iz nefetiaiete cesarsfte fftfajsfte. Nevidni ki.ajski cesar. V največjih časteh je bil še do pred leti kitajski cesar. Samo enkrat v letu ln sicer na novega leta dan sta zapuBtila cesar in cesarica svojo palačo, ki Je bila mesto zase. Ta dan sta se podala izven stolnega mesta Peking v tako Evani »nebeški tempelj«, da bl izproeila z molitvami od bogov blagoslov celemu cesarstvu za prihodnje leto. Cesarjev izliod ]e zahteval velike pred priprave, ker ni smel nikdo »sina neba« videti pri vožnji skbzi mesto. Vse one ulice, po katerih se je vozil cesarski sprevod, so ta dan izpraznili, posuli s cvetlicami in proti pogledu zaBtrli na dve strani z 2 m visokimi platnenimi stenami. Gorje onemu Kitajcu, ki bi se bil drznil polukati skozi zastor no steno! Radovednost, vsaj enkrat videti svojega cesarja, bi bil plačal vsakdo z izgubo glave. Pogieb na Kitajskem. Žalna barva na vzhodu je bela. Ako ee je vršil še v cesarski Kitajski pogreb, se je vila po mestnih ulicah dolga bela črta. Ne samo mrtvi in njegovi eorodniki, ampak vse, kar se je \ideletilo pogreba, je moralo biti belo. 20 slug je neslo v l.elih oblekah težko krBto pod baldahinom. Celo živali, ki so vlekle pri žalnem sprevodu darila mrt vemu, so morale biti bele barve. ŽaluJoče žene, ki so spremljale krsto od 2 Btrani, so Btopale ter upile v belih oblačilih. Kakih 30 let pred znanim uporom boksarjev na Kitajskem je bila Bplošna navada, da so bili z umrlirn gospodarjem živi pokopani: njegova prva žena, sluga in najljubši konj. Porneje so devali omenjene žrtvo v grob, a so bile izrezljane iz trdega papirja. Cim bogatejši je umrli Kitajec, tcm 'dalie ostane niegova krsta na kraiu pokopa nezagrebena na vrhu zemlje. Preostali nosijo mrliču jedila ter pijače v dokaz, da lahko zanj vedno skrbijo. Kitajci ne poznajo pokopališč, — nobenih zdravstvenih predpisov in si pač lahko mislimo, kaki duhovi se širijo po poljih, kjer čaka cele tedne na zagrebljenje po več odprtih krst. Vsakemu mrliču dajo za na pot na drugi svet čoln in par novcev in seve oboje v papirju. Moško pravo Łn skrivnest ženske ne.c.3. Mož Kitajec je imel v cesarski Kitajski pravico, da je novorojenčka sprejel ali ga zavrgel. Bivši avstrijski mornariški. častnik pripoveduje o pravu moža sledeči doživljaj: »Že od daleč sem slišal pri obisku kitajskega mesla glasno stokanje ter jokanje. Ko pridem bliže, zagledam za ograjo Kitajko z dojenčkom v naročjii, moški jej je skušal otroka iztrgati. Na moje vprašanje, kaj se tukaj godi, mi je pojasnil drug Kitajec, da hoče kitajski ofe odvzeti ženi-materi otroka, da bi ga vrgel v — prepad, ker že ima dovolj otrok. Mati se brani malčka prepustiti smrti. Naenkrat se je razlegel v srce segajoč krič braneče se matere, ki je še vedno tiščala otročiča v naročju. Živinski oče jc držal v rokah ročico otrokovo, katero je iztrgal lastnemu — živemu otroku. Sko.ili smo nad nečloveškega moža, ga obdelali z udarci, da je pobegnil, a otročiček je drugi dan za tem izdahnil. Ko sem prosil predstojnika policije, naj vendar kaznuje surovino, mi je odgovoril, da je vršil Kitajec svo je pravo in ni niti najman kazniv!« Kakor znano, imajo Kitajke umetno in nasilnim potom sključene ter zverižene noge ter hodijo šepavo in vedno obute. Nikdar se ne zgodi, da bi pokazala Kitajka komu golo stopalo. Kitajke nosijo zverižene noge, ker je to znak lepote^ in znak, da kitajska žena ne sme in ne more pobegniti od svo iega moža!