LETO VIII. ST. 48 (386) / TRST, GORICA ČETRTEK, 18. DECEMBRA 2003
SETTIMANALE
SPEDIZ. IN A.P. - 4r.% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 -6596
EAXt Pl KCUE - TASSA RISC OSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
• •••••
• •••••••
CENA 1 t
ivivu'. iiorigtas. it
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
1
ČETRTEK, ' 18. DECEMBR 2003
VDAHNIMO DUŠO BOŽIČU!
Evangelist Luka v svojem zgoščenem in slikovitem slogu o ro jstvu Jezusa Kristusa /)iše takole: “In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: 'Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodi! Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.(Lk, 2,7-1 D
Vsako leto se ob Božiču kristjani veselimo, saj obhajamo rojstvo Odrešenika. Vsako leto je Božič praznik rojstva, življenja. V naši družbi pa je Božič
Breda Susič
PO PRIJETJU SAPAMA HUSEINA
Jurij Pal j k / intervju PROF. JANEZ ZUPET Janez Juhant PARADRŽAVA
Igor Gregori
KARITAS: III. POROČILO O IZLOČENIH 2003 Danijel Devetak
POČASNO VRAČANJE TRGOVSKEGA DOMA
Bliža se Božič. Se čutite velikodušni? Bi radi tudi vi bili za Božič malo boljši? Ali res mislite, da ste bolj srečni', če več nakupite in porabite? Mi mislimo, da ne, zato: darujte za naše misijonarje, še zlasti za p. Danila Lisjaka in njegovih 2.000 otrok.
Darove zbiramo tudi na naši upravi!
postal tudi družinski praznik, pravzaprav največkrat praznik zunanjosti, kričavih luči, praznik blišča in nakupovanja, nepotrebnega, pretiranega potrošništva.
Kako daleč je tak praznik od praznika v revnem hlevčku, v katerem seje rodi! Jezus, ki je prišel na svet, da bi nam pokazal pot v večno življenje! Kako daleč je ta praznik od skromnosti, a obenem tudi tihega, neizmernega veselja ob rojstvu Človeka, ki je prišel na svet, da bi nas odrešit!
Pa vendar je tudi letos Božič tu, s tradicionalnimi lučmi, s svojo zunanjo podobo, kateri pa moramo kot kristjani in ljudje vdahniti dušo, saj bo sicer letošnji Božič le praznik zunanjosti, daril in največkrat prav zato še en zamujen praznik.
Poišči mo v sebi tisto človeško dobro, tisto tiho veselje, ki ga v vsako družino prinese vedno s seboj novorojeno bitje, pred katerim se sicer res na široko odpro vrata življenja, a prav tako vemo, da vsa-
kega novorojenega človeka čaka dolga pot vsakdanjih stvari, težav, ne nazadnje trpljenja in gotova smrt!
Ob rojstvu se iskreno veselimo novorojenčka, kristjani se na Božič veselimo Jezusa, ki je na svet prišel zato, da nam ga je osmislil s svojo veselo novico, z evangelijem in predvsem pa z obljubo o vstajenju in večnem življenju. Novorojeni zahteva od nas, naj se življenja ne bojimo, zato angel oznanja pastirjem, naj se ne bojijo, zato naš veliki pa/jež Janez Pavel II. neutrudno za njim ponavlja: “Ne bojte se!"
Naša misel naj gre ob letošnjem Božiču k tistim, ki ga ne bodo mogli praznovati sredi svojih dragih: spomnimo se bolnikov, brezposelnih, prebež-nikov, osamljenih in ostarelih, vojnih sirot, lačnih in žejnih, vseh na robj)otisnjenih in potrebnih! lino samo, majhno, drobceno dobro delo velja več kot sto dobrih želja!
Jurij Paljk
Želimo vam
božičnega veselja, zaupanja in vere v Novorojenega, ki naj prinese vsem vam, dragi bralci, veliko dobrega!
('URED.)
2
ČETRTEK, 8. DECEMBRA 2003
Evropska zveza brez nove ustave
Berlusconi neuspešen posrednik
Medvladna konferenca Evropske zveze, ki ji je v drugi polovici leta predsedoval Silvio Berlsuconi, se je v Bruslju končala s popolnim neuspehom. To je priznal sam italijanski minitrski predsednik, ki ni skrival razočaranja, saj je do zadnjega dne upal, da se mu bo posrečilo najti kompromisno rešitev spornih vprašanj, s čimer bi Evropska zveza, ki bo 1. maja prihodnjega leta imela 25 držav članic, dobila novo ustavo. Zgodilo pa se je, da sta tako Španija kot Poljska vztrajali na svojih stališčih in hoteli za vsako ceno ohranili "privilegije", ki sta si jih priborili leta 2001, ko je bila v francoski Nici podpisana ustrezna pogodba. Zlasti Francija in Nemčija pa sta menili, da je nujno popraviti volilni mehanizem, češ da se bo z vstopom novih 10 držav čla-
nic stanje v EZ občutno spremenilo. Nemci in Francozi so zato predlagali, naj glasovalni mehanizem upošteva tudi število prebivalstva vsake države članice.
O novi ustavi Evropske zveze bodo spet razpravljali na medvladni konferenci, ki jo bo v prvi polovici prihodnjega leta vodil španski ministrski predsednk Jose' Maria Aznar.
Opazovalci pa menijo, da EZ pod njegovim predsednikovanjem po vsej verjetnosti še ne bo dobila nove ustave, ker bodo v marcu prihodnjega leta volitve, Aznar pa se gotovo ne bo hotel zameriti svojim volilcem. Več upanja na uspeh naj bi imel v drugi polovici leta nizozemski predsednik, ki bo vodil medvladno konferenco do decembra leta 2004.
Predsedniku Evropske komisije, Italijanu Romanu Prodiju (na sliki), bo 31. oktobra 2004 potekel mandat. Komisija, ki je izvršna oblast Evropske zveze, ima po dosedanjih predpisih skupno 20 članov; po dva člana imata velike države, po enega pa male. Dne 1. maja bo vstopilo v EZ 10 novih držav, vsaka pa bo v komisiji imela po enega komisarja. Neuspeh na pravkar končani medvladni konferenci je Romano Prodi hudo obžaloval, glavni vzrok za neuspeh je po njegovem pomanjkanje evropskega duha. "Zdaj je kozarec prazen, je dejal, in ga bo treba čimprej napolniti.
DL
Po prijetju Sadama Huseina
Hud udarec tudi mednarodnemu terorizmu?
Poseben oddelek ameriške vojske je v nedeljo, 14. t.m., v nekem rovu nedaleč od rojstnega kraja Tikrita našel iraškega diktatorja Sadama Huseina. Ameriški zdravniki so po genetski preiskavi potrdili, da je ujetnik res Sadam Husein, čeprav je dolga leta iz previdnosti imel več dvojnikov. Ameriškim vojakom je gotovo veliko pomagala bogata nagrada, ki jo je VVashington določil
za tistega ali tiste, ki bi odločilno pomagali vojakom, ki so diktatorja iskali dolge mesece. Nagrada znaša 25 milijonov ameriških dolarjev, kar ustreza vsoti 50 milijard starih italijanskih lir! Ameriškemu predsedniku Bushu je prvi čestital britanski premier Blair, čestitke pa so poslali tudi drugi državniki, med njimi italijanski ministrski predsednik Berlusconi. Bush je v kratkem govoru med
drugim dejal, da bo Huseinu sodilo iraško ljudstvo, ki mu je s krutimi metodami vladal skoraj četrt stoletja. V tem času je ljudstvo moralo veliko trpeti in stradati, saj so pristojne mednarodne organizacije bile določile za Irak tudi embargo oz. prepoved uvažanja nekaterih vrst blaga in nekaterih nujno potrebnih zdravil.
/stran 16 Drago Legiša
Odmev na simpozij
Slovenska skupnost je še aktualna
Tak je zaključek celodnevnega seminarja, ki ga je stranka lipove vejice imela v Štever-janu v nedeljo, 7. decembra, v spodnjih prostorih gostišča Koršič. Štiriinpetdeset delegatov od vseh stodvajsetih povabljenih (toliko ima slovenska stranka izvoljenih v lastne svete ali javne uprave) se je zvrstilo od jutranjih do večer-
nih ur in se spraševalo, skupaj z vodstvenimi organi in s podpredsednikom deželnega sveta Morettonom, ali je pravilna strateška izbira Marjetice pri doseganju vidnejših rezultatov v smislu izvolitve v administrativna telesa, v popoldanskih urah pa o tem, ali naj bo stranka vedno bolj zbirna politična moč vseh Slovencev.
lasno je prišla do izraza predvsem volja, da SSk ostane to, kar je vedno bila: jasna in brezkompromisna zagovornica slovenske manjšine v Italiji in njenih narodnih ter strateških interesov. Kot majhna stranka, ki sama ne premore prestopa deželnega praga za izvolitev kandidata v deželni svet, pa potrebuje strateškega partnerja, ki ga je dobila pri Marjetici, s katero sodeluje do najvišje ravni.
/ stran 16 Mirko Spazzapan
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO
34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 550 330 EAX 0481 548 808 E-MAIL goricaC" noviglas.it
34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIl trst(« noviglas.it
UPRAVA
34170 GORICA, P.ZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 EAX 0481 548 276 E-MAIL uprava«'noviglas.it
www.noviglas.it
GLAVNI UK[I)NIK A NI) KIT IIRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK |URI| I’A L | K IZDAJATEL) ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA;
PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN,
REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 211.1,1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS |E ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI (j^Jl
IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC
LETNA NAROČNINA ITALIJA 45 EVROV, SLOVENIJA 4(1 EVROV,
INOZEMSTVO (.5 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 115 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU
panega diktatorja imeli na ljudstvo odrešilen učinek. Diktator se je skrival v luknji, ki ni imela več nobene skupne točke z luksuznimi palačami, v katerih je živel, ko je bil na oblasti, pač pa je bolj spominjala na kako grobnico. Že v tem so mnogi videli neke vrste poravnavo krivic. Predvsem pa je za prepropste ljudi novica, da so Sadama prijeli in da mu bodo sodili za njegove zločine, delovala kot konec hudih sanj, saj so mnogi tudi po padcu režima živeli v strahu, da se Sadam lahko še vrne.
Po drugi strani pa vse najbolj zanima, kako bo dogodek vplival na teroristične napade v Iraku in drugod po svetu. Po okoliščinah, v katerih so našli strmoglavljenega diktatorja, sodeč, se vidi, da je bil v zadnjih mesecih dokaj osamljen in odrezan od dogajanja v državi. To pomeni, da ni mogel direktno voditi ali finansirati uporniških terorističnih celic. Ameriški analitiki so tu razdvojeni: nekateri ugotavljajo, da so ti uporniki v glavnem nekdanji pristaši stranke Baath, ki stranko in oblast istovetijo z nekdanjim diktatorjem. V tem
primeru naj bi se te celice borile za vrnitev stranke - in torej tudi Sadama - na oblast. Ker je torej Sadam padel v sovražnikove roke, bodo uporniki izgubili cilj lastnih dejanj, kar pomeni, da se bodo teroristične akcije počasi končale.
Drugi komentatorji pa so prepričani, da se bodo teroristični napadi nadaljevali kot prej ali še huje kot prej, saj je bil Sadam za upornike le neke vrste vir navdiha. V resnici pa si je malokdo - če ne nihče -želel, da bi se vrnil na oblast. Teoristične celice so delovale bolj "proti" okupatorju kot "za" Sadama. Vprašanje je tudi, ali so bile finansirane od Sadama ali pa od mednarodne teroristične mreže Al Qaida. Dogodki v dneh po Sadamovi aretaciji, ko je prišlo do novih krvavih atentatov, bi lahko potrjevali pravilnost teorij teh analitikov.
Prijetje strmoglavljenega diktatorja Sadama Huseina nedvomno odpira novo poglavje v zgodovini Iraka. Zaradi vseh vprašanj, ki še vedno ostajajo odprta, pa nihče ne ve še, kakšno bo to novo poglavje.
Breda Susič
POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE
Neomajna je božja vera v človeka
Neomajna je božja vera v človeka, neskončno in neverjetno je božje zaupanje v nas. Človek je tisti, na katerega Bog gradi, je gradil in bo vedno gradil, človek je zares izvoljeno bitje in zato deležno vse božje pozornosti in pomoči. Bog namreč verjame v nas bolj, kol mi verjamemo vase in drug v drugega. Bog verjame v nas, četudi hodimo po poteh, ki niso dobre in ne morejo biti dobre. Bog verjame v nas, četudi so nam njegove smeri tuje in jih ne želimo upoštevati. Pokazal in razodel nam je te svoje smeri, in to ne zaradi sebe, pač pa ker so v pomoč nam. Razkril nam je vse tisto, kar nam zares prinaša blagor in nas varuje vsega hudega in najhujšega. Kristalno jasno nam je po svojem Sinu in po vseh, ki jim je položil v usta svoje besede, podaril svoj dobrosrčni nasvet, naj se zavedamo, da smo ljudje in da kot ljudje lahko dosežemo svojo odrešitev le, če se odločimo za dobro, za dobro in še enkrat za dobro. Za dobro svojega bližnjega in vseh bližnjih, za dobro sočloveka, za dobro vseh ljudi in vseh narodov. Kadar se tako odločimo in v tem smislu delujemo, tedaj je naše življenje dopolnjeno in izpolnjeno, tedaj zaživi v nas nepopisno osrečujoč notranji mir, mir za nas in mir za vse druge. Kadar se za dobro odločimo in iskreno za dobro delujemo, dobi naše življenje smisel ter se napolni s tisto spokojnostjo, ki nas dokončno in trajno pomiri in v nas dokončno ter enkrat za vselej premaga tesnobo vseh tesnob, tesnobo našega minevanja, naše minljivosti.
Neomajna je božja vera v človeka, vera v vse nas, čeprav tako težko v dobro in v čudežno moč dobrega verjamemo. Neomajna je ta
vera v nas, čeprav se tako radi bojujemo in tekmujemo s sočlovekom, čeprav smo tako prepojeni z zakoni tega sveta, čeprav se nam ta svet zdi bojišče, na katerem moramo premagati druge zato, da bomo ustregli svojemu zadoščenju. Neomajna je božja vera v nas, čeprav je naša preteklost vsa polna naših medsebojnih spopadov, prizadajanja ran, želje po nadvladovanju bližnjega in bližnjih in to v našem osebnem kol tudi kolektivnem življenju, torej v odnosu do najbližjih kot tudi v odnosu do drugih narodov in celin. Tako pogostoma se človek še danes po toliko stoletjih, kar nam je bila oznanjena naša rešitev, usmerja popolnoma v drugo smer in hoče iztrgati sočloveku svoj delež, pri čemer dela zlo tudi sebi. Bog pa, kljub temu da človek tako prepričano zagovarja svojo sebičnost in s tem sovražnost ali vsaj neprijaznost do svojega bližnjega, ta Bog kljub temu v človeka neomajno, vztrajno in nespod-makljivo verjame. Verjame, deluje in čaka.
Bog verjame in deluje za človekovo srečo, deluje za nas brez najmanjše zamere, ker točno ve, da je naše srce nesrečno in prazno ter polno grenkega nesmisla vse do tistega trenutka, ko dopustimo, da v sebi zares zaslišimo tisto, kar nam v našo rešitev predlaga in nam nenehno ponuja: rešitev je v tem, da iskreno delate dobro za drugega in za druge. Kadar boste to po vaši lastni volji z vsem svojim bistvom storili, tedaj boste rešeni vsega hudega in boste pomirjeni. Dokončno in v svojo enkratno srečo boste ustvarili listo, za kar ste bili rojeni, oživili boste namreč nebesa v sebi in v vseh drugih.
Irak / Po aretaciji Sadama Huseina
“Happy end” za Busha, teroristični napadi pa se nadaljujejo
Če je ameriški upravitelj v Iraku Paul Bremer po aretaciji Huseina izjavil, da bodočnost Iraka nikoli ni bila tako polna upanja kot ob tej novici, drugi o tem niso še popolnoma prepričani.
Nedvomno je imela novica največji psihološki učinek v Združenih državah Amerike in v Iraku samem. Dejstvo, da celih osem mesecev po uradnem koncu vojne ameriške vojaške sile v Iraku niso odkrile ne orožja za množično uničevanje, ki je bilo vzrok za napad na državo, ne samega Sadama Huseina, je ameriškega predsednika Busha močno vznemirjalo. O strmoglavljenem diktatorju v javnosti skoraj ni govoril več, kot če bi želel odmisliti neuspeh - predvsem pa, kot bi skušal pozornost svojih volil-cev odtegniti od tega bolečega neuspeha. Sedaj pa je lahko ravno v predbožičnem času svojim državljanom, ki bodo ponovno izbirali predsednika že prihodnje leto, postregel s pravim "happy endom", kot se za ameriški film spodobi. Čeprav se mnogi sprašujejo, ali se je Ameriki splačalo zaradi tega rezultata sprevreči mednarodna zavezništva, odtujiti si polovico evropskih držav, iti proti volji Organizacije združenih narodov, predvsem pa v vojni in v atentatih izgubiti več stotin življenj ameriških vojakov - ni dvoma, da bo Sa-damovo prijetje imelo pozitiven učinek na Bushevo volilno kampanjo, ki je že v polnem teku.
Veliko manj jasno je, kakšne posledice bo dogodek i-mel v Iraku. Po eni strani so posnetki razkuštranega in izčr-
INTERVJU
Intervju / prof. Janez Zupet
“Ce Bog je, pojdem za duhovnika...”
Profesor Janez Zupet je duhovnik, širši javnosti in tudi nam pa poznan kot tisti odlični prevajalec, ki je v slovenščino prelil veliko število zahtevnih tujih del različnih mislecev in teologov. Bil je tudi eden izmed redkih izbrancev in obenem tihih garačev, ki so petnajst let prevajali Sveto pismo v slovenski jezik. Za imeniten prevod Pascalovih Misli je pred leti prejel najvišje slovensko prevajalsko priznanje, Sovretovo nagrado. Poznamo pa ga tudi kot dolgoletnega profesorja v vipavskem Malem semenišču in na današnji Škofijski gimnaziji v Vipavi.
Gospod Janez, najbolje bo, da se našim bralcem kar sami predstavile, /mreste kaj več o svoji družini in seveda
o	svoji življenjski poti.
Rojen sem leta 1944 v Ljubljani, kjer je bil oče Alojz na Ježici občinski tajnik in organist, mati Ana roj. Lončar pa je imela manjšo trgovino. Ob koncu vojne se je družina morala v treh dneh izseliti iz občinskega stanovanja. Zatekli smo se v materin rojstni kraj Horjul-kar v župnišče, kjer je njena sestra Marija gospodinjila pri dolgoletnem in markantnem horjulskem župniku Francu Nastranu. Oče je prevzel službo organista in cerkovnika in jo vestno opravljal do smrti leta 1986.
Svojo mladost sem tako preživel v Horjulu, ki ga občutim kot svoj rojstni kraj. Poleg starejšega brata Krištofa, ki je vrhunski slikar - razstavljal je tudi v Gorici -, imam še dve mlajši sestri, Marijo in Ano, ki sta si ustvarili vsaka svojo družino. Župnik Nastran me je že v drugem letu osemletke vzel v "svojo šolo" in do dvanajstega leta sva predelala vseh pet gimnazijskih učbenikov nemščine. Učil me je tudi matematiko in latinščino. Po petem letu o-semletke sem šel v ljubljanske šole, napravil izpit čez prvi razred (nižje) klasične gimnazije in se vpisal v drugi letnik. V gimnaziji sem imel osem let latinščine in angleščine, pet let francoščine in nekaj let srbohrvaščine. Maturiral sem leta 1963. Po maturi sem tri leta študiral anglistiko in indoevropsko primerjalno jezikoslovje na filozofski fakulteti, potem pa sem se odločil za bogoslovje. Leta 1971 sem bil posvečen v duhovnika in postal nedeljski pomočnik v župniji Mavčiče na Gorenjskem, od koder je bil doma koprski škof Janez Jenko. Naslednje leto sem absolviral tudi na filozofski fakulteti in nadškof Pogačnik me je poslal v Malo semenišče v Vipavo, kjer sem bil prvo leto drugi prefekt, nato pa sem prevzel poučevanje angleščine in francoščine, po potrebi pa tudi nemščine in latinščine. Po letu 1991 poučujem na Škofijski gimnaziji Vipava latinščino. Od leta 1975 sem tudi duhovni pomočnik v vipavski župniji.
Poznani sle kol izjemno umirjen človek, ki se je zapisal duhovništvu in prevajanju. Kako Je do lega prišlo ?
Res sem po naravi bolj tih, vendar že pregovor pravi, da "tiha voda globoko dere". Tudi v moji notranjosti se je že od mladega bil hud boj za resnico, za smisel življenja, za Boga. Moj um je vneto iskal in se dokopaval do resnice in moje srce je hrepenelo po njej in se je želelo okleniti. Vendar je bilo na poti vse polno ovir, znotraj in zunaj mene. Že v gimnazijskih letih sem si govoril: "Če Bog je, pojdem za duhovnika." Ta sklep se mi je zdel samoumeven - tako odločilno je bilo zame vprašanje Boga. In vendar: čeprav se mi je splet umskih razlogov in potrdil za Boga kazal čedalje bolj trden in prepričljiv, se zanj še nisem bil sposoben odločiti. Kako dolga je pot od spoznanja Boga do ljubezni do njega! Tista tri leta po matu-
ri so bila čas težkih duhovnih in telesnih preizkušenj. Najhujši udarec zame je bil, ko sem zvedel, da je mama zbolela za rakom in v nekaj mesecih umrla. Materina smrt je bila kakor žrtev pšeničnega zrna, ki je moralo pasti v zemljo, da je lahko obrodilo sad mojega duhovnega poklica. V bogoslovje me ni pripeljala žalost, razočaranje nad svetom ali celo obup nad Božjo dobroto.
Ne, le moj poklic je v tistih težkih dneh končno dozorel. Ko sem materi na smrtni postelji povedal, da sem se odločil za duhovništvo, me je s solzami v očeh blagoslovila. Ta njen blagoslov čutim še danes, z njim pa tudi mir, notranjo izpolnjenost in srečo.
Že od mladega sem imel veselje do jezikov. Zato sem se tudi najprej vpisal na jezikoslovje. Vedno bolj pa sem spoznaval, da me filologija ne zadovolji do kraja. Žejalo me je po polnejšem življenju, po globljem življenjskem smislu. In ko sem ga sam odkril, sem želel pomagati tudi drugim - vsem, ki iskreno
Si 'oje prevajanje razumem kot pričevanje, kot oz n a nje i ia nje Njega, ki je resnica, kot služenje Bogu in ljudem, da najdejo pot k njemu.
in zavzeto iščejo resnico. Svoje prevajanje razumem kot pričevanje, kot oznanjevanje Njega, ki je resnica, kot služenje Bogu in ljudem, da najdejo pot k njemu. Zato ne prevajam leposlovja, ker vem, da so za to poklicani drugi. Svojo nalogo vidim v tem, da napravim "nekaj lepega za Boga", če si sposodim besede blažene matere Terezije. Ali še konkretneje: da verujočim in iščočim olajšujem stike z zanesljivimi pričevalci živega Boga, ki jih prevajam. Moje duhovništvo in prevajalstvo se tako zlivata v eno. Imel sem srečo, da sle bili tudi moj profesor, in zalo lahko drugim /to vem, da sle nam med poučevanjem veliko dali. ker sle bili lihi in vztrajni, ker imate veliko znanja, ki ga delile drugim. Nikdar pa mi niste odgovorili na vprašanje, koliko jeziko v p ra i za p ra t1 poznate in iz koliko jezikov ste že prevajali?
Na indoevropskem primerjalnem jezikoslovju smo študirali predvsem stare jezike, na podlagi katerih je mogoče bolj ali manj zane-
sljivo sklepati na to, kakšen je bil skupni prajezik vseh narodov oziroma jezikov-od Indije do Pirenejskega polotoka -, ki so se razvili iz njega. Najstarejša med njimi sta sanskrt (stara indijščina) in jezik Aveste (stara perzijščina), dalje hetitščina (edini indoevropski jezik, ki je pisan v klinopisu), grščina in latinščina, got-ščina (kolikor jo poznamo iz VVulfilo-vega prevoda Svetega pisma), staro-cerkvenoslovanščina (sv. Ciril in Metod!) in litvanščina, ki je ohranila nekatere izredno arhaične jezikovne oblike. Na orientalistiki sem dve leti študiral arabščino, v bogoslovju in Jeruzalemu pa hebrejščino. Znanje modernih jezikov se je nekako predpostavljalo: nemščino, kot že rečeno, meje naučil župnik Nastran; španščino sem študiral na ljudski univerzi, italijanščino sem se fakultativno učil v gimnaziji, grško slovnico sem predelal sam (na veliko začudenje prof. Mihevc-Gabrovčeve, pri kateri sem moral opraviti izpit), češčine in ruščine sem se tudi učil sa-mouško; kaj smo študirali v gimnaziji, pa sem tako že omenil.
Prevajal sem že iz angleščine, francoščine, nemščine, italijanščine, španščine, latinščine in hebrejščine. Pokojni skupni prijatelj in vaš stanovski kolega prof. Otmar Črnilogarje rad pravil, daje bilo zanj obdobje prevajanja Svetega pisma tretja univerza in obenem tudi največja šola življenja, pravzaprav prava Božja milost, ki je je bil deležen. Kaj vse ste vi prevajali pri novem prevodu Knjige vseh knjig in kaj je lo večletno delo pomenilo za vas? Prevajanje Svetega pisma je bila enkratna izkušnja in doživetje. V Vipavi smo delali kar trije od skupno enajstih prevajalcev: poleg prof. Črnilogarja in mene še dr. Jurij Bizjak, sedanji pomožni škof v Kopru. Slavist prof. Mirko Mahnič, ki je občudoval našo "vipavsko šolo" prevajanja, jo je imenoval kar "Uracher Institut" (po bibličnem zavodu, ki ga je v nemškem Urachu ustanovil Tru-
bar). O kakem posebno težko prevedljivem izrazu smo razpravljali ne le cele ure in dneve, ampak celo več tednov. Vsi smo se pri tem veliko naučili, dobivali nove in nove uvide v neizčrpno vsebino svete knjige, predvsem pa smo utrdili svoje človeške in prijateljske vezi.
Jaz sem prevedel Prvo in Drugo knjigo kraljev, Prvo in Drugo kroniško knjigo, preroka Jeremija in Ezekiela ter Visoko pesem, ki sem jo posebej, v obširneje komentirani obliki izdal tudi pri Ognjišču. Prevedli sle tudi že veliko religioznih mislecev, od Pascala in Neivmana do Kierkegaarda in Gilsona. Naštejte nam vsaj poglavitna dela in mislece, pri prevodih katerih ste sodelovali, jih prevedli. Najprej sem prevedel angleškega kardinala Johna Henryja New-mana (Apologia pro vita sua, Vodi me, dobrotna luč), nato sem se lotil genialnega misleca Blaisa Pascala (Misli), judovskega filozofa Martina Bubra (Dialoški princip, Problem človeka, Božji mrk - ta izide v kratkem), ameriškega kontempla-tivca Thomasa Mertona (Luč nevidne resnice, Nihče ni otok), francoskega spreobrnjenca Charlesa de Foucaulda (Pisma in zapiski), danskega filozofa S. Kierkegaarda (Bolezen za smrt), nemškega neoshola-stičnega misleca Josefa Piepra (Razumnost in pravičnost, Srčnost in zmernost, Vera, upanje in ljubezen), francoskega filozofa Etienna Gilsona (Duh srednjeveške filozofije), več del sv. Terezije Deteta Jezusa (Veličina Male Terezije, Na mali poti, Zadnji pogovori) ter izbor misli in
Cim več jezikov znaš, tem bolj si čustveno in osebnostno navezan na svojo materinščino, tem bolj doživljaš njeno enkratnost in nezamenljivost.
pridig sv. Janeza Vianneya (Življenje je več kot jed). Iz hebrejščine sem prevedel in komentiral talmud-ski traktat Izreki očetov. Priredil sem prevode sv. Terezije Avilske (Lastni življenjepis, Pot popolnosti, Notranji grad) in prevod Chestertonove Pravovernosti, bil soprevajalec pri obširnem Uvodu v Sveto pismo stare in nove zaveze, Svetopisemskem vodniku, Ilustrirani enciklopediji Svetega pisma, Pridigah in traktatih Mojstra Eckharta, Drami ateističnega humanizma Henrija de Lubaca, spisu Reči človek p. M. Rupnika idr.
Niste bili v prevajalski šoli, a prevajale; vseh jezikov, ki jih znale, niste študirali v šoli, a jili znate. Kako se lahko doseže tako zavidljiva ra i en zna n ja jeziko i ’?
Za to moraš imeti veselje in tudi nekaj talenta. S pridnostjo in prizadevnostjo se veliko doseže. Potrebno je tudi veliko potrpljenja in vztrajnosti. Saj veš: Gutta cavat lapidem ... Kot sem že rekel, prevajanje imam za svoj poklic in ga jemljem kot svoje poslanstvo.
Pa vendar ste predvsem duhovnik, ki vsakdan mašuje, ki je prejel zakrament mašniškega posvečenja in je Bogu zavezan, a ljudem odprl...
Trdno sem prepričan, da se duhovniško in prevajalsko delo ne izključujeta, ampak se lahko čudovito dopolnjujeta. Evangelij je treba oznanjati vsem, tudi zahtevnejšim ljudem, resničnim iskalcem. Mislim, da jim z dobro knjigo lahko veliko pomagaš pri njihovem iskanju.
Pri vašem delu osebno cenim tudi na videz majhne, na prvi pogled nepomembne zapise, kot so listi, kijih objavljale v Vipavskem glasu. Sle tudi sami mnenja, da je lahko prav vsaka, še tako majhna stvar velika, pravzaprav največja, le zvest ji moraš ostali, kol so nas učili stari Latinci?
Tako je. Tudi najmanjša iskrica ima v Božjih očeh velikansko, neiz-gubljivo vrednost.
!zprelepega zelenega Horjula ste prišli kot mladenič na
I	ipavsko. Kako so vas ljudje sprejeli in kako sle se vi navadili na nas Primorce?
Na Vipavskem živim že dobrih 31 let. Povsem sem se "udomačil". Domačini so me sprejeli in vtis imam, da se dobro razumemo. Čeprav ste Primorci bolj ekstravertirani kakor mi Notranjci, se v jedru lepo dopolnjujemo. Variatio delectat.
Ka j imate sedaj v delu, s katerimi misleci se najraje sprehajate po poljanah duha, pri čemer mislim na liste, ki sle jili že in kijih še niste, pa jili boste v prihodnje prevedli - čeprav vemo, da imajo Američani prav, ko pravijo: “Toliko knjig,
/>a tako malo časa!"?
Vsi misleci, ki sem jih prevedel, so mi pri srcu - sicer jih pač ne hi prevajal! Iščočim želim ponuditi kar najpestrejšo paleto žive duhovne misli, ne le zahodne, ampak tudi vzhodne, zato kot urednik zbirke Religiozna misel, ki jo izdaja celjska Mohorjeva, skrbim, da izhajajo v njej tudi ruski misleci (N. Berdjajev, L. Sestov, P. Flo-renski). Ne le krščanski, ampak tudi judovski (M. Buber, F. Rosenzvveig), kar nam odpira tudi nove poglede in uvide v njihovo in naše Sveto pismo, ki je temelj naše vere.
Pravkar sem končal prevod dela Vladimirja Truhlarja Temeljni pojmi duhovne teologije, iz italijanščine. Lotevam pa se zelo zahtevnega projekta, komentiranega prevoda dobrih 2000 let starih Kumranskih rokopisov iz hebrejščine.
/ stran 7 Jurij Puljk
3
  1
ČETRTEK,
18. DECEMBR 20» 1
4
ČETRTEK, ;18. DECEMBRA 2003
KRISTJANI IN DRUŽBA
Družina / Odmevna knjiga
Vovkov Spomin in opomin (2)
Posebno v tranzicijskih deželah je težava, da se posameznik še težje znajde, saj ni navajen misliti s svojo glavo in odločati sam, ampak kakor rečejo drugi. Zato pa lahko medijski in politični manipulatorji še naprej vrtijo glave po vetru in zapeljujejo srca po vzorcih iz bivše preteklosti.
Res živimo v dobi individualnosti, v dobi posameznikov. Vendar ti posamezniki potrebujejo hrbtenico, potrebujejo vzorce, po katerih bodo določali svoje življenje. Leonardo Boff zato pravi, da potrebujemo danes samostojne osebnosti. Vrednote ne visijo v zraku, ampak se oblikujejo v srcih. Josef Pieper zato pravi, da krščansko življenje zahteva pogum, ki je predvsem v tem, da sem pripravljen živeti resnico, zastaviti življenje za pravičnost in ideale, ki ohranjajo dostojanstvo človeka. Pogum se zato
imenuje tudi srčnost. Le kdor ima srce, najdejo svoje mesto v njem tudi druge. Srčnost je krepost velikodušnih, ne ozkosrčnih ljudi. Slovenci pogosto sebe označujemo kot zavistne. Zavist izvira iz pomanjkanja solidarnosti do drugih. O Kreku so dejali, da ima srce v sredini, kakor je naslov dela o Kreku, ki ga je napisal Ruda Jurčec. Srce v sredini je znamenje bogatega človeka. Če govorimo o vrednotah in o prihodnosti Slovencev, potem si lahko le želimo čimveč ljudi s srcem v sredini. Potrebujemo pogumnih, močnih in samostojnih ljudi, ki nam bodo kazali pot v novo prihodnost. Samo s srčnostjo se bomo odtrgali od preteklih spon in ujetosti v mreže skritega sodelovanja, prevar in laži. Osvobodili se bomo majhnosti in zaverovanosti vase ter se bolj pogumno odprli prihodnosti. Kakor je znova poudaril Petan, je ta pogum po-
treben posebno zaradi upanja v prihodnost mladih.
Doba sprememb je ravno priložnost, da ustvarimo novega, svobodnega človeka, človeka upanja in vere, predvsem pa človeka ljubezni. Človek pa lahko sebe uresničuje le tako, da uredi najprej pri sebi. Kdor je v sebi negotov, je nevaren tudi za druge. Ali bodo mladi zdrave in močne osebnosti, je odvisno od tega, ali bodo imeli v družbi zglede za oblikovanje svoje osebnosti. Kakor je rekel Janez Janša na posvetu o vrednotah, pa je ravno to problem. Kako bodo mladi rasli v zdrave osebnosti, če jim odrasli ne dajo zgleda poštenosti, pravičnosti in poguma, da stvari poimenujemo s pravimi imeni.
Škof Vovk je posebno kristjanom zgled takega življenja. Ob zaslišanjih in šikaniranju in celo ob zažigu ni klonil, temveč je ohranil srčnost in upanje, saj je edini naš gospodar
sam Bog. O Janezu Ev. Kreku so zapisali, da je delal, kakor da bi gledal nevidnega. Danes potrebujemo ljudi, ki ne bodo zagledani samo v denar, čast in oblast, v pridobitve in privilegije, skratka v svojo sebičnost. Potrebujemo ljudi, ki bodo gledali globlje in dalje, ki bodo imeli pogum iti preko pasti vsakdanjosti in ohranjati človeškost, predvsem pa s svojim življenjskim zgledom dajati podlago za pravično in urejeno družbo. Kristjan, ki res veruje v Boga, bo živel iz svoje notranjosti, kajti Bog lahko prebiva le v naših srcih. Zato je srčnost božanska krepost. Tudi adventni čas je nam kristjanom spodbuda, da pripravljamo pot Gospodu in da pogumno stopamo za njim, saj je le On Pot, Resnica in Življenje. Če bomo bolj živo gledali in živeli iz Nevidnega, pa bomo tudi lažje osvetlili temine naše vsakdanjosti in dolgotrajne u-jetosti ter postali upanje tudi prihodnjim rodovom...
/ konec Jane/. Juhant
Ljubljana/Potujoča razstava Mednarodnega muzeja jaslic iz Betlehema
Jaslice sveta
Mednarodni muzej jaslic iz Betlehema je bil že ob odprtju deležen vsestranskega priznanja strokovnjakov, učenjakov in navdušencev, ki so obiskali to razstavo. Verujoči in neverujoči so našli v njem starodavno deželo, kjer se je pred dvema tisočletjema rodil Jezus. Našli so tudi najrazličnejša pričevanja vere in duhovnosti, ki skupaj z umetniškim izrazom ustvarjajo sozvočje z zgodovinskimi izkušnjami krščanstva v svetu.
Med temeljnimi nalogami muzeja je še posebej izpostavljena tista, ki je namenjena potujoči razstavi. Gre za primeren izbor okoli 250 dragocenih jaslic, ki bodo gostovale v najbolj pomembnih mestih sveta. Ta vzporedna dejavnost muzeja naj bi razširjala vesoljno sporočilo miru in bratstva med narodi.
Omogočala bo širše poznanje jasličarske umetnosti in spodbujala zbiranje sredstev za uvrstitev še drugih dejavnosti v ta projekt. Z njo bo omogočeno spoznavanje muzeja pa tudi palestinskega ozemlja.
Muzej, ki je pod pokroviteljstvom Unesca, je že začrtal svoj program razvoja z uvajanjem poklicne umetniško-. obrtniške šole, namenjene predvsem mladim rodovom.
Potujoča razstava, poimenovana laslice sveta, obsega umetniška dela in jaslice, ki prihajajo iz Italije, Francije, Španije, Slovenije, Švice, Nemčije, Avstrije, Češke, Portugalske, Peruja, afriških in južnoameriških dežel, Koreje, Kitajske, Japonske in iz drugih držav.
Jaslice so različnih velikosti: od velikih, ki merijo 3 do 4 m v dolžino in 2 do 3 m v širino, srednjih (do 2 m v dolži-
no in do 2 m v širino) in majhnih. Izdelane so iz različnih materialov, imajo nesporno umetniško vrednost, prihajajo iz nekaterih svetovno znanih muzejev, prav tako tudi iz zasebnih zbirk, katerih lastniki so jih podarili muzeju v Betlehemu.
Prireditelji so se odločili, da bodo del prihodka od razstave namenili za človekoljubno pomoč Sveti deželi, še posebej kot prispevek pri o-premi šole za poklicno-umet-niško izobraževanje, ki deluje v okviru Mednarodnega muzeja jaslic v Betlehemu. Preostali del prihodka bo name-
njen socialnim potrebam.
Ta ambiciozni in upravičeni program je doživel pozitiven odziv decembra 2001, ko je potujoča razstava gostovala v Lublinu na Poljskem. Na tamkajšnji Katoliški univerzi je predaval papež Janez Pavel II.
Za mesto razstave je vodstvo projekta letos izbralo Ljubljano. Razstava bo na ogled v cerkvi sv. Jožefa do 15.2.2004. Odprta bo vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, neprekinjeno od 9. do 19. ure.
Informacije: 00386 1 43 83983, e-mail: razstava.ja-sliccrkc.si, http://jaslice.rkc.si
SKRIVNOST ZAKONSKE
P. MIRKO PELICON
ODPOVED, ZRCALO LJUBEZNI
Evangelij druge adventne nedelje nam je spregovoril o Janezu Krstniku, o glasu vpijočega v puščavi. Kaj nam lahko pove tako "anahronistična" figura pu-ščavnika, heremita, ki je živel 2000 let pred nami? Kaj pa sploh more povedati družini današnjaga časa? More podoba Janeza Krstnika biti iztočnica razmišljanja in življenja za današnje zakonce oz. za današnjo vzgojo v družini?
Predstavljajmo si redno dogajanje v družinskem o-kolju. Mati pripravlja večerjo, oče je pri telefonu, otroci pa buljijo v televizijo. Mati želi povedati vsem nekaj glede večerje, a je nihče ne posluša. Televizija je vse posrkala. Mati "kapitulira". Želela je povedati nekaj pomembnega, a kako naj to stori? Oče zakriči: "Moram ven, na delo, poskrbi, da bo juha topla, ko se vrnem!" Mati si da roke v lase in se potolaži s tem, da bo vsaj brez moža in z otroki pred televizijo mir v hiši! To je običajna scena v družini.
Enotnost članov v družini je težka. Mati prej ali slej pojamra: "Svojim otrokom ne morem dopovedati nič, saj me sploh ne poslušajo!" Ni nič presenetljivega, saj je niso nikoli poslušali, ker so jo nadomestili s televizijo. Nedavno sem omenil rezultate ankete, v kateri se zrcali zaskrbljujoč odnos otrok s televizijo in deficitaren odnos otrok s starši. Puščavnik Janez Krstnik nas spominja, da je bistvo drugje. Menih se odpove vsem nebistvenim stvarem, da korenito priča svetu o tem, da je bistvo življenja razmerja z ustvarjenim v ljubezni, ki je vzgoja odpovedi sebi, da se naučim živeti za druge. Nobena še
tako katoliška šola ne more tega naučiti, če za sabo nima domače šole, domače Cerkve, t.j. družine, ki bi ji z življenjem posredovala te konkretne ljubezni za življenje samo. Uvajati k odpovedi televiziji pomeni naučiti otroke, da ne bodo razvajeni. Biti vsi skupaj pri večerji in pomagati staršem pri pripravi večerje pomeni upoštevati potrebe vseh v družini in delati za skupno dobro. Tu so postavljeni temelji tudi nadaljnje rasti in dozorevanja otrok, da bodo dajali, ne pa zahtevali samo zase in se zapirali v individualizen, ki je izraz egoizma in poveličevanja lastnega jaza.
Krstnik nas uči, da je bistvo v življenju znati se odpovedovati ne stvarem, ampak sebi. Jaz sem tisti, ki hočem nov telefonček. Potemtakem se odpovedujem svoji želji, ker imam že enega in je še dober. Telefonček sam po sebi ni slaba stvar, če si privzgojim modrost in smotrnost uporabe. Za skupno življenje je nujna odpoved, za odpoved je nujna ljubezen, za ljubezen je nujno živeti in se pustiti prepletati s kvaliteto odnosov. Kakovostni družinski odnosi pa poznajo cilj in bistvo vzgoje, ki je v končni fazi zelo meniška, torej zazrta v tisto, kar lahko posreduje življenje. Televizija vsekakor ne!
S V E	T O	I'	1 S	E M S K A	RAZMIŠLJANJA
	fiTtl	E	□	mvin	
V L	1 T U	R	G	1 Č N E M	LETU C
ŽLAHTEN l/liOR HO/J li BESEDE, NEDELJO /A NEDELJO
VlUiM ŽERJAL | 4_ ADV£NTNA NEDELJA
Mih 5,1-4; Ps 80; Ud? K), 5-/0; Lk 1,39-45
Celotno božično praznovanje ima svoj smisel samo v veri. Nevernemu človeku pa se vse to zdi neumnost: adventni venec, post, miloščina, molitev, zornice, pevske vaje, spoved, obhajilo, posebna skrb do bolnikov, večji izdatek za lačne po svetu, odpoved jedi in pijači ter kajenju, vaja v ljubezni do sočloveka. Saj je za vernega večja sreča dajati kakor prejemati (Apd 20,35).
Premišljevanje skrivnosti našega odrešenja nam odkriva tihi, pristni svet človeka. Današnji evangelij nam sicer skopo, a ganljivo poroča o ljubezni dveh skromnih mater, Marije in Elizabete, ki ju prešinja predanost veri in zaupanju v Boga, ki deluje v njunih srcih in telesih. Jezus in Janez se radujeta še v materinem telesu bližnjega rešenja človeka. Bog, ki je ustvaril vesolje, se da zaobjeti v telo judovskega dekleta, Marije. Potrpežljivo, celih devet mesecev posvečuje to telo, ki sta ga Elizabeta in žena iz množice razglasila za blaženega (Lk 1,39.45; Lk 11,27).
Makabejska mati je govorila sinovom: "Ne vem, kako ste
nastali v mojem telesu. Tudi vam nisem jaz dala duha in življenja. Prav tako nisem jaz sestavila prvin, iz katerih je vsak izmed vas. In tako vam bo Stvarnik sveta, ki je izoblikoval človeka ob rojstvu in si zamislil nastanek vseh stvari, v svojem usmiljenju spet podaril duha in življenje" (2 Mkb 7,22-23).
Vera nam govori, da je človeško življenje sveto, nedotakljivo, enkratno od spočetja do naravne smrti, določeno pa za vstajenje. Slovenska oddaja radia Vatikan je pred kratkim poročala o ginekologu, ki je do zdaj opravil že na tisoče splavov, kako da doživlja ponoči grozljivo moro, ko mora gledati nedolžne otročiče, kako se z ročicami in nohti držijo maternice, da bi ne podlegli krutemu umoru. Toda mož se kljub vsemu ne zmeni za spoštovanje življenja.
Tehnika ubijanja otrok, tudi po koščkih jih trgajo iz maternice, presliši čudež stvarjanja, zlasti stvarjenja človeka. Kako mrzla je, in daleč od zadržanja verne Makabejske matere iz Svetega pisma, ki jo takole označi: "Bila je polna žlahtnega duha, hranila je svojo žensko nežnost z moškim pogumom" (2 Mkb 7,21).
Koliko bolj je vredna občudovanja Marija, ki je videla smrt nedolžnega Sina in v njem neusmiljeno umiranje vseh ljudi, še posebej nedolžnih otrok po celem svetu.
Motrenje Jezusovega rojstva v uboštvu, v štali, napovedi meča bolečin, bega v Egipt, tesnobe in strahu pred mogočno ošabnostjo ljudi, ki znajo na prefinjen način ubijati, ugašati življenja, ja, milijone ljudi, nam obnavlja hrepenenje po Jezusovem kraljestvu življenja in spoštovanja vsakega,
še tako majhnega, neznatnega človeka. Božič ni namreč nič romantičnega, ker nas spominja na neizprosnost hudobije, ki je še vedno na delu, do konca. A sodelovanje s preganjanim Jezusom, z žalostno Materjo Božjo, z možatim Jožefom ter z vsemi ljudmi dobre volje, nam odpira pot do prenovitve življenja in veselja.
Advent nam torej govori o prihodu Gospoda na svet zato, da ga reši. Točno napove, da se bo rodil v Betlehemu. Tudi veliki duhovniki in pismouki, ki jih Herod sprašuje, kje naj bi se rodil novi kralj, odgovorijo, da v Betlehemu (Mt 2,5.6). Opraviti imamo z zgodovinskimi podatki, ki govore o konkretnih osebah tistega časa. Toda nihče in nič ne more spremeniti Božje volje, ki vodi vse dogodke, vso zgodovino ljudi in sveta in vesolja.
Sin prihaja na ta svet, da izpolni Božjo voljo. Ta pa je od vekomaj. Božji načrt je od vekomaj (Heb 10,7.9.10). A ne obsega samo prihoda, marveč sega že vnaprej v daritev telesa Jezusa Kristusa. Njegovi izviri so od nekdaj, iz davnih dni (Mih 5,1).
Advent nas usmerja na odrešenje, ki se bo začelo uresničevati z rojstvom tistega, "ki bo vladal v Izraelu" (Mih 5,1).
Izrecno se omenja porodnica. Saj bo ona rodila Jezusa, ki "bo (trdno) stal in pasel čredo z Gospodovo močjo, z veličastvom imena Gospoda, svojega Boga ... on bo tedaj velik do koncev zemlje" (Mih 5,3).
Izprosimo si sinovskega češčenja tudi Božje Matere Marije.
LJUBEZNI
Aktualno
Svojstveno srečanje
Z začudenjem sem pogledal na prejeto pismo. Naslov je bil napisan z okorno pisavo. Ko sem ga odprl in prebral, so mi po toliko letih spet priplavali spomini na Tolminsko in njene klene prebivalce.
Okorna pisava mi je dala vedeti, da se je mož, preden se je spravil pisati, krepko potil po tistih grapah in lažeh, na katere sem že davno pozabil, čeprav sem jih dodobra spoznaval in nikoli popolnoma spoznal. Ob vsem tem se mi milo stori in bi najraje pokleknil pred kmečko modrostjo, ki je kar lila iz okorno napisanega, a iskrenega pisma. Najprej mi je opisal, kako je v hlevu, kaj je pridelal in česa mu je vse odnesla divjad, pa da ga otroci redno obiščejo že v petek dopoldan in celo redno ob nedeljah peljejo k maši. Zaključil je preprosto: "Pa ne pozabite prebrati uvoda v knjižici Domoljub in revolucionar", ki je posvečena Francu Savliju-Medvedu. Seveda sem ga prebral in v marsičem se strinjam z dr. joškom Šavlijem. Ko opiše povojne razmere v vasici Zatolmin in spomine na sovaščana Franca Šavlija, pripiše: "Nad Cerkvijo in njeno vero v Boga, kot jo je ta prikazovala, se je kot mlad razočaral. Mislim, da je bilo pri tem odločilno ravnanje Vatikana glede odstavitve nadškofa Sedeja v Gorici (1930) in škofa Fogarja v Trstu (1938). Ni bil edini! Nad Katoliško cerkvijo, kise je takrat dogovarjala s fašističnim režimom, tudi za ceno kratenja narodovih in človekovih pravic, so bili razočarani številni primorski izobraženci in narodnjaki. Ker na cerkveni strani ni bilo pravice, so pričakovali odrešitev iz Rusije, največje države Slovanov. Tako so od nje prevzemali tudi komunistične ideje, ki so oznanjevale ne samo slovansko bratstvo, temveč tudi vlado delavcev in kmetov za ves svet, vlado, ki bo demokratično odpravila vsako izkoriščanje. V zločine Stalina seveda niso verjeli. Kako bi mogel kaj takega delati Slovan, s
"slovansko" dušo? Slo naj bi kvečjemu za preganjanje nasprotnikov, ki naj bi ogrožali pridobitev revolucije. Takšne so bile predstave najbolj zavednih primorskih rodoljubov. Namesto vere v cerkvenega Boga so si v zavesti postavili vero v Poštenje, Dobroto in Ljubezen do svojega naroda, ki je bil pod fašizmom v največji stiski, in ko je dejansko šlo za slovenstvo in za slovanstvo. Pišem navedene besede z veliko začetnico, ker sem prepričan, da so Boga našli pod drugim imenom, čeprav tega zavestno niso nikoli dojeli. Ob koncu življenja so se poslavljali od tega sveta z lahkim srcem, brez duševnih muk. Živeli in delali so, kot jim je narekovala vest... Po vojni pa niso bile vzpostavljene tiste razmere, za katere so se borili... Prav zares nič ni bilo mogoče več storiti! Niti potem ne, ko so se preprosti partizani in preprosti komunisti končno le zavedali, da tiste svobode, za katero so se borili, ni in je tudi nikoli ne bo. Kar nekaj let so govorili in oni so govorili naprej, da ima pač vsak nov red začetne težave, ki pa da jih bodo postopoma premostili... V resnici pa je stanje postajalo vse slabše... Njihova ustna pričevanja so tonila v pozabo. Tisto, kar je bilo objavljeno, pa je bilo pod nadzorstvom neke tajne cenzure. Nikoli ni bilo povedano, odkod ta cenzura prihaja, bilo pa jo je mogoče prav dobro čutiti..."
Spomini pa tudi kruta realnost, kol je opisana, nam daje-jo spoznanje, da bi lahko tudi na Primorskem bilo marsikaj drugače, če bi ob svojem času tudi Cerkev pri nas zavzela jasno stališče, kot ga je drugod po svetu, čeprav za takšno ali drugačno ceno... Ob tem morda namig: "Težko pričakovani I. maj2004se bliža. Kakšno stališče pa bo tedaj zavzela naša lokalna Cerkev? jo bo čas za pol stoletja obsojal ali spoštoval, se ji klanjal ali ji podtikal to in ono? O vsem tem bi bilo zanimivo sliša ti tudi kakšno mnenje!
Ambrož Kodelja
V pričakovanju na volitve novega dekana v Gorici
Volitve novega dekana štandreške dekanije bodo 12. januarja 2004 ob 20. uri v Slovenskem pastoralnem središču v Gorici v ulici sv. Ivana 9. Vsaka župnija bo po sestanku župnijskega pastoralnega sveta poslala na te volitve po dva člana ŽPS. Člani ŽPS bodo prejeli pri svojem župniku seznam duhovnikov, ki so v dušnem pastirstvu in ki zato pridejo v poštev za izvolitev. Imena prvih treh kandidatov z največ glasovi bodo predložena g. nadškofu. On bo izbral enega izmed njih za dekana. To zgodnje obvestilo naj poleg molitve pomaga pri izbiri novega dekana s strani laikov in duhovnikov. Vsak volilni upravičenec lahko voli dva kandidata.
Oči se pasejo po reprodukcijah svetih podob in simbolov, duša se napaja ob modrostnih utrinkih ter citatih cerkvenih očetov in velikih krščanskih mislecev, ki razkrivajo življenjske skrivnosti vsega tega, kar ne mine. “Barve in luč so neločljiva enota," pravi Rupnik, saj luč je resnica sveta, o kateri nam govorijo barve. Barva je termometer življenja. Govori o tem, da svet ima dušo, da nam stvarstvo samo razodeva Božjo ljubezen. Potrebna je razpoložljivost, saj, kdor upošteva in priznava drugega, je na pravi poti do Boga. Barve so priče luči, ki je tema ne more pogoltniti...
Te in druge globoke duhovne vsebine je p. Rupnik s temperamentno in živo besedo posredoval več kot 150 zbranim v cerkvi sv. Ivana. Prisotne je s svojo navzočnostjo počastil apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Santos Abril y Ca-stello, ki je stopil v duhovno središče goriških vernikov skupno z nadškofom msgr. De Antonijem in vikarjem za slovenske vernike msgr. Simčičem. V prvi vrsti je sedel tudi nekdanji veleposlanik pri Sv. sedežu dr. Karel Bonutti. Večer, ki so ga priredili duhov-nija sv. Ivana, Društvo Ars in Studijsko raziskovalni forum
za kulturo, je z Bachovo Sara-bando požlahtnila flavtistka Marta Lombardi. Goriški nadškof je z veseljem pozdravil p. Rupnika in se mu zahvalil "za njegovo genialnost", saj zna "prevajati nevidno v to, kar lahko zaznamo".
Po pozdravu in uvodnih besedah Saše Quinzija se je s p. Rupnikom razvil pester pogovor, ki sta ga vodila duhovni vodja pastoralnega središča p. Mirko Pelicon in Damjan Hlede. Govor je bil seveda o zborniku, ki predstavlja prvi celostni pregled umetniško-teološkega dela slovenskega patra, pa tudi o njegovem življenju. Delo je nastalo, ker so ljudje hoteli imeti vpogled v njegovo umetniško delo. Predstojniki so mu naročili delo, on pa želi, "da bi ljudje imeli od tega kaj duhovnega, da bi začutili nekaj novega." Lepo je p. Rupnik spregovoril o bogoslužju, ki je srž naše vere: "Pri liturgiji voda postane prava voda, kruh postane pravi kruh..., človek postane pravi človek. Stvari zaživijo take, kakršne so v resnici; rade bi bile deležne ljubezni, da ne umrejo." Zanimivo je bilo tudi avtorjevo razmišljanje o zlu in izkušnji odrešenja: "Zlo obstaja. Kaj mi hoče Bog povedati s tem?" Smisel življenja je v od-
kritju tega, da je Kristus sprejel nase vse naše rane, ki na Njegovem obličju postanejo luč. Nič se ne zabriše, če je bi-
lo	storjeno z ljubeznijo: "Česar se Bog spominja, to živi... Ljubeč nasmeh ne pozna groba." To je modrost Božjega spomina, ki - kot resnica - nikoli ne mine.
Pravi hvalospev je p. Rupnik zapel svojemu duhovnemu očetu p. Spidliku, ki se ga je oklenil še kot mlad študent in čigar misel je dobro "prežvečil". "Bolje me je poznal, kot sem jaz poznal sam sebe." Kot odličen pedagog ga je vodil v duhovni in umetni-
ški rasti, sploh pa v življenju. Od njega se je gotovo naučil tudi meniškega duha in posta čutov: "Če hočemo slišati Boga, moramo znati biti tudi sami." Pomembno je si postavljati dobra vprašanja in iskati odgovore. Sicer pa je vir patrove ustvarjalne sile skladna bratska ljubezen skupnosti v Centru Aletti, ki mu omogoča, da je, kar je, in dela, kar dela.
Srečanje, ki je odzvenelo kot vabilo k razmišljanju o življenjskih vprašanjih in k polnokrvnemu doživljanju lepote krščanstva, je v navzočih pustilo globoko sled.
Danijel Devetak
Apostolski nuncij maševal v Štandrežu
Obisk visokega gosta
Prejšnjo nedeljo, 14. t.m., je v župni cerkvi sv. Andreja apostola maševal apostolski nuncij v Sloveniji nadškof Santos Abril y Castello. Visoki cerkve-
ni dostojanstvenik je predstavnik Sv. sedeža v krajevni Cerkvi, dejansko papežev namestnik. Msgr. Abril^ Castello, rojen leta 1935 v Španiji, oprav-
lja diplomatsko službo od leta 1967. Doslej je že služboval v Pakistanu, Turčiji, Boliviji, Kamerunu, Gabonu, Ekvatorialni Gvineji, Jugoslaviji in Argentini. Poleg španščine govori še italijansko, angleško, francosko, nemško, srbo-hrvaško in, kot smo videli v nedeljo, tudi slovenščino.
Goriški nadškof Dino De Antoni ga je pri jutranji maši toplo pozdravil in mu razložil, da se krajevne stvarnosti na italijansko-slovenski meji - tudi v luči vstopa Slovenije v EU -pripravljajo na to, da bi bile tvorne delavnice sožitja, da bi pričale o lepoti v različnosti. "Če se pogovarjamo v jeziku ljubezni, nas kulturne in jezikovne različnosti ne smejo ločevati." Med homilijo je nuncij - v luči beril tretje adventne nedelje - z besedami Janeza Krstnika pozval prisotne k spreobrnjenju mišljenja, čute-
nja in sploh k drugačnemu načinu življenja. "Kaj naj naredim, da bo prihodnji Božič lepši? Odpri srce!... Kdor ima dve suknji, naj da eno tistemu, ki je nima..." Msgr. Abril y Castello se je tudi zahvalil msgr. De Antoniju za vabilo in vernikom za zgled dobrih kristjanov, ki živijo v sožitju. Stan-dreški župnik Karel Bolčina pa je izrazil željo, da bi ugledni gost rad obiskoval in srečeval tudi pripadnike slovenskega naroda izven meja Slovenije. Ob koncu maše je msgr. De Antoni povedal, da je imel nuncij med mašo v rokah leseno škofovsko palico, ki jo je goriškemu nadškofu darovala štandreška skupnost ob letošnjem praznovanju sv. Miklavža. Gostoljubni člani župnijske skupnosti so po obredu pričakali na trgu dva nadškofa, ki sta rada poklepetala z ljudmi, še zlasti z mladimi.
Ponovno v Sveti deželi
Pismo iz Izraela (12)
2.8.2003 - Rina je še vedno bolna. Dobiva umetno hrano skozi drobno cevko v nos in kar vdano prenaša te svoje tegobe. Občasno se pritožuje, a se tudi čudovito nasmehne, kot bi mirila našo splošno zaskrbljenost. Naša Rina! Mnogi pridejo k njeni postelji, da jo pozdravijo in se prepričajo, kako je z njo. Redno dobiva ustrezna zdravila, ki pa ne delujejo, kot bi si želeli mi - čim prej! Budno pazimo nanjo v vsaki izmeni. Bruhanje se je prenehalo, a
ne ve se, kaj ga je povzročilo. Starejši hišni zdravnik pride pregledat bolnico in jo v hebrejščini veselo ogovarja, ona pa se mu odziva.
Italijanska kolegica Mirta me prosi, da bi zanjo telefonirala na urad za vizume, da bi ji dali zmenek. Sama namreč ne obvlada dovolj angleščine. Ob tej drobni uslugi izvem za novo težavo, s katero se prostovoljci iz tujine, inozemstva srečujejo v Izraelu v zadnjem času. Tega problema pred leti ni bilo. Sedaj
pa odgovorni urad ne podaljšuje več dovoljenj za začasno bivanje v državi. Vzrok je nekoliko nejasen, a zdi se, da imajo že preveč "nekih prostovoljcev" na svojih tleh v kibutzih in drugod, zato izdajajo vizume le za par mesecev; za turistične in študijske pa ni težav. Tako se je zgodilo Mariji iz Belluna, da je celo morala podpisati čudno izjavo, da se za dve leti ne bo vrnila ponovno delovat kot prostovoljka v St. Vincent, na izraelsko ozemlje. Res je, da je ta energična gospa srednjih let prebila v tej državi vsako leto po šest, sedem me-
secev v službi otrokom. Doma imajo družinski hotel, kjer dela že drugo osebje. Marija se je po prvi izkušnji v St. Vincentu pred kakimi osmimi leti ponovno vračala k otrokom, na katere se je zelo navezala. Pri delu je izredno natančna, da so se nekateri kolegi počutili kar nelagodno, ko so delali z njo, ker jih je kar očitno opominjala na netočnosti, napake. A za "svoje" otroke je pripravljenja na vse, tudi zameriti se komu, le da je malim gojencem čim bolje po-treženo. Tako Marija pri mnogih ni priljubljena zaradi takega odločnega, žilavega zna-
čaja. Zelo rada pripoveduje in je našla v meni zavzeto poslušalko, saj sva imeli večkrat dolge pogovore oz. pripovedi iz njenih dolin okrog Belluna. Spretna je za vezenje, kvačkanje in vsa podobna ročna dela. Kazala mi je krasne cerkvene prte, ki jih je izvezla, v kompletu z vsemi prtički za pod kelihe, kar pač spada zraven. V Sveti deželi je tudi obiskovala razne biblične tečaje v zimsko-pom-ladnih mesecih in s skupino ter pod strokovnim vodstvom znanih profesorjev prehodila svete kraje. Pravi, da je puščava čudovita, ko zgodaj
spomladi ob hudourniških strugah zacveti tisoč drobnih cvetov. Odlično govori nemško, saj je v svojih mladih letih delala po italijanskih sla-doledarnah v Nemčiji. Francoščine pa se je naučila v St. Vincentu in se gladko sporazumeva. Marija se je že pred kakim letom zavzela za Hu-nuni, o kateri sem pred časom pisala. Skrbi zanjo, se pogovarja z njo in ji svetuje. Spremlja jo večkrat k zdravniku in na preglede. Hanuni jo kar obožuje in ve, da ima v njej iskreno zagovornico.
/ dalje Tereza Srebrnič
“Barve sojnosti” v Gorici / Prisotna tudi nadškof De Antoni in apostolski nuncij Abril y Castello
Barve govorijo o resnici sveta
Delo Barve sojnosti p. Marka Ivana Rupnika DJ, “knjiga teologije v podobah in barvah”, je prejšnjo soboto, 13. t.m., doživelo predstavitev v Gorici.
5
ČETRTEK,
18. DECEMBRA 2003
6
ČETRTEK, !8. DECEMBRA 2003
Slovenska potica - najslajša kraljica
Pravljica o jaslicah in potici
V majhni deželici za devetimi vodami in devetimi gorami sta živela kralj in kraljica, ki sta slovela po svoji modrosti in dobrotljivosti. Usoda jima je bila naklonila enega samega fantka, Vidka, in jima ga je zaradi neozdravljive bolezni kaj kmalu tudi vzela, zato pa se je kraljevski par zelo navezal na otroke svojih dvorjanikov in podanikov. Zlasti kraljica se je rada igrala z njimi, jih obiskovala in jim prinašala priboljšek. Znala je čudovito peti, vesti, pa tudi peči. Namesto da bi se kot večina kraljic potikala brezdelno po bleščečih grajskih dvoranah, ki so se svetile v srebru, kristalih in zlatu, je najraje zahajala med služinčad in se večkrat tedensko izmuznila po stranskih vratcih iz gradu in se po gozdni poti podajala k otrokom na oskrbnikovo pristavo.
Kot že običajno so se tudi tisto leto v decembru pripravljali na slovesno grajsko praznovanje Božiča, ki se ga je udeleževala vsa vaška srenja. Kralj je poležkoval v svojih sobanah in tuhtal, kako bi pripravil posebno božično presenečenje. Praznovanja prejšnjih let so bila čudovita: z božičnim drevescem, darili, svečkami in lučkami. Navadno je kralj obdaril grajske hlapce, konjarja in oskrbnika s figami, jabolčnimi krhlji, sladkim kruhom, rozinami in orehi. Dvorski rezbar pa je v spomin na Detetovo rojstvo za vsakega otroka posebej izrezljal figurico, enemu Jezuščka, drugemu Marijo, tretjemu Jožefa, spet drugemu živalico: vo-lička, oslička, ovčke, goske, purane. Mali nagajivci so pridno zbirali lesene kipce in njihova zbirka se je bogatila iz leta v leto. Kaj pa letos? Kralj je tuhtal in tuhtal, ali ni do-tuhtal, kako bi še lahko presenetil in iznenadil svoje podanike in njihove otroke.
Medtem je kraljica zamišljeno stopala po poti, ki je vodila na pristavo. Mrzel veter ji je mršil lase, padale so prve snežinke in božale zimsko pokrajino. Se sama ni vedela, kdaj se je znašla pred vrati grajskega oskrbnika. Potrkala je in vstopila v temen, a topel prostor, ki sta ga razsvetljevala prasketajoči ogenj krušne peči in smeh radoživih otrok. V nosnice ji je dahnil vonj kruha, mehak in sladak kot med. Nekaj novega, neobičajnega se je peklo za bližnje praznike. Kraljica seje spoštljivo umaknila marljivosti in v tišini, skoraj obredno počakala na trenutek, ko je o-skrbnica iz krušne peči potegnila glinen pekač z dražljivo kipečo vsebino.
"Nekaj novega vam poklanjam, sladek kruh sem napek-
la za božično darilo... Za vas je," je dejala. "Tudi danes vas je privedla k meni običajna pot. Tako ste dobri z mano in mojimi otroki. Hvaležna sem vam za vašo dobrotljivost," je še pristavila.
"Ne, ni treba, kar vi poskusite in pojejte ta sladki kruh, " je odvrnila kraljica." Otroci so lačni in so ga potrebni bolj kot mi na gradu... A povejte mi, kakšna je njegova skrivnost? Še nikoli ni tako prijetno dišalo iz vaše peči."
"Nič posebnega... Shranili smo nekaj moke za priboljšek, nekaj rozinic, pa orehov. Putka nam je znesla jajčka, kravica nam je poklonila mleko in maslo, čebelice med. Umesila sem testo in zdaj je tu pred vami... slaščica za na pot."
"Da, da, delo iznajdljivih in pridnih rok. A vendar bi rada vedela, kako ste jo pripravili. Kakšen je njen recept?"
"Le potrpite. Najprej pokušajte, potem pa vam bom razkrila svojo skrivnost..."
In tako se je kraljica ves popoldan zasedela v pogovoru in pričakovanju grižljaja slaščice, ki sta jo prvič umesili ustvarjalnost in marljivost skrbne žene in matere. Rodila se je prva potica...
Medtem pa se je kralju v sobanah zasvitalo: kaj pa če bi vse figurice, tiste iz prejšnjih let pa še hlevček, ki ga je ravnokar izdeloval rezbar, postavili skupaj, tja v votlino pod gradom, obraščeno z mahom? Božično praznovanje bi zadobilo nov, globlji pomen. Tako se je rodila prva zamisel za jaslice.
Rečeno-storjeno. Tisti Božič je bil na gradu za devetimi gorami in vodami res nekaj izjemnega, da so o njem govorili in pripovedovali še mnoga desetletja in stoletja in da je pripoved šla iz roda v rod. Pravzaprav... še danes se
ga pri nas spominjamo s postavljanjem jaslic in s pečenjem potic.
HITRA BOŽIČNA POTICA:
TESTO: kvaseč (ki ga pripravimo iz nekaj žlic mlačnega mleka, 5 dkg kvasa, žlice moke in žličke sladkorja ter postavimo vzhajat na toplo), 600 g bele moke s ščepcem soli, 7 dag sladkorja, 2 do 3 dl mleka, 2 žlici olja, 1 jajce in rumenjak, sol, malo ruma in naribane limonine lupinice, vaniljev sladkor.
NADEV: 50 dag zmletih orehov, 25 dag sladkorja, 2 do 3 dl mleka, beljak, žlička kakava, pest v rumu napojenih rozin, naribana limonina lupinica, vaniljev sladkor, po želji žlica medu.
Sestavinam za nadev dolijemo toliko vrelega mleka, da se primerno zgosti, nazadnje pa dodamo še stepen beljak. Presejani moki v skledo dodamo kvaseč, nato toplo mleko in ostale sestavine. Stepamo s kuhalnico, nato pa gnetemo, da se testo, ki naj ne bo pretrdo, lepo loči od sklede in rok. Takoj ga razvaljamo, tričetrt njegove površine namažemo z nadevom, posipamo z rozinami in zvijemo. Potico postavimo v naoljen glinen pekač (z odprtino in s premerom 30 cm), da se šiv nahaja na notranji strani. Vzhaja naj na toplem, najbolje v pečici pri temperaturi 35 stopinj C, ne več kot 20 minut. Premažemo jo s stepenim jajcem, jo prepikamo, potem pa jo pečemo najprej pri 220 stopinjah C (okrog 15 minut). Ko povrhu lepo porumeni, jo prekrito s peki papirjem pečemo še 40 minut pri 175 stopinjah. Potica naj se najprej ohlaja v pekaču, nato pa na pladnju, lepo pokrita s papirjem in prtičkom.
Želim vam veliko veselja, sladkosti in sreče v božičnem času: otrokom pri poslušanju ali branju pravljice, pridnim pekom in gospodinjam ob pripravi, vsem pa ob pokuša-nju tradicionalnih božičnih dobrot.
Slovenska potica je njihova najboljša in najslajša kraljica.
Majda Artač Sturman
Pri Celjski Mohorjevi družbi je pred kakim tednom izšla mala knjižica žepnega formata, ki šteje 84 strani. Po svoji vsebini pa je knjižica z naslovom Koledniki prihajajo... velika, saj med nami oživlja duhovno bogastvo koledovanja. Gre za izbor primerov kolednic za božično - novoletni čas, ki ga je iz bogate zakladnice ljudskih pesmi opravila znana et-nografinja Zmaga Kumer.
S pojmom koledniki označujemo skupino fantov (ali v sedanjem času navadno otrok), ki okrog "treh svetih noči": Božiča, Novega leta in praznika Svetih Treh kraljev, opravijo voščilni obhod vseh hiš v nekem kraju, povsod zapojejo ali izrečejo posebno voščilno besedilo, spre-jemejo zanj dar, se za ta dar
štoru, opozarja pa nas tudi, da s pojmom 'koledovanje' označujemo tudi obhode ob drugih praznikih med letom, saj na Slovenskem poznamo tudi svečniške, jurjevske, flor-janove, kresne in druge vo-ščilne pesmi, ki so jih peli med obhodom vasi in domov. Te so skoraj povsod šle v pozabo.
Vsa knjižica je razdeljena na štiri sklope z dodatkom in objavlja primere iz vseh slovenskih pokrajin. Novoletnim govorjenim voščilom je namenjena le ena stran s štirimi primeri. Drugi sklop je obsežnejši, objavlja namreč 11 novoletnih kolednic z notnim zapisom. Te so bolj šaljive narave in sorazmerno krajše.
/ stran 19 MT
BOŽIČ MA
POMOLU
PRISTANIŠČA
VLADIMIR KOS
Šumi, morje, šumi
z novim glasom: dvajset že stoletij se
svetlika z betlehemske skalnate votline zvezda Sina Božjega
za nas.
Še tema je, a se v zor
umika,
luč sneži v tečaje
zgodovin. Zdi se, da je vse tako kol zmeraj -toda Božji Sin postal
je (lovek.
Šumi, morje, šumi,
od veselj! Saj ni več pozabljen
zemljin lir. Šumi, morje, ko bo plat zvonov noč božično s sanjami
objela.
Šumi, morje, šumi
z novim glasom, da ljudje se končno
zdrznemo -Božji Sin postal je Večni Človek:
ali nisva princa, ti in jaz?
K jaslicam poromajva
s pomola. Princa sva - in vendar
duh in snov. Dete Božje naju vabi tiho, dajva Pesmi tej še najin stih.
BOŽIČNA
EKSTAZA
BRUNA PERTOT
Šla sem sama po mahovju daleč,
daleč iz vasi, kjer se zrak razredči in staplja, ni glasov in ni ljudi.
Si v telesu in brez telesa, je še zemlja in že nebesa.
Slišiš samo utrip srca.
Bije.
Bije vedno počasneje, bije,
bije vedno tiše
in ljubeče šelestenje ogovarja ga z vrhov in ga nosi vedno više.
BOŽIČ SEJE VRNIL
CELSO MACOR
Preden se rodi sonce za visoko goro, se bo lučka,
ki se je vrnila izza galaksij, prižgala na skali Betlehema: kresnica življenja, ki bo sestra stvarstvu postala. Življenje se i/. ljubezni
rodi:
čudež kresnice, semena, ki se odpre v skrivnost.
Nova vigilija zvezd in citer angelov razreši zarote vojne, spremlja upanje posejano v dobro zemljo.
(prer.JtlP)
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
želi včlanjenim društvom, pevskim zborom in organizacijam kakor tudi vsem, ki njeno delo podpirajo in spremljajo, duhovno bogat praznik Gospodovega rojstva in božji blagoslov v novem letu 2004.
Vsem našim članom, somišljenikom, podpornikom, našim zvestim volivcem, kandidatom na naših listah in izvoljenim predstavnikom, vsem Slovencem, kjerkoli živijo in delajo, želimo iz vsega srca, da bi se za božične praznike in v letu 2004 naše skupne želje in naša upravičena pričakovanja zares uresničili v zadoščenje nas vseh in v blagor celotne slovenske narodne skupnosti v deželi Furlaniji-Julijski krajini.
SLOVENSKA SKUPNOST
Celotni manjšinski javnosti želimo vesel Božič, srečno novo leto 2004 in čimveč vsestranskega m e (lse boj 11 ega sod el o t 'a i ija. s katerim bomo na najlepši način stopili v novo leto.
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ
ss*
BOŽIČNO BRANJE
Novost pri Celjski Mohorjevi družbi
Koledniki prihajajo...
(
Zmaga Kumer
KOLEDNIKI
PRIHAJAJO
zahvalijo in se potem poslovijo. Navado poznamo tudi pri nas v zamejstvu. Kar nam je znano, v prvinski obliki z obhodom fantov in mož, se je ohranila na Vrhu sv. Mihaela, drugod pa jo v zadnjem desetletju zelo uspešno obnavljajo osnovnošolski otroci ali ponekod vaški pevski zbori.
V predgovoru Zmaga Kumer pojasnjuje ta starodavni običaj, ki je v božično-novo-letnem času bil oz. je še v navadi na vsem slovenskem narodnem pro-
Judje in mi
Mešanje pojmov
Pred nedavnim je v javnih občilih dvignila veliko prahu neka evropska javnomnenjska raziskava, ki je na vrh lestvice držav, ki ogrožajo svetovni mir, postavila državo Izrael. Takoj so površni bralci ankete dvignili vik in krik, češ da se v Evropi spet razrašča antisemitizem. Kakor da bi bilo judovstvo in izraelstvo eno in isto.
Vsi dobro vemo, koliko je judovski narod vseh državljanstev v zadnji vojni pretrpel zaradi fašističnega in nacističnega nasilja. Prav tako pa menim, da noben razsoden človek ne more danes misliti, da Židje, ki skoraj neopazno živijo med nami v vseh državah, lahko ogrožajo svetovni mir. Saj jih skoraj ne poznamo, gotovo pa ne vidimo v njihovih zunanjih aspektih. Tudi ne ogrožajo več nobenega vodilnega mesta ali trgovinskega monopola ter intelektualnega vrha, ki je bil pretveza za antisemitizem v preteklem stoletju.
Vsem svojim članom, prijateljem in bralcem voščijo srečen Božič in blagoslovljene praznike ter miru in uspehov polno novo leto 2004
SLOI 'ENSKA PROSI ETA
l)lil ŠTI O SLOI i:\skiii IZOBRAŽENCE!
MLADIK I
GORIŠKA MOHOR J EVA DRUŽBA
želi prijateljem dobre knjige blagoslovljen Božič
Blagoslovljen in vesel Božič Vam želi
ki I TI RM ci:\ter LOJZE BRATI Z
V \
mm
Zakaj torej pravzaprav gre? Ali smemo preprosto enačiti židovstvo z izraelstvom?
Gotovo vsi priznavamo židovskemu narodu pravico do lastne domovine, do katere se je s tako težavo in s tolikimi žrtvami dokopal. In vsi se zgražamo, ko vidimo pogoste samomorilske atentate v Izraelu, ki povzročajo letno mnoge desetine nedolžnih žrtev med civilnim prebivalstvom. In mislim, da se marsikdo med nami sprašuje, kaj pa, če bi bil jaz tam v avtobusu ali kavarni ali hi bil moj sin izraelski vojak tarča napadov?
Potem pa seveda pride na vrsto vprašanje, zakaj se vse to dogaja, na katero gotovo ni lahko odgovoriti. Vsekakor pa če priznavamo Izraelcem pravico do lastne države v varnih mejah, moramo gotovo priznati, da imajo tudi Palestinci pravico do lastne domovine in lastne države. Seveda tu nastane klasično vprašanje, ali je bilo prej jajce ali piščanec. Gotovo pa je eno, da si s težavo lahko dopovedujemo, da imajo danes Izraelci pravico z umetnimi naselji kolonizira ti vsaj zgodovinsko in svetopisemsko sporno ozemlje, na katerem živijo Palestinci.
Naj mi bo dovoljeno spomniti, kako smo Slovenci gledali na kolonizacijo našega etničnega ozemlja v povojnih letih. Tedaj so na slovenskem narodnostnem ozemlju od Kontovela preko Križa do Sesljana in Stivana načrtno gradili nova naselja za istrske begunce. Kot nasilje ; smo občutili ukrep tržaškega prefekta, ki je začasno odstavil nabrežin-skega župana, da je lahko podpisal odlok o gradnji takih begunskih naselij. Mi nismo odgovorili s terorističnimi atentati, smo samo bolj ali manj ogorčeno protestirali. Gotovo pa se ne moremo ali smemo čuditi, če Palestinci reagirajo drugače. Naj me sedaj nihče ne obtoži zagovarjanja terorizma. Dejstvo pa je, da ni nič čudnega, če nasilje rodi nasilno reakcijo. Pa še drug pojav, ki ga vsakodnevno gledamo z naših televizijskih ekranov. Poznan je pojav ciljnih umorov palestinskih terorističnih voditeljev in načrtno rušenje njihovih hiš. Lahko mi bo kdo rekel, da je zelo lahko od daleč s televizijskega ekrana opazovati in soditi položaj v Izraelu. Dejstvo pa je, da so se takemu početju pogumno uprli tudi izraelski piloti, ki gotovo domači položaj bolje poznajo. Ti so svoje početje, ki je s stališča vojaške discipline gotovo kaznivo, začeli razlagati tudi mladini po izraelskih šolah. Nočem niti začeti diskusije o umestnosti in opravičljivosti zidu, ki ga gradijo v Izraelu, ki mu nasprotuje celo tradicionalni zaveznik Izraela, to so ZDA. Razglabljanje bi me gotovo privedlo zelo daleč. Vsaj eno pa je po toliko letih gotovo. Maščevanje doslej ni odpravilo nasilja in, kot kaže, nasilje vedno rodi novo nasilje. Začarani krog brez konca in brez kraja.
Nikjer pa ni zapisano, da, kdor se ne strinja s tem, kar danes počenja izraelska vlada, je tudi že proti-judovsko razpoložen.
Rafko Dolhar
S 3. STRANI
“Če Bog je...”
Kakšen je vaš prevajalski čredo?
Za dobrega prevajalca ni dovolj, da obvlada jezik, iz katerega prevaja: enako dobro mora obvladati tudi jezik, v katerega prevaja. Ker se sam ukvarjam predvsem s prevajanjem v slovenščino, sem bil primoran več kot tisočkrat odpreti Slovenski pravopis in marsikdaj tudi slovensko slovnico. Preboriti sem se moral tudi do svoje "filozofije" dobrega prevoda, ki je po mojem v tem, da enakovredno upošteva danosti in posebnosti tako izhodiščnega kakor ciljnega jezika. Dober prevod po mojem ni dobeseden ali celo suženjski prevod, ampak tak, ki izvirno misel jasno in zvesto pretoči v novo posodo.
Za konec vas prosim samo še za besedo ali dve mladim, ki ste jim in jim še posvečate svoje življenje. Povejte jim. zakaj naj ljubijo slovenski jezik, zakaj mora jo ostali zvesti materinemu jeziku in svojemu izročilu!
Z mladimi delam rad, z njimi me povezuje pedagoški eros. Zdi se mi, da jim lahko veliko dam. Pa tudi od njih veliko prejemam. Čeprav mladim pri pouku razkrivam predvsem skrivnosti tujih jezikov (zadnja leta samo latinščine) in jim skušam o-greti srce zanje, pa vendar v to nevsiljivo vpletam tudi primerjave in kontraste z našo slovenščino, jih opozarjam na lepoto in izraznost posamezne besede ali besedne zveze, velikokrat segam nazaj do skupnega indoevropskega korena
PISMO IZ PRESTOLNICE 5.12.2003
Prednovoletna Ljubljana
Postaralo se je to leto, manj kot dvanajstina ga je ostala. Skozi vse leto smo delali, tekali, se trudili in si prizadevali, vsak pri svojem delu in obveznostih. In ko bi si zaslužili nekaj počitka, sprostitve, razvedrila, se predpraznična mrzlica šele zbuja. Najbolj zgoščen in naporen del dvanajstmesečne "dirke" si podaja roko s tistim, ki naj bi bil najbolj ponotranjen.
Ljubljana se je odela v svojo pražnjo obleko, najlepšo doslej. Ko se stemni, čarobno zažari. Mestna občina za okrasje, smrečice in lučke letos ni porabila več denarja kot v prejšnjih letih, opaziti pa je večji okus in estetski učinek, še posebej v najožjem središču. Poleg tega je letos osvetljena in okrašena tudi ozka, a živahna Trubarjeva ulica, nekateri doslej temačni trgi in prehodi v starem delu mesta, grajski hrib ter nabrežja in gladina Ljubljanice ob mostovih.
Dušan Rogelj
zamejski ustvarjalec, koroški pisatelj Florjan Lipuš, je v teh, za Slovence "prehodnih" časih globoko pomenljivo.
Tretji december je v Ljubljani tudi praznik luči; v povezavi s humano vsebino in sporočilom pesmi - poslanice Frana Milčinskega Ježka "Ljudje, prižgimo luč!" Prijazno naj gori, naj ogreje srca, prikliče nasmeh na obraze in ljubeznivost med nas, opominja Ježek. Naj nas spomni tudi ljudi, ki so v prazničnem času sami ali osamljeni. Ne pozabimo nanje, luč ne ugasne le, če jo delimo!
Županja Danica Simšič je ta večer nagovorila Ljubljančane na Prešernovem trgu. Zaželela jim je prijetno praznovanje, mestu pa, da bi "prešerno in prijazno vstopilo v leto, ko postaja ena od novih prestolnic evropske družine".
Praznični december v Ljubljani bo še dolg, vesel, razigran, pojoč in j čaroben, z vrhuncem med 26. decembrom in silvestrovim.
in tako pokažem na častitljivo starost določenih besed, ki so se ohranile v slovenskem jeziku. Svarim jih pred nepotrebno rabo tujk, kjer imamo ali lahko ustvarimo zanje lep domač izraz.
Vsak Slovenec - mladi pa še posebej - naj bi imel ostro uho za žlahten zven in bistro oko za lepoto naše materinščine. Po Slomškovi besedi nam mora biti materin jezik "ključ do zveličavne omike". Materinščina je vogelni kamen človekove osebnosti: človek lahko polnokrvno misli in čustvuje samo v svojem maternem jeziku. Cim več jezikov znaš, tem bolj si čustveno in osebnostno navezan na svojo materinščino, tem bolj doživljaš njeno enkratnost in nezamenljivost. In čim bolj jo poznaš in se poglabljaš vanjo, tem bolj jo vzljubiš. Cankar po pravici zanosno vzklika: "Bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo - ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj." Še posebej moramo Slovenci "ljubosumno" varovati svoj jezik zdaj, ko se odpravljamo "v Evropo". Od nas samih je odvisno, ali bomo ohranili in nadgradili ali pa neodgovorno zapravili bogato jezikovno in kulturno dediščino, ki so nam jo s tolikimi odrekanji izročili naši očetje in matere!
Hvala lepa za pogovor.
gos/todJanez!
FOTO DIM)
Najlepši pogled, skoraj na meji razgledniškega "kiča", a usklajenih barv, se ponuja s Hribarjevega ali Cankarjevega nabrežja v smeri proti Tromostovju z dominantno Frančiškansko cerkvijo v ozadju. Izbira barv je tudi sicer veliko bolj skladna kot v minulih letih. Bledo modra osvetlitev enotno poudarja znamenite stare ljubljanske stavhe; ulice in trgi pa so osvetljeni v živahnejših barvnih odtenkih. S tem so deli mestnega središča videti tudi zvečer arhitektonsko zaokroženi.
Namesto da v avtu krožite po Kongresnem trgu in se jezite, ko iščete prazno parkirno mesto, pustite jeklenega konjička v kateri od parkirnih hiš in se sprehodite do parka Zvezda, kjer je že odprto zimsko drsališče. Otroke bo pritegnil živžav na drsališču, vi pa se ozrite okoli sebe, proti poslopju stare univerze, Uršulinski cerkvi in proti Gradu. Park in trg sta v skladni osvetlitvi tako lepa celota, da se začudimo, kako da tega doslej nismo opazili.
Ljubljanske decembrske prireditve so se "uradno" začele minulo sredo zvečer, na obletnico Prešernovega rojstva, ki je po Sloveniji že nekaj let "ta veseli dan kulture" -dan odprtih vrat kulturnih ustanov, brezplačnih predstav gledališč, galerij idr., pa tudi dan razglasitve novega Prešernovega nagrajenca. Dejstvo, da bo naše najvišje kulturno priznanje prihodnje leto prejel
Napovedanih je skoraj sto prireditev in koncertov na prostem; Dedek Mraz se bo v spremstvu 150 pravljičnih junakov petkrat sprehodil po ulicah; nizi božičnih koncertov bodo letos v štirih ljubljanskih cerkvah, v Trnovski, Stolni in Uršulinski cerkvi ter v cerkvi Sv. Jakoba; pisano sejmišče se je letos z obrežij Ljubljanice razširilo še na Pogačarjev trg, prostor živilske tržnice; park Zvezda se bo spremenil v pravljično mesto za najmlajše, veliko bo prepevanja in muziciranja otrok - od "pojoče jelke" pri Maximarketu do Mestne hiše, kjer bo izpolnjevala želje Dobra vila...
V	zadnjih dneh starega leta, po 26., pa se bo igralo in prepevalo po vsem ožjem središču, tudi na Prešernovem in Dvornem trgu ter na Čevljarskem mostu. Silvestrovanje na prostem in odštevanje zadnjih sekund leta pa tokrat lahko v Ljubljani prilagodite svojemu glasbenemu okusu: na Prešernovem trgu bo za vzdušje poskrbel revijski orkester pod vodstvom Patrika Grebla, Mestni trg je "rezerviran" za ljubitelje jazza, Kongresni trg pa za mladino.
Veličastni ognjemet ob polnoči pa je darilo mesta vsem; tisti, ki novega leta ne marajo doživeti v gneči in hrupu, ampak med bližnjimi in v bolj "meditativnem" vzdušju, pravijo, da ga je ob jasni noči najlepše opazovati s katere od sosednjih vzpetin, na primer s Šmarne gore.
7
ČETRTEK, ^ 18. DECEMEi 2003
8
ČETRTEK, ,18. DECEMBRA 2003
Svet za prihodnost Slovenije v Evropi
Paradržava
Profesor teologije in znani slovenski mislec dr. Janez Juhant (na sliki) nam je prijazno posredoval svoj poseg o prihodnosti Slovenije, ki ga je imel v okviru t.i. Konvencije o prihodnosti republike Slovenije, nizu posvetov, ki jih vodi predsednik slovenske države dr. Janez Drnovšek. Poseg objavljamo v celoti.
Že sama udeležba na tem srečanju je zame etični problem. Težko je govoriti o etiki, o vrednotah v družbi, kjer se ve, da se vrednote ne upoštevajo, a se delamo, kakor da veljajo. Že Aristotel je vedel, da etika lahko uspeva v polisu, se pravi, če je skladna s politiko. Sodobni judovski mislec Margalit Avishai to imenuje politiko dostojanstva oz. družbo dostojanstva (docentso-ciety), s čimer hoče preprosto povedati, da država ne sme poniževati državljanov. In ravno to se pri nas dogaja. Se večji problem je, da politiki o tem sploh ne govorijo. Tudi od Vas, spoštovani predsednik, nismo slišali, da bi zavzeli stališče do teh problemov. Mogoče je dvoje: 1. Da o tem nočete govorili. Če bi bilo tako, potem je vsak pogovor v tem gremiju odveč. 2. Da ne vidite smisla govoriti o tem, ker menite, da se ne bo nič spremenilo. V tem primeru bi bila Vaša beseda še kako na mestu, saj bi imeli vsi, ki jih "potentje" te države ponižujejo in žalijo v njihovem človeškem in državljanskem dostojanstvu, svojega glasnika. Tako nimajo nikogar. Malo jih imajo tudi v drugih ustanovah, pri raznih varuhih in celo v sodstvu. Ker se pri nas večina dela, kakor da je vse v redu in se postavljajo zgolj verbalne dileme, s katerimi bi prikrili prave - to v marsičem velja tudi za uvodničarje teh srečanj - ne verjamem v smiselnost teh pogovorov. Ker nimam druge možnosti, prihajam sem, da Vam in vsem ostalim udeležencem to povem. Ti pogovori so, kakor sem zapisal v današnji izdaji MAGA, le besedičenje, če ne poimenujemo na ustreznih mestih, tj. v politiki, v znanosti, v kulturi, v šolstvu stvari s pravimi imeni. Bistvo vseh teh problemov je v vzdrževanju moči vzporedne, tajne oblasti, zaradi katere se vzorci totalitarnosti in njena metodika podaljšujejo. V tem smislu je prepričljivo delo Hannah Arendt Izvori totalitarizma. Ti vzorci namreč kljub formalni demokraciji podaljšujejo laž, prevaro, nespoštovanje lastnine, arogantnost oblastnikov ild. Kakor sem dejal že na posvetu o civilni družbi, je glavni problem v tem, da je naša celotna družba pod nadzorom udbe, ki jo simbolizira Zdenko Roter in njegovi sodelavci v Centru za raziskavo javnega mnenja, ki je serviser za nadaljevanje preoblikovane vladavine iz preteklosti. To je tudi glavni vzrok korupcije in drugih anomalij v tej družbi. Kako npr. vrednotiti, da bivši udbovec dobi odlikovanje Republike Slovenije, je še dodaten etični problem.
V	določene državne in paradržavne, gospodarske, medijske in druge pomembne vitalne funkcije lahko pridejo le preizkušeni ljudje. Znano je, kako se po teh scenarijih v medijih promovirajo popolnoma neetični ljudje in ubijajo drugi (npr. Barbara Brezigar, ki bi glede na svoj etični kapital sodila na ta posvet), kako mnogi v medije sploh nimajo vstopa ali pa le pod določenimi pogoji.
Konkretno: Najbolj eklatanten primer tega je zakon o med- in povojnih grobiščih, ki prvič zabrisuje resnični problem in okvir vsega, se pravi revolucijo, in drugič svojcem
žrtev komunističnega nasilja še bolj otežkoča identifikacijo pomorjenih. To je dvojni umor, kakor je zapisal Janez Markeš. In kje so bili ob sprejemu zakona tisti, ki imajo vpliv in zveze in danes govorijo, da bi to moralo biti drugače?
Dalje: MSZS je izvedlo razpis koncesije za raziskovalne progra-
me. Veliko truda je bilo vloženega in dobili smo nekaj dobrih programov. Se v samem postopku zdaj ocenjevalni gremiji iščejo načine, kako bi zmanjšali težo določenim programom, da bi ohranili tudi manj kvalitetne. Na drugi strani pa imajo nekateri vnaprej zagotovljen davkoplačevalski denar.
Dalje npr. poslanec LDS Anderlič na televiziji v zvezi z lovskim zakonom govori o različnosti lastnine. To naj bi se razumelo, kakor da je lastnina nekaterih od vseh, seveda pa Bog ne daj, da bi kdo posegal v lastnino drugih. Skratka za u-gotavljanje osnovnega aksioma, da je lastnina povsod pač lastnina, je potrebno porabiti pol ure sprenevedanja na TV.
V	podjetjih nastajajo konflikti, ker na vodilna mesta prihajajo ljudje, ki imajo praviloma nalogo izpeljati politične posle. Zaposleni so postavljeni pred dejstvo in nihče jih ne vpraša, kako se bo delalo, ker je delovanje naravnano v glavnem v hitro prodajo in pobiranje premij.
Marsikatere posle prevzemajo pri nas ljudje sumljive preteklosti, država ne reagira.
To je le nekaj primerov, ki kažejo, zakaj so ljudje malodušni, zakaj ne verjamejo vladajočim oz. se nimajo na koga zanesti. Ker to organizirano delovanje služi kot pretveza za izpeljavo tranzicijskih načrtov, se tudi javno podpira ta negativni ima-ge. Zato tudi tako imenovane protikorupcijske in sanacijske posle prevzemajo ljudje, ki so bili že sami vpleteni "v afere" - da bi omenjena liha in prikrita strategija ne doživela kakih neljubih presenečenj; z drugimi besedami, da se ti "posli" speljejo do konca. To je seveda vzrok zamorjenosti in brezperspektivnosti v naši družbi, ker je malokdo pripravljen vsaj opozoriti na te anomalije, kaj še da bi jim spremenil smer. Tudi to sooblikuje samomorilsko naravnanost Slovencev.
Te stvari je torej treba povedati predvsem zaradi tistih, ki v taki državi ne morejo verjeti v vrednote. Se bolj je treba - in tema našega pogovora je prihodnost Slovenije -
to povedati ludi zaradi prihodnjih rodov.
Sam nimam otrok. Čudno se mi zdi, če tisti, ki jih imajo, velikokrat delajo tako, kakor, da jim ni mar, v kakšno prihodnost rastejo. Kajti če bi jim bilo to mar, bi se zamislili v stanje, v katerem se nahajamo, in ne bi soglašali ali celo podpirali odločitev, ki omogočajo družbeno klimo, v kateri se mladi počutijo utesnjene in brez perspektive. Eni so presiti in nesposobni za kakršne koli napore, drugi se čutijo odrinjene in ne morejo uresničevati svojih študijskih in poklicnih ambicij, ker jim že šola in univerza zapirata obzorja z ideologijo, ko pa stopijo na poklicno pot, se jim pokažejo anomalije te družbe v vsej svoji protislovnosti.
lanez Svetina je porajajoči Sloveniji napisal delo Slovenska šola za novo tisočletje: V njej pravi, da se v naši šolo ne učijo po vodilu: Non muha sedmultum, namreč ne mnoge stvari, ampak glavno, temeljno. Bojim se, da je podobno s pogovori o etični prihodnosti: O mnogo-čem bo govor, treba pa bi se bilo resno vprašati o enem: Ali se hočemo še naprej sprenevedati in ali nam je kaj za prihodnost?
Pred nekaj dnevi je avtor nagrajene podobe novega grba Novak besedičil o preštevanju kosti, kar podobno kakor njegov grb potrjuje njegov nivo, nadutost in brezbrižnost za človeka in človeškost. Če bi bile seveda med omenjenimi kostmi tudi kosti njegovega sina, bi govoril drugače. Ze samo govorjenje o grbu ali o čem drugem s smešenjem posmrtnih ostankov pobitih pa razodeva razsežnost družbenega cinizma določenega sloja ljudi pri nas. Kako je mogoče v takih pogojih govorili o etiki v družbi?
Zato je razumljiva Ravvlsova zahteva po pravičnosti: pravičnost bo imela učinek, če se vsakdo na (visokem) položaju zaveda tudi svoje omejenosti, minljivosti in smrtnosti, kakor bi rekel Heidegger. Tudi danes namreč nismo imuni za pasti holokavsta, kakor prepričljivo nakazujeta Arentova in Zygmund Bauman. To nevarnost je mogoče odvračati le v skrbi za človeškost, za človeško bližino, za neposrednost, ki jo omogočajo, odprtost, svoboda, pripravljenost za živi dialog in subsidiarnost. Ali pa se danes tisti, ki imajo v tej državi realno moč, sploh kaj menijo za to?
Zato je prihodnost Slovencev in te države temna in negotova. Glede na naš odnos do preteklosti, glede na sprenevedanje v sedanjosti ni pričakovati uspešne prihodnosti za narod oz. za državo kot celoto. Agonija se bo tako podaljševala, nekateri bodo iz tega skušali či-mveč potegniti zase. Ker pa tega ni mogoče servisirati brez urejenega družbenega reda, bodo pobudo na tem področju prevzemali tujci.
Predvideni scenarij: Udbovsko organizirani postkomunisti bodo razprodali "ljudsko premoženje" in si ob tem čimveč prisvojili zase. Bivše lastnike odrivajo pri denacionalizaciji, da bi sami prevzeti njihov položaj. Ker pa niso sposobni strateških, tj. dolgoročnih odločitev, bo to premoženje prehajalo v last tujcev. V takih vsiljenih tranzicijskih razmerah se ne more krepili etična in politična kultura, ker pač deluje mafijski sistem. Ko bodo zadeve zaključene, pa bodo tako bivši komunisti kot ostali državljani prisiljeni iskati skupnih rešitev, da bodo sposobni preživeti. Vprašanje pa, če bo ostalo še kaj gospodarskih in etičnih podlag za ohranjanje te skupne identitete.
JanezJuhant
Odmevno delo
Marjan Tomšič: Grenko morje
Aleksandrija, mogočno starodavno pristanišče v Sredozemlju, ki je že od pradavnih časov vabilo v svoje središče ljudi iz Evrope, Azije, Afrike. Aleksandrija, ki je še nekaj stoletij pred Kristusom hranila vse pisano bogastvo, do takrat znano in razširjeno po celem Sredozemlju. Aleksandrija z mogočnim predmestnim svetilnikom, ki je tudi sredi temne noči osvetljeval pot do veličastnega mestnega jedra. Aleksandrija torej, v tako širokem razponu stoletij sploh ni izgubila svoje zavidljive vloge, nasprotno ostala je še vedno markanten kulturni biser Sredozemlja, ki je s svojim čarom še v prejšnjem stoletju pritegoval najpremožnejše evropske družine. In v to mogočno središče so romale ludi naše žene, Primorke, z upanjem, da si bodo tam laže prislužile vsakdanji kruh...
Marjan Tomšič (na sliki), "istrski" pisatelj, sicer Štajerec po rodu, se je z usodo Aleksandrink spopadal celih 14 let. Najprej je preteklo deset let, ko je izoblikoval prve zametke romana, potem se je tej problematiki za nekaj časa odmaknil, z vso vnemo pa se je dela lotil po svojem potovanju v Egipt, ko se je tam srečal tudi s šolskimi sestrami in še živečimi sorodniki Aleksandrink. Po vrnitvi domov je pisanje te edinstvene usode enkratnih ženskih likov kar kipelo iz njega in v času enega leta je bil roman dokončno napisan.
Podoba teh žensk je bila (in je še vedno) slovenskemu narodu dokaj ovita v nepoznavanje njihove življenjske poli, stiske, trpljenja, skratka njihove usode. Morda pa se skriva prav v tem dejstvu velik uspeh Tomšičeve knjige Grenko morje. Od svojega izida v letošnjem letu je namreč še vedno najbolj brana knjiga za odrasle; v knjižnicah, kjer imajo razpoložljivih tudi po pet ali šest izvodov, je treba nanjo potrpežljivo čakati. Jasno je torej, da se je Marjan Tomšič s svojo nadvse nazorno pripovedno tehniko zelo prepričljivo poglobil v usodo žensk, ki jih je sila razmer v 19. in še v 20. stoletju odtegnila od lastnih otrok - dojenčkov, da bi v tujini položile na svoje prsi drugega, tujega otroka. Ta kruta usoda je veliko let polnila njihovo življenje, in to le z željo, da bi lahko s prisluženim denarjem rešile domače kmetije in družine pred socialnim propadom. Po dolgi plovbi "čez grenko morje" so dospele v njim tuj kraj, kjer niso poznale jezika, kulture, običajev. Že po prvih straneh romana se bralec sreča s tremi protagonistkami, ob katerih kaj kmalu zasluti njihovo morečo tesnobo, odkrije njihov značaj, spozna njihovo preteklost in njihove želje. V Aleksandriji so jih vedno pričakale šolske sestre, pri katerih so Aleksan-drinke pogostoma našle svoje varno zatočišče, si tam rade kaj zapele ali skupaj poklepetale in se nato ponovno vrnile v vsakdanji ritem
življenja. Usoda seje namreč s temi izrednimi Primorkami zelo rada poigrala: nekatere je zanesla v tople, prijazne evropske družine, pri katerih so služile kot dojilje in kot take uživale visok družbeni in življenjski položaj. Druge je usoda kruto pahnila v kak harem, kjer so postale le številka v rokah brezsrčnih bogatašev, spet tretje so romale od ene službe do druge, pri čemer so se tiste bolj iznajdljive lahko povzpele do mastnega dobička in do visokega družbenega položaja, druge pa so svoje bedno življenje zaključile nekje na cesti. Marsikatera izmed njih se sploh ni nikoli več vrnila domov, prav tako se le ena izmed treh protagonistk dokončno vrne v rodne kraje. Številne med njimi so se v Egiptu zaljubile v drugega, bolj privlačnega moža, ki jim je obljubljal izpolnitev vsakršne želje in zaslepljene od obljub so tam tudi nadaljevale svojo življenjsko pot, spet druge po večletnem služenju niso imele poti nazaj, tretje pa, vajene na razkošje meščanskega življenja, ne bi mogle več prenesti vrnitve v trdo kmečko okolje. Opisanih človeških usod je v romanu res veliko, bogat vir spoznavanja in odkrivanja nenavadnih trenutkov pa predstavljajo predvsem šolske sestre, od katerih izvemo za nešteto življenjskih poti, tako da si bralec le s težavo zapomni, katera Aleksandrinka je kaj doživela, katera se je za kaj odločila, katera je šla po eni ali po tlrugi poti ipd.
Marjan Tomšič je v roman želel vnesti vse, kar ga je o Aleksandrin-kah zamikalo ali pretreslo, včasih pa nas ta natrpanost posameznih usod le nekoliko zmede in iztiri, saj bi bil opis enega samega, do potankosti poglobljenega ženskega lika verjetno že dovolj učinkovit in pronicljiv. Pisatelj je namreč s svojim bogatim literarnim obzorjem prepričljivo dokazal, da je predvsem velik mojster pri poznavanju in opisovanju ženske psihe ter ženske vloge v težkih zgodovinskih časih, ko so morale žene držati na svojih ramenih tri hišne vogale, včasih celo vse štiri. To je pisatelj že dokazal s prav tako uspešnim romanom Šavrinke, kjer je v ospredje postavljen en sam ženski lik.
Kljub temu pa lahko brez pomislekov zapišemo, da je roman Grenko morje naletel pri bralcih na izjemno prodoren uspeh. Zaradi svoje večplastnosti vzbujajo zgodbe Aleksandrink v bralcu zanimanje za odkrivanje včasih še nepoznanih drobcev iz naše preteklosti. V tem je gotovo tudi enkratnost romana, ki s svojimi resničnimi zgodbami ustvarja pretresljivost ob spopadu s krutostjo življenja. Ne gre tu namreč za kake ideološko prepojene zgodbe, gre zgolj za resnične življenjske dogodke, ki jih Tomšič opisuje z izredno spoštljivostjo in humanostjo. Zaveda se namreč, da so usode teh ljudi "svete", njegova naloga je samo ta, da jih v literarni obliki predstavi bralcem in da torej posreduje pristna človeška čutenja. Tomšič ne obsoja ljudi, njegovi romani so daleč od črno-bele tehnike, pri njem ni ne dobrih ne slabih, so samo usode, ki so lahko krute ali pa ne, in ker so te usode tako zelo človeške, se jim bralec zelo rad približa, pa čeprav ob koncu branja leže vanj grenak priokus, saj je tudi plovba do Aleksandrije "plovba po zelo grenkem morju".
Jadranka Cergol
Tra le Alpi e 1’Adriatico - Med Alpami in Jadranom
Najnovejša knjiga Sergia Tavana
Na Kostanjevici v Novi Gorici so sredi novembra, s slovesnim zahvalnim somaševanjem, ki ga je vodil koprski škof msgr. Metod Pirih, končali prireditve in praznovanja ob 50. obletnici ustanovitve tamkajšnje župnije Kapela. Le-ta skupaj s frančiškanskim samostanom, ki je bil ustanovljen pred tristo-osemdesetimi leti, sestavlja samostojno duhovno skupnost. Prireditve v počastitev omenjenega jubileja so se pričele že 27. aprila, na belo nedeljo.
Župnija Kapela ima poseben pomen in razsežnosti za Cerkev na Primorskem in tudi
v	preostali Sloveniji. Cerkev in samostan se nahajata tik ob slovensko-italijanski meji, zaradi česar so ju jugoslovanski vojaki (graničarji) stalno nadzorovali, politična policija pa je budno spremljala in kontrolirala vse, kar se je oz. naj bi se dogajalo. Patre in tudi laike v cerkvi in samostanu so pogosto klicali na zaslišanja oz. t.i. "informativne pogovore" v Novo Gorico in jih zastraševali. Sedanji župnik p. David Šrumpf je v pogovoru za Novi glas dejal, da so po osamosvojitvi Slovenije v samostanu odkrili prisluškovalne naprave, ki jih je očitno vgradila tajna politična policija. Oblast seje za Kostanjevico zanimala tudi zaradi tega, ker sta v samostanu prebivali znani katoliški osebnosti: apostolski administrator dr. Mihael Toroš in dr. Janez Jenko, poznejši koprski škof. O ustanovitvi župnije pred petdesetimi leti, njenem delovanju in počastitvi tega jubileja so za naš časnik govorili župnik p. David Šrumpf, pater Andrej, ki na Kostanjevici živi že 23 let in je bil v preteklosti tudi župnik ter gvar-dijan samostana, in Peter Pirih, zborovodja mešanega župnijskega pevskega zbora. Zbor je za jubilej posnel zgoščenko z naslovom Najlepše Marijine, ki jih izvaja tudi oktet Sotočje iz Nove Gorice. Kostanjevica je bila sicer že šest let pred ustanovitvijo župnije središče župnijskega dogajanja. Dr. Franc Močnik, apostolski administrator za del goriške nadškofije, ki je ostal v Jugoslaviji, je namreč samo en dan po vzpostavitvi nove meje, 16. septembra 1947, na Kostanjevici ustanovil samostojni vikariat, v katerega so vključili tiste dele goriških župnij, ki so ostali v Gorici. 16. novembra 1953 pa je apostolski administrator dr.
Mihael Toroš samostojni vikariat na Kostanjevici povzdignil v župnijo in dotedanjega vikarja p. Otmarja Vostnerja imenoval za prvega župnika. Dne 5. februarja 1954 je o-boje potrdil tudi s pisnima dekretoma. Tako je Kostanjevica, katere začetki segajo v leto 1623, postala župnijsko središče. Pred kostanjeviško Materjo Božjo so se ljudje odtlej zbirali ne samo pri svetih mašah in pobožnostih, ampak tudi pri prejemanju drugih zakramentov, ki so povezani z župnijsko dejavnostjo, pri pripravah nanje in pri verouku. Župnija je bila tesno povezana z nastajajočo Novo Gorico in je tudi sprejemala njene vernike. Dobrih trinajst let je bila samostanska cerkev na Kostanjevici tudi "stolnica", saj je od 15. junija 1950 do svoje smrti 29. decembra 1963 v samostanu živel apostolski administrator dr. Mihael Toroš, nekaj mesecev pa je v omenjenem hramu prebival tudi škof dr. Janez Jenko. Ta se je decembra 1964 preselil v Koper in postal apostolski administrator za celotno Slovensko Primorje.
V	minulih petdesetih letih je župnijo vodilo osem župnikov, v njej pa se je zvrstilo tudi okrog petinpetdeset bratov in patrov. Prišteti pa je treba še novince, ki so bili vedno vključeni v dogajanje v cerkvi in župniji. V samostanu sedaj prebiva tudi pater dr. Bruno Korošak, znani cerkveni pisec in nekdanji predavatelj na frančiškanski in misijonski univerzi v Rimu. Župnik p. David Šrumpf je v pogovoru za naš časnik dejal, da župnija in samostan za financiranje večjih vzdrževalnih del dobivata finančno pomoč slovenskega ministrstva za kulturo in mestne občine Nova Gorica. Cerkev in samostan dobro vzdržujejo, obnovljena pa sta tudi grobnica članov francoske kraljeve družine Burbonov ter samostanska knjižnica patra Stanislava Škrabca, največjega slovenskega jezikoslovca v devetnajstem stoletju. Med proslavljanjem petdesete obletnice ustanovitve župnije so sporočili, da pripravljajo tudi nov zbornik o preteklosti župnije in samostana. Poudarimo naj še, da v desnem krilu samostana na Kostanjevici gostuje Skupnost Srečanje, šola življenja, kjer fantje po načelih don Pierina Gelminija odkrivajo smisel življenja brez odvisnosti od mamil.
M.
Prof. Sergio Tavano je v Gorici in v celotni deželi Fur-laniji-Julijski krajini, pa tudi v širšem italijanskem in srednjeevropskem prostoru zelo znana osebnost. Njegova predavanja in nastopi, na univerzi in drugje, pričajo o izredno bogatem znanju in izostrenih pogledih na preteklost in sedanjost glede na umetnost, zgodovino, literaturo in kulturo nasploh. Zaradi posebnih zaslug na področju krajevne kulture je bil lani imenovan za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegovih samostojnih knjižnih izdaj in tehtnih prispevkov v najrazličnejših zbornikih in znanstvenih revijah je toliko, da so komajda pregledni in nalagajo bibliografu nelahko delo. Iz vsega tega bogastva sta za slovensko kulturo, poleg njegovih zgodovinskih del, zanimi-
vi	npr. leta 1991 izdana reprezentativna knjiga velikega formata Gorizia e il mondo di ieri in antologija Gorizia e la sua contea, nekakšen pomožni učbenik, ki ga je profesor Tavano uredil ob tisočletnici Gorice in jo je izdala Goriška pokrajina. Knjigo, ki vsebuje v šest sklopov kronološko razvrščene zgodovinske spise, izbrane iz del pretežno italijanskih in slovenskih avtorjev, so izdajatelji razdelili dijakom goriških šol. Leta 2002 je izšla v slovenskem prevodu z naslovom Gorica in njena grofija. Poklonili so jo slovenskim šolam v Gorici in šolam v Novi Gorici, kjer je bila predstavljena v dvorani mestne občine. Tudi ta publikacija kaže, kako si Sergio Tavano prizadeva za pretok vedenja
o	naši skupni zgodovini in o narodnostih, ki že od zdavnaj živijo druga ob drugi na tem ozemlju.
Ugledni goriški izobraženec, docent na tržaški univerzi in vsestransko razgledani
pisec je eden tistih Goričanov - naj ob njem navedem vsaj še nepozabnega furlanskega pesnika in kulturnika Celsa Macorja -,ki so se že pred desetletji, ko to ni bilo ne lahko ne samoumevno, zavzemali za to, da bi italijanska javnost vsaj delno spoznala slovensko kulturno stvarnost. Tako so začeli odstranjevati mentalne pregrade in že od nekdaj ukoreninjene predsodke, za kar je bilo tedaj treba veliko poguma, odločnosti in vztrajnosti.
Najnovejša Tavanova publikacija je razkošna knjiga z naslovom Tra le Alpi e I Adria-
tico in s podnaslovom Friuli-Venezia Giulia e dintomi, v slovenskem prevodu Med Alpami in Jadranom, Furlanija-Ju-lijska krajina in soseščina. Izšla je v Vidmu pri založbi Roberto Vattori Editore z letnico 2002. Njen izid sta podprli Dežela Furlanija Julijska krajina in fundacija Cassa di Ri-sparmio di Udine e Pordenone. Na več kot dvesto straneh so pregledno in smiselno razvrščena besedila, ki jih je napisal Sergio Tavano in so jih Constanze Czerny, Antonija Valentinčič in Michael Lahey prevedli v nemščino, slovenščino in angleščino. Bogato slikovno gradivo v barvah sta prispevala Matteo in VValter Menegaldo.
Uvodnim besedam založnika, predsednika že omenje-
nega bančnega zavoda in samega avtorja sledi tehten zapis istega z naslovom Identi-ta'dimolte sin tesi - Istovetnos l mnogih sintez. V njem avtor razširja v kratkem predgovoru izraženo misel o Furlaniji-Julijski krajini kot deželi brez meja, o njeni civilizaciji brez meja, saj je v njej mogoče prepoznati tiste prvine, ki razločujejo in obenem združujejo dežele, ki so imele oporno točko v starorimskem Ogleju. Ta dežela je "del in srce ma-kroregije, v kateri se rojevajo pobude in izvirne osebnosti, sposobne združevanja v plemenitem evropskem duhu".
Pravkar omenjeni daljši uvodni zapis poudarja medsebojne stike in odnos med območji, ki so danes sestavni deli avtonomne dežele Furla-nije-Julijske krajine, ki je bila uradno ustanovljena leta 1964. PoTavanovem mnenju gre za stike in izkušnje, prepoznavne "po istem znaku in v istih vrednotah v celotni soseščini Furlanije-Julijske krajine".
V	nadaljevanju nas avtor spremlja od treh zgodovinsko in tudi drugače zanimivih mest (Ogleja, Gradeža in Čedada) do Trsta, Gorice in Vidma. Iz Pordenona se nato povrne k Soči, Krasu in Brdom in še naprej proti severu do Karnije in Kanalske doline. Dve poglavji sta v knjigi namenjeni osrednji Furlaniji in pordenonski okolici, nasled-
nji dve pa obalnemu pasu naše dežele ter Istri in Dalmaciji. Sledita Slovenija in Koroška. V zvezi s prvo avtor pripominja, da je med vsemi območji znotraj in okrog Furla-nije-Julijske krajine to edina država in ne več samo del neke države. Poudarja tudi njeno strpnost do manjšin, ki živijo na njenem ozemlju, saj je npr. po ustavi en sedež v parlamentu zagotovljen predstavniku manjšine ne glede na število njenih pripadnikov. Iz Koroške nas knjiga vodi še v druge gorate dežele, na Tridentinsko, v Gornje Poadižje in na Tirolsko. In nazadnje spet proti jugu, v Benetke in Ve neto.
Glede prevodov je treba priznati, da prevajalci niso imeli lahkega dela, saj je besedilo, zlasti v uvodnem delu, pa tudi sicer, precej zahtevno. Naj gre v tem poročilu vse priznanje prevajalki Antoniji Valentinčič, ki se je že večkrat lotila prevodov iz italijanščine (Celso Macor in drugi, pa tudi na začetku omenjena antologija) in jih tudi dobro opravila, čeprav rešitve niso bile vselej enostavne.
Knjigo odlikujeta bogata vsebina in avtorjev objektivni odnos do obravnavane snovi. V njej se poudarjajo civilizacijske, zgodovinske in kulturne posebnosti na opisanih ozemljih živečih narodnostnih skupnosti. V zvezi s posameznimi kraji in pokrajinami so strnjeno, a jasno orisani zgodovinski razvoj, jezikovne značilnosti, umetniške zanimivosti in posebnosti nasploh. Dragoceno delo je izšlo tik pred Tavanovo 75-let-nico. Ob tem življenjskem jubileju mu čestitamo in voščimo, da bi doslej objavljenim sledila še nova dela, ki bi bila prav tako kot dosedanja izraz njegovega obsežnega znanja in miselne širine.
Lojzka Bratuž
Odmevne prireditve
50 let župnije Kapela na Kostanjevici
Nova revija / Slovenska kronika 19. in 20. stoletja
Življenjske zgodbe naših prednikov govorijo
ski zgodovini skozi življenjske zgodbe naših imenitnih prednikov izvedeli nekaj več.
Nekako navadili smo se že, da na podobnih prireditvah že kronično pogrešamo naše šolnike, kar se je tudi tokrat izkazalo za slabo dejanje, saj bi Slovensko kroniko 19. in 20. stoletja dobesedno morale imeti vse naše šole v svojih knjižnicah, in to tako umeščene, da bi jih naši otroci lahko v šoli nemoteno listali, zvedavo brali, se iz njih naučili marsičesa o nas samih! "Kakšna zgodovina!" bi človek lahko vzkliknil že ob pogledu na krasne knjige, še bolj pa so nas prepričali prisotni zgodovinarji s svojimi izvajanji, med njimi tudi Goričan dr. Branko Marušič, ki je tudi med več kot 170 pisci omenjene Slovenske kronike 19. in 20. stoletja.
Knjige Nove revije so na voljo v Katoliški knjigarni v Gorici!
"Nič zato, če se nas je nocoj zbralo manj ljudi, kot se jih pri vas zbere na vaših predstavitvah, saj bomo odslej večkrat in bolj pogosto prihajali predstavljat naše knjige! Pri Novi reviji namreč od nekdaj verjamemo v skupni slovenski prostor!" je dejal na prireditvi v razstavnem prosto-
ru Katoliške knjigarne v sredo,10. t.m., direktor Nove revije Tomaž Zalaznik, ko je s sodelavci predstavil niz petih knjig večjega formata pod skupnim naslovom Slovenska kronika 19. in 20. stoletja.
Zares škoda, da ni prišlo več ljudi na čudovito prireditev, na kateri je po pozdravu
našega urednika Jurija Paljka troje zgodovinarjev, dr. Egon Pelikan, dr. Marjan Drnovšek, dr. Milček Komelj, slikovito, strokovno in duhovito predstavilo eno temeljnih del slovenskega zgodovinopisja polpretekle dobe, ki je namenjeno širšemu krogu bralcev in vsem tistim, ki bi radi o sloven-
9
ČETRTEK,
18. DECEMBR 2003
10
Četrtek,
l. DECEMBRA 200 3
voščijo vam
1
TK
TRŽAŠKA KNJIGARNA LIBRERIA TRIESTINA
VAM VOŠČI VESEL BOŽIČ IN SREČNO NOVO LETO. PRIČAKUJEMO VAS Z BOGATO IZBIRO BOŽIČNIH OKRASKOV IN UMETNIŠKIH IZDELKOV.
TRST - Ul. sv. Frančiška 20, tel. 040 635954, e-mail: tklibris@tin. it
potovalna agencij a
AUROR/V
Ulica Milano, 20 - 34122 Trst tel. 040 631300 - 040 630261
POHIŠTVO
3mc
vošči vsem odjemalcem, prijateljem in znancem v zamejstvu in matični domovini vesele božične praznike
TRST - Ul. S. Cilino 38/B, tel. 040 54390
UNIF>OL
iM UNIPOL BANCA
Dr. STOJAN PAHOR
finančni posrednik tel. 040 3220283, GSM 34 8 4 4 40474 ' spahor@tin.it, TRST -Trg Venezia 1 www.unipolbanca.it
m nuova	-
Tecnoutensiu
SAS
di Norma Tretjak 8/ C.
ŽELEZNINA, ORODJE, STROJI ZA POLJEDEI.JSTVO
OPČINE - Proseška 7, tel. • fax 040 212397
h
praznjenje greznic in čistilnih naprav, čiščenje odtočnih kanalov z vodnim pritiskom,
O AIVJEV pregledi s tv kamero, zidarska dela
OBRTNA CONA ZGONIK, PROSEŠKA POSTAJA 29/C, 34017 TRST tel. 040 2328113; fax 040 2528124
Tiskovna konferenca / Karitas
III. poročilo o izločenih 2003
Na konferenci sta posegla tudi škof Ravignani in g. Pier Giorgio Ragazzoni
Končno je Karitas v torek, 9. decembra, predstavila javnosti dokončne zaključke raziskave z naslovom “III. poročilo o izločenih 2003". Letos poleti je Karitas sklicala tiskovno konferenco, na kateri je okvirno nakazala kontekst revščine na Tržaškem, a podatki niso bili vsekakor dokončno predelani. Na torkovem srečanju pa so odgovorni organizacije in strokovnjaki, ki so zahtevno študijo izdelali, ter predstavniki javnih in zdravstvenih institucij predstavili pregledno brošuro, v katerem so natančno navedeni dokončni podatki o obsežnem problemu revščine v našem mestu in okolici v letu
2002.	Škofov vikar Pier Giorgio Ragazzoni in škof Ravignani sam pa sta na srečanju pre-dočila predvsem cerkveni, etični in pastoralni pogled na to zahtevno družbeno ujmo.
V	svojem občutenem posegu je g. Pier Giorgio Ragazzoni podčrtal globoke dileme, ki jih ljudje, ki so vendar pripravljeni pomagati sočloveku, i-majo, ko se spopadajo s svetom ob rob potisnjenih ljudi. Tudi širokodušne osebe so v takih slučajih v zadregi, saj občutijo predvsem svojo nemoč pri velikem in raznolikem problemu obubožanja; prav zaradi tega umaknejo svoj pogled s tega socialnega področja, bojijo se stati ob strani revnih in potrebnih, zraven tistih skratka, ki neizprosno kažejo svojo nemoč. Če je to s človeškega vidika tudi razumljivo, vsekakor s cerkvenega, pastoralnega in človekoljubnega pa ne more in ne sme veljati. Poročilo o izločenih je prav zato še toliko bolj pomemben pripomoček,
IOTO KKOMA
ki kapilarno vzame v pretres problem družbene izločenosti nekaterih in hkrati nakaže smernice, katerim morajo sledili tisti, ki se samozavestno odločijo pomagati sočloveku v stiski. "Treba je zato poglobiti se v razne človeške probleme, treba je revne predvsem poslušati in nositi križ z njimi. Pomagati moramo vsem, paradoksalno pa predvsem tistim 'krivim in odpadlim ljudem', ki splošna moralna norma kaže, da si zaslužijo najmanj", je zaključil Ragazzoni.
"Če sem začutil dolžnost, da izjavim svoje mnenje v zvezi z revščino, je zato, ker sem v času zasledil ljudi, ženske, moške, mlade, ki so bili ponižani ne v goli potrebi, v kateri so bili primorani živeti, ampak predvsem v svojem dostojanstvu. Če kdo živi v taki stiski, kako se bomo ostali izgovarjali pred Bogom, ko nas bo ta spraševal, zakaj nismo lej osebi pomagali", se je vprašal škof Ravignani.
Prelat se je nato poglobil v pomen pastorale. Ta ni le organizacija raznih dejavnosti. Pastorala je namreč sama Cerkev, ki raste kot skupnost in ki
v milosti kaže verodostojnost svoje vere. Prav zato je pomembna povezava med župnijami, saj je župnija prežeta z vitalnostjo; je element, ki ima globoke korenine v določenem območju in prav zato je ne smemo pojmovati kot golo organizacijo, ki nudi verske usluge, je še dodal škof in se oprostil za te svoje neizbrane besede. Zato je pomembna povezava med cerkveno ustanovo in drugimi institucijami, in to na škofijskem, rajonskem, občinskem, pokrajinskem nivoju. Taka organiziranost bi morala vsekakor sloneti na složnem sodelovanju. Pedagoški značaj Karitas je po škofovem mnenju videli predvsem v vzgoji naše skupnosti na poti milosti. Tovrstna vzgoja pa bi morala dobiti zagon predvsem v poslušanju potrebnih, s katerimi bi morali deliti njihovo bolečino. Nalogo Karitas je zato tudi iskanje večje povezave z ostalimi sorodnimi socialnimi dejavniki; le tako se bo lahko ustvarila mreža povezav, ki bo uspešneje kljubovala problemu revščine.
"'III. poročilo o izločenih
2003' sloni na treh dejavnikih: na opazovanju, na poslušanju in na razsodnosti. To so načela, katerim je Karitas sledila pri zbiranju podatkov preko 30 skrbstveno socialnih ustanov, ki so s škofijsko ustanovo povezane", sta obrazložila izvedenca Marco Aliotta in Carlo Beraldi. Strokovnjaki so nato predelali kar 85 tisoč zbranih podatkov, iz katerih je razvidno, da gre razbrati predvsem dve tipologiji revnih, vsaka s svojimi zahtevami: pribežniki se poslužujejo predvsem centrov za prvo pomoč in želijo nato podporo, da se čimprej vključijo v delovno življenje nove domicilne države (med temi je veliko mladih). Skupno je torej 3.084 revnih, ki v našem mestu živijo na pragu uboštva. Znatno število pa je tudi italijanskih obubožanih državljanov (predvsem štiridesetletni moški; teh je 62%), ki se na razne organizacije obračajo predvsem za finančno podporo. Nove nenaklonjene gospodarske okoliščine namreč v zadnjih časih šibijo celotno družinsko celico, saj je lahko v družini večkrat edina plača moževa, ko ta izgubi službo, pa mu je v ne več mladih letih težko dobiti drugo zaposlitev. Prav zato se Karitas in tržaška pokrajinska uprava močno zavzemata, da bi družinski ustanovi čimbolj pomagali (tako je zagotovil tudi odbornik za socialne zadeve Tržaške pokrajine Clau-dio Grison) in da bi dobili možno rešitev protislovja, zakaj število revnih vedno bolj narašča v mestu, v katerem je blagostanje vsekakor tako razširjeno.
Igor Gregori
IN MEMORIAM
Katinara - Slovo od Oskarja Čoka
V	četrtek, 11. t.m., smo pospremili na katinarsko pokopališče Oskarja Čoka, domačina iz Lonjerja, delavnega in plemenitega člana cerkvenega pevskega zbora. Čeprav že dolgo ni več živel v vaškem jedru, mu je vedno ostal zvest, saj je tu doraščal, se šolal, si ustvaril družino ter se aktivno udejstvo-
val v društvenem in cerkvenem življenju.
Domači kraj, ljudje in njegova govorica so mu bili kratko-malo vraščeni v srce. Ponosno je s sliko ali besedo obujal spomine in dogodke izpred polpreteklih časov in se trudil, da le ne bi šli v pozabo.
Svoje dolgoletno sodelovanje pri cerkvenem pevskem zboru je dopolnjeval z vestnim urejanjem partitur in tekstov ter zborovskega arhiva.
Njegova spretna roka je ob velikih priložnostih tako okrasila domačo cerkev, da je prazniku dala poseben čar in izredno vzdušje. Petje, bodisi cerkveno kot posvetno, mu je bilo življenje, saj je izhajal iz družine pevovodij in pevcev, ki so dolga leta bogatili zborovske vrste teh krajev.
Njegov nasmeh, odprtost in strpnost do bljižnjega so mu prislužili mnogo prijateljev in znancev, za kar je pričala ve-
lika množica, ki je ob njegovem slovesu napolnila Kraljevo cerkev Sv. Trojice na Katinari.
Njegovi kolegi pevci pa smo se mu pod vodstvom Oskarja Kocijančiča oddolžili s poslednjo pesmijo in priložnostnim pozdravom. Mirno spavaj, dragi Oskar in hvala ti za vse.
Družini, ki li je bila središče tvojega življenja, naj gre naše iskreno sožalje.
Pevci in farani župnije Sv. Trojice
S
GOSTILNA vošči gostom in
ar r\ r\ r*	prijateljem vesele
I	Cl O C	fM)žične praznike
in srečno Novo leto 2004
PREČNIK 1/B, tel. 040 200871
°JV L\3$
Sklad Mitja Čuk in Vzgojno zaposlitveno središče Mitja Čuk voščita vsem svojim prijateljem VESEL HOŽlČ IN SREČNO NOVO LETO 2004!
ŽELEZNINA TERČON
Vse za hišo In vrt, stroji za domačo In poklicno uporabo, barve in barvila, vse za vodne in plinske inštalacije.
ODPRTO OD PONEDELJKA DO PETKA NABREŽINA 124, tel. - fax 040 200122
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
ždi pevovodjem, organistom, pevkam in pevcem ter njihovim družinam blagoslovljen božič in srečno Novo leto.
draguljarna
malalcin
vošči vesel Božič in srečno Novo leto!
Opčine - Narodna ulica 28 - tel. 040 211465 www.malalan.com
SLOVENSKO PASTORALNO SREDIŠČE V TRSTU ob obletnici učlovečenja Božjega Sina ŽELI VSEM SVOJIM ROJAKOM BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ IN VSE DOBRO V NOVEM LETU 2004
ter vabi vse vernike k skupnemu obhajanju božične skrivnosti, ki bo v cerkvi Novega sv. Antona v petek., 26. decembra, ob 16. uri.
Vodil bo koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak.
ZELEZNINA IN DROGERIIA
TERČON
vošči srečen Božič in Novo leto
SESLJAN, 27/A, tel. 040 299220
TRŽAŠKA KRONIKA
,u.-
Nabrežina / Devinsko-nabrežinska sekcija Slovenske skupnosti
Enakopravnost gre predvsem skozi ozaveščenost občanov
V Grudnovi hiši v Nabrežini so na javnem srečanju postavili na tehtnico uveljavljenje narodnostnih pravic v Občini Devin-Nabrežina
Stranka Slovenske skupnosti je v četrtek, 11. decembra, priredila v Grudnovi hiši v Nabrežini javno srečanje o uveljavljanju narodnostnih pravic v občini Devin-Nabrežina. Večer so oblikovali sekcijski tajnik Edvin Forčič, občinska svetovalka Oljke Vera Tuta Ban in občinski svetovalec skupine Združeni Viktor Tanze. Za mizo so torej sedeli vsi akterji burnega strankinega političnega življenja, ki je prišlo na dan na lanskih katastrofalnih občinskih volitvah. Kot kaže, je sonce v devinsko-nabrežin-ski sekciji Slovenske skupnosti spet zasijalo. Pečat dobre volje je dal tudi gost večera deželni svetovalec SSk Mirko Spazzapan.
Najprej moramo biti seznanjeni z našimi narodnostnimi pravicami, šele nato se jih moramo posluževati, ker bodo drugače izginile iz vsakdanjega življenja, je uvodoma poudaril Forčič. Zaščitni zakon je pomanjkljiv, v občini Devin-Nabrežina pa se lahko
opiramo na statut, ki je po Forčičevih besedah najboljši statut na teritoriju: slovenščina je povsem enakopravna italijanščini. V prejšnjih upravah pa je postalo nespoštovanje v statutu priznanih narodnostnih pravic "nevzdržno in nedopustno". Bilo je treba iskati pravico tudi na sodiščih, je dejal Forčič in dal primer priziva odv. Škerka. Pa tudi "Scajolov dekret", proti kateremu je bil priziv strankinega devinsko-nabrežinskega, re-pentabrskega in dolinskega sekcijskega tajnika na deželno upravno sodišče neuspešen, je močno ogrozil zaščitno raven slovenske narodnostne skupnosti. Ob koncu posega je Forčič izjavil, da ni v njegovih besedah namena, da bi ustvarjal nove polemike, prav pa je, da si vsak prevzame svojo odgovornost, vsi skupaj pa moramo enotno in usklajeno naprej.
Dejstvo, da Slovenci nismo v Nabrežini našli skupnega jezika, boli, je dejal Spazzapan
in poudaril, da so lanske volitve v občini Devin-Nabrežina postale sinonim poraza, ne-složnosti in dokaza, kako moramo ne-delati! Občinske volitve na Goriškem, tiste na deželni ravni in nadomestne volitve za rimsko poslansko zbornico pa so jasno pokazale, kje je treba iskati zmago. "Danes je torej čas složnosti, sodelovanja, iskanja skupnih iniciativ, kar je v bistvu ohranjanje naših pravic", je ugotavljal Spazzapan, da bo slovensko predstavništvo zagotovljeno v vseh upravnih in političnih organih. Zmaga je le v skupni podpori eni koaliciji.
Na isto struno je zaigral tudi pokrajinski tajnik stranke Peter Močnik, ki je v pisnem pozdravu podčrtal, da so v Nabrežini časi zreli za treznejše in smiselnejše odnose vseh akterjev Oljke. "Skupaj moramo ustvarjati možnost dialektičnih, a konstruktivnih odnosov najprej med nami, potem pa tudi z vsemi ostalimi. Čaka nas obdobje aktivne-
ga dela, začnimo skupaj nocoj!"
Vera Tuta Ban je izrazila zaskrbljenost nad brisanjem slovenščine iz uradnih aktov, nad ne-dvojezičnim osebjem občine in nad dejstvom, da je veliko Slovencev vprašalo za enojezične (!) izkaznice. Tuta je o-pozorila, da je prav slednji podatek dober kazatelj šibke ozaveščenosti slovenskih občanov, ki se "bojijo ne vem koga in ne vem česa". Stranka mora torej resno vzeti v pretres delo na terenu in med ljudmi.
Tanze je izpostavil usihanje slovenske prisotnosti v občini, kar gre najprej pripisati zapuščanju teritorija. Razlaščanja in regulacijski načrt spreminjajo narodnostno podobo teritorija, če pa teritorija nimamo, ni obstoja! Tanze je pokazal tudi na tri izhode iz težav nespoštovanja slovenskega jezika: občani se lahko zatečejo po prvo pomoč v občinski statut, zaščitni zakon, obrnejo pa se lahko tudi do občinskih svetovalcev.
MK
Konferenca v Nabrežini
Ivo Jevnikar o p. Placidu Corteseju
V	sklopu rednih mesečnih konferenc je bilo prejšnjo sredo v župnijski dvorani v Nabrežini nadvse zanimivo predavanje časnikarja Iva Jevnikarja
o	patru Placidu Corteseju.
Pater Cortese je bil doma s Cresa, deloval pa je v Italiji, in sicer zlasti v minoritskem
samostanu v Padovi ter bil več let glavni urednik revije Mcs-saggero cli S. Antonio. Ko je sicer skoraj slučajno spoznal, v kakšnih razmerah so živeli v italijanskih taboriščih priprti Slovenci in Hrvati, jim je začel nuditi duhovno in gmotno pomoč. Pomagal je tudi Judom.
Sodeloval je tudi s slovensko odporniško skupino. Jasno je, da ga je imel zaradi tega njegovega dela nemški okupator na piki. Tako je nekega dne izginil iz samostana in za njim se je izgubila vsaka sled.
Po raznih pričevanjih naj bi po dolgotrajnem mučenju umrl v Trstu. Za patra Cortese-ja se je začel zanimati bivši go-riški nadškof A.V. Bommarco,
ki je tudi s Cresa. Stekel je proces o njegovi beatifikaciji in je končno, po 138 sejah posebne cerkvene komisije, vsa dokumentacija bila predana pristojnemu vatikanskemu uradu. K raziskavi o življenju in delu tega plemenitega patra, predanega veri in ljubezni do bližnjega, je veliko doprinesel prav predavatelj Ivo Jevnikar.
Nabržinc
Marijin dom pri Sv. Ivanu / Vrtiljak
Tokrat igrica Menjava na vrhu Lučke Susič
Gledališka skupina Slo venski oder in drugi igralci so prikazali, do kakšne zmešnjave pride v nebesih, ko odpove računalnik
pomoči Zadružne kraške ban-
V	nedeljo, 7. decembra
2003,	so si otroci v Marijinem domu pri Sv. Ivanu lahko ogledali igrico prof. Lučke Susič Menjava na vrhu. V njej nam je gledališka skupina Slovenski oder, ki jo sestavljajo mlajši člani Radijskega odra in igralci, ki so se posebno izkazali v različnih gledaliških skupinah ter na tečajih lepe govorice za najmlajše, prikazali, do kakšne zmešnjave pride v nebesih, ko odpove računalnik. Kajti modernizacija je segla do samega svetega Petra, ki vsako leto organizira Miklavževo odpravo na Zemljo. Ko se začne iz super računalnika kaditi, angeli pokličejo na pomoč angele gasilce, ki jih vodi sveti Florjan. Ti nemudoma okvaro odpravijo, obenem pa se angeli na pobudo zadnjega prišleka, malega angela, ki še niti perutnic nima, odločijo, da bodo vodstvo letošnje Miklavževe odprave zaupali svete-
mu Florjanu. Ta jih začne takoj trenirati in ubogi angeli morajo telovaditi. Medtem ko oni telovadijo, se v nebesa prikrade hudiček, ki bi jim jo rad zagodel, in vsa darila zamenjal s palicami in premogom. Zaloti ga mali angelček, ki pokliče na pomoč svetega Petra. Stari, naglušni svetnik zadevo uredi in sveti Florjan
spozna, da se bo raje držal svoje gasilske čete, kot da bi prevzemal nove naloge.
Tako spoznamo, da moderna tehnologija ni vedno vsemu kos, da tudi izkušnje kljub starosti nekaj veljajo in da je dobro, ko nekdo spozna, kaj zmore in česa ne. No, za otroke so bila najpomembnejša darila, ki jih je Miklavž ob
ke z Opčin razdelil mednje.
Četrto srečanje z gledališkim vrtiljakom je bilo tudi tokrat uspešno.
K temu so pripomogli igrivo besedilo prof. Lučke Susič, igralci: Nadia Roncelli, Julija Berdon, Maruška Guštin, Breda Susič, Patrizia Jurinčič, Janja Žiberna, Aleksij Štoka, Peter Raseni, Kim Furlan in Danijel Simonettig. Scena je bila delo Štefana Pahorja, angeli so plesali na glasbo Aljoše Saksida ob koreografiji Ivane Ban. Kostumi so bili, kot se za tako priložnost spodobi, vsi zlati in bleščeči, zamislila si jih je avtorica Lučka Susič.
Predstave, ki si jih otroci lahko vsako leto ogledajo v okviru Gledališkega vrtiljaka, so se že zakoreninile in imajo svoj krog malih gledalcev, iz katerih upamo, da bodo zrasli veliki gledalci in ljubitelji slovenske gledališke besede.
Evelina Umek
Župnijska dvorana na Proseku
Drugo predavanje Svetopisemske osnove
V	četrtek, 11. decembra, se je v župnijski dvorani na Proseku odvijalo že drugo predavanje iz serije z naslovom Svetopisemske osnove. Tema tokratnega predavanja je bila: Prva Mojzesova knjiga. Sveto pismo je za večino izmed nas knjiga "zapečatena s sedmimi pečati". Brez dvoma je tudi tu vzrok, da nam je zahodna kultura nerazumljiva in zato tudi nezanimiva, kajti ne pozabimo, da sloni na krščanstvu in grški miselnosti. Zato hvala organizatorju, ki nam ravno preko teh predavanj odpira vrata za razumevanje kulture, v kateri živimo, obenem pa nas ta predavanja postavljajo pred osnovno vprašanje naše eksistence: čemu živimo, kje je smisel našega bivanja.
Predavatelj nam je najprej predstavil zgradbo knjige, se vprašal o času nastanka in seveda o avtorju. Je avtor knjige res Mojzes? Ko nam je razjasnil te pojme, nas je popeljal v svet kozmogonije, ki je zapisana na samem začetku knjige. Brez dvoma jo je vsakdo izmed nas vsaj slišal, če ne že bral, in upam si trditi, da so se naša usta raztegnila v smejočo se držo in z mislijo, kakšna naivnost in neaktual-nost. In zakaj je bila naša re-
akcija takšna? Preprosto zato, ker smo tekst razumeli dobesedno, s tem pa prišli v konflikt z dognanji moderne znanosti. Da bi lahko bolje razumeli stvarjenje zapisano v Svetem pismu, nas je popeljal v zgodovino, konkretno v Akadsko - Sumersko kulturo in stvaritev te kulture, ep Enu-ma Eliš, s katerim so se Izraelci seznanili, ko so bili v Babilonskem izgnanstvu. Ni pa se ustavil le pri tej civilizaciji, ampak je "skočil čez plot" še h kozmogonijam drugih civilizacij. Potrebno je bilo pojasniti že literatno vrsto, ki se imenuje mit, in k razumevanju stvarjenja pritegniti še nauk o evoluciji, da je pred nami zasijalo razumevanje stvarjenja zapisanega v prvi Mojzesovi knjigi.
Seveda ni šlo brez vprašanj in prijetnega klepeta ob zaključku. Prepričana sem, da nas bodo odslej slike, freske, ki prikazujejo ta prizor, nagovorile in obogatile, obenem pa je bilo predavanje tudi verifikacija naše vere oziroma nevere. Ko smo odhajali, so naše misli bile že pri naslednjem predavanju. Hvala Proseški župniji, ki nas bogati s kvalitetnimi predavanji!
IM.
S Klubom prijateljstva pri Gospe Sveti in pri sv. Hemi Krški
Po sledeh naših prednikov (6)
V	prvih stoletjih po Kristusu so po naših krajih, vključno s Karantanijo, tedanjim Norikom, vladali Rimljani in zanesli tudi sem krščansko kulturo. Misijonarji so prihajali iz Ogleja. S prihodom Slovanov v rimski imperij je tukaj krščanstvo zamrlo. Zgodilo pa se je, da je moral knez Borut, v zahvalo Bavarcem za pomoč v bojih z Obri, sprejeti njihovo nadoblast in poslati na bavarski dvor kot talca sina Gorazda in načaka Hotimirja.
To je bilo okrog leta 745. Mlada kneževiča sta na dvoru spoznala in sprejela krščansko vero. Ko sta se vrnila v Karantanijo, sta želela posredovati to vero tudi drugim. Tokrat so prišli misijonarit v Karantanijo (drugo misijonarje-nje) duhovniki iz solnograške (salzburške) škofije. Ustanovil jo je sv. Rupert. Solno-graški misijonarji so ga zelo častili in mu posvetili več cerkva. V Sloveniji sta dva kraja z imenom Šentrupert, na Šta-
jerskem in na Dolenjskem. Seveda sta glavni cerkvi v njiju posvečeni sv. Rupertu. Naslednik sv. Ruperta, Virgil, po rodu Irec, je poslal na željo kneza Hotimirja pomožnega škofa Modesta okoli I. 760. Hotimir je nasledil na knežjem sedežu bratranca Gorazda, Borutovega sina. S pokristjanjevanjem pa le ni šlo gladko, čeprav so Modest in njegovi pomočniki razlagali nauke v domačem jeziku. Mnogi Slovenci so se pokristjanjevanju uprli z orožjem. Po Hotimirovi smrti so ga skoraj zatrli. Knez Valtunk ali Valkun ga je spet uvedel. S pomočjo bavarskega vojvode Tasila je I. 772 premagal upornike. O tem poje France Prešeren v Uvodu h Krstu pri Savici: "Valjhun, sin Kajti-mara(Hotimira), boj krvavi že dolgo bije za krščansko vero... Kri po Kranji, Korontani prelita napolnila bi jezero."
/ dalje Nada Martelanc
Župan izročil Borisu Pahorju srednjeveški pečat mesta
V torek, 9. decembra, je tržaški župan Roberto Dipiazza, ob prisotnosti podžupana in odbornika za kulturo Parisa Lip-pija in profesorja Elvia Guagninija, ki poučuje italijansko književnost na tržaški univerzi, izročil pisatelju Borisu Pahorju srednjeveški pečat mesta.
Gre za pomembno nagrado našemu pisatelju za njegove dolgoletno delovanje na področju kulture, obenem pa je podelitev srednjeveškega pečata priznanje tudi za slovensko identiteto v Trstu in za raven tukajšnje književnosti. Minuli torek pa je bil Boris Pahor deležen še ene nagrade, ko so mu tržaški kronisti in novinarji podelili prestižnega Zlatega sv. Justa. O tem več prihodnjič.
11 •
  ^
ČETRTEK,
18. DECEMBR 2003
voščijo vam
Im#
tAc
s.a.s.
Gruden Malej in C.
GRADBENI MATERIAL Oh Božiču in Novem letu vse dobro in lepo!
SESLJAN, 27/a, tel. 040 299259
12
KMEČKI TURIZEM
GRUDEN ŽBOGAR
vošči mir Božji in veliko sreče v letu 2004. SAMATORCA 47, Zgonik, tel. 040 229191
I ČETRTEK, .DECEMBRA 2003
želi vesele božične praznike in srečno
OTTICA OPTIKA Novo leto 2004
OPČINE - Narodna ul. 47, tel. 040 213957
SlJŠČlftKM
iSaiu! 9/mm'
/lar/nit. mousse in hi ml n e torte, čokoladne specialitete, nepremagljire skušnjave r rseli letnih fasili
decembra odprto: od 8. do 13- ure in od IS.30 do 19. ure - tudi v ponedeljkih
OPČINE - Proseška ul. 2, tel. 040 213055
JAZBEC
Pekarna - slaščičarna
NABREŽINA 98, tel. 040 200174
negozietto
tkanine
vošči vesel Božii in sreino Novo leto 2004
TRST - Drevored 20. septembra 16, tel. 040 370914, e-mail ilnegozietto@xnet.it
S k e rlavaj
I) ragu I j a r n a
I	ošči vsem vršele božične praznike TRST - Ul. Battisti 2, tel. 040 7606012
“Sovresica
ZAPRTO ob torkih / URNIK od 10. do 14. in od 18. do 02. ure Nabrežina 97, tel. 040 200228
Milje / V sklopu koncertov Nativitas
Tradicionalna božična revija zbora Gallus
RITO K HOM A
V nedeljo, 14. t.m., je bila v Miljah že tradicionalna božična revija, ki jo že od leta 1991 organizira zbor Jacobus Gallus. Letos, kot tudi že lani, je bila ta pobuda vključena v ciklus božičnih koncertov Nativitas, ki se vrstijo pod pokroviteljstvom deželnega združenja pevskih zborov USCI na celem deželnem ozemlju. Pri organizaciji pa so bistveno pomagali člani Društva Slovencev miljske občine in Zveza slovenskih kulturnih društev.
Zbor Gallus je tudi letos povabil k sodelovanju še druga dva zbora, in sicer moški zbor Montecimon iz kraja Miane iz okolice Trevisa in mešani zbor Haliaetum, ki deluje v okviru italijanske narodnostne skupnosti v Izoli. Pevci zbora Jacobus Gallus se s pevci obeh zborov že dlje časa poznajo, saj so že bili v gosteh v Izoli, s posebnimi občutki pa se spominjajo gostovanja v kraju Miane. Tudi izbira kraja koncerta samega ni bila naključna. Že ob organizaciji prve božične revije so si pevci zamislili, da bi se revija selila iz kraja v kraj. Revija je že potekala v raznih cerkvah na Tržaškem, letos je izbira padla na niiljsko stolnico, saj tu le poredkoma zazveni slovenska pesem.
V nedeljo so se najprej predstavili pevci zbora jacobus Gallus, ki so zapeli štiri božične pesmi tržaških avtorjev (Grbec, Venturini, Slama in Danev) in Brucknerjevo Ave
Mario. Zbor sta na kljunasto flavto spremljali Tamara Gior-gi in Irina Perosa. Nato se je občinstvu predstavil moški zbor Montecimon. Pevci so se predstavili z zelo zanimivim sporedom od gregorianskega speva do nekaterih priredb ljudskih pesmi. Kot zadnji je nastopil mešani zbor Haliaetum, ki je najprej odpel štiri skladbe iz bogate zakladnice po-lifonskih skladb, nato pa še štiri božične pesmi.
Kot je že običaj, se je koncert zaključil s priredbo Gruberjeve Svete noči, ki so jo v skupnem sestavu zapeli pevci zbora Jacobus Gallus in moškega zbora Montecimon.
Tudi letos je bil koncert zanimiv in kakovosten. Žal pa so ga motili zvoki godbe na pihala, ki je imela čisto slučajno (?) koncert v organizaciji miljske občine istočasno na trgu pred cerkvijo. Tako se je med koncertom večkrat zgodilo, da je godba na pihala preglasila najbolj nežne trenutke v pesmih, kar je motilo tako poslušalce kot same izvajalce.
Kot se za vsako srečanje zborov spodobi, se je večer še dolgo nadaljeval v župnijski dvorani, kjer so člani Društva Slovencev miljske občine in pevci zbora Gallus pripravili za svoje goste bogato pogostitev. Med pevci zborov pa so se ob prigrizku spletla prijateljstva z željo, da se bodo še srečali na kakem podobne koncertu.
AS
DAROVI
V SPOMIN na Marijo Bizjak daruje Laura Parovel 10,00 f za Marijin dom pri Sv. Ivanu.
V SPOMIN na Alberta Cusina darujeta Darko in Zinka 50,00 ( za Marijin dom pri Sv. Ivanu.
V POČASTITEV spomina na Marto Požar darujeta Zinka in Darko za Marijin dom pri Sv. I-vanu I ()(),()()() (, za svetoivanski cerkveni pevski zbor 100,000 €. za Sklad narodnih noš 100,00 ( .
ZAHVALA
Člani centralnega in župnijskih odsekov Slovenske Vincen-cijeve konference v Trstu se iskreno zahvaljujemo dobrotnikom za naklonjenost. Skupno s
Klubom prijateljstva voščimo vsem blagoslovljene božične praznike ter mnogo sreče in lepih uspehov v novem letu.
Prisrčna zahvala vsem, ki so se v nedeljo, 14. decembra, po sv. maši udeležili v svetoivan-skem Marijinem domu kratke akademije v spomin na Marto Požar in na njeno dolgoletno kulturno delovanje. Postavljena je bila njena slika v lepi svetoivanski narodni noši. Se posebna zahvala naj gre vsem, ki so to srečanje omogočili: to so organizatorji, svetoivanski pevski zbor, napovedovalka, harmonikar in še tisti, ki so nam pripravili malo zakusko, da smo se ob prijaznem klepetu ustavili. Sestra in svak
TRADICIONALNA BOŽIČNA RAZSTAVA V NABREŽINI v župnijski dvorani
od 25. do 28. decembra 2003 ter /., 4. in 6. januarja 2004 od 15. do IS. ure.
Na ogled so zanimiva božična simbolika, jaslice iz raznih krajev, slike naših umetnikov. Vabljeni! Blagoslovljene praznike!
FANTJE IZPOD GRMADE, OTROCI ZBORA LADJICA ter ŽENSKI IN MLADINSKI ZBOR DEVIN
vabijo na tradicionalni
KONCERT BOŽIČNIH PESMI
Nova cerkev v Štivanu, Štefanovo, ob 17. uri.
Slovensko deželno gospodarsko združenje
vrni
SERVIS srl - dzoj
V službi podjetij Furlanije-Julijske krajine
Vesel Božič in srečno novo leto 2004 vsem slovenskim in krajevnim podjetjem ter bralcem Novega glasa
SEDEŽI:
TRST: Mesto, Obrtna cona Dolina, Obrtna cona Zgonik (od20()4)-tel. 040 67248 GORICAfštandrež (blizu Zadružne banke Doberdob-Sovodnje)-tel. 0481 523061 VIDEM: Čedad - tel. 0432 730153 INF0: www.servis.it
i ■ ■ n ■ n
RISTOPUB PIZZA - GRILL
Vesele praznike!
Monfalcone (GO) Via Grado, 54/F (blizu Kinemaxa) Tel. 0481.722081
Vam želi vesele božične in novoletne praznike!
Via/Ulica Igo Gruden 43 Basovizza/Bazovica (Trieste) -1 tel. 4-39 040 9221334 fax 4-39 040 9221335 info@centerhotel.it www.centerhotel.it
BAR POKER
Kristjana Cibica
OB BOŽIČNIH PRAZNIKIH VOŠČI IN ŽELI VSE DOBRO
TRST-Ul. F, Severo 5
CVETLIČARNA
ELENA
Elenc Prašelj i/iiPANO cvtrrjt:
/A KS/:' PRILOŽNOSTI 34133 TRST, Ul. Carducoi 2
Petdeset let kakovc&ti
GORIŠKA KRONIKA
Na aoriški občini
Prva seja konzul te za slovensko manjšino
V beli dvorani goriške občinske palače seje 10. t.m. sestala na prvi seji v tej mandatni dobi konzulta za slovensko manjšino, ki deluje v sklopu občine. Zasedanje je pozdravil in v prvem delu vodil odbornik Damijan Terpin, ki je povzel težave, do katerih je prišlo pri imenovanju enega od članov konzulte zaradi obstrukcije opozicije in, kar je onemogočilo upravi, da bi sklicala prvo sejo. Po odgovoru deželne direkcije za lokalno samoupravo, ki je dala placet za delovanje konzulte tudi v okrnjeni zasedbi (brez člana, ki ga imenuje opozicija v občinskem svetu), je goriška občina lahko sklicala prvo sejo konzulte.
Terpin je povzel nekatere pomembne tematike, ki so vezane na slovensko prisotnost v občini; s posebno pozornostjo se je dotaknil skorajšnjega sperimentalnega odprtja o-kenca za slovensko manjšino, ki ga predvideva zakon 38/01. Med drugim je spregovoril tudi o vlogi, ki jo lahko s to upravo odigra konzulta, ki lahko predlaga upravi pobude in ideje, ki bodo zagotovo imele več posluha od prejšnjih.
V nadaljevanju se je oglasil zadnji predsednik konzulte Damjan Paulin, ki je spregovoril o delovanju konzulte v prejšnji mandatni dobi ter predlagal za novega predsednika Igorja Komela ter podpredsednico Nadjo Grusovin, med-
tem ko je kandidat za tajnika bil Bogdan Podveršič. Pri tajnem glasovanju so bili kandidati potrjeni.
Komel je spregovoril o izzivih, ki čakajo našo narodnostno skupnost v naslednjih letih, od vstopa Slovenije v EU do padca mej leta 2007 ter o vlogi, ki bi jo v tem kontekstu morala odigrati manjšina. Pomembno je, da v pojmovanju goriške uprave postane delovanje konzulte nekaj povsem normalnega in vsakdanjega ter da postane konzulta enakopravna komisija ostalim.
Paulin je nato ponudil v pretres nekaj tematik, ki bi jih veljalo poglobiti (vstop Slovenije v EU, Trgovski dom in Je-remitišče). Rudi Pavšič pa je spregovoril o konzulti kot o dodatni vrednosti slovenske prisotnosti v Gorici ter forumu, v katerem se soočajo glavne smernice slovenske civilne družbe.
Nadja Grusovin je predlagala, da bi občina čimbolj kapilarno informirala o delovanju in smotrih okenca za slovensko manjšino.
Igor Devetak je spregovoril o problematiki neurejenga sedeža srednje šole Trinko, medtem ko je Kristina Knez poudarila potrebo po slovenskih jaslih v občini Gorica. Renzo Boscarol se je spomnil na Marka VValtritscha ter predlagal, da bi se ga konzulta spomnila s posebno pobudo.
OBUTVE
Raštel 7 tel. 0481 535162
Ul. Oberdan 7 tel. 0481 535520
j
rt
OTROŠKA OBUTEV IN OBLAČILA
Ul. Oberdan 9 tel. 0481 30248
SP0RT
Raštel 19 tel. 0481 531884
K2 ŠPORT OBUTVE
Raštel 8
K2 ŠPORT OUTLET
Raštel 12
VELIKA IZBIRA . KAKOVOST . PROFESIONALNOST • PRIJAZNOST . MODA . UGODNE CENE •
GORICA
GORICA
IZDELKI IZ KOVANEGA ZELEZA - VRATA - OGRAJE
RADISLAV
LEOPOLI
GORICA - Ul. Brigata Pavia 46, tel. 0481 531941
ZAVESE IN POSTELJNINA
Branko Ambrosi
GORICA - PIAZZA MUNICIPIO 4, tel. 0481 31890
Na pokrajini okrogla miza o Trgovskem domu
Dom goriških kultur
Prejšnji četrtek, 11. decembra, je potekalo v sejni dvorani pokrajinskega sveta v Gorici še zadnje srečanje niza z naslovom Projekt sožitje. Identiteta in integracija v večjezikov-ni družbi, ki sta ga priredila pokrajinska uprava in Slori. Tokrat je bila okrogla miza posvečena Trgovskemu domu in razmišljanju o njegovi vlogi. Napovedan je bil nastop več vidnih in uglednih predstavnikov javnih uprav; žal se večera ni udeležil senator Miloš Budin, ki je bil zadržan v Rimu, odsotna sta bila tudi predsednik goriške pokrajine Giorgio Brandolin in goriški župan Vit-torio Brancati. Zbranim so tako spregovorili deželni odbornik Roberto Antonaz, pokrajinski odbornik Marko Marinčič in občinski odbornik Damijan Terpin.
Marinčič je uvodoma spregovoril o Trgovskem domu kot prestižni in zgodovinski goriški palači, ki naj bi postala dom goriških kultur v znamenju vzajemnega spoznavanja, dialoga in srečevanja. Glede vrnitve stavbe je povedal, da bo največja težava v postopku, saj določila zaščitnega zakona 38/2001 niso dovolj jasna. Pokrajinski odbornik je tudi prebral pismo odsotnega sen. Budina, ki spodbuja k temu, naj ohranjamo zgodovinski spomin, obenem pa naj tudi gledamo najprej. Trgovski dom naj bo v tretjem tisočletju sedež različnih kultur, ki sobivajo in se spoštujejo. Druga goriška gledališča (Kulturni dom, Kulturni center Bratuž, Avditorij, Verdi) naj bodo sicer odprta tako Italijanom kot Slovencem in Furlanom, Trgovski dom pa naj bo nekaka "izložba" vseh omenjenih in goriških zgodovinskih skupnosti.
Terpin je spregovoril o organskem projektu, ki ga je občinska uprava zasnovala s širšimi zamahi in že predstavila vladi v osebi prefekta. V Trgovskem domu kot stični točki in informativnem središču naj bi bili poleg omenjenih prisotni tudi judovska in nemška skupnost. Občina dosti vlaga v projekt, saj od njega veliko pričakuje. Treba je se dogovoriti z ministrstvoma, ki imata svoje urade v stavbi, saj sta tudi pripravljeni se odseliti, če bi se
našli zanje alternativni prostori. Dejstvo pa je, je še povedal Terpin, da je bila palača Slovencem dobesedno zaplenjena, ukradena.
Po mnenju odbornika An-tonaza je ideja o domu goriških kultur izredna intuicija, ki govori o novem duhu v Gorici. "Trgovski dom bi lahko bil simbol novosti, ki naznanja nove čase in gleda v prihodnost." Vrnitvi tega, kar je bilo krivično odvzeto, bi bila tako dana nova razsežnost. Zato Dežela v polnosti podpira projekt. Krajevne uprave morajo enotno nastopiti pri osrednji rimski oblasti. Sam zakon 38 sili v dogovor z vlado. Šlo bo za znatno finančno breme in časi verjetno ne bodo kratki... V igro je potrebno potegniti lllyja in ves deželni odbor, saj je "treba priti do pomembnih odločitev pred 1. majem 2004".
V razpravi je nastopilo več zastopnikov javnih ustanov. Milan Pahor je v imenu Narodne in študijske knjižnice (ki ima po zakonu 38 posebno pravico do umestitve v stavbi) spregovoril o zahtevah slovenske knjižnice in soprisotnosti italijanske. O slednji je spregovoril direktor Marco Mena-to. Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je predložil, da bi novi dom upravljala in promovirala nova večjezikovna ustanova. Damjan Paulin je podčrtal potrebo po sinergijah s krajev-nimi upravami in postavil vprašanje, kdo bo določil seznam ustanov, ki naj vstopijo v Trgovski dom; spomnil je namreč, da je "cilj zakona 38 varovati slovensko narodno skupnost". Med drugimi je nekaj misli povedal tudi pokrajinski predsednik SSO Janez Povše, ki je spodbudil, naj se pospešijo ritmi in konstruktivni dogovori, treba pa je tudi senzi-bilizirati javnost.
Občutek imamo, da bo pot do uresničitve katerekoli rešitve še dolga. Zaradi zavlačevanj (zaščitni zakon bo kmalu praznoval tretji rojstni dan...), razočaranj zaradi počasnosti birokratskega aparata in verjetno neuresničljivih pričakovanj pa ostaja zlasti med predstavniki slovenskih ustanov nekaj grenkobe.
1)1)
PRODAJA IN POPRAVILA KOLES
EL1A CUK
S.N.C.
CEFARINR.& SAKSIDA A.
GORICA-Trg Cavour 9 tel. 0481 535019
PAOLO TOSELLI & C. s.n.c.
računalniki, prenosni in hišni telefoni, analogični in digitalni kopirni stroji
tehnični servis - tel. 0481 32772 GORICA - Korzo Verdi 81, tel. 0481 531621 r.a., fax 0481 534959 www.tosellinet.it - e-mail info@toselli.it
c7( 6offone
Nacija Suša/
Via.lKA IZMIKA SPODNJIH,A PERILA, NOGAVIC IN PIŽAM
GORICA-Travnik 26, tel. 0481 33587
LU.NA.
Lucia in Nadja SPODNjE PERILO
Triumph
GORICA - Travnik 5 A
voščijo viim
/y j/rr/'/Yfr//r/
7 rr//vr
vošči svojini obiskovalcem v zamejstva in matični domovini vese/ Božič in srečno Novo leto 2004!
-arJu.TT
STEVERJAN
Klanec 23 tel. 0481 884095 g
Zaprto ob torkih in sredah
13
GOSTILNA
PODVERŠIČ
1953-200.j
Ob 50-letnici obratovanja iskrena zahvala vsem cenjenim strankam.
GORICA, ul. Brigata Pavia 61, tel. 0481 530518
M Jfo
ČETRTEK,
1«. DECFMIU 2003
V*
ROMAN RAK
Robert in Nadja Cotič vošči vsem blagoslovljene praznike GORICA - Travnik, vogal ul. Roma in ul. Oberdan
(^raddetto podjetje
STEVERJAN - Dvor 13, tel. 0481 884015
ogrevanje/hlajenje/električna napeljava/ vodoinštalaterstvo
MOS - Ul, Camposanto 12, tel. 0481 80076 - 0481 80050 GRADEŽ (SKLADIŠČE) - Ul, Carduoci 42, tel. in fax 0431 80750
G
R
U
P
P
O
L?1
INTERCONTINENTALE
ORGANIZZAZIONE
TURISMO
VIAGGI e TURISMO
Turistična agencija IOT, ki že vrsto let sodeluje z Novim glasom pri organizaciji potovanj, Vam želi
VESELE PRAZNIKE IN DOBER ZAČETEK NOVEGA LETA.
Hkrati vas obveščamo, da smo pri agenciji IOT vedno na razpolago za katerokoli željo ali potrebo.
AGENCIJA IOT - GORICA
TURISTIČNUJRAD: ul. Oberdan 16, tel. 0481 533838, fax 0481 531780
urad za skupinska potovanja: Corso Verdi 22, tel. 0481 530900, fax 0481 530169.
14
ČETRTEK, l|8. DECEMBRA 2003
90-letna Števerjanka v OŠ v Pevmi
Spomini gospe Marice
V šolo smo povabili gospo Marico, vedro in mladostno devetdesetletnico. Pripovedovala nam je o svojem večkrat trpkem, a bogatem in enkratnem življenju. Obujala je tudi spomine na nekdanje lepe običaje.
Rodila se je v Steverjanu, v revni in številni družini. O-troštvo in mladost je preživljala pri teti in stricu, ki sta jo posvojila. Spominja se, kako so ob večerih molili rožni venec, in to prav vsak dan, četudi so bili utrujeni od napornega dela na polju.
Ob vseh svetih je skupaj z vaško otročadjo hodila od hiše do hiše pobirat hlebčke kruha-vahtiče. Mali Marici je teta pripravila žekeljček z vrvico in z njim seje odpravila po vaških zaselkih. Pri nekaterih hišah so otroci našli zaprta vrata, saj so bile gospodinje tako revne, da jim niso imele kaj ponuditi. Včasih so celo oni darovali siromašnim družinam vahtič ali dva, da so se domači otroci lahko nasitili.
V adventnem času je že kot deklič vstajala zarana, ob petih. Vsak dan se je napotila k adventni pobožnosti-zorni-cam. V temi si je svetila s petrolejko. Otroke je zeblo, saj so bili prerevno oblečeni. Na nogah so nosili cokle ali doma izdelane copate. V Steverjanu je stala "v borovcih" baraka, kjer so ob sv. Miklavžu namestili oder. Kmalu po očetovi smrti je tudi sama stala v množici otrok in nestrpno pričakovala, da sveti Miklavž pokliče njeno ime. Toda njenega imena ni poklical, saj zanjo ni bilo niti enega samega samcatega oreha...
Božič je bil posebno doživetje: polnočnica, molitev rožnega venca, božične pesmi, slovesna sveta maša... Doma so postavili preproste jaslice. Pastirci so bili glineni ali celo papirnati. Iz gozda so prinesli brin in nanj obesili orehe, ovite v bleščeče papirčke.
Ob pustu je vaška mladina obhodila vso vas. V košarah se je nabralo kar nekaj klobas in jajc. Pod večer so se zbrali na kakem skednju, kjer so klobase skuhali, iz jajc pa so scvrli ogromno frtaljo. O-šemljeni v stare cunje so ob zvokih harmonike veselo rajali. Ej, kako so znali biti veseli!
Radostno je bilo tudi ob poroki. Navada je bila, da se je isti dan poročilo več parov. Praznično ozaljšane nevestice so nosile obleke različnih barv, celo črne. Prave pa so bile le tiste čižme (čevlji), ki so ob hoji vsaj malo škripale. "Solni na škrips, v žepu niks!" Skozi vas je stopal razigran sprevod ljudi, ki je mlade pare spremljal do cerkve. Med njimi je bil vsaj en harmonikaš, ki je igral vesele viže.
Z žarom v očeh nem je ga. Marica pripovedovala o pripravah na veliko noč in o tem, kako so tedaj tudi otroci prihajali k bogoslužju tešči. Spominja se, kako sta se s teto napotili k vstajenjski maši že ob 2. jutranji uri, da bi bili kot Magdalena prvi ob Jezusovem grobu. Sama je nosila belo obhajilno obleko, teta pa je bila v črnem. Prišli sta veliko prezgodaj, a ker ju je zeblo, jima je mežnar odklenil cerkvena vrata.
Na veliko soboto je mežnar nosil po hišah kresilno go-
1
JOTO lil MIIA( '
bo in delil blagoslovljeni o-genj. Velikonočno kosilo je bilo res obilno. Na mizi so se pojavile redke dobrote: juha,
kuhan pršut, klobase, hren, fulje, menih... Tako ob Božiču kot ob Veliki noči so k obedu povabili tudi kakega reveža: vaškega potepuha ali osamljenega človeka.
Gospa Marica nam je povedala še marsikaj o nekdanji šoli in tablicah, na katere so pisali učenci, o strogih kaznih ipd. Vse njeno podajanje je bilo prežeto z globoko modrostjo.
Večkrat je ponovila, da neskončno ljubi življenje, a se obenem ne boji smrti. Ključ do prave sreče je po njenem brezpogojna ljubezen do bližnjega, skromnost in redna molitev.
Gospe Marici smo za te pomembne nauke in za čudovito srečanje zelo hvaležni!
Učenci 5. razreda osnovne šole Josipa Abrama
Božičnica in dobrodelna baklada v Štandrežu
Standreški rajonski svet prireja v nedeljo, 21. decembra, že tradicionalno božično srečanje, ki bo najprej v domači cerkvi, nato pa na osrednjem trgu. Pri pobudi sodelujejo standreški vrtec, osnovna šola Fran Erjavec, župnija in domača društva. V cerkvi se bo božični program začel ob 15. uri z nastopom otrok iz vrtca in osnovne šole, ki bodo s pesmijo in besedo ustvarili božično vzdušje in oblikovali glavnino programa. Pridružili se jim bodo vrstniki iz Vrtojbe. Nedeljski predbožični popoldan bodo sklenili domači zbori z božičnimi melodijami. Na trgu se bo nato praznično srečanje nadaljevalo ob božičnih slaščicah, čaju in kuhanem vinu.
Kot že vrsto let bo v Stan-drežu tudi dobrodelna baklada, ki jo ob sodelovanju društev pripravlja štandreški rajonski svet. Udeleženci bakla-
de se bodo zbrali na trgu pred cerkvijo v nedeljo, 28. decembra, in ob 17. uri krenili proti Jeremitišču, kjer se bodo o-krepčali in lahko zapeli pred lesenimi jaslicami.
PREJELI SMO
Razmišljanje o Podgori
Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Tako se glasi druga zapoved ljubezni. Torej ne delaj drugemu, česar nočeš, da bi bilo storjeno tebi. V tem duhu se oglašam v teh vrsticah samo za to, ker avtorica članka ",Razmišljanja" ob srečanju z nadškofom v Podgori, objavljenega na str. 10 v četrtek, 4. decembra 2003, je pozabila se podpisati in je ne morem osebno nagovoriti. Ker me je že preveč oseb vprašalo, zakaj sem tako "razmišljala", hočem javno povedati, da nisem jaz avtorica take blodnje in, ko bi bila, bi se odkrito in osebno podpisala.
Albina Pintar Russian
(JlLaffanicni pribor
Daniela &uia
GORICA - Ul. Trieste 271, tel. in fax 0481 520250
KONFEKCIJE
DARIA PODVEDŠIČ
vošči vesel Božič in srečno Novo leto!
V PRENOVLJENIH IN RAZŠIRJENIH PROSTORIH DOBITE, POLEG OBIČAJNE PONUDBE, TUDI VELIKO IZBIRO ELEGANTNEJŠE KONFEKCIJE
GORICA - Ul. Seminario 10, tel. 0481 533592
TRGOVINA JESTVIN
Maraž
Skarabot
GORICA - Placuta 13 Tel. 0481 531777
‘--Pelsa/ina - SCašetča/tna
OAafo/ti
(j0WJ - Icf. 0481 C2090G
ERRE TRE
Romanut Maurizio
OPRAVL/AMO VSA ZIDARSKA DELA l LASTNIMI STROjl
SOVODNJE OB SOČI - Ul. N. Sauro 2/G, tel. 0336 526199 e-mail: erretre23@libero.it
BERTOLINI
Maxi
SUPERMERCATO
Specializirana veletrgovina ... z odličnimi mesečnimi ponudbami. Velika izbira biološke hrane. Pričakujemo vas v Mošu pri Gorici!
OH PONEDELJKIH ODPRTO DOPOLDNE
voščijo vam
«L#
hndm
34170 GORICA - Ul. Gregorčič. 23 Tel. 0481 522 907 - Fax 0481 524 447 E-MAIL: budinf« seta.it
KATOLIŠKA KNJIGARNA
• knjige in revije ■ vse za šolo in pisarno ■ razne vrste papirja ■ sakralni predmeti, sveče ■ darila ■ plošče, kasete ■ igrače
GORICA - Travnik 25, tel. 0481 531407
Draguljarna - urama - zlatarna
VIRGILIO BRATINA s.n.c
dolga in kvalitetna prisotnost, označujejo jo resnost, strokovnost, kompetentnost na področju trgovine. Vesel Božič in srečno Novo leto 2004!
TRŽIČ, Corso del Popolo 28, tel. 0481 410674
/M/
r tramcu/
S
' /Y//7/ </
: /s/ /s/ /y/ s/
GORICA - Ul. Carducci 49, tel. 0481 535657
O
e Akri
tiskarna
ul. gregorčič, 18 34170 gorica tel. 0481.22116 fax 0481.22079 info@graficagoriziana.com
HUMAR
IZBRANA BRIŠKA VINA
kmetiia HUMAR Marcello in Marino s.s.
ŠTEVERJAN, Valerišče 2, tel. in fax 0481 884094
BAR
PRINCIPE
Vošči vesel Božič in srečno Novo leto
GORICA - Corso Verdi 1
i/Di
ITALIJANSKI
DISKONT
Semolič Silvano
GORICA - Ul. Kugy 28, pri mejnem prehodu Rožna Dolina tel. 0481 550589 / delovni čas: non stop 8.30 19.30
OE5PAR
KOMAULI S.r.l.
VOŠČI VSEM KLIENTOM VESEL BOŽIČ IN SREČNO NOVO LETO 2004
GORICA, Ul. Don Bosco 169, tel. 0481 533093 1®_______________________
SPAR
TJrais* tv«3|* 1 V
Tfcrfilflninlm v L
voifljo vam
Gostilna	
«FRANC»	Pri Francetu
	Pristna domača kuhinja
	Zaprto ob nedeljah in
c^=ar'	ponedeljkih
SOVODNJE OB SOČI - Prvomajska 86, tel. 0481 882038	
COSTU,N \
KORŠIČ
Zaprto ob torkih in sredah STEVERJAN - Sovenca 7, tel. 0481 884248
HOTEL - RESTAVRACIJA
NANUT
Hotel vedno odprt, restavracija zaprta ob sobotah in nedeljah ŠTANDREŽ - Ul. Trieste 118, tel. 0481 21168
GORICA - Ul. Duca d’Aosta 72, tel. 0481 81307
OSLAVJE- zaselek Lenzuolo Bianco 1 tel. 0481 547103, 0481 31072 www.fieglvini.com e-mail: info@fieglvini.com
Gostilna
VID PRIMOŽIČ
Pri Pavlinu
Zaprto ob petkih
GORICA - Drevored 20. septembra 138, tel. 0481 82117
'^trattoria^č^ostiihoi
1670 - 1990
"š&et/etak
di Devetak Agostino & C. s.n.c.
Zaprto v ponedeljek in torek
veječ	ctt
j rečeta 2004/
VRH SV. MIHAELA 48 (Sovodnje ob Soči), tel. 0481 882005
NARDIN VOJKO
ZASTOPNIK
F©RST
laško pivo
SCGV Komel, KCLB in ZCPZ
“Božič 2003”
Sobotno 6. Srečanje z glasbo bo prijeten uvod v božične praznike. Na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž bodo domači glasbeniki izvedli Saint-Saenov božični oratorij in izbor slovenskih božičnih pesmi. Skoraj 100-članski ansambel, ki ga sestavljajo zbora Lojze Bratuž in Hrast ter orkester Ars-Ate-lier (na sliki), bo vodil Hila-rij Lavrenčič. Solistične vloge bodo odpeli: Alessandra
Schettino-sopran, Mateja Bukavec-mezzosopran, Pa-trizia Belloni-alt, Leone Fer-ri-tenor in Damjan Locatelli-bariton. Dogodek ni samo glasbeni, ker poleg prijetnih melodij prinaša svežino mladih domačih poustvarjalnih sil in konkretno povezuje pisano kulturno podobo ob meji.
Vabljeni torej v Kulturni center Bratuž v soboto, 20. decembra, ob 20.30!
		PIERLUIGI BUMBACA FOTOGRAF
		
		GORICA, Ul. delle Monache 11 tel.-fax 0481 30866
		
		
Vesel Božič in srečno novo leto želi
TRGOVINA
Velika izbiro torbic, dežnikov in raznovrstnih kvalitetnih izdelkov
GORICA - Raštel 23, tel. 0481 33790
GOSTILNA
PAOLA
Sonja Ščukovt
želi vesele božične in novoletne praznike!
ŠTANDREŽ-Ul. Monte Sabotino 20, tel. 0481 523134
GOSTILNA SIRK
PRI LOVCU
SUBIDA - PLESIVO, tel. 0481 60531
PHOTO
LABORATORIO
PHOTO LABORATORIO lastnik: Carlo Sclauzero
34170 GORICA-Ul. Locchi 2 tel. 0481 535165
AGRARIA SEMENARNA
CUSSIGH
BAUCON
GORICA - Ul, Corsica 7/a
Tuttidi
MARKET
Emilio Povšič
GORICA-Tržaška ul. 261, tel. 0481 21193
IZDELKI IZ KOVANEGA ŽELEZA IN ALUMINIIA
Tabaj F.Ui sne
Miloš in Raimondo Tabaj
GORICA, ul. Gregorčič 24 tel. 0481 21514 fax 0481 21987
ŠTANDREŽ - Ul. S. Michele 324, tel. 0481 21065, fax 0481 522410
'Maxi
MARKET S. ANDREA
vošči vsi;,m cenjenim odjemalcem ho/.ičnega
VESELJA POLNI; ERA/NIKE ŠTANDREŽ, Ul. San Michele 184 Max»
DAROVI
ZA CERKEV v Sovodnjah: namesto cvetja na grob Vilka Tomšiča daruje Hadrijan Corsi 1 ()(),()() C; ob 1. obletnici smrti Bože Gruden Maraž, darujeta mama in sestra
50.00 €; ob spominu na mamo Marijo daruje družina Peršolja 50,00 za cerkev in 50,00 € za lačne.
ZA CERKEV na Peči: N.N.
10.00 €; N.N. 50,00 € in za cvetje 10,00 €.
ZA CERKEV v Rupi: Marti-nuč, Renče 10,00 (•'; N.N. za ogrevanje 50,00 €; mama Felicita v spomin na hčerko Nevenko 50,001; druž. Čev-dek v spomin na sestrično Nevenko 50,00 t’.
ZA CERKEV v Gabrjah v spomin na Marijo Peršolja Predan: druž. Kralj z Opčin
50.00, Pavla Hrovatin z Opčin 10,00, druž. Tomšič Drago 30,00, druž. Češčut Fani
25.00, druž. Češčut Marijo
25.00, N.N. 40,00, Silva z družino 50,00 €; za cerkev in stroške Aldo Peršolja v spomin na mamo Marijo
200.00 €.
ZA NOVI ^las: s. Marghe-rita Dovžan, Rim, 20,00 €; N.N. 100,00 €; N.N. 5,00 €.
ZA KANALSKO dolino: N.N. 50,00 €.
VOŠČILA
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško vošči članom in prijateljem vesel Božič in srečno Novo leto.
ZAHVALA
ZAHVALA
Zahvaljujemo se vsem, ki so nam ob izgubi dragega moža, očeta in nonota
NIKOTA
stali ob strani.
Družina Pavletič
večer črnske duhovne glasbe: Jeanette Thompson-sopran, Kenneth Merrill-klavir. Sobota, 20. t.m., ob 20.15 v veliki dvorani KD v Novi Gorici.
MLADINSKI PEVSKI zbor Vrh sv. Mihaela prireja božičnico, ki bo v cerkvi sv. Lovrenca v nedeljo, 21. t.m., ob
10.30 z mladinsko mašo. Sledi božičnica, po njej pa bodo prvoobhajanci prodajali božične izdelke v dobrodelne namene.
ŽUPNIJA V Štandrežu sporoča, da bo urnik spovedovanja pred prazniki naslednji: nedelja, 21. t.m., od 18.30 do 20. (g. Karlol; ponedeljek, 22. t.m., od 14. do 15. (g. Cvetko), od 17. do 19. (g. Vojko), od
19.30 do 21. (g. Karlo).
ŽUPNIJA ZGONIK prireja
božični koncert v nedeljo, 28. decembra, ob 17. uri v župnijski cerkvi v Zgoniku. Sodelujejo domači cerkveni pevski zbor, MePZ Devin-Rdeča zvezda ter organist Andrej Pegan in bariton Aldo Žerjal. Lepo vabljeni!
UČENCI OSNOVNE šole O-ton Župančič in otroci otroškega vrtca iz ul. Brolo vabijo na božičnico, ki bo letos v Kulturnem domu v Gorici v torek, 23. decembra, ob 11. uri. Vljudno vabljeni!
ZAVOI) SV. Družine bo imel letos polnočnico ob 23. uri.
DRUŠTVO SLOVENSKIH u-
pokojencev za Goriško obvešča člane in prijatelje, da bo letošnje silvestrovanje v nedeljo, 28. decembra, v Gaglia-nu blizu Čedada. Prijave na sedežu ob sredah od 10. do 11. ure ali pri poverjenikih ali na tel. 0481 882024.
DRVA ZA KURJAVO po 10,00 evrov za stot Vam pripelje na dom s prikolico Aleš Komjanc (tel. 0481 390238)
OBVESTILA
Uprava Novega glasa v Gorici bo zaprta v sredo, 24. decembra popoldne, v sredo, 31. decembra, in v petek, 2. januarja 2004.
KULTURNI DOM Nova Gorica prireja v sodelovanju s Kulturnim domom Gorica
SCGV EMIL KOMEL
BOŽIČNI
NASTOP
KC Lojze Bratuž
Ponedeljek,
22. decembra 2003, ob 18.30
GLASBENA MATICA GORICA v sodelovanju s KULTURNIM DRUŠTVOM SOVODNJE
HARMONIKARSKI ORKESTER »ZPGŠ«
DIRIGENT: prof. Claudio Furlan SOLISTA: Igor Zobin in Goran Ruzzier
Kulturni dom - Sovodnje v soboto, 20. decembra 2003 ob 17.30
Vljudno vabljeni!
PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ Zborovski koncert
BOŽIČ V SLOVENSKI GLASBI IN BESEDI
IZVAJA Mešani pevski zbor Štandrež DIRIGENT David Bandelli RECITATORJA Majda Zavadlav in Marko Brajnik
Praznik sv. Treh kraljev, 6. januarja 2004, ob 20. uri
Župnijska cerkev sv. Andreja v Štandrežu
15
Četrtek,
18. DECEMBR 2003
Advent - čas pričakovanja
Za darila bo še treba čakati
Advent je na Koroškem čas, ko pridne gospodinje, otroci in celo možje skupaj poprijemajo za delo ter se lotevajo opravil, ki lepšajo pričakovanje na Božič.
Neredko se namreč godi, da tudi moški, ki se sicer celo leto branijo kuhinjskih opravil kot hudič križa, radi
16
ČETRTEK,
v tem casu zamesijo m spečejo kak slasten piškot. Pa še ponosni so na to, ko sosed pride na obisk in pohvali prav njegov ročni izdelek.
Na otroke - manjše in večje - pa seveda pazita pozorna ženska roka in pogled. Samo po vstopu Avstrije v Evropsko unijo so se tudi na prodajnih policah tukajšnjih trgovin plaho pojavili panettoni in pando-
ri, vendar je poraba slednjih tudi v božičnem času tako nizka, da boste zaman iskali popuste, kot ste jih vajeni v Italiji. Za to so krivi res izvrstni domači piškoti, ki uspešno kljubujejo modnim kulinaričnim muham globalizacije.
Advent je res nenavaden čas. V deželnem muzeju so, po zaslugi novega kustosa, odprli razstavo Koroški Božič, v kateri predstavljajo božične šege na Koroškem. Na otvoritvi 11. decembra so se pojavili tudi koledniki iz Radiš. Tipično ziljsko ko-
ledovanje je na Radiše prenesel župnik, vendar se je ta običaj razvil tudi v novem okolju - v Rožu. Koledniki so vso srečo v novem letu voščili v slovenščini, kustos pa je vse prisotne opozoril, kako revna bi bila Koroška, če bi ne bilo poleg germanske še slovanske in romanske kulture.
Darila so sestavni del božičnih praznikov. Koroški Slovenci so tik pred prazniki dobili novico o novem sestavu sosveta, kar je spet zagrenilo predpraznično vzdušje na ravni krovnih organizacij. Pa še vprašanje radia in tiska ni še rešeno! Advent, oziroma čas pričakovanja, še traja. Za darila bo še treba čakati.
Peter Rustja
2 2. STRANI
Hud udarec...
Sadama Huseina so obtoževali, da razpolaga s sredstvi za množično uničevanje, zaradi česar je OZN poslala v Irak skupino izvedencev, ki pa ni našla ničesar. Teh sredstev ni odkrila niti ameriška vojska in njeni britanski ter drugi zavezniki, ki so pred meseci vojaško zasedli celotno iraško državno ozemlje. Dejstvo je tudi, da kljub napovedim Iračani niso sprejeli Američanov, Britancev in ostalih zasedbenih sil kot osvoboditelje, temveč da so jih dejansko imeli za okupatorje in z njimi ustrezno ravnali. Do aretacije Sadama Huseina je vladalo splošno mnenje, da vodijo gverilo njegovi ljudje, ki jih tudi mastno plačuje. Koliko vse to ustreza resnici, se bo najbrž kmalu dognalo.
Nobena skrivnost pa ni, da je Sadam Husein gmotno podpiral islamski fundamentalizem in z njim tesno povezani mednarodni terorizem, to je organizacijo Al Kajda, na čelu katere je Osana Bin La-den. Znano je dalje, da je Sadam Husein denarno podpiral družine palestinskih samomorilcev in da je bil smrtni sovražnik izraelske države.
Z 2. STRANI
Slovenska skupnost...
Pri sodelovanju z Marjetico se pa vendar ne odreka samostojnosti in neodvisnosti v političnih izbirah, pa tudi ne vidljivosti in neokrnjene avtonomije pri ravnanju z manjšinskimi problemi.
Ni torej nevarnosti, da bi se edina manjšinska stranka v Italiji utopila v Marjetici in postala kvečjemu njena slovenska komponenta, po zgledu Slovencev pri levih demokratih, komunistih, prenoviteljih, ligaših, naprej Italijanih ali fašistih. Naša lipova vejica še vedno ponosno razkazuje vso svojo narodno zavest, in po sklepih in udeležbi v Ste-verjanu se nam ni bati za prihodnost.
Vendar si ne smemo zatirati oči pred dejstvom, da so sirene, ki peljejo v večjo politično odvisnost od zdaj že stranke Marjetice, vedno prisotne in vabljive in mestoma
tudi že uspešne pri prepričevanju naših predstavnikov, da je bolje, če se SSk ukvarja bolj s splošnimi problemi in manj s specifično manjšinskimi zadevami, da bolj kot do sedaj sodeluje v sooblikovanju skupnega dobrega upravljanja, da njeni člani bolj delavno vstopajo v Marjetičine krožke in se vključujejo v debate, da se postopoma odrekajo znaku in nazivu Slovenske skupnosti, da se nastop načelnika svetovalske skupine Marjetice enači z mnenjem tudi slovenskih predstavnikov lipove vejice v izvoljenih organih itd.
To so lahko nevarni posli za nadaljnji neokrnjeni razvoj naše male, a ponosne in dragocene narodne stranke, saj vemo, da je včasih lažje in bolj enostavno sprejemati sklepe v številnejši skupini, da ni vedno primerno oglašanje v imenu slovenske narodne skupnosti, da je prijetneje nositi vzdevek zmernosti kot pa ekstremizma (tak je namreč po-
gostoma naziv za tiste, ki si prizadevajo za dosledno priznavanje vloge in položaja narodne skupnosti, v vseh svojih odtenkih: uporaba jezika, zgodovinska pričevanja, to-ponomastika itd.)
Druga nevarnost pa stoji prav v prevelikem opredeljevanju za Marjetico in njeno sredinsko usmerjenost. Slovenska skupnost si ne more namreč dovoliti, da Slovence na levi in na desni nima za svoje, saj smo vendar stranka, ki ima v ustanovnem aktu zapisano, da je odprta vsem zamejskim rojakom. Ni med nami člana, ki si ne prizadeva za to, da bi nekoč vsi narodno zavedni Slovenci bili v isti politični formaciji, kjer bi v treznem soočanju izoblikovali skupna stališča, ki bi jih potem monolitno zagovarjali pred italijansko javnostjo.
Jasno je, da pri takem projektu ne bodo nikoli sodelovali taki, ki so svoje interese že zdavnaj prodali vsedržavnim strankam, lahko pa raču-
namo na doprinos večine na-rodnozavednih zamejcev, ki danes naravnost išče skupnega dogovarjanja, predvsem pa mrazi razprtije in natolcevanja med slovenskimi političnimi predstavniki.
Stranka lipove vejice mora še bolj kot doslej iti na pot vsemanjšinskega predstavništva, ki ga danes tudi krovni organizaciji odobravata in iščeta: pa ne zato, da se ustvari neko novo umetno telo, v katerem bi po kakem izredno kompliciranem ključu sedeli predstavniki raznih sredin, pač pa da se slovenska narodna stranka uveljavi kot legitimna zagovornica celotne manjšine.
Seveda je za to treba pokazati in dokazati dejansko voljo in širino, česar nismo bili vedno sposobni, vendar je tudi vedno bolj jasno, da časi zahtevajo danes tako stranko, v kateri bodo imeli zagovornika in predstavnika vsi "uporabniki našega jezika", da se tako izrazim. Torej ne več de-
litve med "bele" in "rdeče", pač pa kvečjemju med zagovornike samostojnega političnega nastopanja in torej predstavnike celotne narodne skupnosti, ki se hoče kot taka ohraniti, ter ostale posameznike, ki si take pravice ne bodo mogli lastiti preprosto zato, ker so se že odpovedali lepemu delu svoje narodne pripadnosti s tem, da so utopljeni v italijanske stranke.
Želel bi si, da bi se o teh kočljivih in ključnih vprašanjih za bodočnost naše stranke razvila, tudi na straneh Novega glasa, poglobljena debata, tudi z doprinosom danes že bivših politikov ali sploh vseh tistih, ki jim je zadeva pri srcu, mlajših in starejših, bolj ali manj "naših", ker Slovenska skupnost mora prisluhniti prav vsem svojim dejanskim in potencialnim volivcem.
Pristne in blagoslovljene praznike Vam želi
Mirko Spazzapan, Deželni svetovalec Slovenske skupnosti
Ameriški predsednik Bush je od tistega usodnega 11. septembra leta 2001, ko so člani teroristične organizacije Al Kajda izvedli strahotni atentat v Nevv Yorku, trdno prepričan, da se takšna oblika terorizma lahko uspešno zatira le z uporabo sile, torej z orožjem. Tako je tudi proti volji Združenih narodov letos spomladi z vojsko napadel Irak, pri čemer je našel razumevanje le pri Britancu Blairu, Spancu Asnarju in naposled tudi pri italijanskem ministrskem predsedniku Berlusconiju, ki pa je svoje vojake poslal v Irak , potem ko so Amerikanci ter Angleži že bili zasedli vso iraško državo. Proti uporabi sile brez privoljenja OZN pa so bile mnoge države, med njimi zlasti Francija, Nemčija in tudi Rusija. Proti vojaškemu posegu v Iraku je bil tudi in zlasti papež Janez Pavel II., saj je v svetu močno odjeknila njegova izjava, da namreč "prevzema veliko odgovornost pred Bogom in zgodovino ,kdor se odloči za uporabo sile ".
Sadam Husein je zdaj v rokah ameriške vojske in bo za svoje zločine ter zla dejanja odgovarjal iraškemu ljudstvu, kot je izjavil ameriški predsednik Bush. Nekateri menijo, da je njegova aretacija pospešila postopek prevzema oblasti po iraškem ljudstvu. Zadeva seveda ni prav nič preprosta, saj vemo, da so velike težave že med samimi suniti in šiiti, ki jim je sicer islam skupna veroizpoved, a se med seboj silno težko sporazumevajo. Poleg tega pa obstajajo še Kurdi, ki gospodarijo na severu države in ki jih je Sadam Husein še posebej preganjal. Ne gre končno omalovaževati še koristi mnogih držav, ki jih zanimajo predvsem petrolejski vrelci ter celotno stanje na tem važnem predelu sveta. Prijetje Sadama Huseina pa utegne biti ali postati pomemben zgodovinski mejnik ne glede na že tako kočljivo vprašanje terorizma.
GLOSA JURIJ PALJK
Nekaj misli bom napisal o božičnih lučkah, s ka terimi so nam letos "postregli" že konec meseca oktobra, ko so jih nameščali delavci, da so jih lahko že sredi novembra prižgali. Ker tokrat ne bom polemiziral še s temi navadami današnjih dni, bom samo zapisal, kako res je, da sodobnik danes izgublja smisel za mero in seveda tudi za praznike. Praznik namreč zares ne more biti praznik ravno vsak dan, preprosto zato ne, ker ni vsak dan praznik, ampak, kot pravi naš Pesnik: "Življenje ni praznik, je delovni dan!"
Dejstvo, da nekdo hoče iz celega meseca, pravzaprav meseca in pol, narediti praznične dni, ne gre! To preprosto ne gre, ker se potem zgodi, da pravega praznika ni!
Mislim, da je zmota današnjega sitega in vsega naveličanega zahodnega človeka, ki je izgubil smisel za mero, ravno v tem, da misli, da je vsak dan lahko praznik in prav zato nikdar ne praznuje več. Večkrat sem to misel že povedal, a vztrajam, ker tudi pri nas vse globlje drsi-
0 lučkah
mo v porazno potrošništvo, ki mu ni videti konca. Preprosta resnica, da praznika ne merimo po številu prižganih luči, ampak po tem, kaj človek v sebi občuti na praznični dan, nikogar ne strezni. Zdi se, da se je v nas, ki nam je dano živeti v najbolj boga ti družbi vseh časov, odkar je človek na Zemlji, dobesedno naselila puščava nezadovoljstva z vsem, še najbolj z nami samimi.
Spadam med ljudi, ki smo v otroštvu še občutili vsestransko pomanjkanje in ga danes zato ne privoščim nikomur. Istočasno sem sin generacije ljudi, ki je bila lačna črnega kruha in je naredila vse, da smo danes mi belega siti, nekateri nesramno presiti. Naši starši so naredili vse, da bi mi živeli bolje, in prav je tako, saj smo danes mi starši otrok, katerim želimo dobro
in zato skušamo narediti zanje samo najboljše.
In zalo lahko zapišem, da so bili prazniki v dobi pomanjkanja materialnih dobrin večji prazniki, kot pa so danes, ko imamo kruha in potice dovolj, dovolj oblek in topline v varnih stanovanjih ter hišah, za katere največkrat še sami ne vemo, če so tudi naši domovi. Včasih me je zato prav strah, ko gledam, kako danes zebe v srcu ljudi sredi zakurjenih, udobnih stanovanj, na divanu pred porazno prazno televizijo, ko pa ne vem, zakaj je tako.
"Imajo vse, a niso srečni!" je trditev, ki ste jo sami večkrat slišali iz ust staršev, ki z žalostjo v srcu gledajo na svoje otroke, na nas, današnje odrasle, že same starše otrok, in ne razumejo njihovega -našega vsesplošnega nezadovoljstva.
Praznikov ne merimo s številom prižganih lučk in ne s polnimi torbami daril, s katerimi skušamo napolniti luknje v sebi! Jalovo je to naše početje, jalove so števil-
ne prižgane lučke, če praznika ne nosimo v sebi!
Tako sem tudi letos šel v garažo v spremstvu otrok in potegnil na dan škatlo z božičnimi lučkami, ki jih vsako leto pri nas doma prižgemo na oljki pred hišo.
In povem vam, da sem bližajoči se božični praznik začutil šele v trenutku, ko sem poskusil lučke prižgati in se
seveda niso prižgale... Pred seboj sem namreč zagledal očeta, ki je meni prižigal lučke in se mu, tudi njemu, vsako leto znova, pri prvem poizkusu nikdar niso prižgale!
Sledil je obred popravljanja lučk, ki ga gotovo poznate, saj se najbrž tudi vam ob Božiču vse lučke ne prižgejo...
j m ljk@noi 'igla s. il
PREJELI SMO
Vesti iz Števerjana in zJazbin
Tedensko prebiram Vaše (ali naše) glasilo Novi glas. Uživam, da lahko tedenske dogodke prebiram v svojem jeziku. Z žalostjo v srcu zvem, koliko naših na-rodnozavednih ljudi odhaja v Večnost. O novih rojstvih pa časniki molčijo. V naši občini, ki šteje 820 prebivalcev, je razveseljivo dejstvo, da se je v letu 2003 rodilo kar 7 otrok: pet deklic in dva dečka, 6 v Šfeve-rjanu in 7 otrok na /azhinah, le-tega je ob svojem obisku v naši župniji krstil na Jazbinah (v ne-
deljo, 26. oktobra) sam g. nadškof Dino De Antoni. Drugo, kar mi je všeč v Novem glasu, je Vaša tedenska Glosa; za nekatere je dolgočasna; meni osebno je všeč dejstvo, da Vipavci in Brici imamo različna imena za isti predmet. Vipavci: fouč, foučič, krhlji; Brici: fauč; faučč, kuščici. Ali ni to zanimivo, da ohranjamo Vipavci in Brici, naša v nas zakoreninjena imena za iste predmete, ki smo jih podedovali in ohranili po naših kmečkih prednikih. LJ-pam, da boste nadaljevali z gloso!
Hvala! Pa brez zamere!
Ada Gabrovec
NOVI GLAS / ŠT. 48 2003
SLOVENIJA
Janez Janša: Oblast dela krivico vsem, ki imajo Slovenijo za domovino
V samostanu na Kostanjevici
O “izbrisanih” bo ponovno odločalo ustavno sodišče
Šestdesetletnica ustanovitveIX.
Državni zbor je v lem mesecu imel dve izredni zasedanji, ki sta bili namenjeni obravnavi in sklepanju o važnih notranjepolitičnih temah. Poslanci iz strank vladajoče koalicije so zavrnili zahtevo tridesetih kolegov iz opozicije, naj parlament razpiše predhodni zakonodajni referendum o že sprejetem t.i. tehničnem zakonu o izbrisanih. Večinsko mnenje je bilo, da bi morebitni referendum lahko imel neustavne posledice, bi torej domnevno prizadel človekove pravice posameznikov, zaradi česar naj o primernosti referenduma odloči Ustavno sodišče. To najvišje telo pravne države že izvaja ustrezni postopek, svoj sklep pa naj bi sprejelo nemara do konca tega leta.
"Izbrisani", to je tisti posamezniki z območij prejšnje skupne države, ki so bili iz raznih razlogov, po večini pa po lastni volji, iz seznama stalnih prebivalcev prepisani v register tujcev, so postali razlog za polemike in spore med političnimi strankami, znanimi osebnostmi, in celo za obračunavanja v krajevnih okoljih na Koroškem. V Sloveniji naj bi skratka nastalo vzdušje t.i. ksenofobije, to je sovraštva do tujcev in vsega tujega. Varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek je na komercialni televiziji POPTV celo menil, da Slovenija glede na primer izbrisanih postaja fašistična država. Čez kakšen dan je takšno primerjavo sicer zanikal, ni pa se odzval na zahtevo, naj se Slovencem javno opraviči.
V	nastalem vzdušju je gostilničar )ože Kreuh iz Mežice začel zbirati podpise z zahtevo, naj tamkajšnjemu domačinu
Marku Peraku odvzamejo slovensko državljanstvo. Med osamosvojitveno vojno leta 1991 je kot komandir stražnice jugovojske pri mejnem prehodu Holmec ukazal napad na slovenske teritorialce, s tem poveljem povzročil žrtve in veliko škodo, zdaj pa blati politike, ki imajo največ zaslug za osamosvojitev Slovenije. Pod zahtevo za odvzem državljanstva so zbrali že nad tisoč podpisov krajanov. Napetost med prebivalci Mežiške doline je še narasla, potem ko so se v nekaterih poštnih nabiralnikih pojavili letaki s podpisom nekakšnega odbora za čistejšo Slovenijo, ki zatrjuje, "da Slovenci nismo za srbske izbrisane, kot tudi ne za "islamski harem pri nas". S posebno izjavo se je oglasil Forum za levico (domnevna nestrankarska organizacija za civilno družbo), ki meni, "da do mobilizacije množic prihaja iz predvolilnih razlogov, pa tudi zato, ker nekateri politični voditelji sovražijo tujce."
V	državnem zboru je o izbrisanih imel umirjen in pomenljiv govor Janez Janša, predsednik Slovenske demokratske stranke in morda najboljši poznavalec te problematike pri nas. Zahteval je enakost pred zakonom za vse državljane. Slovenska demokratska stranka je predlagala spremembo tehničnega zakona o izbrisanih, "tako da bi omogočal, da se posamični primeri t.i. izbrisanih posebej preverijo oz. da se vsak primer posebej obravnava. To bi omogočilo izločitev oz. ločitev med morebitnimi morda upravičenimi in po našem mnenju večinoma neupravičenimi primeri. Gre prepro-
sto za odnos do pravne države. Dela se krivica tistim - ne glede na narodno pripadnost -, ki so leta 1991 Slovenijo prepoznali kot svojo državo in svojo domovino, sprejeli naše državljanstvo, ki je bilo zelo širokogrudno ponujeno, ne pa tistim, ki so imeli takrat in imajo tudi še danes Slovenijo za necivilizirano državo in pravijo, da zaradi lega niso želeli in ne želijo njenega državljanstva. S t.i. tehničnim zakonom je vlada hotela prikriti najspornejšo kategorijo izbrisanih (kako krivičen izraz), ki je večinoma sestavljena iz pripadnikov nekdanje napadalne jugoslovanske armade, jugoslovanskih carinikov in drugih nekdanjih uslužbencev jugoslovanskih zveznih organov, ki so 1.1991 z gnusom zavračali slovensko državljanstvo. Mnogi od teh so tudi aktivno sodelovali v agresiji na Slovenijo."
NAPOVED RAZKRITJA KORUPCIJE V SLOVENSKI POLITIKI
Okrajna sodnica v Ljubljani Deana Fekonja je 9. t.m. nekdanjega državnega sekretarja (podministra) na ministrstvu za gospodarstvo dr. Borisa Šuštarja obsodila zaradi jemanja podkupnine na dve leti in štiri mesece zapora, sedem milijonov tolarjev denarne kazni in na dveletno prepoved opravljanja poklica, povezanega z upravljanjem proračunskih sredstev. Obsojenec zatrjuje, da je nedolžen, in pravi, da za vsem stoji politika. Napovedal je razkritje korupcije v slovenski politiki, zlasti na ministrstvu za gospodarstvo, kar naj bi se zgodilo v obdobju pred volitvami leta 2004.
V nedeljo, 20. decembra, bosta zaključni slovesnosti ob 60. obletnici začetka vseljudske vstaje na Primorskem, ki je sledila razpadu Italije 8. septembra 1943. Namenjeni bosta proslavljanju IX. korpusa, ki je bil največja odporniška enota na območju srednje Evrope.
V	njej je bilo več tisoč Primorcev in tudi manjše število italijanskih partizanov. IX. korpus je osvobodil Primorsko, Gorico, Beneško Slovenijo in Rezijo ter sodeloval pri osvoboditvi Trsta in Koroške. V okviru slovesnosti bodo ob 11. uri v spominskem parku na Trnovem odkri-
li	doprsni kip Stanetu Poto-čarju-Lazarju, enemu izmed poveljnikov korpusa, ustanovitev te enote pa ob 13. uri počastili na Lokvah. V tem kraju je bil namreč od 26. decembra 1943 pa do 10. oktobra 1944 sedež poveljstva omenjene enote. Pred slovesnostima je predsednik organizacije borcev v Novi Gorici Vladimir Krpan na srečanju s časnikarji obžaloval primere podcenjevanja vloge devetega korpusa pri osvoboditvi Trsta. Med tistimi, ki imajo o tem pomisleke, je omenil tudi senatorja Miloša Budina. Sicer pa je bil IX. korpus ob koncu vojne oz. ob osvoboditvi razpuščen, najbrž zaradi tega, ker je bil slovenska vojaška enota, v katero ne bi mogli uvesti poveljevanja
v	srbskem jeziku. Zdravko Klanjšček je v svoji knjigi o devetem korpusu slovenske narodnoosvobodilne vojske zapisal, "da čeprav ni ohranjen noben dokument o ukinitvi štaba IX. korpusa, je gotovo, da ta 13. maja 1945 ni več obstajal."
Marjan Drobež
PDG / Premiera otroške predstave
Očarljivi ples Župančičevih Mehurčkov
Preddverje Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica, odeto s prazničnimi lučicami, je v petek, 12. t. m., pod večer zvabilo v Talijino naročje svoje najmlajše o-biskovalce v spremstvu mamic, očkov..., pa tudi veliko odraslih radovednežev, in jim podarilo najlepše božično darilo: novo domačo produkcijo, premierno izvedbo Mehurčkov. Radožive pesmice o dobrodušno nagajivem, iskrenem, nikdar lažnivem fantičku, začudenem ob lepotah narave, so izšle izpod peresa Otona Zupančiča daljnega I. 1915, ko je naše kraje s krvjo zaznamovala prva svetovna vojna. Od tedaj so razsvetljevale in polnile z radostjo več generacij otrok in njihovega čara ni niti najmanj načel zob časa. Nasprotno, še zmeraj jih malčki imajo zelo radi, ker znajo tako pristno, sveže in ljubeče nagovarjati njihova srca, ker so blizu njihovim občutkom, razpoloženju, in zakaj ne, tudi njihovi občasni nagajivi muhavosti.
V	vsej tej očarljivosti so oži-
vele v odrski priredbi Petra Hreščaka in režijsko zelo dognani zasnovi Primoža Beblerja, že šest let umetniškega vodje PDG. Na svoji gledališki poti je večkrat režiral, v novogoriškem gledališču pa tokrat prvič. Kot milni mehurčki lahkotno, z mehko obču-
predan gledališču, ki si je zamislil živahno scensko podobo, kostume in zelo učinkovite, funkcionalne lutke - tudi zvedave velike glave čebele, medveda... -, duhovito ponazarjajoče protagoniste pesmic, dramaturginja Tea Rogelj in lektor Srečko Fišer z
£>
&
*
>0131= H
tljivostjo in domišljijo prepredeno, zvočno bogato uprizoritev, ki niti za sekundo ni zdolgočasila niti dveletnih otrok, so mu pripomogli ustvariti glasbenik Mirko Vuksanovič z na moderne ritme uglašeno uglasbitvijo iskrivih stihov, ki so pridobili zvočnost in onomatopejsko poskočnost in vedrino, arhitekt Emir Geljo, Sarajevčan, ves
natančno opravljenima nalogama, Samo Oblokar s čarobno svetlobo in asistent scenografa Iztok Babič. Izvajalski del je pripadal mladim igralkam Alidi Bevk (Čivlida), Ani Facchini (Brundana), Marjuti Slamič (Regjuta), ki so razkazale svoje bogato odrsko znanje. Kot je razvidno, se je režiser šegavo poigral z imeni izvajalk, ki so ob sebi imele
otroke Jako Fortunata (Ciciban), Uršo Vendramin (Lenka) in Niko Mlakar (Mehurček), ki je v ozadju ustvarjala milne mehurčke in animirala nekatere lutke. Na odru je ležala ogromna knjiga-Mehur-čki in piš vetra je pomagal Cicibanu jo odpreti. Takrat so se z njenih strani oglasile pesmice in z njih vzklili (strani so imele štiri velike okrogle odprtine) živahni protagonisti: Ciciban, ki teče v zeleni dan, ptičke, čebelica, ki jo je premotil, smešne žabice, ki so upajoče zrle v oblake, rožice, zvonovi, kladiva... Beseda, glasba, petje, vse se je složno ujemalo tudi z ljudskimi belokranjskimi motivi, ki so kot spomin na Župančičev rojstni kraj sevali iz postavitve in izžarevali iz kostumov, sešitih po zgledu in navdihu ilustracij Marlenke Stupice. Igralke in mali soigralci so vedrino pesmic, ki so se mehko prelivale druga v drugo, imenitno ubesedili, zapeli in hudomušno prikazali.
Skratka, čudovito branje Zupančičevih Mehurčkov, prijetno za male in velike cicibane!
Iva Koršič
Osnovana ustanova jezikoslovca p. Stanislava Škrabca
V	frančiškanskem samostanu na Kostanjevici v Novi Gorici so v petek, 12. decembra, osnovali ustanovo znamenitega jezikoslovca iz devetnajstega stoletja, patra Stanislava Škrabca, ki je v samostanu živel in deloval več kol 42 let. Ustanovitelja sta Slovenska frančiškanska provinca Svetega križa in )anez Škrabec, daljni sorodnik oz. naslednik jezikoslovca s Kostanjevice. Dokument o ustanovitvi Škrabčeve-ga sklada sta podpisala pater Stane Zore, provir.cial slovenske frančiškanske province, in Janez Škrabec, sicer lastnik in direktor gospodarske družbe Riko v Ljubljani. Iz sklada, za katerega se je najbolj zavzemal nekdanji gvardijan samostana na Kostanjevici, zdaj pa rektor cerkve Marijinega vnebovzetja pri Novi Štifti na Dolenjskem, pater Niko Žvokelj, bodo podeljevali štipendije študentom slovenskega jezika za dodiplomski in podiplomski študij, študentom slovanskih jezikov za dodiplomski in podiplomski študij, študentom klasične filologije za dodiplomski in podiplomski študij in študentom frančiškanom za podiplomski študij. Podeljevali pa bodo ludi jezikoslovne nagrade p. Stanislava Škrabca za dosežke na področju slovenistike in založništva. Na pobudo za zbiranje prispevkov se je prva odzvala občina Ribnica, torej z območja, kjer je bil Stanislav Škrabec
rojen, ki je v sklad prispevala 2.5 milijona tolarjev. Pričakujejo nadaljnja darila, tako da bi ustanova prve štipendije lahko podelila že prihodnje leto. Slovesnosti ob podpisu akta o ustanovitvi sklada seje udeležilo veliko število kulturnih delavcev, jezikoslovcev in predstavnikov občin iz Dolenjske in Goriške. Med gosti so bili predstavnica Mohorjeve družbe iz Gorice prof. Marija Češčut, prof. Lojzka in prof. Andrej Bratuž, prof. dr. Sergio Tavano, vsi iz Gorice, arhitekt Marko Pozze-to iz Trsta, slovenski generalni konzul v Trstu Črtomir Špacapan in drugi. Predstavnik Fundacije Janeza Vajkarda Valvasorja iz Ljubljane, prof. Lojze Gostiša, je na slovesnosti samostanski knjižnici na Kostanjevici, ki je poimenovana po jezikoslovcu Stanislavu Škrab-cu, izročil v dar kopijo spominske knjige ljubljanske plemiške družbe svetega Dizma. Gre za najpomembnejši razsvetljenski rokopis slovenskega baroka, naš edinstveni knjižni spomenik 17. in 1(!. stoletja. Natis faksimila s 187 celostranskimi poslikavami je bil dolgo velika želja kulturne in umetniške zgodovine, še posebej, zato, ker so bili nekateri člani družbe sv. Dizma med prvimi pobudniki leta 1693 ustanovljene Akademije operosorum, predhodnice Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
M.
Za razširitev dobrega sodelovanja
Novogoriški župan Mirko Brulc priredil sprejem za naše predstavnike
Novogoriški župan Mirko Brulc je minuli ponedeljek, 15. t.m., na županstvu v Novi Gorici s sodelavci sprejel delegacijo predstavnikov naše narodne skupnosti iz Gorice. Prof. Marija Češčut je v imenu Goričanov in Goriške Mohorjeve dužbe županu in njegovim sodelavcem letošnji knjižni dar GMD, nakar je župan Brulc spregovoril o izjemno dobrem sodelovanju njega samega in nasploh novogoriške občinske uprave s slovensko manjšino v Italiji, še posebej s slovenskimi goriškimi organizacijami. Prav tako pa je tudi poudaril pomen še tesnejšega povezovanja na narodnostni ravni v luči skorajšnjega vstopa Slovenije v EU. V imenu delegacije, ki so jo sestavljali Janez Povše, dr. Saša Quinzi, VValter Bandelli, prof. Marija Češčut, prof. Silvan Kerševan, Vili Prinčič ter dr. Livio Semolič, sta spregovorila predstavnika SSO in SKGZ Povše in Semolič, ki sta vsak s svojega zornega kota naglasila izjemno važnost dobrega sodelovanja z novogoriško občino, kot sta tudi izpostavila velika pričakovanja slovenske narodnostne skupnosti v Italiji ob bližnjem vstopu Slovenije v EU, kar bo seveda pomenilo, da bomo morali sodelovanje še poglobiti.
1 7
ČETRTEK, V 18. DECEMBR 2003
ZAVAROVALNIŠKI KOTIČEK .
Sto;
tojan Pahor
ČETRTEK, 1». DECEMBRA 2003
Nezgodno zavarovanje (2)
Mešano življenjsko zavarovanje (it.: assicurazione vila mista). Ta oblika življenjskega zavarovanja predstavlja kombinacijo rizičnega življenjskega zavarovanja in varčevanja.
V primeru smrti zavarovane osebe med trajanjem zavarovanja se upravičencu izplača zavarovalna vsota za primer smrti skupaj z do tedaj pripisanimi dobički.
V primeru, da je zavarovanec ob koncu zavarovalne dobe pri življenju, zavarovalna družba izplača koristniku dogovorjeno zavarovalno vsoto z do tedaj pripisano donosnostjo.
Pri tej obliki zavarovanja namreč del premije, ki jo plačuje pogodbenik, zavarovalnica nameni za primer smrti zavarovanca. Preostali del premije pa vlaga v obveznice, kar jamči koristniku ob zapadlosti pogodbe ali ob zavarovalnem dogodku (smrt zavarovanca) minimalno donosnost vloženega premoženja.
Mešano življenjsko zavarovanje odgovarja osebam, ki želijo zajamčiti dedičem
določeno premoženjsko stabilnost (zavarovalna vsota v primeru smrti).
Istočasno predstavlja tako zavarovanje gotovo in dolgoročno obliko varčevanja.
Prekinitev vlaganja ali predčasni zahtevek po vno-včenju vloženega kapitala lahko ima za varčevalca negativna presenečenja. Vsekakor ob zapadlosti police namesto privarčevanega premoženja pogodbenik lahko izbere dosmrtno rento zase ali druge koristnike (žena, otroci).
Naložbeno življenjsko zavarovanje (it.: assicurazione caso vita). Za to obliko življenjskega zavarovanja je značilna samo varčevalna komponenta v obveznice.
V času trajanja pogodbe se za primer smrti zavarovanca povrnejo koristniku samo do tedaj plačane premije.
Drugačno je naložbeno življenjsko zavarovanje enako prejšnji obliki zavarovanja.
Pri enakih pogojih (sta-
rost zavarovanca, trajanje pogodbe, višina premije) so vsekakor privarčevana sredstva ob zapadlosti rahlo višja, ker zavarovalna družba vlaga celotno premijo.
Življenjska zavarovanja z varčevalno komponento v obveznice v zadnjih letih ne žanjejo velikih uspehov. Z letom 2000 vlagatelj ne more namreč več računati na davčni odtegljaj v višini 19% plačane premije.
Ta ugodnost velja izključno za rizična in mešana življenjska zavarovanja (premija za primer smrti) ter za nezgodna zavarovanja (premija za primer smrti in trajne invalidnosti zavarovanca).
Poleg tega se je donosnost takih oblik vlaganja krepko znižala. Zaradi tega so se v zadnjih letih na finančnem tržišču pojavile povsem nove oblike življenjskih zavarovanj. V vsakem primeru ima ta način vlaganja prednosti, ki utegnejo biti za varčevalca zelo pomembne. Privarčevana sredstva oziroma zavarovalna vsota namreč po zakonu ne sodijo v zapuščinsko maso ter so nezarubljiva in neza-segljiva.
Bralci lahko sodelujejo pri naši rubriki z vprašanji in pripombami. Elektronska pošta: s.pahor@tin.it.
V duhu splošne recesije
Božična darila
Letos bodo podjetja porabila za darila strankam približno polovico lanskega zneska
Vrsto let je bila pri podjetniki navada, da ob božičnih praznikih obdarijo svoje zve-
ste stranke, sodelavce, uslužbence, dobavitelje, predstavnike oblasti ipd. Na tak način želijo podjetniki nagraditi uslužbence, ki so s svojim trudom pripomogli, da je bilo podjetje uspešno na tržišču; po drugi strani želijo privabiti stranke, da bi še naprej tako zvesto kupovali njihovo blago in ovrednotili osebe, ki bi lahko v bodočnosti pomagale podjetju pri nadaljnjem razvoju. Celo davčna zakonodaja je z leti sprejela to navado in je podjetjem priznala izdatek za taka darila kol proizvodni strošek, ki zmanjšuje dohodke.
Letos pa bo tudi dejavnost občutila vsesplošno recesijo. Kot se je pri potrošnikih zmanjšala uporaba vseh vrst in se omejila zgolj na najnujnejše nakupe, tako so tudi podjetja zmanjšala svoje izdatke, ki niso ravno neobhodno potrebni.
Skoraj vsa podjetja so se odločila, da bodo letos za božična darila namenila približno polovico lanskega zneska. Tako sta se med podjetji razširili dve težnji: po eni strani zmanjšujejo izdatke, po drugi strani pa zmanjšujejo število prejemnikov. V skoraj
vseh podjetjih so se odločili, da bodo obdarovali uslužbence, v nekaterih podjetjih so se celo odločili, da bodo vsem uslužbencem, ne glede na položaj v podjetju, namenili
enako darilo, kar do sedaj ni bilo v navadi. Če se je podjetje odločilo, da bo ohranilo enako število obdarovanih kot lani, so ta darila precej manjša kot v prejšnjih letih. Do leta 2000 so božični paketi v povprečju veljali okoli 500 evrov na prejemnika. Za Božič 2003 pa ocenjujejo, da bodo podjetja porabila v povprečju samo 60 evrov za prejemnika. Da bi zmanjšali izdatke, so se števil-
na podjetja celo odločila, da bodo božična darila izdelala čisto sama. Nekateri pa so se odločili, da bodo še vedno ohranili enaka darila kol v prejšnjih letih, zmanjšalo pa se bo število prejemnikov. Tako bo božično darilo namenjeno le uslužbencem in najbolj zvestim strankam ali najbolj uglednim predstavnikom oblasti. Za vse ostale sodelavce pa je v veliki večini primerov na programu predbožična večerja, kjer si bodo izmenjali voščila in morda celo sklenili kak zanimiv dogovor. Nekateri pa so se prav v duhu varčevanja odločili za pobožično večerjo, ko bodo cene spet nekoliko nižje.
Sicer pa so med podjetji zabeležili še novo težnjo. V zadnjem letu so se namreč številna podjetja odločila, da letos sploh ne bodo kupovala daril za uslužbence in sodelavce, ampak, da bodo dodelila odgovarjajoči znesek v dobrodelne namene. Tako so nekateri sklenili, da bodo letos namenili svoj prispevek za Unicef in za podobne organi-žacije, ki pomagajo otrokom tretjega sveta, za mlade, ki bodo v naslednjem letu sodelovali na paraolimpijskih igrah, in za mesta mladih, ki so jih v številnih državah v razvoju ustanovili misijonarji. Ravno tako so se številna podjetja zmenila, da bodo tudi kartončke za božična voščila kupila pri organizaciji Unicef in s tem pripomogli za boljši svet.
Mara Petaros
OSTANI ZVEST NOVEMU GLASU, KER TI NOVI GLAS VSAK TEDEN
GOVORI O ZVESTOBI NAŠIM VREDNOTAM!
NOVI GLAS JE TVOJ TEDNIK! NAROČI SE NANJ IN PRIDOBI NOVEGA NAROČNIKA!
Naročniki, ki bodo poravnali naročnino na Novi glas za leto 2004 do 31-januarja 2004, bodo sodelovali pri žrebanju za potovanje z Novim glasom v Španijo, ki bo v drugi polovici aprila 2004.
POSAMEZNA ŠTEVILKA:
1,00 €
LETNA NAROČNINA 2004:
Italija: 45,00 €
Slovenija: 48,00 €
Inozemstvo - navadna pošta: 65,00 € Inozemstvo - prioritetna pošta: 85,00 €
GORICA: Travnik 25 / tel. 0481 533177 (uprava) / fax 0481 548276 / uprava@noviglas.it TRST: Ul. Donizetti 3 / tel. 040 365473 / fax 040 775419 / trst@noviglas.it
NOVI GLAS / ŠT. 48 2003
V veselje malih in velikih
Sveti Miklavž obiskal doberdobske otroke
Sv. Miklavž je tudi letos obiskal malčke po svetu in jih na vigilijo svojega godu obdaril. Ustavil seje pri vsaki hiši in se posebej spomnil vsakega otroka. Z mnogimi malčki
igrico. Miklavževanje v Doberdobu, ki ga je organiziralo društvo Hrast, je tudi letos popestrila otroška odrska postavitev Pika. Slo je za znano pravljico Pika Nogavička
se je tudi neposredno srečal in jim osebno izročil darila. Čarobno vzdušje ob prihodu dobrega svetnika se je tako ustvarilo v številnih naših vaseh. Na predvečer svojega godu (5. decembra) se je sv. Miklavž iz nebeških višav spustil tudi na kraško gmajno, natančneje v Doberdob. Otroci in odrasli so dobrega svetnika pričakali v župnijski dvorani.
Že več kot trideset let (natančneje je bilo letošnje leto enaintrideseto) so se na prihod svetnika, ki obdarja otroke, v kraški vasici ob jezeru pripravili z otroško dramsko
švedske pisateljice Astrid Lindgren, ki jo je po slovenskem prevodu Kristine Brenkove predelal Andrej Rozman. Na doberdobskem odru so otroci predstavili Rozmanovo verzijo, prirejeno v domačo do-berdobsko narečje. V režiji Marte Ferletič in Mateje Černič se je v župnijski dvorani predstavilo več kot 30 otrok. Letošnjo igrico je obogatila pisana scenografija, ki jo je naslikal Cristian Lavrenčič in ki je bistveno pripomogla k pestrosti uprizoritve same.
Otroci so svojo nalogo o-pravili odlično. Pred nabito polno dvorano so prikazali
dogodivščine navihane Pike. Simpatično in pogumno dekle iz vile Čiračara si je z igrivostjo pridobivala nove prijatelje, se soočala s prvimi šolskimi težavami, sama opravila z orožniki, ki so jo hoteli spraviti v otroško zavetišče, ter z razbojniki, ki so jo želeli oropati. Številne pripetljaje, živahne dogodke in zabavne dialoge je občinstvo večkrat nagradilo z bučnim aplavzom. Igrico sta seveda posebej začinila pristna domača govorica in do-berdobsko narečje, ki sta pri gledalcih požela posebno odobravanje.
Sklepni del do-berdobskega večera je bil seveda namenjen obisku dobrega svetnika. Sv. Miklavž je najprej pozdravil vse prisotne in obdaril otroke, ki so nastopili v odrski igrici. Po kratkem uvodnem pozdravu, v katerem je dobri svetnik dokazal poglobljeno poznavanje krajevnih problematik, se je začelo obdarovanje otrok od najmanjših, ki še ne obiskujejo otroškega vrtca, do nekoliko starejših, ki tržejo hlače po šolskih klopeh, in še starejših, ki so šolske razrede že zapustili. Večer se je tako nagibal h koncu. Potem ko je sv. Miklavž obdaril vse, ki so si to zaslužili, se je s sklepnim pozdravom poslovil od Dober-dobcev do naslednjega leta in nadaljeval svojo pot.
AČ
Četrta številka Pastirčka
Hrepeneče pričakovanje Jezusovega rojstva
Z naglimi koraki se bliža za otroke najlepši, najmilejši praznik cerkvenega leta, Božič.
Decembrska številka Pastir- božično številko obsuli ured-
čka je vsa prežeta od drhtečega pričakovanja velike skrivnosti učlovečenja samega Božjega sina. Na njegov prihod nas pripravlja advent in prav o tem in o izdelavi adventnega venčka govori prispevek Lučka pričakuje Jezusovo rojstvo.
Kako moramo biti še posebno v božičnih dneh velikodušni do sočloveka in mu pomagati v stiski, lepo ponazarja izpolnje-vanka Pravi Božič je za vse ljudi Karmen Smodiš. Pastirček spodbuja bralce, naj si v svoji sobi ustvarijo božični kotiček tako, da kar najlepše pobarvajo sveto družino, ki jo je narisala ilustratorka Paola Bertolini Grudina, in naj izrežejo ilustracijo ter jo zalepijo na kartonček in... jaslice bodo pripravljene. O Božjem rojstvu pripoveduje pesem Božična V. Tihomira Arharja. Berta Golob s svojim zapisom Svetloba slavi Boga opozarja, da vsaka svetilka in vsaka svetloba sveti Bogu v čast, ki je neugasljiva luč; ob koncu pravi "najlepše pa slavi Boga svetloba iz človeškega srca". Brez dvoma se taka svetloba blešči v otroški duši marljivih Pastirčkovih bralcev, ki so tudi za
ništvo s pisemci, v katerih pišejo o svojih domačih, o živalih, jeseni, sv. Martinu, advent-
(i. Marjan Markcžič, urednik revije Pastirček
nem času in bližajočih se božičnih praznikih. Njihove prispevke krasi enaindvajset živobarvnih risbic; med temi je devet z božično oz. zimsko tematiko. Nanjo so ubrane tudi uganke, rubrika za male Pastirčke in celo Packovo zaskrbljeno razmišljanje o težavah pri pripravljanju jaslic zaradi prezaposlenosti oslov.
Poleg Božiča se v decembru otroci veselijo sladkega in dobrosrčnega obiska sv. Miklavža; temu dobrotniku je posvečena pesmica Sveti Miklavž prihaja Ade Klinkon. Kako sta Martinek in Alenčica zaupala sv. Miklavžu svoje želje, prisrčno opisuje zgodbica Marize Perat Pisemce na
manjšine v zamejstvu.
JANKO BRECELJ (svetovni ekipni prvak under 21 v športnem ribolovu z italijansko reprezentanco):
Kako boš preživel letošnji Božič? Božič po tradiciji preživim doma, v družini. Navadno ne gremo l< polnočnici, ker doma delajo in zvečer ter zjutraj kasneje so navadno zelo trudni. Med praznovanjem doma so najlepša stvar darila...
Katera je novoletna želja zate, za slovenski šport v zamejstvu in za slovensko skupnost v Italiji? Sebi bi zaželel uspeh na naslednjem svetovnem prvenstvu v ribištvu, ki bo v Črni gori. Slovenski manjšini pa bi zaželel, da bi jo Italijani bolj spoštovali.
MATEJA PAULINA (zmagovalka letošnjega svetovnega pokala v rolkanju):
Kako boš preživela letošnji Božič? Božič preživljam vedno v družini, s starši in z bližnjimi sorodniki. Božič je zame velik družinski in verski praznik. Doma pripravimo jaslice, božično drevo, na božični dan gremo k maši. Za nas je velika tradicija, ki jo preživljamo še na pristen slovenski način. Zato se za Božič na primer ne obdarujemo, ker to ni v skladu s staro slovensko tradicijo. Obdarujemo se za svetega Miklavža - in konec.
Kaj želiš v novem letu za slovensko skupnost v Italiji? Da bi nas Trst ljubil!
Breda Susič
oknu, kako pa je Urša pričakovala Božička, razkriva malim bralcem zapis Katarine Sokač Darilo za Božička. Najmlajši bodo v Deželi domišljije Danile Komjanc pomagali Mikiju in Kikiju poimenovati igračke, ki jim jih je podaril sv. Miklavž. Vneti kuharji se bodo sladkali s kruhovo torto z jabolki SuperKuhar-Harija. Vsem pa so namenjena voščila uredištva in uprave Pastirčka.
Pastirček priporoča poleg knjig o vremenu in klimi nakup in branje knjige Veselo Miklavževanje Ksenije Medved, ki jo je izdala Mohorjeva družba iz Celja z ilustracijami Pastirčkove sodelavke Paole Bertolini.
Z navedenim še zdaleč ni izčrpana vsebina decembrske številke Pastirčka, ki je vsakič bolj mikaven in privlačen. V njem so še pesmica Zlate Volarič Veverička, zgodbica Strah Katerine Czerny, rubrika Vse lepo po vrsti, Kuža pazi, ki tokrat predstavlja različne pasme ovac z barvnimi fotografijami, in Časnikarski kotiček, ki obsega kar dve strani: na eni Miha in Tina razlagata, kako je treba pisati anketo, na drugi pa so prispevki in fotografija časnikarjev meseca, učencev 4. r. OŠ A. Sirk -Ivan Gregori, Niki Hrovatin, Martin Pipan, Matej Kosmač, Danjel Valentino, Urška Če-bron -, ki so napisali in poslali poročilo. Čestitke in kar tako naprej, dragi pisci!
Iva Koršič
19
ČETRTEK, IV 1«. DECEMBRA 2003
S 6. STKANI
Koledniki...
Tretji sklop je namenjen ohranjanju govorjenih voščilnih obrazcev za tepežnico, se pra-
vi	voščil, ki so jih navadno prinašali otroci 28. decembra, ob godu nedolžnih otrok. Tepež-kati, pojasnjuje Kumerjeva, pomeni udarjati s šibo, smisel udarcev pa je v verovanju, da življenja moč v šibi preide na tistega, ki se ga dotakne. Kar štirinajst je trikraljevskih kolednic, ki vse pripovedujejo o tem, kako so trije modri z Vzhoda šli za zvezdo in se prišli poklonit Jezusu. Po svoji zasnovi so tudi najbolj dramatsko razgibani. Vsi primeri so opremljeni z notami, tudi v večglasju, tako da jih lahko vsakdo zapoje in s tem kolednicam spet vlije novega življenja. Še dodatek ima ta knjižica. Po našem mnenju je zelo posrečen in zanimiv, saj je Zmaga Kumer zbrala tri dolenjske prošnje pesmi za vreme. Knjižico je zelo posrečeno ilustrirala Maja Šubic, pesmi pa je notografiral Tadej Lenarčič.
Za konec pa izkoristimo priložnost in vam iz nje navedemo novoletno voščilo, ki so ga zapisali na Primorskem in pravi:
Vam voščim srečno novo leto,
da bi ga zdravi veseli učakali še danes leto, z dobrimi prijatelji, doma pri družini in v miru po svetu!
Predpraznična anketa
Mlade zamejske športne zvezde in njihov Božič
/i-T	oi	\/i	11 »-»-> 11 n m	oi/n
Ulice so že zdavnaj okrašene z lučkami, ljudje se predajajo predbožični nakupovalni mrzlici... V cerkvah se vsako adventno nedeljo stopnjuje pričakovanje Odrešenika... Božič se bliža in vsi -tako verni kot neverni, mladi in starejši -se ga po tihem veselijo.
Božič je namreč za vse velik praznik, ne glede na to, če ga doživljajo kot versko skrivnost, kot tradicijo ali samo kot družinski praznik. Zanimalo nas je, kako bodo ta praznik preživeli štirje mladi športniki, ki so se še posebej izkazali na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih in ki so zaradi teh uspehov postali neke vrste ambasadorji zamejstva v svetu. Je uspeh na kak način vplival na doživljanje Božiča? So morda morali načrte za praznovanje prilagoditi ob-
veznostim, ki jim jih nalaga uspešnost? Kakšne pa so njihove želje za novo leto?
TANJA ROMANO (italijanska, evropska in svetovna prvakinja v kotalkanju):
svojimi starši in z družino.
Novoletna želja zate in za slovenski šport v zamejstvu?
Želela bi, da bi mediji iz vse Italije posvečali več prostora in dajali večji poudarek ko-
Z leve: Tanja Romano, Janko Brecelj, Mateja Paulina in Sandra Vitez
Kako boš preživela letošnji Božič? Božič vsako leto praznujem v hribih z družino. Mislim, da bo tudi letos tako. Ravno tiste dni imam sicer nekaj nastopov, vendar bom takoj potem "letela" v hribe na počitnice, tako da bom preživela nekaj časa s
talkanju. Predvsem bi si to želela za televizijo... To ni samo moja želja, ampak vseh kotalkarjev, ki celo leto pridno trenirajo in vlagajo v to delo veliko truda in napora. Vendar mislim, da se moja želja ne bo tako zlahka uresničila, potrebno bo precej
časa, da se stvari spremenijo.
SANDRA VITEZ (srebrna kolajna na evropskem odbojkarskem prvenstvu za kadetinje, srebrna kolajna na svetovnem odbojkarskem prvenstvu under 18):
Kako boš preživela letošnji Božič? Božič preživljam v lepem vzdušju, doma, v družini, kjer se najemo domačih dobrot... K polnočnici zadnja leta ne hodimo več, vendar nam veliko pomeni, da ohranimo tradicijo družinskega praznika. Potem, takoj po Božiču, pa se odpravim na odbojkarske priprave.
Novoletna želja zate, za slovenski šport v zamejstvu in za slo vensko skupnost v Italiji: Kar se tiče športa, bi sama sebi zaželela napredovanje v B ligo (z ekipo ŠD Kontovel-op.ur.). Naši manjšini pa bi zaželela še veliko športnih uspehov - pa tudi uspehov na drugih področjih, kot na primer v kulturi. Mislim namreč, da je to pomembno za obstoj slovenske
1
ZADRUZNA BANKA DOBERDOB N SOVODNJE
V različnosti je naša