Kako vesela je pač šolska poskušnja.
Bila je sobota. V vasi P. na Kranjskem vidim čedno oblecene dečke in deklice kaj urao iti.    Kam neki?   Poglejmo boij nataako.
Blizo farovža stoji zala hiša. Tu noter gre čedalje več otr6k. Ne dvo-mim, da je fo> šola, kajti nekakšen miren ia rabljiv duh se tu razširja.
Ob osmih zjutraj je jelo zvoniti. Pridejo s paroma otroci iz imenovanega poslopja in kam gredtf ? V cerkev.—Lej, tudi gospod učitelj in katehet gresta za njimi. ,,Kaj je neki danes?" začuden sem vprašal nekega dečka. ,,Po-skušnja, poskušnja bo danes" mi ta odgovori ,,danes bomo videli, kdo je v zlatih bukvicah zapisan?"
Oj, to je bil vesel dan. Kako lepo in navdušeno so otroci v cerkvi peli in kleče svetega duha, poinočnika pri učenji, zahvaljevali. — Kojebila sv. maša dokončana, so zopet vsi prav lepo iz cerkve proti šoli šli.
V šoli, v šoli, kako lepo je bilo! Na zidu visela je podoba sv. Aloj-zija, šolskega iraenjaka ali patrona, na straai podoba našega svitlega cesavja Tranca Jožefa I. in tudi našega rnilega škofa; na straneh teh podob okinčano je bilo vse z lepimi venci, belimi, modrimi in rudečimi. Vse je bilo tako snažno in lepo! Otroci so tilio veselega izpraševanja pričakovali in lepe, na šolskej mizi stoječe knjižice z zlatim obrezkoin milo pogledovali. ,,Kdo je neki v teh krasnih knjižicah zapisan?" slišal sem neko radovedno deklico šeptati.
Ko odbije ura devet, pride veliko veliko gospodov v šolo. Otroči vstanejo in enoglasno pozdravijo gospode z besedami: ,,Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Ko tudi kratko molitvico pved šolo odmolijo, se tiho zopet po-sedejo.
Kako dobro so v kerščanskem nauku odgovarjali! Kako gladko jim je beseda tekla tudi v drugih vedah! Pokazali so jasno, kako veliko se inorejo ucenci med letom naučiti.
Gospod učitelj so izpraševanje dokončali. Vstauejo gospod dekan in začnejo tako-le govoriti;
- 170 -
,,Dragi otroci! Zeld me veseli videti, kako pridno ste se učili. Gospodu učitelju, svojim staršem in tudi meni ne morete nič ljubšega narediti, nego to, ako ubogate in se pridno učite. Iz vas zna se lehko kaj velicega biti. Največi imenitnež moral se je tudi učiti. Brez učenja ni učenosti. Kar ste se samo letos naučili, je yeo vredno nego tisoč in tisoe goldinarjev. Kaj pomaga človeku denar, ako nesreča pride in imi ga vzame? ali mu mar tudi učeaost kdo vzeti inore.   Nikakoi1 ne?
Prav rad bi videl, da bi mnogo mnogo tacih bilo, ki so šolskega da-rila vredni. Naj je tedaj očitno imenujem! Bog daj, da bi jih k letu še veliko več bilo!
Potem so gospod dekan deset najbolj pridnih otrok poklicali in je z lepimi molitevnimi knjižicami obdarovali.
Zapeli so potern otroci ,,pesem po očitnej skušnji", ki se tako-le glasi: ,,Poskušnjo dokončali zdaj                     Zahval'mo dans učitelje,
Otroci srečno smo,                                Preljube stariše,
Indasmo vendar znali kaj                      In vse šolske prijatelje,
Boga zahvalimo.                                    Ki tak' za nas skerbč.
Od Tvojih ljubljenih otrok                   Bog živi je še mnogo let
Ti serčua hvala gre,                             Jim srečo, zdravje daj,
Zahvaljen bodi mili Bog,                      Iu kedar zapustč ta svet
Kar smo navčili se.                              Dodel' njiui večni raj!
Bog živi škofa milega, In vso duhovščino! Bog živi Franca Jožefa In celo AvsMjo!
Molili so potem še molitvico ,,po šoli" in se mirno razšli vsak na svoj dom.
Popoldne imenovanega dneva je bilo vse tiho. Na nekem vertu pod Luzarjevo lipo -vidim dečka sedeti, podpertega na rokah in zamišljenega v nekaj. Gledam ga. Bil je Luzarjev Matevžek. Večkrat ga slišim vzdihniti: ,,0h, zakaj se nisem letos boljše učii!" Na obrazu sem mu bral žalost in kes.
*                   *
Tudi drugo leto pridem k poskušnji v to vas. In lejte! kakšen ne-pričakovan primerek. Zopet so gospod dekan pridne iz zlatih bukvic klicali in kaj mislite, kdo je bil pervi? — Luzarjev Matevžek.
Gotovo je Matevžeku ta dan desetkrat bolj vesel bil, nego unim, ki so take pohvale in časti že navajeni bili.
Če leto enkrat si zamudil,
Glej, da je v drugo ne boš zgubil;
če boš učil potein se rad,
Desetkrat slajši ti bo sad!
Ljud- Tomšič   .