Polharska uganjka
Lepega jesenskega popoldneva sem pohajal po gozdu. Ogromne, z mahom in grmovjem bogato po-raščene skale, mogočna hrastova, bukova in smrekova debla so stala naokrog ter so otožno šumela v pri-jetni jesenski sapi.
Vejevje grmovja in drevja so težili pisani sadeži, tvoreč z bolj ali manj orumenelim listjem slikovito, očem prijetno soglasjc. Po vlažnih, z obilico gob po-kritih tleh pa je ležalo nebroj razjedenih, napol zrelih drobnic, želoda, bukovega in gabrovega žira ter iz-ljuknjanih sajastih lešnikov, kar mi je pričalo o mnogo-številnosti ponočnjaških polhov, ki po naših gozdih nadomeščajo opice.
Kar zazrem pred seboj postarnega moža, sede-čega na širokem trhlem štoru. Enomcrno je strmel predse, kakor da je izklesan iz kamcna. Osivelo glavo je podpiral z rokama uprtima na kolena, tako da bi bil skoro sodil, da mož drerrlje. Kljukasta palica, povez »šklopov" in pasti pa mi je izdalo moža za polharja.
Radovednost me je gnala do njega.
»Hej, oča, bo li kaj prida lova nocoj?"
Starec se nekako osupnjeno vzdrami in me pre-meri z očmi od nog do glave, kakor bi si pomišljal, mi li more zaupati svoje polharske skrivnosti.
      158  
,,Ej, slabo, jako slabo v primeri z drugimi polš-njami v tem okraju" odvrne mi starec z nizkim gla-som, ki je izražal pravcato slabo voljo in čemernost. ,,Polhov je tukaj toliko kakor nikjer v tem gozdu, a vendar se pri teh polšnjah nič ne ujame. Vsi polharji so jo že opustili, trdeč, da je začarana; mnogc je celo strašilo tod!"
BZakaj ie pa vi ne opustite?" vprašam začudeno.
rEj, člpvek si misli, da bo bolj premeten, kakor so drugi. Že dva večera sem skoro zaman čakal pri praznih pasteh kakor medved drnuljevega sadu; šklopi so dobro držali, tega ne smem tajiti. In to me je nazadnje vendarle razkačilo! Včeraj sem nabral ka-menja, in ko so jeli polhi kot po navadi kihati in so najboljše volje skakali po drevju okrogf menc, sem jih začel pridno drviti v drevesne vrhove. No, godr-njači so si hitreje pomagali na tla, kakor sem menil, kajti takoj je držalo p' tero pasti dva mladiča in tri debele starce, ki so se preplašeni hoteli rešiti v polšnjo skozi režečo past."
Uvidel sem, da je starec pri teh polšnjah že de-loma obupal. Zatrjeval sem mu, da je izvestno še kak neomašen dušek, skozi katerega uhajajo polhi, starec pa se je skliceval na skrbno omašene duške in uglajene polšnje, tako da je postalo to končno i meni prava uganjka.
Kar zagledam blizu naju tršato drevo, kojemu je najbrž kak vihar ali pa predebela zima odkrhnila nad polovico debla, in omenil sem starcu, da jc drevo najbrž do tal —¦ votlo.
Starec se je nekako pomlajen dokaj lahkotno popel na trš in poln veselja, ki ga občuti polhar, nadejaje se gotovega obilnega Iova, zamašil s kamenjem duplo, skozi katero so uhajali polhi.
Poznejše dni sem srečal starca, ki je od tedaj na onih polšnjah prav uspešno polhal, in nisem se nadejal, da mi bode stari polhar vedel toliko hvalo, da sem mu rešil težavno polharsko uganjko.
Zvonimir Masle
       159