— 105 —
O kazenskem usroku.
Spisal Josip vit. Schueid pl. Treuenfeld.
(Konec.)
Preiskujmo pojem o kazni! Kakor je sostava nekaterih zistemov velikanska, vendar pa se površnost in prenagljenost pii preiskavah kažeti v tem, da nikjer ne nahajamo natančne analize omenjenega pojma.
Kaj je kazen?
Napačnost tega, kar se je pojmu o kazni subsumiralo, je brez dvombe prouzročilo neštevilne in po mojem mnenji krive sklei)e, katere nam teorije razvijajo o pravnem uzroku kazni.
Kako težaven bil bi na primer gospodom, ki so izsnovali teorije o kazenskem uzroku, odgovor vprašanju, od kod da izvira posamezniku pravica svojega bližnjega preganjati s kaznijo, in od kod da ima to pravico družba ali država, če si je posamezniku ne upajo vindiciratiV
Kazen, izvir tiste veličanske pravice, katere si mi prisvojati ne smemo, in katero pripisujemo j edino le tistemu bitju, ki odločuje osode človeštva, ne pripada niti človeku iu concreto, niti državi, niti človeškej družbi.
— 106 —
Pravni uzrok k temu, kar imenujemo kazen, nahaja se torej zunaj nas, tako da z besedo „kazen" ne smemo združiti tistega pojma, kateri se besedi v navadnem življenji pripisuje. —
Če pa tudi država in družba nimati prava do kazni, ki je last jedino le višjej sodečej oblasti, se vendar obema drugo pravo, socijalno pravo, odreči ne sme. To socijalno pravo daje državi in družbi pravico, zabranjevati napade posameznega v pravno okrožje svojega bližnjega; in če prideti prepozno, pri zločinci izsiliti priznanje tujih pravic.
To kar mi „kazen" imenujemo ni in ne sme biti kaznovanje za doprinešeno krivico, temveč sila, s katero država ex proprio jure tišči na posameznega zločinca, da v njem obudi priznanje pravnega reda, ki ga je žalil.
Kdor tu izrečenej misli sledi, prepriča se takoj, da se retrospektivna ta sila nahaja ravno tako v (jivilnem pravu, kakor v kazenskem. Ker pa se je pravno žaljenje v krutejšej formi izvršilo, se v kazenskem pravu omenjena sila ne sme samo na to ozirati, da se žaljeno pravo zopet v prejšnji stan postavi, temveč ozirati se jej je tudi na to, da se v zločinci izbudi strah pred pravnim mnenjem,- v veljavi stoječim, priznanje svoje krivde in priznanje moči državne, katera ima to krivdo zatreti.
Ostaja mi še, površno govoriti o meri sile, katera je obsežena •Y kazni. Po svojej naravi zelo modalna, mora se ta sila vendar pri vseh kazenskih zakonih, v vsakem slučaji, naj sodijo ti ali oni sodniki, in naj je vpeljano to ali ono postopanje, ravnati po velikosti pravnega žaljenja in po hudobnosti hudodelnikove- volje. Iz teh dveh momentov izvirala bode rezultanta in mera tiste sile, pred katero se bode po človeškem račimanji vpognila hudobna volja hudodelnikova!
V tu razvitej teoriji iskalo se bode brez vspeha uzrokov, kateri bi kazen na življenje opravičevali. Kako bi se tudi dala opravičiti sila, katera posameznika preganja do groba?
Socijalni družbi odprta je samo jedna alternativa.
Ali se uda neizmernemu svojemu nagibu, izsiliti pri zločincu pripoznanje svoje volje, ter se pri tem poslužiti sile v gotovej meri, in med gotovim časom, po katerem njenim principom podvrženi individij zopet v svojo sredo sprejme; ali pa nima nikacega interesa
— 107 —
več, ker se jej vidi nemogoče pri hudodelniku s silo to doseči, kar ona hoče. V tem slučaji pa uniči vsako zvezo s hudobnežem.
Ali do tega koraka se družba le težko odloči! Ulom v pravni red moral je biti že tako silovit, in nevaren in podlagam družbe nasprotujoča volja posameznika že tako nevkrotljiva, da se je moralo obupati nad vsakem vpljivanji nad to voljo!
Ravno v tem pa dobi opravičenje tisti žalostni čin kazenske sankcije, s katerim mora končati zakonodajec, tiste sankcije, ki vtrdi celo zistemo, ter pritisne zadnji kamen na steber, kateri nosi obok. —