I>opisi. ' Iz Breske okolice 18. oktobra 1867. Kar piše ,,Slov. Gospodar" v 27. listu pod nadpisom: nSoper konkordat" ni popolnoma resnično v tem oziru, da bi bili srenjski očetje Breškega mesta tudi prošnjo vložili, naj se ovrže omenjena crkvena pogodba. Po občinski postavi se morajo srenjski očetje sklicati, njim se mora zadevna reč predložiti, om se imajo o njej posvetovati in na zadnjeimajo sklep storiti. Vse to se v Brežcab ni zgodilo, temuč nekteri mladi mestjani so hodili z občin9kini policajem od biše do hiše podpisov nabirat in so tako nektere nevedne res vlovili, izmed kterib ni nobeden bral zadevne postave. Razun drugih mestjanov tudi več srenjskib odbornikov ni podpisalo te Erošnje in tako je le lastnina večidel takih, ki jih je le redokrat v crkvi videti skoz celo leto. Nektere mestjane so s tem na podpis privabili, ker se jim je povedalo, dajeprošnja za vojake, ki bi se naj v Brežcab nastanili, da bi krčmarji več dobička imeli. — Sicer pa se pripoveda, da so nekteri iz Dunaja opombo dobili, tudi soper to crkveno postavo demonstrirati; vendar vse to ne bode zmotilo naših pametnih Sloveneev, kteri ostanejo zvesti sveti materi katoljški crkvi, ktera je zmirom se potegovala za enake pravice vsakega stana. Tudi te skušnjave bode Bog od nas odvrnol in nam zopet dal ljubi mir med domačimi, ter hadobijo v sramoto postavil. X. Iz Središča, Po raznih krajevih naše domovine slišijo se prijetne vesti o kiepkem gibauju slovenskega naroda, donijo veseli glasovi o vspešnera napredku na slovstvenem polju, plamtijo goreče želje pleraenitih src za omiko, za svobodo. Kako moeno in silno ljudstvo po duševnem razvitku prirojenih moei hrepeni, temu je živo jasna priča bivša slovesnost pri Mali nedelji v častni spomin pokojnemu Krempljnu. Se ve, da v srcih ondašniih stanovnikov veje duh slavnega pokojnika, pri nas pa je vse rahlo, puhlo trohlo — in kako ne bi biloV Vsej razve liekterih gospodarjev, ki so imeli priložnost prihajati k veselicam in besedain in ki marljivo prebirajo slovenske časnike ne brini se ni živa duša za narodno reč: to je tedaj le malo bliščečih iskric v velikem kupu črnega oglja. Nekteri kažejo, da sicer imajo veselje in voljo do narodnosti; ali nemajo pravega voditelja, ki bi jih budil, vnemal, podbadal, zato pa se lehko dajo od drugih, ki malo po gospodski pete sučejo in ki jim jihova tetica nTagespošta" z svojim smrdečim salom možgane maže, zmotiti, ter na krivo pot zavesti. Hvala Boga! priložnost je tukaj. Kakor so namreč letošnje leto pomurski poljanci imeli besedo v slavo Krempljnn, tako bijolehko imeli sčasoma podravski doljanci v spomin Modri njaku, prvemu našemu pesniku. Ni mi priložnost zdaj obširnije o njem pisati; (zgodilo bo se pa skoro) le ponosno oznanim besede, ktere mu je nadahnola Vila pevkinja leta 1813, ko jezapel. »Zadnji človek je na sveti, V nedrah maternih se shrani. Ki svoj rod za nič drži, V njeni reji se zredi, Zastonj so mu rožni cveti, Mačeho oslepno brani, Njemu nič ne diši. Mater pa za nič drži." itd. itd. Iz teh kitic jasno sije, v kakih okoliščinah je živel, s kakim duhom je dibal Modrinjak. Vzbudite se tedaj gospodje sosedi (vsaj vas je duhovnih in svetskih) ter počastite z dostojno slovesnostjo že štirdeset Iet počivajočega pesnika, delajte, da se krepi, širi, razvija pravo jedro slovenstva v vaši domačiji, ker s tem bodete odstranili mnogo, kar je gnojnega in gnjilega na domaeem polju! Le duševnfe sile in podporne pomoči darilnih rok v krepki zavezi bodo nas pripeljale do izpolnitve nasih želj. i