnih darov sv. maše. Privatno se lahko med sv. mašo priporočamo še drugim svetnikom, ki so Pam najbližji ali ki jih najrajši častimo. f Confiteor Odtrgaj, dobri Bog, od tega me sveta, ki bega neprestano me in rani, in daj, da zopet Tvoj iz vsega bom srca, da zvesto hodil bom ob Tvoji strani. Saj Ti gotovo veš, kako mi je hudo, ker se ne morem vsega Ti predati, ker venomer nagiba h grehu me telo, da vseh skušnjav ne morem si odgnati. Kolikokrat sem v bednih željah hrepenel po novih, lepših dneh, ki so srce mi razširjali v pričakovanju, da bi vzpel se v druge kraje, ki za svet so nemi. A vselej sem omahnil truden, onemel v obupu, da nikjer ni utešenja, da tistih m lepot, ki sem jih zaželel, da Ti samo slepilo si Življenja. V bridkosti, ki takrat imela ni mejd — ' sem kot nemirna zver iskal zavetja: povsod tema, grenkoba, a nikjer neba, ki bi mi dalo svetla razodetja. V obupnem loku teh strahot in blaznih dni, morečih kot nevihte v vetru črpem, sem si dejal: »Kaj naj storim, če Njega ni, kam naj zatečem se, h komti obrnem?« Čim bolj sem blodil, mislil in premišljeval, tem bolj so mučili me dvomi hudi, in bil tem bolj sem uporen, da bi Te iskal, da bil pokoren bi Najvišji Čudi. A v tem uporu me pretreslo je vsegd: od vseh zaničevan in strt od boli, ki tlačile v trinoštvu silnem so duha — sem v bedi vzdrgetal kot še nikoli. Tedaj se moj pogled je dvignil preko zvezd, svetloba tajna v md je posijala: . »O Bog, odpusti mi, če bil sem Ti nezvest, če duša Te doslej še ni spomala!« * Odtrgaj, dobri Bog, od tega me sveta, ki bega neprestano me in rani, in daj, da zopet Tvoj iz vsega bom srca, da zvesto hodil bom ob Tvoji strani. % * FRAKld/kAM/KI ^______M1AK3KJ1 Leto I_______________Julij-Avgust 1945-XXI_______________Št, 7, 8 Sv. Frančišek Solan (IB. julija) zavetnik Frančiškanske misijonske zveze za Slovence Molimo: O Bog, ki si po sv. Frančišku Solanu privedel toliko narodov divjih Indijancev v naročje Matere sv. Cerkve, odvrni, prosimo te, po njegovem zasluženju in njegovi priprošnji od nas jezo, ki smo jo zaslužili zavoljo svojih grehov, in daj, da narodi, ki te še ne poznajo, spoznajo tvoje sveto Ime. Po Kristusu Gospodu našem. Amen. * »Misijonski križ je sicer križ, toda ker smo ga misijonarji radovoljno sprejeli, zato nam je vedno lahek; in kelih trpljenja, ki smo ga prostovoljno dvignili, moramo izpiti. Trpljenje je le časno, veselje nad zvezdami ko pa večno.« (P. Engelhard Avbelj.) HMlIllllfllllllllllllllllllllllllillllllllllllllll^ Spominjajte se x darovi frančišRansUii» misijonov! Naši misijonarji ... t P. Engelhard Avbelj OFM. Letos v zadnji tretjini meseca septembra mine že petnajst let, kar krije p. Engelharda kitajska zemlja. Izčrpan se je zgrudil po osemnajstletnem delovanju za ne-umrjoče duše. Že kot ministrantek v ljubljanski frančiškanski cerkvi je želel postati misijonar. Sam je pravil, kako hre: peneče je gledal z zakristijskih stopnic za p. Baptistom, odhajajočim na Kitajsko. Dne 18. septembra 1902 je vstopil v frančiškanski red, a dne 30. novembra 1909 je bil posvečen v mašnika. Prva želja se mu je bila izpolnila, toda imel je še drugo, silnejšo: biti misijonar. In ta se mu je uresničila dne 17. avgusta 1910, ko je srečen sledil p. Baptista in se poslavljal od domovine. Dne 19. avgusta je bil v Rimu pri sv. očetu, od katerega je prejel, kakor še deset njegovih tovarišev misijonarjev, misijonski križ. Dne 23. avgusta je dospel v Neapelj in čez tri dni ga je že odpeljal nemški parnik »Princ Friedrich Eitel« proti Daljnemu vzhodu. »Res z veseljem pričakujem trenutka, ko prvič stopim na zemljo, ki jo je že tolikokrat močila kri svetih apostolskih mož,« je zapisal p. Engelhard med potjo v misijone. Želja se mu je izpolnila dne 20. septembra. Naš misijonar je prišel najpoprej v Hankow, od tani pa je odšel v Wueang, kjer je ostal do Vseh svetih. Nato je šel v U-pe-tse, kjer je na sveti večer — po dvainpol-mesečnem bivanju na Kitajskem — že pridigal. Naslednje leto je postala ta postaja z vsemi okoliškimi mesti vred njegovo delovno področje, v katerem mu je na misijonskem potovanju mnogokrat pretila smrtna nevarnost. Do leta 1921. je deloval še na nekaterih drugih postajah, nato pa je sprejel ravnateljsko službo v osrednjem semenišču v Wučangu. Toda kmalu jo je moral zapustiti in oditi za ravnatelja v osrednje semenišče v Hankow. Leta 1925. je sprejel službo vrhovnega prokuratorja ali pooblaščenca hankowskega misijona, a nekaj časa je opravljal celo posle apostolskega vikarja, ker je bil le-td odsoten. Prenaporno delo mu je izčrpalo moči. Po dveh operacijah ga je zadela kap. Dopolnil je'svoje poslanstvo ter umrl v sluhu svetosti na kitajski zemlji, katero je tako vroče ljubil. Ne dolgo potem, ko je preminil, smo prejeli iz Rima vest, da se je prikazal p. Engelhard nekemu sobratu misijonarju in mu dejal: »Jaz sem v polni posesti Bogat« Sicer ne izrekamo o tem dogodku nobene sodbe, upamo pa si trditi, da je oseba, ki pravi; da se ji je prikazal, verodostojna. * 16. 7.1667 v Ljubljani 17.8.1910 odšel na Kitajsko t 24. 9. /928 v Šanghaju in misijonarke S. Imakulata Marija Maršič, bistriška šolska sestra. * n. 9. 1914 v Prekm. v Melincih 15. 3. 1935 preoblečena 2. 12. 1936 odhod na Kitajsko 17. 3.1939 večne obljube V prejšnji številki smo zapustili naše štiri misijonarke, bistriške šolske sestre iz tretjega reda sv. Frančiška, v Gendvi. Tam so se vkrcale na ladjo. Dasiravno je bilo zanje slovo od evropske zemlje ginljivo, jih je vendar močno hrabrila misel, da gredo v misijone opravljat dobra dela. Za slovesom je sledilo dvaindvajsetdnevno mučno potovanje po morju, med katerim jim ni bila prizanesena nadležna morska bolezen, saj so pisale, da so se morale kot ostali potniki tudi one »sklanjati čez ograjo«. Prvi misijonski božič so preživele naše misijonarke sredi morskih valov, a na sv. Štefana dan so srečno prispele v Hongkong, kjer so stopile prvič na kitajska tla in hkrati krstile prvega pogančka, umirajočega najdenčka. Najprej so se vozile do Kantona. Tu so čakale štirinajst dni na drugo ladjo, tako da so se naposled dne 9. januarja 1937 odpeljale nazaj proti Haifongu v Indokino, od koder je boljša pot v Junnanfu. V pristanišču jih je posebno razveselilo to, da jih je pričakoval sam č. g. misijonar Jožef Kerec, ki je poskrbel za njihovo nadaljnje potovanje. »Najlepši apostolat opravlja s. Imakulata,« beremo v pismih naših sester. Imenovana je vstopila v samostan dne 3. septembra 1927, po preobleki se je dne 17. marca J93(i zaobljubila začasno, tri leta nato pa, že v misijonih, za vežno. Dh, s. Imakulata l0 zdravnica: telesna in dušna. Bolnike sprejema v dispanzerju, ki so ga odprle takoj Po svojem prihodu, ali pa jih obiskuje po vaseh in trgih. Razen tega vzgaja še otroke 'n kot organistinja tudi poučuje v petju. In vzlic temu, da je vedno na nogah, je zmerom vesela. Sama piše: »Križev in težav nam seveda ne manjka, a vendarle smo dobre volje in razpoložene za veselje in smeh.« Konec meseca avgusta leta 1939. je s. Imakulata nevarno zbolela. Zato je bila prisiljena oditi v Hanoi na kliniko čč. sester sv. Pavla. Toda hvala Bogu, da se je kmalu zdrava vrnila v svoj misijon ter se s podvojeno močjo lotila dela. Naj jo Stvarnik ohrani *e mnogo let! * * * * m S| v \ r =2? '4 _ _v it' H ! J Ji- S*' (Misijonska povest.) . *Jezus ti bo naklonil moč, da boš predel vse,« je šepnil misijonar in dodal: »Se-Božji trubadur Frančišk«. Ghčon jo je napisal prav za današnji a^zli in v sovraštvo potopljeni čas. V dneh, a° si vse kopiči zaklade zemlje in steza roke varljivem pohlepu, je prikazal Revščino najvišjo krepost, kot temelj človekove F&Se. Popeljal je Frančiška preko veselih in Š‘°stnih dogodkov do vrhunca njegovega Švljenja, do veličastnega zaključka igre, ko d je sam božji Zveličar vtisnil znamenja v°iega trpljenja. Vsi, ki smo igro gledali, d odhajali z nepozabnimi vtisi iz dvorane. . Najlepši dogodek v letošnji križarski krotki pa je posvetitev Brezmadežnemu Srcu . aHjinemu. Na ta praznik se je vsa organi-,aj-'ja vestno pripravljala z govori na sestanka in razlagami p. voditelja. 16. maja poldne pa so tudi križarji pokleknili pred azsvetljeni Marijin oltar, se ji posvetili in ja izvolili za vedno kot svojo Gospo, zavet-n'co in Mater. Mogočno je donela posvetilna molitev iz naših ust, še bolj prevzeta pa so bila naša srca, ki so prosila milosti zase in za trpeče, slovensko ljudstvo. V tem letu smo dobili tudi nov krožek — misijonski krožek. Sicer se je šele izmotal iz povojev in se še plaho ozira okoli ter išče čvrstih osnov in trdnega programa za svoje delo. Vendar so začetni uspehi zadovoljivi in upamo, da ne bo ugasnil ter ostal samo na listu v križarskih analih. Poleg literarnega krožka je razpredel svojo organizacijo zlasti igralski krožek, ki ima svoje uradne prostore v križarski sobici v slabem, na vrtu pa ob lepem vremenu (kakor nam je poročal njegov predsednik). Tudi glasbeniki imajo svoj krožek. Se prav pridno vadijo in veliko obetajo. Ce bo šlo vse po sreči, bomo dobili tudi svoj orkester, ki bo priredil tu in tam kak koncert — se razume, za mastno vstopnino. Končno je treba omeniti tudi našo lepo prenovljeno križarsko sobico. Po zaslugi p. voditelja se je popolnoma spremenila. Ima lesene opaže, veliko omaro, dve mizi in, če se ne motim, dvanajst stolov. Tako so dobili zlasti šahisti varno zatočišče in igralskemu krožku se ni treba več bati dežja. P. Odilo je tudi letos s priznano dobrohotnostjo vzgajal križarsko organizacijo. Na številnih sestankih nam je utrjeval ljubezen do Boga in svetega Frančiška. Njemu se imamo zahvaliti za vse pobude in uspehe. Zopet se končuje eno leto našega dela. Organizacija stoji trdna in pripravljena za nove naloge. Vendar moramo vse storiti, da bodo naše vrste pojeklenele, naš duh dobil pravih osnov, naše srce pa gorelo v žareči ljubezni do Boga. Vse to za zmago Kristusa Kralja. . Kronist. Dva križarja novomašnika. Mlado križarsko organizacijo navdaja velik ponos: letos bo namreč spremljala dva svoja člana pred oltar kot novomašnika. Prvi je g. Ciril Lavrič, ki je bil eden prvih križarjev in organizaciji do konca zvest. Bil je tudi dalje časa njen predsednik. Novo mašo bo imel 11. julija pri frančiškanih v Ljubljani. Križarji mu bodo peli orkestralno latinsko mašo. — Drugi novomašnik križar pa je p. Robert Mazovec, frančiškan. Ta že leti študira v Rimu in bo v Rimu tudi P?" svečen v mašnika in sicer 11. julija. V v#' nem mestu bo tudi opravil svojo prvo d>' ritev. Imamo še celo vrsto križarjev, ki s° na potu do oltarja'. Obema novomašnikoni® iskrene čestitke! Kako se gibljejo tretjeredne skupščine Ljubljana. Nad vse slovesno se je izvršila posvetitev naše tretjeredne skupščine brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Za svečanost smo določili mesečni shod v maju. Skupščini so se pridružili Veliki Frančiškovi križarji, ki so oskrbeli lepo petje. Pred oltarjem je bila velika asistenca, ki jo je vodil posve-titelj p. gvardijan Krizostom. P. voditelj je vse potrebno o posvetitvi že razložil na mesečnem shodu v aprilu. Za zdaj pa nas je samo na kratko pozval, da naj se posvetimo z resnobo in iz prepričanja. Navajeni smo že, da se vse tretjeredne prireditve in pobožnosti vrše v najlepšem redu, ali tako veličastveno se še menda nobena ni izvršila kot ravno posvetitev Marijinemu Srcu. Petje se je vrstilo z molitvijo in molitev s petjem. Najbolj mogočno so izvenele litanije-, ki jih je vodilo 40 križarjev-pevcev. Temu zboru so se pridružili še duhovniki in je donelo pod oboki kot še nikoli. Tritisočglava tretjeredna družina je odgovarjala ter od-pevala, da je bila milina poslušati. Pontifikalna sv. maša bo ob 9 dopoldne. P®" cijunkula je naš veliki praznik in tako g® bomo obhajali. ^ Polica. Na polico se lahko marsikaj P®" stavi. Tako je že dolgo časa na Polico p®" stavljena samostojna skupščina tretjega red® sv. Frančiška. V cvetočem maju je prišel n®5 vrt sv. Frančiška pogledat p. vizitator iz Ljub' ljane. Sprejel je lepo število novih člano' • Pri nas mu je tako ugajalo, da pride le'03 še enkrat k nam. Veliki Gaber. Mlada tretjeredniška sku; pina na Velikem Gabru v župniji Št. Vid Pj! Stični je dolgo želela imeti na oltarju tudi podobo svojega zavetnika. Ta želja se ji ie. spolnila. Na velikonočni ponedeljek je mesti" župnik slovenjgraški I. Soklič blagoslovil Pr.e' lepo podobo sv. Frančiška. Slika predstavil®’ kako svetnik prejema Kristusove rane. Kras' no delo je ustvaril profesor g. Stane Krega" Pri shodu je bilo mnogo ljudi, ne le tretj®; rednikov, ki so z veseljem sledili božji besed' in navdušeno prepevali. Pete litanije so lep® uspeli shod zaključile. — Naj sveti Frančišek varuje to skupino in to lepo sosesko! Vse"" ki so za prelepo podobo kaj prispevali, P°' vrni Bog z nebeškim povračilom! Ljubljana. Za porcijunkulske slovesnosti bomo vsi ljubljanski tretjeredniki prišli v svojo redovno cerkev. Poslušali bomo Marijine zvonove 1. avgusta ob tri četrt na pol- dan, ki bodo slovesno naznanjali začetek porcijunkulskih odpustkov. Opoldne se bomo udeležili otvoritvene procesije v frančiškanski cerkvi. Zvečer ob četrt na sedem bo pridiga in litanije treh redov sv. Frančiška. Na porcijunkulo zjutraj pa bo zopet enkrat ljudsko petje med sv. mašo ob 6. Voditelji tretjega reda ne morejo Pr®' hvaliti drobne knjižice »Ob tihi uri«. Pra” vijo, da knjižica žanje velikanski uspeh, j'! Kdor to knjižico dobi v roke in jo ob ti®| uri prebere in premisli, prav gotovo nare«! odločilen korak, da se da sprejeti v trefJ1 red sv. Frančiška. Mnogi voditelji pravij0, zakaj take knjižice nismo že prej imeli, d® bi našim kandidatom lahko nekaj ponudi1 v roke. Odkar imamo to knjižico, se števil® novih udov vidno dviga. — Uprava »Cvetj® sporoča', da je teh knjižic še nekaj na ra*' polago. Veliko jih pa ni več, ker zelo segaj® po njej. Stane 1 liro. f P. Kerubin Tušek O. F. M. ‘Dva mogočna stebra slovenske frančiškanske provincije sta se nagnila in omahnila skoraj istočasno: v Mariboru je umrl župnik frančiškanske fare pater Valerijan, nazarska župnija pa je izgubila svojega voditelja p. Kerubina Tuška. P. Kerubin je umrl dne 14. maja 1943. Tako smo dobili kratko poročilo. Pokojni je bil markantna osebnost v naši frančiškanski provinciji in v Zgornji Savinjski dolini, kjer ga je daleč na okoli poznal vsak človek. Bil je vesten redovnik in z vso dušo duhovnik prav po vzorcu sv. Frančiška. Pokojni je bil rojen pri Sv. Lenartu nad Škofjo Loko 8. sept. 1876. Pri svetem krstu je dobil ime velikega apostola in evangelista sv. Mateja. Z 20 leti je poln navdušenja stopil v red sv. Frančiška in je leta 1900 zapel novo mašo v svoji rojstni fari. Predstojniki so videli mladega Patra, kako resno se je poglobil v bogoslovne študije in so ga zato določili, da bo ostal pri šoli ter bo vzgajal serafinsko mladino. Poslali so ga v Rim, da se pripravi za bogoslovnega profesorja. Poln mladostnega ognja se je vrnil v Kamnik, kjer smo frančiškani imeli takrat domače bogoslovje. Tu je postal profesor in magister klerikov. Poleg tega je pridno pomagal v dušnem pastirstvu. Predvsem je rad zahajal v spovednico in njegove pridige so vzbujale splošno pozornost. Veliko bolj ga je vleklo v dušno Pastirstvo kot v šolo. V Nazarjih v Savinjski dolini je ravno takrat umrl stari nepozabni p. Viktor Jerančič, ki je več generacij vodil nazarsko faro. Predstojniki so poskušali na vse načine, da bi mu našli vrednega nasled- nika in dobili so ga v osebi našega p. Kerubina, ki je svojega prednika celo prekosil, saj je bil nad 30 let nepretrgoma na krmilu nazarske fare. — Kot dušnega pastirja je odlikovala posebna ljubeznivost in obzirnost. Privatno je malo govoril. Kar pa je povedal, to je držalo. Pred njegovo odločitvijo in pred njegovim premišljenim sklepom se je moralo vse ukloniti. Faranom je bilo dosti: »P. župnik so rekli in to je kot pribito.« Daleč naokoli so poznali p. Kerubina kot spovednika in kot pridigarja. Njegova spovednica je bila vedno oblegana. Ure in ure je presedel v njej. V adventnem in postnem času prihajajo v Nazarje iz vse doline, da prejmejo sv. zakramente. P. Kerubin se ni nikdar utrudil. Ženine in neveste je skoraj vse spovedal iz petnajstih far. Od nekdaj imajo v gornjegrajski dekaniji navado, da so ženini in neveste hodili k življenjski spovedi v Nazarje. Zadnjih 30 let so najbolje napravili pri p. Kerubinu. Farani in okoličani ne bodo nikdar pozabili pridig svojega pastirja. Za pridige se je p. Kerubin vestno pripravljal in zato so ljudje kar čakali, kdaj se bo prikazal na prižnico. Začel je mirno, kot Šumija droben gorski potoček, pa kmalu se je razvnel, da je grmelo kot hudournik, ki potegne vse za seboj. Kar žalostni so bili farani, če se kakšno nedeljo ni prikazal na prižnici. P. Kerubina so namreč mnogi vabili za pridige tudi v druge fare. Do svojega 50. leta je tudi mnogo hodil po misijonih, kjer je veljal med svojimi tovariši za gromovnika. Govoril je s takim ognjem, da se je bilo večkrat resno bati za njegovo zdravje in res si ga je največ zrahljal s svojimi ognjevitmi pridigami. Že kakih 10 let je p. Kerubin bolehal, a je kljub temu opravljal še vsa župnijska dela. Z malo presledki je bil skoraj trideset let predstojnik samostana. Vladal je z veliko ljubeznijo in nihče ga ni videl, da bi se bil kdaj resno razjezil. Vse je pokril z ljubeznijo. Bil je velik prijatelj okoliških duhovnikov, ki jim je vedno srčno rad postregel v vsakem oziru. Skoraj vsem duhovnikom v dekaniji je bil ljubezniv duhovni oče-spovednik. Vsi- duhovniki se mu bodo gotovo hvaležne izkazali s tem, da se ga bodo spominjali v molitvah in pri sv. maši. Posebno je p. Kerubin visel na prijazni cerkvi Matere božje v Na-zarjih. Zanjo je skrbel kot za punčico svojega očesa in bila je res vedno kot izvoljena nevesta. Za cerkev ni bilo nikdar preveč. Pripravil je cerkvi prekrasna mašna oblačila, prenovil je hram božji na prijaznem gričku od znotraj in od zunaj, dal postaviti oltarčka sv. Paškala in sv. Male Cvetke. Preskrbel je cerkvi mično električno razsvetljavo. Po prvi svetovni vojni so iz lin nazarske cerkve najprej zadoneli bronasti zvonovi. Verske organizacije je vodil sam skozi dolgo vrsto let. Predvsem se je zanimal za tretji red sv. Frančiška in za Marijino družbo. Oboje je pod njegovim vodstvom najlepše cvetelo in donašalo sad. Točno po cerkvenih predpisih je svoji fari vsakih deset let preskrbel sv. misijon, ki je bil vedno doživetje za vso dolino. Tridnevne duhovne vaje za posamezne stanove je preskrbel skrbni dušni pastir p. Kerubift svoji fari skoraj vsako leto. Tega dobrega, skrbnega dušnega pastirja, p. Kerubina, ni več. Za farane in za vso okolico velika, v sedanjih časih nenadomestljiva izguba. Tolaži nas edino volja božja in božja dobrotljiva Previdnost. Da bi nas tolažila vsaj zavest, p. župnik, da počivate med svojimi ovčicami! Pa bomo tudi to prenesli in se bomo vdali. Na nazarskem ljubkem pokopališču bo stal nekoč Vaš spomenik, primeren spomeniku, ki ste ga postavili v naših dušah. P. Kerubin, počivajte v miru po mnogem nemiru, molite za nas pri Bogu in mi vsi se bomo Vas spominjali v svojih molitvah. —■ n*W