foštnina plačana v gotovini.
MARIJIN LIST
/
XXXVI. leto
8. avgusta 1940
MARIJIN LIST
= POBOŽEN MESEČNI UST	=■=
IZHAJA VSAKI MESEC 8. Vrednik: Klekl Jožef, vp. pleb., Crensovci. — Tiskarna Balkanyi v Lendavi.
-■■	BARI.	--
Iz siromaške blagajne Doma sv. Frančiška smo posodili Ritlop Mariji, G. Bistrica 2. da prehrani šestero male dece. šterih starišje so na deli, 50 din; siroti Kreslin Ani na D. Bistrico dariivali 10 din; siromaškoj Sernek Trezi v Črensovcih, ki je dvojčeti porodila i niti teliko občem ne mela, da nedužne angelčke v plenice povije, smo dariivali 100 din; Viki Razlagovoj, ki že dvajseti let leži v teškom betegi i je prišla v skrajno siromaštvo, smo poklonili 400 din, da si poskrbi najpotrebnejše za preživlanje i plača svojo dvorjenico. — Vidite, dragi darovniki, kak potrebna je siromaška blagajna za olejšanje telikih nevol človečih, kak potrebna je podpore.
Na zidavo Doma sv. Frančiška v Črensovcih so v din. dariivali sledeči: Ritlop Anton, Dugaves, 14, Bojnec Mihal, Turnišče, v zahvalo, 10, za odano travo v Trnji dobili, 880, Domonkiš Peter, Strehovci, prosi Marijino pomoč, 5 din. — Izdali smo za opeko — zadnja rata — v G. Radgono 4226 din. 25 par, dača za njivo v Črensovcih 79 din, razglas za odajo trave v Trnji, 35 din. — Oča sirot, povrni vsem obilno I
CERKVENI GLASI
Novo mešo no Conhovi je prikazao julija 7. Vsegamogočnomi Žilavec Anton z Domajinec, duhovnik senjske škofije. Predgao njemi je Kerec Vili, kaplan v Jelenji, doma z Vidonec, od diihovniškoga dela.
NOVO mešo V BOgOjlni je dariivao julija 21. Varga Ludovik z Strehovec. Predgao njemi je Berden Jožef, duhovnik hotiške diihovnije od borbe duhovnika proti pekli. Novomešnika je vodo pri oltari g. Haoko Jožef, plebanoš domači.
NOVO mešo V IfUZRlt je sliižo 28. julija Salaj Kerubin z Trdkove. Predgao njemi je Jerič Ivan, dekan z Turnišča od časti duhovnika, ka je namestnik Kristušovoga pravoga i skrivnostnoga tela, to je cerkve.
Tri nove meše so naednoh prikazali VsegamogoCnomi v
Bellinciil julija 28. Jakob Auguštin. Sraka Vinci i Geld Karol, vsi trije z Lipovec. Predgao njim je Radoha Jožef, salezijanec od najlepše reči sveta: kat. cerkve i njenoga diihovništva.
Odrancl. Zver Štefan, gimnazijec 7. razreda, kak smo javili, je vsto-po v red kartuzijancov v Pleterjih. Julija 19. je bio preoblečen i dobo ime: Ciril. Piše: „Jaz se počutim srečnega in zadovoljnega v tihi kartuziji, kjer sem sam s svojim Bogom - Jezusom in Marijo." Bog njemi daj stanovitnost.
Prepovedana je neposredna sterilizacija. Sveti Oča so 21.
februara letošnjega leta podpisali odlok, šteri prepovedava neposredno sterilizacijo. Sterilizacijo pomeni, ka se moški ali ženske spravijo v stan, ka ne * morejo roditi. To prepovedava že naravni zakon, ki je od Boga.
Pooblastilo za spovednike. 935 kanon cerkvenoga prava pooblašča spovednike, da lejko spremenijo dobra dela, predpisana za pridobitev odpustkov, v druga dobra dela, če obstoja zato zadosten zrok. To pooblastilo po razlogi Cerkve se nanaša tiidi na porciunkulske odpustke, šteri se telikokrat dobijo, kelikokrat verniki cerkev obiščejo. Spovedniki obisk določene cerkve leiko spremenijo na obisk driige cerkve, če so za to zadostni razlogi. Tak je v Rimi določeno letos januara 19.
»rali v s h Usnja vaj.
„Prejde svet i njega poželenje" —
—	To boža, sveta reč je nezlomliva . . . Glej milijarde grobov širom zemle,
Vsi to svedočijo. To istina je živa . . .
To istino boš, brat moj, tiidi ti svedočo,
Gda preno boš, gda rob boš črvom, žabam . . .
0 te biidio boš viipanje prav močno
vsem, ki gorijo v tela poželenji, če ne boš premagan...
—	Premagan nemre biti v skušnjavi nikdar,
ki mater ma na zemli i mater ma vu nebi . . . Neskončno Dober svojim je dao te dvoji dar, da ž njima bi postali sinovje dobri, sveti.
Zemelska mati, brat moj, živlenje ti je dala, Za tebe vse kak rada v živlenji žrtviivala . . , Nebeskoj materi pa zato vroča ide hvala, ka si prišo v službo večne slave krala.
Ti dve materi s skuzami pogasita
tela ino sveta vsako poželenje . , ■
pa okrepita v borbi skiišavanoga sina . . .
do zmage pune , . . brat moj, viipanje, Srčen,
Pij Brunon Lanterl, | ustanovileo „Oftlalov Pcvicc Marije".
Zgodovina Cerkve je edina. Če bi što šteo znati, kak se je Cerkev širila tu ali tam, šteri so bili njeni najvekši sovražniki, njeni najvekši branitelje, bi morao čteti zgodovino Cerkve v posameznih državaj. Najšeo bi vnogo velikodušnih ino plemenitih možov, ki so junaško branili Cerkev i njene pravice, skrbno podpirali papo, z velikov požrtvovalnostjov čuvali vero med liidstvom in z očinskim srcom delili svoje dobrote potrebnim.
Eden izmed takših junakov na cerkvenom poli je Pij Brunon Lanteri, ki je živo v driigoj polovici 18. stoletja i v prvo j polovici 19. stoletja.
Bio je sin Petra Lanterija, v tistom časi slavnoga zdravnika zavolo znanosti, radodarnosti, dobroga srca, tak, da si je zasliižo ime „oča siromakov" ; in Marjete Fenoljo, ki je vzgajala svojo deco v pravom krščanskom diihi. Brunon se je ro-dio 17. septembra 1759. leta v mesti Kuneo v Italiji. Komaj je stopo v štrto leto, njemi je že vmrla mati. Te je oča, ki zavolo velikoga zdravniškoga dela ne meo časa, da bi vzgajao svojo deco, posebno maloga Brunoja, ki je bio najmlajši, pa ga ne bi rad izročo v lučke roke, šo s sinekom pred Marijin oltar i ga zročo v njeno varstvo rekoč: „Odsemao bo Marija tvoja mati." I tak je v istini bilo.
V	ranoj mladosti je želo zapustiti svet i se zapreti v samostan, da bi samo Bogi sliižo i njemi slavo spevao. Ali Bog ga je zvao na drugo pole, želo ga je najmre meti kak brani-tela svete Cerkve i svojega namestnika na zemli — pape — i ohranitela svete vere med liidstvom. Zato ga je pozvao iz kar-tuzijanskoga samostaha. Njegova žela je bila: postati goreči i sveti diibovnik. Začno se je včiti bogoslovne navuke. Te se je pa prsnoj slabosti, zavolo štere je morao zapustiti Kartuzijance, pridružila šče očna bolezen, tak, da je smeo samo jako malo čteti i se včiti iz knig. Zavolo teh težav pa ne zapiisto svojega pozvanja, nego je povnožo svojo pazlivost v šoli, ponavlao je s svojimi tovariši šolska predavanja, je premišlavao v samoti svoje sobice in tak z odličnim uspehom končao svoje bogoslovno včenje. Postao je celo doktor bogoslovja.
Med svojim včenjom je šče najšeo čas, da je z 0. Diess-bachom hodo obiskavat siromake, šterim je razlagao istine naše sv. vere i njim delio dobrote krščanske liibezni. Z 0. Diessba-chom je potuvao v Beč, da bi tam branila pravice sv. Cerkve i papo, ki se je napoto v Beč, da bi pripelao na pravo pot casara Jožefa II., ki je zavolo svojih nepristojnih dejanj i vmešavanj v cerkvene zadeve zasliižo priimek: casar cerkovnik.
V	Beči je njegov duhovni oča Diessbach zbetežao i v kratkom vmro. Tak se je Brunon sam vrno z Beča v Turin.
Tu je morao nadomestiti Diessbacha v razni družbaj. To so bila prosvetna društva, štere je Diessbach ustanovo za širjenje dobroga tiska.
Pij Brunon Lanteri je med tak raznovrstnim delom prišao do zaželenoga cila i bio posvečeni v duhovnika 25. maja 1782. leta. Dve leti po mešniškom posvečenji njemi je vmro oča i odišeo po plačilo k nebeskomi Oči. Tak je Brunon ostao sam i odsemao je mislo samo na svoje napreduvanje v popolnosti, na zveličanje duš i na čast božo. Tak se začne za njega pravo apoštolsko delo.
Pred francoskov revolucijov je prihajalo prek Alp vnogo slabih knig i slaboga tiska, ki je pokvaro dosta vučenih i ne-vučenih i je oddaliivao od prave poti, po šteroj nas vodi sveta mati Cerkev. Proti slabomi tiski je bilo v tistom brezverskom časi prepovedano ne samo pisati i gučati, nego prekinjeno je moralo biti vsako delo, ki je melo dober namen. Vse hiže, zborovalnice za seje, kde so se zbirali dobri, da bi ohranili najdragši kinč, vero svojih očov, i jo pomagali ohranjati drugim, so se zaprle. Javno je bilo prepovedano boriti se proti sovražnikom vere. Pij Brunon Lanteri je potem skrivoma nadaliivao delo, štero njemi je zapiisto 0 Diessbach. Zbirao je svoja društva zdaj v ednoj, zdaj v driigoj hiži. Vodo je driištvo „Krščansko prijateljstvo", štero je melo te takši program, kak ga ma zdaj Katoliška Akcija.
Brunon je bio duša i glava te družbe. On je pisao knige, je davao svojim tovarišom, ki so je prepisuvali i je delili kak
Sliižabnik boži Pij Brunon Lanteri, ustanoviteo družbe: „Oblati Device
dobe, tisk proti slabomi i proii Jgft ^St —
protiverskim knigam	naš domačin Duh Štefan iz Melinec.
Tiidi za duhovnike je poskr-	---
bo. Posojao jim je knige iz
svoje velike knižnice, večkrat na leto je meo za nje duhovne vaje, pri šterih je sam največkrat predgao. Če njemi pa to ne bilo mogoče, je povablao goreče duhovnike, da so ga tej na-domestiivali. Vsaki tjeden so se zbirali na določenih krajih i se tam včili, pripravlali za apostolat, pisali ali se pa vadili predgati in voditi duše po poti popolnosti. Vse je bilo na razpolago za tiste, ki so dali ime družbi. Iz te družbe je zrasla
tista lepa vrsta svetnikov, ki je krasila i krasi Severno Italijo, kak so sv. Kaffaso, sv. Jožef Kotolengo; ali pa so dobili od družbe pomoč i vodstvo i držeč se teh, so postali vzorni duhovniki i tudi veliki svetniki, kak sv. Ivan Bosko, ki je v začetki tiidi bio v konvikti te družbe.
Znao je, kak velki vpliv ma ženska, če je dobro vzgojena i kelko dobroga lehko napravi, zato je tiidi ženske zbrao v družbo, jim dao pravila i se triido, da bi one delale med ženskim spolom to, ka so delali dečki i moški med moškim spolom. Iz toga je vidno, da je Brunon bio resan predhodnik zdajšnje Katoliške Akcije, kak ga je imeniivao Pij XI.
Ne je delao samo z gori omenjenimi družbami, nego se triido z vojaki, dimnikari, z dijaki vseh šol, posebno pa z mla-dinov, štero je poučavao, jo zbirao po nedelaj v svojo hižo, jo zabavlao i pripravlao na sv. svestva. Okoli njegove spoved-nice je bilo vsikdar dosta vernih, ki so ga meli kak voditela na poti popolnosti, — i grešnikov, ki so želeli od njega dobiti odvezo svojih grehov.
Kda je Napoleon Bonaparte vrgeo papo Pija VII. v vozo i prepovedao občevati ž njim, je Brunon najšeo način, da je papi večkrat poslao lepe šume penez i z velikov nevarnostjov tiidi „Dejanja Občnoga Zbora Lion,skoga"—Acta Concilii Oecu-menici L. (1245), s šterimi se je papa lehko brano proti prisvo-jiteli cerkvenih pravic. Tak Napoleon ne dosegno, ka je šteo, to je zbirati si škofe po svojoj voli. Zapovedao je, naj se vse preišče i naj se vrže v vozo i strogo kaštiga tisti, ki je poslao listine papi. Policija je dobro znala, kam se mora obrnoti, da najde krivca. Šli so naravnost k Piji Brunoniji Lantenji, vse preiskali, vse premetali, pa vse zaman, ar je vse bilo pravočasno skrito. Zato so zapovedali Brunoji, naj ide v pregnanstvo. Zapiisto je Turin i odišeo v pregnanstvo, v edno hižo, štero njemi je določila oblast. V pregnanstvi je teklo njegovo živlenje med premišlavanjom, molitvijov, včenjom i pisanjom novih knižic, štere naj bi kak dober tisk nadomestile slaboga. Po zatoni Napoleonovoga vladanja je Brunon bio rešeni pregnanstva, vrno se je v Turin z novov i šče vekšov gorečno-stjov. Poživo je svoja društva i je vodo po poti novih potreb, ki so .nastale po francoskoj revoluciji.
Živlenje velikoga služabnika božega se je približavalo konci. On je to čiito i je v zadnjih letih svojega živlenja (1815-1830) gledao, da bi ovekovečo svoj apostolat na dva načina: zamislo si je i nato pospešiivao s svojim vučencom Alojzijom Guala ustanovitev novoga cerkvenoga konvikta i je dao živlenje novoj družbi, šteroj je dao ime: Oblati Device Marije. Nekaj pobožnih duhovnikov se je zbralo pod vodstvom P. Janoša Reynaudija, da bi skupno živeli v mesteci Karinjano. Negotovi svoje prihodnosti, so prosili Pija Brunona Lanterija za tanač. Presenečeni so bili, kda jim je Brunon pokazao dosta vekše pole za apostolat, kak so si je oni mislili, pole, na šte-
rom jc on delao že 40 let i se borio za čast božo. Včasi so ga prosili, naj on postane njihov predstojnik, naj je vodi po poti popolnosti in jim da pravila, po šterih se bodo ravnali, da bodo ležej vsaki hip svojega živlenja Bogi posvetili i več dob-roga včinoli za nemrtelne duše.
Brunon se je priporačao svojoj nebeskoj Materi Mariji, naj njemi da spoznati božo volo. Po večdnevnom premišlava-nji se je osvedočo, da je boža vola, da ustanovi novo redov-niško družbo iz duhovnikov, šteri so ga želeli meti za svojega voditela.
Tak je leta 1816 v mesteci Karinjano v Italiji, ne daleč od mesta Turina, ustanovo Družbo Oblatov Device Marije. Oblati so v kratkom časi spreobrnoli mestece v diiševnom pogledi. Držali so sv. misijone ne samo v vsakom važnom mesti, nego tiidi po alpskih vesnicaj v Piemonte v Italiji. Povsod so spreobrnoli vnogo grešnikov.
Sovražniki vsega dobroga to ne bilo po voli, zato je za-čeo ovirati delo nove družbe. Za ovirami je prišlo preganjanje, i to tak močno, da se je družba morala začasno razpustiti, da bi se znova združila v ugodnejšem časi. Po šestletnom preganjanji i razpusti so se kotrige lehko znova združile v Pine-rolo (Italija). Tamkajšnji škof jim je dao za to prostorno mesto. Nato je Brunon odpotiivao v Rim, napravo obliibe pred sv. očom Leonom XII., od njega dobo 1. septembra 1826 slovesno potrditev družbe i tak se je začnolo za družbo novo, truda puno apoštolsko živlenje, štero šče dnesden žive.
Brunon, pun zasliiženja, obdani od občega poštiivanja i dobroga imena, ar so ga vsi meli za velkoga svetnika, je potem, ka ga je večkrat obiskala Devica Marija, — zatisno svoje oči 5. avgusta 1830 v Pinerolo. Njegove zadnje reči pred jo-kajočimi sinovi so bile: „Liibite se, liibite se med sebov i bojte vsikdar združeni, čeravno bo to velika žrtev."
Verniki obiskavlejo njegov grob, vdablajo po njegovom posrediivanji razne milosti i zato viipamo, da bo tiidi on, kda bo Vsemogočni določo čas, prišteti med blažene i svetnike.
Casarica Marija Terezija je bila svoj čas v velikoj stiski. Sovražniki so od vseh strani napadali njeno i njenoga sina kralestvo. V nevoli odide s svojim sinekom v Požon. Pozove vkup vse prvake i velikaše vogrskoga kra-lestva. Z detetom v naroči jim potoži svojo nevolo. Pogled na prosečo kra-lico i na sinčka je tak prevzeo navzoče, da so navdušeno zazavali: „Mori-amur pro rege nostro" — vmrimo za našega krala. S tem so pokazali, da so pripravleni žrtviivati tiidi svoje živlenje zato, da se ohrani kralestvo njej i njenomi sini. To so tiidi spunili. I ti za večno svoje kralestvo nikšega truda ne bi šteo na sebe vzeti?!
t> Pred honcom blodenj. •
Iz dnevnika nekrščenoga kalvinca Pieter van der Meer de Valcheren, umetnika iz Holan-dije, ki se je povrno v katoličansko cerkev.
„Lice dneva se je spremenilo. Gledam živlenje vse z drugimi očmi, ar je moj diih v mislih potoplen v Boga. Bežim po vulicaj, skoz vnožine liidi, vidim hiže i nad njimi nebo, gučim od celo navadnih reči, kak da se nikaj ne bi zgodilo. A moj diih je pa obdan od zlatoga oblaka. Če s Kristinov (njegova žena), ki iste čiide doživla, gučim od Boga, od nedopovedlivoga, ka nam je dano, če midva s sinekom skupno opravlava jiitrašnje i večerašnje molitve, te čutim, ka je nad nami ena velika moč, ki nas vkiip drži i mi se toj sreči veselimo kak deca, ki je svoj dom znova najšla. Jaz z nepretreslivov gotovostjov znam, da za nas, kda se ednok okrstimo i zdamo i sv. obhajilo sprejmemo, napoči novo živlenje, šteroga lepote i šteroga nove zmožnosti za bodočnost si niti predstaviti ne moremo. Pa vendar so še dnevi mučnih dvojb; te me zaskrbi, ka pa, če me je samo varliva slika zapelala, štera nikdar ne postane istina i te neman nikaj več i sam še vekši siromak i v vekšoj dvojbi kak prle. Komaj se morem spomniti, kak nepotrplivo i s kakšim hrepenenjom sam želo tisto, ka mora priti. Zgiiblam moč i v dvojbi i zaskrblenosti kaplem nazaj v temo. Moja diiša nema vole poslušati močnoga zvanja notrašnjega glasa, tistoga glasa, ki toti tiho, kak iz dalečine, mi pravi, naj vztrajam, naj molim, i z obema rokama trkam na vrata božega kralestva. To so težke vdre. Tak se mi zdi, ka je moj diih smrtno ranjen i molitve opravlam kak en vmirajoči. A te mi ne pomagajo, me ne rešijo mučeče negotovosti. V diiši čiijem odgovor; eden glas me naprej sili, te drugi me pa graja zavolo hrepenenja.
Glas hiidoga: Vidiš kak odlašaš, kak se vznemirjaš zavolo sile, štero ti bo naložila katoličanska vera. Ti še nesi mož za zatajiivanje i odpoved. Povrni se nazaj v živlenje.
Glas dqbroga: Živlenje! Ka imeniiješ živlenje, je samo videz. Prav začneš živeti samo te, kda Boga spoznaš, če ti liibezen diišo naravna k Bogi, kak drevo svoj vrh proti nebi.
Glas hiidoga: Bog! Ha ha! Bog je samo senja. Pa bi ti svoje živlenje žrtviivao za diko edne senje, edne brezvsebinske reči? Ve ti po pravici itak ne verješ v njega obstoj. Predstavlaš si nekaj beloga i žela po njem te oslepi. Z druge strani bi živlenje samo videz bilo? Ne, to je otiplivo, to je bliščeče, to moreš ti vživati, to moreš z rokami držati. Ne to norost, da verješ v stvorenje, v greh, v nevtepeno poprijetje, včlovečenje, v moč duhovnikovo, nemrtelnost diiše? — Te vrste fabule naj verjejo zabiti diihovi. Ali da bi ti, to bi bilo vendar smeha vredno. Ti vendar resno ne moreš vervati, da je zemla, ta nevolna krugla, središče vesolstva, čeravno je v dobi stoletij nastao na njej človek; — v jarem se vprežeš, če postaneš krščenik.
Glas dobroga: Ne, ti se moreš rešiti. Svet brezmejnoga duha se ti mora odpreti. Ti moreš biti za vsikdar zagotovlen i vživati mir srca i prosto veselje duha. Pomen živlenja boš spo-znao na čuden način. Mogoče ne opaziš svoje brezmejne orne-dlevosti, če ščeš okoli sebe vse z razumom zapopasti? Te je takzvano živlenje kda zadovolilo? Jedino brezkončnost boža te lehko nasiti. Ti to znaš. Zakaj ne izvajaš iz toga znanja posledic?
Glas hudoga: Da bi se ti cerkvi zročo, kakša je dnesden? Duhovnikom, ki so brezpomembni liidje i gotovo nikaj ne raz-mijo od prosvetlenoga modernoga diiha, ki vse mogočnosti prebrodi? 1 ščeš se tak za siromaka napraviti? Tvoje bitje samo po sebi se bo uprlo proti tomi. — Ti lehko s tolažbov občuduješ lepoto katoličanstva, a za tebe je ne. To je samo eden izmed vnogih živlenjskih nazorov, a ne jedini. I či se tomi pridružiš, vse driige kak robate blodnje zavržeš. Bi mogeo biti ti takši bedak?
Glas dobroga: Gerkev ma istino, ar ma Jezuša. Jezuš žive na njenih oltaraj i nikdi indri ne moreš njegovoga tela, ki da večno diihovno živlenje, kak diihovno hrano sprejeti, kak samo tu v cerkvi iz roke duhovnika, pa bio bi te en grešen človek, z omejenimi duhovnimi lastnostmi. Misli na sv. svestva, na obrede, na duhovniške molitve i na mešo, ka je nevidno, diihovno, nevtepeno, ar je boža liibezen.
Jezuš, ki je Bog, kak Oča i sv. Diih ne odlaša, da pride k tebi v podobi kriiha, on čaka na tebe, on hrepene po tebi, on šče, da ga sprejmeš, on šče v najglobše gube tvoje diiše vdreti; on je samoga sebe ponižao, da se ti ne strašiš njegovoga velikoga božanstva, ki bi te znalo vničiti. I ti se ne bi k njemi popaščo kak žeden k studenci, kak lačen k kriihi? Te pa ščeš od lakote i žeje prejti?
Ne, svojo diišo ščem po Bogi poživeti. Hrepenem po sve-stvi krsta, da se rešim verig negotovosti i slepote. Če Bog da — o kak čudna sladkost je v toj reči, če njeno vsebino v popolnosti doživemo — če Bog da, januara 6. na god sv. Treh Kralov se dava krstiti jaz i sinek, Kristina i jaz pa sprejmeva svestvo zakona. Na to se začne za nas tri velika pot z Bogom.
Jezuš trka na srca blodnikov. Molimo za nje, da Njemi je odprejo.
CPISIJONSKA POKOCllA
Prečastiti g. urednik!
Oprostite, da Vam še nesam dala nikšega poročila od mojega delovanja v brazilskom misijoni.
Ka se tiče izobrazbe v tom živlenji, so nešterni dobro podučeni, vnogo je pa takših, ki nemajo pojma nej od toga, nej od driigoga živlenja. To se vidi iz njihovoga obnašanja, kda pridejo se v našo bolnico i sirotišnico. Vnogo je takših, ki šče nikdar neso čiili od Boga, nej od sv. spovedi. Dostakrat se zgodi, da je što že nad 50 let star, pa komaj te opravi prvo spoved i sprime prvo sv. obhajilo, vnogomi je to tiidi zadnje. Tu je velko pomenkanje diihovnikov, posebno po vesnicaj. Nega šol, ne cerkve, od mesta so pa jako deleč. Tak njim je ne mogoče, da bi si mogli pridobiti znanje o sv. veri. Zato Vas prav lepo prosim za molitev, Vas, velečastiti gospod i celo čren-sovsko faro.
Zednim se Vam najlepše zahvalim za pošilanje Marijinoga lista, šteroga dobiva č. s. prednica Štefana, ki je doma iz Brezovice. Midvi svi vsikdar vkiip. kak sam tii v Braziliji i tak mam tiidi jaz srečo, da ga lehko čtem. Tak sam v diihi zvezana s svojov domovinov.
Sprimite rokopoliib iskrene hvaležnosti. Pozdravlam tiidi svoje domače, Raščanove v Trnji, naše sestre v Žižkih.
Irma M. Crescencia Raščan, Brazilija.
Peheo.
O pekeo! O pekeo! Že samo ime zadostuje, da nam cela diiša od straha zatrepeče; zato te prosimo najponiznej, ne zavolo svojih zasliiženj, nego zavolo zasliiženja Jezuša Kristuša krvi, reši nas, o Gospod, pekla! „Gospod, strahuj me; a ne po ostrosti tvoje sodbe i ne po tvojem srdi" (Jer. 10, 21). Glej, mi smo pripravleni, da tii vse zatrpimo, ka ti želeš. Tii nas ponižaj, tii nas kaštigaj, tii nas pokori. „Tii žgi, tii reži, samo v večnosti se nas smiluj!" Pošli nam siromaštvo „samo, da se nas v večnosti smiliiješ"; pošli nam na tom sveti vse nevole, štere li ščeš poslati, samo reši nas večnih nevol.
Ka nam je pa za včiniti, dragi krščeniki, ka od toga raz-žaljenoga Gospoda te milošče zadobimo? Ne trudite se; jaz vam to včasi naznanim: pokora je potrebna, pokora! Omejite igre, konec napravite razviizdanosti, priznajmo svoje zablode pri nogaj pravičnoga spovednika, perimo je s skuzami, zadoščaj-mo za nje s posti, pokorimo se za nje z milodari: to je potrebno.
Mogo bi mi što to vkraj povedali? Bi se mogo .što od toga vkraj vleči? Bi se mogo što proti tomi burkati? Če tak, jaz se potolažen proti nebi obrnem, ar sem spuno svojo duž-nost. Morem kaj več? Jaz ne zmorem več, kak bi vas ešče globše geno? Cele svoje prsi sem skričao, vse svoje moči sem založo, ve pa čutim, kak mi teče znoj po čelom teli.
Pa če bi mogo tu še en grešnik biti, ki bi se, kak odno-reli, odločo, da se pogubi, dobro, naj se zgodi njegova vola: naj se za vsikdar i večno pogubi; naj njemi bo dovoljeno, da vsikdar vekše hudobije doprinese, štere li šče i naj se norčari, od gizde naj razbija i se hudobiji veseli do smrti: pa če te ob smrti pride do spoznanja, da je blodo, njemi nikaj nede pomagalo. Nesrečen te bo zazavao, o neba, a ti njemi nikaj ne odgovarjaj! Olejšanje bo proso, ti njemi je pa v svojoj neizprosnosti ne daj! Za smilenje te bo proso, ti pa ostani nema i njemi nikše ne pokloni.
Pa neba, lejko prebivalce iščeš i kak obvupanec lečeš za gotovimi dušami, štere se za tebe ne brigajo? Pusti je, pusti je, naj se pogiibijo, kak so zaslužile, ve so te te ne ne vredne: „Pokaštigaj je za časa svojega srda" (Jer. 18, 13).
Pa če že preveliko želo gojiš, neba, da svoje milosti raz-levaš, rajši se zgledni z radostnim obrazom na prevnoge druge z med mojih posliišalcov, ki se k tebi obračajo i te za smilenje, za odpiiščenje svojih grehov prosijo. Pripomori, da požaliiva-nje kak morje veliko zraste v njih, v šterih se pokora že zdaj neprikrito zleva ž njuvih oči; posliihni njihove prošnje, ne od-vrži njihove kriče i tak z zvišenim nazveščenjom naznani, da ti polagaš v roke človeka tak vodo kak ogenj: „Jaz polagam vodo i ogenj (Eccli. 15, 17). Ka drugo bi nam preostalo ešče, kak da vsaki segne po tistom, ka žele: „Vtegni svojo roko, kama li ščeš (Eccli. 15, 17). Ali kratek čas jokati z pokorniki: glej, to je voda; ali pa vso večnost z prekletimi goreti: Glej, to je ogenj!	(Konec.)
Poznao sam žensko, nam pripovedava znameniti pisateo (Wetzel), ki je mela jako dobroga moža, pa vseedno nesta bila srečniva. Kriva pa je bila žena ; mela je velko napako. Mož njej ne mogeo nikdar nikaj včiniti po voli, naj je včino kajšte. Vsikdar je godrnjala. Če je ostao doma i se lepo pozabavao z decov, njej ne bilo prav, pa tiidi te ne, če je šo z doma v družbo i si privoščo kakšo kupico vina ali piva. Godrnjala je, če se je preprosto oblačo, godrnjala, če si je preskrbo lepšo obleko. Ne njej bilo po voli, če je bio veseli i dobre vole, pa tudi te njej ne bilo po voli, če je bio resen i razmišleni. Ne čudno, če sta bila oba nesrečniva! Pa tiidi deca neso mela poštiivanja, ne liibezni do njeva, posebno ne do matere. Moža je to jako bolelo. Molo je i se tiidi drugim priporačao v molitev, pa vse nikaj ne pomagalo. Te pa kupi lepo podobo presv. Srca Jezušovoga i jo postavi na odlično mesto v svojoj sobi. Pred tov podobov se je vsaki den zbrala vsa družina, opravila vsakdenešnjo molitev i končno pristavila : „0 prelubeznivo Srce Jezušovo, daj nam miri" — I ne so se zaman zatekali k presv. Srci Jezušovomi, To srce je zevsema spunilo njihovo želo. Žena je spoznala svojo veliko napako i se temelito pobolšala. I v družini je zavladao tak zaželeni mir. — Ki mate kakše nemire v hiši, včinite isto, kak ta družina, pa z Gospodovim mirom se napunite.
Seslnajseti novomcSnih v Slov. Krajini.
Boži blagoslov se je v preobilnoj meri razlejao na Slovensko Krajino. Dobili smo šestnajstoga novomešnika. Te je Diih Stevan z Melinec, kotriga družbe: „Oblati Device Marije". Zivlenjepis ustanovitele družbe Pija Brunona Lanterija opisuje drugi članek Marijinoga Lista.
Novomešnik je rojen 1. 1909. augusta 14. na Melincih. Gimnazijske študije je zvršo v Turini, kama ga je spravo I. 1926. g. Radoha, tistokratni ravniteo Martinišča v Soboti. V Veneziji sta bivšiva poslanca Klekl ino Jerič najšla družbo dečkov leta
Novomešnik: Diih Stevan z Melinec.
1926. sept. 8., štero je vodo g. Radoha, gda sta se vračala z romanja v Rimi i Assisi. Kak hitro leta minijo, tisti dečkeci so že novomešniki. Bogoslovske študije je dovršo v Pisi.
Leta 1936. februara 2. je iz družbe sv. Ivana Boska pre-stopo po božem pozvanji novomešnik k „Oblatom Device Marije" i letos julija 3. naredo večne zaobliibe. Noviciat je opravo v Pinerolo. Posvečen je julija 21. od nadškofa Gabriela Vettorija v Pisi v Italiji. Prvo sveto mešo prikaže Vsegamogočnomi prvo nedelo meseca septembra, septembra 1. v Beltincih.
p^i Nova mesa v Crensovcili
Predpripomba. Globoka zahvalnost mi nalaga dužnost, da opišem Kolenko Ivana novomešno slavnost julija 14. v Črensovcih. Gda me je kruta boljševiška oblast na smrt iskala, me je zadnji den pred rešitevjov skrila Kolenkova hiša i me je oblekla v kmečko obleko gospodara Kolenko Ivana, oče novomešnika i mi je vse potrebno pripravila za odhod v Dokležovje k Jeričovim, odkod sem srečno prišo prek Mure i se rešo smrti, štero sem toti jako želo pretrpeti za Jezuša i njegovo sv. vero. A boža vola je bila druga, nevrednoga je štela še obdržati pri oltari, da se tu spopolni, mojim dobrotnikom pa plača z neskončnov srečo v: da njim da duhovnike. I dala je Jeričovoj hiši celo dva duhovnika; Kolenkovoj pa ednoga. Iz globoke zahvalnosti, sem nevreden, sprejeo čast predgorja pri prvoj meši g. Jerič Ivana, zdajšnjega župnika i dekana v Turnišči, kak i pri prvoj meši g. Kolenko Ivana, komi sem po božoj previdnosti tiidi krstni boter. Teliko v pred-
pnpomfaa	KlekI Jožef,
vrednik Marijinoga Lista.
Sprejem novomešnlha.
Kolenko Ivan je bio 7. julija posvečen za duhovnika od mil. g. knezoškofa, ap. administratora Slov. Krajine, dr. Tomažič Ivana Jožefa v Maribori. Njego-voga blaženstva pri posvetitvi sta se z rodom vde-ležila tiidi presrečna stariša, ki sta sina sprevo-dila domo k cerkvi, gde je bio pred 26 leti krščen. Slovesno so ga sprejeli mladina, gasilci i vnožina naroda. Pred farofom ga je prvi pozdravo v imeni črensov-
ske fare župnik Zadravec Matjaš, v imeni ženske mladine Vuk Gizela, v imeni prosvetnoga društva i fantovskih odsekov Horvat Joško, šolska mladina je pa z lepov, od Prah Matjaša kaplana zloženov zbornov deklamacijov počastila novomešnika. Ta de-klamacija se je etak glasila:
Škoberne Slavko: Kdo je ta, ki nam se je približal?
se zahvaliije zbranoj vnožini za lepi sprejem.
Deca: Naš novomašnik.
Skoberne Slavko: Zakaj ga tako pozdravljamo?
Deca: Ker je služabnik božji.
Skoberne Slavko: In tak pozdrav samo zato?
Deca: Ker je duhovnik božji, srednik med Bogom in ljudmi, ki ga je Gospod danes mazilil, kot nekdaj Davida kralja, da ljudstvo bo sodil, da ljudstvo učil bo, da k Bogu za ljudstvo roke bo maziljene dvigal in v prošnjah rotil ga, da naj bo usmiljen in dober, ker strašen je Bog v pravičnosti svoji
Skoberne Slavko: 0 bratje in sestre, besede te vaše povedale vse so, da službo nastopil rojak naš je danes, ki angelsko službo prekaša. Molimo, hvalimo, častimo v zahvalo Očeta neba, da našega mladega mašnika vodil, podpiral, krepil, blagoslavljal do konca njegovih bo dni.
Skoberne Slavko: Pozdravljen rojak naš od vseh domačinov.
Deca črensovska: Od dece črensovske.
Deca bistrička: Od dece bistričke.
Deca žižkovska: Od dece iz Žižkov.
Deca trnarska: Od dece iz Trnja.
Skob erne Slavko: Na dan tvoj najlepši gospod novomašnik :
Deca: Prisegamo verno zvestobo Bogu, domovini in rodu poklanjamo vdano, vsa srca odkrita, vse želje nedolžne in misli mladostne na Vaše maziljene roke, ki vam so jih danes naš ljubljeni škof posvetili, da vi jih zročite kot majhno darilce Neskončnemu Bogu hvaležnih najmanjših dušic iz črensovske fare.
Skoberne Slavko: Gospod novomašnik, pozdravljen od dece!
Deca: Naj večni vas Oče in Sin in Duh v presveti Trojici, ki Bog je le eden, ohranja v svetosti in sreči današnjega dneva. Hosana, hosana, maziljencu božjemu !
Po pozdravi se je novomešnik zahvalo za lepi sprejem i se je podao v lepo okrašeno cerkev, gde so se spevale litanije Srca Jezušovoga. Po večernicah je bistrički mešani zbor priredio v Našem Domi krasen koncert na čast novomešniki, ki ga je vodo šolski upraviteo srednjebistričke šole Skok.
Tjeden priprave pred prvov svetov mešov.
Novomešnik, naj se reši vseh nepotrebnih skrbi, se je odselo od doma i celi tjeden preživo na stanovanji svojega krstnoga kume, gde se je z Bogom zdriižen pripravlao na prvi najlepši den svojega živlenja, na prvo sveto mešo. Drugi najlepši den bo konec njegovoga živlenja: srečna smrt.
V čelom tjedni je vsaki den posliišao tri svete meše i je pristopo k sv. obhajili. V četrtek pred prvov svetov mešov se je pošto i opravo ednoviirno molbo pred Najsvetejšim. V soboto se je spovedao. Vsaki den je ešče posebi obiskao Jezuša
V presvetom oltarskom Svestvi i ga proso milosti, da bo dober, sveti duhovnik. Zadnji den priprave, v soboto večer, ga je raz-veselio g. kaplan z zborom 80 šolske dece, štera njemi je z nedužnimi svojimi glasovi spevala vnoge pesmi v pozdrav. No-vomešnik se je z balkona Našega Doma prisrčno zahvalo ne-dužnoj dečici za izkazano lubezen.
Den nove sv. meše.
Julija 14. se je toplo sunce zasmejalo tistoj desetjezernoj vernoj vnožini, štera je od vseh krajov Slovenske Krajine pa še iz Preka priromala na novo mešo Kolenko Ivana v Čren-sovce. Cerkev so dolnjebistričanci prav lepo okrasili, drugi postavili slavoloke, hiše okinčali z zastavami i rožami, ceste očistili i v zelenje povili, da bo prva pot novomešnika slavna, kak je bila Gospodova v Jeruzalem. — Ve sledkar de trnje raslo na njegovoj živlenjskoj poti, bar prva naj bo v rože zavita. Na stotine naroda se je zbralo pri rojstnoj hiši novomešnika i z genjenim srcom pa s skuzami v očeh poslušalo slovo od rojstne hiše. Prva sta ga pozdravili Kolenkova Rozina z Črensovec i Ciglarova deklica z Žižkov z lepima starima, za to priliko zloženima pesmicama.
Zatem je Ambruš Alojz, bogoslovec, ceremonar vzeo v imeni novomešnika slovo od rojstne hiše. Med njegovim govorom je zročila novomešniki sestra novomešnika, Trezika, križ s sledečimi rečmi:
Dragi brat novomašnik!
Po milosti božji si postal služabnik Gospodov. Kot služabnik Gospodov boš pa moral vedno in povsod nositi njegov križ.
Sovražniki so Kristusa sramotno križali in umorili upajoč, da z njegovo smrtjo uničijo tudi njegov vzvišeni nauk. Toda Kristus je zmagal. Vstal je iz groba in tako odrešil svet: Križ Kristusov je tako postal za vse kristjane znamenje upanja in zmage.
Dragi brat, tudi Ti boš imel v svojem duhovniškem življenju veliko težav. Včasih Te bodo ljudje napačno razumeli. Kadar njim boš želel najbolše, Ti bodo najbolj nasprotovali in se Ti zoperstavljali. Zato pa sprejmi ta križ, ki Te naj vedno spominja, da si služabnik Gospodov in si se njemu posvetil. Križ Kristusov naj Te spremlja povsod, naj Te uči vse težave voljno nositi in Ti daje moč, da boš zvest delavec v vinogradu Gospodovem.
Mi vsi, posebno pa domači, bomo prosili Boga, naj Ti pomaga, da boš zvest duhovnik, ki posveti vse svoje življenje Bogu in njegovi sveti službi.
Poslovilni govor ceremonara Ambruša se je glasio etak:
„Dragi brat novomašnik!
Po milosti božji si postal duhovnik Gospodov. Kot duhovnik Gospodov pa boš moral vedno in povsod nositi njegov križ,
Sovražniki so Kristusa sramotno križali in ga umorili upajoč, da z njegovo smrtjo uničijo tudi njegov vzvišani nauk. Toda Kristus je zmagal, vstal je iz groba in tako odrešil ves svet. Križ Kristusov je tako postal za vse kristjane znamenje upanja in zmage."
„Dragi brat! Tudi Ti boš imel v svojem duhovniškem življenju veliko težav. Mnogokrat Te bodo ljudje napačno razumeli. Ko jim boš želel najboljše, Ti bodo najbolj nasprotovali in se Ti zoperstavljali. (Sestra novomašniki izroči križ). Zato pa sprejmi ta križ, ki Te naj vedno spominja, da si služabnik Gospodov in da si se njemu posvetil. Križ Kristusov Te naj spremlja povsod, naj Te uči vse težave voljno nositi in Ti daja moč, da ostaneš zvest delavec v vinogradu Gorpodovem."
„Mi vsi, posebno pa Tvoji domači, bomo prosili Boga naj Ti pomaga, da ostaneš vedno zvest duhovnik Kristusov, da boš vedno posvetil vse svoje življenje Bogu in njegovi sveti službi.
„2etev je velika, delavcev pa malo", je nekoč rekel Gospod. Ta Gospodov klic si Ti, prečastiti gospod novomašnik, pravilno razumel in se mu od vsega srca odzval. Vedno si hrepenel za tem, da bi lahko enkrat stopal pred oltar kot služabnik Najvišjega. Po dolgoletni in težavni pripravi so se Tvoje želje končno izpolnile. Pred kratkim si skupno s svojimi tovariši prejel sveto mašniško posvečenje in si postal izvoljenec in maziljenec Gospodov. Slovesno smo Te sprejeli prejšnjo nedeljo tukaj v Tvoji rojstni župniji, ki Ti je tako na najlepši način pokazala kako se veseli tega, da je zopet eden njenih sinov posvetil svoje življenje Bogu."
„ Danes, ko se podajaš na pot k svoji prvi daritvi ljubezni in ko se poslavljaš od svoje rojstne hiše, od hiše, v kateri si preživel srečne čase svoje mladosti, v kateri si bil deležen skrbne vzgoje in iskrene ljubezni svojih staršev, danes se Tvoje srce polni iskrenega veselja. Vesel si danes, prečastiti gospod novomašnik, ker si dosegel cilj svojega mladega življenja in ker veš, da boš v kratkem poslan v vinograd Gospodov, kjer boš deloval za vse večjo slavo božjo in za iz-veličanje neumrljivih duš. Vesele se s Tebom Tvoja mati in oče, ki so vložili vse svoje napore in kar je še važnejše, vse svoje molitve v to, da bi Ti postal enkrat služabnik Gospodov in sicer dober in zvest služabnik. Vesele se danes Tvoja sestra in Tvoj brat, vsi Tvoji domači, sorodniki in prijatelji, veseli se cela fara, z nami vsemi pa se veseli tudi vesoljna cerkev, ki je v Tebi dobila novega delavca za slavo božjo, delavca polnega moči in navdušenja."
„Za današnjo slovesnost pa moramo biti hvaležni poleg Bogu v prvi vrsti očetu in materi gospoda novomašnika, ki so ga vzgojili v strahu božjem in mu tako dali trdno podlago, na kateri se je razvil v moža — duhovnika."
„Oče in mati! Z vso svojo ljubeznijo ste vzgajali svojega sina, ga vzgojili v krepkega in poštenega mladeniča in ste ga
Sedaj z isto ljubeznijo darovali Bogu. Prinesli ste Bogu največjo in tudi najprijetnejšo daritev, darovali ste mu svojega sina, kakor je nekoč v stari zavezi Abraham daroval svojega sina Izaka. Naj Gospod sprejme to Vašo daritev kot prijeten dar ter Vam jo poplača z obilno mero svojega blagoslova. — Sedaj pa Vas še prosim, mati, dajte svojemu sinu svoj materinski blagoslov, ki mu naj pomaga nositi vse težave njegovega duhovniškega življenja. Oče, dajte svojemu sinu svoj očetovski blagoslov, ki mu naj pomaga nositi vse težave njegovega duhovniškega Živlenja. (Mati i oča napravita križ na čelo klečečega sina i ga blagoslovita)."
„Prečastiti gospod novomašnik! Sprejel si blagoslov svojih staršev. Naj Te ta blagoslov spremlja povsod v življenju in pomaga v vseh težavah Tvojega težkega vzvišenega poklica."
„ Sedaj pa pojdimo v božjem imenu v cerkev, da se zahvalimo Bogu za milosti današnjega dne in da si izprosimo novih milosti, ki so potrebne nam vsem."
V krasnoj procesiji se je nato novomešnik podao na pot k prvoj svetoj meši. Cvetje nedužnih src i cvetje naših gred ga je sprevajalo na poti k najlepšemi cveti, k sineki Marije, Jezuši, ki ga bo zdaj prvič prikazao Vsegamogočnomi za rešitev sveta.
Pri stanovanji krstnoga botra se procesija stavi: Deček stopi pred novomešnika i njemi pokloni šopek rož, v šteroga so bile vpletene sirotice — mi njim pravimo mačehe — štere so pokrivali dišeči klinci. Na prvoj mešnoj poti ga te šopek opomeno, kak Je tiidi naznanila pozdravna pesmica ministranta Tornarovoga Steveka, da je duhovnik namestnik Jezuša, oče sirot i more duhovnik sirote pokrivati z celov liibeznostjov svojega srca vu vsem svojem diihovniškom živlenji kak dišeči klinček pokriva v šopki sirotice — mačehe. Pesmica se je glasila:
PREČASTITI GOSPOD NOVOMAŠNIK!
V ta šopek sem sirotice zavil — mi mačehe jim pravimo — z dišečimi klinčki sem jih pokril ... Ta šopek Vam poklonimo v imenu vseh sirot sveta . . . Odprite jim, Vas prosimo, usmiljenje Božjega Srca . . . Vse lačne, žejne, gole, tužne iz kraja v kraj zatirane pokrijte kot dišeči klinček, ko pride k Vam Marijin Sinček, z molitvijo pri prvi maši, da bi prinesel dobi naši pravico, mir, vse sreče vir. Namestnik ste sirot Očeta, molitev Vaša bo sprejeta.
Na to je pristopo k novomešniki njegov krstni boter, ga kiišno i njemi želo: Bog blagoslovi tvojo pot.
Pri oltari je vodo novomešnika črensovski plebanoš, Za-dravec Matjaš, obdala ga je pa velika vrsta sobratov duhovnikov i bogoslovcov. Duhovnikov se je zbralo za priliko prve svete meše 33.
V nabito punoj velikoj cerkvi se je po evangeliji glasila sledeča boža reč:
Predga.
1. Moja hiša naj bo hiša molitve." (Luk. 19, 46) Jezuš je šo v svoje trplenje. Na poti v Jeriho pozove cest-ninara Zaheja, naj stopi dol z divje fige, na štero je splezo zavolo maloga zrasa — ar ovak ne bi mogo Jezuša viditi — ka ma v njegovo hišo stopiti. I stopo je i je v njej sprejeo njegovo pokoro i pred farizeji, — ki so cestninare za grešnike meli i se ž njimi ne šteli družiti, — zagovori grešnike s temi tolažilnimi rečmi: „Sin človekov je najmre prišo iskat i zveličat, ka je zgublenoga." (Luk. 19, 10.)
Nato je v priliki od desetih min napovedao, da čeravno hudobni želejo, da on ne bi vladao, bo on vendar kraliivao i bo nadelo vse tiste, ki njemi bodo pokorni, ki bodo ž njegovimi miloščami sodeliivali, kaštigao pa bo nepokorne. Po teh rečaj je šo v Jeružalem, kje so ga z hosannov slovesno sprejeli. To mi na Cvetno nedelo svetimo. I kak se je približavao mesti, se je milo razjokao nad njim. Razjokao se je nad njim, ar je naprej vido tisto grozoto, štera bo njegove prebivalce zadela, ar njega, Božega Sina, zavržejo. Nato je stopo v cerkev pa ž nje stirao tiste, ki so v njej kupiivali i odavali z temi ostrimi rečmi: „Moja hiša naj bo hiša molitve, vi ste pa ž nje napravili razbojniško jamo" (Luk. 19, 46).
Naj bi duša ostala hiša boža i se ne bi spremenila v razbojniško jamo, je Jezuš poskrbo s šestim svestvom, s cerkvenim redom. Mladenec, ki po tom svestvi dobi posvečenje, postane Kristušov namestnik i nadaliije njegovo poslanstvo: izganja iz cerkve, iz duše greh, krivico, da ta ostane boža hiša, Kristušovo kralestvo i nikdar ne postane šatanovo kralestvo. Boža reč, da smo cerkev boža, je najmre jasna: „Ne vete li, da ste cerkev boža i da Diih boži v vas prebiva? Če što cerkev božo oskruni, njega bo Bog skončao. Ar cerkev boža je sveta i takši ste vi." (I. Kor. 16, 17.)
Drage duše, naj vi vsikdar ostanete cerkev boža, hiša boža i te nikdar ne oskrunite, je Jezuš postavo za vas svoje namestnike, duhovnike. Duhovnik čuva vaše duše 1) kak namestnik Jezuša deteta, 2) kak namestnik trpečega Jezuša i 3) kak namestnik odičenoga Jezuša. Premislimo si to trojo duhovnikovo namestništvo i prosimo Jezušovo Srce, ki živo bije tii v tabernakli v beloj hoštiji za naše rešenje, naj blagoslovi te naše reči Njemi v čast, nam pa za večno živlenje.
II. a) Da je duhovnik Kristusov namestnik, je povedao i določo sam Bog. Reči sv. Diiha, napisane v listi sv. Pavla do Hebrejcov i Korinčanov to posvedočijo: „Duhovnik se jemle zmed liidi i se postavla za liidi v tom, ka se nanaša na Boga." (Hebr. 5, 1) se čte v listi do Hebrejcov i pomeni, ka se duhovnik ne rivle v cerkveno službo, nego postavla se od Boga, da duše po njem prido do Boga. V listi do Korinčanov pa pravi sv. Duh: „Tak nas mej vsaki za služabnike Kristušove i oskrbnike boži skrivnosti." (I. Kor. 4, 1.) To pomeni, ka če do se še tak grajali i preganjali duhovniki, vendar so i bodo služabniki Kristušovi i oskrbniki boži skrivnosti, ar je Bog tak od-ločo. Spotlivce i preganjalce duhovnikov pa Bog sodo ne zato, da so človeka špotali i granjali, nego zato, da so služabnike Kristušove i oskrbnike božih skrivnosti, to je samoga Kristuša. Ve je Jezuš sam povedao: „ki vas zavrže, mene zavrže". (Luk. 10, 16).
Sam Bog je tak določo, da so duhovniki boži namestniki, da so drugi Kristušje. Sv. Oča Pij XI. to vero potrdjavajo v svojoj okrožnici od diihovništva z etimi rečmi: „Duhovnik je driigi Kristuš, ve je njegov namestnik, ar je Kristuš pravo: „kak je oča mene poslao, tiidi jaz vas pošlem." (Jan. 20, 21). Če je pa duhovnik Kristušov namestnik, drugi Kristuš, nastane pitanje, — ar je Kristuš 33 let živo na zemli, — v šterom leti njegovoga živlenja je duhovnik njegov namestnik! I na to pitanje nam sam sv. Duh Bog da odgovor po sv. Pavli apoštoli v listi do Hebrejcov: Jezuš Kristuš včeraj i dnes, isti tiidi na veke." (Hebr. 13, 8). Jezuš Kristuš je vsikdar eden, vsikdaristi kak v vsakoj dobi na zemli, tak tu v tabernakli i v nebi, i duhovnik je vsikdar i povsod njegov namestnik, gdekoli ga gledamo. Duhovnik je namestnik Kristušov v njegovem detinstvi tak, kak v njegovom trplenji, v njegovoj diki pri goristanenji tak kak v njegovom sramotenji tu v oltarskom svestvi, v njegovom nebeskom kraliivanji na desnici Oče tak, kak v ponavlanji njegovoga trplenja i smrti na zemli pri svetoj meši.
Duhovnik je namestnik Deteta Jezuša i zato kak sv. Oča t Pij XI. pišejo „spevle kak njegov Vučiteo „slavo Bogi na višavah" i priporoča mir liidem, ki so Bogi po voli" (Luk. 2, 14). Diihovnik je namestnik Deteta Jezušeka. Dete Jezušek je pa Marijin sin i varvanec sv. Jožefa, hranitela, kriišnoga oče. Devica Marija i sv. Jožef zato, ar je duhovnik Jezušekov namestnik, v vsakom duhovniki gledata i liibita svojega Jezušeka, diihovnik pa v njima svoje stariše. Kak sladka tolažba za duhovnikovo srce, ki njemi smrt oropa telovnoga oča i mater, ar njemi nebeskoga oče sv. Jožefa i nebeške matere Marije nikdar ne more oropati. Duhovnik je namestnik Deteta Jezušeka i zato dela, kak je te delao. Jezušek je pa, kak sv. Pismo pravi, „pokoren bio njima" (Luk. 2, 51), najmre Dev. Mariji i sv. Jožefi i pod njiva vodstvom je: „naprediivao v modrostt, starosti i milosti pri Bogi i pri liidej." (Luk. 2, 52). Tu je odkrita
skrivnost, zakaj se poglabla duhovnik po Jezušekovom zgledi den za dnevom v živlenje Dev. Marije i sv. Jožefa pa se vči od njeva živeti samo za Jezušeka. Kak je sv. Jožef Jezušeki mesto poiskao i to zčisto, gde se je narodo, tak njemi duhovnik išče mesto. Zato zida, popravla i olepšava cerkve i oltare, gde se Jezuš znova rodi pri sv. meši na svet. Zato skrbi, da je obleka za božo službo vsa čista i snažna, ka je tudi zviinaj vse lepo, kak lepa i čista je duhovnikova diiša. Kak je Marija z deviškimi rokami prijela Jezušeka i ga v čiste plenice povila i ga položila v jaslice, tak ga polaga tiidi duhovnik z deviškimi rokami v čisti prtič, zvani korporal po podigavanji i ga klečeč moli goreče, kak sta ga Dev. Marija i sv. Jožef pred jaslicami. Dev. i sv. Jožef sta puna blaženstva Jezušeka smela varvati i kiišiivati i sta vredniva bila, da je Boži Sin tiidi njiva obimao i kiišiivao. Ista nedopovedliva blažena sreča je pa tiidi duhovnika, Jezušekovoga namestnika deo. Jezušeka zavarje, gda ga po sv. podigavanji večkrat v roke prime; kiišne ga pa, gda oltar kiišne, ki pomeni Kristuša i gda kiišne pateno, zlati tanje-rek, na šteroga položi Bože Detece. Pun nebeskoga veselja pa čiiti obimanje i kiišec Božega Deteta, te, gda ga v podobi kriiha i vina k sebi vzeme. Srečen diihovnik, ki ga vsaki den obine i kiišne Jezušek, ki ga vsaki den, kak Jezušeka liibita Devica Marija i sv. Jožef. Srečen diihovnik, ki v to sv. Driižino zahaja vsaki den. A ta velika sreča njemi nalaga tiidi dužnosti. Njegova dužnost je, da skrbi za svetost. V sv. Družino sme spadati samo sv. diiša. Marija je „milošče puna" (Luk. I, 28), sv. Jožef je „Bio pravičen mož (Mat. 1, 19), kak od oba sve-doči sv. Diih Bog i zato je tiidi duhovnikova dužnost, da si prizadeva diiši priboriti kem vekšo svetost, gda vrši namestni-štvo najsvetejšega Boga. Pa zaviipaj, namestnik Božega Deteta. Zaviipaj diihovnik, zaviipaj. Smilena liibezen matere Marije i oče sv. Jožefa, te pripelata do stanovitve svetosti.
Dragi novomešnikl Sv. Družina, Jezuš, Marija, Jožef, je tista driižba, tisto driištvo, tista organizacija, štero je Bog za tebe, za duhovnika nastavo; te se okleni iz celoga svojega srca. Z detinskim zaviipanjom se okleni Device Marije, ki je mati duhovnikov, i sv. Jožefa, ki je oča duhovnikov. Z njima se potopi v Jezušovo Srce, tu vse dobiš, ve si pa namestnik toga Božega Srca." Ž njima prihajaj k oltari, na predganico, v spo-vednico, v šolo i njiva prosi pomoči v skušnjavah, ka ostaneš vsikdar čisti, vsikdar ponižen, vsikdar v vekšoj milošči posve-čiijočoj, ka rasteš i dorasteš v liibezni do Boga do tak velike svetosti, kak je Bog to določo za duhovnike. Ta svetost ne pozna niti maloga prostovolnoga greha, ta svetost se podvrže gluho, slepo i nemo v spunjavanje Jezušove vole i žele, kak-koli to boli diišo i telo. Tvoja navadna reč mora biti: „kak moj Jezuš žele, tak naj bo", za to reč moraš živeti, trpeti i vmreti. To je tista svetost, ki jo Bog terja od svojega duhovnika. Lepo opišejo to dužnost t sv. oča Pij XI. v okrožnici od
duhovniške kreposti z etimi rečmi: »Diihovnik se mora koliko mogoče bližati popolnosti Tistoga, koga zastopnik je. S svetim živlenjom i s svetimi deli naj postane vsaki den Bogi prijetnejši."
Dragi verniki, gda je duhovnikova prva i najvekša duž-nost, da skrbi za svetost, je istočasno vaša velika dužnost, da molite vsaki den za duhovnike, za njihovo svetost. To je vaša dužnost zato. ar so duhovniki za vas postavleni od Boga. Lepše i popolnejše molitve nema svet, kak je molitev za duhovnike. Ta molitev največ zasliiži pri Bogi.
II. b) Diihovnik je namestnik trpečega Jezuša, „moža bolečin" (Is. 53, 3), kak ga imenuje sv. Diih Bog po sv. Isaiji proroki. Zato mora tiidi diihovnik trpeti. Duhovnik je namestnik krivo-obsojenoga Jezuša, proti komi se je sodba glasila „vreden je smrti (Mat. 26, 66). Zato tiidi on mora krive sodbe prenašati. V Rusiji, Španiji, Mehiki so jezero-jezerne duhovnike krivo obsodili i skončali. Broj nebeških manternikov, naših priprošnikov so znatno s tov obsodbov povnožili. Duhovnik je namestnik preganjenoga Jezuša, zato tiidi njega preganjajo i to nedužno, brez krivde. Ve Gospodova reč to potrdi: „Če so mene preganjali, bodo i vas pregajali" (Jan. 15, 20). Duhovnik je namestnik osovraženoga Jezuša. Jezuš je pravo od sebe: „Sovražili so me brez zroka" (Jan. 15, 5). Zato sovražijo tiidi duhovnika brez vse krivde. Delajo pa to zato, ar, kak Jezuš pravi: „Liidje so raj meli temo, kak svetlost, ar so njihova dela bila hiidobna" (Jan. 3, 19). Diihovnik glasi Jezu-šov sveti navuk, a te se vnogim ne vidi, zato ga preganjajo. I kem bole se svet vkraj obrača od Jezuša, tem bole mrzi njegove namestnike, diihovnike. To opažamo posebno dnesden v tom pokvarjenom, od Boga odtrganom sveti, gda ne liibšega guča, ne prijetnejše zabave, ne niijnejšega posla, kak grizti diihovnike.
A kak je preganjan, osovražen, osramočen Kristuš rad delao samo za rešenje diiš, tak dela tiidi duhovnik. Vse bridkosti zapre v svoje srce i pozabi na vse nezahvalnosti pa z navdiišenjom išče diiše v cerkvi i zviina nje, v šoli i zviina nje, se mudi pri zdravih i betežnih, pri živih i pokojnih, dela v noči i vu dne, samo da je reši večnoga pogiiblenja. Kristuš tu v Oltarskom Svestvi z ranjenim srcom prebiva med svojimi nezahvalnimi ovčicami i je hrani z lastnim telom i napaja z lastnov krvjov na večno živlenje, tak hodi tiidi diihovnik z ranjenim srcom med svojimi sramotilci, i moli za nje, i dela za nje, trpi za nje, da bodo vekomaj srečni.
Dragi novomešnik, zapomni si i spiši si v globočino srca, da čistejšega veselja ne na sveti i obilnejše plače v nebi ne, kak je služi nedužno, mirno prenašanje krivic od tistih, šterim si poslan v rešenje. Jezuš v getsemanskom ogradi naj ti bo zgled, kak prenašaš nezahvalnosti. „Oča, zgodi se tvo-
ja vola" (Mat. 26, 43), se je glasila njegova molitev. Tak moli v bridkosti tiidi ti. V teh rečaj je vsa sladkost, ves mir, je pre-dokus večnoga mirii.
II. c) Diihovnik je namestnik odičenoga Jezuša. Gda sta dva vučenika šla na viizemske svetke z Jeružalema v Emaus, se njima je pridriižo od mrtvih vstali Jezuš i njima je pravo: „Ali ne bilo potrebno, da je Kristuš to pretrpo i šo v svojo diko? (Luk. 24, 26) Po goristanenji se je začela Jezušova večna dika, se je začelo njegovo slavno vekivečno kraliivanje, od šteroga je že pri njegovom poprijetji gučao nadangeo Gabriel njegovoj materi BI. D. Mariji: „1 njegovomi kralestvi ne bo konca" (Luk. 1, 34). Zdaj se je začelo Jezušovo ladanje nad vesoljstvom, štero nikdar ne mine. Zdaj se je začela razširjati njegova večna dika, od štere tak navdušeno svedoči sv. Diih Bog po sv. Pavli apoštoli: „Krali vekov pa, nemin-livomi, nevidnomi, edinomi Bogi čast i slava navekov veke" (I. Tim 1, 17). I te večno slavni gospod, Jezuš Kristuš, tii v Oltarskom Svestvi pod podobov kriiha prebiva i je diihovnik njegov namestnik. Vekše časti ne more meti nišče, vek-šega bogastva tiidi ne, vekšega veselja tiidi ne. „Naš Gospod Jezuš Kristuš, kral nad krali, gospod nad gospodi, edini vladar, ki prebiva v nedostpnoj svetlobi" (I. Tim. 6, 15—16), kak ga zove sv. Diih Bog po sv. Pavli apoštoli v 1. listi do Timoteja, ma samo katoličanskoga duhovnika za svojega namestnika. Nišče drugi ga ne more nadomeščati. Neskončna čast duhovnikova. Kak se kralovje posvetujejo, tanačivajo s svojimi ministri, štere ščejo kama pošilati, da je zastopajo i njim naročajo, kak je naj zastopajo, ravnotak dela Jezuš. Pogovarja se s svojimi ministri duhovniki i njim dava svetlosti i kreposti v srce, gda se pred njim zbirajo i ga v Olt. Svestvi obiščejo. Tii pri obiskih njim Jezuš naznanja, kak naj vodijo ovce, kak naj grešnike povračajo, kak naj pravične spopolnjavajo, kak naj vse zadeve rešavajo Bogi na čast i dušam v zveličanje. Vidite, dragi krščeniki, zato hodijo duhovniki na obisk Najsvetejšega den za dnevom i včasi šče večkrat na den.
Duhovnik je odičenoga Jezuša namestnik, to je njegovo najvekše bogastvo. Lejko ma on najsiromaškejšo faro sveta, lejko nosi najbole ponošeno obleko, lejko se hrani s najpro-stejšov hranov, vendar je on najvekši bogataš sveta: Jezuš je njegov. Kral vseh kralov je njegov; vladar vseh vladarovje njegov; sodnik živih i mrtvih je njegov. Boži Sin je njegov, ki se posliižijo njegovoga jezika, gda pri podigavanji spremeni kriih i vino v svoje sveto telo i krv; Boži Sin se posliižuje njegove roke, gda se pri prečiščavanji združuje s svojimi ovcami; Zveličar sveta se posliižuje njegovoga srca, kda deli milošče sedmerih svestv i obilen blagoslov na grešen svet, gda pokorni-kom odpušča grehe i pred njimi zapira pekeo; gda svetim vmi-rajočim odpira nebo; gda gasi ogen očiščilišča tistim dušam, ki so že zadostile božoj pravičnosti. To je bogastvo, ki ga svet
nema i nemore meti; ma ga i more ga meti samo kat. duhovnik, ar samo On i jedino On je namestnik Jezušov.
Duhovnik je namestnik odičenoga Jezuša i to je njegovo najvekše veselje. Verski navuk je, da je Bog neskončna radost i blaženost. I ar je duhovnik namestnik toga neskončno vese-loga i blaženoga Boga, je deležen njegove radosti v posebnoj meri že na tom sveti, o keliko bole na drugom sveti. Namestnik kralov, gda zvrši svoje poslanstvo, pride v bližino krala i je njegov gost; tak pride tiidi duhovnik v bližino Jezušovo v nebi i je njegov gost vso večnost, kda je teh par let verno vršo svoje bože namestništvo, svojo duhovniško službo. Pa v vseh težavaj vživa veselje duhovnik že na tom sveti. Ve je pa veselje v miri; mir je pa Jezuš odičeni svojim apoštolom, svojim duhovnikom v prvoj vrsti prineseo: „Mir svoj Vam zapustim, svoj mir Vam dam" (Jan. 14, 27). To je bio njegov prvi dar za nje po goristajenji. S tem blaženom mirom napunjen je za-pisao sv. Pavel apoštol: „Razveselio sem se močno v Gospodi" (Philip. 4, 10) i „kak žalostni pa vsikdar veseli" (II. Kor. 6, 10) to je še v žalosti, trplenji je duhovnik veseli po tistom, ki je sama radost i koga je zastopnik. Pa to veselje razširja duhovnik tiidi na vernike z rečmi sv. Pavla apoštola: „Bratje moji, veselite se v Gospodi". (Phil. 3, 1.)
Dragi verniki! Gda vi čiijete, kakšo čast, kakše bogastvo, kakše veselje vživa duhovnik s tem, ka je namestnik boži, si v srci mislite, kak srečni so duhovniki i kak nesrečni mi verniki, ka vsega toga nemarno. Potolažite se! Duhovnikove časti, njegovoga diiševnoga bogastva i veselja ste deležni tiidi vi. Sv. Diih Bog najmre pravi v listi sv. Petra, da ste pozvani k časti „kralevskoga diihovništva" (I. Peter, 2, 9). Tiidi vi vršite duhovniško službo, gda pomagate duhovnikom duše rešavati, gda vršite tak zvano katoliško akcijo, to je ka idete duhovnikom na pomoč, da morejo kem več grešnikov povrnoti, kem več nedužnih ohraniti v nedužnosti, kem več svetih duš na vekšo popolnost pripelati. Zato pa držite za najvekšo čast, najvekše bogastvo, najvekše veselje, ka smete poslušati sv. meše i je z duhovnikom dariivati za rešenje duš; ka smete predgati z širjenjom dobrih listov i knig; ka smete deco pri-pravlati na spoved i večkratno obhajilo; ka smete mladino voditi po dobroj poti i jo vračati z slabe; ka smete svoje sine za Jezusove namestnike izročiti; ka smete Jezuša den za dnevom vživati i stati pod vodstvom duhovnikov na poti v večno živlenje. A za to čast, za to bogastvo, za to veselje je vaša dužnost, da si prizadevate spuniti božo zapoved, zapisano v knigi skrivnoga razodetja: „ki je pravičen, naj še pravičnejši postane i ki je sveti, naj še svetejši bo." (Skriv. raz. 22, 11). Prizadevajte si Jezuša vsikdar v vekšoj popolnosti v svojem srci nositi; kajti gde nega Jezuša, tam je čast sramota; gde nega Jezuša, tam je bogastvo poguba; gde nega Jezuša, tam je veselje začetek večnoga joča i zobnoga škripanja.
Jezuš je pravo „Prišla je svetlost na svet" (Jan. 3, 19) i ta svetlost je on sam: „Bio je prava svetlost, ki presveti vsakoga človeka" (Jan. 1, 9), kak svedoči Duh sveti od Njega. A duhovnik je namestnik te Kristušove svetlosti, i je tudi sam svetlost, kak svedoči Kristuš sam od njega: „Vi ste svetlost sveta" (Mat. 5, 14); pa poleg svetlosti „vi ste sol zemle" (Mat. 5, 13). Hudobija pa ma pokvarjene, betežne oči, ki v svetlost ne morejo gledati. Betežno oko ne more sunca svetlobe prenesti. Zato pa krivi duhovnika, toga graja i sovraži, ne pa svojih grešnih betežnih duhovnih oči; sunce graja, da. bi temo zagovarjala. Duhovnik sipavle Kristušovo jakost, čistost, treznost, krotkost, pravičnost kak sol -na pokvarjen svet, na skeleče duševne rane njegove. Sol pa grize i peče, zato pa kriči pokvarjen svet ne proti svojim ranam, nego proti vrastvi, proti soli, proti duhovnikom i je preganja, zakaj ga ščejo ozdraviti.
Vi pa, goreči krščeniki, stopite naprej i prekričite hudobijo; zagovorite Kristuša i njegovoga namestnika. Kažite s celim svojim živlenjom, svojim tretjim redom, s svojov Marijinov družbov, s svojimi bratovčinami, svojimi društvi i s svojimi organizacijami, da se verno ravnate po Kristušovoj zapovedi: „1 ščite pred vsem kralestvo bože" (Mat. 6, 33). Če ne iščete vu vsem na prvom mesti kralestva božega, to je spopol-nitev vaših duš, da ste vsikdar čistejši, treznejši, krotkejši, pravičnejši, to je svetejši, nikdar ne morete duhovniki pomočti za rešitev ni edne same samerne diiše; ste odrevenele, celo mrtve kotrige Jezušovoga tela, svete Cerkve i k živomi Bogi niti sebe ne bodete mogli privleči, niti druge potegnoti.
III. Pred 26 leti sem pri tom krstnom studenci zdigno s krsta kak krstni boter ednoga dečkeca. Oči i materi toga dečaka sem v čistoj mladosti bio vodnik, jiva pripelao do zdavanskoga oltara i drage vole spuno njeva prošnjo: sprejeo sem čast i dužnost krsitnoga botro ali kume. Boža liibezen nas je vse tri vezala i nam vdehnola prošnjo: naj bi Srce Jezušovo sprejelo krščeno dete, Vaneka, za svojega namestnika. I Srce Jezušovo je posliihnolo našo vročo želo i molitev: Vanek je postao duhovnik, je naš dnešnji novomešnik, ki zdaj daruje svojo prvo sveto mešo Vsegamogočnomi.
Neskončna radost za Jezuša i nas vse. Jezuš se radiije, ka je dobo znova ednoga gorečoga namestnika; oča i mati se veselita, ka je njeva sin postao drugi Kristuš; brat i sestra se veselita, ka v brati gledata božega namestnika; 84 letni dedek se veselijo, kak stari Simeon v Jeružalemskoj cerkvi pri var-vanji Jezušekovom i ž njim zahrepenejo: zdaj odpustiš slugo svojega v miri, ar so vidile moje oči namestnika Zveličitelo-voga; radiije se rod z znanci, dobrotniki i z zbranimi jezeri, ka se je Bog zgledno na nas i nam je dao znova vodnika na poti v večno domovino; radiijemo se mi duhovniki, posebno mi starejši, šterim se je den nagno i čakamo plačilo od svojega Gospoda, da smo dobili pomočnika, ki stopi v naše z trnjom
ovite i s krvjov oškroplene stopaje pa nadaliije naše delo za rešenje duš. Najbole se pa veseli sam novomešnik, ka je po-stao namestnik Jezusa Deteta, namestnik trpečega i namestnik odičenoga Jezusa, ka je Jezuš odzdaj vsa njegova čast, vso njegovo bogastvo, vso njegovo veselje, ka je dobo kak Jezu-šekov namestnik BI. D. Marijo za svojo mater i sv. Jožefa za svojega očo.
V toj radosti stopi dragi novomešnik pred oltar i gda ti Bože Srce prvič zatrepeče v posvečenoj roki pri podigavanji v lubezni do nas, prosi je samo edno, tak za sebe, kak za nas vse, dragi krstni sinek, samo edno: da si Ti vsikdar Jezusov i da smo mi vsikdar Jezušovi. Amen.
Leto IX.	8. augusfa 1940.	številno s.
V NEBO GLEDAN ...
V nebo gledam .. Koga mam tam? Ka mi vleče ta poglede ? koga išče t> njem mi srce?
Mater mam tam, stalno to znam, trdno verjem potolažen, da Marija tam prebiva.
Srce moje njej zapoje sladke viže . . .
— vsikdar bliže . . . *
* *
Žele vroče tro obroče.
Li je teri v svetoj želi do Marije. Njo obine skoro dete!
Viipe mejte! SRČEN.